UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje na razredni stopnji
Katja Komplet
POUČEVANJE O KARANTANIJI IN KMEČKIH UPORIH V PETEM RAZREDU OSNOVNE ŠOLE
Magistrsko delo
Ljubljana, avgust 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje na razredni stopnji
Katja Komplet
POUČEVANJE O KARANTANIJI IN KMEČKIH UPORIH V PETEM RAZREDU OSNOVNE ŠOLE
TEACHING FIFTH GRADERS ABOUT CARANTANIA AND PEASANT REVOLTS Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Darja Kerec
Ljubljana, avgust 2020
ZAHVALA
V prvi vrsti bi se rada zahvalila mentorici doc. dr. Darji Kerec za mentorstvo, pomoč pri nastajanju magistrskega dela ter za veliko novega znanja.
Najlepša hvala tudi ravnateljicam in učiteljicam, ki so bile, kljub delu na daljavo, pripravljene sodelovati v raziskavi.
Vsem prijateljicam in prijateljem hvala za vso pomoč in podporo. »Hvala, ker se lahko z vami nasmejim do solz!«
Iz srca hvala mojemu fantu. »Miha, hvala ti za vse!«
In največja zahvala staršema, ki sta mi vse to, in še mnogo več, omogočila.
IZJAVA
Izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Poučevanje o Karantaniji in kmečkih uporih v petem razredu osnovne šole rezultat lastnega raziskovalnega dela.
Katja Komplet
OPOMBA
V času pisanja magistrskega dela je v Republiki Sloveniji veljalo posebno stanje. V državi je bila zaradi virusa Covid-19 razglašena epidemija, ob tem pa sprejeti razni ukrepi, zaradi katerih smo bili primorani, da raziskavo opravimo na daljavo. Učiteljice in učitelji, ki smo jih povabili k sodelovanju, so v tem času svoje delo prav tako opravljali na daljavo. Predvidevamo, da je to glavni razlog, zakaj jih v naši raziskavi ni želelo sodelovati več. Zavedamo se, da bi večje število sodelujočih v raziskavi obogatilo naše magistrsko delo. Vsemu navkljub smo se potrudili, da smo z manjšim številom sodelujočih prišli do zastavljenih ciljev našega magistrskega dela.
POVZETEK
V magistrskem delu smo raziskali, kako učitelji razrednega pouka poučujejo temi Karantanija in kmečki upori v petem razredu osnovne šole. V teoretičnem delu magistrskega dela smo predstavili zgodovino Karantanije in kmečkih uporov.
Predstavili smo tudi nekaj napačnih zgodovinskih predstav o Karantaniji. Pregledali smo učni načrt za družbo, poiskali cilje in didaktična priporočila, povezana z zgodovinskimi temami. V empiričnem delu smo izbrali nekaj učbenikov in delovnih zvezkov za peti razred osnovne šole ter jih pregledali. Ustvarili smo primerjalne tabele, v katerih smo predstavili, kako sta temi Karantanija in kmečki upori v njih obravnavani.
Nato smo opravili intervjuje z učiteljicami, ki poučujejo v petem razredu osnovne šole.
V raziskavi so sodelovale učiteljice iz osnovnih šol v občini Brežice. V intervjuju smo učiteljice spraševali, kako poučujejo izbrani temi, katere učbenike in delovne zvezke uporabljajo, kakšno pomembnost in težavnost jima pripisujejo, katero literaturo uporabljajo pri pisanju učnih priprav z zgodovinskimi vsebinami, kako ocenjujejo svoje znanje zgodovine, kakšna je priljubljenost zgodovine pri razrednih učiteljih in ali so se kdaj udeležile dodatnih izobraževanj z zgodovinskimi vsebinami. Od učiteljic smo pridobili tudi učne priprave za izbrani temi, ki smo jih analizirali ter med seboj primerjali.
Z magistrskim delom smo želeli raziskati, kako učiteljice pristopajo k poučevanju določenih zgodovinskih tem na razredni stopnji.
KLJUČNE BESEDE: poučevanje, Karantanija, kmečki upori, peti razred, zgodovina
ABSTRACT
The master's thesis explored how class teachers teach the topics of Carantania and peasant revolts in the fifth grade of primary school. The theoretical part of the master's thesis presents the history of Carantania and peasant revolts. Some misconceptions about Carantania are also presented. The Social Studies curriculum, the objectives, and the didactic recommendations related to historical topics were reviewed. In the empirical part, some textbooks and workbooks for the fifth grade of primary school were selected and reviewed. Comparative tables have been created showing how the topics of Carantania and peasant revolts are addressed in them. Interviews were then conducted with teachers who teach the fifth grade of primary school. Teachers from primary schools in the Municipality of Brežice participated in the research. In the interview, the teachers were asked how they teach the selected topics; which textbooks and workbooks they use; what importance and difficulty they attach to them; what literature they use when writing teaching materials with historical content; how they assess their knowledge of history; how popular history is among class teachers;
whether they have ever attended additional training with historical content. The teachers also provided their lesson plans on the selected topics, which were analysed and compared. The master’s thesis aimed to explore how teachers approach the teaching of certain historical topics at the primary level.
KEY WORDS: teaching, Carantania, peasant revolts, fifth grade, history
KAZALO VSEBINE
1 Uvod ... 1
2 Zgodovina Karantanije ... 3
2. 1 Naselitev Slovanov v Vzhodnih Alpah ... 3
2. 2 Samova plemenska zveza ... 4
2. 3 Nastanek Karantanije ... 5
2. 4 Karantanska družba ... 6
2. 5 Ustoličevanje ... 8
2. 6 Propad Karantanije ... 10
2. 7 Pokristjanjevanje Karantancev ... 11
2. 8 Karniola ... 13
2. 9 Spodnja Panonija ... 13
2. 10 Velika Karantanija ... 14
2. 11 Napačne predstave in percepcije o zgodovini Karantanije ... 15
3 Zgodovina kmečkih uporov ... 20
3.1 Položaj kmečkega prebivalstva ... 20
3. 2 Kmečki upori in vzroki zanje ... 21
3. 3 Koroški kmečki upor 1478 ... 23
3. 4 Vseslovenski kmečki upor 1515 ... 24
3. 5 Hrvaško-slovenski kmečki upor 1573 ... 25
3. 6 Slovenski kmečki upor 1635 ... 27
3. 7 Tolminski kmečki upor 1713 ... 27
4 Učni vsebini Karantanija in kmečki upori v petem razredu osnovne šole ... 29
4.1 Učni cilji in standardi znanja v učnem načrtu za osnovno šolo ... 29
5 Opredelitev raziskovalnega problema... 34
6 Cilji raziskave in raziskovalna vprašanja ... 35
7 Metode in raziskovalni pristop ... 36
7. 1 Vzorec ... 36
7. 2 Opis postopka zbiranja podatkov ... 36
7. 3 Postopki obdelave podatkov ... 36
8 Pregled učbenikov in delovnih zvezkov ... 37
8. 1 Vsebine o Karantaniji ... 38
8. 2 Vsebine o kmečkih uporih ... 47
8. 3 Povzetek ... 54
9 Intervjuji z učiteljicami ... 55
9. 1 Prvo vprašanje ... 55
9. 2 Drugo vprašanje ... 57
9. 3 Tretje vprašanje ... 58
9. 4 Četrto vprašanje ... 59
9. 5 Peto vprašanje ... 59
9. 6 Šesto vprašanje ... 60
10 Učne priprave ... 61
10. 1 Učne priprave o Karantaniji ... 61
10. 2 Učne priprave o kmečkih uporih ... 67
10. 3 Skupne ugotovitve ... 71
11 Zaključek ... 72
12 Literatura in viri ... 74
12. 1 Literatura ... 74
12. 2 Spletni viri ... 76
12. 3 Viri slik ... 77
13 Priloge ... 79
13. 1 Intervju z učiteljico 1 ... 79
13. 2 Intervju z učiteljico 2 ... 80
13. 3 Intervju z učiteljico 3 ... 82
13. 4 Intervju z učiteljico 4 ... 84
13. 5 Učna priprava o Karantaniji 1 ... 85
13. 6 Učna priprava o Karantaniji 2 ... 90
13. 7 Učna priprava o Karantaniji 3 ... 92
13. 8 Učna priprava o Karantaniji 4 ... 95
13. 9 Učna priprava o kmečkih uporih 1 ... 101
13. 10 Učna priprava o kmečkih uporih 2 ... 104
13. 11 Učna priprava o kmečkih uporih 3 ... 105
13. 12 Učna priprava o kmečkih uporih 4 ... 108
KAZALO SLIK Slika 1: Smeri naseljevanja Slovanov (vir: Zgodovina 2 – Mlacović idr., str. 134) ... 3
Slika 2: Podonavje in severnojadranski prostor v 7. in 8. stol. (vir: Slovenski zgodovinski atlas – Dolinar idr., str. 51) ... 4
Slika 3: Krnski grad na Gosposvetskem polju (vir: Zgodovinski atlas – Petja Škorjanc (ur.), str. 54) ... 6
Slika 4: Struktura karantanske družbe (vir: Zgodovina 2 – Špela Frantar idr., str. 144) ... 7
Slika 5: Ustoličevanje vojvode na Gosposvetskem polju (vir: rtvslo.si) ... 9
Slika 6: Knežji kamen (vir: Zgodovina 2 – Mlacović idr., str. 139) ... 9
