PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje na razredni stopnji
Vesna Blatnik
PRILAGAJANJE POUKA ŠPORTA DEBELIM IN PREKOMERNO TEŽKIM UČENCEM V PRVEM IN
DRUGEM TRILETJU
Magistrsko delo
Ljubljana, 2017
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje na razredni stopnji
Vesna Blatnik
PRILAGAJANJE POUKA ŠPORTA DEBELIM IN PREKOMERNO TEŽKIM UČENCEM V PRVEM IN
DRUGEM TRILETJU
Magistrsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Vesna Štemberger
Ljubljana, 2017
»Veličina ni v tem, da nikoli ne padeš, temveč da se po padcu vedno pobereš!«
(kitajski pregovor)
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici, dr. Vesni Štemberger, za vse nasvete, izredno hitro odzivnost in strokovno pomoč pri pisanju magistrskega dela.
Zahvaljujem se tudi vsem ostalim, ki so kakorkoli pripomogli k nastanku tega magistrskega dela in mi pomagali do uspešnega zaključka študija.
POVZETEK
Obseg gibanja in želja po športnem udejstvovanju upadata po vsem svetu. Slabša se tudi zdravstveno stanje otrok in mladostnikov, saj je vse več čezmerno hranjenih in debelih otrok.
Glavni krivec za to je sedeč način življenja, ki je čedalje bolj razširjen. Za vse ljudi, ne le za otroke in mladostnike, je tako za vzpostavljanje kot tudi za ohranjanje zdravja potrebna zadostna gibalna aktivnost. Glede na to, da otroci in mladostniki precej časa preživijo v šoli in da marsikomu od njih predmet šport predstavlja edino aktivnost, ki jo je deležen, je pomembno, da je pouk športa kar se da kvaliteten.
Mladi se po gibalnih sposobnostih zelo razlikujejo med seboj in to dejstvo je potrebno pri pouku športa upoštevati. Ni prav, da pouk poteka za vse otroke in mladostnike na enak način. Potrebne so posamezne prilagoditve. Teh ne potrebujejo le učenci s posebnimi potrebami, kamor sodijo gibalno ovirani, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, otroci z duševnimi motnjami itd., ampak tudi debeli in prekomerno težki otroci, ki jih telesna teža prav tako na nek način ovira pri gibanju.
V teoretičnem delu magistrskega dela smo podrobneje predstavili problema debelosti in prekomerne teže, ki sta v današnjem času zelo aktualna. Predstavili smo pomen gibanja za zdravje in povzeli izsledke preteklih raziskav, ki se navezujejo na razširjenost debelosti po svetu in v Sloveniji ter na gibalne sposobnosti debelih in prekomerno težkih otrok. Navedli smo značilnosti in načine diferenciacije in individualizacije pri pouku s poudarkom na predmetu šport.
V empiričnem delu je sodelovalo 23 učiteljic razrednega pouka iz ljubljanskih osnovnih šol, ki poučujejo predmet šport. Zanimalo nas je, ali učitelji razrednega pouka pogosto prilagajajo pouk športa debelim in prekomerno težkim učencem, kakšen vpliv imajo po njihovem mnenju prilagoditve na te učence in kaj menijo o uporabnosti priročnika z naslovom Prilagoditve vsebin pri predmetu šport debelim in prekomerno težkim učencem v prvem in drugem triletju.
Rezultati raziskave so pokazali, da več kot polovica vprašanih učiteljic pouk športa pogosto prilagaja. Najpogosteje prilagajajo tek, preval naprej in nazaj ter vaje, ki zahtevajo veliko število ponovitev (npr. skoki s kolebnico, gimnastične vaje za moč). Tek prilagajajo tako, da skrajšajo razdaljo oz. čas teka ali pa dovolijo, da učenci tek kombinirajo s hojo; pri prevalu
naprej in nazaj naredijo klančino in učencem rečejo, naj pristanejo na kolenih; pri vajah, ki zahtevajo veliko število ponovitev, pa število le-teh zmanjšajo.
Večina učiteljic meni, da imajo prilagoditve na debele in prekomerno težke učence pozitiven vpliv. Izpostavile so predvsem to, da je učenec pri prilagojenih vajah uspešnejši, kar pozitivno vpliva na njegovo samopodobo in da s prilagoditvami učencem postavimo cilje, ki jih lahko dosežejo.
Kar se tiče uporabnosti priročnika, je bila večina učiteljic podobnega mnenja. Menijo, da je priročnik uporaben, pregleden in poglobljen.
Ključne besede: debelost, prekomerna telesna teža, gibalna aktivnost, predmet šport, prilagoditev
ABSTRACT
ADAPTING LESSONS TO OBESE AND OVERWEIGHT STUDENTS IN THE FIRST AND SECOND TRIAD OF ELEMENTARY SCHOOL
The amount of movement and the desire to participate in sports activities are declining all over the world. The health situation of children and adolescents is worsening and consequently there are growing numbers of obese, overweight children. The main reason for this is a fast spreading sedentary lifestyle. To establish and maintain a healthy life it is important to partake in a sufficient amount of various physical activities. Nowadays, children and adolescents spend a considerable amount of time at school; additionally school subject Physical Education presents the only physical activity for many of them and hence it is of utmost importance that time for sports is spent in a quality way.
Adolescents differ in their motor abilities and this is important to consider at Physical Education class. It is not correct to treat all children and adolescents in the same manner. Some specific adjustments are required. They are important not only for children with special needs – here we include physically impaired children, blind and partially sighted, deaf and hard-of-hearing, children with mental disabilities and also obese children and children with excess body weight.
Their excess weight is definitely a factor that prevents them from moving.
The theoretical part of my Master’s thesis presents the problems of obesity and excess weight in details; these are two omnipresent concepts in our society. We present the importance of exercising for health. We summarize the findings of previous studies, which dealt with the issue of fast-spreading trend in obesity worldwide as well as in Slovenia. We also made a summary of those studies that examined the motor abilities of obese, overweigh children. We listed the characteristics and types of differentiations as well as individualizations that can be carried out in school, especially at Physical Education class.
Twenty-three primary school teachers from various primary schools in Ljubljana, all of who teach Physical Education, participated in the empirical part of the thesis. We were interested in three things: how often they modify the curriculum of Physical Education to adjust classes to obese, overweight children, what are the influences of those adjustments and what is their
opinion on the manual Prilagoditve vsebin pri predmetu šport debelim in prekomernim učencem v prvem in drugem triletju.
The results of the survey show that more than a half of all teachers often adjust the classes to meet the needs of pupils. Most often they adjust running, front roll, back roll and exercises that demand a large number of repetitions (for example: rope jumping, gymnastic exercises for strength). Running is modified by shortening the distance the pupils have to run. Time of active running is often shortened; running is combined with walking periods. Front and back roll are modified with the help of an incline, which makes it easier for pupils to make a flip; additionally pupils are asked to land on their knees. Exercises that demand a large number of repetition are modified by lessening the number of repetitions.
The majority of teachers is of an opinion that those adjustments have a positive influence on obese, overweight children. They have highlighted that the adjustment enable pupils to be more successful, which has a direct positive influence on their self-esteem. In addition, goals are more achievable.
Most teachers have a similar opinion on the usefulness of the manual. They emphasize that it is useful, understandable and detailed.
