DIPLOMSKO DELO

(1)

DIPLOMSKO DELO

(2)

(3)

PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

NEKATERE KOMPETENCE ŠTUDENTOV RAZREDNEGA POUKA V ODNOSU DO ŠPORTA

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: dr. Vesna Štemberger Kandidatka: Julija Ţigon Somentor: dr. Franc Krpač

Ljubljana, januar 2012

(4)

(5)

ZAHVALA

Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali pri pisanju diplomskega dela, me spodbujali in mi stali ob strani. Posebej se zahvaljujem mentorici dr. Vesni Štemberger in somentorju dr. Francu Krpaču, ki sta me s svojo potrpežljivostjo, pomočjo in dobro voljo vodila pri pisanju naloge.

HVALA!

(6)

(7)

POVZETEK

Cilj te raziskave je bil ugotoviti, kakšen je odnos študentov in študentk Pedagoške fakultete v Ljubljani, oddelek za razredni pouk, do športa in športne vzgoje ter kakšna je participacija v športu, posredno tudi nekatere njihove kompetence za poučevanje športne vzgoje.

Namen je bil tudi ugotoviti, kako pogosto se študentje ukvarjajo s športom, kakšna je njihova telesna pripravljenost, kako se ocenjujejo pri obvladanju določenih športov, s katerimi športnimi zvrstmi se najraje ukvarjajo, če kakšen šport trenirajo, ali sodelujejo pri določenih interesnih dejavnostih.

Vzorec merjencev sestavlja 347 študentov in študentk 4. letnikov Pedagoške fakultete v Ljubljani, generacij 2005/2006, 2006/2007 in 2007/2008.

Na podlagi dobljenih rezultatov lahko sklepamo, da so kompetence študentov za šport dokaj dobre, s športom se pogosto ukvarjajo in dobro obvladajo različne športe. Tudi njihov odnos do športa je pozitiven. To daje dobro podlago za uspešno vodenje procesa športne vzgoje na razredni stopnji.

Ključne besede: odnos do športa, športna vzgoja, kompetence za šport, študentje razrednega pouka, telesna pripravljenost, ukvarjanje s športom.

(8)

(9)

ABSTRACT

The aim of this study was to determine what is the relationship of students of the Faculty of education in Ljubljana, section classroom teaching, to sport and physical education and what are their skills in sport activities.

The aim was also to determine how often do the students involve in sport and what is their physical condition, how to assess students in the mastery of certain sports, which sports genres they prefer dealing with, if they train any sport and do they participate in certain curricular activities.

The sample consists of 347 students of the Faculty of education in Ljubljana, generations 2005/2006, 2006/2007 and 2007/2008.

Our results obtained suggest that the competence of students to sport is quite good, sport is often engaging and they have a good knowledge of various sports. Their attitude to sport is positive. This gives a solid basis for successfully managing the process of physical education at primary level.

Key words: attitude to sport, physical education, sport skills, students of primary education, physical fitness, sport.

(10)

(11)

KAZALO VSEBINE

1. 0 UVOD ... 1

2. 0 PREDMET IN PROBLEM ... 3

2. 1 Šport in zdravje ... 3

2. 2 Motivacija in šport ... 6

2. 3 Telesna pripravljenost ... 8

2. 4 Vloga učitelja pri športni vzgoji ... 9

2. 5 Kdo naj uči športno vzgojo? ... 12

2. 6 Športno-rekreativna dejavnost Slovencev ... 13

2. 7 Šola v naravi ... 16

2. 8 Vsebine pri športni vzgoji v osnovni šoli ... 17

3. 0 CILJI RAZISKAVE ... 18

4. 0 HIPOTEZE ... 19

5. 0 METODE DELA ... 20

5. 1 Vzorec merjencev ... 20

5. 2 Vzorec spremenljivk ... 21

5. 3 Organizacija meritev... 21

5. 4 Metode obdelave podatkov ... 21

6. 0 REZULTATI ... 22

6. 1 Odnos študentov do športa ... 22

6. 2 Kompetence na športnih področjih ... 27

6. 3 Kdo naj vodi športno vzgojo? ... 32

7. 0 SKLEP ... 34

8. 0 LITERATURA IN VIRI ... 37 9. 0 PRILOGE

(12)

(13)