Slika 7: Vojvodski prestol (vir: delo.si) ... 10
Slika 8: Podonavje in severnojadranski prostor v 9. stol. (vir: Slovenski zgodovinski
atlas – Dolinar idr., str. 53) ... 11
Slika 9: Cerkvena organizacija od 10. stoletja naprej (vir: Zgodovina 2 – Špela Frantar idr., str. 150) ... 13
Slika 10: Spodnja Panonija (vir: Zgodovina 2 – Špela Frantar idr., str. 146) ... 14
Slika 11: Velika Karantanija s krajinami (vir: Zgodovina 2 – Mlacović idr., str. 146) . 15 Slika 12: Slovenski evrski kovanec za 2 centa (vir: evro.si) ... 16
Slika 13: Karantanija (vir: Zgodovina 2 – Špela Frantar idr., str. 143) ... 17
Slika 14: Grb dežele Štajerske (vir: grboslovje.si) ... 18
Slika 15: Karantanski panter (vir: hervardi.com) ... 18
Slika 16: Največji kmečki upori (vir: Slovenski zgodovinski atlas – Dolinar idr., str. 113) ... 22
Slika 17: Podatki o velikih kmečkih uporih (vir: Posavski obzornik – leto XIX, številka 12, str. 20) ... 22
Slika 18: Oborožena kmečka vojska (vir: kamra.si) ... 23
Slika 19: Letak z besedami »le vkup, le vkup uboga gmajna« (vir: kamra.si) ... 25
Slika 20: Bitka pri Krškem (vir: pmb.si) ... 26
Slika 21: Srečanje grofa Coroninija s tolminskimi uporniki (vir: kamra.si) ... 28
KAZALO TABEL Tabela 1: Uporaba časovnega traku ter slikovnih in pisnih virov v povezavi s Karantanijo v učbenikih za peti razred osnovne šole ... 38
Tabela 2: Zgodovinske vsebine o Karantaniji v učbenikih za peti razred osnovne šole ... 40
Tabela 3: Vprašanja o Karantaniji v delovnih zvezkih in samostojnih delovnih zvezkih za peti razred osnovne šole ... 43
Tabela 4: Uporaba slikovnih in pisnih virov v povezavi s kmečkimi upori v učbenikih za peti razred osnovne šole... 47
Tabela 5: Zgodovinske vsebine o kmečkih uporih v učbenikih za peti razred osnovne šole ... 49 Tabela 6: Vprašanja o kmečkih uporih v delovnih zvezkih in samostojnih delovnih zvezkih za peti razred osnovne šole ... 52
I TEORETIČNI DEL
1 Uvod
V sodobnem svetu, v katerem živimo, razvoj kaže, da znanje postaja ključno za blaginjo države, posameznika in posamezne družbe. Zato je v današnji družbi pomembno, da vsak posameznik pridobi kakovostno splošno izobrazbo in znanje, ki ju potrebuje zato, da bo kos nadaljnjemu razvoju (Krek in Metljak, 2011). Učenci morajo biti deležni kakovostnega izobraževanja, kar pomeni, da morajo biti učitelji dobro usposobljeni. Glavni element učiteljevega profesionalnega znanja naj bi bil poleg splošnega pedagoškega znanja tudi vsebinsko znanje oziroma predmetno znanje (Trškan, 2016). V primeru našega magistrskega dela govorimo o znanju zgodovine.
V učnem načrtu za družbo (2011) med cilji najdemo kar nekaj takšnih, ki so povezani z znanjem zgodovine. Na primer, eden od teh ciljev pravi, da naj bi učenci razlikovali med zgodovinskimi dejstvi in interpretacijo zgodovine. Ob enem nam to sporoča, da se morajo tega zavedati tudi učitelji. Ti morajo zgodovinsko znanje na ustrezen način predati učencem. Kot primer vzemimo temi Karantanija in kmečki upori, ki se pojavita v petem razredu osnovne šole.
Karantanija je v slovenski zgodovinski zavesti namreč veljala za prvo slovensko državo, knežji kamen pa za enega pomembnejših simbolov slovenske zgodovine.
Vendar je do teh zaključkov prišlo veliko po koncu Karantanije – v času, ko so se Slovenci začeli oblikovati v narod, ki pa je za svojo identiteto potreboval tudi (lastno) zapisano zgodovino. Tako je bila Karantanija osrednja os vse slovenske zgodovine v srednjem veku, čeprav dejstva pričajo o tem, da je knežji kamen simbol koroške preteklosti in ne slovenske. Za nadaljnjo identiteto Slovencev je Karantanija vseeno igrala pomembno vlogo, saj so jo vzeli za svojo. Da pa je vendarle obstajala povezava med Karantanci in Slovenci, obstaja več elementov. Prvi je ta, da se o Karantancih govori kot o slovanskem ljudstvu, drugi je povezan z ustoličevanjem, ki naj bi potekalo v slovenskem jeziku. Tretji element predstavlja dejstvo, da je bil ustoličevalec kmet.
Skozi slovensko zgodovino pa je bil kmet skorajda sinonim za Slovenca (Štih, 2012).
Kaj hitro se lahko ob prejšnji povedi spomnimo na kmečke upore ter jih povežemo s slovensko zgodovino in Slovenci, ob tem pa naredimo enako napako kot pri Karantaniji.
Za primer vzemimo vseslovenski kmečki upor iz leta 1515, katerega poimenovanje je kar najmanj primerno. Takšno poimenovanje izpostavlja eno samo značilnost upora oziroma upornikov – njihovo etnično oziroma jezikovno pripadnost. Resda so se upirali slovenski kmetje, a gotovo niso bili edina v uporu udeležena etnična oziroma jezikovna
skupina. V notranjeavstrijskem prostoru so živele tudi druge skupnosti. Etnična oziroma jezikovna pripadnost za upornike ni bila bistvena, če so se z njo sploh ukvarjali. Tako je izpostavljanje slovenskosti upora prej domneva kot dejstvo (Jerše in Kumerdej, 2018).
Pri poučevanju zgodovinskih tem morajo učitelji razrednega pouka dobro poznati zgodovinsko ozadje, pri podajanju znanja pa paziti, da pri učencih ne vzbudijo napačnih predstav o zgodovini.
2 Zgodovina Karantanije
2. 1 Naselitev Slovanov v Vzhodnih Alpah
V času pred nastankom Karantanije je sredi 6. stoletja začelo potekati naseljevanje Slovanov na območje Vzhodnih Alp, torej na območje, kjer je pozneje nastala Karantanija. Naseljevanje je potekalo v dveh večjih valovih. Najprej so na to ozemlje prodrli Slovani s severa, nato pa še Slovani z juga (Mlacović, Urankar in Galonja, 2012) oziroma jugovzhoda (Dolinar idr., 2011). Te so povezovali z Avari (Mlacović idr., 2012).
Avarsko središče je bilo med Donavo in Tiso, ozemlje pa so obvladovali vse do meja Italije in Bavarske. Tam še živeča ljudstva so si Avari politično podredili (Dolinar idr., 2011). Prostor, na katerega so se naselili Slovani, je bil pred tem skoraj neposeljen, zato so imeli prosto pot. Langobardi, ki so v šestem stoletju še bili na tem območju, so se namreč leta 568 odselili na severno območje današnje Italije. Območje Vzhodnih Alp je bilo takrat opustelo tudi zaradi germanskih nomadskih ljudstev in njihove selitve.
Tako je nastal prostor za Slovane, ki pa so se na območju zaradi velike obsežnosti gozdov poselili zelo neenakomerno (Mlacović idr., 2012).
Slika 1: Smeri naseljevanja Slovanov (vir: Zgodovina 2 – Mlacović idr., str. 134)
Rimska državnost in kultura sta na tem območju že ugasnili, vendar so Slovani od tam še živečih staroselcev prevzeli del antične dediščine (Dolinar idr., 2011). Ta se najbolje vidi v krajevnih, pokrajinskih in vodnih imenih (Ig, Kras in Sava). Od staroselcev so se naučili tudi planšarstva, poljedelstva, vinogradništva in sadjarstva (Mlacović idr., 2012).
Naseljevanje Slovanov je trajalo vse do prvih desetletjih 9. stoletja (prav tam). Poleg Slovanov, Langobardov in Avarov je potrebno omeniti tudi Bavarce, s katerimi je prišlo do spopadov že v 90. letih 6. stoletja. Boji so potekali ob zgornjem toku Drave, kjer se je ustavila slovanska poselitev (Dolinar idr., 2011). Prav tako je prihajalo do spopadov z Langobardi (Grafenauer in Štih, 2000). Največji pritisk so Slovani občutili od že omenjenih Avarov, katerim so se Slovani na današnjem Češkem in Moravskem leta 623 uprli. Temu uporu so se pridružili tudi Slovani iz Vzhodnih Alp. Vodja upora je bil Samo in pod njegovim vodstvom so se Slovani združili v prvo znano slovansko državno tvorbo, imenovano Samova plemenska zveza (Mlacović idr., 2012).
2. 2 Samova plemenska zveza
Samo je bil trgovec frankovskega izvora, ki je z možmi, s katerim je sodeloval, odšel kupčevat s Slovani med Labo in Donavo. Podprl jih je pri njihovem začetnem boju proti Avarom in se jim pridružil, pri tem pa se je izkazal za zelo sposobnega vojskovodjo.
Tamkajšnji Slovani so ga zaradi vojaških in voditeljskih sposobnostih izvolili za svojega kralja. Tako je nastala prva dokumentirana slovanska državna tvorba Samova plemenska zveza. Samo jim je vladal vse do svoje smrti, približno 35 let. Njegovo kraljestvo je zdržalo pritisk Avarov in zmagalo v številnih bojih (Cvirn idr., 2001).
