UČENJE ANGLEŠKEGA JEZIKA V PREDŠOLSKEM OBDOBJU S POMOČJO KAMIŠIBAJA

(1)

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

UČENJE ANGLEŠKEGA JEZIKA V PREDŠOLSKEM OBDOBJU S POMOČJO KAMIŠIBAJA

EVA JESENOVEC

LJUBLJANA 2021

(2)

(3)

PEDAGOŠKA FAKULTETA PREDŠOLSKA VZGOJA

DIPLOMSKO DELO

UČENJE ANGLEŠKEGA JEZIKA V PREDŠOLSKEM OBDOBJU S POMOČJO KAMIŠIBAJA

EVA JESENOVEC

MENTORICA: doc. dr. Mateja Dagarin Fojkar

LJUBLJANA 2021

(4)

(5)

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici, doc. dr. Mateji Dagarin Fojkar za vso pomoč, odzivnost in strokovne nasvete pri pisanju diplomskega dela.

Zahvaljujem se sošolkam za prijetna študijska leta in vse skupne trenutke ter vsem ostalim, ki so me podpirali in spremljali na moji študijski poti.

Prav posebno zahvalo posvečam svoji družini, ki me je skozi celoten študij podpirala, spodbujala in verjela vame.

(6)

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Eva Jesenovec, rojena 8. 5. 1998, v Ljubljani, študentka Predšolske vzgoje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Učenje angleškega jezika v predšolskem obdobju s pomočjo kamišibaja rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela, viri in rezultati so navedeni korektno in nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

__________________________

Ljubljana, 2021

(7)

V diplomskem delu je predstavljeno učenje angleškega jezika v predšolskem obdobju s pomočjo kamišibaja in kako le ta spodbuja in vpliva na usvajanje tujega jezika. V raziskavi je bilo vključenih 19 otrok enega izmed vrtcev v osrednji Sloveniji, starih 3 in 4 leta.

Cilj diplomskega dela je ugotoviti, ali gledališče kamišibaj motivira in spodbuja predšolske otroke k učenju tujega jezika angleščine ter ali se lahko preko kamišibaja otroci uspešno naučijo angleškega besedišča za nekatere živali, barve in števila do deset.

V teoretičnem delu je predstavljeno zgodnje učenje tujega jezika in pozitivni učinki ter kritična leta za usvajanje tujega jezika. Opisan je način, kako uspešno poučevati tuji jezik. Predstavljen je tudi pomenzgodb pri učenju tujega jezika in kamišibaju na splošno ter tudi pri učenju tujega jezika. Na koncu je opisano tudi, kako ustvarimo svoj kamišibaj za poučevanje angleškega jezika v vrtcu.

V empiričnem delu so predstavljeni rezultati naučenega besedišča za določene živali, barve in števila do deset, ki so se jih otroci učili preko kamišibaja in pravljice Anje Štefan Bobek in barčica. Rezultati so razvidni iz predtesta in končnega testiranja po dvotedenskem obdobju dejavnosti. Opazimo lahko velik napredek, saj so se vrednosti prepoznavanja in poimenovanja angleškega besedišča povišale za več kot polovico. Največ otrok se je naučilo prepoznati in poimenovati angleško besedo za miš, modro in zeleno bravo ter števila do pet.

Ključne besede: tuji jezik, pripovedovanje, pravljice, kamišibaj, papirnato gledališče.

(8)

The diploma thesis presents the learning of English in the preschool period with kamishibai and how it encourages and influences the acquisition of a foreign language. The research includes 19 children, from a kindergarten in central Slovenia, aged 3 and 4 years.

The aim of the diploma thesis is to determine whether kamishibaitheater motivates and encourages preschool children to learn a foreign language and whether childrencan successfully learn English vocabulary of certain animals, colours and numbers up to ten through kamishibai.

The theoretical part presents early foreign language learning and positive effects, as well as critical years for foreign language acquisition and a way to successfully teach a foreign language.

Greater emphasis is placed on the importance of stories in foreign language learning, kamishibai in general and as well as in foreign language learning. At the end it isalso described how we can create kamishibai to teach English in kindergarten.

The empirical part presents the results of the learned vocabulary of certain animals, colours and numbers up to ten, which the children learned through kamishibai of the fairytale by Anja Štefan, Bobek in barčica (Bobek and the Boat). The results can be seen from the pre-test and final testing after a two-week period of activity. We can see great progress, as the values of recognition and naming of English vocabulary increased by more than half. Most children learned to recognize and to name the English word for mouse, blue and green colour, and numbers up to five.

Keywords: foreign language, storytelling, fairy tales, kamishibai, paper theater

(9)

1 UVOD ... - 1 -

2 TEORETIČNI DEL ... - 2 -

2.1 ZGODNJE UČENJE TUJEGA JEZIKA ... - 2 -

2.1.1 Dolgoročni cilji ... - 3 -

2.2 KDAJ ZAČETI POUČEVATI TUJI JEZIK ... - 4 -

2.3 KAKO POUČEVATI TUJI JEZIK V PREDŠOLSKEM OBDOBJU ... - 5 -

2.4 RABA MATERINŠČINE PRI UČENJU TUJEGA JEZIKA ... - 9 -

2.5 POMEN ZGODB PRI UČENJU TUJEGA JEZIKA ... - 10 -

2.6 KAMIŠIBAJ ... - 14 -

2.7 UČENJE ANGLEŠKEGA JEZIKA S KAMIŠIBAJEM ... - 16 -

2.8 KAKO USTVARIMO SVOJ KAMIŠIBAJ ZA POUČEVANJE ANGLEŠKEGA JEZIKA V VRTCU ... - 20 -

2.8.1 Zgodba ... - 20 -

2.8.2 Ilustracije ... - 21 -

2.8.3 Interpretacija/nastop ... - 21 -

3 EMPIRIČNI DEL ... - 22 -

3.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... - 22 -

3.2 CILJI RAZISKAVE ... - 22 -

3.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... - 23 -

3.4 METODE IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... - 23 -

3.4.1 Vzorec ... - 23 -

3.4.2 Opis postopka zbiranja podatkov ... - 23 -

3.4.3 Postopek obdelave podatkov ... - 24 -

2.1.1 Izvedba dejavnosti ... - 24 -

(10)

2.1.2.2 Polstrukturiran intervju z vzgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice ... - 35 -

3 ZAKLJUČEK ... - 38 -

4 LITERATURA ... - 40 -

4.1 VIRI SLIK ... - 43 -

5 PRILOGE ... - 44 -

(11)

Slika 1: Pripovedovanje ob kamišibaju ... - 25 -

Slika 2: Predmeti iz vrečke ... - 26 -

Slika 3: Mize, označene s simboli živali, barv in števil ... - 27 -

Slika 4: Sličice na ogledalu ... - 34 -

Slika 5: Naslovna ilustracija kamišibaja ... - 47 -

Slika 6: Ilustracija 1 ... - 47 -

Slika 14: A mouse ... - 51 -

Slika 15: A frog ... - 51 -

Slika 16: A rabbit ... - 51 -

Slika 17: A fox ... - 52 -

Slika 18: A bear ... - 52 -

Slika 19: Yellow ... - 52 -

Slika 20: Red ... - 52 -

Slika 21: Blue ... - 52 -

Slika 22: Green ... - 52 -

Slika 23: Black ... - 52 -

Slika 24: White ... - 52 -

Slika 25: Orange ... - 52 -

Slika 26: Brown ... - 52 -

(12)

Graf 1: Rezultati predtesta in končnega testa – živali ... - 30 -

Graf 2: Rezultati predtesta in končnega testa – barve ... - 31 -

Graf 3: Rezultati predtesta in končnega testa – števila ... - 33 -

Graf 4: Dodatno usvojene angleške besede ... - 34 -

KAZALO PRILOG Priloga 1: Bobek in barčica (Anja Štefan) ... - 44 -

Priloga 2: Bobek and the Boat (prevedla Eva Jesenovec) ... - 46 -

Priloga 3: Kamišibaj Bobek and the Boat ... - 47 -

Priloga 4: Ček lista ... - 50 -

Priloga 5: Slikovne kartice za testiranje ... - 51 -

(13)

- 1 -

1 UVOD

V današnjem času se vse večkrat srečujemo s tujimi jeziki, predvsem z angleškim. Tudi začetek učenja tujega jezika angleščine se je v zadnjih letih premaknil na zgodnejše obdobje. Verjetno tudi zaradi zavedanja, da se v zgodnjem obdobju jezika naučimo hitreje, saj so naši možgani še zelo elastični in dovzetni za nove informacije.

Ker se sama zavedam, da je tudi meni zgodnje učenje tujega jezika prineslo veliko prednosti, sem se odločila, da bom angleški jezikučila otroke, stare 3 in 4 leta, in ugotavljala, koliko so si tako majhni otroci že zmožni zapomniti in se naučiti tujega jezika. Zasledila sem, da v vrtčevski skupini, kjer sem lahko izvajala dejavnosti, veliko uporabljajo kamišibaj. Preko različnih člankov sem se spoznala kamišibaj in ugotovila, da ga po svetupogosto uporabljajo za učenje tujih jezikov.

Za lažje učenje in razumevanje sem otrokom v angleškem jeziku predstavila pravljico pisateljice in pesnice Anje Štefan Bobek in barčica, ki sem jo poenostavila in prevedla v angleški jezik. Po ilustracijah iz knjige sem narisala ilustracije za kamišibaj, ki sem ga nato predstavila otrokom na različne načine. Pripovedovala sem v angleškem jeziku, slovenskem jeziku s pridihom angleščine ter omogočila in prepustila pripovedovanje tudi otrokom.

V empiričnem delu sem se osredotočila na število prepoznanih in pravilno izgovorjenih angleških izrazov za živali, barve in števila do deset. Pred dejavnostmi sem opravila predtest in po dveh tednih dejavnosti končni test. Podatke sem na koncu primerjala in analizirala s pomočjo grafov.

