ANALIZA UVODNEGA DELA POUKA ŠPORTA UČITELJEV RAZREDNEGA POUKA IN ŠPORTNIH

Poučevanje, poučevanje na razredni stopnji z angleščino

Pika Kerpan

ANALIZA UVODNEGA DELA POUKA ŠPORTA UČITELJEV RAZREDNEGA POUKA IN ŠPORTNIH

PEDAGOGOV

Magistrsko delo

Ljubljana, 2019

Poučevanje, poučevanje na razredni stopnji z angleščino

Pika Kerpan

ANALIZA UVODNEGA DELA POUKA ŠPORTA UČITELJEV RAZREDNEGA POUKA IN ŠPORTNIH

PEDAGOGOV

Magistrsko delo

Mentor: izr. prof. dr. Vesna Štemberger

Ljubljana, 2019

i ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici dr. Vesni Štemberger za vso strokovno pomoč, nasvete, hitro odzivnost in vodenje pri nastajanju magistrskega dela.

Zahvaljujem se vsem učiteljem in športnim pedagogom, ki so bili pripravljeni sodelovati v raziskavi.

Hvala staršem in sestri Nini za vse spodbudne besede in držanje pesti v času študija.

Prav posebej se zahvaljujem fantu Matjažu za neprestano podporo, spodbujanje in zaupanje vame v času študija.

Hvala tudi sošolkam Nini, Anji in Maruši za lepšanje študijskih dni.

ii

V magistrskem delu smo se osredotočili na uvodni del ure športa, ki ga poučujejo učitelji razrednega pouka in športni pedagogi. Ta del ure smo izbrali, ker je bilo v času študija mogoče opaziti odstopanja med praktičnim izvajanjem uvodnega dela učiteljev v šolah in teoretičnimi izhodišči.

V teoretičnem delu je na začetku kratek uvod, zakaj je uvodni del ure športa pomemben in predstavljen je problem, kdo naj pouk športa pravzaprav poučuje, učitelji razrednega pouka ali športni pedagogi. V povezavi s problemom, kdo naj pouk športa poučuje, je opisan gibalni razvoj otrok. Ker smo opazovali uvodni del, so podrobno predstavljeni vsi elementi, ki ga sestavljajo. Najprej je ta razdeljen na splošno in specialno ogrevanje. V sklopu splošnega ogrevanja so podrobno predstavljene elementarne igre. V sklopu specialnega ogrevanja pa gimnastične vaje, ki se delijo na raztezne, krepilne in sprostilne vaje. Zbrana so tudi priporočila in smernice za izvajanje uvodnega dela ure športa. Ker je problem nepravilne drže v vsakdanjem življenju vse bolj pogost, smo opazovali tudi to področje. Zbrane so gimnastične vaje in kako jih izvajati, da se popravljajo negativni učinki sedenja na naše telo.

Na koncu teoretičnega dela pa so predstavljene dosedanje raziskave, narejene na temo uvodnega dela ure športa, in podane njihove ugotovitve.

V empiričnem delu je sodelovalo 30 učiteljev. 15 izmed teh je bilo učiteljev razrednega pouka, 15 pa športnih pedagogov. Zanimalo nas je, v katerih točkah se teoretična izhodišča ujemajo s praktično izvedbo uvodnega dela ure športa oziroma se razlikujejo. Poleg tega smo primerjali tudi delo športnih pedagogov z učitelji razrednega pouka ter ugotovili njihove skupne točke in odstopanja. S pomočjo prej strukturiranega opazovalnega obrazca smo v uvodnem delu ure športa opazovali: sestavne elemente uvodnega dela ure športa, trajanje uvodnega dela ure športa, število razteznih, krepilnih, sprostilnih vaj, ustreznosti njihovega razmerja, število njihovih serij in ponovitev, prisotnost štetja, individualizacije in popravljanja napak učencev, postavitev učencev in vrsto demonstracije, uporabljeno terminologijo pri gimnastičnih vajah, povezanost uvodnega dela z glavnim delom ure športa, izbiro in izvedbo elementarnih iger in izvedbo vaj za preprečevanje negativnih učinkov sedenja na telo.

Rezultati so pokazali, da se v določenih točkah pojavljajo razlike med teoretičnimi izhodišči in praktično izvedbo. Med teoretičnimi izhodišči in praktično izvedbo pa ni razlik glede sestavnih delov uvodnega dela ure športa, specialnega ogrevanja, števila razteznih vaj, trajanja splošnega ogrevanja, popravljanja napak učencev, terminologije, izvedbe elementarnih iger, postavitve učencev in zavarovanja nevarnih mest. Med teoretičnimi izhodišči in praktično izvedbo učiteljev razrednega pouka in športnih pedagogov so se pojavile razlike glede števila ponovitev krepilnih vaj, trajanja specialnega in skupnega ogrevanja, postavitve učencev ter povezanosti uvodnega in glavnega dela ure.

KLJUČNE BESEDE V SLOVENSKEM JEZIKU

Šport, ogrevanje, elementarne igre, gimnastične vaje, razredni pouk, športni pedagogi.

iii

Title: ANALYSIS OF THE WARM-UP PART OF THE PHYSICAL EDUCATION LESSON TAUGHT BY PRIMARY TEACHERS AND PHYSICAL EDUCATORS

In the master's thesis, we focused on the introductory part of the Physical education lesson that is taught by either primary teachers or PE teachers. This part of the lesson was chosen as some deviation was observed between the theoretical bases presented in literature and its practical implementation during our studies.

At the beginning of the theoretical part is a short summary explaining the importance of the introductory part of the Physical education lesson. The problem of who (primary teachers or PE teachers) is supposed to teach Physical education is presented as well. In relation to this, the motor development of children is examined. All consisting elements of the introductory part of the lesson are presented in the thesis. Firstly, the introductory part of the lesson is divided into general and specific warm-up. General warm-up includes a description of elementary games, while specific warm-up includes gymnastic exercises that are divided into stretching, strengthening and relaxing exercises. Recommendations for the execution of this part of the lesson are also described. The problem of incorrect posture was also examined as it is becoming increasingly problematic in everyday life. We present gymnastic exercises which counteract the negative effects of sitting on our posture and bodies. At the end of the theoretical part, previous research carried out around the introductory part of the Physical education lesson is presented.

30 teachers participated in the empirical part of this dissertation. 15 of those were primary teachers and 15 PE teachers. The aim of the study was to examine which aspects of the theoretical bases match the practical implementation of the introductory part of the lesson and in which aspects do they differ. In addition, a comparison was made between the work carried out by either primary teachers or PE teachers. Using an observation form which was prepared in advance we observed: elements of the introductory part of the lesson; duration; the number of stretching, strengthening and relaxing exercises, their number of series and repetition; the presence of counting, individualization and correction of students' mistakes; the layout of students and the type of demonstration used; used terminology; the connection between the introductory part and the main part of the lesson; choice and implementation of elementary games and exercises which counteract the negative effects of sitting on our posture and bodies.

The results of this study show that there were some discrepancies between the theoretical bases and practical implementation. There were, however, no differences between theoretical bases and practical implementation concerning the elements of the introductory part of the lesson, specific warm-up, the number of stretching exercises, duration of general warm-up, correction of students' mistakes, terminology, implementation of elementary games and protection from dangerous situations. Additionally, there were differences between the theoretical bases and practical implementation of primary teachers and PE teachers concerning the number of repetitions within strengthening exercises, duration of specific and total warm-up, the layout of students and the connection between the introductory and the main part of the lesson.

iv

Physical education, warm up, elementary games, gymnastic exercises, primary school, PE teachers.

v

1.0 UVOD ... 1

2.0 PREDMET IN PROBLEM ... 2

2.1 Pomen uvodnega dela ure športa ... 2

2.2 Kdo naj poučuje pouk športa ... 3

2.3 Gibalni razvoj otroka ... 5

2.4 Uvodni del ure športa ... 7

2.4.1 Splošno ogrevanje ... 7

2.4.2 Specialno ogrevanje ... 9

2.5 Priporočila za izvajanje uvodnega dela ure športa ... 13

2.5.1 Popravljanje napak ... 13

2.5.2 Kakovost ... 13

2.5.3 Povezanost z glavnim delom pouka šport ... 14

2.5.4 Individualizacija ... 14

2.5.5 Demonstracija ... 15

2.5.6 Štetje ... 15

2.5.7 Postavitev ... 15

2.5.8 Dihanje ... 16

2.5.9 Izrazoslovje v uvodnem delu pouka športa ... 16

2.5.10 Varnost ... 17

2.6 Pomen gimnastičnih vaj za preprečevanje negativnih učinkov sedenja na telo ... 18

2.7 Dosedanje raziskave ... 20

3.0 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 22

3.1 Cilji raziskave in raziskovalna vprašanja ... 22

4.0 METODE DELA ... 24

4.1 Vzorec merjencev ... 24

4.2 Opis postopka zbiranja in obdelave podatkov ... 24

5.0 REZULTATI IN RAZLAGA ... 25

vi

pojavljajo razlike v sestavnih delih uvodnega dela ure športa. ... 25

5.2 Med teoretičnimi izhodišči in praktično izvedbo se pojavljajo razlike v številu razteznih, krepilnih in sprostilnih vaj, njihovega razmerja ter njihovih serij in ponovitev. Med učitelji razrednega pouka in športnimi pedagogi se pojavljajo razlike v številu krepilnih, razteznih in sprostilnih vaj, njihovega razmerja ter njihovih serij in ponovitev. ... 30