Key words: obesity, excess body weight, physical activity, Physical Education, adjustment
KAZALO VSEBINE
1.0 UVOD ... 1
2.0 PREDMET IN PROBLEM ... 2
2.1 Debelost in prekomerna telesna masa ... 2
2.1.1 Definicija prekomerne telesne mase in debelosti ... 3
2.1.2 Vzroki za prekomerno telesno maso in debelost ... 4
2.1.3 Posledice prekomerne telesne mase in debelosti ... 6
2.1.4 Metode za ocenjevanje prekomerne telesne mase in debelosti ... 7
2.1.5 Preprečevanje prekomerne telesne mase in debelosti ... 11
2.1.6 Zdravljenje prekomerne telesne mase in debelosti ... 14
2.2 Gibalna aktivnost ... 15
2.2.1 Pomen gibalne aktivnosti ... 16
2.2.2 Raziskava o aktivnosti slovenskih otrok in mladine ... 17
2.2.3 Primerjave stanja telesnega fitnesa otrok in mladostnikov v sloveniji v štiriletnih obdobjih od leta 1991 do leta 2015 ... 18
2.3 Predmet šport ... 26
2.3.1 Predmet šport v učnem načrtu ... 26
2.3.2 Opravičevanje pri športu ... 27
2.3.3. Predlagani ukrepi v okviru šole za zmanjšanje prekomerne telesne mase in debelosti ter njunih negativnih učinkov ... 29
2.4 Individualizacija in diferenciacija pri športu ... 30
2.4.1 Sistemi učne individualizacije in diferenciacije ... 32
2.4.2 Diferenciacija in individualizacija v učnem načrtu ... 35
3.0 NAMEN IN CILJI RAZISKAVE ... 36
4.0 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 37
5.0 METODE DELA ... 37
5.1 Vzorec ... 37
5.2 Merski instrumenti ... 39
5.3 Postopek zbiranja podatkov... 39
5.4 Postopek obdelave podatkov ... 39
6.0 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 40
6.1 Prilagajanje pouka športa ... 40
6.2 Razlogi za neprilagajanje pouka športa ... 46
6.3 Opravičevanje in izmikanje delu pri pouku športa ... 48
6.4 Vpliv prilagoditev pri športu na debele in prekomerno težke učence ... 50
6.5 Ocena ustreznosti prilagoditev v priročniku ... 53
6.6 Uporabna vrednost priročnika ... 55
6.7 Priročnik: Prilagajanje pouka športa debelim in prekomerno težkim učencem v prvem in drugem triletju ... 57
7.0 SKLEP... 92
8.0 LITERATURA ... 94
9.0 PRILOGA (vprašalnik) ... 100
KAZALO GRAFOV
Graf 1: ITM za starost 5—19 let za fante ... 8Graf 2: ITM za starost 5—19 let za deklice ... 9
Graf 3: Gibanje vrednosti indeksa gibalne učinkovitosti pri fantih v starosti od 6 do 18 let po obdobjih od leta 1991 do leta 2015 ... 20
Graf 4: Gibanje vrednosti indeksa gibalne učinkovitosti pri dekletih v starosti od 6 do 18 let po obdobjih od leta 1991 do leta 2015 ... 20
Graf 5: Delež gibalno manj kompetentnih fantov (XT < 40) v starosti od 6 do 18 let po obdobjih od leta 1991 do leta 2015 ... 21
Graf 6: Delež gibalno manj kompetentnih deklet (XT < 40) v starosti od 6 do 18 let po obdobjih od leta 1991 do leta 2015 ... 22
Graf 7: Delež debelih fantov v starosti od 6 do 18 let po obdobjih od leta 1991 do leta 2015 23 Graf 8: Trendi sprememb srednjih vrednosti debeline kožne gube nadlahti fantov v starosti od 6 do 18 let po obdobjih od leta 1991 do leta 2015 ... 24
Graf 9: Delež debelih deklet v starosti od 6 do 18 let po obdobjih od leta 1991 do leta 2015 24 Graf 10: Trendi sprememb srednjih vrednosti debeline kožne gube nadlahti deklet v starosti od
6 do 18 let po obdobjih od leta 1991 do leta 2015 ... 25
Graf 11: Odgovori učiteljic razrednega pouka ali pogosto prilagajajo pouk športa debelim učencem in učencem s prekomerno telesno maso ali ne ... 40
Graf 12: Odgovori učiteljic razrednega pouka, ali se debeli in prekomerno težki učenci pogosteje opravičujejo pri pouku kot ostali učenci ... 48
Graf 13: Odgovori učiteljic razrednega pouka, ali se debeli in prekomerno težki učenci pogosteje izmikajo delu pri pouku kot ostali učenci ... 48
Graf 14: Mnenje učiteljic razrednega pouka o tem, kakšen vpliv imajo prilagoditve na debelega in prekomerno težkega učenca ... 50
Graf 15: Mnenje učiteljic razrednega pouka o ustreznosti prilagoditev v priročniku ... 53
KAZALO TABEL
Tabela 1: Prikaz sodelujočih učiteljic glede na to, kateri razred poučujejo ... 38Tabela 2: Prikaz sodelujočih učiteljic glede na to, koliko let poučujejo predmet šport ... 38
Tabela 3: Primeri prilagoditev vsebin za debele in prekomerno težke učence ... 41
Tabela 4: Primeri prilagoditev športnih dni ... 44
Tabela 5: Razlogi, ki so jih učiteljice razrednega pouka navedle za neprilagajanje pouka športa debelim in prekomerno težkim učencem ... 46
Tabela 6: Pojasnitve učiteljic razrednega pouka, ki menijo, da imajo prilagoditve pozitiven vpliv na debele in prekomerno težke učence ... 50
Tabela 7: Pojasnitve učiteljic razrednega pouka, ki menijo, da imajo prilagoditve negativen vpliv na debele in prekomerno težke učence ... 52
Tabela 8: Mnenje učiteljic razrednega pouka o tem, katere prilagoditve pogrešajo, in predlogi za izboljšave ... 54
Tabela 9: Mnenje učiteljic razrednega pouka o tem, pri katerih sklopih oz. vsebinah znotraj sklopov so prilagoditve odveč ... 54
Tabela 10: Mnenje učiteljic razrednega pouka o izdelanem priročniku ... 55
KAZALO SLIK
Slika 1: Prilagoditev za samokolnico – začetni položaj ... 65
Slika 2: Prilagoditev za samokolnico – gibanje ... 65
Slika 3: Prilagoditev za visenje – začetni položaj ... 66
Slika 4: Prilagoditev za visenje – končni položaj ... 66
Slika 5: Prilagoditev za stojo na lopaticah – začetni položaj ... 70
Slika 6: Prilagoditev za stojo na lopaticah – končni položaj ... 70
Slika 7: Predvaja za premet v stran – »pajac« ... 72
1
1.0 UVOD
V današnjem času prekomerna telesna masa in debelost predstavljata resen zdravstveni in družbeni problem tako v Sloveniji kot tudi v drugih državah po svetu. Zelo zaskrbljujoče dejstvo je, da sta debelost in prekomerna teža vse pogostejši že med otroki in mladostniki (Jakus, 2015). Krivec za to je nezdrav življenjski slog oz. v tem času prevladujoči sedeč način življenja. Mladi vse več časa preživijo za računalniki in ostalimi elektronskimi napravami, zunanja igrišča pa vse bolj samevajo. Po mnenju Škofa (2016) je velik problem med mladimi tudi ta, da v šolo prihajajo z avtomobili, namesto da bi prihajali peš, s kolesom, s skiroji ali z rolerji.
Izsledki preteklih raziskav so pokazali, da so otroci in mladostniki telesno najaktivnejši ravno v šoli (Jurdana, 2015). Učitelj športa ima zato zelo težko nalogo. Vsem otrokom, predvsem pa tistim, za katere ve, da doma niso dovolj aktivni, mora namreč zagotoviti čim več različnih gibalnih izkušenj in jim poskušati približati šport. Vse to mu lahko uspe le, če pri pouku uporablja načelo individualizacije in diferenciacije oz. zahtevnejše vaje prilagodi tako, da jih zmorejo izvesti tudi tisti, ki jih sicer zaradi kakršnihkoli ovir ne morejo. V nasprotnem primeru, če so učenci pri vajah večkrat neuspešni, lahko zaradi občutka sramu, strahu in občutka, da niso dovolj sposobni, začnejo zavračati sleherno športno aktivnost, kar jih vodi še v večje težave.
V magistrskem delu smo se usmerili na učence prvega in drugega triletja, ki so prekomerno težki ali debeli. Dokazano je, da imajo ti otroci pomembno znižane gibalne sposobnosti v primerjavi z otroki, ki imajo normalno telesno težo, kar se še posebej izraža pri moči in hitrosti (Đokić in Međedović, 2013). To dejstvo smo upoštevali pri oblikovanju priročnika za učitelje, želimo pa si, da bi ga upoštevali tudi vsi učitelji, ki poučujejo šport in imajo v oddelkih kakšnega debelega ali prekomerno težkega učenca.
2
2.0 PREDMET IN PROBLEM
V učnem načrtu za športno vzgojo (2011) je zapisano, da je potrebno pouk športa diferencirati in individualizirati. Zasledili smo nekaj splošnih navodil za prilagajanje pouka športa otrokom s posebnimi potrebami, kamor sodijo slepi in slabovidni, gibalno ovirani itd., nikjer pa nismo zasledili nobenih konkretnih smernic, kako lahko pouk prilagodimo debelim in prekomerno težkim otrokom. Ravno zato, ker je problem debelosti v današnjem času aktualen in ker do sedaj še nismo zasledili nobenih konkretnih smernic za delo s temi otroki, smo se odločili za izdelavo priročnika s konkretnimi primeri prilagoditev vsebin za debele in prekomerno težke učence prvega in drugega triletja in ga dali v pregled učiteljem razrednega pouka, ki poučujejo predmet šport, da so ocenili njegovo uporabno vrednost. Nanje smo se omejili zato, ker imajo ti manj izkušenj s poučevanjem športa kot učitelji športne vzgoje in zato predvidevamo, da jim bo naš priročnik v večjo pomoč pri poučevanju športa kot učiteljem športne vzgoje. Z raziskavo smo želeli dobiti vpogled v to, v kolikšni meri učitelji razrednega pouka pri poučevanju športa upoštevajo dejstvo, da imajo debeli in prekomerno težki otroci zmanjšane gibalne sposobnosti v primerjavi z ostalimi otroci.
2.1 Debelost in prekomerna telesna masa
Vedno več avtorjev v današnjem času izpostavlja problem načina življenja, ki je vse bolj sedeč.
Najverjetneje je vzrok za to informacijska podpora, ki nas v zadnjih letih spremlja že na vsakem koraku. Napredek v moderni tehnologiji nam je sicer pri večini opravil in dejavnosti olajšal življenje, delo in celo igro, a nas hkrati tudi odtujuje od različnih, predvsem socialnih dejavnosti, v največji meri od gibalne aktivnosti (Pišot, Završnik in Kropej, 2005). Ogrožene so predvsem mlajše generacije, ki vedno več časa preživijo v šoli, kjer veliko sedijo, potem pa sedeč način življenja nadaljujejo tudi doma v svojem prostem času. Namesto da bi se mladi v prostem času družili in bili gibalno aktivni, kot je bilo to značilno za mlade pred desetletjem ali dvema nazaj, ga pogosto raje preživijo pred televizijo in računalniki (Hafner, 2011).