Pri končni ugotovitvi o napredkih ter uspehih sem si pomagala tudi z lastnim sprotnim opazovanjem in spremljanjem otrok ter intervjujem z vzgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice ter povratnimi informacijami s strani staršev, ki so jih posredovali vzgojiteljici.

(14)

- 2 -

2 TEORETIČNI DEL

2.1 ZGODNJE UČENJE TUJEGA JEZIKA

Zgodnje učenje tujega jezika je vsako učenje tujega jezika v predšolski dobi in v prvih letih osnovnega izobraževanja (Seliškar, 1995, str. 45). V zadnjih letih se je močno razširilo po vsej Evropi, opaziti pa je tudi, da so se meje za začetek učenja tujega jezika znižale. To pomeni, da imajo otroci, ki se zgodaj začnejo učiti tujega jezika, več časa za učenje, omogoča jim tudi daljše časovno obdobje za doseganje jezikovnih zmožnosti in tako lahko dosežejo višje ravni jezikovnega znanja (Pižorn, 2009).

Več kot tretjina Evrope je vpletena v predšolsko učenje tujega jezika, kar pomeni, da so v proces učenja vključeni otroci mlajši od šest let. Pri zgodnjem učenju tujih jezikov v Evropi prevladuje angleščina (Mourao, 2015).

Glavni cilj zgodnjega učenja tujega jezika je naučiti učence medsebojne, sproščene izmenjave ustne, manj tudi pisne besede, ter vzbuditi v mladem učencu ljubezen in veselje do učenja tujega jezika (Seliškar, 1995, str. 45).

Zelo pomembno je, da otroka naučimo razumeti tujo besedo, ga naučimo poslušati tuji jezik ter ga vpeljemo v glasovni sistem tujega jezika. Priučiti mu moramo tudi odzivanje na tujo govorico.

Postopoma ga nato poskušamo naučiti uporabljati govorjene besede. Pomembno je, da ga naučimo zastavljati preprosta vprašanja ter odgovore, tvorjenja nezapletenih stavkov, preprostih pesmi ter osnov komunikacije, kot so npr. pozdravljanje, zahvaljevanje itd. (Seliškar, 1995).

Seliškar (1995) pravi, da si moramo poleg globalnega cilja pri učenju tujega jezika postaviti tudi nekatere dolgoročne in kratkoročne cilje.

(15)

- 3 -

2.1.1 Dolgoročni cilji

a) Razvijanje občutka za jezik (ang. sensibilisation)

Pri vseh procesih učenja, predvsem pa tudi pri učenju jezika, je pomembno, da oseba pridobi pozitiven odnos do predmeta ter da zaupa samemu sebi in svojim spretnostim, ki bodo pripomogle k ohranjanju pridobljenih znanj ter pridobivanju novih tudi po končanem šolanju.

Zelo pomembna je motivacija, ki otroka usmerja k nadaljevanju in nadgrajevanju znanj skozi celotno življenje, zato ima spodbuda in pomoč pri razvoju občutka za jezik v zgodnjih letih tako velik pomen (Seliškar, 1995).

b) Priprava za kasnejše učenje (ang. initiation)

Zgodnje učenje lahko veliko pripomore k boljšim uspehom pri učenju v nadaljnjih letih, saj je otrok motiviran in usmerjen k novim znanjem. Tako bo tudi lažje sprejemal nove izzive. Če bo v zgodnjih letih pridobil določena znanja, bo te v višjih razredih lažje nadgradil, saj mu situacije ne bodo več tako tuje in neznane, hitreje bo povezal svojo in tujo kulturo ter jezik. Tuji jezik mu ne bo predstavljal več le igre, temveč mu bo zadal kakšen težji izziv, ki ga bo treba premagati in usvojiti tudi težje, abstraktne pojme. Te težke izzive je seveda lažje rešiti in prebroditi, če je učenje prijetno in nas motivira misel, da nam bo uspelo (Seliškar, 1995).

c) Vzbuditi občutek za drugačno kulturo (ang. crosscultural awareness)

Zelo pomembno je zavedanje, da poznamo na svetu veliko kultur, ki se med seboj razlikujejo iz več perspektiv. Otroke moramo naučiti sprejemati drugačnost ter strpnosti do drugih nam različnih narodov in njihove kulture (Seliškar, 1995).

d) Splošni razvoj (ang. general development)

Zgodnje učenje tujega jezika pripomore k razvoju otrokovih intelektualnih zmožnosti ter spoprijemanju s socialnimi ter čustvenimi situacijami v življenju (Seliškar, 1995).

Poglavitna ideja pri učenju tujega jezika je povezovanje besed in njihovega pomena v določenih okoljih, ki pripomore k boljši zapomnitvi in razumevanju na novo naučenih besed. Tako otroci lažje povezujejo že prej poznane tuje besede z novo naučenimi in jih med seboj povezujejo ter postavljajo v določen skupni kontekst, ki jim je smiseln. Otroci bodo začeli komunicirati s

(16)

- 4 -

svojimi idejami in izrazi, ki jim bodo smiselni, mi pa jih potem vodimo dalje do pravilne uporabe le-teh (Cameron, 2005).

Otroci so za učenje tujega jezika po navadi motivirani, ker imajo željo po znanju novega jezika, med samim procesom učenja pa se radi zabavajo ob preprostih dejavnostih v sproščenem okolju.

Prav zato moramo vnaprej načrtovati in pripraviti zanimive dejavnosti, a se tudi zavedati, da otroci veliko znanja pridobijo skozi spontane dejavnosti in s pogovorom. Predvsem so motivirani, ko pravilno rešijo določeno nalogo in so takrat še bolj usmerjeni v cilj in pripravljeni za njegovo dosego tudi veliko narediti. Prav je tudi, da otrokom pokažemo, da smo nanje ponosni, ko na primer pravilno izgovorijo tujo besedo, saj bodo z našim potrdilom ustvarjali svojo pozitivno samopodobo in bodo postali samozavestni ter se lažje izražali v tujem jeziku, saj jih ne bo strah narediti napake. Otrokom učenje tujega jezika ne predstavlja le zabave, temveč jim daje tudi občutek nekega izziva in osebnega zadovoljstva, ko ga uspešno opravijo. Doživljanje pozitivnih občutkov ob zgodnjem učenju tujega jezika veliko pripomore h kasnejšemu interesu po učenju tujih jezikov (Brumen, 2011).

2.2 KDAJ ZAČETI POUČEVATI TUJI JEZIK

Kritično obdobje za začetek učenja in usvajanja tujega jezika je po mnenju strokovnjakov nekje v obdobju med tretjim oziroma četrtim ter sedmim oziroma osmim letom starosti (Marjanovič Umek, 2009). Prebeg-Vilke (1995) meni, da je otrokom treba omogočiti, da učenje tujega jezika začnejo čim prej.

Otroci so v proces zgodnjega učenja tujega jezika predvsem vključeni od sedmega do desetega leta, vendar se učenje vedno bolj prenaša tudi že na mlajše generacije, in sicer na predšolsko obdobje. Razlika med osnovnošolskim in predšolskim učenjem tujega jezika je le v tem, da na predšolski stopnji izpustimo obravnavanje branja ter pisanja (Seliškar, 1995).

Strah, da bi zgodnje uvajanje tujega jezika ogrozilo otrokov normalni razvoj, je odveč. Tudi otroci med drugim in tretjim letom s še ne dokončno razvitim in stabiliziranim sistemom izgovarjave v maternem jeziku, bodo vseeno z lahkoto posnemali glasove. Za začetek učenja

(17)

- 5 -

tujega jezika torej ne poznamo starostne meje, pomembno je le, da je učenec motiviran in ima željo ter dovolj časa za kontinuiran proces učenja (Prebeg-Vilke, 1995).

Izredno pomembno je zavedanje, da otroci pri enaki starosti različno hitro razumejo tuji jezik in po različnih poteh pridejo do znanja (Seliškar, 1995). Nikolov in Mihaljević Djigunović (2011) menita, da leta ne vplivajo na uspešnost učenja tujega jezika. Poudarjata pa, da so med posamezniki opazne razlike, zato ne smemo posploševati in pričakovati, da se bo vsak otrok naučil tujega jezika po enaki poti. Pomembno je zavedanje, da se otroci ne razlikujejo le po motiviranosti in odnosu do novega jezika, temveč tudi pri premagovanju jezikovne tesnobe, ki se pojavi pri nekaterih v milejši obliki, pri drugih pa predstavlja veliko oviro pri učenju in izražanju v tujem jeziku.

2.3 KAKO POUČEVATI TUJI JEZIK V PREDŠOLSKEM OBDOBJU Predvsem je pomembno, da pred procesom učenja tujega jezika dobro poznamo otrokovo predznanje; če so otroci mlajšiin še nimajo razvitih osnov maternega jezika, moramo biti pozorni tudi na to. Otroke moramo predvsem osvoboditi strahu pred neznanim in pred napakami, ki jih bodo naredili, preden se bodo pravilno naučili tujega jezika. Učiti moramo razumljivo, sproti pojasnjevati nejasnosti ter jezik podkrepiti z vizualnim gradivom. Pomagamo si lahko s slikami, videoposnetki in konkretnimi predmeti, ki so otrokom blizu in jih uporabljajo v vsakdanjem življenju. Tako si otroci lažje predstavljajo določene pojme in njihovo tuje poimenovanje ter jih tako lažje povežejo med seboj (Prebeg-Vilke, 1995).

V predšolskem obdobju so otroci radovedni in dovzetni za pomnjenje ter raziskovanje, ki je spontano, naravno in neobremenjeno. Pomembno pa je tudi, da se učenje tujega jezika prepleta z igro, saj se tako otrok lažje vključi v učni proces (Brumen, 2009). Seliškar (1995) meni, da če se ob učenju zabavamo in z veseljem usvajamo nova znanja, se učimo hitreje ter trajnejše.

Pomembno je, da so teme za učenje usmerjene v otroka in da izhajamo iz njegovih izkušenj.

Najbolj osnovne teme pri zgodnjem učenju tujega jezika so otrokovo ime, igrače, živali, dom, nato pa se počasi pomikamo proti otrokovemu širšemu okolju in dražljajem, v svet sovrstnikov in nato tudi v svet, kjer otrok ni več osrednji predmet dogajanja (Seliškar, 1995).

