UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Specialna in rehabilitacijska pedagogika Posebne razvojne in učne težave
EVA PANČUR RAJH
SOCIALNA VKLJUČENOST OSEB Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU ZAPOSLENIH V
PODPORNIH OBLIKAH ZAPOSLITVE
Magistrsko delo
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Specialna in rehabilitacijska pedagogika Posebne razvojne in učne težave
EVA PANČUR RAJH
SOCIALNA VKLJUČENOST OSEB Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU ZAPOSLENIH V PODPORNIH
OBLIKAH ZAPOSLITVE
SOCIAL INCLUSION OF PEOPLE WITH INTELLECTUAL DISABILITIES EMPLOYED UNDER THE EMPLOYMENT
SUPPORTED SCHEME
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Erna Žgur
ZAHVALA
Mentorici doc. dr. Erni Žgur za mentorstvo, strokovno vodenje, podporo in razumevanje pri pisanju magistrske naloge.
Celotnem Centru Janeza Levca za skoraj 15 let učenja, izkušenj in podpore. Nikakor se vam ne morem zahvaliti, za vse kar sem od vas pridobila.
Hvala vsem sodelujočim v raziskavi.
Hvala družini za vso podporo in razumevanje tekom mojega študija.
Na koncu pa najlepša hvala tistim zaradi katerih sem, kar sem. Hvala babi in dedi, predvsem pa hvala teta Jelka. Hvala, da ste me naučili kako lepo je biti drugačen.
IZVLEČEK
Pravica do zaposlitve je pravica vsake osebe, ob tem je zaposlitev pomemben kazalnik kakovosti življenja osebe. V današnjem času poskušamo osebam z motnjami v duševnem razvoju (MDR) kar najbolj omogočiti najboljšo kakovost življenja.
Pomemben dejavnik omogočanja kakovosti življenja sta tudi socialna vključenost v širša socialna okolja in vključevanje v redno zaposlitveno okolje.
Redna zaposlitev oseb z MDR do nedavnega ni bila mogoča, ker tega ni omogočala zakonodaja. S sprejetjem Zakona o socialnem vključevanju (2018) se je v Sloveniji prvič pojavila možnost večjega zaposlovanja oseb z MDR v redna delovna okolja.
Vendar so se osebe z MDR lahko vključevale v oblike zaposlitve v rednih okoljih, ki so jih vodili varstveno-delovni centri (VDC). Osebe, zaposlene v takih oblikah zaposlitve, imajo več možnosti interakcij z osebami brez MDR. Dosedanje raziskave so vzpostavile povezavo med zaposlovanjem oseb z MDR v rednih okoljih in večjo socialno vključenostjo oseb z MDR na danih področjih. Izbrani področji sta pomemben del kakovosti življenja oseb z MDR in bistvo novo sprejetega Zakona o socialnem vključevanju invalidov (2018).
V raziskavi, s pomočjo štirih uporabnikov zaposlenih v podporni obliki zaposlitve v rednem delovnem okolju, raziskujem zadovoljstvo uporabnikov z zaposlitvijo in dejavnike socialne vključenosti oseb z MDR. Podatke sem zbirala z delno strukturiranim intervjujem in jih analizirala s kvalitativno metodo raziskovanja. Pri tem sem izvedla 12 intervjujev, 4 z uporabniki ter njihovimi mentorji v zaposlitvah ter skupinskima habilitatorjema uporabnikov.
V raziskavi ugotavljam, da so uporabniki zadovoljni s svojo zaposlitvijo v podporni obliki zaposlovanja v rednem okolju. Predvsem so zadovoljni, da delo poteka izven ustanove. Mentorji jih dojemajo kot dobre delavce in so z njimi zadovoljni. Uporabniki se čutijo sprejete tako v kolektive kot širše socialno okolje. Količina časa, preživetega v rednem zaposlitvenem okolju, ne vpliva na doživljanje sprejetosti uporabnika.
Sprejete se čutijo tako uporabniki, ki opravljajo delo v daljšem časovnem razmerju, kot tudi uporabniki, ki delo opravljajo nekajkrat na teden po nekaj ur.
Ključne besede: motnje v duševnem razvoju, socialna vključenost, kakovost življenja, zaposlovanje, podporne oblike zaposlovanja.
ABSTRACT
The right to employment is the right of every single person. Employment is also an indicator of a person's quality of life. Nowadays, we try to provide the best possible quality of life for people with intellectual disabilities. An important factor in this is also social inclusion in regular environments.
Until recently, regular employment of people with MDRs was not possible because the legislation did not allow it. With the adoption of the Social Inclusion Act (2018), the possibility of finding employment for people with MDR in a regular work environment is explained for the first time in Slovenia. They were involved in forms of employment in regular environments run by protective work centres. Persons employed in such forms of employment have more opportunities to interact with persons without MDR.
Previous research, therefore, has established a link between the employment of people with MDR in regular settings and mostly socially included personality with MDR in all areas. The selected areas are important parts of the quality of life of people with MDR and the essence of the newly adopted law on social inclusion of the disabled (2018).
In this research with the help of four user employees in supportive forms of employment in a regular work environment, I investigate user satisfaction with employees and factors of social inclusion of persons with a man in mental development. I collected data through a partially structured interview and analysed them using a qualitative research method. In doing so, I conducted 12 interviews, 4 with users and their employment mentor and group user habilitator.
In the research, I find that users are satisfied with their employee in supportive forms of employment in a regular environment. Above all, so pleased that the work takes place outside the institution. Mentors perceive them as good workers and are happy with them. Users can be heard both in the collective and in the wider social environment. The amount of time spent in a regular employment environment does not affect the experience of user acceptance. Accepted are heard by both users who perform work over a longer period of time and users who perform work several times a week for several hours.
Key words: People with intellectual disabilities, social inclusion, quality of life, employment, supported employment.
KAZALO
UVOD ... 1
TEORETIČNA IZHODIŠČA ... 2
1 Osebe z motnjami v duševnem razvoju ... 2
1.1 Odraslost oseb z motnjo v duševnem razvoju ... 3
2 Kakovost življenja... 6
2.1 Kakovost življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju ... 7
2.2 Kakovost življenja in zaposlovanje ... 9
3 Zaposlovanje oseb z motnjami v duševnem razvoju ... 10
3.1 Pravna osnova zaposlovanja ... 11
3.2 Oblike zaposlitve za osebe z motnjami v duševnem razvoju ... 14
3.3 Zaposlitev v varovanem okolju (sheltered employment) ... 15
3.4 Zaposlitev v običajnem okolju ... 16
3.5 Podporna oblika zaposlitve ... 18
4 Socialna vključenost ... 20
4.1 Socialna vključenost oseb z motnjami v duševnem razvoju ... 22
EMPIRIČNI DEL ... 24
5 Opredelitev raziskovalnega problema in cilji raziskave ... 24
5.1 Cilji raziskave ... 24
5.2 Izpeljava raziskave ... 24
5.3 Vzorec ... 25
5.4 Postopek zbiranja podatkov ... 26
5.5 Postopek obdelave podatkov ... 27
6 Ugotovitve in razprava ... 28
6.1 Interpretacija rezultatov glede na cilje raziskave ... 54
ZAKLJUČEK ... 59
VIRI IN LITERATURA ... 61
PRILOGE ... 67
KAZALO TABEL
Tabela 1: Primer kodiranja ... 27
Tabela 2: Splošne značilnosti delovnega mesta ... 29
Tabela 3: Zadovoljstvo na delovnem mestu ... 34
Tabela 4: Pripadnost in sprejetost na delovnem mestu ... 36
Tabela 5: Želja po spremembi, želja po nadaljnjem učenju ... 37
Tabela 6: Odnosi na delovnem mestu, druženje in komunikacija, splošno občutje sprejetosti ... 41
Tabela 7: Pomembnost dela uporabnikom in dela uporabnika drugim zaposlenim .. 47
Tabela 8: Zaznavanje predsodkov ... 49
Tabela 9: Razvita socialna mreža in vključenost v okolje ... 50
Tabela 10: Vizija podpornega zaposlovanja ... 52
UVOD
Z razvojem razumevanja sposobnosti oseb z MDR se spreminja tudi odnos družbe do teh oseb. Pri tem je prišlo do spremembe od izključevanja teh oseb do poskušanega vključevanja v življenje, integriranja oziroma normalizacije teh oseb. Osebe z MDR se tako vedno bolj vključujejo v okolje, vidimo jih kot enakovredne državljane, dobivajo cenjeno vlogo v družbi. Pri obravnavi oseb z MDR sta pojma normalizacije in kakovosti življenja osrednjega pomena pri oblikovanju in razvijanju temeljnega načrta dela z osebami z MDR (Novljan in Jelenc, 2002). Pomembno vlogo pri razvoju normalizacije in socialne vključenosti oseb z MDR ima njihovo zaposlovanje v rednem delovnem okolju.
Osebe z MDR se lahko zaposlijo v okviru vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji. To obliko zaposlitve predstavlja predvsem zaposlitev v varovanem okolju, kjer osebe nimajo stika z rednim delovnim okoljem. S sprejetjem Zakona o socialnem vključevanju invalidov (2018) se osebam z MDR prvič daje možnost sklenitve delovnega razmerja. Že pred sprejetjem zakona so različni VDC-ji po Sloveniji izvajali primere dobrih praks, v obliki zaposlovanja svojih uporabnikov v podpornih oblikah zaposlovanja.