KAZALO GRAFOV IN TABEL

Graf in tabela 5.1: Vzorec merjencev – generacije ... 20

Graf in tabela 6.1: Ali imaš rad šport?... 22

Graf in tabela 6.2: Pogostost ukvarjanja s športom ... 23

Graf in tabela 6.3: Ukvarjanje z najbolj priljubljenimi športnimi zvrstmi (najpogostejši 1. odgovor) ... 24

Graf in tabela 6.6: Subjektivna ocena študentov o telesni pripravljenosti študentov ... 27

Graf in tabela 6.7: Ocena študentov pri obvladanju posameznih športov ... 28

Graf in tabela 6.8: Študentje so trenirali ... 29

Graf in tabela 6.9: Študentje še trenirajo ... 30

Graf in tabela 6.10: Sodelovanje pri določenih interesnih dejavnostih ... 31

Graf in tabela 6.11: Kdo naj vodi športno vzgojo? ... 32

(14)

(15)

1. 0 UVOD

Dandanes predstavljata šport in z njim povezano gibanje zelo pomembno vlogo v vsakdanjem ţivljenju, ker ţivimo v svetu, nasičenem z delom, upadom aerobne vzdrţljivosti, povečanjem telesne teţe, v svetu s stresom, zato potrebujemo nekaj, kar lahko storimo zase, za svoje telo in duha. Velja rek: »Zdrav duh v zdravem telesu.« Eno brez drugega ne gre. To deluje vzajemno.

Skrbeti za svoje telo predstavlja tudi preventivo in v nekaterih primerih terapijo za socialno- patološke pojave.

Gibanje in ukvarjanje s športom je prav gotovo eden od načinov, kako priti do zdravega, kvalitetnega torej do srečnega ţivljenja.

Ţe v otroštvu začne nastajati in se oblikovati odnos do športa, ki je pomemben za otrokov psihični, fizični in socialni razvoj.

Redna telesna aktivnost, naj se pojavlja zgolj kot neformalna igra, telesna vzgoja, hoja, kolesarjenje in tudi formalne oblike športne aktivnosti sodijo ţe v otroštvo. Ţe dojenčki razvijajo telesne sposobnosti z igro, majhni otroci z igro z drugimi razvijajo tudi pomembne socialne sposobnosti, mladostniki razvijajo osnovne veščine in razumevanje pravil ter delovanje v skupini ali pri redni telesni vzgoji ali pri ukvarjanju s športom (Fras, 2002).

Strinjam se s tem, da si otroci ţe v predšolskem, kasneje tudi v šolskem obdobju oblikujejo odnos do športa, ki jih bo spremljal tudi v kasnejših letih. Zato je sprva vloga staršev, nato pa vzgojiteljev, učiteljev in profesorjev zelo pomembna. Vse naštete osebe, pa morajo imeti pozitiven odnos do športa, saj se lahko le tak odnos odraţa v pozitivnem prenašanju na otroke, učence, dijake, študente… Pomen športne vzgoje in njena vloga sta torej zelo pomembni.

Med šolanjem na Pedagoški fakulteti nas profesorji športa in športne vzgoje usmerjajo v usvajanje in razvijanje didaktično-metodičnih znanj pri športni vzgoji. Cilj šolanja je tudi, da študentje spoznavajo in razumejo športno vzgojo kot področje za kakovostno ţivljenje otrok.

(16)

Univerza v Ljubljani - Pedagoška fakulteta Julija Ţigon; diplomsko delo

- 2 -

To in še mnogo več je potrebno, da lahko kot učitelji vzbudimo učencem pozitivna nagnjenja do športa.

Seveda pa morajo študentje, ki študirajo na fakulteti, imeti ţe razvit pozitiven odnos do športa, kajti le tako ga bodo lahko kvalitetno prenašali na svoje učence.

(17)

2. 0 PREDMET IN PROBLEM

Namen oziroma predmet naše raziskave v diplomski nalogi je ugotoviti, kakšne so nekatere kompetence za šport, ki jih imajo študentje Pedagoške fakultete, oddelka za razredni pouk, in s tem povezan odnos do športa.

Menimo, da je ta odnos oziroma stališče, ki ga nosijo v sebi študentje, zelo pomembno, saj je zelo izpostavljeno pri našem delu. Učitelj razrednega pouka mora biti opremljen z vsem znanjem, ki mu omogoča kakovostno poučevanje športne vzgoje.