(18)

- 6 -

Pozorni moramo biti na to, da je otrokova koncentracija krajša kot pri odraslem človeku, zato se začne hitro dolgočasiti. Ure učenja moramo zato skrbno načrtovati tako, da bodo otroci pri dejavnostih aktivni, tema za učenje mora biti zanimiva pa tudi ne prelahka ali pretežka.

Dejavnosti morajo predstavljati otroku izziv. Da ga razreši, mora otrok vztrajati, sodelovati ter pridobiti nova znanja (Seliškar, 1995). Učne ure angleškega jezika v predšolskem obdobju po navadi trajajo od 30 do 45 minut, odvisno od zainteresiranosti in motiviranosti otrok (Mourao in Ferreirinha, 2016).

Ker otroci tudi hitro pozabljajo, moramo biti še posebej pozorni na to, da bomo dejavnosti naredili zanimive in da bodo za njih predstavljale močna doživetja, ki jih ne bodo takoj pozabili in se bodo vtisnila v njihov spomin. Poleg tega je pomembno, da je pri učenju prisotnega veliko ponavljanja ter utrjevanja (Seliškar, 1995).

V procesu učenja naj bi bili otroci aktivni udeleženci, poleg tega je pomembno, da učimo tujega jezika skozi dejavnosti, ki si jih bodo otroci zapomnili. Najbolje je, da uporaba tujega jezika postane del naše rutine, saj daje rutina otrokom občutek varnosti in možnost napovedovanja, kaj sledi. Otrokom moramo dati čim več možnosti, da uporabljajo tuji jezik, saj se tako najbolje učijo. Zelo primerne so tudi dejavnosti, kjer otroci rešujejo določen problem, saj pri tem po navadi med seboj sodelujejo, komunicirajo in skupaj pridejo do rešitve (Robinson, Mourao in Kang, 2015).

Pomembno je, da poslušamo učence in upoštevamo njihove ideje, vprašanja in želje. S tem otrok zazna, da je sprejet in da sprejemamo njegove ideje ter jih poskušamo uresničiti. To po navadi otroku da dodatno motivacijo in še večjo željo po učenju, saj je sam prispeval del k ideji poučevanja in aktivnostim, preko katerih se učimo (Lavery, 2001).

Stvari, ki jih moramo premisliti, preden začnemo poučevati otroke:

– Začetek učenja: Premisliti moramo, kako bomo otroke pričakali na učnem mestu in kako jih bomo že takoj na začetku navdušili in motivirali. Prvi vtis je zelo pomemben, zato moramo uvodno uro skrbno načrtovati. Na uvodni uri je zelo pomembno, da se dobro predstavimo, torej jasno povemo svoje ime in druge podatke, za katere presodimo, da so za otroke, ki jih bomo poučevali, pomembni. Če otrok ne poznamo, jih povprašamo po njihovih imenih in informacijah, ki so nam pomembne, da bi jih bolje spoznali.

(19)

- 7 -

– Vedenje: Biti moramo samozavestni, za to pa je pomembna dobra priprava. Pomembno je, da smo prijazni in odločni. Vzpostaviti moramo očesni stik, ki med učno uro potuje do vseh oči naših učečih otrok, da se vsi počutijo sprejete in dobrodošle. Ne pozabimo se tudi nasmehniti.

– Dolžina: Učne ure so po navadi daljše, kot mislimo, zato moramo dobro razmisliti, kje naj naredimo smiselno pavzo ali učno uro smiselno predčasno zaključimo, ko so otroci še zbrani.

– Glas: Naš govor mora biti dovolj glasen, a ne preveč. Govoriti moramo razločno, dovolj hitro oziroma dovolj počasi, da nas otroci razumejo.

– Učni pripomočki: Pri učnih urah je zaželeno, da uporabimo učne pripomočke za lažje razumevanje ter za popestritev učne ure. Zelo primeren učni pripomoček pri pripovedovanju pravljic je kamišibaj oziroma papirnato gledališče.

– Učenci ‒ pomočniki: Otroci zelo radi pomagajo pri pripravi učne ure, pripomočkov ter drugih elementov, zato je dobro, če jih vključimo v pripravo učnega prostora.

– Zaključek učne ure: Zaključek učne ure naj bo dobro zasnovan in jasen. Otroci ne smejo od učne ure oditi z nerazjasnjenimi mislimi. Pomembno je, da zaključimo mirno in ne dopustimo, da bi se učna ura končala v hrupu (Primary Language Starter Pack, b. d.).

Otroci se čustveno navežejo na učitelja in preko tega občutijo ter spoznavajo tuji jezik. Odnos učitelja in otrok do tujega jezika je zelo pomemben, saj je prvo spoznavanje s tujim jezikom lahko ključno za vse življenje. Občutek sproščenosti in ugodja pri urah učenja tujega jezika zelo veliko pripomore pri odločitvi otrok, ali bodo začeli komunicirati v tujem jeziku. Ne sme jih biti strah napačne izgovarjave ali napačnih izrazov za določen pojem, saj le-te z utrjevanjem in skupnimi rešitvami z lahkoto odpravimo in popravimo. Otrok je tako motiviran za komuniciranje v tujem jeziku in se preko tega še lažje uči in utrjuje znanja (Prebeg-Vilke, 1995).

Mourao in Ferreirinha (2016) menita, da v vrtcih učenje tujega jezika pogosto izvajajo učitelji angleškega jezika, ki pa jim primanjkuje predšolskega znanja, zato je pomembno, da učitelji in vzgojitelji pri učnih urah angleščine v predšolskem obdobju sodelujejo tako pri načrtovanju kot tudi pri izvedbi učne ure.

Poleg sodelovanja učiteljev in vzgojiteljev so pomemben dejavnik tudi starši, ki lahko s svojim pristopom pozitivno vplivajo na usvajanje tujega jezika pri svojem otroku. Zelo pomembno je sodelovanje med starši, vzgojitelji, učitelji in otroki. Vzpostavitev zaupanja med starši in

(20)

- 8 -

vzgojitelji ima lahko velik pomen pri tem, kako bo otrok zaznaval proces učenja tujega jezika (Ragnardsottir, 2019).

Učni pristopi se razlikujejo glede na posameznega učitelja, ki sledi učnim ciljem in uporablja svoje načine poučevanja:

– Pri poučevanju ne smemo hiteti in površno predelati snovi, saj se vsega le ne moremo naučiti v eni učni uri in usvojiti znanja kar čez noč. Učiteljeva naloga je, da začne učno lekcijo s preprostim jezikom ter izrazi, ki so otrokom bližje, nato pa šele oteži besedišče in uporabi nove, morda težje načine učenja.

– Učence moramo naučiti sodelovanja in dela v parih oziroma skupinah. Izogniti se poskušamo glasnim in kaotičnim učnim uram in poskušamo delo v parih umiriti na zmerno jakost, saj se le-ta pogosto zviša, ko se v skupini pojavi kakšen konflikt, ki ga moramo čim prej odpraviti in razrešiti.

– Zelo pomembno je, da poznamo starostno skupino, s katero delamo in jo poučujemo. Poznati moramo posameznikovo predznanje, saj brez tega težko načrtujemo nadgradnjo znanja.

Mlajši otroci tudi težje sodelujejo v skupinah, saj še nimajo tako dobro razvitih sposobnosti skupnega dela, zato moramo narediti le te manjše in jih po navadi oblikuje učitelj, pri starejših otrocih pa se po navadi skupine oblikujejo glede na želje otrok, saj že sami dobro vedo, s kom dobro sodelujejo in bo tako delo še bolj uspešno in zanimivo.

– Dobro zasnovan učni prostor nam po navadi uredi dobro sodelovalno klimo. Pomembno je, da je prostor prilagodljiv, da lahko umaknemo pohištvo in naredimo prostor za delo v skupinah ali pa za fizične aktivnosti, kjer potrebujemo veliko prostora (Lavery, 2001).

Predvsem moramo biti pozorni na to, da vsem otrokom omogočimo optimalne pogoje za učenje tujega jezika in spodbudno okolje, ki še dodatno motivira otroka. Paziti moramo, da otroci niso pod prevelikim stresom ob učenju, seveda pa je pomembno, da občutijo nekaj pritiska, ki ga nato premagajo in usvojijo zastavljene cilje. Kot pri vseh ostalih dejavnostih, tudi pri učenju tujega jezika naj ne bi otrok in njihovega znanja primerjali med seboj, raje jih spodbudimo, da otroci, ki se hitreje učijo, pomagajo otrokom, ki jim proces učenja povzroča težave ali pa je usvajanje pri njih malce počasnejše (Prošić-Santovac in Radović, 2018).

(21)

- 9 -

Za učenje tujega jezika v zgodnjih letih po navadi uporabljamo različne pristope. Eden od pristopov je na zgodbah temelječa metodologija (ang. story-based methodology) (Brewster, 2002, v Skela in Dagarin Fojkar, 2009). Tudi Seliškar (1995) meni, da so ene izmed najuspešnejših aktivnosti za učenje tujega jezika preproste zgodbe z veliko ponavljanja.

2.4 RABA MATERINŠČINE PRI UČENJU TUJEGA JEZIKA

Zavedati se moramo, da predšolski otrok še vedno usvaja nekatere pojme v maternem jeziku, zato ga ne smemo popolnoma zasuti z neznanimi pojmi (Seliškar, 1995). Pri učenju in poučevanju tujega jezika se moramo zavedati, da le dobro pomnjenje in izgovorjene besede niso dovolj, pomembno je tudi razumevanje (Prebeg-Vilke, 1995).

Ker otrok vse potrebe izraža v maternem jeziku, se tudi med učenjem tujega jezika zgodi, da uporabi materinščino. Tega ne smemo vzeti kot narobe, saj je to naravno. Potruditi se moramo, da otroka dovolj motiviramo, da se bo začel izražati v tujem jeziku, vendar ni nič narobe, če si otrok pomaga z materinščino in preko nje povezuje znanja in usvaja tuje besedišče (Seliškar, 1995).