Raziskave v tujini in v Sloveniji so do sedaj pokazale, da ima zaposlitev, ki je najboljši približek običajni zaposlitvi, tudi najboljši vpliv na kakovost življenja oseb z MDR (Eggleton idr., 1999; Barič, 2016; Krstulović, 2018). Zaposlovanje oseb z MDR v rednem zaposlitvenem okolju ima za osebe z MDR izrazito pozitivne lastnosti, kot so:
pridobivanje delovnih navad, socialnih veščin, razvijanje prijateljstva, druženje z osebami brez MDR … (Barić, 2016). V slovenskem prostoru so raziskave ugotovile, da zaposlovanje oseb z MDR pozitivno prispeva k sprejemanju teh oseb v družbi (Krampel, 2017; Pajk, 2019), osebe z MDR imajo na delovnem mestu pozitivne izkušnje s sodelavci, opaziti je mogoče tudi izboljšanje socialnih veščin (Barič, 2016).
Vse navedeno priča o tem, kako pomembno je, da se osebe z MDR zaposlujejo v oblikah zaposlitve, ki se izvajajo v rednem delovnem okolju, saj se jim le tako zagotavlja možnost socialnega vključevanja.
TEORETIČNA IZHODIŠČA
1 Osebe z motnjami v duševnem razvoju
Definicija motnje v duševnem razvoju (MDR) opisuje osebe z omejitvami na področju intelektualnega funkcioniranja in na področju adaptivnega vedenja. Te omejitve se odražajo v vsakodnevnih socialnih in praktičnih veščinah. Omejitve morajo nastati pred dopolnjenim 18. letom (AAIDD, 2013).
AAIDD intelektualno funkcioniranje opisuje kot splošno mentalno funkcioniranje, v to spadajo učenje, razumevanje, reševanje težav (AAIDD, 2013). Kriterij za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami (Vovk Ornik, 2015) deli osebe z MDR glede na raven inteligenčnega koeficienta, ter zmožnosti funkcioniranja na lažjo, zmerno, težjo in težko.
Funkcioniranje na področju adaptivnega vedenja je vezano na otrokovo kronološko starost. Za postavitev diagnoze mora vedenje odstopati na vsaj dveh od treh področij (Vovk Ornik, 2015). Adaptivno vedenje je zbirka:
− konceptualnih (jezik in pismenost, denar, čas, številke, koncepti in samousmerjanje),
− socialnih (interpersonalne spretnosti, socialna odgovornost, samopodoba, reševanje socialnih težav, sposobnost upoštevanja pravil in zakonov) in
− praktičnih veščin (skrb zase, življenje doma, v šoli ali instituciji, skrb za zdravje, potovanje, transport, upoštevanje urnika, rutina, varnost, uporaba denarja in telefona), ki se izvajajo vsakodnevno (AAIDD, 2013).
Spremembe na področju dojemanja MDR se naredile premik pri dojemanju MDR kot na stanje, ki je odvisno od interakcije z vrstniki, v ospredju ni več intelektualni razvoj, ampak raven pomoči, ki jo oseba potrebuje na adaptivnem področju (Lačen, 2001).
Luckasson idr. (1992, v Bratković in Teodorović, 2005), opisujejo pojmovanje MDR glede na stopnjo pomoči, ki jo oseba potrebuje. Stopnje pomoči delijo na občasno, omejeno, obsežno in vseobsegajočo.
− Občasna pomoč je kratkotrajna, nudi se le po potrebi. Osebe, ki potrebujejo tako pomoč, so v odraslem obdobju samostojne na vseh področjih.
− Omejena pomoč je nenehna pomoč v času nekega obdobja. V odraslosti so te osebe na nekaterih področjih povsem samostojne, na nekaterih potrebujejo nekakšno obliko usmerjanja.
− Obsežna pomoč je lahko stalna, časovno neomejena. V odraslem obdobju so te osebe na področju adaptivnega vedenja delno samostojne in potrebujejo neko obliko stalne pomoči.
− Vseobsegajoča pomoč je trajna, prisotna v vseh situacijah in obdobjih. Odrasle osebe so nesamostojne na večini področij in potrebujejo stalno pomoč.
1.1 Odraslost oseb z motnjo v duševnem razvoju
Odraslost je obdobje psihološke, biološke, socialne in strokovne zrelosti. Avtorji to poimenujejo kot proces, ki se dogaja in ustvarja skozi leta, s številnimi spremembami.
Proces je individualen vsakemu posamezniku, vse osebe ne dosežejo enake stopnje procesa odraslosti na vseh področjih življenja (Corbet in Barton, 1992; Griffiths, 1989, v Bratković in Teodorović, 2005). Razvoj pri osebah z MDR poteka po enakih korakih in enakih fazah kot pri drugih osebah, drugačna sta le pot in čas razvoja (Praček, 2006).
Oseba z MDR pridobi status odrasle osebe takrat ko vsi drugi. Formalno so tako osebe z MDR s polnoletnostjo, torej pri 18-ih letih, odrasli, in sicer kljub temu da se lahko oseba do 26. leta šola in da se jim lahko pri 18 letih odvzame opravilno sposobnost (Lačen, 2016). V preteklosti so osebe z MDR po dopolnjenem 18. letu pridobile možnost do socialnovarstvene storitve vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji. Te pravice so pridobile ob statusu invalida ter nadomestilu za invalidnost (Matko idr., 2004). Družinski zakonik, sprejet leta 2019, za osebe z MDR odpravlja institut podaljšanja roditeljske pravice in odvzema poslovne sposobnosti. Prinaša pa sistem skrbništva, ki ga se ga v celoti prilagoditi potrebam posameznika z MDR.
Posameznika z MDR, ki sam ne more skrbeti za svoje pravice in koristi, sodišče po novi ureditvi postavi pod skrbništvo in mu dodeli skrbnika. Vendar le v obsegu, kjer to posameznik potrebuje za varovanje svojih pravic (Šelih in Novak, 2019).
Značilnost obdobja odraslosti oseb z zmerno, težjo in težko MDR je, da te osebe ne bodo nikoli v življenju popolnoma samostojne (Jurišič, b. d.; Lačen, 2001; Lačen, 2016). Te osebe v vseh obdobjih življenja, torej tudi v odraslosti potrebujejo posebno skrb, vodenje in usmerjanje. Pri njih gre za doseganje večje ali manjše stopnje samostojnosti in večje ali manjše stopnje zaposlitve (Lačen 2001).
Razvoj pri osebah z MDR je počasnejši z odstopanji v obvladovanju posameznih veščin, sposobnosti. Razvoj ni enakomeren, faze se lahko pojavljajo istočasno (Praček, 2006). Razvoj poteka pod vplivom notranjih in zunanjih dejavnikov, ki je individualen za vsakega posameznika, odstopanja v načinu funkcioniranja so lahko prisotna na vseh ali le nekaterih področjih (Bratković in Teodorović, 2005). Praček (2006) opozarja, da imajo odrasle osebe z MDR za svojo stopnjo razvoja bogate življenjske izkušnje, zato ne moremo nikakor reči, da so te osebe otroci in jih kot take ne moremo obravnavati. Prav zaradi tega moramo izhajati iz odraslosti teh oseb, jim zagotavljati zadovoljevanje potreb, ki jih imajo kot odrasli.
V življenju osebe obstajajo nekatere temeljne potrebe, ki jih osebe brez MDR spontano uresničuje. Če pa je to uresničevanje zaradi različnih vzrokov onemogočeno, življenje postane neprijetno. Take potrebe imajo tudi osebe z MDR, znižani potenciali pa uresničevanje temeljih potreb otežujejo ali onemogočajo. Pri delu moramo biti pozorni na uresničevanje temeljnih potreb (Lačen, 2016).
Posamezniki z MDR v odrasli dobi ne zmorejo doseči oziroma razviti vseh stopenj razvojnih kriterijev v času mladostništva in prehoda v odraslost, in tako ostajajo na ravni otroka. Vpliv na to imajo predvsem osebe iz njihove bližnje okolice, kot so starši, družina in vzgojitelji, ti zanikajo prehod v odraslost in odraščanje oseb z MDR.
Razvijanje vlog oseb z MDR v odraslosti je odvisno od doseganja razvojnih meril v času mladostništva. Nezmožnost preiti v odraslo obdobje in prevzemanje vloge odraslega vplivata na kakovost življenja odraslih oseb z MDR (Bratković in Teodorović, 2005). Vsaka oseba z MDR je avtonomna oseba in kot taka ima pravico do spoštljivega okolja, v katerem ji je dovoljeno sodelovati. Pri omogočanju pomoči moramo upoštevati njihove možnosti, njihovo voljo in potrebe (Bleeksman, 1999, v Četina, 2011).
Zdrav socialno-čustveni razvoj odraslih oseb z MDR omogočajo tri komponente:
− konstruktivna dejavnost, ki pride do izraza, ko je okolje dovolj stimulativno, ob vsebinah, ki jih razumejo;
− čustvena zadovoljenost, vsaka oseba naj bi pri svojem delu doživljala čustveno ugodje, le tako so vsa prizadevanja smiselna;
− osebnostna potrjenost, vsaka oseba ima potrebo po tem, da se potrudi, brez tega življenje kmalu postane dolgočasno (Lačen, 2001).