Pri raziskavi nas zanima naslednje: pogostost ukvarjanja s športom, ukvarjanje z najbolj priljubljenimi športnimi zvrstmi, subjektivna ocena študentov o telesni pripravljenosti, ocena študentov pri obvladanju posameznih športov, treniranje športov, sodelovanje pri interesnih dejavnostih ter mnenje o tem, kdo naj vodi športno vzgojo.

2. 1 Šport in zdravje

Šport in zdravje sta zelo povezana med seboj. Vsem je znano dejstvo, da je za ohranjanje zdravja posameznika vloga športa v ţivljenju zelo pomembna. Tako dokazujejo tudi razne raziskave.

»To, da vemo, da je rekreacija v vsakdanjem ţivljenju pomembna, pa ţal ni dovolj. Tukaj gre namreč za ţivljenjski slog in za mnoţico stališč, ki ga oblikujejo. Spreminjanje stališč, pa je dolgotrajen, zahteven in zapleten proces« (Retar, 2002, str. 16, 19).

Dokazano je, da nas gibanje oblikuje in radosti od zgodnjega otroštva do pozne starosti. Zato se je za tako ţivljenje treba odločiti samostojno in zavestno ţe zelo zgodaj. Prve gibalne izkušnje se morajo pričeti ţe v druţini. Druţina naj spodbuja otrokov razvoj, njegove telesne dejavnosti in raznovrstnost gibanja. Z gibanjem moramo zapolniti velik del otrokove biti, telesne, duhovne in čustvene. Odnos do gibanja se najhitreje oblikuje v druţini. V tej osnovni ţivljenjski celici se oblikujejo mnoge osebnostne značilnosti, sposobnosti in lastnosti otroka, pa tudi mnoge gibalne izkušnje in navade. Vendar je treba vse to pri otroku še razviti. Otrok dobi primarne izkušnje o duševnem, čustvenem, socialnem, telesnem, gibalnem in vsakršnem

(18)

- 4 -

drugem razvoju prav v druţini. Druţina torej otroka v začetnem obdobju najbolj oblikuje in mu pomaga pri pridobivanju potrebnih gibalnih izkušenj. Če sta otrokova rast in razvoj v druţini normalna in je vsak njegov dan zapolnjen z različnim gibanjem, lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da bo otrok take izkušnje sprejel kot ţivljenjski slog. In verjamem, da si bo tako laţje izoblikoval pozitiven odnos do telesnih dejavnosti in do gibanja ter ga postopno oblikoval in dvignil na raven vrednote (Turk, 2000).

Kasneje se gibanje nadaljuje v vrtcih in šolah, različnih stopenj. S športom vplivamo na rast in razvoj ter na moč, hitrost, preciznost, koordinacijo, spretnost in ravnoteţje.

Aktiven ţivljenjski slog pri mladih lahko vpliva na ţivljenjski slog odraslih.

Gibanje pa zvišuje tudi vzdrţljivost, predvsem funkcionalne sposobnosti dihalnega in srčno- ţilnega sistema. Cilji športne vzgoje so torej pravilni telesni in gibalni razvoj mladega človeka, učenje posameznih športnih aktivnosti in prisvojitev navad redne športne aktivnosti v celotnem ţivljenjskem obdobju (Turk, 2000).

Za zdravje je pomembna tudi prehrana, saj nam prav ta da energijo za gibanje. Ta pa naj bo za vse uravnoteţena. To pomeni, da mora biti dnevni vnos maščob več kot 30 %, beljakovine naj predstavljajo 10–15 %, ogljikovi hidrati pa 55 % dnevnega vnosa. Osnove uravnoteţene zdrave prehrane zahtevajo tudi pravilen način prehranjevanja. Tako naj bi zauţili 3-5 obrokov dnevno, s čim manj maščob, soli in sladkorjev. Za osnovne ţivljenjske procese (bazalni metabolizem), to je za delo naših organov v mirovanju, porabimo kar 60-70 % energije. Zato je še toliko bolj pomembno, da zauţijemo zadostno količino hrane, saj nam ta da energijo za gibanje. Naše telo črpa energijo večinoma iz zalog ogljikovih hidratov in maščob. Koliko energije bo telo potrebovalo za določeno vadbo, pa je odvisno od intenzivnosti vadbe.