Pogosto se vprašamo, v kolikšni meri naj bi pri učenju tujega jezika uporabljali materni jezik.

Preklapljanje med jeziki je popolnoma naravno in je seveda pomembno, saj ne moremo pričakovati, da bodo otroci takoj razumeli, kaj jim želimo povedati v popolnoma tujem jeziku.

Uporabo materinščine pri učenju tujega jezika uporabljamo kot orodje za pomoč, ampak moramo sami dobro presoditi, kdaj in zakaj bomo preklopili iz tujega jezika v materinščino. Po navadi med jeziki preklopimo, kadar želimo pojasniti in obrazložiti besedišče, pri razlagi aktivnosti, napovedovanju, kaj sledi in pri ohranjanju konteksta zgodbe (Ellis in Brewster, 2014). Tudi Lavery (2001) navaja, da po navadi materinščino uporabimo pri razlagi navodil za aktivnosti, da je otrokom jasno, kaj morajo početi. Še bolje pa je, če navodila zelo poenostavimo in otroke že od začetka učimo večinoma v angleškem jeziku. Tako se že zgodaj naučijo določenih izrazov oziroma navodil, ki jih na začetku obogatimo še z določenimi kretnjami, mimiko ali pa okrepimo s slikami in drugim vizualnim gradivom, ki otrokom pomaga razumeti, kaj jim želimo sporočiti v njih na začetku še zelo tujem jeziku (Lavery, 2001).

(22)

- 10 -

2.5 POMEN ZGODB PRI UČENJU TUJEGA JEZIKA

Zgodbe so značilne za vse kulture, privlačijo pa tako odrasle kot otroke, ki se jih pravzaprav nikoli ne naveličajo. Z njimi odpremo nek nov svet domišljije v otrocih, ki se poosebijo z liki in skrbno poslušajo, o čem govori zgodba. Otroci si zgodbe dobro zapomnijo in se tako nezavedno učijo jezika. Poleg tega razvijajo tudi strategije za učenje angleškega jezika, npr. ugibajo pomen besed (Seliškar, 1995).

Z mlajšimi otroki pogosto vzpostavljamo prve komunikacijske procese preko zgodb in pravljic, saj so te zanje zanimive in jih radi poslušajo. Tako pripovedovanje zgodb uporabljamo tudi pri učenju tujih jezikov, nasplošno pa so otrokom še bolj razumljive, če so podkrepljene z ilustracijami v knjigah ali pa s kamišibajem. Tako tuje besede povežejo s preprostimi prikazi, ki jih vidijo na slikah. Na primer, da del zgodbe govori o mački, le to pokažemo na sliki ali pa, ko razlagamo, kakšne barve je, to nazorno pokažemo na sliki in podkrepimo z dodatno razlago, če je to potrebno. Pomemben dejavnik je tudi, da se posamezna beseda, torej tudi simbol na sliki, pojavi v zgodbi večkrat, da se otroci čim večkrat srečajo z istim poimenovanjem in tako utrjujejo pridobljeno znanje in poimenovanja za določene stvari. Pozorni moramo biti na to, da v zgodbi ni naenkrat preveč novih besed, saj bi se lahko zgodilo, da zgodba naenkrat ne bi imela več pravega smisla za otroke, saj bi se med našim pripovedovanjem izgubili pri preveč tujih besedah (Nation, 1990 v Cameron, 2005).

Otroci imajo radi pravljice in jim radi prisluhnejo, ker želijo razumeti, kaj se v zgodbi dogaja in kaj sledi, radi si ogledujejo slikanice oz. risbe, ki spremljajo zgodbo npr. kamišibaj ali tako imenovano papirnato gledališče. Ko se otroci začnejo učiti tujega jezika oziroma v mojem primeru učenje angleščine, radi poslušajo zgodbe v njim še zelo tujem in še skoraj nerazumljivem jeziku. Radi tudi po svoje obnavljajo in pripovedujejo zgodbe, kot so si jih zapomnili. To je zelo dober in zabaven način, da otroci obnavljajo tuje besedišče, ki so se ga skozi celotno zgodbo naučili. Preko otrokovega pripovedovanja lahko učitelj preveri, koliko se je ta naučil (Slattery in Willis, 2001).

Tudi Ellis in Brewster (2014) menita, da je za razumevanje zgodb, preko katerih se otroci pogosto učijo tujega jezika pomembno, da so neznane besede podkrepljene z ilustracijami. Tako otroci lažje povežejo tuje besede s sliko oziroma simbolom za to njim še neznano besedo. Če je

(23)

- 11 -

zgodba daljša, je po navadi najbolje, da predstavimo najprej prvi del, nato pa ob vsakem ponovnem pripovedovanju zgodbo podaljšujemo in nadgrajujemo. Otroci tako začetni del zgodbe obnovijo in hkrati ob nadaljevanju spoznajo nove pojme brez skrbi, da bi jih učitelj oz. vzgojitelj naenkrat zasul z vsemi novimi tujimi besedami (Ellis in Brewster, 2014).

Pravljice pri učenju tujega jezika pomagajo otroku povezati nove stvari z že poznanimi.

Pomagajo mu odpreti pot v svet domišljije in odpreti oči, da si zna predstavljati, kako na svet gleda nekdo drug. Preko pravljic otrok spoznava tuje kulture in odnose med njimi. Poleg tega veliko otrok preko pravljic lažje komunicira z drugimi in lažje deli svoje mnenje in razmišljanja.

Zelo pomemben dejavnik pravljic je ta, da so zabavne in otroci ob poslušanju ali pripovedovanju doživljajo pozitivne občutke, se sprostijo in se poleg tega še učijo (Slattery in Willis, 2001).

Pri zapomnitvi in razumevanju tujega jezika nam pogosto pomaga tudi uporaba zvočnih učinkov, npr. oglašanje določenih živali. Ko v zgodbi predstavljamo mačko, poleg tujega poimenovanja še spodbudimo otroke, da z nami oponašajo mačko. Tako bodo povezali besedo mačka in oglašanje mačke s tujim poimenovanjem in si lažje zapomnili tujo besedo. Otrokom bo veliko pomenilo, če bodo lahko čim bolj vključeni v pripovedovanje zgodbe, zato jim dopustimo, da nam zastavljajo vprašanja, se oglašajo kot živali v zgodbi in nam pomagajo pri razlagi neznanega in pomembne tuje besede večkrat ponovimo, saj si bodo tako zgodbo in besede lažje zapomnili (Slattery in Willis, 2001).

Mlajši otroci ob poslušanju pogosto ponavljajo besede, ki jih kot pripovedovalci uporabljamo, veliko tudi govorijo v maternem jeziku o tem, kaj vidijo na slikah. To jim moramo dopustiti in poleg tega uporabljamo tuji jezik, ki ga bodo skozi čas začeli uporabljati tudi otroci, ko jim bodo izrazi postajali jasnejši in bodo dovolj samozavestni za uporabo tujega jezika (Slattery in Willis, 2001).

Pri izbiranju zgodb moramo biti pozorni na nekaj dejavnikov. Med drugim tudi na to, da se otrok poistoveti z liki v pravljici, dogodki v pravljici naj bi otroka zabavali, vznemirili in kdaj tudi prestrašili, saj bo to še dodatna motivacija za nadaljevanje poslušanja in pripovedovanja zgodbe.

Pozorni moramo biti tudi na dolžino zgodbe in zahtevnost besedišča, glede na starost otrok in njihovo predznanje. Zelo pomembne so tudi ilustracije in njihova kakovost (Cambridge Assessment English, 2021).

(24)

- 12 -

Otrokom ni treba razumeti celotne zgodbe, ki jim jo pripovedujemo v tujem jeziku, morajo pa razumeti glavno rdečo nit zgodbe, da lahko sklepajo in si predstavljajo sami, kaj jim želimo predstaviti. Zelo pomembno je, da zgodbo pripovedujemo doživeto, jasno in s pravo intonacijo.

To bo ustvarilo dobro klimo in okolje, v katerem se bodo otroci lažje vživeli v zgodbo (Slattery in Willis, 2001).

Preko zgodb otroci razvijajo tudi različne strategije za učenje angleškega jezika, kot so npr.

ugibanje pomena novih besed, urjenje spomina, napovedovanje, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju zgodbe itd. Te strategije nam pomagajo tudi pri učenju drugih predmetov, ne samo angleškega jezika, in nas spremljajo skozi celotno življenje (Ellis in Brewster, 2014).

Pravljice lahko v povezavi z učenjem tujega jezika predstavimo preko slik in kretenj, ki otroku pomagajo razumeti zgodbo. Otrokom pomagajo k pozitivni naravnanosti do tujega jezika in k tem, da jim je učenje le tega zabavno in ne predstavlja napora, ki bi lahko vodil v odpor do tujega jezika. Otroku so pravljice v veliko pomoč v povezavi materinščine, ki jim je že poznana in tujega jezika, ki se ga učijo, poleg tega pa se začnejo zavedati, kako je zgrajen jezik in njegova pravila, ki se po navadi razlikujejo od maternega jezika. Otroci se preko poslušanja tujega jezika naučijo pravilne izgovarjave in intonacije jezika, zato moramo biti kot učitelji zelo pozorni, da pravilno izgovarjamo in otrokom pravilno predstavljamo tuji jezik in se s tem izognemo kasnejšim težavam in napakam, ki jih, ko jih enkrat že usvojimo, težje popravimo. Pravljice v tujem jeziku otroka motivirajo za razne jezikovne aktivnosti, kot so na primer poslušanje, govorjenje, branje in pisanje. Zadnjih dveh pogosto še ne uporabljamo v vrtcu, saj otroci še ne znajo dobro pisati ali brati, zato pa se toliko bolje osredotočimo na prvi dve (Slattery in Willis, 2001).

Pripovedovanje je pri predstavljanju pravljice bolj priporočljivo kot branje, saj se tako v zgodbo lažje čustveno vživimo, poleg tega pa nam omogoča prilagodljivost pri predstavitvi zgodbe.