Lačen (2016) ugotavlja, da osebe z MDR ob dopolnitvi 18. leta ne morejo takoj uresničiti kazalnikov statusa odraslosti. Ti kazalniki oblikujejo osebo z MDR in ji dajo potrebno oporo za življenje, medtem ko okolje pripravijo na ustrezno odzivanje. Ti kazalniki so:
− Zaposlitev, koristno delo ali vrednostne zaposlitve
Delo pri osebah z MDR ne sme biti okupacijska terapija. To je delo kot pri vseh osebah brez MDR-ja. Delo jih osmišlja in potrjuje, da jim možnost nekaj zaslužiti, z njihovim delom nastane vrednost (prav tam).
− Osebna avtonomija in neodvisno življenje
V tem smislu je neodvisnost relativen pojem, saj te osebe ne bodo nikoli zares neodvisne, vendar se pri tem stremi predvsem k čim manjši odvisnosti osebe z MDR od okolja. Če je to le mogoče, se pri tem kar najbolj izkoristijo intelektualni in osebnostni potenciali oseb z MDR (prav tam).
− Socialna interakcija in participacija v skupnosti
Oseba mora biti čim bolj vključena v okolje in z vsemi svojimi sposobnostmi, potenciali biti dejavna v okolju (prav tam).
− Vloga odraslega znotraj družine
Oseba mora biti v družini obravnavana kot odrasla oseba, saj drugače ne more pridobiti vzorcev vedenja odrasle osebe, ki jih izraža v širšem okolju (prav tam).
− Intimnost, erotičnost, spolnost
− Smotrna izraba prostega časa
− Osebe z MDR imajo potrebo po gibanju, dejavnosti, komunikaciji. Okolje jim le redko daje možnosti, da te potrebe tudi izživijo. Osebe same pa ne znajo poskrbeti za zadovoljitev teh potreb (prav tam).
Lačen (2001) piše, da je v zadnjih letih prišlo do napredka pri razumevanju oseb z MDR, v smislu, da se MDR ne razume več kot »absolutne lastnosti«, ampak kot
»stanje, odvisno od interakcije«. Inteligenčni koeficient je zamenjal raven pomoči, ki ga oseba potrebuje, osebe z MDR so tako čedalje bolj vključene v okolje, vidimo jih kot enakovredne državljane.
2 Kakovost življenja
Svetovna zdravstvena organizacija definira kakovost življenja kot posameznikovo percepcijo lastnega življenja v kontekstu kulture okolja in sistema vrednot v katerem živi v odnosu z posameznikovimi cilji, pričakovanji, standardi in skrbmi (World Health Organization, b. d.). Bratkovič in Rozman (2006) navajata, da kakovost življenja avtorji v literaturi najpogosteje opišejo kot skupek elementov: socialni indikatorji, glavna življenja področja, pomembni življenjski dogodki, psihološki dejavniki, psihosocialni dejavniki, vedenjske značilnosti in splošna ocena.
Kakovost življenja torej temelji na individualni oceni lastnega načina življenja, njegovim potekom, pogoji, perspektivami, možnostmi in omejitvami. Izkušnja pa temelji na posameznikovih izkušnjah, težnjah, željah, željah in vrednotah (Petz, 1992, v Bratković in Rozman, 2006). Pojem kakovost življenja je odvisen od subjektivnih izkušenj, potreb in vrednost posameznika ter pogojev življenja v družbi. Čeprav je glavni pogoj za definiranje kakovosti življena osebno zadovoljstvo posameznika, je le to močno odvisno od življenjskih pogojev družbe in možnostmi, ki jih dajejo (Novljan in Jelenc, 2002).
Novljan in Jelenc (2002) povzemata Glatzerja in Zapfa, ki pišeta da se kakovostno življenje določa z življenjskimi pogoji in subjektivnimi komponentami za dobro počutje.
Med življenjske pogoje uvrščata življenje razmere, dohodke, stanovanjske in delovne pogoje, odnose v družini, socialne stike, zdravje ter uveljavljanje na socialnem in političnem področju. Subjektivne komponente pa razumeta kot specifične in splošne življenjske pogoje, kot so kognitivni in emocionalni elementi (upanje, strah, pristojnosti, negotovosti, zaznavanje konfliktov in prioritet).
Pojem kakovost življenja se lahko razume in interpretira na različne načine in sestoji iz različnih dejavnikov, iz tega izhaja mnogo različnih pristopov in konceptov, z veliko skupnimi točkami in vidiki (Bratković in Rozman, 2006).
Lindstrom (1992, v Bratković in Rozman, 2006) navaja, da lahko kakovost življenja opazujemo skozi štiri osnovne vidike:
1.) Osebni vidik, ki vključuje telesne, psihološke in duševne značilnosti.
2.) Medosebni vidik vključuje družinske, prijateljske in družbene mreža socialnih odnosov.
3.) Okoljski in zunanji, ki zajema stanovanje, delo in podobno.
4.) Globalni, katerega oblikujejo kulturne značilnosti okolja in družbena skrb za posameznika.
2.1 Kakovost življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju
Kakovost življenja pri osebah z MDR je močno povezana z uresničevanjem načel normalizacije, inkluzije in participacije v praksi (Četina, 2011). Raziskovanje na področju kakovosti življenja oseb z MDR se izvaja zadnjih nekaj desetletij. Eden odmevnejši raziskovalec tega področja je Schalock.
Razumevanje in dejavniki kakovosti življenja za osebe z MDR se v osnovi ne razlikujejo od razumevanja in dejavnikov kakovosti življenja od oseb z MDR. Navkljub temu obstajajo posebnosti v razvoju teh oseb, položaju teh oseb v okolju in družbi ter posebnostih njihovih interakcij v okolju (Schalock, 1997). Tako pri pojmu kakovosti življenja opredeljujemo subjektivno oceno lastnega življenja (Četina, 2011).
Bratković in Rozman (2006) kakovost življenja razložita kot:
− Kakovost življenja ni nekaj, kar bi oseba preprosto dobila, ampak jo oblikuje z drugimi.
− To je razkorak med uresničenimi in neuresničenimi potrebami ter željami posameznika (večji kot je razkorak, slabša je kakovost življenja).
− Ustvarjena je, ko so zadovoljene osnovne potrebe posameznika in ko ima oseba možnost ustvariti svoje lastne cilje in možnosti na pomembnih področjih (Goode, 1994a; Woodil idr., 1994; v Goode, 1997, v Bratković in Rozman, 2006).
O kakovosti življenja govorimo kot o multidimenzionalnem in interakcionalnem konceptu (Chen idr., 1993; Emerson, 1985; Schalock in Genung, 1993; Hughes idr., 1995; Schalock, 1996; Schalock, 1997, v Bratković in Rozman, 2006), ki se odraža v dojemanju blaginje in zadovoljstva (Schalock, 1996; Schalock in Verdugo, 2002, v Verdugo idr., 2006), zajema velik del medsebojnih in povezanih dejavnikov. Vsi poudarjajo, da se kakovost življenja določa na ravni posameznika. Na te ravni vplivajo fizične, socialne, ekonomske in kulturne značilnosti. Vsak posamezni vidik vpliva na doživljanje kakovosti življenja posameznika glede na življenjske pogoje in spremembe (Bratković in Rozman, 2006).
Kakovost življenja je težko opredeliti, saj se merila za določanje kakovosti razlikujejo od posameznika do posameznika (Četina, 2011). Schalock (1997) vseeno navede skupne točke, ki veljajo za kakovost življenja:
− Kakovost življenja oseb z MDR se v bistvu ne razlikuje od kakovosti življenja oseb brez MDR, oboji imajo enake želje, potrebe in želijo izpolniti dolžnosti do družbe.
− Kakovost življenja je socialni fenomen, je rezultat interakcije z drugimi.
− Kakovost življenja je rezultat zadovoljevanja osnovnih potreb in osnovnih dolžnosti v družbi (družina, šola, prosti čas, služba).
Dejavniki kakovosti življenja oseb z MDR so po Schalock (1986, 1996 v 1997) na splošno enaki ali podobni tistim v splošni populaciji. Kazalci kakovosti življenja vsebujejo osem dimenzij: čustveno, materialno in fizično dobro počutje, medosebne odnose in osebni razvoj, samoodločanje, socialno vključevanje in pravice.
− Čustveno področje: Nanaša se na splošno čutenje in dojemanje varnosti, sreče in zadovoljstva, omogočanje uspeha, zagotavljanje varnosti.
− Medosebni odnosi: Vključujejo določeno stopnjo vzpostavljenih intimnih, telesnih odnosov z drugim, zagotavljanje občutka pripadnosti, naklonjenosti, pozitiven odnos z družino.
− Materialna korist: Ta je povezana s socialno-ekonomsko in eksistencialno varnostjo, pomočjo pri urejanju financ, zagotavljanjem materialne varnosti, hrane, dela, zavetja, stabilnega socialno-ekonomskega statusa.
− Osebni razvoj: To so priložnosti za izobraževanje, razvijanje znanja in sposobnosti, skozi razvoj kompetenc in samouresničevanja.
− Fizično dobro počutje: To je zdravstveno stanje, povezano z zdravstveno oskrbo, prehrano, reakcijo in prostim časom, kot so omogočanje časa za počitek, dopust, samostojnost pri dnevnih dejavnostih.
− Samoodločanje: Stopnja osebne avtonomije, imeti nadzor nad življenjem, pravica do različnih izbir, odločitev, uresničevanje osebnih ciljev, želja.