Za vadbo je pomembna tudi voda, saj vemo, da ta predstavlja 60 % telesne teţe. Dehidracija, pomanjkanje tekočine, povzroča pregretje telesa, kar zmanjšuje telesno zmogljivost in v hujših primerih tudi smrt, zato je pomembno, da porabo vode, ki se kaţe v različnih oblikah (potenje, uriniranje …), hitro nadomestimo z novim vnosom. Pri tem se ne smemo zanašati le na ţejo, temveč moramo piti, čeprav nismo ţejni. Pomembno je, da pijemo pred vadbo, med njo in po njej. Piti moramo vsakič, ko traja vadba več kot eno uro. Debelost in prekomerna telesna teţa sta velika zdravstvena problema v današnjem svetu. Z njima se pojavljajo tudi

(19)

nekatera tveganja za druge bolezni, kot so: zvišan krvni tlak, motene maščobe v krvi, moţganska kap, ţolčni kamni, sladkorna bolezen, obolenje sklepov, problemi z dihanjem ...

SZO (Svetovna zdravstvena organizacija) ponuja razne strategije za zmanjšanje debelosti.

Kratkoročno in dolgoročno gledano, je za zmanjšanje in vzdrţevanje telesne teţe pomembno prehranjevanje z manjšim kaloričnim vnosom, povezanim z redno zmerno telesno dejavnostjo in vedenjsko terapijo, ki zagotavlja spreminjanje ţivljenjskega sloga oziroma načina vsakdanjega ţivljenja.

Redna telesna vadba krepi naš imunski sistem in nas varuje pred različnimi okuţbami in prehladnimi obolenji. Po drugi strani pa je dokazano, da so pri vrhunskih športnikih okuţbe pogostejše. Zakaj? Vadba in trening, ki trajata do mišične bolečine, zlasti v daljšem časovnem obdobju, slabita imunski sistem in povečujeta nalezljive bolezni. Vzrok za to je v hormonih, ki se sproščajo med intenzivnim naporom. Pogosti napori pa privedejo do stresa, ki tudi slabi imunski sistem. Zato je redna telesna vadba, brez prevelikih, dolgotrajnih naporov, še kako pomembna pri odpravi stresa. Tako se človekova odpornost proti okuţbam poveča (Turk, 2000).

Dandanes se vse bolj poudarja povezanost telesnih in duševnih dejavnosti. Če smo na primer pod vplivom stresa, ki se pojavi kot posledica tesnobe, čustvene napetosti, nespečnosti, brezvoljnosti, kronične izčrpanosti, je pomembno, da svojo energijo usmerimo v telesno naprezanje, tako laţje prenašamo duševne obremenitve. Telesne dejavnosti nam pogosto dajejo občutek zadovoljstva, saj se ob tem, da smo naredili nekaj dobrega zase, počutimo odlično. Taka izkušnja je lahko dobra tudi pri kasnejših duševnih obremenitvah. Iz tega lahko izpeljemo, da je duševna sproščenost pogojena s telesno.

Omenim naj še to, da se pri gibanju povečajo tudi intelektualne zmogljivosti. Ţe veliko ljudi sem slišala reči, da med tekom laţje razmišljajo. To lahko poveţemo z boljšo preskrbo moţganov s kisikom. Gibanje na sveţem zraku tako omogoča večji dotok kisika v moţgane, ki porabijo kar 20 % vsega kisika, ki ga kri prenaša po telesu.

Z gibanjem zmanjšujemo tudi občutke depresivnosti. Veliko psihoterapevtov priporoča svojim pacientom gibanje, ki je za nekatere lahko boljše od različnih zdravil (Turk, 2000).

(20)

- 6 -

Predstava o lastnem telesu je povezana z doţivljanjem svoje vrednosti, torej daje gibanje človeku izkušnjo lastne sposobnosti, zadovoljstva in zadoščenja. Izkušnja obvladane šibkosti in premagane nemoči na telesnem področju zmanjša moţnost samopodcenjevanja tudi na drugih področjih (Turk, 2000).

S tem se oblikuje pozitivna samopodoba posameznika, ki dobro vpliva na njegovo delo, odnose, učinkovitost in uspešnost.

Seveda pa je odvisno od človeka, kakšna telesna dejavnost je zanj najbolj ustrezna in koristna, ta je prilagojena človekovim telesnim značilnostim, telesni konstrukciji, njegovi kondiciji, duševnim lastnostim in druţbenim navadam.

2. 2 Motivacija in šport

Duševnost in njeno dogajanje je zelo razgibano in zapleteno. Deluje vedno, ne glede na to, ali smo budni ali spimo. V nas samih vedno poteka več procesov: zavednih in nezavednih. Vse duševne procese lahko razdelimo v tri skupine: spoznavni procesi, čustveni procesi in motivacija. V tem poglavju bi se osredotočila na motivacijo kot eno izmed vej duševnih procesov.