Čeprav vsak pripovedovalec tako zgodbo pove drugače in izpusti elemente oziroma doda nove, rdeča nit zgodbe ostaja. Med pripovedovanjem v zgodbo lažje vključimo otroke, ki se jim ob določenih delih zgodbe porodijo vprašanja in jih lahko sproti razrešimo. Lažje tudi vidimo, ali otroci razumejo zgodbo in tako lahko v tistem trenutku razjasnimo neznano in nerazumljivo besedišče ali del zgodbe, kar pa je za učenje tujega jezika še posebej pomembno. Tako otrokove dileme ne čakajo do konca pripovedovanja in se morda do takrat že pozabijo in ne razrešijo.

(25)

- 13 -

Zaradi tega se nam ni treba strogo držati besedila zgodbe in nas večkratna ponovitev besedila, dodatni opisi ilustracij ter vprašanja ne ovirajo, le še dodatno motivirajo otroka za poslušanje in sledenje zgodbi (Bettelheim, 2014).

Vprašanja med zgodbo lahko pozitivno vplivajo na razumevanje zgodbe ali na preverjanje, če otroci razumejo določene dele zgodbe. Dobro je, če že pred predstavljanjem zgodbe premislimo, kaj bi lahko vprašali med zgodbo, da to kasneje lažje in hitreje izvedemo. Tako je pripovedovanje bolj spontano in povezano. Pri vprašanjih se lahko osredotočimo na osebe in vprašamo, kdo je nekaj naredil. Pogosto uporabljamo tudi vprašanja, ki se začnejo z vprašalnico kaj, npr. kaj je nekdo pojedel, kaj je nekdo storil, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju itd. Lahko uporabimo tudi vprašanja z vprašalnico kako ali zakaj, npr. kako je nekdo nekaj naredil, zakaj misliš, da je nekdo nekaj naredil. Pri zadnji skupini vprašanj lahko otroci izrazijo svoje mnenje, saj so to po navadi vprašanja odprtega tipa za razliko od prvih dveh, ki sta bolj ali manj zaprta (Slattery in Willis, 2001).

Preden zgodbo predstavimo otrokom, se moramo tudi sami pripraviti. Zgodbo moramo večkrat prebrati in si jo zapomniti, da bo naše pripovedovanje naravno in sproščeno. Lahko se tudi posnamemo in poslušamo svoje pripovedovanje. Tako bomo slišali, kako izgovarjamo določene besede in se v prihodnosti popravili, če se kaj ne sliši dobro. Pripravimo si vprašanja, ki jih želimo med zgodbo zastaviti otrokom. Pripravimo si slikanico ali kamišibaj, pri katerem moramo biti pozorni na to, da imamo slike postavljene po vrsti, da se med zgodbo ne bi zgodilo, da bi nam napačno razvrščene slike pokvarile pravljično vzdušje in nas zmedle (Slattery in Willis, 2001).

Vsakič, ko ponovno pripovedujemo zgodbo, si otroci zapomnijo več, zmožni so vedno bolj sodelovati pri pripovedovanju, saj vedno bolj razumejo zgodbo in tuji jezik. Ko zgodbo večkrat obnovimo, so nekateri otroci že zmožni sami ob slikah ali kamišibaju pripovedovati in nam predstaviti zgodbo iz svojega vidika oziroma po svojem spominu. Kamišibaj jim je v veliko pomoč, saj se preko slik spomnijo tujih besed, ki so se jih naučili in jih lažje uporabijo pri pripovedovanju (Slattery in Willis, 2001).

Razloga, zaradi katerih uporabljamo zgodbe pri učenju tujega jezika, sta motivacija in izziv, ki ga zgodba predstavlja otroku. To vodi v ustvarjanje pozitivnega odnosa do jezika in učenja. Otroci se poosebijo z liki v pravljici in se vživijo v dogajanje, poleg tega pa širijo svoj besedni zaklad

(26)

- 14 -

tako v materinščini kot tudi v tujem jeziku. Medtem ko otroci pozorno poslušajo zgodbe, jih učitelj uči tujega jezika, pravil in struktur, ne da bi le-ti občutili napor ob učenju. Zgodbe pomagajo otrokom in odraslim pri grajenju na lastni samopodobi in pri nastopanju, ki mnogim povzroča težave zaradi treme. V pravljičnem svetu in ob prijetnem vzdušju razredu ali igralnici se lažje sprostimo in se prepustimo pripovedovanju. Pravljice poleg drugih pozitivnih učinkov, ki sem jih naštela,pomagajo pri pomnjenju, logičnem razmišljanju, ugibanju pomena in razmišljanju o nadaljevanjih zgodbe ter uporabi domišljije, to vse pa pripomore k boljšemu in lažjemu učenju tujega jezika (Brewster, Ellis in Girard, 2002).

Če otroci niso navajeni pripovedovanja oziroma se z njim še niso velikokrat srečali, je pomembno, da začnemo s kratkimi deli zgodbe, da se navadijo te metode in se z njo spoznajo.

Poznati moramo otroke in razbrati, kdaj moramo zaključiti s pripovedovanjem, še preden jim pade koncentracija. Zaključiti moramo tako, da so otroci še motivirani in jim za naslednje srečanje s pripovedovanjem določene zgodbe pustimo čas za razmišljanje, kaj se bo naslednjič zgodilo v nadaljevanju (Brewster, Ellis in Girard, 2002). Poskrbeti moramo tudi, da so otroci udobno nameščeni, da vsi vidijo pripovedovalca, njegove kretnje in mimiko obraza (Seliškar, 1995).

Kamišibaj oziroma papirnato gledališče je eden izmed načinov, ki ga uporabljamo za pripovedovanje in prikazovanje zgodb preko preprostih ilustracij. Kamišibaj gledališče izvira iz Japonske (Miller, 2020) in bo podrobneje predstavljeno v naslednjem poglavju.

2.6 KAMIŠIBAJ

Ime kamišibaj ali tuje kamishibai je izpeljanka iz japonščine, iz besed kami,ki pomeni papir in shibai,kipomeni igra oziroma gledališče. Je starodavno japonsko orodje, ki je za pripovedovanje zgodb še danes v uporabi pri številnih knjižničarjih pa tudi v domovih za ostarele, vrtcih ter šolah (Enjelvin, 2018).

Kamišibaj postaja vedno bolj priljubljen po svetu, v Sloveniji pa ga je občinstvo prvič spoznalo leta 2013. Od takrat se je močno povečalo število kamišibajkarjev, nastalo je tudi kar nekaj

(27)

- 15 -

centrov, ki se intenzivno ukvarjajo s kamišibajem. Predvsem se je povečala uporaba pri pedagoških delavcih, ki z njim predstavljajo zgodbe otrokom (Sitar, 2018).

V Sloveniji predvsem prevladuje avtorski kamišibaj, kjer celoten izdelek ustvarimo in tudi predstavimo sami, lahko pa se dopolnjujemo z nekom, ki namesto nas nariše ali pa predstavi zgodbo (Nagode in Rupnik Hladnik, 2018).

Kamišibaj je na videz zelo preprosta umetniška oblika, ki povezuje besedno in likovno umetnost ter ustvarjalcu omogoča veliko možnosti ustvarjanja, raziskovanja in izražanja, s katerim vodi občinstvo, zbrano pred lesenim gledališčem, v nove svetove (Sitar, 2018).

Leseni del gledališča imenujemo butaj (jap. butai), ki pomeni oder. V butaj so vložene slike, ki prikazujejo zgodbo. Poskrbeti moramo, da so v butaj vložene po vrsti, kot teče zgodba. Prva slika po navadi prikazuje naslovnico, kjer je napisan naslov in avtor zgodbe, na zadnji sliki pa je napisana beseda ''konec'', s katero po navadi označimo zaključek (odjavno špico lahko tudi izpustimo in končamo zgodbo z zadnjo sliko). Hrbet butaja je odprt, saj si lahko na zadnjo stran slik napišemo besedilo, vendar se pri nas večina kamišibajkarjev odloča za pripovedovanje in sledenju tradicionalnemu prenašanju ustnega pripovednega izročila. Zgodba se začne, ko odpremo vrata butaja, in zaključi, ko jih zapremo (Sitar, 2018).

Slike kamišibaja morajo povezovati zgodbo v celoto, v kateri je predstavljen dramski trikotnik z vsemi njegovimi elementi, torej zasnovo, zapletom, vrhom, razpletom in razsnovo (Nagode in Rupnik Hladnik, 2018). Pri slikah moramo biti pozorni na to, da so preproste in ne preveč obložene z nepomembnimi detajli. Pomembno je, da bistvo iz slike izstopa in gledalcu prvo pade v oči. Pozorni moramo biti na to, da slike nimajo pomembnih elementov na robovih, ki bi jih okvir butaja lahko zakril (Sitar, 2018). Za boljšo vidljivost naj bi bile na slikah kamišibaja linije močne, saj so gledalci po navadi od butaja malo oddaljeni (Nagode in Rupnik Hladnik, 2018).

Nastopanje s kamišibajem zajema več pomembnih elementov, to so besedilo, ilustracije, glas in govorica telesa. Če je vsak od elementov dobro in premišljeno uporabljen, je predstava po navadi uspešna. Zelo pomembna je tudi naša energija, ki pa še pripomore k temu, da so gledalci navdušeni in motivirani za poslušanje in se lažje vživijo v zgodbo (Umberto, 2018).

(28)

- 16 -

Kamišibaj je odličen didaktični pripomoček za približevanje učne snovi in lažje učenje. Preko njega lahko obravnavamo pravljice, kratke zgodbe, pesmi ali razlagamo učno snov (Nagode in Rupnik Hladnik, 2018).