5.3 Med teoretičnimi izhodišči in praktično izvedbo se pojavljajo razlike v trajanju uvodnega dela ure športa. Med učitelji razrednega pouka in športnimi pedagogi se pojavljajo razlike v trajanju uvodnega dela ure športa. ... 37

5.4 Med teoretičnimi izhodišči in praktično izvedbo se pojavljajo razlike v štetju in popravljanju napak. Med učitelji razrednega pouka in športnimi pedagogi se pojavljajo razlike v štetju in popravljanju napak. ... 41

5.5 Med teoretičnimi izhodišči in praktično izvedbo se pojavljajo razlike v postavitvi učencev in smeri demonstracije. Med učitelji razrednega pouka in športnimi pedagogi se pojavljajo razlike v postavitvi učencev in smeri demonstracije. ... 43

5.6 Med teoretičnimi izhodišči in praktično izvedbo se pojavljajo razlike v uporabljeni terminologiji. Med učitelji razrednega pouka in športnimi pedagogi se pojavljajo razlike v uporabljeni terminologiji. ... 45

5.7 Med teoretičnimi izhodišči in praktično izvedbo se pojavljajo razlike v povezanosti uvodnega dela ure športa z glavnim delom. Med učitelji razrednega pouka in športnimi pedagogi se pojavljajo razlike v povezanosti uvodnega dela ure športa z glavnim delom. . 46

5.8 Med teoretičnimi izhodišči in praktično izvedbo se pojavljajo razlike v izbiri in izvedbi elementarne igre. Med učitelji razrednega pouka in športnimi pedagogi se pojavljajo razlike v izbiri in izvedbi elementarne igre. ... 47

5.9 Med teoretičnimi izhodišči in praktično izvedbo se pojavljajo razlike v individualizaciji in zavarovanju nevarnih mest. Med učitelji razrednega pouka in športnimi pedagogi se pojavljajo razlike v individualizaciji in zavarovanju nevarnih mest. ... 50

5.10 Med teoretičnimi izhodišči in praktično izvedbo se pojavljajo razlike v preprečevanju negativnih učinkov sedenja na telo. Med učitelji razrednega pouka in športnimi pedagogi se pojavljajo razlike v preprečevanju negativnih učinkov sedenja na telo. ... 52

6.0 SKLEP ... 53

7.0 LITERATURA ... 62

8.0 PRILOGE ... 64

vii

Tabela 1: Priporočeno razmerje med razteznimi, krepilnimi in sprostilnimi vajami. ... 10

Tabela 2: Število udeleženih učiteljev razrednega pouka in športnih pedagogov v posameznem razredu. ... 24

Tabela 3: Prikaz udeležencev glede na število izvedenih gimnastičnih vaj. ... 29

Tabela 4: Prikaz udeležencev glede na izvedeno število razteznih vaj. ... 31

Tabela 5: Prikaz udeležencev glede na izvedeno število krepilnih vaj. ... 32

Tabela 6: Prikaz udeležencev glede na izvedeno število sprostilnih vaj. ... 33

Tabela 7: Prikaz udeležencev glede na izvedeno število ponovitev razteznih vaj. ... 33

Tabela 8: Prikaz udeležencev glede na izvedeno število serij krepilnih vaj. ... 34

Tabela 9: Prikaz udeležencev glede na izvedeno število ponovitev krepilnih vaj. ... 35

Tabela 10: Prikaz udeležencev glede na trajanje splošnega ogrevanja. ... 37

Tabela 11: Prikaz udeležencev glede na trajanje specialnega ogrevanja. ... 38

Tabela 12: Prikaz udeležencev glede na trajanje skupnega ogrevanja. ... 39

viii

Grafikon 1: Vsebina splošnega ogrevanja. ... 25

Grafikon 2: Stopnjevanje težavnosti splošnega ogrevanja. ... 26

Grafikon 3: Izbrana vrsta stopnjevanja težavnosti splošnega ogrevanja. ... 27

Grafikon 4: Povprečno število izvedenih razteznih, krepilnih, sprostilnih vaj, povprečno število ponovitev razteznih in krepilnih vaj ter serij krepilnih vaj. ... 30

Grafikon 5: Ustreznost razmerja med razteznimi, krepilnimi in sprostilnimi vajami. ... 36

Grafikon 6: Povprečno trajanje splošnega, specialnega in skupnega ogrevanja. ... 37

Grafikon 7: Prisotnost štetja pri vsaj eni gimnastični vaji. ... 41

Grafikon 8: Popravljanje učenčevih napak v izvedbi gimnastičnih vaj. ... 42

Grafikon 9: Pravilnost postavitve učencev. ... 43

Grafikon 10: Uporaba bočne demonstracije. ... 44

Grafikon 11: Uporaba ustrezne terminologije. ... 45

Grafikon 12: Povezanost uvodnega dela z glavnim delom ure športa. ... 46

Grafikon 13: Izbrana vrsta elementarne igre v splošnem ogrevanju. ... 47

Grafikon 14: Prisotnost individualizacije. ... 50

1 1.0 UVOD

Šolski predmet šport je pomemben dejavnik v razvoju otrok. Vpliv, ki ga ima na posameznike, je opisan v Učnem načrtu za športno vzgojo (2011), ki pravi, da ta prispeva k skladnemu razvoju otrok, sprostitvi, popravljanju negativnih učinkov sedenja na telesno držo in razvija zdrave navade. Pozitivni vplivi predmeta se prenesejo iz šolskega okolja v vsakdanje življenje in tako lahko vplivajo na oblikovanje zdravega življenjskega sloga.

D. Novak, M. Kovač in Čuk (2008) navedejo, da mora biti ura športa sestavljena iz treh delov.

Prvi je uvodni, drugi glavni in tretji sklepni del. Vsaka ura športa se tako prične z uvodnim delom. Ta je nepogrešljiv, kajti kot pravi Rajtmajer (1994), učenci v nobenem primeru ne smejo začeti športne dejavnosti z obremenitvami, kakršne se pojavijo med samo uro športa, brez prejšnjega ogrevanja. Ogrevanje je torej orodje, s katerim telo pripravimo na nadaljnje dejavnosti, kot dopolnijo D. Novak, M. Kovač in Čuk (2008).

Da dosežemo cilje ure športa, je pomembna dobra priprava. V Učnem načrtu za športno vzgojo (2011) so avtorji v sklopu priporočil izpostavili, da je za vsakega izmed treh delov ure športa pomembna vsebinska, metodična, organizacijska in količinska priprava. Le z ustrezno pripravo bo vsak del ure dosegel zastavljene cilje, bo varen, motiviral učence in bil za vse učence zahtevnostno primeren. Prav tako je priporočljivo, da učitelji vključujejo starosti primerne raznolike pripomočke in orodja. Priporočila so namenjena vsem trem delom ure športa, kar pomeni, da mora biti tudi uvodni del ure v skladu s priporočili pravilno organiziran.

Dosedanje raziskave o temi uvodnega dela ure športa so pokazale, da se pojavljajo velike razlike med teoretičnimi izhodišči in praktično izvedbo tega dela ure športa. Kljub skupnemu sklepu pa se raziskave v določenih točkah razlikujejo. Z magistrskim delom smo ugotovili, v katerih točkah se rezultati raziskave ujemajo ali razlikujejo s sklepi dosedanjih raziskav, ter raziskovanje področje razširili.

S. Slunjski (1999) je v svojem diplomskem delu izpostavila problem, ki ga pogosto zasledimo v praksi, in sicer kdo naj poučuje predmet šport v osnovni šoli. Kot smo zapisali v nadaljevanju, mnenja niso enotna in variirajo od tega, da bi morali na razredni stopnji predmet šport poučevati športni pedagogi, učitelji razrednega pouka ali oboji. Z magistrskim delom smo dobili podrobnejši vpogled v uvodni del ure športa in ugotovili, katera skupina udeležencev izvaja uvodni del ure športa v skladu s teoretičnimi izhodišči.

2 2.0 PREDMET IN PROBLEM

2.1 Pomen uvodnega dela ure športa

Tematiko ogrevanja zasledimo v učnem načrtu za športno vzgojo v vseh triletjih. Vsebina ogrevanja pa se skozi triletja nadgrajuje. Učni načrt za športno vzgojo (2011) pod teoretičnimi vsebinami prvega triletja navaja, da učitelj ob praktičnem delu predstavi pomen ogrevanja pred vadbo. V drugem triletju je pod teoretičnimi vsebinami napisano poznavanje gimnastičnih vaj za ogrevanje (krepilne in raztezne vaje). V tretjem triletju pa morajo učenci že sami oblikovati sklop gimnastičnih vaj in samostojno voditi ogrevanje.

Poznavanje vsebine ogrevanja pa ni pomembno le za šolski prostor in cilje, ki so zapisani v učnem načrtu. Pistotnik, Pinter in Dolenec (2003) pravijo, da je ogrevanje temelj vsake človeške dejavnosti. Predstavlja pripravo, ki omogoča ustrezno izvedbo katerega koli dela.

Pod ogrevanje pa ne prištevajo le procesa višanja telesne temperature, ampak predvsem psihično in gibalno pripravljenost na aktivnost. Posledično je učinkovitost boljša in zmanjša se možnost pojava poškodb.

S prejšnjim razlogom, zakaj je ogrevanje pomembno, se strinja tudi Škof s sodelavci (2016), ki kot cilj ogrevanja navede preprečevanje nastanka poškodb. Mogoče je zaslediti povezanost med ogrevanjem in preprečevanjem ali manjšanjem možnosti pojava poškodb v delu M. Kovač in Juraka (2010), ki kot sredstvo preprečitve poškodb pri urah športa predlagata učiteljevo prizadevanje za ustrezno ogrevanje na začetku ure. Ker se telo pripravi na duševno in telesno obremenitev, ogrevanje definirata kot enega izmed preventivnih dejavnikov pred poškodbami.