Po Rotu (1973) je motivacija proces spodbujanja k aktivnosti zaradi uresničevanja določenih ciljev, usmerjanja aktivnosti na določene predmete in reguliranje načina, kako bomo ravnali.

Motivacijski procesi zajemajo različne silnice našega motiviranega delovanja (potrebe, nagone, ţelje, motive, cilje, vrednote, interese, ideale, voljo) - lahko tudi rečemo, da predstavljajo motivacijo vsi tisti dejavniki, ki spodbujajo ali usmerjajo naše obnašanje.

Motivacija je pomemben faktor in oblikovalec vedenja, njen rezultat pa je vedno aktivnost.

Značilnosti motiviranega vedenja so (Tušak, 1994):

 povečana mobilizacija energije,

 vztrajnost, intenzivnost in učinkovitost vedenja,

 usmerjenost k cilju,

 motivirano vedenje se spreminja pod vplivom njegovih posledic (vpliv ojačitve).

(21)

Uspehi v športu so, poleg psihomotoričnih sposobnosti, znanja, inteligentnosti, čustvene zrelosti, karakternih lastnosti, zelo odvisni tudi od moči in trajnosti motivacije. Vsak športnik, ki ţeli dosegati dobre rezultate, mora biti v močno motiviran.

Tušak (1994) meni tudi, da je zveza med potrebami, cilji in vedenjem v odnosu na uspeh v športu zelo kompleksna. Na intenziteto sprememb potreb, izbor med cilji in izbor vedenja vpliva veliko druţbenih in kulturnih faktorjev.

Biti boljši od nasprotnika, se pravi zmagati, je cilj, v katerega je potreba pri športnikih vedno usmerjena. Končni cilj športnikovega vedenja je zmaga in ta mora postati zavestna in podzavestna potreba. Se pravi, da je pri motivaciji bistveno postavljanje ciljev, saj tako lahko izboljšamo svojo aktivnost, dosegamo boljše rezultate, smo bolj samozavestni in zadovoljni s svojimi doseţki.

Raziskava, ki jo je leta 1983 izvedel Damon Burton, je pokazala, da so bili ljudje, ki so uporabljali tehniko postavljanja ciljev v svojem ţivljenju:

 manj podvrţeni stresu in anksioznosti,

 sposobni boljše koncentracije,

 bolj samozavestni,

 boljši v opravljanju aktivnosti, povezanih s cilji,

 bolj zadovoljni s svojimi doseţki.

Rezultati študij (Gallup, 1983 v Tušak, 1996) kaţejo, da se odrasli ljudje pogosteje ukvarjajo s športom zaradi boljšega počutja oziroma zdravja.

Tudi sama poznam kar nekaj ljudi, ki povezujejo športno aktivnost z zdravjem. Saj smo ţe v uvodu opredelili, kako pomembno je gibanje in kako blagodejno vpliva na naše fizično in psihično počutje.

Učitelj razrednega pouka ali pa športni pedagog gradi motivacijo z ustrezno izbiro vsebin in postopkov, še posebej pa s spodbujanjem in vrednotenjem posameznikovega napredka.

(22)

- 8 -

Menim, da je predvsem na niţji stopnji za otroke pomembna motivacija igra, in sicer na tak način, da posamezne vaje za razvijanje na primer gibalnih sposobnosti, kot so ravnoteţje, preciznost, koordinacija, moč, hitrost, vzdrţljivost in gibljivost, uporabljamo pri določenih igrah. Pogosto smo slišali, da se otroci z igro učijo, krepijo, izpopolnjujejo in pri tem še, kar je zelo pomembno, tudi neskončno uţivajo.

Ker je za motivirano vedenje značilna tudi usmerjenost k cilju, mora biti cilj jasno določen, zato ga je potrebno učencem tudi predstaviti.

Pomemben vir motivacije je tudi vrednotenje napredka učencev. Zato mislim, da je po določeni uri športne vzgoje pomembno z učenci ovrednotiti delo. Povedati je potrebno, kateri učenci so napredovali, katerim pa manjka še malo vaje in truda za uspešno izvedene naloge.

Mnoge dosedanje domače in tuje raziskave, katerih namen je bil ugotoviti zanimanje in motiviranost šolske mladine za športno dejavnost, so pokazale, da je telesna vzgoja izmed vseh šolskih predmetov med učenci najbolj priljubljena (Petkovšek, & Strel, 1984, 1985).