Uspešno so kljubovali tudi Frankovski državi, katere kralji so si prizadevali uničiti Samovo plemensko zvezo (Mlacović idr., 2012). Po Samovi smrti so Avari obnovili oblast nad velikim delom Srednje Evrope (Dolinar idr., 2011). Moč Avarov je narasla nazaj, a še zdaleč ne v taki meri kot je bila poprej (Grafenauer in Štih, 2000).
Slika 2: Podonavje in severnojadranski prostor v 7. in 8. stol. (vir: Slovenski zgodovinski atlas – Dolinar idr., str.
2. 3 Nastanek Karantanije
Zaradi preseljevanja ljudstev v zgodnjem srednjem veku je prišlo do nastajanja držav, ki pa so nastale zaradi različnih razlogov. Naštejemo lahko dva načina nastanka držav v tem obdobju, ki se razlikujeta predvsem v položaju staroselcev, torej Romanov, saj je bilo poprej to rimsko ozemlje. Na območjih, kjer je ostalo še veliko staroselcev, ki so predstavljali skoraj večinsko prebivalstvo, so države nastale neposredno z osvojitvijo ozemlja od staroselcev, zato so bili primorani ustvariti državne organe. V teh državah se med prvimi začne formirati fevdalizem. Drug način nastajanja držav je bil počasnejši, saj se je dogajal na območjih, kjer ni bilo veliko staroselcev, zaradi česar plemena, ki so vdirala na ta ozemlja, niso potrebovala ustvariti državnih organov.
Države so tako nastale zaradi notranjih razkrojev prvotnega rodovno-plemenskega reda (Grafenauer in Štih, 2000).
Plemena niso bila neke preproste strukture. Vsako pleme je bilo kompleksna tvorba, temeljni nosilec političnega, družabnega in pravnega življenja v tistem obdobju.
Plemena so bila polietnične tvorbe, tudi pleme Karantancev, ki jih ni združevala kri, temveč skupna tradicija in običaji (Štih, Simoniti in Rotar 1996).
Na razvoj državnih organov, oblasti in nastanka države je vplival tudi gospodarski razvoj, saj so se Slovani na novem območju srečali z novimi načini obdelave zemlje, nastajati so začele vaške skupnosti, z vdorom lastništva zemlje pa se je pojavilo razslojevanje družbe (Grafenauer, 1978).
Karantanijo bi tako lahko umestili v prej omenjen drugi način nastajanja držav, saj v Vzhodnih Alpah ni ostalo veliko staroselcev. Zato tudi ne moremo točno povedati, kdaj je zares nastala. Vendar pa je ne moremo popolnoma umestiti v drug način nastajanja držav, saj je pozneje prišlo tudi do zasedanja novih pokrajin, kar je pripomoglo k razvoju države in sodi v prvi način nastajanja držav. Močnejšo potrebo po združevanju so torej poleg notranjih izzivale tudi zunanje okoliščine, saj so se Karantanci večkrat znašli v bojih s sosednjimi plemeni in državami (Grafenauer in Štih, 2000). Karantanija je tako nastala tudi zaradi bojev proti Avarom z vzhoda ter bojev z zahoda z Langobardi in Bavarci (Grafenauer, 1978).
Zaradi nevarnosti Avarov so se Karantanci uspešno priključili Samovi plemenski zvezi, da so se lahko skupaj uprli njihovi nadoblasti (Dolinar idr., 2011). Karantanci so v Samovi plemenski zvezi sestavljali posebno kneževino, vodil pa jih je knez Valuk (Mlacović idr., 2012). Po propadu Samove plemenske zveze so Karantanci obdržali samostojnost (Dolinar idr., 2011). Da je lahko Karantanija obdržala samostojnost, je pomagala tudi naravna lega ozemlja, saj je bil zaščitena z okoliškimi gorami (Mlacović idr., 2012). Njeno središče je namreč ležalo v porečju Drave in Mure na današnjem avstrijskem Koroškem, del pa tudi na Štajerskem. Njeno jedro je bila Celovška kotlina s središčem na Gosposvetskem polju na Krnskem gradu (Frantar idr., 2019).
Slika 3: Krnski grad na Gosposvetskem polju (vir: Zgodovinski atlas – Petja Škorjanc (ur.), str. 54)
Obseg Karantanije se je ves čas spreminjal, saj so se v času po razpadu Samove plemenske zveze obenem pojavljali vdori na Karantansko ozemlje kot tudi vpadi Karantancev na bavarsko ozemlje (Grafenauer, 1978).
Ime Karantanija naj bi se prvič pojavilo v pisni obliki leta 811 (Ivanič, 2006).
2. 4 Karantanska družba
Karantanske družbe niso sestavljali samo Slovani, temveč tudi romanski staroselci, Hrvati in Avari. Ti so bili seveda v manjšini, prevladovalo je slovansko prebivalstvo, a vseeno lahko rečemo, da so bili Karantanci polietnična skupnost (Dolinar idr., 2011).
Karantanija se je v 7. in 8. stoletju uveljavila kot kneževina, na čelu katere je vladal knez. Vladal je s pomočjo kosezov, ki so bili vojaški sloj karantanske družbe. Svobodni člani vaških skupnosti (kmetje) so bili večinsko prebivalstvo. Najnižji družbeni položaj so imeli sužnji (Mlacović idr., 2012).
Slika 4: Struktura karantanske družbe (vir: Zgodovina 2 – Špela Frantar idr., str. 144)
Knez je svojo oblast začel z vojaškim vodstvom, pozneje pa je imel tudi sodno oblast.
Oblast je bila po vsej verjetnosti dedna, a za to ni dovolj dokazov. Nasledstvo vsekakor ni bilo samo dedno, saj je bil pogoj za prevzem oblasti privolitev volilnega telesa, ki je v posebnem obredu tudi izročil oblast novemu knezu (Grafenauer,1978). Knez je bil v tem obredu postavljen na knežji kamen, ki je stal pri Krnskem gradu (Štih idr., 1996).
Poleg kneza in njegove rodbine je obstajal še en vrhnji družbeni sloj, imenovan plemstvo (Štih idr., 1996).
Kosezi so bili v Karantaniji pripadniki vojaškega knežjega spremstva. Imeli so pomembno vlogo pri volitvah kneza in pri njegovem ustoličevanju. Po uvedbi fevdalizma so se vključili v plemstvo (Kocjan Barle in Bajt, 2004).
Večinsko prebivalstvo, svobodni člani vaške skupnosti, so bili močno povezani. Temelj skupnosti je bilo gospodarstvo, obdelovanje kmetijskih površin, paša, uporaba gozda in vode. Nekatera dela so vaščani opravljali skupaj, pri drugih so si pomagali (Grafenauer, 1978). V vaških skupnostih so živeli v velikih družinah. Več vaških skupnosti skupaj je sestavljajo župo, ki jo je vodil župan (Mlacović idr., 2012). Pri ureditvi skupnosti in nasploh je med odraslimi moškimi veljala enakopravnost, ki je ženske in otroci niso bili deležni. Mož je lahko svojo ženo zapustil in se poročil vnovič.
Ženske niso imele svojega premoženja, temveč so bile bolj kot ne moževa last. Enako je bilo z otroki (Grafenauer, 1978). Čez čas je nastajanje zemljiških gospostev privedlo do omejene svobode prebivalstva, kar je vodilo do fevdalne družbe (Grafenauer in Štih, 2000).
V najnižji družbeni sloj so spadali sužnji, ki so bili vojni ujetniki ali pa staroselci oziroma njihovi potomci (Mlacović idr., 2012).
2. 5 Ustoličevanje
Obred, s katerim je knez dobil oblast, se imenuje ustoličevanje. Iz časa Karantanije ni virov o takšnem obredu, temveč se viri, ki pričajo o ustoličevanju, pojavijo pozneje. Ti govorijo o ustoličevanju koroških vojvod, ki so živeli in vladali na ozemlju, kjer je bila včasih Karantanija. Zaradi nekaterih značilnosti tega ustoličevanja lahko rečemo, da je v času Karantanije potekal podoben obred (Mlacović idr., 2012).
Od vseh pisnih virov so za poznavanje obreda ustoličevanja pomembni le trije, ki pa so nastali v poznem srednjem veku, v 14. in 15. stoletju. Iz vseh ostalih (starejših) virov lahko sklepamo le to, da je ustoličevanje bilo, ne moremo pa reči, kako je potekalo (Štih, 2012). Le ti trije viri opisujejo potek obreda, a se med seboj tudi precej razlikujejo (Štih, Simoniti in Vidic, 2009).