2.7 UČENJE ANGLEŠKEGA JEZIKA S KAMIŠIBAJEM

Kamišibaj je predvsem zelo vsestransko in zabavno orodje, ki nam ponuja veliko možnosti za učenje, poleg tega pa spodbuja tudi domišljijo ter dramsko uprizarjanje. Zgodbe za kamišibaj so na voljo v več jezikih, zato so primerne za učenje tujih jezikov. Pri kamišibaju je pomembno, da začnemo na stopnji, ko pripovedovalec oziroma kamišibajkar najprej predstavi zgodbo poslušalcem, ki so v vlogi mirne publike, nato pa ponudi le-tem tudi možnost, da se preizkusijo v samostojnem pripovedovanju, kar pripomore k dodatni motivaciji in možnostim za učenje (Enjelvin, 2018).

S kamišibajem pripomoremo k čustveniinteligenci in bogatenju občutka pripadnosti neki skupini oz. skupnosti. Poleg tega otroke navdušimo s prebiranjem, pripovedovanjem in iskanjem novih zgodb za tovrstno obliko predstavljanja zgodbe. Otroci si radi tudi sami izmišljujejo zgodbe, zato lahko to tudi dobro izkoristimo in sami naredijo kamišibaj slike za svojo zgodbo ter nam jo kasneje predstavijo posamezno ali v skupinah, saj nekateri otroci radi sodelujejo, drugi raje ustvarjajo sami. Otroci s tem prevzamejo odgovornost za celotno predstavo (Aldama Jimenez, 2018).

Pri učenju tujih jezikov je pogosto uporabljena tehnika pripovedovanja zgodb, a nekateri se jim izogibajo, saj niso dovolj prepričani o svojem nastopanju in sposobnosti pripovedovanja ter glasnega govorjenja, pogosto prevladuje tudi občutek pretežkega jezika v zgodbah, nerazumevanje in nepravilno uporabljanje slikovnega gradiva ter nepravilno načrtovanje dela.

Prav zato moramo zgodbo, preden jo s kamišibajem predstavimo otrokom, večkrat prebrati in analizirati. Če se nam besedilo zdi pretežko in ga otroci po našem mnenju ne bi razumeli, ga prilagodimo, in ko otroci usvojijo določene tuje besede, ga otežimo, če se nam to zdi potrebno.

Če ne zaupamo v ilustracije za kamišibaj, ki so za določene zgodbe že narejene, je bolje, da jih narišemo sami in prilagodimo tako, da bo naše pripovedovanje ob njih tekoče in samozavestno ter da bomo vanj prepričani, saj bomo le tako prepričali tudi otroke. Če bomo mi sproščeni ob

(29)

- 17 -

predstavljanju zgodbe v tujem jeziku, bodo tudi otroci to začutili in se sprostili ter se lažje učili (Karpenko, 2018).

Hladnik Rupnik (2018) meni, da je prva komunikacija v tujem jeziku lahko zelo stresna in zastrašujoča, poleg tega pa nam predstavlja nek izziv. Pogosto, ko smo postavljeni pred tak izziv, ne vemo niti, kam bi se postavili, kam bi dali svoje roke in v glavah nam od strahu odzvanja le, kaj vse delamo narobe oziroma se sprašujemo, ali je z nami vse v redu. To je seveda popolnoma običajno, a vseeno k temu pripomore pripomoček kamišibaj, ki nas razbremeni, saj se lahko zanj delno skrijemo in s tem skrijemo tudi naš strah. Če zaradi stresa pozabimo, kaj sledi v zgodbi, pogledamo slike in si po svoje interpretiramo pomen ter pripovedujemo, kar vidimo (Rupnik Hladnik, 2018).

Poznamo različne stopnje težavnosti zgodb za kamišibaj. Tako lahko začnemo z učenjem z najlažjo verzijo in nato nadgrajujemo težavnost, kar pa je zelo pomembno pri učenju tujega jezika. Začnemo z zelo preprostim besediščem in kratkimi stavki, ko otroci to usvojijo, zgodbi dodamo besedišče in jezikovne strukture. Sproti moramo torej tudi preverjati, koliko so se otroci naučili in zaznati, kdaj lahko besedilo otežimo. To najlažje preverimo tako, da otroke vključimo v pripovedovanje. Poslušalci lahko v vlogi kamišibajkarjev nastopijo kot posamezniki ali kot skupina, ki sodeluje in skupaj ustvari zgodbo ob slikah. V vlogi pripovedovalca je tako posameznik primoran se izražati v tujem jeziku in tako se kljub morebitnim napakam in naši pomoči nauči tujega besedišča (Enjelvin, 2018).

Otrok ima v sebi veliko željo po nastopanju, zato moramo omogočiti, da so v skupini aktivni vsi, ne le določeni posamezniki. Uspeh pri nastopanju in v igri prinese otroku dodatno motivacijo in željo po nadaljevanju (Seliškar, 1995).

Pogosto je v literaturi zaslediti, kako zelo pomembna je komunikacija pri predstavljanju zgodbe s kamišibajem, sploh če pri tem sodeluje več nastopajočih. Gledalci so sicer predvsem pozorni na butaj s slikami, vendar je zelo pomemben tudi pripovedovalec, ki razlaga, kaj sporočajo narisane slike, povezuje zgodbo in komunicira z gledalci. Priporoča se preprost jezik z veliko dialoga, ki gledalcu prepušča svobodo in ohranja pozornost (Aldama Jimenez, 2018).

Kamišibaj pomaga pri učenju tujega jezika tako, da nazorno pokaže jasen kontekst in pripomore k prenašanju besednega pomena in povezovanja s slikovnim gradivom. Tako si lažje zapomnimo

(30)

- 18 -

besedišče. Tudi ko končamo s pripovedovanjem, si tako otroci lažje prikličejo imena za določena števila, živali, barve itd. v svoj spomin, saj je bila naučena beseda podkrepljena s sliko (Karpenko, 2018).

Zelo je pomembno, da imamo pri predstavljanju zgodbe s kamišibajem dobro interakcijo z občinstvom, uporabljamo obrazno mimiko, smo obrnjeni proti gledalcem, govorimo pa glasno in razločno ter dovolj počasi, da nas občinstvo razume. Ne smemo pozabiti tudi na doživetost, ki vzpostavi še boljše ozračje in otroke spodbudi k vživetju v zgodbo (Nagode in Rupnik Hladnik, 2018).

Pri pripovedovanju s kamišibajem je pomembno, da znamo brati in interpretirati slike ter se preko njih izražati. Znati moramo vključiti čustva, pripovedovati z občutkom in kritičnostjo. Naše pripovedovanje ne sme biti monotono in nezanimivo, saj to poslušalcev ne motivira za poslušanje (Aldama Jimenez, 2018).

Pri učenju jezika je zelo pomembna repeticija neznanih besed. Prav zato je učenje preko zgodb s kamišibajem, kjer se določeni predmeti, osebe, živali, števila itd. pojavijo večkrat, zelo primerno.

Otroci tako večkrat slišijo določene tuje besede in jih povežejo z ilustracijo, tako pa se učijo, obnavljajo in nadgrajujejo že pridobljeno znanje. S ponavljanjem celotne zgodbe pa si lažje zapomnijo tudi podrobnosti, saj ob vsaki ponovitvi znajo že nekaj več besed in se lahko osredotočijo še na druge (Karpenko, 2018).

Vedeti moramo, da poslušanje zgodbe ni pasivna dejavnost. Otroci med poslušanjem razbirajo elemente našega glasu v določenih situacijah v zgodbi, povezujejo naš glas sčustvi, ki jih liki v zgodbi doživljajo, poslušajo nove tuje besede in ugotavljajo njihov pomen, v glavah si rišejo svoje slike za lažjo zapomnitev tujega, zamišljajo si in ugotavljajo, kaj sledi v zgodbi, kaj bo narisano na naslednji sliki kamišibaja in ugotavljajo, če so pravilno napovedali nadaljevanje.

Otrokom moramo pomagati razumeti zgodbe, zato večkrat ponovimo tuje besede za različne živali, na primer uporabimo drugačno intonacijo našega glasu, da je doživljanje poimenovanja za določeno žival še bolj zanimivo (Karpenko, 2018).

Otrok po navadi ne moti, če ne poznajo vseh tujih besed ob našem pripovedovanju, če je le-to podkrepljeno s kamišibaj ilustracijami. Tudi če se otroci izgubijo v morju tujih besed, bodo lažje plavali skozi zgodbo, saj jo bodo povezali z elementi na slikah in bodo razumeli, kaj se je

(31)

- 19 -

zgodilo. Verjetno pa si bo vsak interpretiral zgodbo po svoje, kar pa nas ne ovira, saj je pomembna le rdeča nit zgodbe, ki je po navadi v zgodbah za malčke očitna, da le ti lažje sledijo in razumejo zgodbo (Karpenko, 2018).

Besedilo kamišibajev za mlajše otroke naj bo sestavljeno iz kratkih delov besedila ter preprostih besed. Pri pripovedovanju najmlajšim dobro učinkujejo ponavljanja ter igrivi poetični elementi (Sitar, 2018). Vzgojitelj naj v celotnem procesu uporablja ustrezen učni pogovor, s katerim otroka spodbuja,npr. vpraša, kaj je na ilustracijah, spodbudi otroka, da šteje elemente na ilustracijah, povpraša po mnenju o tem, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju zgodbe ali spodbudi otroka, da nadaljuje pripovedovanje zgodbe (Nagode in Rupnik Hladnik, 2018).

Kot vzgojitelji oziroma učitelji moramo vedeti, koliko podrobnosti in novih besed so otroci zmožni razumeti pri enkratnem poslušanju zgodbe in kolikokrat bomo le-to še ponovili.

Karpenko (2018) predlaga, da poslušanje okrepimo z določenimi aktivnostmi, kot so na primer, da otroci vstanejo, ko slišijo določeno tujo besedo, ki se v zgodbi seveda večkrat ponovi. Tako otroci obnavljajo določeno besedo in so nanjo pozorni skozi celotno zgodbo ter si jo tako lažje zapomnijo (Karpenko, 2018).