2. 3 Telesna pripravljenost

Dobra telesna pripravljenost pozitivno vpliva na zdravje. To pa si zagotovimo z gibanjem.

Vsak posameznik si izbere način gibanja, rekreacije, in sicer glede na svoje sposobnosti, ţelje, osebnostne poteze. Pri tem je pomembno, da v izbrani aktivnosti uţivamo in nam ta pomaga pri sproščanju.

Da je telesna pripravljenost dobra, pa je odvisno tudi od tega, kako redna in pogosta je.

Priporočljivo je, da se izbrano telesno aktivnost izvaja nekajkrat tedensko, še bolje vsak dan.

S tem se krepijo naše motorične sposobnosti, morfološke značilnosti (lepo in skladno razvito telo) ter se oblikuje pozitivna samopodoba posameznika. Laţje se na tak način tudi spopadamo s stresom, ki je v današnjem času zelo pogost.

Dobra telesna pripravljenost je torej priporočljiva za vse ljudi in še toliko bolj za učitelje, saj s tem laţje obvladujejo stres (učiteljski poklic namreč velja za enega najbolj stresnih

(23)

poklicev), spodbujajo pozitivno samopodobo (neka raziskava je namreč pokazala, da ima tretjina učiteljev slabo samopodobo) in lažje obvladujejo učni proces, saj je predvsem v niţjih razredih učitelj pogosto za zgled učencem, zato je pomembno, da je v dobri telesni pripravljenosti. Prav tako je pomembno vzbuditi otrokom čut za veselje do kakršnekoli telesne aktivnosti, ki s časoma postane navada in hkrati potreba po trajni športni aktivnosti (Rodman, 2002).

2. 4 Vloga učitelja pri športni vzgoji

Učitelj razrednega pouka ima pri športni vzgoji, tako kot pri ostalih predmetih, pomembno funkcijo. Dober učitelj ţeli, da vse njegovo učenje otrok temelji na kakovosti.

Kakovost športne vzgoje lahko preverjamo z različnimi kazalci. Eden ključnih nosilcev kakovosti športne vzgoje je učitelj, ki ta proces vodi. Kakovostna izvedba športne vzgoje pa je v veliki meri odvisna od načrtovanja.

Športno-vzgojni proces mora biti nujno načrtovan, saj le tako preprečimo stihijsko delo in otrokom zagotovimo kakovostno in varno športno vzgojo. Pri načrtovanju športne vzgoje pa mora učitelj upoštevati različnost otrok, poznati mora sodobne tehnike načrtovanja in seveda cilje učnega načrta (Štemberger, 2000).

Učitelji bi pri načrtovanju športno–vzgojnega procesa morali upoštevati:

 da je vsak posameznik enkraten;

 da naj bo uspešen vsak otrok;

 da je potrebno delo diferencirati ob upoštevanju otrokove individualnosti;

 da je potrebno posebno skrb nameniti nadarjenim otrokom, kot tudi otrokom z motnjami v razvoju (Kovač, Strel, 2003).

Kot vidimo, je vloga učitelja pri pouku športne vzgoje zelo pomembna. To se kaţe še posebej v zadnjih letih, ko se je odnos do športa in športne vzgoje zelo spremenil.

(24)

- 10 -

Sodobno pridobivanje znanja ne zahteva samo dobre izbire najbolj primerne učne snovi, temveč mora pokazati tudi povezavo med različnimi poglavji in znanji ter mora navajati na iskanje bistvenega (Cankar, 2000).

Od učitelja se pričakuje zelo veliko in ni pomembno samo njegovo znanje, temveč tudi načini poučevanja, načrtovanje, motiviranje in komunikacija z učenci.

Po drugi strani pa ima učitelj tudi velik vpliv na učenčevo oblikovanje odnosa do športa in športne vzgoje, ki je, kot smo ţe spoznali, zelo pomemben. Učitelj mora pripraviti učence do tega, da bodo gibanje vzljubili kot način ţivljenja in da se ne bo ukvarjanje s športom ustavilo ob koncu šole.

Učence mora seznaniti s temeljnimi spretnostmi in znanji za zdravo nadaljnje ţivljenje. Da pa lahko to stori, mora imeti tudi sam pozitiven odnos do športa ter se mora s športom ukvarjati večkrat na teden.