V knjigi Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja (Štih idr., 2009) je podan opis poteka obreda po besedah vetrinjskega opata, ki naj bi bil priča enemu ali več obredom ustoličevanja. Obred je takole zapisal:
»Pod Koroško goro, blizu cerkve sv. Petra, je kamen, na katerem sedi svoboden kmet (kosez), držeč v eni roki pisanega bika, v drugi kobilo iste vrste (barve), oblečen v kmečko obleko, klobuk, čevlje. Novi vojvoda pa, prihajajoč z deželnim praporom, obdan od plemičev, slečen iz svojih oblačil in na strani oblečen v plašč, klobuk in suknjič iz sive niti in zavezane čevlje, gre tako naprej, noseč v rokah palico. Goriški grof z 12 praporčki se bo držal ob strani vojvode, ostali grofje s svojimi znamenji in (dvorni) uradniki se bodo pridružili vojvodi. Kmet pa, ki sedi na kamnu, bo zaklical v slovanščini (Sclavice proclamabit): ´Kdo je ta, ki prihaja?`
Odgovore mu njegovi prisedniki: ´To je vojvoda dežele.` Nato on: ´Ali je pravičen sodnik, ki išče blagor domovine, sodobnega stanu, da je vreden te časti? Ali je častilec in branilec prave krščanske vere?` Odgovore: ´Je.` On pa: ´´Vprašam torej, s kakšno pravico me more odstraniti s tega sedeža?` Rečejo vsi: ´S 60 denarji in temi pisanimi živalmi in obleko, v katero oblečen se vojvoda kaže, in osvobodil bo tvojo hišo od dajatev.` In ko da lahen udarec na vojvodov vrat, kmet vstane, sprejme imenovane živali in prepusti sedež vojvodi, in stoječ na sedežu se vojvoda z golim mečem obrne na vse strani, vihteč meč in namigujoč, da bo vsem pravično sodil. In vrne se h gosposvetski cerkvi, kjer bo krški škof opravil mašni obred in ob prisotnosti prelatov dežele, opatov in predstojnikov posvetil vojvodo; nato se gre k obilni pojedini, pri kateri bodo zaradi spoštovanja do vojvode, čim primernejše jim bo mogoče, izvrševali svojo službo maršal, komornik, točaj, stotnik. Ko je to opravljeno, hiti vojvoda
pravico posamič bogatim in revnim, po tožbah in predlogih, podeljujoč fevde prosilcem, ki so njihovi (vazali).« (Štih idr., 2009, str. 105)
Slika 5: Ustoličevanje vojvode na Gosposvetskem polju (vir: rtvslo.si)
Poleg pisnih virov o ustoličevanju obstajata tudi materialna vira, knežji kamen in vojvodski stol, ki sta se ohranila vse do danes (Štih, 2012). Knežji kamen je odlomek spodnjega dela jonskega stebra in je bil prinešen iz ruševin rimskega mesta Virunum.
Visok je 65 cm in je obrnjen s podstavkom navzgor (Kocjan Barle in Bajt, 2004). Danes se nahaja na sedežu deželne vlade v Celovcu, od koder so ga v času deželnega glavarja Jörga Haiderja premestili iz Deželnega muzeja (Omahen, 2014). Nastanek stola zaradi sedeža in napisa lahko omejimo le na čas med drugo polovico 13. in drugo polovico 14. stoletja. Ali pa sploh samo na 14. stoletje. Predvidevamo lahko, da je vojvodski stol nadomestil knežji kamen. Tega so zato prestavili s prvotnega stojišča in ga premestili na Krnski grad. Po različnih ugotovitvah lahko trdimo, da so bili posamezni kamni, iz katerih je stol narejen, uporabljeni v različnih obdobjih. Ob združitvi vseh virov lahko rečemo, da so bili obred in kamni (knežji kamen in vojvodski stol) neločljivo povezani (Pleterski, 1996).
Slika 6: Knežji kamen (vir: Zgodovina 2 – Mlacović idr., str. 139)
Slika 7: Vojvodski prestol (vir: delo.si)
Obred ustoličevanja se je gotovo spreminjal, o njem pa ostajajo mnoga vprašanja, na primer vprašanje o lokaciji ustoličevanja pred 14. Stoletjem ali vprašanje o tem, kdaj sta se v obred vključila knežji kamen in vojvodski stol (Štih, 2012).
V učbenikih je obred dobil ustaljeno podobo tridelne ceremonije, ki naj bi potekala pri Krnskem gradu na knežjem kamnu, pri Gospe Sveti in na vojvodskem stolu na Gosposvetskem polju. Knežji kamen je postal simbol oblasti, saj je na njemu vojvoda prejel oblast od koseza oziroma kmeta. Ta del obreda je bil najpomembnejši, saj simbolizira novo vojvodo v kmečkih oblačilih kot enakega ostalemu ljudstvu. Ti kmečki elementi ustoličevanja ob enem kažejo na to, da je bil obred star in da njegov izvor sega v predfevdalni čas. Ravno zato ustoličevanje koroških vojvod povezujejo tudi z ustoličevanje karantanskih knezov. Eden izmed glavnih dokazov za to je jezik, v katerem je potekalo ustoličevanje. Ta jezik je bil namreč slovenski (Štih, 2012).
2. 6 Propad Karantanije
V štiridesetih letih 8. stoletja so Karantanijo ponovno močno začeli ogrožati Avari.
Spremembe v tem obdobju so močno zaznamovale in spremenile karantansko družbo.
Zaradi ogroženosti so Karantanci potrebovali zunanjo pomoč. Knez Borut, ki je bil tisti čas knez Karantancev, se je obrnil po pomoč k Bavarcem. Bavarce je vodil Odil, ki se je na prošnjo odzval in skupaj s Karantanci so Bavarci premagali Avare. Ob tem je Odil Karantance pahnil v podložništvo frankovskih kraljev. Da bi Karantanci jamčili za svojo zvestobo, so poleg drugih Bavarci vzeli za talca tudi Borutovega sina Gorazda in nečaka Hotimirja. Odpeljani so bili na Bavarsko, kjer so jih vzgojili v krščanski veri (Štih idr., 2009). Karantanija je tako postala od Frankov odvisna kneževina. Novega kneza so morali potrditi Franki, oblast pa so mu še vedno lahko izročili Karantanci sami (Frantar idr., 2019).
Leta 749, po smrti kneza Boruta, so Bavarci na prošnjo Karantancev in z dovoljenjem frankovskega kralja domov poslali Gorazda, da so ga Karantanci postavili za svojega
Hotimirja (Štih idr., 2009). Hotimir je tako kot Gorazd zavladal z dovoljenjem frankovskega kralja Pipina (Mlacović idr., 2012).
Okoli leta 800 so Franki zlomili moč Avarov. Tako so se Karantanci začeli naseljevati tudi na območje Spodnje Panonije (Ivanič, 2006).
Slika 8: Podonavje in severnojadranski prostor v 9. stol. (vir: Slovenski zgodovinski atlas – Dolinar idr., str. 53)
Karantanci so se leta 818 priključili uporu spodnjepanonskega kneza Ljudevita Posavskega, kar je bilo zanje usodno. Uprli so se proti furlanskemu upravniku, a so leta 820 doživeli poraz, ki pa jih je stal samostojnosti (Mlacović idr., 2012). Tako je karantanska kneževina obstajala do okoli leta 828. Franki so v tem času odstavili karantanskega kneza in ga zamenjali s frankovskim grofom (Frantar idr., 2019). Z odstranitvijo Etgarja (zadnjega karantanskega kneza) je Karantanija izgubila vso samostojnost in postala frankovska grofija (Štih idr., 2009). Karantansko ureditev je tako nadomestil frankovski pravni red in fevdalizem (Frantar idr., 2019).
2. 7 Pokristjanjevanje Karantancev
V prej omenjenih dogodkih, ko je Karantanija zaradi podreditve Bavarcem (posredno Frankom) izgubila delno samostojnost, se je začelo pokristjanjevanje knežje rodbine.
Nato pa se je s prihodom salzburških duhovnikov začelo širjenje krščanstva tudi med ostalo prebivalstvo. Tako se je Karantanija tudi politično integrirala v zahodno krščansko družbo (Dolinar idr., 2011).
Ko je v Karantanijo prišel Hotimir, da bi postal knez, je skupaj z njim prišel tudi prvi salzburški duhovnik, ki je bil z novim knezom tesno povezan. Karantanija je bila sicer
že v času kneza Boruta cerkveno podrejena Salzburgu, toda pravi misijon se je začel v času kneza Hotimirja. Pokristjanjevanje je bilo tako politično, kot tudi versko dejanje.
Najprej je bilo potrebno spreobrniti družbeno in politično elito, za kar so imeli odlično podlago, saj je bil knez Hotimir v ujetništvu vzgojen v krščanski veri. Hotimir se je s prošnjo, naj pride misijonarit v Karantanijo, obrnil na salzburškega škofa Virgila. A namesto njega je prišel njegov odposlanec Modest (Štih idr., 2009).
Cerkev Gospe svete je postala versko središče Karantancev. Posvetil jo je škof Modest, prav tako pa tudi mnoge druge cerkve. Modest je uporabljal irsko misijonarsko metodo brez prisile, zato je bila med Karantanci dobro sprejeta. Veljala je za blago obliko pokristjanjevanja. Potekala je tako, da se je opirala na vrhnje sloje prebivalstva, preko katerih so potem vplivali na preostalo ljudstvo. Ta metoda je bila dobro sprejeta tudi zaradi jezika, ki so ga uporabljali med obredom. Ta jezik je bil namreč jezik ljudstva. Tudi starih šeg in navad niso prepovedali, temveč so jim dali nov krščanski pomen. Kljub blagi obliki pokristjanjevanja Karantanci vere niso sprejeli popolnoma brez odpora (Mlacović idr., 2012).
Ponekod je veljala druga metoda pokristjanjevanja, tako imenovana frankovska metoda, ki pa je bila za razliko od irske nasilna. Tistim, ki nove vere niso želeli sprejeti, so dajali stroge kazni (Mlacović idr., 2012).
Leta 763 je izbruhnil prvi upor poganske opozicije. Ta bi lahko bil povezan z Modestovo smrtjo ali s prelomom vazalne zvestobe in uporom mladega bavarskega vojvode proti frankovskemu kralju Pipinu. Hotimir je ta upor zadušil, prav tako naslednjega leta 765.
A ko je Hotimir leta 769 umrl, je to sprožilo nov upor. Za tri leta je oblast prevzela protikrščanska in protibavarska poganska opozicija. V tem času so morali salzburški in ostali duhovniki, ki so pred tem pokristjanjevali po Karantaniji, oditi. Leta 772 je bila s posegom bavarske vojvode karantanska opozicija poražena. Končala se je večletna karantanska politična kriza. V Karantanijo so ponovno prišli misijonarji in nadaljevali pokristjanjevanje (Štih idr., 2009).