Kombinacija vplivov več dejavnikov, in sicer sedečega načina življenja, genske pogojenosti ter vplivov okolja, privede do nastanka prekomerne telesne mase oz. debelosti, ki predstavljata resen zdravstveni in družbeni problem tako v razvitem svetu kot tudi v državah, ki so še v razvoju. Slovenija pri tem ni izjema, saj po deležu debelosti sodi v sam vrh držav po svetu.
Zaskrbljujoča je predvsem velika porast debelosti pri otrocih in mladostnikih (Jakus, 2015). Ti na svoje zdravje gledajo drugače kot odrasli. Glavni razlog je verjetno to, da so večinoma
3
zdravi. Kljub vsemu v današnjem času tudi otroci in mladostniki vse pogosteje zbolevajo. Med najpogostejšimi boleznimi je ravno debelost (Pišot idr., 2005).
2.1.1 Definicija prekomerne telesne mase in debelosti
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO 2016) prekomerno telesno maso in debelost definira kot pretirano kopičenje maščobe, ki lahko škoduje zdravju. Pri tem velja izpostaviti, da prekomerna prehranjenost ni enaka debelosti. Prekomerna prehranjenost je pojav, pri katerem je telesna teža večja od normalne teže glede na določeno telesno višino in spol, medtem ko je debelost skrajno stanje prekomerne prehranjenosti (Grmek Košnik, 2011).
Tudi N. Potočnik (2011) debelost definira kot preveliko količino maščobe v telesu, vendar pri tem izpostavi, da slednja ni nujno povezana s povečano telesno maso. Pravi, da je telesna masa lahko povečana zaradi povečane mišične mase ali pa zaradi zadrževanja vode v telesu, kar pa ni debelost. Debelost se zato ocenjuje z indeksom telesne mase in z deležem maščob v telesu.
O prekomerni teži tako govorimo, kadar so vrednosti ITM (indeks telesne mase) med 25 in 29,9 kg/m2, o debelosti pa takrat, ko ITM preseže 30 kg/m2. Glede na delež maščob v telesu pa o debelosti govorimo takrat, ko delež maščob preseže 35 % telesne teže pri ženskah oz. 25 % pri moških (prav tam).
Debelost je kronična nenalezljiva bolezen. Glede na to, v katerih delih telesa se zadržujejo maščobne celice, jo lahko razdelimo na tri tipe. Za debelost androidnega tipa je značilno, da se maščobna masa kopiči predvsem v zgornjem delu telesa, in sicer v pasu in prsnem košu. Pri ginoidni debelosti se največ maščobne mase nabira pretežno v spodnjem delu trebuha, bokih, stegnih in zadnjici. Tretji tip debelosti pa je visceralna debelost, za katero je značilno, da ni vidna navzven, saj se maščobna masa nalaga okrog notranjih organov (Tchernof in Després, 2013).
4
2.1.2 Vzroki za prekomerno telesno maso in debelost
N. Potočnik (2011) je navedla več različnih vzrokov za nastanek prekomerne telesne mase in debelosti:
Pomanjkanje telesne aktivnosti
Najpogostejši vzrok za nastanek debelosti je pomanjkanje telesne aktivnosti. Slednja namreč daleč največ prispeva k porabi energije v telesu. Kadar je telesna aktivnost premajhna, vnos energije s hrano presega potrebe po energiji in posledica tega je razvoj debelosti. Telesna aktivnost je najučinkovitejši način hujšanja in zmanjševanja maščobnih zalog v telesu.
Nenormalni vzorci hranjenja
Drugi najpogostejši vzrok za nastanek debelosti je nenormalen način hranjenja, ki je velikokrat povezan s psihološkimi vzroki (stresom). Nenormalni vzorci hranjenja so pogosti predvsem v industrializiranih okoljih, kjer ljudje s »hitro hrano«, ki je bogata z maščobami, v telo vnašajo ogromno kalorij.
Prekomerna telesna masa in debelost najpogosteje izhajata iz čezmernega uživanja hrane in nezadostne gibalne aktivnosti. Slednja je v obdobju otroštva in mladostništva naravna potreba vsakega posameznika in hkrati protiutež sedečemu načinu življenja (Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije, 2007). Za ohranjanje in krepitev zdravja ter vzdrževanje telesne mase je potrebna ničelna bilanca med energijskim vnosom in energijsko porabo (Jurdana, 2015a).
Energijska bilanca je odvisna tako od energijske vrednosti hrane, ki jo človek zaužije, kot tudi od količine porabljene energije. Če energijski vnos presega porabo, se v organizmu povečajo energijske zaloge. V tem primeru govorimo o pozitivni energijski bilanci. Telo neporabljeno energijo shranjuje predvsem v obliki maščob, iz česar sledi, da je posledica pozitivne energijske bilance postopno naraščanje deleža telesnih maščob in vse večja telesna teža. Prehranjevalnim vzorcem otrok je zato potrebno nameniti posebno pozornost in količino vnesene energije zmanjšati z ustreznimi ukrepi (Završnik in Pišot, 2005).
Prehranjenost v otroštvu
Prehranjenost v otroštvu je povezana z razvojem debelosti pri odrasli osebi. Starši so ponavadi v strahu, da njihovi otroci ne bi bili dovolj hranjeni, zato jih neprestano hranijo. Otroci te prehranjevalne navade pogosto prenesejo v obdobje adolescence in kasneje v obdobje odraslosti, kar je tudi glavni vzrok za nastanek debelosti (Potočnik, 2011).
5 Nevrogeni vzroki
Najpogostejša je motnja v organizaciji in povezavi nevronov med centri za hranjenje, malo manj pogosti pa so gensko spremenjeni receptorji in nevrotransmiterji, ki sodelujejo pri uravnavanju hranjenja. Debeli ljudje v primerjavi z vitkimi običajno ob enaki porabi energije na kilogram telesne teže občutijo veliko večjo lakoto, saj sistem za uravnavanje vnosa hrane pri debelejših zahteva večje energijske rezerve v telesu (Potočnik, 2011).
Družinsko pogojena debelost
Debelost se ponavadi v družini ponavlja. Pri družinskih debelostih je težko določiti, kaj vpliva na nastanek le-teh. Vzrok je lahko v prekomernem hranjenju in premajhni telesni aktivnosti kot posledici družinskih navad, lahko pa je debelost posledica podedovane genske anomalije. Po predvidevanjih naj bi bilo le okoli 30 % družinske debelosti dedne. Ostale družinsko pogojene debelosti so povezane z družinskim življenjskim slogom (Potočnik, 2011).
Genetsko pogojena debelost
Le nekaj odstotkov vseh debelosti je gensko pogojenih. Ločimo:
debelost, ki nastane zaradi anomalij v uravnalnih mehanizmih v hipotalamusu,
debelost, ki nastane zaradi metabolnih motenj (Potočnik, 2011).
Genetski dejavniki debelosti povzročajo motnje v vnosu ali porabi energije. To so geni, ki sodelujejo pri vzpostavljanju energijskega ravnovesja, razgrajevanju hranil, presnovi maščob in tvorbi specifičnih hormonov. Glede na genetsko ozadje in fenotip ločimo tri oblike debelosti:
monogeno, poligeno in sindromsko debelost. Pri prvi gre za mutacijo enega gena z velikim učinkom. Glavni simptom te oblike je huda debelost. Za sindromsko obliko debelosti je značilno več različnih simptomov, kot so umska prizadetost, različne telesne okvare in razvojne anomalije specifičnih organov. Eden izmed simptomov je tudi debelost. Za poligeno obliko debelosti pa je značilno, da je genom posameznika dovzeten za okolje, ki spodbuja vnos hrane bolj kot porabo energije (Jenko Pražnikar in Petelin, 2015).
Hormoni in debelost
Na metabolizem v telesu vplivajo ščitnični hormoni in hormoni nadledvične žleze. Včasih je debelost povezana s hipofunkcijo ščitnice. Ta povzroči, da se poraba energije v telesu zmanjša, in če bolnik ne zmanjša vnosa hrane, se razvije debelost. Maščobne celice izločajo t.i. dejavnik,
6
ki povzroči sproščanje mineralokortikoidov. Ti se nato začnejo pospešeno izločati iz skorje nadledvične žleze. Mineralokortikoidi nimajo neposrednega vpliva na debelost, povzročajo pa zadrževanje vode in soli v telesu, kar vodi v hipertenzijo. Slednja je zelo pogost spremljevalec debelosti tudi pri otrocih (Potočnik, 2011).
2.1.3 Posledice prekomerne telesne mase in debelosti
Debelost in prekomerna telesna masa povzročata številne posledice, tako telesne kot tudi psihološke. Zapleti otroške in mladostniške debelosti se lahko pokažejo že v otroštvu oz. v obdobju mladostništva, še verjetneje pa se pokažejo pozneje v življenju, saj je tveganje izrazito dolgoročno. Pomembni zapleti debelosti pri otroku in mladostniku so metabolični sindrom, respiratorni zapleti (težka sapa in piskanje ter motnje dihanja v spanju), jetrne bolezni, predvsem žolčni kamni, ki se lahko pojavijo že v otroštvu, dermatološke spremembe, nevrološke motnje, hormonske in duševne motnje ter tudi psihosocialni problemi (Hafner, 2011).
Debelost povečuje tudi tveganje za nastanek rakavih obolenj in tveganje za zvišan krvni tlak.
Ljudje s prekomerno telesno težo imajo namreč v primerjavi z vitkimi 5-krat pogosteje zvišan krvni tlak. Pri njih se pogosteje pojavlja astma, več je lahko tudi zapletov med splošno anestezijo. Pri teh osebah se dva do trikrat pogosteje pojavi kronična ledvična odpoved, pri debelih ženskah so študije dokazale tudi povezanost s pogostejšo urinsko inkontinenco.