− Socialna vključenost: Sprejetost v družbeno skupnost, družbeni status, socialne vloge, učinkovito delovno okolje, urejenost bivalnega okolja in občutek sprejetosti v njem.
− Pravice: Omogočanje zasebnosti, volilna pravica, dostop do krajev, prostorov.
Schalock (1997) piše, da različni avtorji dajejo poudarek različnim dimenzijam in njihovi medsebojni povezanosti. Naštete dimenzije so različno vrednotene s strani posameznikov z MDR. Prav tako se vrednotenje le-teh skozi življenje spreminja.
Kakovost življenja oseb z MDR je najbolj ogrožena na naslednjih področjih: možnost odločanja o pomembnih življenjskih vprašanjih, finančnih prihodkih, vključevanju v socialno skupnost in zaposlovanju. Na teh področjih imajo osebe z MDR težave, zato je to treba upoštevati, jim nuditi podporo in pomoč (Bratković, 2002).
Kakovost življenja je rezultat zadovoljitve osnovnih potreb in izpolnjevanja dolžnosti v socialnem okolju. Ustrezna kakovost življenja posameznika se kaže v zadovoljevanju posameznikovih osnovnih potreb, medtem ko ima posameznik enake možnosti in priložnosti za doseganje ciljev in želja na glavnih življenjskih področjih (dom, skupnost, šola, služba) (Schalock, 1997). Poleg osnovnih potreb za življenje se čedalje bolj poudarjajo izpolnjevanje tudi potreb pri delu, občutek pripadnosti, zadovoljstvo z izpolnjevanjem možnosti (Antončič in Boh, 1991, v Gričar, 2007). Kakovost življenja je odvisna od tega, kako posamezniki porabljajo sredstva, ki jih imajo na voljo (Svetlik, 1996, v Gričar, 2007).
2.2 Kakovost življenja in zaposlovanje
Kakovost delovnega življenja se odraža na stopnji, do katere so posamezniki sposobni zadovoljiti pomembne osebne potrebe, medtem ko so zaposleni. Doseganje kakovosti delovnega življenja zaposlenih od delodajalcev zahteva občutek varnosti, enakosti, ponosa, notranje demokracije, lastništva, samostojnosti, odgovornosti in prilagodljivosti. V odnosu do zaposlenih morajo biti prisotni trud do poštenosti, nudenje opore, odprta komunikacija na vseh ravneh, možnost podajanja mnenj pri odločitvah (Srivastava in Kanpur, 2014, v Barić, 2016).
Poseben pomen pri dojemanju zaposlovanja ima samostojnost pri delu. Posameznik z malo samostojnosti pri opravljanju svojega dela bo manj zadovoljen z delovno kariero v primerjavi z osebo, ki samostojno določa svoje delo. Zadovoljstvo z delom prispeva k večji kakovosti delovnega življenja in prek tega tudi k kakovosti življenja nasploh (Breaugh, 1985, v Antončič in Gnidovec, 1996, v Barić, 2016).
Kakovost življenja se kaže v možnostih zaposlenih, da zadovoljijo svoje lastne potrebe. Pri tem je treba upoštevati pošteno, enakopravno in spodbudno obravnavanje zaposlenih. To se kaže z naslednjimi dejanji:
− možnost zaposlenih, da uporabijo svoje sposobnosti in dosežejo največjo možno samouresničitev;
− odkrito in zaupljivo komuniciranje med zaposlenimi;
− z dejavno vlogo vseh zaposlenih pri sprejemanju pomembnih odločitev, ki zadevajo njihovo delo;
− z ustreznim in poštenim nagrajevanjem z varnim in delovnim okoljem (Svetlik, 1998 v Černe Peršolja, 2003, v Barić, 2016).
Dejavniki, ki določajo stopnjo kakovosti delovnega življenja, se razlikujejo od vsakega posameznika. Dejavniki se ne spreminjajo samo med osebami, ampak tudi skozi čas (Barić, 2016). Kakovost življenja ni samo tisto, kar delavec potrebuje, ampak je povezava med pričakovanjem delovnega mesta in potrebami posameznika. Ob ujemanju pričakovanj podjetja in potrebah posameznika pride do zadovoljstva (Getzel in Guba, 195,7 v Kiernan in Marrone, 1997).
Zadovoljstvo na delovnem mestu je povezano z nekaterimi dejavniki, ki so: zanimivost dela, pomembnost in raznolikost nalog, možnost napredovanja, samostojnost, udeležba pri soodločanju. Ti dejavniki pri izvajanju dela niso bili dosegljivi za osebe z MDR (Kiernan idr., 1991; McGaughey idr., 1994; West, Rewel in Wehman, 1992, v Kiernan in Marrone, 1997).
3 Zaposlovanje oseb z motnjami v duševnem razvoju
Za osebe z MDR je zaposlitev ena izmed osnovnih človekovih potreb. V zaposlitvi razvijajo spretnosti, doživljajo uspehe ter razvijajo občutek koristnosti in pripadnosti okolju, izboljšujejo samopodobo, ki vpliva na kakovost njihovega življenja (Novljan in Jelenc, 2002). Pomembno je, da osebo z MDR zaposlimo s koristnim delom, ki ima svoj prostor in ceno na trgu. Okupacijsko delo, ki je samo sebi namen, je dopustno le kot kratkotrajna zapolnitev časa (Združenje izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Republiki Sloveniji, b. d.).
Zaposlitev je osrednji element v življenju večine odraslih oseb. Delo jim daje možnost za ekonomsko samozadostnost, večji občutek dostojanstva in lastne vrednosti, spodbuja večji občutek socialne povezanosti z okoljem in služi kot sredstvo za izražanje samega sebe (Burge idr., 2007). Zaposlitev je orodje, s katerim posameznik gradi svojo identiteto, lahko poišče svojo mesto v družbi in se vključuje v sovrstniške skupine. Zaradi večanja pomena dela v življenju osebe in zaradi velike količine časa, ki ga osebe preživijo tam, delo postaja čedalje pomembnejši del raziskovanja (Kiernan in Knuston, 1990, v Krstulovič, 2018).
Koristi dela za osebe z MDR so enake tistim oseb brez MDR. To je predvsem občutek produktivnosti in doprinosa, vzpostavljanja odnosov s sodelavci, občutek pomembnosti, povečanega prihodka ter možnosti nadaljnje rasti in napredovanja (Burge idr., 2007).
Dosedanje raziskave so pokazale, da so lahko posamezniki z MDR uspešni pri delu in prispevajo k skupnosti (Winer, 2000, v Flores idr., 2011). Zaviršek (2010; 2014, v Zaviršek idr., 2015) kot pozitivne zaposlitve plačanega dela našteva povečano vidnost ljudi, nekoč skritih ljudi, in odpravljanje segregacije, povečanje sposobnosti ljudi z ovirami za delo v skupinah, kolektivih in krepitev njihove socialne mreže, manjšo osamljenost in sodelovanje v običajni potrošnji. Zaradi vseh teh razlogov plačana zaposlitev vpliva dobro tudi na duševno zdravje ljudi z ovirami.
Zaposlitev dviga kakovost življenja osebam z MDR (Eggleton idr., 1999). Element kakovosti življenja odraslih oseb z MDR je smiselna zaposlitev (Rusch in Millar, 1998, v Goh, 2010).
Zaposlovanje izboljšuje kakovost življenja z različnih vidikov. Ti so: ekonomska blaginja, samozadostnost, možnost vzpostavitve prijateljstev in smiselno vključevanje v širšo družbo. Posamezniki z MDR, ki sodelujejo v programih podporne zaposlitve, kjer delajo v rednem delovnem okolju s pomočjo pomočnikov (angl. job coach), doživljajo višjo raven vključenosti v širše okolje kot posamezniki, zaposleni v varovanih oblikah zaposlitve (Murphy in Rogan, 1995; Wehman idr., 2007, v Goh, 2010). Fillary in Prenice (2006) v svoji raziskavi ugotavljata, da zaposlitev za polni delovni čas v nasprotju z zaposlitvijo s skrajšanim delovnim časom bolj pripomore k občutku socialne vključenosti.
Interakcije, ki jih imajo osebe z MDR na delovnem mestu, vplivajo na njihovo socialno vključenost v delovno okolje (Barić, 2016). Aistow in Schneider (2003, v Hall, 2010) opozarjata, da fizična integracija ne pomeni tudi socialne integracije. Kobler in Eggleton (2005) sta v svoji raziskavi poudarila visok rezultat pri socialni pripadnosti in vključenosti v skupnosti pri zaposlenih v običajnem okolju.
3.1 Pravna osnova zaposlovanja
Temelje zaposlovanju oseb z MDR so postavili različni mednarodni in državni dokumenti, ki govorijo in zagotavljajo pravice vseh oseb.
Mednarodni dokumenti
Mednarodni dokument, ki utemeljuje pravice oseb z MDR do zaposlitve je Deklaracija o človekovih pravicah, ki v svojem 23. členu daje vsaki osebi pravico do dela in za to delo primernega plačila in nagrade:
»1. Vsakdo ima pravico do dela, proste izbire zaposlitve, pravičnih in ustreznih delovnih pogojev in varstva pred brezposelnostjo.