Stara poganska struktura je tako začela propadati. Ob odstranitvi zadnjega karantanskega kneza, koncu karantanske državnosti in izgube politične identitete se je Karantanija popolnoma integrirala v frankovsko državo. Tako so Bavarci, ki so na začetku prihajala na to območje kot misijonarji, postali zemljiški posestniki in grofje nosilci osrednje oblasti (Štih idr., 2009).
Karantanija je spadala med pokristjanjevanjem v salzburško nadškofijo (pokristjanjevali so salzburški škofje). Krščanstvo se na slovensko ozemlje ni širilo samo s severa (iz Salzburga), temveč tudi z juga iz Ogleja. Vendar se je Oglej v misijonarsko dejavnost vključil pozneje (konec 8. stoletja). Misijonarsko področje v Panoniji je bilo od leta 796 razdeljeno po reki Dravi. Leta 811 je bila po Dravi cerkveno in upravno razdeljena tudi Karantanija (Frantar idr., 2019).
Slika 9: Cerkvena organizacija od 10. stoletja naprej (vir: Zgodovina 2 – Špela Frantar idr., str. 150)
2. 8 Karniola
Karantancem so se v uporu Ljudevita Posavskega pridružili tudi Karniolci (Frantar idr., 2019). Karantanija namreč ni bila edina slovanska plemenska tvorba, ki se je oblikovala na območju Vzhodnih Alp (Mlacović idr., 2012). Karniola je dobila ime po pokrajini Karniola ob zgornjem toku reke Save. Njeno središče je bil Karnij, današnji Kranj. Zgodovinarji predvidevajo, da je na čelu bil knez in da je bila njena državna ureditev podobna karantanski. Do konca 8. stoletja je Karniola spadala pod avarsko nadoblast. Nato pa je, tako kot Karantanija, zapadla pod frankovsko nadoblast. Franki so nato na čelo namesto domnevnega kneza postavili frankovskega grofa (Frantar idr., 2019). Tako je bila uničena politična in posebna etična identiteta Karniolcev (kot tudi istočasno Karantancev). Ohranilo se je njihovo ime in tradicija (Dolinar idr., 2011).
2. 9 Spodnja Panonija
V zgodnjem srednjem veku je na naše ozemlje poleg Karantanije in Karniole segala tudi Spodnja Panonija. Ta se je razprostirala med Dravo pri Ptuju in med Donovo ter Rabo. Na tem območju so poleg Slovanov živeli tudi Avari (Frantar idr., 2019).
Slika 10: Spodnja Panonija (vir: Zgodovina 2 – Špela Frantar idr., str. 146)
Ko so konec 8. stoletja Franki premagali Avare, so k svojemu kraljestvu priključili tudi ozemlje Spodnje Panonije. V imenu Frankov je ta čas Spodnjo Panonijo upravljal knez Pribina, ki je bil leta 847 povzdignjen v frankovskega grofa. Okoli leta 861 ga je nasledil njegov sin Kocelj. Kocelj se je leta 869 skupaj s sosednjimi Moravi uprl Frankom in za nekaj časa zavladal kot samostojen knez. A njegovo vladanje ni trajala dolgo, saj so leta 874 Moravi sklenili premirje s Franki, Kocelj pa brez njihovega zavezništva ni mogel obdržati oblasti. Frankovski vpliv je tako postal še močnejši, širil se je fevdalni red (Frantar idr., 2019).
2. 10 Velika Karantanija
Leta 876, ko je Kocelj izgubil oblast nad Spodnjo Panonijo, jo je prevzel Arnulf, nezakonski sin vzhodnofrankovskega vladarja. V upravo je poleg Spodnje Panonije dobil še ozemlje Karantanije in Karniole. Ozemlje viri imenujejo Arnulfovo kraljestvo, s središčem v Karantaniji. Arnulf je leta 887 postal vzhodnofrankovski kralj, desetletje pozneje pa še cesar. Takrat so v Karantaniji oblast izvajali visoki plemiči. Z njimi se je začel proces vzpostavljanja fevdalizma. Proces fevdalizacije je bil nato zaradi vdora Madžarov za nekaj časa prekinjen. Njihovi uničujoči pohodi so bili v prvi polovici 10.
stoletja krivi za propad frankovske oblasti. Madžare so nato uničili vladarji nemške države (Sveto rimsko cesarstvo) in obnovili oblast nad območjem, poseljenem z Alpskimi Slovani. Pred koncem 10. stoletja je na tem območju nastala vojvodina Koroška, saj se je pretrgala državnopravna vez z Bavarci. Ozemlje je bilo organizirano v več mejnih krajin (mark), ki so bile podrejene koroškem vojvodi. A ta tvorba je bila kratkotrajna, v slovenskem zgodovinopisju pa se je zanjo uveljavilo ime Velika Karantanija. Po razpadu so bile krajine podrejene direktno vladarju in so postale ozemlje vnovične in dokončne uveljavitve fevdalizma (Mlacović idr., 2012).
Slika 11: Velika Karantanija s krajinami (vir: Zgodovina 2 – Mlacović idr., str. 146)
2. 11 Napačne predstave in percepcije o zgodovini Karantanije
»Karantanija je prva slovenska država.«
Karantanija je v slovenski zgodovinski zavesti veljala za prvo slovensko državo. Do takšnega mišljenja je prišlo v času, ko so se Slovenci začeli oblikovati v narod, za kar so potrebovali svojo zgodovino. A resnica je takšna, da v času Karantanije Slovenci niso obstajali ne kot jezikovna in še manj kot etična skupina. Povezave Slovencev s Karantanijo jim ni bilo težko vzpostaviti. Ustoličevalec je bil namreč kmet, ki je bil v zgodovinskih percepcijah 19. stoletja sinonim za Slovenca. Karantanija je tako imela pomembno vlogo pri zgodovini Slovencev, vendar ne kot realno, temveč kot imaginarno izhodišče slovenskega naroda (Štih, 2012). Karantanija tako ni bila prva slovenska država, temveč prva slovanska kneževina (Mlacović idr., 2012).
»Knežji kamen je simbol slovenstva.«
Zaradi misli, da je bila Karantanija prva slovenska država, je bil posledično knežji kamen razumljen kot eden najpomembnejših simbolov slovenske zgodovine. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je knežji kamen ohranil svojo aktualnost in s tem sprožil kar nekaj polemik in sporov. Slovenija je namreč knežji kamen natisnila na svoje bone (plačilno sredstvo takoj po osamosvojitvi) in leta 2005 še na evrski kovanec za 2 centa. Zgodovinska dejstva pa pričajo o tem, da je knežji kamen koroški spomenik in zato simbol koroške preteklosti (Štih, 2012).
Slika 12: Slovenski evrski kovanec za 2 centa (vir: evro.si)
Medievist prof. dr. Peter Štih pravi: »Knežji kamen je namreč najprej simboliziral oblast pri Karantancih in nato na Koroškem in nikoli ni imel vseslovenske konotacije, ampak se je oblast tistega, ki je bil na njem ustoličen, končala na Karavankah. Res je, da je obred na knežjem kamnu potekal v slovenščini in da je bil ta jezik konstitutivni del obreda, vendar zaradi tega še ne moremo trditi, da je to spomenik davne, zgodnjesrednjeveške slovenske državnosti, kakršna je splošna percepcija. Moram pa v izogib nesporazuma dodati, da se s tem, ko pravim, da je knežji kamen spomenik koroške preteklosti, razume, da je seveda tudi spomenik koroških Slovencev.« (Štih in Cerar, b. d.)
»Karantanija je bila na ozemlju današnje Slovenije.«
»V srednjem veku je nastala država Karantanija. Večina države je bila v današnji Avstriji, manjši del pa v današnji severni Sloveniji.« (Verdev in Žlender, 2018b, str. 87) Zemljevidov Karantanije iz tistih časov ni, vsi so nastali pozneje. Na splošno o njenem območju obstaja malo podatkov, kar omogoča zelo različne interpretacije. Meja Karantanije na zahodu in meja v Kranjskih Alpah in Karavankah nista sporni, vprašljivo pa je, do kod je segala Karantanija na vzhodu. Nerešeno je vprašanje, koliko je na tem odseku Karantanija segala na današnje slovensko ozemlje (Štih in Cerar, b. d.).
Slika 13: Karantanija (vir: Zgodovina 2 – Špela Frantar idr., str. 143)
»Potek obreda ustoličevanja karantanskih knezov«
Iz časa Karantanije ni virov o takšnem obredu, temveč se viri, ki pričajo o ustoličevanju, pojavijo pozneje. Ti govorijo o ustoličevanju koroških vojvod, ki so živeli in vladali na ozemlju, kjer je bila včasih Karantanija (Mlacović idr., 2012). Prikazi obreda v šolskih učbenikih odločilno oblikujejo zgodovinsko zavest, a ti prikazi so le povzetki še odprtih raziskav. Nikakor ne veljajo za zgodovinsko dejstvo, tako da ne moremo trditi, da je v času Karantanije potekalo podobno ustoličevanje. Kakšen je bil obred in kako se je spreminjal skozi čas, je odvisno od interpretacije virov, ki pa jih ni veliko. Pomembni so predvsem trije pisni viri, ki so nastali v 14. in 15. stoletju, pa še ti se med seboj razlikujejo. Vsi govorijo o ustoličevanju koroških vojvod in ne karantanskih knezov.