Prevelika telesna teža pomeni tudi slabše gibalne zmožnosti in dodatno obremenjene sklepne površine, kar vodi v njihovo prekomerno obrabo oz. degenerativna obolenja sklepov – osteoartritis. Pogosto se pojavlja tudi putika. Debelost v mladosti je povezana s povečano pojavnostjo multiple skleroze (Kalan, 2011).
Med neposredne posledice debelosti štejemo tudi poškodbe rastnih stikov, s čimer so povezani genua valga, tibia vara, ploska stopala, spondilolisteza, skolioza, zdrs glavice stegnenice in osteoartroza. Debeli otroci imajo večje možnosti za pojav hudih glavobolov, tinitusa in motenj vida (npr. dvojni vid, izpadi vidnega polja, lahko tudi slepota). Ti otroci imajo pogosteje nekatere duševne težave, kot je npr. depresija, in težje vzpostavljajo stike z vrstniki. Pogosto se dogaja, da so izključeni iz skupinskih športov, saj so telesno manj kompetentni (Kotnik, 2016).
Poleg že naštetega se debele in prekomerno težke osebe pogosteje srečujejo z zapleti ob zdravljenju v bolnišnici. Pogosteje se pri njih pojavi pljučnica, sepsa, bakteriemija, bolj
7
dovzetni so za okužbe rane in okužbe v povezavi s katetri. Debelost ima neugoden vpliv na funkcijo pljuč, povečuje možnost aspiracije in okužbe spodnjih dihal. Dokazano je, da naraščanje telesne teže povečuje tveganje za pljučnico, pridobljeno v domačem okolju. Otroci z večjim indeksom telesne mase so dovzetnejši za akutne okužbe dihal (Sočan, 2011).
Kot smo omenili že na začetku, so posledice lahko tudi psihološke narave. Debeli in prekomerno težki ljudje se nemalokrat znajdejo v hudih duševnih stiskah. V zahodni družbi telo postaja glavni element človekove identitete. Zaznavanje telesa nam daje pomembne podatke o nas, naši samozavesti in vedenju. Ker na samozavest močno vplivata telo in njegov videz, so debeli in prekomerno težki otroci in mladostniki v veliki nevarnosti, da si oblikujejo nizko samopodobo (Škof, 2010).
Tvegano vedenje, ki ima lahko negativen vpliv na zdravje, se pojavlja že v otroštvu, zato je potrebno pravočasno ukrepati. Delati je potrebno na tem, da otroci usvojijo ustrezne vedenjske vzorce (ustrezna prehrana in primerna gibalna aktivnost), ki bodo imeli dolgoročni in pozitivni vpliv na kakovost njihovega življenja (Završnik in Pišot, 2005).
2.1.4 Metode za ocenjevanje prekomerne telesne mase in debelosti
Poznamo več metod za neposredno in posredno merjenje oz. računanje telesne sestave: indeks telesne mase, podvodno tehtanje, slikovna tehnika merjenja telesne sestave (DEXA), merjenje kožnih gub, merjenje obsegov telesa in bioimpedančna meritev. Nekatere izmed njih so namenjene predvsem za laboratorijsko delo, druge (predvsem dražje) za klinično obravnavo, ostale pa so preproste in lahko dostopne. Med seboj se razlikujejo po svoji objektivnosti, natančnosti in kompleksnosti (Šimunič, 2010). V nadaljevanju jih bomo podrobneje predstavili.
Indeks telesne mase – ITM
ITM je najpogosteje uporabljena metoda. Pove nam razmerje med telesno maso in kvadratom višine (Grmek Košnik, 2011). Pri odraslih je uporaba te metode precej površna, saj imata lahko dve osebi z isto vrednostjo ITM popolnoma drugačno telesno sestavo (debel in mišičast človek) (Šimunič, 2010). Kotnik (2016) kot pomanjkljivost ITM-ja, poleg že omenjene, izpostavi tudi to, da nam ne da informacije o tem, na katerem delu telesa se maščevje čezmerno kopiči.
Pri otrocih ITM poda še dovolj natančno informacijo o skladnosti telesne mase, potrebno je le dosledno upoštevati statistične modele, ki prikazujejo vrednosti ITM glede na starost in spol
8
(Šimunič, 2010). Škof (2010) izpostavi vprašljivost uporabe istega statističnega modela za vse otroke po svetu, saj pravi, da se telesna višina in telesna sestava v mladosti spreminjata, in sicer v različnih populacijah otrok po svetu različno hitro in različno intenzivno. Dietz (2004, v Škof, 2010) kot ustreznejšo mero za ocenjevanje otroške debelosti (od osnovnošolskega obdobja do pubertete) navaja kožno gubo (nadlahti), še zanesljivejši podatki pa so po njegovem mnenju podatki, pridobljeni z merjenjem več kožnih gub na različnih delih telesa.
Statistični modeli se torej razlikujejo glede na starost in spol. Svetovna zdravstvena organizacija (2016) predstavlja statistične modele za tri starostne skupine in znotraj vsake starostne skupine za vsak spol posebej. Ena starostna skupina so odrasli, druga so otroci, stari manj kot 5 let, tretja pa otroci, stari med 5 in 19 let. Osnovnošolski otroci sodijo v tretjo skupino, zato bomo v nadaljevanju predstavili statistični model za oba spola le za to skupino.
Graf 1: ITM za starost 5—19 let za fante (WHO, 2016)
9
Graf 2: ITM za starost 5—19 let za deklice (WHO, 2016)
Če je ITM za določeno starost več kot en standardni odklon nad mediano WHO standardov otroške rasti, govorimo o prekomerni teži. O debelosti pa govorimo, ko je ITM za določeno starost več kot dva standardna odklona nad mediano WHO standardov otroške rasti (WHO, 2016). Če pojasnimo še na primeru: deklica, ki je stara 8 let in ima ITM 20, sodi v kategorijo prekomerno težkih, fant pri enaki starosti pa sodi že v kategorijo debelih.
Podvodno tehtanje
Metoda izkorišča dejstvo, da imajo različna telesna tkiva različno gostoto. Informacijo o sestavi telesa se tako dobi na osnovi plovnosti človeškega telesa. Preiskovanec opravi tehtanje najprej izven vode in nato še pod vodo. Tehtanje pod vodo poteka tako, da se usede na stol – tehtnico in se z njim popolnoma potopi v rezervoar z vodo. Pri tem izprazni zrak iz pljuč. Najgostejša tkiva človekovega telesa so kosti in mišice in so gostejša od vode, manj gosto tkivo pa je maščoba in ta je redkejša od vode. Iz tega sledi, da je preiskovanec z večjo vsebnostjo kostne in mišične mase pod vodo težji od tistega z več maščobne mase. Na osnovi izpodrinjene vode se izračuna volumen telesa, na osnovi fizikalnih enačb se izračuna gostota telesa, na osnovi enačb Sirija1 ali Brozeka2 pa se izračuna odstotek maščobne mase. Ta metoda je iz praktičnega stališča razmeroma neuporabna. Manj uporabna je predvsem pri otrocih, saj se ti bojijo
1 Enačba Sirija: Maščobna masa % = 495
Gostota telesa – 450 (Šimunič, 2010).
2 Enačba Brozeka: Maščobna masa % = 457
Gostota telesa – 414,2 (Šimunič, 2010).
10
večkratnih popolnih potopov ob izdihu zraka in je od njih praktično nemogoče pričakovati popolnoma miren potop. Za dovolj natančen rezultat je meritev potrebno izvesti vsaj 5-krat.
Težava je tudi v tem, da otroci še ne znajo izdihniti iz pljuč veliko zraka, kar zamegli vrednost rezidualnega volumna pljuč3 (Šimunič, 2010).
Slikovna tehnika merjenja telesne sestave (DEXA)
Je novejša metoda, s katero se lahko natančno določi telesno sestavo. Obstajata dve vrsti meritev. Prva vrednoti celotno telesno sestavo, druga pa vse vrste tkiv, razen maščobnega. Z računalnikom se preprosto odšteje prvo sliko od druge in tako dobimo tudi odstotek maščobne mase. Metoda nam poda informacije o deležih maščobnega, kostnega mineralnega in mehkega nemaščobnega tkiva. Prednost te metode je tudi v tem, da poda regionalno porazdelitev tkiv telesne sestave. Merjenje poteka tako, da se preiskovanca v ležečem položaju 10 do 20 minut obseva z varnimi dvojnimi X-žarki fotonov (Šimunič, 2010).
Merjenje kožnih gub
Pri tej metodi se z uporabo standardiziranih kaliperjev opravi meritev na 3 do 7 merilnih mestih človeškega telesa. Meritev poteka tako, da se s prsti zagrabi kožno gubo na izbranem mestu (paziti je potrebno, da se zraven ne zagrabi tudi mišice) in se jo nato objame s kleščami kaliperja. Za izboljšanje ponovljivosti rezultatov, je potrebno vedno narediti 2 do 3 merjenja na enem mestu. Odčitane vrednosti kožne gube se nato sešteje in z uporabo enačbe (obstaja več enačb, ki so jih oblikovali različni avtorji) izračuna odstotek maščobnega tkiva. Težave se pojavijo predvsem pri debelih preiskovancih, saj je pri njih zelo težko zagrabiti kožno gubo. Ta se namreč težko loči od ostalega, mišičnega tkiva. Metoda je sorazmerno nenatančna, a je poceni in preprosta. Uporablja se le v izjemno velikih študijah, kjer natančnost ni tako pomembna. Od leta 1973 se uporablja za merjenje telesne maščobe slovenskih otrok. Meritev se izvaja le na eni telesni točki, in sicer na nadlahti. Enotočkovna meritev je izjemno nenatančna in slabo poda delež maščobnega tkiva celega telesa (Šimunič, 2010).