Tretji razlog, zakaj je ogrevanje pomembno, navedeta Plevnik in Pišot (2016), ki pravita, da je treba že v zgodnjem otroštvu poskrbeti za usvajanje gibalnih vzorcev, če želimo v odraslosti preprečiti poškodbe in bolezni, ki so povezane z gibanjem. Prav tako neustrezni gibalni vzorci, ki jih posameznik usvoji v otroštvu, vplivajo na neprimerno in neredno gibalno športno aktivnost. Tako ima pravilno ogrevanje na začetku vadbene enote dolgoročne pozitivne posledice na posameznikovo zdravje, gibanje in tudi življenje.

Škof s sodelavci (2016) za uvodni del pouka športa navede četrti, do zdaj še neomenjeni razlog, ki je sicer bolj kratkotrajen. Ta pa je razvoj gibljivosti. D. Novak, M. Kovač in Čuk (2008) poleg razvoja gibljivosti naštejejo tudi razvoj moči, koordinacije, ravnotežja in oblikovanja pravilne telesne drže.

Kot je mogoče opaziti, se veliko avtorjev strinja, da je uvodni del ure športa nepogrešljiv del, in poda veliko razlogov, zakaj je pravilno ogrevanje na začetku vadbene enote zelo pomembno.

3 2.2 Kdo naj poučuje pouk športa

V magistrskem delu smo primerjali izvajanje uvodnega dela ure športa učiteljev razrednega pouka in športnih pedagogov. Hardman in Marshall (2000) sta ugotovila, da ponekod pouk športa poučujejo učitelji razrednega pouka, drugod pa športni pedagogi. Znanje obojih se med državami razlikuje, pogoste pa so tudi razlike znotraj samih držav. V preverjanju stanja po različnih državah se je izkazalo, da je malo takšnih, pri katerih v nižjih razredih šport poučujejo športni pedagogi. Ugotovila sta tudi, da učitelji na nižjih stopnjah mnogokrat nimajo primernega znanja za poučevanje športa.

S. Slunjski (1999) je v svojem diplomskem delu izpostavila pogosto prepričanje, da je za varnost učencev pri pouku športa bistveno, kdo jih pravzaprav poučuje. Mnenja o tem, kdo naj poučuje pouk športa (učitelji razrednega pouka ali športni pedagogi), pa se razlikujejo.

Kot pravi, se nekateri nagibajo k temu, da bi šport morali poučevati športni pedagogi, saj naj bi bili bolje usposobljeni. Drugi pa trdijo, da so učitelji razrednega pouka dovolj usposobljeni.

Različna mnenja o tem, kdo naj poučuje šport, pa lahko zaključi Škof s sodelavci (2016), ki izpostavi ključni dejavnik uspešnega dela z mladimi pri športu. Ne glede na to, kdo poučuje učence, je bistveno, da pozna značilnosti posameznih faz v razvoju otrok in tako delo prilagodi stopnji razvoja, na kateri so. Tako mora imeti učitelj ustrezno izobrazbo s področja otroškega razvoja.

Poleg tega, da mora oseba, ki dela z otroki v športu, poznati lastnosti razvoja in posamezne stopnje, na kateri so otroci, pa Škof s sodelavci (2016) našteje še ostale bistvene lastnosti osebe, ki dela z otroki na področju športa. Čeprav se v literaturi osredotoči predvsem na delo trenerjev z otroki, lahko lastnosti trenerjev prenesemo na učitelje razrednega pouka in športne pedagoge, ki vodijo ure športa. Trener, športni pedagog ali učitelj razrednega pouka, ki poučuje šport, predstavlja nekoga, ki otroke spozna s športom in jim ga predstavi. Njegova vloga je velika, kajti vpliva na to, kako bodo otroci videli šport, če bo njihova izkušnja s športom pozitivna, ter ali jih bo ta motiviral za nadaljnje ukvarjanje s športom. Vpliv osebe, prek katere se otroci spoznajo s športom, sega tudi do tega, kakšne bodo otrokova samozavest in samospoštovanje, socialna vključenost in uspešnost v športu. Učitelj mora predstavljati oporo učencem in jim pokazati, da so sprejeti. Ker učitelj veliko časa preživi z učenci, jim mora s svojim vedenjem predstavljati zgled in izkazovati navade zdravega načina življenja.

Obstajajo različni modeli, ki zajamejo bistvene lastnosti osebe, ki dela v športu z otroki.

American Sport Education Program (ASEP, 2010, v Škof s sodelavci, 2016) opiše enega izmed teh modelov. Uporablja se kratica COACH (pomeni: coprehension, outlook, affection, character, humor). Lastnosti so:

 oseba mora imeti ustrezno športno znanje (angl. coprehension). Poznati mora pravila športa, tehnike, dejavnike, od katerih je odvisna uspešnost ipd., svoje znanje mora dopolnjevati in širiti;

 poznati mora glavne cilje (angl. outlook). Na prvo mesto mora postavljati otroke in kar je najboljše za njih. Pazi na to, da se pri športu zabavajo, da šport prispeva k njihovemu telesnemu, psihološkemu in socialnemu razvoju;

 mora ga iskreno skrbeti in mora biti naklonjen do otrok (angl. affection). Osebe, ki delajo z otroki, morajo imeti to delo rade in si prizadevati, da spoznajo otroke in vedo, kaj so njihove sposobnosti in posebnosti;

4

 pomemben je značaj (angl. character). Kako se bodo otroci ob športu razvili, je pomembno od značaja učitelja, koliko bo vlagal v vzgojo in ali bo predstavljal dober vzor. Pomembno je, da učitelj ravna tako, kot govori;

 uporaba humorja (angl. humor). Humor je dobro sredstvo za sprostitev, izboljšanje komunikacije, odnosa, motivacije in vzpostavljanja pozitivnega, sproščenega odnosa.

Posledično bodo napake lažje sprejete in ne bodo negativno vplivale na otroke.

Vprašanje, kdo naj poučuje predmet šport v šolah, se tako pojavlja tudi drugod po svetu. Kot smo že zapisali, se mnenja zelo razlikujejo. Če pa povzamemo vse napisano, lahko zaključimo, da ni tako pomemben naziv (učitelj razrednega pouka ali športni pedagog) kot to, da ima ta oseba primerne lastnosti za delo z otroki in, kar je zelo pomembno, ustrezno izobrazbo s področja športa, poučevanja in razvoja otrok.

5 2.3 Gibalni razvoj otroka

V prejšnjem poglavju smo razložili, zakaj je pomembno, da učitelj, ki poučuje šport, pozna razvoj otrok in razvojne stopnje, na katerih so njegovi učenci. Zaradi tega bomo v tem poglavju razložili, kaj sploh je razvoj, kaj vpliva nanj, kako poteka, in opisali enega izmed modelov motoričnega razvoja.

Pišot in Planinšec (2005) razvoj opredelita kot spremenjene sposobnosti, spretnosti in značilnosti posameznika. Horvat in L. Magajna (1987) pravita, da je gibalni ali motorični razvoj v prvih nekaj letih takšen, kakršen ni možen pri nobenem drugem bitju. Gibalni razvoj uspe gibanje pripeljati od nenačrtovanih gibov celega telesa do nadzorovanega gibanja točno določenih mišic. Postopoma tako pride do razvoja fine motorike, ki sledi kot posledica razvoja nadzorovanja velikih mišičnih sistemov. Škof s sodelavci (2016) določi smer gibalnega razvoja, in sicer najprej se razvijejo mišice, ki so blizu trupa, sledi pa razvoj bolj oddaljenih mišic. Gallahue in Ozmun (1998) pravita, da je spremembe v gibalnem razvoju mogoče opaziti v spremembah koordinacije, hitrosti, moči, ravnotežju, natančnosti, vzdržljivosti in v gibalnih spretnostih.

Razvoj pa poteka v odvisnosti od različnih dejavnikov. Pišot in Planinšec (2005) navedeta dejavnike, ki so prisotni skozi celoten razvoj in katerih vpliv se razlikuje glede na obdobje razvoja. To so dednost, okolje in samo posameznikovo delovanje. Tako k okolju prištevamo učitelje, ki s svojim delom pomembno vplivajo na razvoj učencev, ki jih poučujejo.

Horvat in L. Magajna (1987) sta ugotovila, da gibalni razvoj pri vseh otrocih poteka po enakih stopnjah ali korakih, te pa lahko zaradi že omenjenih dejavnikov (okolja, dedovanja) odstopajo od posameznika do posameznika. Malina, Bouchard in Bar-Or (2004) o motoričnem razvoju pojasnijo še, da poteka neprekinjeno in da nanj gledamo v celoti. Možne pa so dobe nenapredovanja ali celo nazadovanja v sposobnostih. Prav tako se znotraj samih motoričnih sposobnosti pojavljajo razlike v hitrosti njihovega razvijanja. V zgodnjem otroštvu se hitreje razvijata hitrost in koordinacija, z manjšo hitrostjo pa moč, gibljivost, ravnotežje in vzdržljivost.