Interpretacije teh virov in njihova verodostojnost so različni. Tako ostaja veliko odprtih vprašanj o tej temi. Možno je povzeti, da je obred skozi zgodovino doživljal številne spremembe, s tem pa tudi smisel. Podobo tridelne ceremonije v zgodovinskih knjigah in učbenikih (pri Krnskem gradu na knežjem kamnu, pri Gospe sveti in na vojvodskem stolu na Gosposvetskem polju) je mogoče povsem dobiti šele v 14. stoletju pod Habsburžani, ko Karantanije že zdavnaj ni bilo več. Vprašanje, na kateri lokaciji oziroma lokacijah je potekalo ustoličevanje pred 14. stoletjem in kdaj sta se v obred vključila knežji kamen in vojvodski stol, ostaja odprto. Ob vsem tem pa je potrebno pomisliti tudi na pokristjanjevanje, ki je po vsej verjetnosti vplivalo na spremembo
ustoličevanja z dodajanjem novih krščanski vsebin in odpravo starih poganskih elementov (Štih, 2012).
»Karantanski panter«
»Tako imenovani karantanski panter je prvič izpričan v 12. stoletju na grbu oziroma pečatu štajerske mejnogrofovske in nato vojvodske rodbine Otokarjev in je tako postal znak vojvodine in dežele Štajerske, kar je še danes.« (Štih in Carar, b. d.)
Slika 14: Grb dežele Štajerske (vir: grboslovje.si)
Šavli (2007) pravi, da podobo črnega panterja najdemo vklesano že na kamnih iz rimskega Norika, pozneje pa iz obdobja Karantanije, kjer naj bi panter predstavljal tudi bojni znak.
Slika 15: Karantanski panter (vir: hervardi.com)
Zgodovinarji to zanikajo.
Štirinožni lik, ki ga razglašajo za karantanskega panterja, naj bi bil grb slovenske kneževine Karantanije, a Karantanija ni imela protokolarnih simbolov, kot je grb (Pleterski, 2016). Uveljavitev grbov je bila namreč povezana z uveljavitvijo težke viteške vojske kot znak razpoznavnosti, česar pa v Karantaniji ni bilo (Štih in Cerar, b.
d.).
»V virih ni izpričana absolutno nobena povezava tega znaka s staroslovansko
»Identiteta Slovencev in naselitvene teorije«
V slovenski zgodovinski zavesti je slovanska naselitev pojmovana kot začetek nacionalne zgodovine. Dejstvo, da so Slovani poseljevali velik del današnje Avstrije, je slovensko zgodovinopisje izrabilo za to, da je iz Slovanov naredilo Slovence.
Zgodovina je bila tako v marsikaterem pogledu razumljena nacionalno. Karantanija je tako veljala za zibelko slovenskega naroda. Slovenska identiteta pa se je začela oblikovati zaradi jezikovnega sorodstva (Rolih, 2006). Za začetnika takšne percepcije velja Anton Tomaž Linhart, njegovo delo pa velja za prvi in še danes prevladujoči koncept nacionalne zgodovine Slovencev. Takšen pogled je etnično-narodne skupnosti izenačevalo z jezikovnimi (Štih, 2012). Povsem uveljavljeno spoznanje pa je, da je potrebno razlikovati med etničnimi in jezikovnimi identitetami (Štih in Cerar, b.
d.). Različne teorije o avtohtonosti Slovencev govorijo o tem, da so Slovenci obstajali že v prazgodovinskim obdobjih in da so že takrat živeli na današnjem slovenskem ozemlju. Slovenski jezik naj bi se oblikoval že v tistih časih in se ohranil do sedaj.
Takšnih teoretikov je bilo več. Zelo vplivna teorija je bila (in še je) tako imenovana venetska teorija, katere glavna teza je, da so bili naši predniki Veneti (ljudstvo iz druge polovice 2. tisočletja p. n. št.). Ti naj bi ustanovili svojo državo Karantanijo. A takšne teorije v znanosti niso bile sprejete (Rolih, 2006).
3 Zgodovina kmečkih uporov
3.1 Položaj kmečkega prebivalstva
Kmečko prebivalstvo je živelo v skromnih, s slamo pokritih lesenih bivališčih, ki so bila slabo opremljena. V enem delu hiše je živela družina, v drugem živina. Ker so kuhali ob odprtem ognjišču, je bila hiša pogosto zakajena. Jedli so enolično hrano, meso je bilo zelo redko na jedilniku. Nekakovostna hrana je prispevala k veliki umrljivosti otrok in kratki življenjski dobi. Prizadele so jih tudi nalezljive bolezni. Kmečki ljudje so bili neizobraženi, zatorej tudi nepismeni, njihovo življenje pa je potekalo znotraj zemljiškega gospostva. Praznične dni in nedelje so imeli proste, vse ostale dni pa so bili primorani delati od jutra do večera (Simonič Mervic in Vidic, 2007).
Na njihovih ramenih je slonelo preživetje in blaginja celotne države, sestavljali so kar 90 odstotkov takratnega prebivalstva (Simoniti, 2017).
Kmetje so bili na začetku tako kot vsi drugi sloji prebivalstva razdeljeni med seboj glede na njihov osebni položaj. Delili so se na svobodne, deloma svobodne in nesvobodne, a je pozneje v visokem srednjem veku prišlo do poenotenja. Družbene razlike med posamezniki v kmečkem prebivalstvu so postale manj pomembne kot njihova družbena oddaljenost od drugih družbenih slojev (Velkavrh, 2013).
Med obdobjem v prelomu srednjega veka v novi vek so se na vseh področjih dogajale spremembe. Tako so se na kmečko prebivalstvo poleg starih bremen zgrudila še nova.
Kmet je bil zato v zelo slabem položaju, kmečko prebivalstvo pa potisnjeno na samo dno družbe (Simoniti, 2017). Zemljiški gospod je imel nad njimi tudi sodno oblast, dolžni so mu bili opravljati tlako in mu oddati del pridelka. Obseg dajatev je bil različen od enega do drugega zemljiškega gospoda, prav tako pa se je lahko spreminjal (Simonič Mervic in Vidic, 2007). Položaj kmetov je bil tako v največji meri brezpraven, obremenjen z različnimi dajatvami in odvisen od zemljiškega gospoda (Simoniti, 2017).
Najpomembnejše kmečke dajatve so bile velika pravda, mala pravda, desetina in priložnostne dajatve. Velika pravda je pomenilo plačilo najemnine za zemljo, plačevala se je z žitom, vinom ali živino. Mala pravda so bile dajatve v obliki jajc, masti, perutnine in zelenjave. Dajatev imenovana desetina je pripadala zemljiškemu gospodu ali Cerkvi.
Priložnostne dajatve, kot že samo ime pove, so bile podane v času posebnih priložnosti, na primer ob smrti gospodarja, ko je novi gospodar za prevzem kmetije moral dati vola (Simonič Mervic in Vidic, 2007). Kmečko prebivalstvo je najbolj bremenilo povečevanje teh dajatev, uvajanje novih in povečevanje števila dni tlake. V času tlake so kmetje obdelovali dominikalno zemljo zemljiškega gospoda. Fevdalci pa so poleg obdelane zemlje zaradi dajatev prišli še do denarja za razkošno življenje (Mlacović idr., 2012).
3. 2 Kmečki upori in vzroki zanje
Prej omenjeno zviševanje bremen in dodajanje novih je bil eden od glavnih razlogov za nezadovoljstvo kmečkega prebivalstva (Frantar idr., 2019). Kmetje so nova bremena zavračali, želeli so si »staro pravdo«, kar je pomenilo, da si želijo tisto mero dajatev, ki je bila zapisana v urbarjih. Obenem so kmečko prebivalstvo pestili tudi turški vpadi, zaradi katerih je začel naraščati deželni davek. Doletela jih je še vojaška služba in omejitev trgovanja (Mlacović idr., 2012). Stalnica fevdalne družbe so tako postali zaostreni odnosi med zemljiškimi gospodi in kmečkih prebivalstvom. Vse skupaj je vodilo k vse pogostejšim in obsežnejšim izbruhom nezadovoljstva kmetov, začeli so se dogajati kmečki upori (Frantar idr., 2019). Ti temeljni vzroki za kmečke upore so vseskozi bolj ali manj ostajali enaki (Simoniti, 2017).
»Upori kot ustaljena oblika kmečkega nezadovoljstva v času zgodnjega novega veka so bili torej ena njegovih glavnih značilnosti, vendar pa pogosti socialni konflikti v tako zasnovani stanovski družbeni ureditvi kljub temu niso privedli do bistvenih izboljšav kmečkega položaja.« (Simoniti, 2017, str. 23)
»Stara pravda« in »Le vkup uboga gmajna« sta bili gesli kmečkih upornikov, ki sta pozivali k povezovanju ljudi iz družbenega dna. Zahtevali so pravičnejše dajatve, razporeditev davčnih bremen, svoje zahteve pa usmerili proti fevdalnemu redu, ki je bil takrat na oblasti. Kmečki uporniki so se povezali v tako imenovano kmečko zvezo, ki je poskusila poenotiti uporniške cilje (Frantar idr., 2019).
Od 15. stoletja do odprave podložništva leta 1848 je tako izbruhnilo blizu 200 lokalnih kmečkih uporov in 5 večjih uporov na širšem ozemlju (Dolinar idr., 2011).
Vsi kmečki upori na Slovenskem so bili zatrti. To pa zato, ker so bili kmetje slabo organizirani, vojaško neizurjeni in oboroženi le s poljedelskim orodjem. Plemiška vojska je bila dobro oborožena in izurjena (Umek, Janša Zorn, Perme in Senegačnik, 2019). Kmečki upori so se prenehali s padcem fevdalizma (Kocjan Barle in Bajt, 2004).