Merjenje obsegov telesa
Merjenje obsegov telesa (vrat, noge, pas itd.) je zelo preprosta metoda. Najpogosteje se meri obseg trupa v višini zgornjega roba medenične kosti. Meritve se izvajajo preprosto z merilnim trakom. Posamezna meritev se mora izvajati ob upoštevanju naslednjih navodil: preiskovanec
3 Rezidualni volumen je prostornina zraka, ki ostane v pljučih ob popolnem izdihu zraka (Šimunič, 2010).
11
stoji z nogami v širini ramen, višina meritve je na zgornjem robu medenične kosti, med meritvijo mora biti preiskovanec sproščen, meritev izvedemo ob koncu normalnega izdiha. Za izračun maščobnega tkiva ni dovolj le podatek o obsegu trupa. Potrebno je upoštevati tudi obseg vratu in telesno višino. Rezultati te metode podajo pomembno informacijo o abdominalni debelosti, ki pa je bolj značilna za moške srednjih let in ženske po menopavzi. Pri otrocih je abdominalna debelost redkokdaj prisotna, zato se tovrstna meritev pri njih malokdaj izvaja.
Težava je tudi je v tem, da obstaja le enačba za izračun maščobnega tkiva pri odraslih. Enačba za otroke do danes še ni bila razvita (Šimunič, 2010).
Bioimpedančna meritev
Ta metoda je edina, ki neposredno meri količino maščobnega tkiva. Na podlagi analize električnih signalov, ki potujejo skozi človeško telo, se lahko rekonstruira sestava človeškega telesa. Za natančno meritev telesne sestave posameznika, vključno s stopnjo hidriranosti, je potrebno upoštevati tudi starost, spol, etnično pripadnost in nivo fizične pripravljenosti. Meritev je veljavna le, če je oseba normalno hidrirana, nima povečane telesne temperature in predhodno ni zaužila obroka hrane ali večje količine tekočine. Običajno se meritev izvaja v ležečem položaju in z vsaj štiritočkovnim inštrumentom. Ležeč položaj preiskovanca zagotovi enakomerno porazdelitev tekočine po celotnem telesu, z večtočkovnim merjenjem pa zagotovimo skeniranje kar največjega dela telesa. Metoda je primerna za merjenje maščobnega tkiva pri otrocih (Šimunič, 2010).
2.1.5 Preprečevanje prekomerne telesne mase in debelosti
Naraščanje prekomerne prehranjenosti in debelosti med otroki in mladostniki povsod po svetu zahteva nove pristope na področju preprečevanja, zgodnjega odkrivanja in zdravljenja debelosti ter z njo povezanih zapletov in posledic. Problematika je zelo široka. Predvsem na področju preprečevanja ni le stvar zdravstvenega sektorja, ampak zahteva multisektorsko delovanje (Hafner, 2011).
Slovenija ima oblikovanih več strateških dokumentov na področju prehranske politike in spodbujanja telesne aktivnosti, ki so objavljeni na spletni strani Ministrstva za zdravje. Ključni trije strateški dokumenti za zmanjševanje problematike prekomerne prehranjenosti in debelosti v Sloveniji so: Resolucija o nacionalnem programu prehranske politike 2005—2010 (ReNPPP), Resolucija o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015—2025 ter Strategija vlade Republike Slovenije na področju telesne (gibalne) dejavnosti za krepitev
12
zdravja od 2007—2012 (Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije, b.d.). Poleg tega so bile izdelane tudi Smernice zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah in Smernice zdravega prehranjevanja dojenčkov, ki so namenjene strokovnemu osebju in vsebujejo najsodobnejša priporočila za prehrano dojenčkov do prvega leta starosti. Leta 2010 pa je bil sprejet še Zakon o šolski prehrani, s katerim so se poleg subvencioniranja, postopkov izvajanja šolske prehrane v praksi in zagotavljanja enakih možnosti, uvedle tudi številne novosti za spodbujanje zdravih prehranjevalnih navad. Z zakonom je bila sprejeta tudi prepoved avtomatov s hrano in pijačo po šolah in šolskih površinah (Hafner, 2011).
Kot smo že omenili, je debelost izrazito kompleksen družbeni problem, zato je potrebno za njegovo reševanje na družbeni ravni povezati politike številnih sektorskih področij:
kmetijstva, ki določa, katera živila se bodo proizvajala;
živilskopredelovalne industrije, ki določa katera predelana živila se bodo pojavljala na trgu ter njihove sestavine in velikost ponujenih porcij na tržišču;
blagovne menjave in trgovine, ki preko svojih nabavnih služb planira in določa dejansko ponudbo živil na trgovskih policah in njihove cene, na ponudbo pa vpliva tudi z določanjem marž;
ekonomske politike, ki oblikuje tako davčno politiko kot tudi politiko subvencij;
izobraževanja, ki vpliva na znanje in veščine, na podlagi katerih otroci in mladostniki osveščeno izbirajo, kaj bodo jedli;
kulture, ki oblikuje vrednote ter zavedanje o hrani in telesni dejavnosti ter
sociale, ki s svojimi ukrepi in denarno pomočjo zagotavlja sprejemljivo življenjsko raven za ogrožene družbene skupine (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2017).
Potrebna so tudi prizadevanja za izboljšanje infrastrukture, ki bo omogočala in spodbujala vsakodnevno telesno aktivnost (prav tam).
A. Hafner (2011) poleg že naštetih politik sektorskih področij poudarja tudi vlogo staršev, izpostavi pa še nekaj priporočil, ki sodijo pod šolski in gospodarski sektor. Šolski sektor ima poleg izobraževanja zelo velik vpliv na debele in prekomerno težke otroke in mladostnike, predvsem pri oblikovanju samopodobe. Avtorica pravi, da je poleg izobraževanja in usposabljanja otrok in mladostnikov pomembno, da se o problematiki prekomerne telesne mase in debelosti izobražujejo tudi starši in pedagoški delavci. Ti so z otroki vsakodnevno v stiku,
13
zato je ključnega pomena, da ne delajo napak, ki bi otroka potisnile v še večje težave. Ena izmed teh je npr. dajanje komentarjev na svojo lastno težo ali na težo otroka oz. mladostnika, ki enako kot spodbujanje k dietnemu vedenju, nanje deluje kontraproduktivno. Otrokom in mladostnikom bi bilo potrebno omogočiti pridobivanje veščin za kritičnost do medijskih sporočil (medijska pismenost) in, vsaj v času otroških in mladinskih programov, uvesti prepoved reklamiranja hitre hrane in sladkih pijač. Slednje že spada v področje gospodarstva.
Starši in skrbniki bi morali svojim otrokom omejiti čas gledanja televizije in jim preprečiti, da bi imeli televizijske ekrane v svojih sobah. Poleg tega bi morali imeti pregled tudi nad drugimi mediji, s katerimi se njihovi otroci srečujejo (prav tam).
Tudi mednarodno, na ravni Svetovne zdravstvene organizacije ter EU potekajo številne aktivnosti za boj proti debelosti. Svetovna zdravstvena organizacija je maja 2015 na Generalni skupščini ustanovila » WHO Commission on Ending Childhood Obesity«, leta 2016 pa je komisija objavila svoja poročila, s katerimi vse države in deležnike jasno poziva k ukrepanju.
Podobno je Evropska komisija leta 2014 pripravila akcijski načrt za obvladovanje otroške debelosti. V okviru tega načrta državam članicam ponuja številne možnosti za spreminjanje okolja, in sicer s podporo zdravega prehranjevanja in gibalnimi izbirami (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2017).
Slovenija je ena redkih držav EU regije, ki ji je z aktivno politiko uspelo zaustaviti trend naraščanja prekomerne teže in debelosti po letu 2010. Zastavljeni ukrepi na različnih področjih, predvsem na prehrani in spodbujanju telesne aktivnosti, so se izkazali za učinkovite. Naj izpostavimo le nekatere (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2017):
organizirana šolska prehrana, ki je podprta zakonodajno in s strokovnimi smernicami (ohranitev lastnih kuhinj, omogočanje možnosti uživanja vseh priporočenih obrokov, vključevanje živil iz lokalne ponudbe …);
omejitev trženja manj koristnih živil za zdravje (zakonski umik avtomatov s hrano in pijačo iz območja šol ter objava smernic za oblikovanje pravil, ki otroke ščitijo pred neprimernimi komercialnimi sporočili);
projekti in programi v šolskem okolju (Shema šolskega sadja in zelenjave, Tradicionalni slovenski zajtrk, Zdrav življenjski slog, aktivni odmori ipd.);
spodbujanje uporabe aktivnega transporta za vsakodnevne premike (kolo, pešačenje) skozi projekte Pešbus, Bicivlak, Simbioza giba, Evropski teden mobilnosti ipd.
14
2.1.6 Zdravljenje prekomerne telesne mase in debelosti
Osnovni pristop k zdravljenju debelosti in prekomerne telesne mase je izvajanje metod vedenjsko-kognitivne terapije, s katerimi se poskuša spremeniti otrokov življenjski slog s poudarkom na prehranjevanju in gibanju. Da so terapije uspešne, mora v njih sodelovati cela družina, vključena pa morajo biti tudi druga okolja, npr. šola (Sherafat-Kazemzadeh, Yanovski in Yanovski, 2013; Kotnik, 2016).