Gallahue in Ozmun (1998) navedeta razvojne stopnje motoričnega razvoja in njihovo zaporedje. Te so naslednje:

1. refleksna doba je prva in se deli na dve podobdobji. Prvega predstavlja prenatalno obdobje do štirih mesecev, v katerem se informacije zbirajo. Drugo podobdobje pa traja od štirih mesecev do enega leta. Za to podobdobje je značilno procesiranje informacij;

2. začetna gibalna doba sledi in se prav tako deli na dve podobdobji. Prvo traja od rojstva do enega leta, v katerem je bistvena inhibicija refleksov. Drugo pa je med prvim in drugim letom in se imenuje prekontrolno obdobje;

3. temeljno gibalno obdobje je naslednje, ki se deli na tri podobdobja. Prvo traja med drugim in tretjim letom in se imenuje začetno obdobje. Drugo je med četrtim in petim letom, ki se imenuje osnovno obdobje, ter zadnje je med šestim in sedmim letom. Ta se pa imenuje obdobje zrelosti;

4. zadnje obdobje se imenuje specializirano gibalno obdobje. Enako kot prejšnja se ta deli na tri podobdobja. Prvo je med sedmim in desetim letom, ki se imenuje predhodno obdobje. Drugo je med enajstim in trinajstim letom in se imenuje obdobje

6

prilagoditve. Zadnje pa se imenuje obdobje trajne uporabnosti in se začne s štirinajstim letom.

Gallahue in Ozmun (1998) pojasnita, da je bistvena stopnja gibalnega razvoja med drugim in sedmim letom. Ta čas bodo otroci aktivni v procesu raziskovanja in preizkušanja lastnih sposobnosti. Vse do zaključka obdobja zrelosti bodo spoznali različne motorične spretnosti in na koncu naj bi bili vešči v skoraj vseh bistvenih gibalnih sposobnostih. V obdobju, ki sledi (med sedmim in desetim letom starosti), začnejo otroci povezovati gibalne sposobnosti v bolj športno usmerjene spretnosti. Horvat in L. Magajna (1987) pa dopolnita misel, da se otroci po sedmem letu starosti hitro in brez prevelikega napora naučijo novih gibalnih tehnik.

Motoričen razvoj je torej kompleksen proces, na katerega vplivajo različni dejavniki. Če želimo zagotoviti optimalen motorični razvoj, moramo, kot pravita Pišot in Planinšec (2005), zagotoviti bogate, raznovrstne, kakovostne priložnosti za gibanje in s tem otrokom omogočiti, da aktivno raziskujejo in se spoznajo z različnimi gibalnimi vzorci. To je še ena potrditev dejstva, da mora oseba, ki dela z otroki, dobro poznati razvojne stopnje ter imeti primerno znanje za delo z otroki. Učitelji so pomembni dejavniki v okolju, ki pomagajo pri otrokovem razvoju, in z boljšim razumevanjem posameznih razvojnih stopenj lahko zagotovijo pogoje za najboljši možni razvoj.

7 2.4 Uvodni del ure športa

D. Novak, M. Kovač in Čuk (2008) delijo uvodni del pouka športa na splošno in specialno ogrevanje. Časovno razmerje med splošnim in specialnim ogrevanjem Rajtmajer (1994) deli in pravi, da naj bi splošno ogrevanje trajalo med pet in osem minut, specialno pa še dodatnih osem minut (vse skupaj 15 minut). Kaj naj zajema posamezen del, pa je podrobno opisano v nadaljevanju naloge.

2.4.1 Splošno ogrevanje

D. Novak, M. Kovač in Čuk (2008) med splošno ogrevanje prištevajo aktivnosti, ki telo čim prej ogrejejo. Te so običajno povezane s tekom in različnimi igrami. Pistotnik, Pinter in M. Dolenec (2003) razložijo, da aktivnosti v splošnem ogrevanju običajno vključujejo naravne oblike gibanja.

Naravne oblike gibanja Pistotnik, Pinter in M. Dolenec (2003) delijo v dve glavni skupini in dodatno skupino, ki se sestavi iz prvih dveh skupin:

 prva glavna skupina so pedipulacije ali lokomocije, kamor prištevajo gibanja, ki se uporabljajo za premikanje v prostoru. Mednje se štejejo: plazenja, lazenja, hoja, tek, padci, plezanja in skoki. Dinamične lokomocije štejejo med najbolj primerne oblike gibanja za ogrevanje (tek, poskoki, lazenja, dinamično plazenje);

 druga glavna skupina so manipulacije. Njihov cilj je opravljanje gibalnih nalog s posameznimi deli telesa. Mednje štejejo: mete in lovljenje pripomočkov, udarce in blokade ter prijeme. Izmed manipulacij so za ogrevanje primerni meti, lovljenje pripomočkov in prijemi;

 prej omenjeni dve glavni skupini skupaj sestavljata novo gibanje, skupino osnovnih sestavljenih gibanj. Mednje štejejo: potiskanja, vlečenja, dviganja, nošenja. Izmed teh pa so za ogrevanje primerna vlečenja in nošenja.

Pistotnik, Pinter in M. Dolenec (2003) priporočajo, da se učenci na začetku gibljejo v lahkotnejšem tempu, ki pa postaja vedno bolj intenziven tekom ogrevanja. Če imamo na voljo veliko prostora, priporočajo tek, ki se popestri z različnimi nalogami.

Splošno ogrevanje se lahko popestri tudi z uporabo iger. Hrovat in L. Magajna (1987) pravita, da so igre na splošno zelo pomembne v začetku šolanja. Pistotnik (2004) misel razširi in pomena iger ne omeji le na šolski prostor. Pravi, da imajo igre v našem življenju pomembno vlogo, kajti vplivajo na telesni in psihični razvoj. Kakšno vlogo zavzemajo igre, je odvisno od časa, načina življenja, kulture in ekonomskih pogojev. V preteklosti je igra predstavljala pripravo na življenje. Tako je igra lovljenja predstavljala trening za lovljenje živali. V današnji civilizaciji so igre dobile novo vrednost. Njihove glavne naloge so postale:

razvedrilo, zdravje, vzdrževanje delovnih sposobnosti, usvajanje motoričnih informacij, vzgoja, socializacija ter omogočajo kakovostno življenje. Tako se lahko izražajo, gradijo svojo osebnost, igre jih vzgajajo in pripravljajo na življenje. Pozitivno vplivajo tudi na dihalni in krvožilni sistem ter krepijo naravne oblike gibanja.

Pistotnik (2004) igre v uvodnem delu pouka športa poimenuje z besedno zvezo elementarne igre, saj so njihovo jedro zgoraj opisane naravne oblike gibanja. Pomembno nalogo ima

8

učitelj, ki mora biti prisoten in poskrbeti, da so doseženi cilji. Vsaka elementarna igra, ki je uporabljena pri pouku športa, mora imeti zastavljene cilje. Ti se razlikujejo glede na to, v katerem delu vadbene enote smo določeno igro uporabili. Če je to v uvodnem delu, je glavni cilj, da učence ogrejemo, psihično in motorično pripravimo za glavni del učne ure.

Za izbiro igre Pistotnik (2004) navede različne dejavnike, na katere je treba biti pozoren. Te so: spol, starost udeleženih in pogoji, v katerih se bo igra izvajala. Ob tem je treba paziti, da:

 so udeleženi vsi učenci;

 igra zagotovi veliko dinamiko. Težavnost igre stopnjujemo počasi. Začnemo z lažjim in se postopoma premikamo k težjim. Ali pa se premikamo od neznanega k znanemu.

Obremenitev lahko stopnjujemo s spremembo igralne površine, velikosti igralne površine, števila na primer lovcev, spremembo načina gibanja in podobno;

 razložimo pravila igre in jih upoštevamo. Omeni pa tudi, da lahko pravila prilagajamo in spreminjamo glede na situacijo, ki nastane med samo učno uro;

 igre ne ustavljamo ali prekinjamo prepogosto;

 v primeru, ko prevelikemu številu učencev pravila igre niso jasna, igro prekinemo in jo ponovno razložimo;

 ob prenehanju interesa za igro to čim prej zaključimo ali ukrepamo tako, da se igra ponovno razživi in so učenci ponovno motivirani;

 je igra vsebinsko in gibalno povezana z vsebino glavnega dela učne ure.

Naslednje igre so primerne za uvodni del pouka športa.

Lovljenja

Pistotnik (2004) definira oblike lovljenja kot nekaj, kar je učencem znano, saj so se z njimi srečali že v predšolskem obdobju. Sem spadajo igre, pri katerih se učenci poskušajo umakniti lovcu, gibljejo pa se na različne načine znotraj določenega prostora. Pomembno je, da vsi vedo, kdo lovi, kajti glavni cilj ostalih je, da so hitrejši in da zbežijo lovcu. Lovce se lahko označi na različne načine (s trakovi, predmeti in podobno). Da uresničimo glavni cilj elementarne igre v uvodnem delu, ki je ogreti organizem, mora biti lovljenje brez daljših pavz ali izločanj. Učitelj mora prostor pred začetkom zavarovati, saj so med lovljenjem hitrosti velike in lahko pride do poškodb ali nesreč. Lovljenja se delijo na splošna lovljenja in na lovljenja, ki so ideomotorično povezana z glavnim delom vadbene enote. Glavna razlika je, da pri prvih želimo telo le ogreti in pripraviti na nadaljnje delo, medtem ko pri drugih želimo doseči tudi nekatere cilje iz glavnega dela vadbene enote. Splošna lovljenja se uporabijo predvsem, če je vsebina glavnega dela ure gibalno pestra in preprosta ter ne obremenjuje točno določenih delov telesa. Pri drugih torej upoštevamo vsebino glavnega dela in dele telesa, ki bodo še posebej obremenjeni, bolje pripravimo ali pa uporabimo naloge, ki so povezane z gibalnimi vzorci glavnega dela. Lovljenje pri uvodnem delu se lahko z glavnim delom povezuje z uporabo istih pripomočkov, pravil in podobno.