Pri učenju govorjenja v tujem jeziku pri mlajših otrocih pogosto prevladuje govor vzgojiteljev in učiteljev, otroci pa se nato pridružijo ob določenih poznanih besedah ali odgovarjanju na kratka in preprosta vprašanja. Ob učenju tujega jezika s kamišibajem lahko uporabimo naslednje aktivnosti:

– Zastavljanje kratkih vprašanj s strani učitelja npr. ''How many cats are there in the picture?'', ko pridobimo odgovor, spodbudimo otroka, da tudi on zastavi vprašanje svojemu prijatelju in mu pri tem seveda pomagamo.

– Igre ugibanja, pri katerih vzgojitelj ali otrok opisuje npr. določeno žival iz zgodbe v angleščini, otroci pa ugibajo, kaj opisuje in kakšne namige nam daje. Otrok na primer poda opis ''It's an animal. It's got four legs. It's orange. It's got a long tail. It lives in the forest.'' – Pripovedovanje svoje zgodbe z liki iz zgodbe, preko katere so se naučili tujih besed. Ta

aktivnost je primernejša za starejše otroke, a se z našo pomočjo lahko tega lotijo tudi mlajši otroci (Karpenko, 2018).

(32)

- 20 -

Pri uporabi kamišibaja za učenje je pomembno, da ga ne uporabljamo prepogosto, da ne bi izgubil svojega čara, vendar se predvsem v vrtcih lahko tega poslužujemo občutno več in bolj pogosto, saj je to le eden izmed načinov predstavljanja zgodb, ki jih poznamo. Seveda pa uporabljamo poleg kamišibaja tudi druge dopolnilne načine, sploh za učenje tujih jezikov. To so na primer razne pesmi, izštevanke, plesne in druge didaktične igre, ki obogatijo učne ure tujega jezika (Rupnik Hladnik, 2018).

2.8 KAKO USTVARIMO SVOJ KAMIŠIBAJ ZA POUČEVANJE ANGLEŠKEGA JEZIKA V VRTCU

2.8.1 Zgodba

Kot prvi element je pomembna zgodba, ki jo bomo predstavili. Pri izbiri zgodbe po navadi izbiramo tiste, ki vzbudijo našo domišljijo in so nam blizu, zgodbe, ki v nas vzbujajo močna čustva in ustvarjalnost. Izbirati moramo predvsem take zgodbe, ki jih začutimo, v njih se nas nekaj dotakne in dobimo željo po uprizarjanju in delitvi z drugimi. Preden začnemo z nadaljevanjem, se moramo vprašati, ali ima zgodba dobro sporočilnost, nam nudi dovolj slikovit svet, ki odpre vrata v domišljijo in nudi možnost za dinamiko prepletanja. Ko predelamo ta vprašanja, premislimo, če je dolžina zgodbe primerna, dovolj jasna brez preveč zapletov in ali se je v glavnega junaka lahko vživeti (Sitar, 2018).

Izberemo lahko že napisana besedila in zgodbe v slovenščini in jih za potrebe poučevanja angleškega jezika prevedemo in preuredimo za določeno starostno skupino. Predvsem se osredotočimo na besedišče, za katerega želimo, da ga otroci usvojijo, npr. na živali, barve, števila itd. ostale nepomembne elemente lahko izpustimo, in jih kasneje, ko otroci že usvojijo določene tuje besede, dodamo in obogatimo besedilo. Po navadi se, če ne najdemo zgodbe, ki bi ustrezala naši tematiki poučevanja in smo dovolj ustvarjalni, odločimo napisati zgodbo sami. Včasih nam je lažje, če si jo najprej napišemo v maternem jeziku, nato pa prilagodimo in prevedemo v angleščino, vendar je bolje, da zgodbo napišemo neposredno v angleščini in že takoj vidimo, katere preproste povedi bomo uporabili. Pri prevajanju opazimo, katere elemente lahko izpustimo, da bodo otroci zgodbo lažje razumeli in se naučili angleškega besedišča. Predvsem se

(33)

- 21 -

osredotočimo na to, da bomo zajeli toliko besedišča, kot želimo, da se jih otroci naučijo. Pozorni moramo biti tudi na dolžino zgodbe in število slik kamišibaja, ki jih bomo uporabili. Teh po navadi uporabimo od 5 do 30, v povprečju okoli 15 (Sitar, 2018).

2.8.2 Ilustracije

Drugi pomembni element so ilustracije za kamišibaj. Kar nekaj pravljic je že ilustriranih za kamišibaj, a če se za ilustriranje odločimo sami, moramo biti pozorni na naslednje elemente.

Domisliti si moramo, kako bo izgledal naš glavni junak, kakšne bodo njegove značilne vizualne poteze, nato enako razmislimo tudi o ostalih likih v zgodbi. Zamisliti si moramo prostor, v katerem bodo naši pravljični junaki nastopali. Prostor pogosto prispeva k vzdušju v zgodbi (Sitar, 2018).

Pomembno je, da si vse najprej dobro skiciramo in določimo tehniko, ki jo bomo uporabili za risanje ilustracij za kamišibaj. Tako je dobro tudi, da premislimo in predelamo različne načrte za določene scene in kako bomo predstavili določen lik v posamezni situaciji. Nekatere ilustracije so narisane od daleč, druge od blizu in predstavljajo podrobnosti, kamišibaj pa nam predstavlja tudi možnost presenečenja, saj lahko ilustriramo tako, da je na polovici risbe presenečenje. Torej ko izvlečemo risbo le do polovice, se bo pod skritim delom skrivalo presenečenje in bo ustvarilo prav posebno vzdušje (Spagnoli, 2006).

2.8.3 Interpretacija/nastop

Ko smo prevedli zgodbo v angleški jezik oz. jo sestavili v angleščini in narisali dopolnilne ilustracije za zgodbo oziroma ilustracije za kamišibaj se pripravimo na nastop in interpretacijo zgodbe. Odločiti se moramo, ali bomo zgodbo pripovedovali ali brali. Priporočeno je pripovedovanje, saj se tako lažje prilagajamo in vživimo v zgodbo (Sitar, 2018).

Še preden stopimo pred občinstvo, moramo preveriti, da so kamišibaj ilustracije v butaju zložene pravilno po vrstnem redu, da se nam ne bi med zgodbo zgodilo, da bi bile le-te pomešane in bi nam to pokvarilo nastop. Ko odpremo vratca butaja, se zgodba začne. To je naš čas, da

(34)

- 22 -

prepričamo poslušalce z našo zgodbo, jih preko nje naučimo tujega jezika in jih zabavamo. Ko se vratca zaprejo, je zgodbe konec (Sitar, 2018).

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA

Namen diplomskega dela je preizkusiti način pripovedovanja zgodb s pomočjo papirnatega gledališča oziroma kamišibaja. Z akcijsko raziskavo želim otroke spodbuditi za učenje tujega jezika oz. angleščine v zgodnjem otroštvu ter njihovo zanimanje za usvajanje jezika, ki ni njihova materinščina. Želim, da bi bilo srečanje s tujim jezikom vrtčevskim otrokom prijetno in zabavno, v sproščenem okolju in hkrati tudi poučno. S pomočjo papirnatega gledališča in pripovedovanjem preprostih zgodb, ki jih bom ilustrirala in napisala sama, želim, da bi otroci usvojili osnovno besedišče nekaterih barv, živali in števil.

V tem obdobju so otroci radovedni in dovzetni za pomnjenje ter raziskovanje, ki je spontano, naravno in neobremenjeno. Pomembno pa je tudi, da se učenje tujega jezika prepleta z igro, saj se tako otrok lažje vključi in ga še dodatno motivira. V igralnici želim narediti prijetno, sproščeno in spodbudno okolje, v katerem bodo otroci našli način za komuniciranje in izgubili morebiten strah pred tujim jezikom, saj je dobro počutje ena izmed človekovih osnovnih potreb, ki vodi tudi k večji želji po raziskovanju novega (Brumen, 2009).

3.2 CILJI RAZISKAVE

– Ugotoviti, ali gledališče kamišibaj motivira in spodbuja predšolske otroke k učenju tujega jezika (angleščine).

– Ugotoviti, ali se lahko preko pravljic in slikovnega gledališča otroci uspešno naučijo angleškega besedišča za nekatere barve, števila in živali.

(35)

- 23 -

3.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

– V kolikšni meri kažejo otroci, stari 3‒4 leta zanimanje, za učenje angleščine ob uporabi kamišibaja?

– V kolikšni meri slikovno gledališče kamišibaj otrokemotivira, da se v obdobju dveh tednov, ob štirikrat tedenski dejavnosti naučijo besedišča za angleško poimenovanje nekaterih barv, števil in živali?

– V kolikšni meri slikovno gledališče kamišibaj otroke spodbuja k besednemu izražanju in pripovedovanju v angleškem jeziku?

3.4 METODE IN RAZISKOVALNI PRISTOP

Raziskava diplomskega dela bo temeljila na deskriptivni metodi. Uporabila bom akcijsko raziskavo, znotraj katere želim vplivati na konkretno pedagoško prakso.

3.4.1 Vzorec

Vzorec, ki ga bom zajela v raziskavo, bo neslučajnostni in namenski glede na potrebe raziskave.

V raziskavi bo sodelovalo 19 otrok, starih 3‒4 leta, vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice.

3.4.2 Opis postopka zbiranja podatkov

Raziskovalno nalogo bom izvedla v dveh tednih, štirikrat na teden. Vsak dan bom v skupini prisotna 3ure. Celotna izvedba v skupini bo potekala 12 ur.Podatke o tujejezikovnem napredku bom zbirala s sprotnim opazovanjem in zapisovanjem ugotovitev po vsakem srečanju ter s pomočjo predtesta in končnega testiranja znanja izbranega besedišča tujega jezika.