Prej omenjeno metodo zdravljenja debelosti in prekomerne telesne mase lahko umestimo med posredne načine zdravljenja debelosti. Poleg teh poznamo še štiri neposredne načine za spopadanje s problemom debelosti (Škof, 2010):
kirurško odstranjevanje maščobnega tkiva,
zdravljenje z ustreznimi zdravili,
kalorična restrikcija (različne diete),
telesna dejavnost.
Zdravljenje z zdravili in kirurški poseg se uporabljata pri reševanju zelo težkih primerov debelosti, zlasti pri odraslih. Veliko ljudi, med njimi tudi številni mladi, poskuša telesno maso zmanjšati z različnimi dietami. S slednjimi se lahko relativno hitro doseže zmanjšanje telesne mase, vendar so dolgoročni učinki večine diet majhni. Še več, po končani dieti je velika verjetnost, da se začne pospešeno kopičiti telesna teža. Nepravilno izvajanje diet in drugi vzroki lahko mlade privedejo tudi do bolezni, kot sta anoreksija (strah pred debelostjo) in bulimija (izmenjevanje obdobja prenajedanja in obdobja in uporabe neustreznih postopkov za zmanjševanje telesne mase – bruhanje in jemanje odvajal). Zadnji omenjeni način za spopadanje s problemom debelosti, telesna dejavnost, ima na otroke in mladostnike številne ugodne vplive: vpliva na dobro počutje in zmanjšan apetit, ščiti mišično in kostno tkivo, uravnava krvni tlak, poveča izločanje glukoze iz jeter in s tem zmanjšuje potrebo po hrani, zmanjša vrednost inzulina in izboljša lipidni profil krvi (Škof, 2010). Pri opredeljevanju zadostne in primerne gibalne/telesne aktivnosti, koristne za varovanje in krepitev zdravja, je potrebno upoštevati več kriterijev, in sicer vrsto, intenzivnost, pogostost in trajanje gibalne aktivnosti. Količina redne gibalne dejavnosti in korist za zdravje sta pri tem sorazmerno povezani. Znano je, da za prepričljive pozitivne učinke na zdravje ni nujna zelo intenzivna gibalna dejavnost. Zadostuje namreč že redno gibanje zmerne intenzitete (Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije, 2007). Škof (2010) poudarja, da telesna dejavnost kljub vsemu
15
sama ne more zagotoviti velikega zmanjšanja telesne mase. Najboljša je kombinacija telesne aktivnosti in zdrave prehrane.
Zdravljenje debelosti predstavlja precejšnje stroške, ki obremenjujejo tako zdravstveni kot tudi socialni in gospodarski sistem. Neposredni stroški zdravljenja debelosti so povezani s preventivnimi in diagnostičnimi pregledi ter z zdravljenjem obolenj, ki so posledica prekomerne mase oz. debelosti. Stroški, ki so povezani z zdravljenjem debelosti v evropskih državah, predstavljajo 0,09—0,61 % bruto domačega proizvoda (BDP). V nekaterih državah to pomeni do 10,4 milijard evrov veliko breme. V Združenih državah Amerike so te številke še precej višje. Gibale naj bi se med 70—99 milijard ameriških dolarjev (Muller- Riemenschneider, Reinhold, Berghöfer in Willich, 2008).
2.2 Gibalna aktivnost
Gibalna aktivnost je opredeljena kot individualna ali kolektivna športna aktivnost, kamor sodijo tako aktivnosti v prostem času, v šoli, pri delu kot tudi aktivnosti z namenom približevanja ciljem vsakodnevnih nujnih in načrtovanih dejavnosti posameznika, kot je pot v in iz šole, službe, hoja po nakupih itd. Je osnova za preživetje večine živalskih vrst (Pišot idr., 2005).
Škof (2016, str. 33) opozarja, da «potrošniški način življenja, zabavno-komunikacijske tehnologije in druge tehnološke pridobitve, socialne, urbane in druge okoliščine sodobnega sveta postajajo strup za telesno dejavnost mladih.« Na vse manjšo telesno aktivnost po njegovem mnenju, poleg preživljanja časa za računalnikom, vplivata tudi preobremenjenost s šolskim delom in vse pogostejša uporaba motoriziranih prevoznih sredstev. Veliko otrok se, namesto da bi v šolo prišli peš, s kolesom, z rolerji ali s skirojem, do šole pripelje z avtomobilom. Na Danskem in Nizozemskem so prav na temo transporta do šole izvedli raziskavo. Rezultati so pokazali, da se kar 60—70 % otrok v šolo vozi s kolesom, zato ni tako presenetljivo, da imata ti dve državi najmanjšo pojavnost otroške debelosti v Evropi (Fox, 2004, v Škof, 2010). Pomembnost spodbujanja k aktivnemu transportu v šolo so potrdili tudi rezultati raziskave, narejene na vzorcu filipinskih mladostnikov (14—16 let), v kateri so ugotavljali vpliv načina transporta v šolo na delež dnevne energijske porabe (Tudor-Locke, Ainsworth, Adair in Popkin, 2003, v Škof, 2010). Če se predpostavlja, da učenci hodijo v šolo 200 dni v letu, znaša ocena letne porabe energije za aktivni transport (hoja, kolesarjenje v šolo) 8840 kcal za fante in 6640 kcal za dekleta. Iz tega sledi, da lahko tisti fantje in dekleta, ki se v šolo pripeljejo z
16
motoriziranimi sredstvi, že zaradi manjka aktivnega transporta pričakujejo letni energijski pribitek in ta se lahko izrazi v obliki povečanih telesnih maščobnih zalog v višini od 0,9 do 1, 36 kg, če vsi ostali dejavniki (npr. energijski vnos) ostanejo konstantni (Škof, 2010).
2.2.1 Pomen gibalne aktivnosti
Aristotel je že pred več kot 2000 leti zapisal: »Nič ne uničuje človeka bolj kot njegova telesna nedejavnost.« (Škof, 2016) V preteklosti je človek, da je lahko preživel, lovil plen in izkopaval korenine. Danes gibanje predstavlja le tretjino aktivnosti, ki so jo izvajali naši predniki. Glavni vzrok za gibalno-športno neaktivnost so tehnološka razvitost, pomanjkanje časa in sedeč način življenja. Zavedati se moramo, da naše telo v osnovi ni ustvarjeno za poležavanje, ampak za menjavanje gibanja in počitka skozi različna starostna življenjska obdobja. Raziskave Svetovne zdravstvene organizacije o dejavnikih tveganja so pokazale, da je sedentaren način življenja in z njim povezana neaktivnost eden glavnih vzrokov za smrt v svetu (Jurdana, 2015b).
Različne raziskave so dokazale, da je za vzpostavljanje in ohranjanje človekovega zdravja gibalna aktivnost ključnega pomena. Pri otroku, ki se še razvija, pomeni temelj za celostni razvoj psihosomatskega statusa, odrasli pa z njo vzdržujejo želeno zdravstveno stanje in ohranjajo z zdravjem povezano kakovost življenja vse do pozne starosti (Pišot idr., 2005).
Gibalna aktivnost je pomembna tudi zato, ker vpliva na razmerje med maščevjem in mišičjem.
Bolj kot smo aktivni, manj imamo maščobe, več imamo mišičja in obratno. Pomanjkanje gibanja povzroča kopičenje maščobnega tkiva na telesu in s tem debelost (Zurc, 2008).
Za doseganje naklonjenosti javnega mnenja aktivnemu življenjskemu slogu je potrebna močna globalna, državna in lokalna politična, strokovna in medijska podpora. Na globalni ravni akcije potekajo pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije (10. maj razglašen za svetovni dan gibanja), Združenih narodov (leto 2005 razglašeno za leto športa in športne vzgoje) ali Evropske unije (izvajanje strategije HEPA (Health Enhancing Physical Activity) – telesna dejavnost za krepitev zdravja; leto 2004 razglašeno za leto vzgoje s športom). Na državni ravni so uveljavljeni pomembni programi za ozaveščanje in zagotavljanje primerne športne dejavnosti ljudi, kot npr. Zlati sonček, Krpan, Hura, prosti čas, Šolska športna tekmovanja in prireditve ter Naučimo se plavati. Pomembno vlogo pri spodbujanju zdravega načina življenja imajo tudi lokalne skupnosti, zavodi za šport, šole, zavodi za zdravstveno varstvo, civilna združenja, društva itd. (Škof, 2010).
17
Raziskave so pokazale, da Slovenija sodi med države z najbolj ozaveščenim prebivalstvom o pomenu zdravega življenjskega sloga, kar je zelo razveseljujoče. Ob veliki medijski podpori gibanju in zdravemu načinu življenja ter številnih športno-rekreativnih prireditvah, postajata telesna in kulturna zavest o pomenu telesno aktivnega življenja med ljudmi čedalje večja in močnejša. Gradijo in obnavljajo se številni športni objekti, ponujajo se novi športno-rekreativni programi ipd. Dobro bi bilo, da bi pri tem tudi ostalo (Škof, 2010).