Skupinski teki z izmenjavo mest

Pistotnik (2004) pri skupinskih tekih z izmenjavo mest učence razdeli v skupine in cilj vsake skupine je čim prej opraviti določeno nalogo. Zagotoviti moramo, da je število učencev v vseh skupinah enako, da so skupine enako oddaljene druga od druge ali od določenih mest.

Uporabljeni pripomočki se med skupinami ne smejo razlikovati. Ta vrsta elementarne igre se deli na splošne skupinske teke z izmenjavo mest in na teke, ki so povezani z glavnim delom

9

vadbene enote. Pomembno je, da ima učitelj dober pregled nad celotnim prostorom, odpravlja napake in razglasi skupino, ki zmaga. Zmage skupin se seštevajo in končni zmagovalec je skupina, ki ima največ točk.

Tekalne igre

Pistotnik (2004) kot zadnjo vrsto elementarnih iger za uvodni del navede tekalne igre. Med te uvršča prosti tek in urejeni tek v določenih formacijah. Učenci po zadanem signalu, ki ga poda učitelj, tekmujejo, kdo bo hitreje opravil nalogo/kdo jo bo opravil večkrat oziroma naredil, kar se od njih pričakuje. Pred signalom, ki pomeni začetek igre, se učenci po prostoru premikajo v lahkotnejšem tempu, zaradi česar je ta vrsta igre primerna za splošno ogrevanje.

Ta vrsta elementarnih iger je najbolj ustrezna za nižje razrede, kajti učenci lahko oponašajo različne predmete, živali in podobno, kar posledično naredi igro bolj zanimivo.

2.4.2 Specialno ogrevanje

Pistotnik idr. (2003) kot naslednjo fazo v uvodnem delu ure športa navedejo kompleks gimnastičnih vaj. Ta spada k specialnemu ogrevanju. Kristan (1980) omeni pomembno značilnost gimnastičnih vaj, katere ni mogoče zaslediti v nobeni drugi vrsti aktivnosti. Ta je natančno definiranje mišice ali sklepa, na katerega učinkuje določena vaja. Prav tako lahko za večino vaj te vrste precej natančno določimo obremenitev ob izvedbi vaje. Za uvodni del ure športa je pomembno, da izberemo tiste vaje, s katerimi pripravimo dele telesa na nadaljnje delo, še posebej pa tiste, ki bodo med glavnim delom ure najbolj obremenjene. Pojavi pa se razlika v primeru, da gimnastičnim vajam namenimo manj časa (do 10 minut). V tem primeru D. Novak, M. Kovač in Čuk (2016) priporočajo, da izberemo vaje, ki so kompleksnejše, in s tem se doseže večji učinek ogrevanja.

Kristan (1980) navede naslednje pozitivne lastnosti gimnastičnih vaj na naše telo:

 na telo delujejo na dva načina. Prvi je pospešitev kroženja krvi, dihanja in dvig psihične pripravljenosti na gibanje. Drugi pa je osredotočenost na izbrano mišico ali sklep ter bolj ozaveščena priprava tega dela telesa na nadaljevanje;

 glavni nalogi gimnastičnih vaj sta izogibanje možnih nastalih poškodb in dvigovanje zunanjega učinka delovanja mišice;

 še posebej v prvih razredih predstavljajo abecedo gibanja in imajo veliko vlogo pri razvoju koordinacije in na splošno pri razvijanju gibalnega aparata. Zaradi tega je treba ponuditi raznovrstne vaje;

 posamezniki za izvajanje ne potrebujejo določenega znanja za razliko od športov;

 na izvajanje gimnastičnih vaj ne vpliva število prisotnih;

 izvedba je možna ne glede na okolje, vreme ali možna sredstva.

Kristan (1980) navede tudi pomanjkljive plati gimnastičnih vaj:

 z njihovo izvedbo v zelo majhni količini ali pa celo v nobeni količini ne vplivamo na aerobne zmogljivosti (srčno-žilni in dihalni sistem). V tem pogledu gimnastične vaje ne morejo nadomestiti teka, hoje ali drugih aerobnih oblik vadb;

 možna pomanjkljivost je nepriljubljenost teh v primerjavi z drugimi vrstami vaj. Sam meni, da je možni vzrok v tem, kakšen odnos ima učitelj do gimnastičnih vaj.

Pomembno je, da učitelji učencem na primeren način ozavestijo, zakaj so te vaje

10

pomembne, in jih poskušajo motivirati za njihovo izvajanje (spremljanje napredka, tekmovanje, uporaba glasbe itd.).

D. Novak, M. Kovač in Čuk (2016) podajo splošna navodila za gimnastične vaje. Vaj naj bi bilo v gimnastičnem sklopu med osem in deset in kot celota morajo ogreti celo telo. Da zagotovimo namen vaje, moramo vsako ponoviti osemkrat. Število ponovitev se lahko glede na sposobnosti učencev spreminja. To velja še posebej pri krepilnih vajah. Sklop gimnastičnih vaj se deli na tri dele: raztezne, krepilne in sprostilne vaje. Kristan (1980) opozori, da nobena vaja ne spada le v eno kategorijo. Določeno vajo opredelimo v tisto skupino, kamor spada njen glavni namen. D. Novak, M. Kovač in Čuk (2006) priporočajo določeno zaporedje in razmerje med omenjenim tremi deli (Tabela 1).

Tabela 1: Priporočeno razmerje med razteznimi, krepilnimi in sprostilnimi vajami

Raztezne vaje 60 %

Krepilne vaje 30 %

Sprostilne vaje 10 %

Pomembna je še smer ogrevanja. D. Novak, M. Kovač in Čuk (2006) definirajo smer od zgoraj navzdol. Opozorijo tudi, da pri vajah, ki se izvajajo v obe smeri ali samostojno z eno roko/nogo, ne smemo izpuščati še druge strani in druge roke/noge.

Raztezne vaje

Pistotnik (2017) opiše raztezne vaje kot podvrsto gimnastičnih vaj, pri katerih je bistvo raztezanje mišic. Z drugimi besedami, to pomeni, da se oddaljujejo pripoji mišic, ki jih raztezamo. S tem, ko se mišica raztegne, se raztegnejo žile, s čimer se poveča pretok krvi iz mišic in posledično v mišico prej pride nova kri. Kot prvo izmed dveh nalog razteznih vaj navede večjo pripravljenost delovanja mišic.

D. Novak, M. Kovač in Čuk (2016) kot drugi cilj razteznih vaj navajajo razvoj gibljivosti.

Pistotnik (2017) doda, da se razvoj gibljivost z razteznimi vajami pojavi, ko se med raztezanjem razdalja mišičnih pripojev poveča na največjo možno razdaljo.

D. Novak, M. Kovač in Čuk (2016) opišejo potek izvajanja razteznih vaj, ki se izvaja po vrsti od zgoraj navzdol, in sicer od ramenskega obroča, hrbtenice do kolčnega sklepa. To dopolnijo, da raztezanje hrbtenice poteka v smereh: naprej, nazaj, vstran in kroženje. Kolčni sklep pa naprej, nazaj in vstran. Kakšno raztezanje je najbolj primerno za ogrevanje, pa navede Škof s sodelavci (2016), ki sem uvršča dinamično ogrevanje. Ta tip raztezanja vključuje blažja zibanja, nihanja. S pomočjo teh se približamo mejnim amplitudam, ne da bi bilo gibanje pri tem agresivno in sunkovito.

Raztezne vaje je treba prilagoditi vsebini glavnega dela ure športa. Kot pravijo D. Novak, M. Kovač in Čuk (2016), se izvedejo raztezne vaje za tiste dele telesa, ki bodo v glavnem delu bolj obremenjeni.

Koliko serij in ponovitev posamezne raztezne vaje je treba narediti, opredeli Pistotnik (2017), ki pravi, da se te izvajajo v manj serijah (ena serija) in več ponovitvah (na primer dvanajst ponovitev). Če se vajo izvaja v manj kot šestih ponovitvah, pravi, da se učinkovitost na telo zmanjša.

11 Krepilne vaje

D. Novak, M. Kovač in Čuk (2016) naštejejo naslednje mišične skupine, pri katerih z gimnastičnimi vajami razvijamo moč: roke in ramenski sklep (še posebej moč upogibalk in iztegovalk rok), mišice trupa (trebušne in hrbtne mišice) in mišice nog. Kristan (1980) razloži, da je krepitev trebušnih in hrbtnih mišic pomembna, ker te sestavljajo mišice trupa, ki pa omogoča premikanje okončin. Če učencem v šolskem obdobju primanjkuje moči, lahko to pomeni slabše doseganje ciljev pouka športa, kajti ne bodo zmožni pravilno izvajati določenih tehnik. Pomen moči in napredovanja na tem področju pa ni pomemben le za šport, ampak tudi za zmanjšanje slabosti gibalnega ustroja in preprečevanje procesov, ki so prisotni ob staranju.

Za šolsko okolje pa so zasledili, da je pomanjkanje moči lahko posledica nepravilne drže, kar smo tudi opazovali pri empiričnem delu magistrskega dela.