Slika 16: Največji kmečki upori (vir: Slovenski zgodovinski atlas – Dolinar idr., str. 113)
Slika 18: Oborožena kmečka vojska (vir: kamra.si)
3. 3 Koroški kmečki upor 1478
Na Koroškem je leta 1478 izbruhnil prvi večji kmečki upor (Ivanič, 2006). Koroški kmetje so se po uporniških vzorih drugod v Vhodnih Alpah začeli povezovati, povezali so se v kmečko zvezo (Mlacović idr., 2012). Tako je že od leta 1473 obstajala kmečka zveza, ki je od deželnih stanov zahtevala obrambo pred turškimi vpadi (Ivanič, 2006).
Za delovanje kmečke zveze so celo pobirali denar, postavili so svoje sodnike in župnike ter zahtevali pravico do odločanja o deželnih davkih (Mlacović idr., 2012).
Kmetje so stanove opozarjali, da bodo v primeru, da jih ne bodo obvarovali pred Turki, prenehali plačevati dajatve (Mlacović idr., 2012). Turška nevarnost in nasprotovanje zviševanju denarnih dajatev sta bila glavna razloga za koroški kmečki upor. Upornim kmetom so se pri uporu pridružili tudi nekateri obrtniki in rudarji (Frantar idr., 2019).
Leta 1476 so člani kmečke zveze zavrnili plačevanje novega obrambnega davka (obrambnega davka pred Turki). V okolici Beljaka se je leta 1478 razvnel upor, ki se je razširil na večino dežele. Uporniki so na podeželju sicer prevzeli oblast, a pravega obračuna s plemstvom ni bilo (Ivanič, 2006). Cesar je sicer ukazal, da se upor zatre, a so plemiško vojsko prehiteli Turki, ki so kmečko vojsko razgnali in plenili na območju Koroške še tri tedne. Ko so nevarni Turki končno zapustili to območje, so koroški gospodje polovili vodje kmečkega upora ter jih kaznovali (Mlacović idr., 2012).
3. 4 Vseslovenski kmečki upor 1515
Slovenski kmečki upor iz leta 1515 velja za največji kmečki upor ne samo pri Slovencih, temveč tudi pri vseh južnih Slovanih (Maček in Remše, 2007). O tem pričajo številke, saj naj bi upor izbruhnil na obsegu 25.000 km², vanj pa naj bi bilo vključenih približno 80.000 upornikov (Ivanič, 2006). Upor je zajel Kranjsko, Štajersko in Koroško, tri glavne dežele, kjer so živeli Slovenci (Mlacović idr., 2012).
Vzroki za vseslovenski kmečki upor leta 1515 so bili poleg vseh splošno znanih vzrokov še avstrijsko-beneške vojne, ki so omejevale kmečko trgovino, potres leta 1511 in kuga (Frantar idr., 2019).
V prvih mesecih leta 1515 so se posamezna uporniška središča začela združevati.
Uporniki niso več zahtevali zgolj vrnitve stare pravde, temveč tudi sprostitev kmečke obrti in trgovine. Na prošnjo deželnih stanov so v deželo prišli posebni odposlanci, a so kmetje v kmečki zvezi pogovore z njimi zavrnili in k cesarju napotili lastne ljudi (Mlacović idr., 2012). Ti predstavniki upornikov so pri cesarju Maksimilijanu naleteli na neplodna tla (Fratnar idr., 2019).
Uporniki niso zahtevali le stare pravde, temveč so nasprotovali celotnem fevdalnem redu (Frantar idr., 2019). Poleg stare pravde so zahtevali vsaj delen prevzem javne oblasti nad podeželjem, predvsem so si želeli soodločati o davkih, saj so pred tem o davkih odločali izključno zemljiški gospodje (Maček in Remše, 2007).
Kmetje so na začetku doživljali velike uspehe, napadli in osvojili so več gradov, upor se je hitro širil, plemstvo se je moralo umikati. A kljub temu so bili uporniki poraženi.
Kmetje namreč niso bili vojaško izurjeni, bili so pomanjkljivo opremljeni, upor ni imel osrednjega vodstva, njihova organizacija pa je temeljila na obrambi pred Turki.
Plemiška vojska jih je s pomočjo cesarske, kljub maloštevilnosti, uspela premagati.
Voditelje upora so pobili, upornim kmetom pa naložili denarne kazni (enkratno denarno dajatev in letni davek za povzročitev škode). Zaradi uničenih gradov se je kmetom poleg denarnih kazni povečala še tlaka (Mlacović idr., 2012).
V povezavi z uporom so bile izrečene in zapisane besede: »Le vkup, le vkup uboga gmajna!«, ki veljajo za prve slovenske tiskane besede (Mlacović, 2012). Besede so z letaka, natisnjenega na Dunaju leta 1515. Uporabljene so bile kot del pesnitve, s katero so oznanjali konec upora. Pesem se konča z besedami, nastrojenimi proti upornikom, kar dokazuje sovražno nastrojenost fevdalcev do kmetov (Jerše in Kumerdej, 2018).
Slika 19: Letak z besedami »le vkup, le vkup uboga gmajna« (vir: kamra.si)
3. 5 Hrvaško-slovenski kmečki upor 1573
Hrvaško-slovenski kmečki upor se je začel kot krajevni upor proti fevdalcu Tahyju (Frantar idr., 2019). Tahy je bil madžarski plemič in posestnik v hrvaškem Zagorju ter na slovenskem Štajerskem (Kocjan Barle in Bajt, 2005). Razmere na njegovih posestvih so bile izredno slabe, poleg slabe gospodarske situacije, so bile zlorabljene tudi kmečke žene in hčere. Že leta 1571 so napadli njegove izterjevalce, leto pozneje pa celo pregnali njegovo družino v napadu na Susedgrad (Mlacović idr., 2012).
Rečemo lahko, da je hrvaško-slovenski upor izbruhnil že leta 1572 kot krajevni upor na vseh treh Tahijevih gospostvih. To so Štatenberg, Donja Stubica in Susedgrad. V upor na Štatenberg in Stubico se je vmešal ogrski kralj in rimsko-nemški cesar Maksimilijan. Nanj so se sicer uporniki s pritožbami obrnili že poprej. Maksimiljan je poslal komisijo, ki je del gospostev vrnila prejšnjim lastnikom in preiskala podložniške pritožbe, do konca preiskave pa prepovedala kaznovanje upornikov (Maček in Remše, 2007).
Upor je dobil januarja leta 1573 bistvene razsežnosti zaradi še bolj zaostrenih družbenih razmer. 27. januarja 1573 je Ilija Gregorić, vrhovni poveljnik uporniške vojske, pozval upornike k vstaji. Poleg njega so bili na čelu upora Matija Gubec, Ivan
Pasanec in Ivan Mogalić. Vsi štirje so bili člani uporniškega sodišča (Mlacović idr., 2012).
Upor, ki se je hitro razširil, je zajel Hrvaško Zagorje, spodnjo Štajersko in Dolenjsko ter delno tudi Gorenjsko (Ivanič, 2006). Hrvaško-slovenski kmečki upor velja za programsko najbolj zrelega (Dolinar idr., 2011). Gubčev kmečki upor se namreč od ostalih razlikuje po ciljih in programu upora (Mlacović idr., 2012). Glavni cilj je bil zmanjšati ovire za podeželsko trgovino (Ivanič, 2006). Namen so imeli ustvariti pravo kmečko državo, ki bi bila pod okriljem cesarja. Uporniki so si želeli pomoč uskokov, ki pa se zaradi drugačnega družbenega položaja uporu niso pridružili (Mlacović idr., 2012).
Upor leta 1573 je bil kratkotrajen, a silovit. Razširil se je na obe strani hrvaško-štajerske meje. Med 5. in 9. februarjem so potekale glavne bitke med uporniško in hitro zbrano fevdalno najemniško vojsko. Upor je bil zatrt. Velik del upornikov je bil uničen najprej pri Krškem, nato pri Kerestincu, pri Kunšperku so se razbežali uporniki pod Gregorićevem vodstvom, upornike pod Gubčevim vodstvom pa so pokončali pri znameniti bitki pri Stubici. Fevdalci so se za upor maščevali. Gubca so usmrtili,
»okronali« so ga z žarečo kovinsko košaro in ga razčetverili (Mlacović idr., 2012).
Gubca so usmrtili, še preden je kralj dal soglasje za usmrtitev (Ivanič, 2006). Gregorić je bil po porazu pri Kunšperku ujet, nato pa po dolgotrajnem zaslišanju tudi usmrčen (Kocjan Barle in Bajt, 2003).
Slika 20: Bitka pri Krškem (vir: pmb.si)
3. 6 Slovenski kmečki upor 1635
Leta 1635 je izbruhnil drugi vseslovenski kmečki upor, ki je zajel približno 15.000 km² ozemlja. Vzroki zanj so bili podobni kot za vse druge upore, predvsem pa povečanje dajatev in dodajanje novih. Ob vsem skupaj je bila eden od vzrokov tudi tridesetletna deželna vojna in začasno nameščanje vojske, ki je bila pogosto nasilna (Ivanič, 2006).
Upor se je začel med Vranskim in Trbovljam, zajel je spodnjo Štajersko, nato pa se razširil še na Kranjsko. Oropali so več deset graščin in samostanov. A upor so hitro zadušili, nekaj uporniških voditeljev so celo usmrtili, večina upornikov pa je dobila denarno kazen (Ivanič, 2006).
Eden od razlogov, da upor ni bil uspešen, je ta, da se je zgodil prehitro in da pri tem uporniki niso bili dobro povezani med sabo, manjkala jim je dobra skupna organizacija.