2. Vsakdo ima, brez vsakršne diskriminacije, pravico do enakega plačila za enako delo.
3. Kdor dela, ima pravico do pravičnega in ustreznega plačila, ki njemu in njegovi družini zagotavlja človeka dostojen obstoj in ki se po potrebi dopolni z drugimi ukrepi socialnega varstva« (Splošna deklaracija človekovih pravic, 2018).
Deklaracija o človekovih pravicah ne govori prav o osebah z MDR, pravico do dela daje vsem osebam, bolj svojevrstne pravice oseb z MDR, ki si želijo zaposlitve, opisuje Konvencija o zaposlovanju invalidov. V 27. členu daje skupini oseb, imenovani invalidi, v katero spadajo tudi osebe z MDR: »… pravico do dela enako kot drugim, ki vključuje pravico do možnosti za preživljanje s svobodno izbranim ali sprejetim delom na trgu dela in v delovnem okolju, ki je odprto, vključujoče in dostopno invalidom« (Konvencija o pravicah invalidov, 2008).
Dokumenti v Republiki Sloveniji glede zaposlovanja oseb z MDR
Najvišji dokument znotraj Republike Slovenije je Ustava Republike Slovenije. Ustava vsem prebivalcem Republike Slovenije zagotavlja, da je »vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno delovno mesto« (49. člen). V 52. členu Ustave so zapisane svojevrstne pravice do dela oseb s posebnimi potrebami: »Invalidom je v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo ter usposabljanje za delo« (Ustava Republike Slovenije, 1991).
V Sloveniji področje zaposlovanja urejajo:
− Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji (ZZZRI, 2007),
− Zakon o socialnem varstvu (ZSV, 1992) in
− Zakon o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI, 2018).
Pred pregledom zakonodajnih dokumentov na področju zaposlovanja oseb z MDR, ki veljajo danes, moramo omeniti tudi Zakon o družbenem varstvu telesno in duševno prizadetih oseb (ZDVDTP, 1983), ki je veljal do 1. januarja 2019. ZDVDTP je urejal oblike družbenega varstva oseb z zmernimi, težjimi in težkimi MDR ter gibalno ovirane.
Ti posamezniki so bili opredeljeni kot nezmožni za samostojno delo in življenje.
Posamezniki s tem statusom se niso mogli pravno-formalno zaposliti, prav tako ne prijaviti na Zavodu za zaposlovanje. Če so to vseeno želeli storiti, so se morali po zakonu odpovedati statusu ter s tem tudi vsem pravicam in nadomestilom, ki jih je ta status prinašal (ZDVDTP, 1983). Osebe z MDR so bile s tem zakonom običajno obravnavane kot nezmožne za delo in zato v zaposlitveno rehabilitacijo niso bile vključene (Krampl, 2017). S 1. januarjem 2019 je ta zakon zamenjal novi Zakon o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI, 2018).
Zakon o socialnem varstvu (ZSV, 1992)
Zakon dopušča zaposlitev pod posebnimi pogoji, prek te zaposlitve osebe ohranjajo osvojena znanja ter razvijajo nove veščine in sposobnosti. Tako obliko zaposlitve organizira varstveno-delovni center, ki lahko opravlja tudi institucionalno varstvo in pomoč na domu (ZSV, 1992).
Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZZRI, 2007) Zakon omogoča brezposelnim invalidom, prijavljenim na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, vključitev v storitve zaposlitvene rehabilitacije. V skladu z zakonom pridobi status invalida oseba, starejša od 15 let, ki je prijavljena kot brezposelna in ni pridobila statusa invalida po drugih predpisih. Pri osebi morajo biti ugotovljene trajna posledica duševne ali telesne okvare ali bolezni; težave pri dejavnostih, ki vplivajo na njegovo zaposlitev, in ovire pri vključevanju v delovno okolje (ZZZR, 2007).
Namen Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov je povečanje zaposljivosti invalidov. Po zakonu se lahko invalidi zaposlijo tudi v običajnem okolju, zaščiteni zaposlitvi, podporni zaposlitvi in v invalidskem podjetju. Zakon vse oblike take zaposlitve tudi opiše in opredeli (prav tam).
Invalide v postopku ocenjevanja zaposljivosti oceni rehabilitacijska komisija, na temelju mesečnih poročil in končne evalvacije izvajalca zaposlitve rehabilitacije. Ta ocenjuje delovne zmožnosti posameznika, pri tem ga razvrščajo med naslednje oznake:
1.) oseba ni sposobna za delo in je zaradi invalidnosti nezaposljiva;
2.) oseba je sposobna za vključitev v zaposlitev, 3.) oseba ne pridobi statusa invalida.
Iz ocene mora biti razvidno, ali je invalid zaposljiv v običajnem delovnem okolju, v podporni ali zaščitni zaposlitvi, za katera dela je usposobljen in kakšne podporne storitve ali prilagoditve potrebuje. (prav tam). Pri osebah z MDR ZZZRI največkrat ureja zaposlitev le za osebe z lažjo MDR.
Zakon o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI, 2018)
Zakon o socialnem vključevanju invalidov je bil sprejet 17. aprila 2018, večina odločb, določenih z zakonom, je v veljavo stopila s 1. januarjem 2019. Namen zakona je ustvariti »pogoje za čim enakopravnejše in enakovrednejše življenje oseb« ob podpori okolja in vseh posameznikov, »ki se z njimi na kakršen koli način srečujejo« (ZSVI, 2018).
Zakon invalidom daje pravico do socialno-varstvenih storitev, ki obsegajo:
− vodenje,
− varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji ter
− institucionalno varstvo (prav tam).
Status invalida lahko po tem zakonu pridobijo polnoletne osebe z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju. Zakon ureja pravice in postopek pridobitve statusa invalida, ki se zaradi invalidnosti ne morejo socialno vključevati v skupnost brez nudenja storitev socialnega vključevanja. Tako ne morejo samostojno opravljati večine ali vseh življenjskih potreb, si zagotavljati sredstev za preživljanje, pravice do denarnih prejemkov in možnosti, ki jim jih zagotavlja država za njihovo enakovredno vključevanje v družbo (Porenta, 2019).
Po 5. členu zakona imajo invalidne osebe pravico do denarnega nadomestila zaradi invalidnosti. Nadomestilo je namenjeno stroškom za zagotavljanje enakovrednega življenja v skupnosti. Zakon omogoča prehod invalidov v zaposlitev in po morebitnem prenehanju zaposlitve ponovno izplačilo nadomestila za invalidnost. To določilo daje posameznikom možnost, da se zaposlijo, s svojim delom zaslužijo plačo. Obenem je podana možnost, da lahko oseba, ki ne bi bila več zmožna delati, ponovno pridobi status invalida in s tem polno nadomestilo za invalidnost, s tem je osebi zagotovljena osnovna socialna varnost. Osebe lahko tako prehajajo med iskalcem zaposlitve in uživalcem pravic. Če se invalidna oseba zaposli, se osebi še vedno izplačuje nadomestilo v višini razlike med plačo, ki jo oseba prejema, in zneskom neto minimalne plače (ZSVI, 2018).
Zaradi pomanjkanja varnosti za osebe z MDR se osebe, delodajalci in njihove družine doslej za to niso odločale, saj je invalid z zaposlitvijo izgubil vse pravice. Osebe so tako bile vključene v socialno-varstvene zavode, kamor so bili vključene od najpozneje
svojega 26. leta starosti do konca svojega življenja (Pfeifer, 2018). Osebe z MDR se lahko, po novem zakonu, preizkusijo na trgu dela in ob neuspehu še vedno prejemajo nadomestila, ki jim zagotavljajo finančno varnost. Vendar zaposlovanje oseb z MDR ne vpliva le na finančni položaj teh oseb, temveč tudi na njihovo socialno življenje (Pajk, 2019).
3.2 Oblike zaposlitve za osebe z motnjami v duševnem razvoju
Osebe z MDR se lahko zaposlujejo v različnih okoljih. Ta okolja so lahko zaščitena, kot so na primer varstveno-delovno centri (VDC) ali v rednem okolju.
Za zaposlovanje oseb z MDR so se na svetu razvili različni modeli:
− Delovni centri
Pri delovnih centrih gre za opravljanje različnih dejavnosti oseb z MDR znotraj delovnih centrov.
− Varovane delavnice
Varovane delavnice lahko poimenujemo tudi delavnice pod posebnimi pogoji, v njih lahko osebe z MDR sodelujejo v proizvodnji preprostih artiklov in sodelujejo tudi z drugimi proizvajalci.
− Predprofesionalni centri
Poimenujejo tečaje in različne usposabljanja za delo, delovne navade in različne veščine.
− Prostovoljno delo
Nezaposlene osebe z MDR se v svojem prostem času vključujejo v opravljanje prostovoljnih del.
− Delovno usposabljanje
Delovno usposabljanje poteka na delovnem mestu, kjer inštruktor po začetku zaposlitve usposablja posameznika za opravljanje določenega dela.
− Domača delavnica
To je organizacija dela, kjer oseba z MDR skupaj s prijatelji osnuje delavnico, pri čemer gre za načelo samozaposlovanja. Pri tej obliki je močno prisotna potreba po pomoči in podpori lokalne skupnosti.
− Redna zaposlitev (Mašović 1993, v Bilić idr., 2005).
3.3 Zaposlitev v varovanem okolju (sheltered employment)
Skozi raziskave je zaposlitev v varovanem okolju dobila različna poimenovanja:
varovane delavnice (angl. sheltered workshops), varovana industrija (angl. sheltered industries), trening delavnice (angl. training workshops), rehabilitacijske delavnice (angl. rehabilitative workshops), delovni centri (angl. work centers) (Migliore idr., 2007, v Nettles, 2013).