Kristan (1980) pojasni, da imamo ljudje 50 % moči že prirojene (kar je manj v primerjavi s hitrostjo (90 %) ter koordinacijo in natančnostjo (80%)), tako da lahko s pravilno zastavljenim programom pridobimo večji napredek kot pri ostalih psihomotoričnih sposobnostih. Na kratek rok lahko zvišamo moč za 50 %, v daljšem časovnem obdobju pa za 150–200 %. Te številke se pa seveda razlikujejo od posameznika do posameznika. Čeprav lahko v moči napredujemo hitreje kot v prej naštetih psihomotoričnih sposobnostih, pa ta tudi najhitreje upade, če nimamo dobro zastavljenega programa moči. Moč vpliva na razvoj psihomotoričnih sposobnosti in lahko z razvijanjem moči pripomoremo na izboljšanje hitrosti, koordinacije, vzdržljivosti in natančnosti. Glede povezanosti med gibljivostjo in močjo pa obstaja nevarnost. Če bomo preveč razvijali moč, bo tkivo postalo togo in ne bo več elastično, torej se bo gibljivost zmanjšala. V nasprotnem primeru bo enako. Če bomo preveč razvijali gibljivost, bo tkivo izgubilo svojo kontrakcijsko moč in napetost. Da ne bo negativnih učinkov enega na drugega, mora biti zagotovljeno razvijanje obeh sposobnosti hkrati.

Škof s sodelavci (2016) poudari, da morajo biti krepilne vaje (enako meni tudi za raztezne vaje) premišljeno izbrane, da uresničimo zastavljene cilje. Učitelj, ki vodi pouk športa, mora dobro poznati človeško telo in katere vaje obremenijo določene mišice. S tem se izognemo, da bi obremenili mišice, za katere je boljše, da jih ne obremenjujemo. Pistotnik (2017) razloži, da se število serij in ponovitev razlikuje od števila serij in ponovitev pri razteznih vajah. Krepilne vaje se izvajajo v več serijah (do tri) in manj ponovitvah (do pet).

Ker pri treningu moči mnogi pomislimo na dodatno obremenitev pri izvajanju vaj, Pistotnik (2017) razloži, kako se pravilno uporabljajo bremena pri športu z mlajšimi. Preden se pri športu uporabijo bremena, je treba okrepiti hrbtne in trebušne mišice. Kot že prej omenjeno, te mišice predstavljajo osnovo, da se lahko začne s krepitvijo mišic okončin. Sama uporaba bremen pa ni tako pogosta, kadar pa je, je treba biti pozoren, da so učenci v pravilnem položaju, da ne pride do pojava poškodb. Priporočljivo je, da se vaje izvajajo sede ali leže, kajti stoje je večja možnost poškodb hrbtenice. Kakšna bremena pa naj učenci uporabljajo, pa priporoča uporabo dvojnih ročk, da ne pride do pojava obremenjevanja le enega dela telesa.

Sprostilne vaje

Sluga (1981) opiše namen sprostilnih vaj. Ta je odprava mišične napetosti. Kot pravi Kristan (1980), se ob vsaki napetosti in krčenju določene mišice istočasno izvaja sproščanje nasprotne mišice, ki se imenuje antagonist. Sprostitev antagonistov ima različne vplive. Te ne zavirajo delovanja mišic, ki se aktivirajo. Druga vloga je premostitev utrujenosti, kajti s sprostitvijo se prekine tok živčnih dražljajev. Tretji pomemben dejavnik sprostitve je ekonomičnost gibanja,

12

saj se mišice, ki so sproščene, ne vključijo v vsako gibanje in s tem se naše telo izogne delovanju nepotrebnih mišic. Zadnja naloga sprostitve mišic pa je izogibanje nastanku poškodb, kajti ta se lahko zgodi, če se pojavi neravnovesje v delovanju mišice, ki je aktivna, in delovanju antagonista. Med izvajanjem sprostilnih vaj živčni center popusti antagonista, kajti mehanizem, ki vpliva na sprostitev, izvira iz živčnega sistema.

Kristan (1980) navede vaje za sproščanje, ki so v obliki zamahov, tresenja in stresanja, vaje, pri katerih gibi nastanejo ob sunkovitih zasukih telesa, in vaje z zavestnim sproščanjem (položaj ohranjamo enak). Pistotnik (2017) razloži, da se ob stresanju delov telesa prekinejo živčno-mišične povezave in posledica tega je manjša mišična napetost.

13

2.5 Priporočila za izvajanje uvodnega dela ure športa

V literaturi je mogoče zaslediti naslednja priporočila ali smernice, ki pomagajo učitelju pri pravilni organizaciji in izvedbi uvodnega dela ure športa. Mnoga izmed teh smo v empiričnem delu opazovali in s tem dobili vpogled, v katerih točkah se teoretična izhodišča razlikujejo od praktične izvedbe.

2.5.1 Popravljanje napak

Zakaj je popravljanje napak učencev pomembno, je povezano s spominom. Škof s sodelavci (2016) zagotavlja, da so za usvojitev giba pomembne priložnosti, ki omogočajo učenje.

Imamo dve vrsti spomina, kratkotrajni in dolgotrajni. Kratkotrajni spomin je tisti, ki shrani informacije, ki jih rabimo za trenutne dejavnosti. Dolgotrajni pa to nadgradi in shrani informacije, ki so pomembne za celo življenje. V prvem tipu spomina se vzpostavljene povezave med živčnimi celicami ohranijo le nekaj časa in propadejo, če se jih ne obnavlja. Če pa se določene povezave večkrat pojavijo v kratkotrajnem spominu, je več možnosti, da se vzpostavijo v dolgotrajnem spominu. Pomembno je, da se gradi na gibalnem razvoju, dopolnjuje, popravlja in izboljšuje tehniko gibanja. Ob tem je bistveno, da se ne dovoljuje napačnega izvajanja gibov. Te je treba vedno znova popravljati. Če se že v začetku napačnega izvajanja giba ne popravi, bo to kasneje težje narediti.

Glavne napake, ki se jih odpravlja (Pistotnik, 2017):

 pred začetkom izvedbe vaje se popravi nepravilni začetni položaj;

 med izvedbo vaje se popravi napake neprimerne ravnine giba, neprimernega razpona giba in neprimerne jakosti giba;

 po izvedeni vaji se popravi ostale napake, ki za določeno vajo niso primarnega pomena.

Kristan (1980) opozori, naj popravljanje napake v uvodnem delu ne vpliva na potek izvajanja vaje. Tako niso zaželene prekinitve, da bi lahko popravili napake, ampak morajo biti napake popravljene znotraj izvajanja vaje. Prav tako popravljanje napak ne sme vplivati na štetje.

Štetje se ne sme prekiniti v namen popravljanja ali opozarjanja na napake. Da bi se izognili nepravilnemu izvajanju vaje, je smiselno ob prvi demonstraciji opozoriti na določene točke, pri katerih bi učenci lahko delali napake. D. Novak, M. Kovač in Čuk (2008) izpostavijo pomemben vidik, ki ga ne smemo zanemariti. Pomembno je, da poleg opozarjanja in popravljanja napak učence tudi pohvalimo.

2.5.2 Kakovost

Škof s sodelavci (2016) opozori, da moramo pri športu dati prednost kakovosti in ne količini.

Na to nadalje opozorijo D. Novak, M. Kovač in Čuk (2008), ki pravijo, da nenatančna izvedba vaje izniči njen namen. Tako tudi, če je nabor vaj velik, ampak se te izvajajo nepravilno, njihov cilj ne bo uresničen. Prav tako opozorijo, da gimnastične vaje predstavljajo le petino ure športa. Ker je torej na voljo le nekaj minut za izvajanje gimnastičnih vaj, morajo biti te smiselno izbrane, da uresničijo svoj namen.

14 2.5.3 Povezanost z glavnim delom pouka šport

M. Kovač in Jurak (2010) priporočata, da je način izvedbe ogrevanja in njegova vsebina vedno v podporo glavnemu delu ure pouka športa. Kristan (1980) to podpre z razlogom. Če ogrejemo mišične skupine in sklepe, ki bodo v glavnem delu vadbene enote bolj obremenjeni, zmanjšamo možnost pojava poškodb. Poleg tega, da ogrejemo tiste dele, ki bodo bolj obremenjeni, pa je treba pozornost nameniti tudi tistim mišičnim skupinam, ki v glavnem delu ne bodo v tolikšni meri izpostavljene. Če upoštevamo oba vidika, vidimo, da je treba dobro ogreti celotno telo. Vsebino uvodnega dela lahko povežemo z glavnim delom z uporabo enakih pripomočkov ali z vključitvijo vaj, prek katerih se bodo učenci naučili prvin, ki bodo v glavnem delu (npr. element meta na koš v skoku iz glavnega dela lahko vključimo v uvodni del tako, da utrjujejo različne skoke brez pripomočka).

2.5.4 Individualizacija

Za zdrav otroški skelet in izogibanje poškodbam Škof s sodelavci (2016) izpostavi pomen individualizacije in s tem prilagajanje dela posameznikom in njihovim potrebam. M. Kovač in Jurak (2010) omenita, da so razlike med otroki velike. Šola prispeva k vedno večjemu diferenciranju. K razlikam prispevajo globalizacija, prosto prehajanje ljudi med državami, s čimer se mešajo različne kulture. Razlike pa povzročajo tudi novosti, ki se uvajajo v izobraževanju. Pojavljajo se razlike, ki se kažejo tudi v morfoloških lastnostih, in razlike na gibalnem področju otrok. Najbolj se kažejo razlike na športnem področju. Avtorja navedeta priporočila, kako zagotoviti individualizacijo znotraj vadbene enote. Ta predstavljajo:

 prilagoditev učnih ciljev glede na posameznika (za uvodni del bi pri lahkotnem teku lahko spremenili število krogov, ki jih pretečejo);

 prilagoditev vsebin (bolj sposobni učenci bi izvajali težje variacije gimnastičnih vaj);

 uporaba prilagojenih obremenitev (uporaba bremena);

 izbira socialnih učnih metod (npr. izvajanje specialnega ogrevanja v parih);

 izbira drugih učnih metod (da učitelj približa uvodno ogrevanje, lahko s pomočjo metode pogovora razloži, zakaj je ta del pouka športa pomemben);

 izbira različnih pripomočkov glede na razlike med učenci (uporaba različno težkih žog ipd.).