2.2.2 Raziskava o aktivnosti slovenskih otrok in mladine
Pišot idr. (2005) pravijo, da na človeški organizem pozitivno učinkuje že samo 30 minut zmerno intenzivne aktivnosti, ki naj bi je bil posameznik deležen, če je le mogoče, vsak dan. Svetovna zdravstvena organizacija (2017) pa za mlade v starosti od 5 do 17 let priporoča vsak dan vsaj 60 minut zmerne do zahtevne aktivnosti. Ta vključuje igro, ukvarjanje s športom, dnevna opravila, rekreacija, predmet šport v šoli in transport. Zmerno intenzivna gibalna aktivnost je aktivnost, pri kateri se posameznik nekoliko ogreje in rahlo zadiha. To pomeni, da je aktiven vsaj na ravni od 40 % do 60 % aerobne kapacitete, pri čemer porabi od 4 do 7 kilokalorij energije na minuto, kar ustreza od 3 do 6 MET4. Če je intenzivnost večja, govorimo o zahtevni aktivnosti (Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije, 2007).
V letih 2007 in 2008 je J. Zurc (2011) izvajala raziskavo o gibalni aktivnosti slovenskih otrok.
V njej je sodelovalo 1660 deklic in dečkov iz naključno izbranih slovenskih osnovnih šol, ki so v šolskem letu 2006/2007 obiskovali 4. in 5. razred osemletke in 4. do 6. razred devetletke.
Rezultati so pokazali, da je bilo glede na priporočila Svetovne zdravstvene organizacije, tj. 60 min vsakodnevne aktivnosti, dovolj gibalno aktivnih 46 % slovenskih otrok. Če se je proučevani prostočasni aktivnosti prištel še obvezen pouk predmeta šport s tremi šolskimi urami na teden, se je odstotek otrok, ki so bili dovolj gibalno aktivni za ohranjanje svojega zdravja in za normalen razvoj, dvignil na 64,9 %. Iz tega je bil izpeljan zaključek, da je bilo 64,9% slovenskih otrok v tistem obdobju dovolj gibalno aktivnih. Dobljeni rezultati so bili primerljivi z rezultati sorodnih raziskav v tujini in jih celo presegli (prav tam).
Povsem presenetljivi pa so rezultati raziskave, ki je bila izvedena leto pozneje (2009—2010), v katero so bili vključeni učenci, stari 11, 13 in 15 let. Tu je bilo stanje gibalne aktivnosti povsem drugačno, saj priporočene stopnje telesne dejavnosti tokrat ni dosegala niti polovica
4 Metabolni ekvivalent (MET) je enota za ocenjevanje porabe kisika med telesno aktivnostjo in je kazalnik intenzivnosti gibalne aktivnosti (The Free Dictionary, b.l.).
18
mladih v Sloveniji. Rezultati študije Health Behaviour in School-aged Children (HBSC) – poročila WHO Europe iz let 2009—2010 – so pokazali, da je obseg telesne aktivnosti slovenskih otrok in mladostnikov skrb vzbujajoč, podobno kot pri njihovih evropskih in ameriških vrstnikih. Primerjava deležev ustrezno dejavnih slovenskih otrok v letu 2009 in 2001 je pokazala drastičen upad. Priporočljiv obseg telesne dejavnosti je leta 2001 v Sloveniji doseglo 58 % 11-letnih fantov, 41 % 13-letnih fantov in 40 % 15-letnih fantov, leta 2009 pa le še 31% 11-letnikov, 25 % 13-letnikov in 20 % 15-letnikov. Pri dekletih so padci še večji. Leta 2001 je priporočljiv obseg telesne dejavnosti doseglo 41 % 11-letnih deklet, 29 % 13-letnih deklet in vsako četrto 15-letno dekle, leta 2009 pa le še 20 % 11-letnic, 15 % 13-letnic in le še vsaka deseta 15-letnica (Škof, 2016).
Omenjena raziskava jasno kaže na to, da so mladostniki iz leta v leto manj telesno dejavni.
Razlogov za to je verjetno več. Eden izmed njih je zagotovo ta, da so starejši učenci bolj obremenjeni s šolskim delom. Poleg domačih nalog jim veliko časa vzame tudi učenje in zato jim v popoldanskem času zmanjkuje časa za gibanje. Zelo verjeten razlog za gibalno neaktivnost mladih je tudi vse večja naklonjenost tehnologiji in svetovnemu spletu, ki z leti postajata vse močnejša.
2.2.3 Primerjave stanja telesnega fitnesa otrok in mladostnikov v Sloveniji v štiriletnih obdobjih od leta 1991 do leta 2015
Danes je mladina v primerjavi z desetletji nazaj telesno manj sposobna – je v slabši telesni kondiciji. Najbolj upada vzdržljivost. Raziskave gibalnih sposobnosti in morfoloških značilnosti tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu kažejo na vztrajno padanje gibalne učinkovitosti, predvsem na tistih področjih, ki so v tesni povezavi z zdravjem in zdravim razvojem mladih ljudi (Strel, Jurak, Starc in Strel, 2016).
Telesni fitnes obsega gibalno-funkcionalne sposobnosti in tudi njegovo morfološko stanje. V slovenskem prostoru se kot sopomenka telesnega fitnesa uporabljata izraza telesna zmogljivost in telesna pripravljenost, vendar sta pomensko manj ustrezna (Strel idr., 2016).
V Sloveniji se že od leta 1970, od leta 1986 pa zelo sistematično spremlja telesni in gibalni razvoj slovenskih otrok in mladine (Kovač in Jurak, 2010). Podatkovna zbirka se je na začetku imenovala telesnovzgojni karton, kasneje športnovzgojni karton, danes pa se imenuje SLOfit.
19
Ta podatkovna zbirka predstavlja temelj longitudinalnega spremljanja telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine med 6. in 19. letom starosti (Strel idr., 2016).
Ugotavljanje, vrednotenje in spremljanje telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti se izvaja na podlagi merskih nalog, s katerimi se izmerijo izbrane telesne značilnosti in gibalne sposobnosti. Merske naloge so naslednje:
telesna višina – dolžinska razsežnost telesa,
telesna teža – voluminoznost telesa,
kožna guba nadlahti – količina podkožnega maščevja,
dotikanje plošče z roko – hitrost izmeničnih gibov,
skok v daljino z mesta – eksplozivna moč,
poligon nazaj – koordinacija gibanja vsega telesa,
dviganje trupa – mišična vzdržljivost trupa,
predklon na klopci – gibljivost,
vesa v zgibi – mišična vzdržljivost ramenskega obroča in rok,
tek na 60 m – šprinterska hitrost,
tek na 600 m – splošna vzdržljivost (Strel idr., 1996).
Na podlagi pridobljenih podatkov učitelj lahko evalvira svoje delo in načrtuje delo z učenci v naslednjem šolskem letu, analiza stanja pa omogoča tudi diferenciacijo in individualizacijo učnega procesa (Kovač in Jurak, 2010).
V nadaljevanju bomo predstavili spremembe telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti otrok in mladostnikov, starih od 6 do 18 let, za vsak spol posebej.
20
Graf 3: Gibanje vrednosti indeksa gibalne učinkovitosti pri fantih v starosti od 6 do 18 let po obdobjih od leta 1991 do leta 2015 (Kotnik idr., 2016, str. 37)
Graf 4: Gibanje vrednosti indeksa gibalne učinkovitosti pri dekletih v starosti od 6 do 18 let po obdobjih od leta 1991 do leta 2015 (Kotnik idr., 2016, str. 37)
Indeks gibalne učinkovitosti 50 pomeni povprečno gibalno zmogljivost otrok in mladine v posameznih štiriletnih obdobjih. Iz predstavljenih rezultatov je razvidno, da so se med obdobji razlike sprememb s starostjo otrok in mladine povečevale. Spremembe pri učenkah in učencih v prvem in drugem triletju so bile vseskozi najmanjše. Učenci, stari 6, 7 in 8 let so bili v prvem obdobju, to je od leta 1991 do 2001 na najvišji ravni gibalne učinkovitosti. Po štiriindvajsetih letih, leta 2015, so se zopet vrnili na izhodiščno raven in izničili zaostanek, kar je zelo dobro.
21
V vseh ostalih obdobjih so bili učenci v letu 2015 precej daleč za dosežki pred štiriindvajsetimi leti. Negativne razlike so se povečevale s starostjo učencev. Pri učenkah je slika povsem drugačna. Med sedem in deset let starimi učenkami se raven gibalne učinkovitosti po letu 2000 ni bistveno zmanjšala, se je pa v zadnjih letih, predvsem v letu 2015, bistveno izboljšala in celo presegla raven izpred štiriindvajsetih let. Pri učenkah prvega in drugega triletja je torej prišlo do pomembnega pozitivnega zasuka, kar je zelo presenetljivo (Strel idr., 2016; Kotnik idr., 2016).
Pozitivne spremembe v telesnem in gibalnem razvoju v zadnjih letih pri obeh spolih in pri vseh starostih so zelo verjetno rezultat širšega zanimanja za zdrav telesni in gibalni razvoj otrok in mladostnikov. Velik vpliv pri tem imajo mediji, ki so tem vprašanjem začeli posvečati večjo pozornost. Zavedanje šolskih vodstev o problematiki telesnega razvoja, predvsem prehrane in debelost, ter gibalnega razvoja je v današnjem času bistveno večje kot včasih. Tudi področje javnega zdravja se vse bolj odziva na analize telesnega in gibalnega razvoja SLOfita. Zadnja dva nacionalna programa športa in telesne dejavnosti ter prehrane sta se prav tako odločneje spopadla s problematiko telesnega fitnesa. Vpliv na pozitivne rezultate imajo tudi sistemske rešitve, ki že dolgo delujejo na področju športa v šoli, uvedba izbirnega predmeta šport v drugo triletje in še posebej projekt Zdrav življenjski slog, v katerega je vključenih približno 30.000 učencev in učenk. Učenci z vključitvijo v ta projekt dobijo dodatni dve uri športnih dejavnosti na teden (Strel idr., 2016; Kotnik idr., 2016).