Ločevanje med domačim in delovnim prostorom je prinesel kapitalizem.
Industrializacija je pomenila izgubo dela za ljudi, ki novim zahtevam niso zmogli slediti in se jim prilagoditi. Začelo se je ločevanje med delovno sposobnimi ljudmi in tistimi, mnogokrat oviranimi posamezniki, ki jim ni uspelo temu slediti (Zaviršek, 2000 v Zaviršek idr., 2015).
Zaposlitev v varovanem okolju se je začela razvijati v Združenih državah Amerike med letoma 1950 in 1970. Starši odraslih oseb z MDR so imeli le malo možnosti, kje bi te osebe preživljale svoje dneve. Segregacija je postala norma pri opravljanju dela odraslih oseb z MDR, delavnice so postale mesto, kjer so odrasle osebe varno opravljale svojo zaposlitev (Dague, 2012). V oblikah zaposlovanja v varovanem okolju ima večina posameznikov MDR (Nettles, 2013).
Večina zaposlenih v varovanem okolju so posamezniki z MDR, ki običajno izvajajo preproste, ponavljajoče se naloge, kot so sestavljanje izdelkov ali pakiranje za nizka plačila. Prisotna je močna hierarhija, v kateri so osebe z MDR v podrejenem položaju z zaposlenimi brez MDR. Cilj zaposlitve v varovanem okolju sta rehabilitacija in terapija. Taka oblika zaposlitve je lahko tudi le tranzicija na trg dela in zaposlitev v običajnem okolju. Zaposlovanje v varovanem okolju za osebe z MDR nudi okolje kjer lažje najdejo zaposlitev, medtem ko je okolje zanje bolj predvidljivo, taka oblika za osebe predstavlja tudi stabilnost in dolgoročno delo, saj oseba z MDR le redko izgubi svoje delo. Družine posameznikov z MDR vidijo to obliko zaposlitve kot varnejšo tudi z vidika nasilja do posameznikov (Migliore idr., 2007).
Zaposlitev v varovanem okolju je zaposlitev, ki zaposluje predvsem populacijo z MDR, zato nasprotniki take oblike zaposlitve menijo, da zaposlitev v varovanem okolju povzroča izolacijo teh oseb od okolja. Negativna posledica take zaposlitve sta ohranjanje slabih socialnih veščin in omejeno samoodločanje vključenih posameznikov. Raziskave so pokazale tudi nezadovoljstvo z delom, slabše psihološko počutje, nižjo stopnjo socialne dejavnosti in nizko samopodobo (Nettles, 2013).
Zaščitena zaposlitev je zaposlitev osebe z MDR, ki ni zaposljiva vsaj daljše obdobje na običajnem delovnem mestu, na delovnem mestu in v delovnem okolju, prilagojenem njenim delovnim sposobnostim in potrebam (Popović, 2016). V Sloveniji osebe z zmerno, težjo in težko MDR, ki so status pridobile po Zakonu o družbenem varstvu telesno in duševno prizadetih oseb, so bile označene kot nesposobne za delo
(Barič, 2016). Osebe z MDR so večinoma vključene v VDC-je, kjer se jim zagotavljata skrb in zaposlitev. Popović (2016) piše, da je za to obliko zaposlitve bistveno, da je delovno mesto prilagojeno potrebam posameznika. Plačano delo daje posamezniku z MDR občutek koristnosti, ob tem zagotavlja enakopravnost in nediskriminatorno vključevanje na trg dela.
− VARSTVENO DELAVNI CENTRI
»V varstveno delovne centre so vključene osebe z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem in telesnem razvoju. V centrih se izvajajo prilagojene oblike dela pod posebnimi pogoji, ki so namenjene osebam, ki so nezmožne za samostojno življenje in delo ter potrebujejo pomoč pri oskrbi. Cilj je spodbujati ustvarjalnost, občutek koristnosti, samopotrditve in omogočati uporabniku čim večjo mero samostojnosti«
(Republika Slovenija, 2020).
Zaviršek idr. (2015) navedejo, da poimenovanje varstveno delovni center torej pomeni dvoje: dnevno obliko vodenja in dela ter institucionalno obliko nastanitve. VDC-ji so lahko javni, zasebni ali imajo VDC nevladne organizacije. Organizacije lahko pridobijo koncesijo za storitev varstva, vodenja pod posebnimi pogoji.
Po javno dostopnih podatkih Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v Sloveniji 34 samostojnih socialno-varstvenih zavodov VDC in koncesij VDC, ki izvajajo dejavnosti na 102 različnih lokacijah (Republika Slovenija, 2020;
Zaviršek idr., 2015). Nekateri VDC-ji poročajo o pomanjkanju kapacitet in dolgih čakalnih vrstah za vključitev (Zaviršek idr., 2015).
Varstveno-delovni centri po Sloveniji izvajajo svoj lastni program, kot so ročna dela, darilni program ali izvajajo kooperantska dela. Nekateri centri izvajajo tudi programe integrirane zaposlitve. Take oblike zaposlovanja izvajajo za manjše skupine oseb z MDR (Zaviršek idr., 2015). Dolžina in oblika zaposlitve sta prilagojeni posamezniku, večina teh oseb nima sklenjenega delovnega razmerja.
3.4 Zaposlitev v običajnem okolju
V Združenih državah Amerike zaposlitev v običajnem okolju za osebe z MDR pred letom 1970 ni bila mogoča. Pojav podporne zaposlitve v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je predstavil alternativo segregiranim oblikam zaposlovanja (Dague, 2012).
Zaposlitev v običajnem okolju je imenovana tudi integrirana zaposlitev ali podporna zaposlitev. Taka oblika zaposlitve ne pomeni, da posameznik z MDR pri svojem delu ne potrebuje podpore, ta je še vedno potrebna (Migliore idr., 2007). Schalock in Kiernan (1997) opisujeta integrirano zaposlitev kot zaposlitev za tiste posameznike, ki vstopajo na trg dela brez potrebne podpore in tiste, ki pri delu potrebujejo podporo.
Obe obliki zaposlitve predvidevata vključevanje osebe z MDR v delovno okolje, kjer so zaposlene predvsem osebe brez MDR.
Zaposlitev pod posebnimi pogoji je pomemben del izvajanja socialnovarstvene storitve. Cilj tega je sprememba kakovosti življenja osebe z MDR s pridobitvijo novih priložnosti za razvoj (Matko idr., 2004). Model take oblike zaposlovanja izhaja iz načel teorije o normalizaciji in prepričanj, da imajo vsi državljani pravico do plačanega dela in polne vključenosti v vse dele življenja in družbe (Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča, 2009). Žgur (2017) ugotavlja, da je taka oblika zaposlovanja priložnost za posameznike z MDR, od učenja socialnih in delovnih veščin do razvijanja socialnega kapitala, omogoča tudi dejavno sodelovanje v družbi.
Bilić idr. (2005) navajajo, da poznamo več različnih modelov zaposlitve v običajnem okolju:
− Model individualnega zaposlovanja
Za posameznika se poišče ustrezna zaposlitev, pri čemer se upoštevajo skladnost interesov posameznika in sposobnosti posameznika ter zahteve dela. Ker model temelji na individualnem pristopu, je zaradi individualnost za osebe z MDR še najprimernejši.
− Skupni model ali enklava
Predstavlja zaposlitev skupine oseb z MDR na istem delovnem mestu. Na delovnem mestu vsem podporo nudijo delovni asistenti.
− Model mobilnih skupin
Skupina je sestavljena iz treh do osmih oseb z MDR, podporo jim nudita eden ali dva delovna asistenta. Skupina opravlja raznolika dela v lokalni skupnosti.
− Mala podjetja
Osebe z MDR s svojimi družinami in prijatelji ustanovijo malo podjetje.
Zaposlovanje v običajnem okolju ima svoje prednosti in pomisleke. Prednost takih oblik zaposlitve naštevajo Migliore idr. (2007): boljša finančna preskrbljenost oseb z MDR, več priložnosti za osebnostno rast, usklajenost z načelom poudarjanja prilagajanja dejavnosti osebi z MDR in njegovim potrebam, socialna pravičnost, upoštevanje želja oseb z MDR, večja socialna vključenost oseb z MDR. Ob vseh prednostih pri zaposlovanju v običajnem okolju ostajajo nekateri dvomi: taka oblika zaposlitve ne omogoča tolikšne varnosti za osebo z MDR (Migliore idr., 2007), za nekatere osebe je delo prezahtevno (Bilić idr., 2005), predvsem starše oseb z MDR skrbi varnost oseb z MDR na takih delovnih mestih (Dague, 2012), težavo povzroča tudi prihod na delo, saj prevoz od dela in nazaj omejuje možnosti zaposlitve, socialni odnosi s sodelavci niso dobro razviti (Migliore idr., 2007).
Pri vpeljevanju zaposlovanja v običajnem okolju je treba upoštevati:
− Podpora mora biti usmerjena na uporabnika, poznati in upoštevati je treba posameznikove želje in sposobnosti.
− Proces mora biti individualiziran, v procesu načrtovanja in evalviranja mora sodelovati tudi oseba sama.
− Pripraviti je treba individualni načrt podpore, ki ga lahko spreminjamo.