M. Kovač in Jurak (2010) kot pogoj dobre individualizacije navedeta dobro poznavanje vseh otrok in njihovih značilnosti. Učitelj mora vedeti, kako pouk prilagoditi, da niso ovirani hitrejši in hkrati počasnejši niso preganjani. Učitelji morajo vse to vpeljati v pouk športa na način, ki je primeren glede na socialno okolje.

Kristan (1980) kot priporočilo, ki olajša delo učiteljem pri upoštevanju individualnosti, navede, da naj učitelji izbirajo takšne vaje, znotraj katerih bo prilagajanje obremenitve olajšano. Te vaje naj bi bile tiste, ki bodo učencem pomagale odpraviti pomanjkljivosti in jih krepile.

15 2.5.5 Demonstracija

Kristan (1980) pravi, da mora biti vaja nazorno demonstrirana. Če je izvedljivo, je zaželeno, da je učitelj med demonstracijo višje od učencev, da vsi nazorno vidijo izvedbo. Pistotnik (2017) kot alternativo temu predstavi postavitev učitelja pred učence v liniji srednjih dveh kolon. Kristan (1980) definira smer, v katero je učitelj obrnjen med demonstracijo. Smer je odvisna od vaje same. Gibanja v bočni ravnini učitelj demonstrira tako, da ga učenci vidijo s strani, medtem ko morajo gibanja v čelni ravnini učenci videti od spredaj. Gibanja v čelni ravnini učitelj demonstrira zrcalno. Pistotnik (2017) razloži, da je z zrcalno demonstracijo manjša možnost napak. Če se vajo izvaja leže ali v bočni ravnini, mora biti razlaga vedno podana stoje in čelno proti učencem. V razlagi in demonstraciji mora učitelj zajeti začetni položaj in izvedbo vaje. Izvedba vaje najprej poteka počasi, potem pa še v tempu, v katerem jo bodo učenci izvajali.

2.5.6 Štetje

Štetje je, kot pravi Pistotnik (2017), najbolj uspešen način zagotavljanja tempa izvedbe vaje.

Ob štetju se oblikuje gibanje, ki ga lahko učitelj usmerja. Izjema, kdaj se tempa ne narekuje s štetjem, je ob krepilnih vajah. Pri teh je pomembno, da vsak pri sebi izbere primeren tempo glede na lastne sposobnosti, saj bodo le s tem krepilne vaje dosegle svoj cilj. Naštete so še nekatere funkcije štetja:

 s štetjem se delijo pomembni gibi od manj pomembnih (poudarek/višji glas je na pomembnejšem delu giba);

 ob štetju imamo možnost napovedi konca izvajanja določene vaje (pred zadnjim številom uporabimo veznik in);

 če ob štetju uporabimo ukaze (zamah, dol, gor ipd.), se vadba popestri in vadeče spodbudi, da pravilnejše izvajajo gib.

Kristan (1980) dopolni seznam, saj se ob poslušanju štetja in izvajanju vaje primerno temu gradi koordinacija gibanja in izvajanje tega glede na ritem. Prav tako, če vsi učenci delajo enakomerno, učitelj lažje opazuje morebitne nepravilnosti v izvedbi. Namesto štetja lahko učitelj uporabi glasbo. Glede na učiteljevo znanje se lahko uporabi klavir, harmoniko, tamburin ali boben. Pri tem se hkrati izvaja medpredmetno povezovanje z glasbeno umetnostjo (ritem). Glasba pa pouk športa še dodatno popestri.

2.5.7 Postavitev

Kristan (1980) našteje možne postavitve pri uvodnem delu pouka športa. Učenci so lahko postavljeni prosto po prostoru, v urejeni formaciji, krogu/polkrogu ali po postajah. Najboljša postavitev je tista, za katero se ne porabi preveč časa, da se učenci vanjo postavijo. Pri mlajših učencih je najboljše, če se postavijo prosto po prostoru, saj bi s postavitvijo v druge oblike imeli preveč težav (nimajo še dovolj dobre razvite prostorske predstave). Ko se postavijo prosto po prostoru, morajo vsi imeti dovolj prostora. Starejši učenci v osnovni šoli lahko gimnastične vaje izvajajo že v urejenih formacijah. Lahko imajo celo določena mesta, na katerih stojijo med izvajanjem gimnastičnih vaj. V urejenih formacijah ima učitelj večji pregled in lažje opazuje morebitne nepravilnosti v izvedbi. Postavitev v krogu naj se ne bi uporabljala. Problemi te so: vsi učenci ne vidijo demonstracije z enakega zornega kota,

16

učiteljeva možnost nadzorovanja aktivnosti skupine je manjša in prav tako je možnost nadzorovanja pravilnosti izvajanja vaj zmanjšana.

2.5.8 Dihanje

Dihanje Kristan (1980) opredeli kot pogosto zapostavljeni vidik izvajanja gimnastičnih vaj.

Da omogočimo maksimalno zamenjavo plinov, je treba dihati skozi nos in usta. Dihanje bi moralo biti enakomerno glede na gibanje. Pomembno je, da se dih pri vajah moči ne zadržuje, kajti s tem se poveča pritisk prsnega koša, kar lahko pripelje do mnogih zdravstvenih zapletov. Kot priporočila navede naslednje.

 ne uporablja se prevelika obremenitev, pri kateri bi prišlo do napenjanja;

 sinhrono dihanje in izvajanje giba;

 ritmično dihanje;

 da ne povečamo pritiska v prsni votlini pred napornejšimi gibi, ne naredimo največjega možnega vdiha.

2.5.9 Izrazoslovje v uvodnem delu pouka športa

D. Novak, M. Kovač in Čuk (2008) med razloge, zakaj morajo učitelji uporabljati ustrezne izraze, navedejo: boljše sporazumevanje med učitelji in pisanje bolj preglednih priprav ter predstavljanje vzora učencem, ki učitelje opazujejo in se zgledujejo po njih. Pri tem je treba paziti, na kateri razvojni stopnji so učenci in kaj so sposobni razumeti. V prvih razredih priporočajo, da učitelji gibe približajo z opisi, položaje pa z vsakdanjimi predmeti. Tako učitelji postopoma gradijo znanje od opisov do strokovnih izrazov. Strokovni izrazi pa so pomembni, saj ima Učni načrt za športno vzgojo (2011) v začetku drugega triletja naveden cilj poimenovanje gibanja telesa in položajev.

D. Novak, M. Kovač in Čuk (2008) poimenujejo osnovne položaje, stoje, gibanja s trupom ali glavo, noženja, ročenja, opore in razovke:

 osnovne položaje delijo na: stoja, sed, leža, čep, klek, vesa, opora;

 stoje delijo na: stoja sonožno, stoja razkoračeno (teža je enakomerno razporejena na obeh nogah), stoja prednožno/odnožno/zanožno (teža je na eni nogi, druga noga se tal le dotika), vzpon, izpad naprej/nazaj/levo/desno (teža je večinoma na izpadni nogi), stoja na rokah, stoja na lopaticah;

 gibanja s trupom ali glavo delijo na: predklon, odklon, zaklon, zasuk, kroženje;

 noženja delijo na: prednoženje, odnoženje zanoženje, raznoženje (raznoženje v vesi ali sedu, teža ni na nogah);

 ročenja delijo na: predročenje, odročenje, vzročenje in zaročenje;

 opore spredaj/zadaj (spredaj – opiranje na rokah pred telesom, zadaj – opiranje na rokah za telesom). Delijo na: opora čepno, ležno, stojno, klečno;

 razovke delijo na: razovka stojno zanožno in klečno zanožno.

17 2.5.10 Varnost

M. Kovač in Jurak (2010) opozarjata, da je največ možnosti za pojav poškodb ravno pri pouku športa. Ta je tako specifičen, kajti zahteva stopnjo gibalnih sposobnosti, primerno tehnično znanje ter optimalne pogoje okolja in lastne športne opreme. Pri pouku športa je naloga varnosti učiteljeva. Da zagotovimo večjo varnost, se pojavijo nekateri vidiki, ki so zapisani že med priporočili za izvajanje uvodnega dela pouka športa. Med te spadajo:

 upoštevanje razlik v razvoju otrok,

 upoštevanje razlik glede na spol,

 prilagajanje pouka glede na zdravstvene posebnosti in

 izbira primerne obremenitve.