Otroke bom poučevala tako, da se jim bom predstavila v angleščini s preprostimi besedami ter jih naprej naučila angleškega pozdrava ''Hello/Good morning'', po koncu pa se bomo poslovili z

(36)

- 24 -

''Goodbye''. Zgodbo z naslovom Bobek in barčica avtorice Anje Štefan (priloga 1), ki jo bom pripovedovala ob slikah na kamišibaju, bom predstavila postopoma. Besedilo zgodbe bom skrajšala in prevedla v preprost angleški jezik (priloga 2), ki se bo dopolnjevalo s slikami oz.

simboli na kamišibaju. Najprej se bom osredotočila na angleška poimenovanja za živali, ko bom zaznala, da so jih v večini usvojili, bom dodala še barve in nazadnje še števila.Besedišče bo preprosto in primerno starosti otrok. Otroci se bodo naučili angleških poimenovanj za barve, in sicer yellow, red, blue, green, black, white, orange, brown. Od živali bodo spoznali naslednje: a mouse, a frog, a bear, a rabbit, a fox. Seznanili se bodo s števili one, two, three, four, five, six, seven, eight, nine, ten.

3.4.3 Postopek obdelave podatkov

Podatke, ki jih bom pridobila s predtestom v obliki ček liste za preverjanje znanja besedišča (priloga 4), sprotnim opazovanjem in končnim testom bom analizirala na podlagi zastavljenih ciljev raziskave. Dobljene rezultate bom prikazala z opisi dela posameznega dneva in grafi, ki bodo prikazovali rezultate predtesta ter končnega testiranja. Tako bo lažje razviden predviden napredek od predtesta do končnega testiranja otrok ter število novo usvojenih angleških besed.

Vpostopek obdelave podatkov bom vključila tudi mnenje vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice. Uporabila bom metodo polstrukturiranega intervjuja.

2.1.1 Izvedba dejavnosti

V tem poglavju bom opisala potek dejavnosti, ki so potekale osem dni. V skupini sem bila prisotna približno tri ure dnevno, od tega sem načrtovano dejavnost izvajala približno od pol ure do eno uro dnevno, odvisno od dejavnosti in zanimanja otrok. Ostali čas je bil namenjen spoznavanju, spontanemu poučevanju in obnavljanju znanja ter igri, preko katere se otroci veliko naučijo.

Otroke v skupini sem poznala že od prej, spoznala sem le nekaj novih otrok, ki so se skupini pridružili v zadnjem času. Pred začetkom izvajanja dejavnosti sem z vsakim otrokom posebej izvedla predtest s pomočjo ček liste. Na listih papirja sem imela prikazane živali, barve in števila,

(37)

- 25 -

ki smo jih nato skozi dejavnosti spoznavali. Vsakega otroka sem vprašala, če ve, kako v angleščini poimenujemo živali, barve in števila na slikah. Če otroci niso znali poimenovati, sem preverila prepoznavanje izrazov glede na moje izgovarjanje angleških besed. Torej, zastavila sem vprašanje ''Ali veš, kateri živali po angleško rečemo ''a mouse''?'' ipd. Ko sem pridobila vse podatke predtesta, sem nadaljevala s prvo uvodno dejavnostjo.

Pripravila sem si kamišibaj, še enkrat preverila, če so ilustracije zložene v pravilnem vrstnem redu in nato otroke poklicala k sebi. Usedli so se v polkrog, da so vsi videli mene in kamišibaj.

Vprašala sem jih, če poznajo že kakšno angleško besedo. Dobila sem nekaj odgovorov, ki jih bom navedla v razpravi. Povedala sem jim, da jim bom ob kamišibaju predstavila zgodbo Bobek in barčica, ki jo že poznajo, vendar jo bom pripovedovala v angleščini. Otrokom sem celo zgodbo povedala v angleščini, pri tem pa uporabljala kamišibaj, ki je bil tako kot meni za pripovedovanje tudi otrokom v pomoč pri razumevanju. Po končanem pripovedovanju smo si še enkrat ogledali ilustracije kamišibaja in ob njih sem jim še enkrat angleško poimenovala živali, otroci pa so ponovili za menoj tako, da smo skupaj nekajkrat izgovorili angleške izraze za živali.

Slika 1: Pripovedovanje ob kamišibaju

(38)

- 26 -

Odločila sem se, da bom otrokom postopoma predstavila angleška poimenovanja, zato sem se v prvih urah predvsem posvetila poučevanju poimenovanj za živali, nato smo prešli na barve tako, da smo poimenovali žival in nato povedali, kakšne barve je. Barve, ki jih nismo uspeli povezati z živalmi, smo povezali z drugimi elementi na ilustracijah.

Naslednjih nekaj dni smo zgodbo ob kamišibaju pripovedovali na različne načine. Nekajkrat sem jo otrokom predstavila v angleškem jeziku, nato sem jim pripovedovala v slovenščini, živali in barve pa smo skupaj poimenovali v angleškem jeziku. Enako smo ponovili tudi takrat, ko je imela deklica željo po pripovedovanju ob kamišibaju. Pripovedovala je v slovenščini, izraze za živali in barve pa je povedala v angleščini. Ko sem zaznala, da so si otroci že veliko zapomnili, sem vpletla še poimenovanja za števila. Ob zgodbi smo šteli, koliko živali je na barčici.

Po vsakem pripovedovanju in pogovoru smo spontano obnavljali naučene izraze ob igri, da so otroci spoznali izraze še v drugačnem kontekstu in se jih ne le naučili na pamet, npr. kako si sledijo posamezne živali v zgodbi. V neprosojno vrečko sem dala različne živali in kocke različnih barv. Vsak otrok je prišel do vrečke in izžrebal predmet. Dvignil ga je visoko, da so ga vsi videli, in poskušal povedati, kako poimenujemo to žival ali barvo v angleškem jeziku. Če je imel otrok težave, je za pomoč povprašal ostale otroke in ti so mu povedali rešitev ob moji pomoči. Ob vsakem poimenovanju smo še skupaj večkrat izgovorili besedo, da so se otroci res naučili pravilne izgovarjave.

Slika 2: Predmeti iz vrečke Slika 2: Predmeti iz vrečke

(39)

- 27 -

Med drugim so števila usvajali in obnavljali tudi med štetjem prisotnih otrok v vrtcu. Sličice, ki sem jih uporabila za predtest, smo nalepili na mize in dodelili vsakemu otroku eno, da je vedel, kje sedi, saj imajo določen sedežni red pri hranjenju in drugih dejavnostih pri mizah.

Po končani dejavnosti so me otroci velikokrat prosili, če jim lahko še malo pustim kamišibaj na mizi; seveda sem jim ustregla. Opazovala sem jih in se kdaj tudi pridružila pri poslušanju pripovedovanja zgodbe otrok.

Ob prihodu in odhodu smo se z otroki, vzgojiteljico in pomočnico pozdravili v angleščini. Izraze ''hello'' in ''goodbye/bye bye'' so otroci že poznali, zato so jih z veseljem uporabljali.

Po končanih vseh dejavnostih sem ponovno izvedla enak test s poimenovanjem in prepoznavanjem simbolov na slikah in si zapisovala rezultate s pomočjo ček liste.

2.1.2 Rezultati in razprava

Le nekaj otrok iz skupine je imelo malo predznanja s tujim jezikom angleščina. V skupini je tudi otrok, katerega materni jezik je angleščina. Po navadi se v vrtcu ne želi izražati v angleškem

Slika 3: Mize, označene s simboli živali, barv in števil

(40)

- 28 -

jeziku in govori slovensko, angleške izraze uporabi le takrat, kadar se ne spomni izraza v slovenščini. Ko sem otrokom povedala, da se bomo učili angleščino, se mi zdi, da so se dečku kar zasvetile oči. Vsak dan je komaj čakal, da se bomo učili, saj on že vse zna in je lahko tudi v vrtcu poslušal in govoril angleško. Zdi se mi, da je tudi on pripomogel, da so se ostali otroci veliko naučili, saj so poleg tega, da so ponavljali za mano, ponavljali še za njim.

V predtestu sem preverjala, koliko otrok zna poimenovati vnaprej izbrane besede za živali, barve in števila v angleškem jeziku in koliko otrok jih prepozna, če jim izgovorim besedo jaz.

Nekaj otrok je ob že prej poznanih angleških besedah uporabljalo določene asociacije, ki jih spomnijo na angleško besedo. Nekajkrat sem zaznala, da so besedo ''mouse'' povezali z Miki miško, deček pa je ob besedi ''yellow'' povedal, da je to rumena in da je besedo slišal v pesmi z naslovom ''Yellow Submarine''.

Ob uvodni dejavnosti sem otroke vprašala, če že znajo kakšno angleško besedo in nekateri so rekli, da poznajo besedo ''hello'', 'goodbye'', ''yes'', ''no'', eden izmed otrok pa je rekel ''Jaz znam šteti do twenty'' in to tudi naredil. Ko sem jim pripovedovala zgodbo le v angleščini, sem opazovala otroke in njihove izraze na obrazu. Nekateri so bili popolnoma zatopljeni v kamišibaj in si ogledovali slike ter poslušali tuji jezik, drugi so strmeli vame in poslušali, kaj govorim, saj jim je bilo verjetno nenavadno, da me ne razumejo. Ko sem končala s pripovedovanjem, sem otroke vprašala, če so razumeli, kaj sem pripovedovala. Nekateri so rekli ja, drugi ne. Verjetno so uspeli slediti zgodbi, ker sem ob pripovedovanju uporabila kamišibaj. Tudi ko smo si še enkrat ogledali ilustracije, so z veseljem za mano ponavljali besede v angleščini ob ilustracijah kamišibaja.

Ko sem naslednji dan pripovedovala ob kamišibaju v slovenščini, sem otrokom zastavljala vprašanja na delih, kjer so nastopile različne živali, in jih povprašala, če so si zapomnili, kako posamezno žival poimenujemo v angleščini. Otroci so z veseljem sodelovali in mi pomagali pri pripovedovanju. Zdelo se mi je, da so bili prvih nekaj učnih ur zelo motivirani. Ko sem opazila, da jim motivacija pada, sem naredila dan premora od pripovedovanja s kamišibajem. Z otroki smo na mize nalepili simbole za živali, barve in števila. Znake na mizah so otroci odlično sprejeli. Zapomnili so si, kje sedijo in kateri simbol ima določen otrok za njihovo mizo. Med zajtrkom sem poslušala tudi pogovor dveh dečkov, ki sta se pogovarjala o simbolih: ''Poglej jaz