− Dejavnosti morajo voditi do plačanega dela.
− Podpora mora biti trajna in ne časovno omejena.
− Zagotovljena mora biti tudi evalvacija (Bilić idr., 2005).
3.5 Podporna oblika zaposlitve
»Podporna zaposlitev je zaposlitev invalida na delovnem mestu v običajnem delovnem okolju s strokovno in tehnično podporo invalidu, delodajalcu in delovnemu okolju«
(Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, 2007).
Podporno zaposlovanje je koncept zaposlovanja invalidov v integriranem delovnem okolju, ki se je v 70-ih letih prejšnjega stoletja razvil v Severni Ameriki, od koder se je, zaradi pozitivnih izkušenj, razširil v druge dele sveta. Podporno zaposlovanje predstavlja dopolnitev zaščitnim oblikam zaposlovanja, ki potekajo v bolj ali manj prilagojenih oblikah okolja (zaščitno zaposlovanje, integracijska podjetja ...) (Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča, 2009).
Tradicionalne metode zaposlovanja invalidov, ki je sestavljeno iz prvotnega usposabljanja v prilagojenih delovnih razmerah in nato priključitve v običajno delovno okolje, le malo prispevajo k vključevanju invalidov v običajno delovno okolje. Kot učinkovitejši pristop se je izkazalo »najprej plasiranje v običajno delovno okolje oziroma zaposlitev, temu sledi usposabljanje in podpora na delovnem mestu«. Za izvajanje dela niso dovolj samo ustrezne sposobnosti za delo same po sebi, ampak je lahko ključnega pomena ravno podpora na delovnem mestu (Združenje izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Republiki Sloveniji, b. d.).
Nam najbližjo podporno zaposlitev opisujejo v Republiki Hrvaški. Bratkovič in Janković (2013) pišeta, da je dosedanji program take oblike zaposlovanja prinesel dobre rezultate. Med temi rezultati naštevata: socialno vključenost in oblikovanje odnosov med osebami z MDR in osebami brez MDR, zadovoljstvo z delom in odnose na delovnem mestu oseb z MDR, zadovoljstvo družin oseb z MDR, večjo vključenost oseb v skupnost, boljšo splošno kakovost življenja na drugih področjih.
Osnovne lastnosti podpornega zaposlovanja so:
− interakcija oseb z MDR z osebami brez MDR,
− oseba polega plačila za opravljeno delo prejema še druge ugodnosti, kot so bolniška odsotnost, dopust, dodatna izobraževanja in usposabljanja,
− osebe se postavi v delovno okolje in se ji nudi usposabljanje za delo,
− v podporno zaposlitev se lahko vključi vsakdo, ne glede na stopnjo oviranosti,
− podpora je prilagodljiva, prilagaja se posamezniku,
− podpora je stalna, je v pomoč osebi z MDR, ki želi zaposlitev obdržati ali če želi zaposlitev zamenjati,
− osebe odločajo, kje in pod kakšnimi pogoji želijo delati (Bratković in Janković, 2013).
Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2007), v skupino spadajo tudi osebe z MDR, invalidu zagotavlja pri uvajanju v delo, na delovnem mestu in pri vključevanju v delovno okolje strokovno podporo. Ta se izvaja z informiranjem, svetovanjem in usposabljanjem, osebno asistenco, spremljanjem pri delu, razvojem osebnih metod dela in ocenjevanjem njegove delovne uspešnosti ter s tehnično podporo s prilagoditvijo delovnega mesta in sredstev za delo. Na drugi strani se delodajalcu in delovnemu okolju invalida zagotavlja strokovna podpora z informiranjem in svetovanjem.
Oseba z MDR, zaposlena v podporni obliki zaposlitve, mora biti usposobljena za opravljanje del na konkretnem delovnem mestu, motivirana, imeti mora tudi vse druge lastnosti, ki zagotavljajo uspešno delo (Popović, 2016).
Bratković in Janković (2013) navajata, da so osebe z MDR pripravljene in sposobne opravljati zaposlitve v običajnem delovnem okolju. Nadalje zapišeta, da je veliko zaposlenim osebam z MDR potrebna pomoč, ki je samo posredno povezana z zaposlitvijo, kot so na primer: prihod in odhod z dela, upravljanje z denarjem.
Predvsem se osebe z MDR najlažje učijo v konkretnih situacijah, zato jih je najlažje učiti zaposlitev na konkretnih delovnih mestih v konkretnem okolju.
4 Socialna vključenost
Socialno vključenost običajno opredelimo kot nasprotje socialne izključenosti.
Socialna vključenost presega stanje, v katerem se posamezniku ali posameznim skupinam sistematično preprečuje dostop do pravic, priložnosti in virov. Vse to je sicer na razpolago v družbi in omogoča uspešno vključenost v družbo. Socialna vključenost pomeni borbo za enakost ljudi, pravičnost, solidarnost z vsemi ljudmi, ne le z nekaterimi. Prizadeva si za neodvisno in demokratično življenje, za emancipiranost ljudi, za družbene in kulturne kode, ki bodo omogočali različnim ljudem skupno življenje brez izključevanja (Center RS za poklicno izobraževanje, b. d.). Socialna vključenost je proces in cilj tega procesa (Identifying social inclusion and exclusion, 2016).
Cobigo idr. (2012) povzemajo nekaj definicij socialne vključenosti, vsem je enotno, da socialna vključenost pomeni popoln in pravičen dostop do sredstev in dejavnosti v skupnosti, odnosu z družino, prijatelji in znanci. Predstavlja več kot le fizično prisotnost, pomeni tudi sodelovanje v skupnosti.
Ameriški center za preprečevanje bolezni piše, da je vključevanje oseb z MDR pomeni vključevanje teh oseb v vsakodnevne aktivnosti, spodbujamo k vlogam, ki jih imajo njihovi sovrstniki brez MDR. To pa vključuje več kot le spodbujanje, vključuje zagotavljanje veljavnosti politike in praks v družbi, ki to omogočajo. Inkluzija naj bi vodila k povečanju participacije in socialno pričakovanih vlog – kot so na primer:
učenec, delavec, prijatelj, član skupnosti, partner ipd. Socialno pričakovane aktivnosti vključujejo tudi uporabo družbenih dejavnosti, kot so: Javni potniški promet, knjižnice, dobra zdravstvena oskrba ipd. (Center for Disease Control and Prevention, b. d.).
Ključen dejavnik za razvoj relacijskega vidika socialne vključenosti je občutek pripadanja (Štirn, b. d.). Za zadovoljevanje potrebe po pripadanju sta potrebni dve merili:
1. Posamezniki morajo imeti relativno pogoste, zaznane pozitivne (ali vsaj ne negativne) interakcije z vsaj nekaj drugimi ljudmi.
2. Te interakcije morajo potekati v kontekstu dolgoročne čustvene podpore in skrbi za dobro počutja drug drugega (Baumeister in Leary, 1995, v Štirn, b.d.).
Socialna vključenost pomeni enak dostop do fizičnega okolja, imeti enake možnosti dostopa do vsebine in tudi razumevanje le-te (Jaeger in Bowman, 2005, v Hall, 2010).
Prav tako socialna vključenost pomeni občutek pripadnosti, ki izhaja iz prijateljstva (Crane, 2002, v Hall, 2010), pozitivne interakcije z okoljem so pomemben dejavnik socialnega okolja, pomembna sta tudi razvoj in ohranjanje socialne mreže (Crane in Lemaj, 2002, 2006, v Hall, 2010).
Bromell in Hayland (2007) opredelita dimenzije socialne vključenosti in participacije kot:
− PRIPADNOST
Občutek pripadnosti v družbi izhaja iz naših izkušenj znotraj družine in skupnosti.
Pripadnost vključuje skupne izkušnje, želje, norme, vrednote in občutek pripadnosti skupnosti. Če osebe ne čutijo pripadnosti, se izolirajo, umaknejo v skupine, kjer imajo osebe enako prevladujočo identiteto (prav tam).
− VKLJUČENOST
Vključenost pomeni imeti dostop do trgov, storitev, ustanov in socialnih mrež. Posebno vlogo pri dostopnosti igra dostopnost do zaposlitvenega trga in priznanih oblik gospodarske dejavnosti. Plačano delo je ključnega pomena, saj posameznikom omogoča ekonomsko neodvisnost ter prispeva k samozavesti in zadovoljstvu z življenjem (prav tam).
− UDELEŽBA
Pomeni možnost za prispevanje k sosedskemu življenju in skupnosti in s tem imeti možnost vpliva na odločitve, ki se dotikajo življenja vseh v skupnosti. Udeležbo bi lahko v sklopu države poimenovali tudi aktivno državljanstvo (prav tam).
− SPREJEMANJE
Priznanje pomeni pridobiti, prejeti javno priznanje in potrditev naši razliki in pozitivni prispevek družbi, ki jih te razlike prinašajo (prav tam).
− LEGITIMNOST
Legitimnost pomeni zaščito civilnih in političnih pravic vseh ljudi in splošno dostopnost vseh mehanizmov za zaščito teh pravic (prav tam).
Socialno izključenost je kompleksen in multidimenzionalni proces. Kaže se predvsem kot pomanjkanje ali zavračanje virov, pravic, blaga in storitev. S tem pa nezmožnost sodelovanja, participacije v družbenih odnosih in aktivnostih, ki so namenjeni splošni populaciji. Socialno izključevanje vpliva na kvaliteto življenja posameznika ter pravičnost družbe (European Urban Knowledge Network, b. d.).