M. Kovač in Jurak (2010) nevarnosti, ki se lahko pojavijo pri pouku športa, delita na dve vrsti:

 prva vrsta so objektivne nevarnosti, kamor sodijo vse vrste nevarnosti, ki izhajajo iz okolja in so ponavadi nepredvidljive. Med te spadajo: neustrezen prostor, neustrezni ali poškodovani pripomočki/orodja/naprave, neprimerna športna oprema in urejenost otrok, pomanjkanje varnostne opreme pri določenih vadbah, večje število otrok, kot dovoljeno in neprimerne vremenske razmere;

 druga vrsta nevarnosti, kamor spada tudi neogretost na začetku vadbe, pa so subjektivne nevarnosti. Poleg neupoštevanja bistvenih načel varne vadbe, kamor sodi nepripravljenost ali celo neustrezna ogretost pred vadbo, naštejeta še druge:

nekompetenten izvajalec, neustrezna vsebina in vodenje vadbe glede na značilnosti otrok, spregledanje zdravstvenih posebnosti otrok, pretiravanje, podcenjevanje možnih nevarnosti ter precenjevanje otrok in njihovih sposobnosti, neupoštevanje učiteljevih ali drugih šolskih pravil in neprimerno obnašanje otrok.

D. Novak idr. (2008) naštejejo, na kaj vse mora biti učitelj pozoren. Pred samim začetkom ure športa naj učitelj preveri, če imajo učenci ustrezno športno opremo. K tej spada ustrezna obutev, h kateri v šolah prištevamo predvsem copate z nedrsečim podplatom. Pri oblačilih je bistveno, da niso preveč ohlapna in hlače predolge. Ves nakit mora biti odstranjen, lasje speti, očala pritrjena. Učenci se ne smejo z ničemer prehranjevati (npr. žvečilni gumi). Športno morajo biti oblečeni in obuti tudi učitelji. Podobno kot pri učencih morajo imeti primerna športna oblačila, nedrsečo športno obutev in ne smejo imeti nakita.

18

2.6 Pomen gimnastičnih vaj za preprečevanje negativnih učinkov sedenja na telo

V Učnem načrtu za športno vzgojo (2011) zasledimo veliko ciljev, povezanih s pravilno telesno držo. Učenci morajo poznati pravilno telesno držo, razumeti njen pomen in jo zavestno oblikovati. Pomen pravilne telesne drže ima po mnenju D. Novak, M. Kovač in Čuka (2008) veliko vlogo v vsakdanjem življenju. Škof s sodelavci (2016) opozori, da so bistvene mišice trupa v večji nevarnosti krajšanja. To pa večurno sedenje, ki je velik del vsakdanjega življenja, lahko še bolj ogroža in pospeši. D. Novak, M. Kovač in Čuk (2008) kot najbolj neposreden način popravljanja tega problema predstavljajo ustrezno izbrane gimnastične vaje. Določene gimnastične vaje pa po mnenju Pistotnika (2017) niso primerne, ker lahko negativne učinke sedenja na telo le še spodbudijo in povečajo.

Kristan (1980) ob iskanju gimnastičnih vaj, ki popravljajo negativne učinke dalj trajajočega sedenja na telo, izhaja ravno iz sedečega položaja. V sedečem položaju:

 je glava sklonjena in pomaknjena naprej;

 je telo nagnjeno naprej in posledično so vratne in hrbtne mišice obremenjene. Po daljšem času se te mišice utrudijo in zgornji del hrbtenice se ukrivi;

 so mišice prsi in vezi sprednjega dela ramen nenapete in skrajšane. Če primanjkuje raztezanja, se lahko mišice trajno skrajšajo;

 so trebušne mišice sproščene in njihova napetost se postopoma manjša;

 so vezi na sprednji strani kolka približane. Prav tako se lahko ob pomanjkanju raztezanja pojavi skrajšanje;

 so mišice na zadnji strani kolčnega sklepa iztegnjene in postopoma pride do izgube napetosti;

 lahko pride do nagiba medenice, če pride do negativnih sprememb v trebušnih mišicah, upogibalkah in iztegovalkah stegna. Ob tem se hrbtna krivina še poveča.

Kristan (1980) opozori, da vaje, ki manjšajo negativne učinke sedenja na telo, ne smejo delovati enako kot prej opisano delovanje sedenja. Tako z vajami ne smemo krepiti upogibalk stegna in prsnih mišic ali raztegovati hrbtnih mišic ter iztegovalk stegna. Torej je treba krepiti hrbtne mišice in iztegovalke stegna ter vezi na sprednji strani kolčnega sklepa in raztezati upogibalke stegna, prsne mišice in vezi na sprednji strani ramen. Naslednje vaje pripomorejo k preprečevanju negativnih učinkov sedenja na telo:

 zibi nazaj z lahtmi v odročenju: za preprečevanje negativnih učinkov sedenja je najboljše, če pri zibih rok dlani dvignemo malce nad višino ramen. Pri tem se prsne mišice bolj raztezajo, ker so njihovi pripoji bolj oddaljeni. Še večji vpliv kot to pa lahko dosežemo z zasukom dlani navzgor in naprej. To variacijo lahko uporabimo tudi pri drugih vajah, pri katerih so roke dvignjene vstran;

 predročenje: v položaju predročenja prsne mišice niso napete, ramena so potisnjena naprej. Med ramama se na hrbtu pojavi usločenje. Da bi preprečevali negativne učinke sedenja, avtor predlaga izbiro odročenja, vzročenja ali drugega. Položaj predročenja se lahko pojavi pri vajah za krepitev prsnih mišic in ne le kot začetni položaj gimnastičnih vaj. Tudi pri vajah za krepitev je boljše, če ta položaj nadomestimo z vzročenjem;

 sklece: glavna mišica, ki se krepi med izvajanjem te vaje, je prsna mišica. Predlog, da se krepi široka hrbtna mišica, je opora na lestvino bradlje. Ta oblika vaje pri mlajših

19

učencih ni mogoča, ker še nimajo dovolj moči. Če se učencem preveč izbočijo lopatice (ker nimajo dovolj moči), lahko vajo izvedejo z oporo na kolenih, orodju ipd.;

 globok predklon – dotik tal z rokami: pri tej vaji je glavna mišica, ki se razteza, hrbtna.

Zaobljen hrbet se še poveča zaradi ramen, ki so potisnjena naprej. Edini pozitiven učinek vaje je raztezanje vezi in mišic na zadnji strani kolenskega sklepa. Kljub temu pozitivnemu učinku vaja ni primerna. Namesto te lahko uporabimo vodoravni predklon v rokami v odročenju gor ali skrčenimi rokami na tilniku. Ob tem se raztezanje hrbta izključi, ohrani pa se raztezanje vezi in mišic na zadnji strani kolenskega sklepa. Izjemoma se lahko globoki predklon uporabi za preverjanje gibljivosti kolka. Avtor kljub temu priporoča izogibanje globokemu predklonu;

 zaklon iz leže na hrbtu: prevelik zaklon v ledvenem delu razteza trebušne mišice, vendar hkrati povečuje ledveno krivino. Zaradi tega naj se pretiranemu zaklepanju v tem delu telesa izogibamo. Vaja je sprejemljiva, če se dvignemo za toliko, da se prsni koš ne dotika tal ali se posameznik uleže na dve/tri blazine tako, da je rob blazine v višini pasu in se dvigne le za debelino blazine. Tretji način je dvigovanje trupa do vodoravnega položaja iz kleka (začetni položaj je v kleku z dotikom čela do tal). Pri drugem in tretjem načinu je potrebna pomoč (vadečega se drži za noge). Pri sami izvedbi pa mora biti glava poravnana s hrbtenico;

 navpični skoki s sonožnim odrivom in zamahom rok v odročenju: pozitivna lastnost vaje je krepitev mišic iztegovalk nog. Negativno deluje pa preveliko ulekovanje telesa.

Pri takšnih skokih je pomembno, da se osredotočimo na višino skoka in zamah rok v odročenje nazaj;

 zamahi z nogo visoko v prednoženje in sočasno predročenje nasprotne roke:

najpogosteje se med izvedbo poudari močno prednoženje in predročenje. Več pozitivnih učinkov se doseže, če je poudarek na močnem zamahu noge nazaj, medtem ko bo prednoženje srednje močno. Enako naj bo poudarek pri gibu roke nazaj in navzgor. Ob močnih zamahih nazaj se bodo prsne mišice, vezi sprednjega ramenskega sklepa in mišice kolčnega sklepa bolj raztezale;

 vzravnava v sed iz leže na hrbtu: ciljne mišice, ki se krepijo, so trebušne mišice. Te so najbolj aktivne med upogibanjem trupa, ki se zaključi z dvignjenim sedmim vretencem od tal. Ta razdalja meri približno 20–30 centimetrov. Če se dvignemo preko te točke, v ospredje pridejo upogibalke stegna. Krepitvi teh mišic se je treba izogibati, da se izničijo negativni učinki sedenja na telo. Pri drugi različici vaje pa ima vadeči pokrčene noge v kolenih do kota 90 stopinj in svoje telo dvigne do navpične lege. Med izvajanjem obeh variacij mora vadeči imeti roke skrčene v odročenju na tilniku;

 dvigovanje nog iz leže na hrbtu: pri dvigovanju nog iz leže na hrbtu se krepijo upogibalke kolka. Te mišice opravijo dvig nog. Trebušne mišice delujejo le pri fiksaciji medenice. Tako se z vajo ne krepijo trebušne mišice, ampak upogibalke stegna in zaradi tega avtor priporoča izogibanje tej vaji. Enako mnenje ima o vaji, ki se imenuje zapiranje knjige.

Z vpogledom v to, kako sedenje vpliva na telo in telesno držo, razumemo, katere mišice in vezi se krajšajo in jih je treba raztegovati. Nasprotno pa zvemo, katere mišice je treba krepiti.

S tem znanjem lahko v sklop gimnastičnih vaj vključimo primerne vaje in popravljamo negativne posledice, ki jih ima vsakodnevno sedenje na naše telo.