V diplomskem delu Novič (2008) je študentka raziskovala tudi pogostost ukvarjanja s športom učiteljev, ki poučujejo športno vzgojo. Dobila je naslednje rezultate: največ učiteljev se ukvarja s športom enkrat tedensko (36 %), sledijo jim učitelji, ki se ukvarjajo s športom enkrat do trikrat mesečno, na tretjem mestu, z 22,7 %, pa so učitelji, ki se ukvarjajo s športom dvakrat do trikrat na teden. Lahko sklepamo, da se vzorec teh učiteljev zaveda pomembnosti gibanja, toda morali bi povečati svojo telesno aktivnost, saj strokovnjaki priporočajo vsakodnevno gibanje, čeprav je to samo hoja v naravi.

Anderson (2002) pravi, da če od učencev pričakujemo, da bodo v kasnejših ţivljenjskih obdobjih znali samostojno izbrati sebi primerno dejavnost in se z njo tudi ukvarjati v prostem času, jih mora učni proces pripraviti na pridobivanje in uporabljanje različnih vsebin v različnih situacijah. Napotki, ki jim jih daje učitelj, naj bodo učencem v pomoč tako pri doseganju trenutnih učnih ciljev; prav tako pa naj jih pripravijo na smiselno uporabo znanj tudi zunaj šole. Poudari tudi, da naj bo vsako učenje aktivni poskus učenca, da bi dal pomen učenju in izkušnjam. Iz tega sledi, da je učenje vedno ustvarjalen proces.

V zvezi s profilom učitelja, ki poučuje športno vzgojo, se pojavlja tudi vprašanje njegovih osebnostnih lastnosti. Te so pomembne pri samem vzgojnem procesu. Nekatere so:

ustvarjanje pozitivnih človeških odnosov, sposobnost vodenja, organiziranja, načrtovanja,

(25)

komunikativnost, poštenost, odkritost, čustvena uravnoteţenost itd. Vse te lastnosti, strokovna podkovanost ter psiho-fizična stabilnost in prilagodljivost, mu dajejo moţnost za kvalitetno vodenje športne vzgoje (Rozman, 2002).

Kovač in Strel (2003) poudarjata, da je potrebno delo diferencirati glede na otrokove individualne sposobnosti. Prvi premiki na področju diferenciacije in individualizacije so se v slovenskem šolstvu začeli dogajati ţe v osemdesetih letih 20. stoletja.

Strmčnik (1987) pravi, da je individualizacija didaktično načelo, ki zahteva od šole in učitelja, da odkrivata, spoštujeta in razvijata utemeljene individualne razlike med učenci, da skušata sicer skupno poučevanje in učenje čim bolj individualizirati, prilagoditi individualnim vzgojnim in učnim posebnostim, potrebam, ţeljam in nagnjenjem posameznega učenca ter mu omogočiti, kar se da, samostojno učno delo.

Z individualizacijo se učitelj čim bolj prilagodi posebnostim, ţeljam, potrebam in nagnjenjem posameznega učenca, hkrati pa tudi odkriva razlike med učenci, jih spoštuje in razvija.

Upošteva osebno delovanje posameznika na učno-vzgojne situacije, naloge in druge zadolţitve, spodbuja njegove lastne misli (čeprav niso usklajene s pričakovanimi) in povezuje učenčeve dolţnosti z njegovimi pravicami.

Pomembno pa je tudi, da delamo z vsemi učenci, to je tistimi, ki so nadarjeni, in tistimi, ki imajo motnje v razvoju. Učitelj se ne sme osredotočiti le na ene, temveč mora v dejavnosti vključevati oboje, z različno zahtevnostjo vaj. Posvečati jim mora enako pozornost, vendar le na drugačen način.

Kot vidimo, je učiteljeva vloga pri športni vzgoji še kako pomembna, saj mora on sam kot vzor pripeljati otroke do tega, da se začnejo zavedati pomembnosti gibanja ne samo v šoli, temveč tudi kasneje v ţivljenju. Zato mora on najprej sprejeti šport kot vrednoto in jo kot tako prenašati iz generacije v generacijo.

(26)

- 12 -

2. 5 Kdo naj uči športno vzgojo?

Dandanes se velikokrat izpostavlja vprašanje, kdo naj uči športno vzgojo na razredni stopnji.

Včasih je veljalo, da to počne razredni učitelj, v sedanjosti pa to vlogo pogosto prevzame športni pedagog oziroma v niţjih razredih, predvsem pri kombinaciji, lahko tudi vzgojitelj. Pa si poglejmo nekaj raziskav o tem.