Graf 5: Delež gibalno manj kompetentnih fantov (XT < 40) v starosti od 6 do 18 let po obdobjih od leta 1991 do leta 2015 (Kotnik idr., 2016, str. 15)
22
Graf 6: Delež gibalno manj kompetentnih deklet (XT < 40) v starosti od 6 do 18 let po obdobjih od leta 1991 do leta 2015 (Kotnik idr., 2016, str. 15)
Celovit pogled na telesni in gibalni razvoj nam po več kot dveh desetletjih kaže, da je gibalna učinkovitost otrok in tudi mladine kljub pozitivnemu trendu v zadnjih letih še vedno precej pomanjkljiva, pri učencih in dijakih celo zaskrbljujoča. Negativni trend, ki se je začel z letom 2000, še ni v celoti zaustavljen. Število manj gibalno kompetentnih otrok (indeks gibalne sposobnosti ne presega vrednosti 40) se je v zadnjih dveh desetletjih nekaj več kot podvojilo.
Posebej izrazito povečevanje deleža teh otrok je bilo po letu 2000. Tako pri učencih kot tudi pri učenkah se je število manj kompetentnih otrok v letu 2015 pomembno zmanjšalo, še vedno pa je trenutno stanje daleč od željenega stanja izpred dobrih dvajsetih let (Strel idr. 2016; Kotnik idr., 2016).
Pri analizi telesnega fitnesa za obdobje od leta 1991 do leta 2015 je zaskrbljujoče, da se je gibalni potencial najbolj poslabšal pri fantih, še bolj zaskrbljujoče pa je, da so se spremenila razmerja med posameznimi gibalnimi sposobnostmi. Največje spremembe so nastale v razmerjih med posameznimi tipi močmi. Pozitivne spremembe so bile ugotovljene pri moči trupa, zmanjšala pa se je eksplozivna moč ter vzdržljivostna moč ramenskega obroča in rok. V obdobju 1991—2015 se je rezultat v merski nalogi vesa v zgibi, ki meri mišično moč ramenskega obroča in rok, v povprečju, gledano za vse starostne skupine, pri fantih zmanjšal za skoraj 15 %, pri dekletih pa nekaj manj kot 10 %. Mišična vzdržljivost rok in ramenskega obroča se je pri vseh starostnih skupinah in pri obeh spolih zmanjševala vse do leta 2013, v
23
obdobju od 2013—2015 pa je bilo prvič po več kot dveh desetletjih ugotovljeno pomembno izboljšanje na tem področju. Pozitivne spremembe so bile ugotovljene še pri koordinaciji gibanja vsega telesa in pri hitrosti enostavnih gibov, negativne spremembe pa so bile ugotovljene pri aerobni zmogljivosti in pri gibljivosti (Strel idr., 2016; Kotnik idr., 2016).
Pomembna komponenta telesnega fitnesa je poleg gibalnih sposobnosti tudi telesna sestava. V sistemu SLOfit se za oceno stopnje prehranjenosti poleg indeksa telesne mase uporablja tudi merjenje kožne gube nadlahti, ki je mera podkožnega maščevja. Če bi za oceno prehranjenosti uporabljali le indeks telesne mase, bi lahko prišlo do napačne razvrstitve tistih otrok, ki imajo veliko nemaščobne mase (Strel idr. 2016).
Prevalenca čezmerne prehranjenosti se je pri otrocih in mladostnikih v zadnjih desetletjih po celem svetu vztrajno povečevala in je dosegla obsežnost pandemije. Kljub temu da v zadnjih nekaj letih predvsem v nekaterih razvitih državah ugotavljajo zaustavitev rasti prevalence debelosti, je plato, ki ga je ta dosegla, nedopusten (Starc, Strel, Kovač, Leskošek in Jurak, 2015).
Graf 7: Delež debelih fantov v starosti od 6 do 18 let po obdobjih od leta 1991 do leta 2015 (Kotnik idr., 2016, str. 13)
24
Graf 8: Trendi sprememb srednjih vrednosti debeline kožne gube nadlahti fantov v starosti od 6 do 18 let po obdobjih od leta 1991 do leta 2015 (Kotnik idr., 2016, str. 11)
Graf 9: Delež debelih deklet v starosti od 6 do 18 let po obdobjih od leta 1991 do leta 2015 (Kotnik idr., 2016, str. 13)
25
Graf 10: Trendi sprememb srednjih vrednosti debeline kožne gube nadlahti deklet v starosti od 6 do 18 let po obdobjih od leta 1991 do leta 2015 (Kotnik idr., 2016, str. 12)
V Sloveniji se je med leti 1991—2015 delež debelih fantov povečal s 5,5 % na 12,7%, pri dekletih pa s 3,3 % na 7,9 %. Največje povečanje deleža debelih so ugotovili v prejšnjem desetletju. Zaradi debelosti je precej bolj ogrožena populacija fantov, saj je debelih deklet v populaciji skoraj za polovico manj kot fantov. Število debelih se je v zadnjem obdobju (2011—
2014) povečalo, vendar bistveno manj kot v preteklih obdobjih, predvsem v obdobju 2000—
2010. Precej bolj kot telesna masa se je v zadnjih dveh desetletjih pri otrocih povečalo podkožno maščevje (Strel idr., 2016; Kotnik idr., 2016).
V letu 2015 je bil zaznan upad debelosti. V primerjavi s preteklim obdobjem je bilo leta 2015 opaziti tudi zmanjševanje debeline kožne gube nadlahti. To je nakazovalo na to, da se je tudi telesna sestava otrok začela spreminjati v pozitivno smer, še vedno pa je potrebno imeti v mislih, da so bile vrednosti te mere tudi do 20 % višje kot v obdobju od 1991—2000. Pri fantih smo trend zmanjševanja števila debelih lahko opazovali vse od leta 2010, pri dekletih pa od leta 2011. Kljub upadu deleža prekomerno prehranjenih otrok, je bilo stanje še vedno zelo zaskrbljujoče, saj smo bili še vedno precej oddaljeni od razmer iz leta 1991 (Starc idr., 2015).
V šolskem letu 2015/2016 je bilo tako pri dekletih kot pri fantih zopet opazno naraščanje deleža prekomerne teže, kar je v nasprotju s trendi preteklih petih let. Ponoven trend naraščanja prekomerno prehranjenih je morda povezan z začasno prekinitvijo financiranja projekta Zdrav življenjski slog, zaradi katerega je na mnogih šolah prišlo do popolne ali delne opustitve
26
programa ali osipa vadbenih skupin, posledično pa je velik del osnovnošolskih otrok izgubil eno do dve uri strokovno vodene telesne vadbe na teden (Starc idr., 2016).
2.3 Predmet šport
Epidemija debelosti je eden največjih javnozdravstvenih, socialnih in ekonomskih izzivov 21.
stoletja. Brez močne podpore šole ne bo mogoče zaustaviti te epidemije (Wechsler, McKenna, Lee in Dietz, 2004). Skrb za razvoj telesne pripravljenosti oz. telesne zmogljivosti in vzgoja za zdrav življenjski slog tako v današnjem času postajata osrednja cilja predmeta šport. Škof (2010, str. 22) pri tem izpostavi pomembnost vloge učitelja. Pravi namreč: »Učitelj je srce in duša vzgojno-izobraževalnega procesa. Od njegove učinkovitosti (od njegovih znanj in izkušenj – usposobljenosti (kompetenc), njegovih občutkov – intuicije, energije – erosa, osebnostnih lastnosti itd.) je v veliki meri odvisno, kako globoko v srcu bodo mladi nosili šport in zdrav način življenja.«
Namen predmeta šport je razvoj pozitivnega odnosa tako do športne vzgoje kot tudi do športa nasploh. Rezultat le-tega je aktivni življenjski slog tudi pozneje, v obdobju odraslosti. Vloga učitelja pri tem je, da se potrudi vzpostaviti kar se da ugodno okolje, da bosta ti vrednoti lahko doseženi. Ugodno okolje vključuje primerno komunikacijo med učiteljem in učencem, odsotnost konfliktov interesov učitelja in učenca, poleg tega pa je pomembno, da so potrebe posameznih učencev prepoznane in tudi upoštevane (Nichols, 1986).
2.3.1 Predmet šport v učnem načrtu
Športna vzgoja se izvaja v vseh razredih osnovne šole. Zaradi razvojnih značilnosti učencev je program vsebinsko, organizacijsko in metodično zaokrožen. Razdeljen je na tri obdobja. V vsakem od teh obdobij šola ponuja različne dejavnosti:
dejavnosti, obvezne za vse učence (v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju redni pouk z dvajseturnim tečajem plavanja v 2. ali 3. razredu in pet športnih dni, v drugem in tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju pa redni pouk in pet športnih dni);
dejavnosti, ki jih šola ponudi in se učenci vanje vključijo prostovoljno (v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju športne interesne dejavnosti in dopolnilni pouk, v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju šola v naravi s poudarkom na plavanju in zimskih dejavnostih, športne interesne dejavnosti in dopolnilni pouk, v tretjem vzgojno-