Slaba socialna vključenost nekaterih oseb je lahko posledica naslednjih dejavnikov:
− invalidnost: ki vključuje osebe z motnjami v duševnem (intelektualne in kognitivne motnje, motnje pri učenju), telesnem, čutilnem ali drugem razvoju;
− težave pri izobraževanju: mladi s težavami pri učenju;
− ekonomske ovire: imajo osebe, ki imajo nizek življenjski standard, nizke prihodke;
− kulturne razlike: imajo predvsem priseljenci, begunci ali potomci priseljenih ali begunskih družin;
− zdravstvene težave: osebe z dolgotrajnimi zdravstvenimi težavami ali duševnimi boleznimi;
− družbene ovire: imajo osebe, ki so diskriminirane na temelju spola, starosti, etnične pripadnosti, vere, spolne usmerjenosti, invalidnosti itd.;
− geografske ovire: osebe iz oddaljenih ali podeželskih območij (socialno vključevanje …) (Zavod za razvoj mobilnosti mladih, b. d.).
4.1 Socialna vključenost oseb z motnjami v duševnem razvoju
Cilj socialnega vključevanja naj bi bil poudarjanje pravic posameznika, tudi oseb z MDR. Z razvojem socialne vključenosti naj bi se ustvarjale priložnosti za dejavno vključevanje oseb z MDR v družabno življenje. Pri tem bi se jih obravnavali kot osebe s pravicami (Popović, 2016).
Socialna vključenost pri osebah z MDR se kaže kot polni dostop do dejavnosti, socialnih vlog in odnosov (Partington, 2005, v Hall, 2010) ter tudi cenjeno prisotnost in sodelovanje v družbi (Lemay, 2006, v Hall, 2010). Popović (2016) piše, da mora biti politika usmerjena k zaščititi oseb z MDR, usmerjena mora biti k ustvarjanju možnosti za opravljanje enakih del in enako obravnavo pri izbiri izobraževanja, poklica, zaposlitve in napredovanja v poklicni karieri.
Izraza socialna vključenost in socialna integracija imata velik poudarek na dojemanju družbene participacije, vendar je ta občutek vedno v povezavi s subjektovim občutkom pripadnosti skupini (Cummins in Lau, 2003; Hall, 2009, v Cobigo idr., 2012). Socialna vključenost je vedno rezultat interakcij med osebnimi in okolijskimi dejavniki. Zato se stopnja vključenosti lahko razlikuje (Barič, 2016).
Hall (2010) piše, da socialno vključevanje oseb z MDR vključuje tri elemente:
− Vključevanje v skupnost:
Vključenost v skupnost pomeni možnost posameznika do dostopa različnih prizorišč, objektov, lokacij, uporabe zdravstvenih in zobozdravstvenih storitev ipd. (Abbott in McConkey, 2006, v Hall, 2010). Hall (2005, v Hall, 2010) zapiše, da je ključni označevalec socialne vključenosti sprememba bivanja: od podporne oblike bivanja do samostojnega bivanja. Socialna vključenost pomeni tudi vključenost na področju zaposlovanja. Po Wistow in Schneider (2003, v Hall, 2010) različni dejavniki, kot so transport, nastanitev, izobraževanje, vplivajo na zaposlitvene zmožnosti in s tem socialno vključenost.
− Vzdrževanje vzajemnih odnosov:
Abbott in McConkey (2006, v Hall, 2010) pišeta, da sta za osebe z MDR druženje in pogovarjanje z ljudmi iz skupnosti posebnega pomena, saj to prepoznavajo kot komponento socialne vključenosti. K večji socialni vključenosti spadata tudi
vzpostavljanje in vzdrževanje vzajemnih odnosov med osebami z MDR in njihovimi sodelavci (Carrier, 2007; Wistow in Schneider, 2003, v Hall, 2010).
− Imeti občutek pripadnosti:
Osebe z MDR morajo nenehno izboljševati svoje osebne sposobnosti in veščine za povečanje svoje socialne vključenosti. To lahko izboljšujejo prek primernih izobraževanj za pridobivanje socialnih spretnosti, informacij in spodbud, zato take dejavnosti potrebujejo (Abbott in McConkey, 2006, v Hall, 2010).
Bigby idr. (2007, v Hall, 2010) pišejo, da čeprav je prijateljstvo pomemben del socialnega vključevanja, imajo mladostniki z MDR večinoma omejene možnosti za razvoj in ohranjanje prijateljstva. Razvijanje prijateljstva z osebami brez MDR je oteženo zaradi izključenosti oseb z MDR iz okolja in omejevanja vlog, v katerih se družijo predvsem z drugimi osebami z MDR (Lemay, 2006, v Hall, 2010). Izključevanje oseb z MDR iz okolja izhaja predvsem iz različnih dejavnosti, ki so oblikovane predvsem zanje. Večina oseb je tako zaposlena v varovanih oblikah zaposlovanja, kjer se ne socializirajo z drugimi osebami brez MDR v službah, ki jih pravzaprav marsikdo ne bi imenoval prava zaposlitev (Ainsworth in Baker, 2004, v Hall, 2010).
Za osebe z MDR je najboljše varovalo pred socialno izključenostjo zaposlitev. Za spodbujanje enakopravnega zaposlovanja oseb z MDR je nujno treba povečati njihovo zaposljivost, kar pomeni razvijati programe, ki pospešujejo pridobivanje spretnosti in znanj. Pogoj za spremembo na področju zaposlovanja je prepoznavanje njihovih posebnosti in potreb (Popović, 2016). Wistow in Schneider (2003, v Hall, 2010) ugotavljata, da se osebe z MDR čutijo sprejete, ko jih sodelavci povabijo na skupno druženje izven delovnega okolja in ko se čutijo kot del delovnega okolja.
Raziskava je pokazala, da zaposleni v običajnem okolju poročajo o višji zadovoljitvi potreb kot tisti, ki so zaposleni v varovanem okolju (Eggleton idr., 1999). Kobler in Eggleton (2005) navajata, da posamezniki, zaposleni v običajnem okolju, poročajo o boljši kakovosti življenja, ob tem poudarita visoke rezultate na področju socialne pripadnosti in socialne vključenosti v skupnost vseh zaposlenih v običajnem okolju.
Popovič (2016) trdi, da se je pri socialnem vključevanju oseb z MDR pomembno usmeriti predvsem na tisto, kar lahko te osebe s svojim delom ponudijo sebi in širšemu družbenemu okolju. Za čim večjo gospodarsko uspešnost države je vse pomembneje oblikovati takšno družbo, v kateri je manj izključenosti. Keith (2002, v Hall, 2010) zapiše, da ko so osebe z MDR videne le kot sosedje in sodelavci, lahko šele doživijo pravo integracijo.
EMPIRIČNI DEL
5 Opredelitev raziskovalnega problema in cilji raziskave
Enakopravnost oseb z MDR je pomemben dejavnik pri ugotavljanju kakovosti življenja oseb z MDR po Schalocku (1997). Zato sta ob sprejemu Zakona o socialnem vključevanj (2018) pomembna raziskovanje kakovosti življenja in občutek socialne vključenosti oseb z MDR, ki so v taki ali drugačni obliki podporne zaposlitve že zaposleni v rednem delovnem okolju. Dosedanje raziskave so pokazale, da ima zaposlitev, ki je najboljši približek običajni zaposlitvi, boljši vpliv na kakovost življenja oseb z MDR (Eggleton idr., 1999; Barič, 2016; Krstulović, 2018). Zaposlitev za polni delovni čas v nasprotju z zaposlitvijo s skrajšanim delovnim časom bolj pripomore k občutku socialne vključenosti (Fillary in Pernice, 2006).
Namen raziskave je ugotavljanje dojemanja socialne vključenosti oseb z MDR, zaposlenih v rednem zaposlitvenem okolju. Pri ugotavljanju dojemanja socialne vključenosti izhajamo iz informacij o tem, kako uporabniki sami zaznavajo lastno vključenost, kako njihovo vključenost dojemajo mentorji.
5.1 Cilji raziskave
Osnovni cilj raziskave je:
− ugotoviti, ali se osebe z MDR, ki so zaposlene v podpornih oblikah zaposlovanja, čutijo bolj vključene v redno okolje;
− ali se osebe, ki opravijo več ur na teden v zaposlitvi v rednem okolju, čutijo bolj socialno vključene kot osebe, ki v takem okolju preživijo le nekaj ur na teden.
Opredelila sem naslednja raziskovalna vprašanja:
− Kako oseba doživlja medosebne odnose s sodelavci?
− Kako oseba doživlja delo, ki ga opravlja? Kako je oseba zadovoljna z delom, ki ga opravlja?
− Ali se osebe z opravljanjem tega dela počutijo vključene v okolje?
− Kako mentorji na delovnem mestu ocenjujejo vzpostavljanje odnosa s sodelavci?
− Ali obstaja razlika v občutku socialne vključenosti glede na količino časa, preživetega v obliki podporne zaposlitve v rednem okolju?
5.2 Izpeljava raziskave
RAZISKOVALNI PRISTOP IN METODE DELA
V raziskavi sem uporabila metodo kvalitativnega raziskovanja in kavzalno neekperimentalno metodo. Mesec (1998) piše, da za zbiranje informacij pri kvalitativni