Povezava med njimi je bila namreč omejena le na posamezne okoliše, tako upor ni dosegel dozorelih potez nekaterih prejšnjih večjih kmečkih uporov (Maček in Remše, 2007).
3. 7 Tolminski kmečki upor 1713
Na Tolminskem je leta 1713 izbruhnil zadnji večji slovenski kmečki upor (Ivanič, 2006).
Pred glavni uporom leta 1713 se je zvrstilo še več manjših. Vzroki za upore so bili različni, predvsem jih je motilo spreminjanje starih fevdalnih dajatev v nove (Fortunat- Černilogar, 2013). Življenje so kmetom grenili spori s tolminskim glavarjem, grofom Coroninijem. Posredno je bil položaj kmetov slab tudi zaradi dolgotrajne vojne za špansko nasledstvo (Pavlin, 2013). Upor leta 1713 je bil prvič uperjen tudi proti državi oziroma državni oblasti, in sicer zaradi vpeljave davka na vino in meso. S tem denarjem si je država namreč polnila državno blagajno za špansko nasledstveno vojno (Fortunat-Černilogar, 2013).
Pobiranje davkov je bilo nasilno, zaprtih je bilo več tolminskih kmetov, kar je pospešilo nastanek kmečke zveze (Ivanič, 2006). Upornikom so se pridružili tudi rudarji iz Idrije (Frantar idr., 2019).
Uporniki so najprej napadli Gorico, kjer so jih poskušali pregovoriti. Ujeti kmetje so bili izpuščeni. Uporni kmetje so Gorico zapustili, a domneve oblastnikov, da se bo upor zaključil, so bile napačne. Upor so kmetje razširili še na druge dela Goriške, v Vipavsko dolino in na Kras, pri tem pa so začeli napadati gradove in zasegati urbarje (Pavlin, 2013). Zaradi ponovnih napadov so se v Gorici preplašili, da bi vanjo ponovno prišli uporni kmetje, zato so zaprosili za pomoč (Fortunat-Černilogar, 2013). Poslali so nemško vojsko, a so poleg nje na Goriško prišli tudi vojaki iz Vojne krajine (Pavlin, 2013).
Upor so zadušili, do večjih spopadov med uporniki in vojsko niti ni prišlo (Fortunat- Černilogar, 2013). Enajst vodij upora so usmrtili, večino upornikov so obsodili na denarne kazni, nekatere pa so tudi zaprli (Ivanič, 2006).
Slika 21: Srečanje grofa Coroninija s tolminskimi uporniki (vir: kamra.si)
4 Učni vsebini Karantanija in kmečki upori v petem razredu osnovne šole
Na razredni stopnji se učenci srečajo z zgodovino pri predmetu spoznavanje okolja in družba.
V opredelitvi predmeta v učnem načrtu za spoznavanje okolja (2011) piše: »…
združene vsebine več znanstvenih področij, tako naravoslovnih … kot družboslovnih (zgodovina, geografija …)« (str. 4).
V učnem načrtu za predmet družba (2011) piše: »Pri predmetu gre za nadgradnjo in razširitev ciljev, vsebin in dejavnosti, ki jih učenci spoznajo v 1., 2. in 3. razredu pri predmetu spoznavanje okolja. Nadgradnja spoznanj, pridobljenih pri predmetu družba, pa se nadaljuje od 6. do 9. razreda pri predmetih zgodovina, geografija, gospodinjstvo, državljanska vzgoja in etika« (str. 4).
4.1 Učni cilji in standardi znanja v učnem načrtu za osnovno šolo
Učni načrt za spoznavanje okolja (2011) navaja naslednje operativne cilje, ki so povezani z zgodovinskimi vsebinami:
»Spoznajo vidike življenja ljudi v preteklosti in danes (bivališča, prehrana, obleka, delo, prevoz);
poznajo pomen dediščine;
spoznajo pestrost praznovanj doma in po svetu (osebna, lokalna, verska, državna, mednarodna praznovanja) ter
vedo, da so nekateri prazniki povezani z bojem za nekatere pravice.« (str. 7–
19)
Med standarde znanja v učnem načrtu za spoznavanje okolja (2011), ki so povezani z znanjem zgodovine, spadajo:
»Pozna pomen dediščine1, prepozna različne materialne, pisne in ustne vire informacij, preko katerih pridobiva in širi znanje o preteklosti;
pozna nekaj dejstev in podatkov iz lokalne preteklosti in jih časovno razvršča, časovno zaporedje ponazarja s časovnim trakom;
ve, da imajo nekateri dnevi v letu (prazniki) poseben pomen, in pozna poseben pomen različnih praznovanj ter
pozna državne simbole Slovenije.« (str. 20–24)
1 S poudarjenim tiskom so označeni minimalni standardi.
Med splošnimi cilji je kar nekaj takšnih, ki vsebujejo zgodovinsko znanje.
»Učenci:
spoznavajo življenje ljudi v preteklosti (zlasti v domači pokrajini) in ga primerjajo z današnjim življenjem;
spoznavajo slovensko kulturno dediščino in razvijajo zavest o narodni identiteti in državni pripadnosti;
spoznavajo razdeljenost preteklosti na zgodovinska obdobja in se orientirajo v času z uporabo časovnega traku;
raziskujejo preteklost z uporabo različnih virov in dejavnosti (terensko delo);
spoznavajo načine življenja danes in v preteklosti;
ugotavljajo razmerja med posameznikom in različnimi skupnostnimi, družbo ter njihovim naravnim in kulturnim okoljem, primerjajo dediščino preteklosti in sodobnosti ter
razvijajo pozitiven odnos do naravne in kulturne dediščine.« (prav tam, str. 6) Operativnih učnih ciljev, ki se navezujejo na področje zgodovine, je v 4. razredu manj kot tistih v 5. razredu osnovne šole. Za 4. razred lahko najdemo v učnem načrtu naslednje:
»Vrednotijo urejenost domačega kraja z vidika različnih potreb ljudi, varovanja okolja ter naravne in kulturne dediščine;
spoznajo preteklost domačega kraja/domače pokrajine skozi življenje ljudi in jo primerjajo z današnjim življenjem;
spoznajo naravno in kulturno dediščino domačega kraja/domače pokrajine in razumejo, zakaj moramo skrbeti zanjo;
znajo izdelati in kronološko prikazati dogodke iz preteklosti na preprostem časovnem traku;
pojasnijo vzroke in posledice gospodarskih in drugih sprememb skozi preteklost na enem od primerov ter
presojajo o načinih varovanja in ohranjanja naravnega in kulturnega okolja.«
(prav tam, str. 9)
Za 5. razred je teh ciljev nekoliko več, a se s cilji za 4. razred dopolnjujejo.
»Učenci:
spoznajo in navedejo nekatere slovenske značilnosti (tipičnosti), posebnosti, in sestavine, ki oblikujejo narodno istovetnost, naravo in kulturno dediščino;
razvijajo pozitiven odnos do tradicije; razumejo pomen ohranjanja tradicije (šege in navade, kulturni spomeniki idr.);
poznajo temeljna zgodovinska obdobja (prazgodovina, stari, srednji in novi vek);
poznajo nekatera temeljna obdobja in dogajanja iz slovenske preteklosti;
razlikujejo med zgodovinskimi dejstvi in interpretacijo zgodovine;
pojasnijo vzroke in posledice gospodarskih in drugih sprememb skozi preteklost;
spoznajo dejavnosti pokrajinskega muzeja in
poznajo vlogo in pomen mesta ter državnih simbolov in državnih praznikov.«
(prav tam, str. 9–10)
Med standardi znanja za predmet družba je kar nekaj takšnih, za katere mora učenec imeti znanje zgodovine. Na podlagi operativnih učnih cilje lahko vidimo, da učenec že pozna pojem zgodovina, predvsem pa se sreča z zgodovinskim razvojem v 5. razredu.
»Učenec:
našteje državne praznike2 in razloži njihov pomen;
pozna simbole Slovenije in Evropske unije;
ob primeru vrednoti človekove posege v okolje z vidika trajnostnega razvoja in ohranjanja naravne in kulturne dediščine;
predstavi razdeljenost preteklosti na obdobja in opiše nekatere značilnosti obdobij;
zna izdelati preprost časovni trak in se orientirati z njim;
pozna nekaj temeljnih obdobij in dogajanj v slovenski preteklosti;
zna prikazati in kronološko urediti nekatere sledove slovenske preteklosti;
zna na zgledu predstaviti spremembe v domačem kraju/domači pokrajini skozi čas in navede nekaj vzrokov zanje;
zna opisati življenje ljudi v preteklosti in ga primerjati z današnjim,
zna uporabiti strategije za spoznavanje preteklosti (npr. delo z različnimi besedili, slikovnim gradivom in drugimi viri, časovni trak, muzeji);
pozna nekaj primerov naravne in kulturne dediščine v domači pokrajini in po Sloveniji ter
razloži pomen slovenske naravne in kulturne dediščine, sprejema pomen slovenstva kot del svetovne kulturne različnosti.« (prav tam, str. 11–12)
V didaktični priporočilih v učnem načrtu za družbo je učiteljem priporočeno, da za učenje temeljnih zgodovinskih obdobij izberejo vsaj štiri, ki so predlagani v učnem načrtu. Ti so:
»… temeljna obdobja slovenskega zgodovinskega razvoja (na primer:
Karantanija, turški vpadi, kmečki upori, reformacija, življenje ljudi na Slovenskem skozi Valvasorjev pogled, 19. in 20. stoletje, tehnološki razvoj, Slovenci v 20. stoletju od Avstro-Ogrske, preko Jugoslavije do samostojne Slovenije) …« (prav tam, str. 10)
2 S poudarjenim tiskom so označeni minimalni standardi.