V anketah se pogosto izpostavljajo vprašanja, kdo naj poučuje športno vzgojo na razredni stopnji. Ali naj bi bil to razredni učitelj, športni pedagog, vzgojitelj ali pa kombinacija dveh?

Lipovac (2005) je v svojem diplomskem delu raziskovala sodelovanje dveh pedagogov pri športni vzgoji. V vzorcu raziskave je bilo 109 učiteljev razrednega pouka in 47 športnih pedagogov iz 27 slovenskih šol. Rezultati so bili naslednji:

učitelji in športni pedagogi najpogosteje sodelujejo v okviru dejavnosti dodatnega in razširjenega programa športne vzgoje.

Izkazalo se je, da sodelovanje pozitivno vpliva na kakovost vadbe otrok pri športni vzgoji.

Mohorič (2005) pa je v diplomskem delu raziskovala sodelovanje razrednega učitelja in vzgojitelja v 1. razredu devetletne osnovne šole.

Njen vzorec je zajemal 113 pedagoških delavcev, od tega 73 profesorjev razrednega pouka in 40 vzgojiteljev predšolskih otrok.

Rezultati so pokazali, da imata tako profesor razrednega pouka kot vzgojitelj predšolskih otrok izkušnje s timskim načrtovanjem, poučevanjem in analiziranjem timskega dela. Tudi ta raziskava je bila pozitivna v smislu sodelovanja dveh pedagoških delavcev.

Sodelovanje je torej pomembno in potrebno za kvalitetnejši in kakovostnejši gibalni razvoj otrok, je pa dobro tudi za pedagoške delavce, saj se kot dvojica bolj dopolnjujeta.

Pri tem mislim na sodelovanje pri pripravi skupnih športnih prireditev, kot so športni dnevi, ali kakšna tekmovanja, ne pa samo vodenje ur športne vzgoje.

O skupnem poučevanju razrednega učitelja in športnega pedagoga govori tudi Plavčak (2001).O tej temi spregovori kot o inovacijskem projektu.

(27)

Nekateri cilji tega projekta so:

 povečati varnost otrok pri športni vzgoji na razredni stopnji;

 povečati kakovost pouka športne vzgoje na razredni stopnji;

 s sodelovanjem prenese učitelj športne vzgoje svoje izkušnje na razredne učitelje in obratno.

»Triletno izvajanje tega projekta ima pozitivne posledice, to je prenašanje znanja med učitelji in boljša aktivnost otrok pri urah športne vzgoje. Tako se je tudi kakovost pouka izboljšala.

Pomembno pri tem projektu je tudi to, da je sodelovanje potekalo obojestransko enakopravno in ni bilo prevlade enega učitelja.

Sodelujoči pri tej inovaciji pa se zavzemajo za nadaljevanje tega projekta, posledično tudi s spremembo učnega načrta in zakona o osnovni šoli« ( Plavčak, 2001, str. 92, 93).

2. 6 Športno-rekreativna dejavnost Slovencev

Poanta športne rekreacije je gibanje, to je veselje, zadovoljstvo s samim seboj, ki ga to prinaša. Gibanje pomeni nekaterim tudi sprostitev, odklop od skrbi, ţeljo po boljši telesni pripravljenost ali pa zgolj oblikovanje svojega telesa.

Športna rekreacija torej predstavlja najrazličnejše oblike gibanja, ki blagodejno vplivajo na naše zdravje (Pori, Sila, 2009).

Koliko smo Slovenci športen narod? O tej temi je bilo narejenih veliko raziskav.

V kolikšni meri je razvita športna rekreacija pri nas, lahko izvemo iz raziskav, ki so jih začeli leta 1973 izvajati na Fakulteti za šport.

Te študije se pridobivajo v okviru raziskav Slovenskega javnega mnenja z vprašalnikom.

Na anketni vprašalnik odgovarja od 1200 do 2500 prebivalcev Republike Slovenije, starih od 15 let naprej. To je tudi reprezentativen vzorec.

Vprašalniki so vsa leta podobni in vključujejo vprašanja, kot so deleţ športno-aktivnega prebivalstva, pogostost oziroma redkost dejavnosti, organiziranost oziroma neorganiziranost športne aktivnosti, ukvarjanje s posameznimi športi in količino dejavnosti, izraţeno v urah na teden, in v številu vadb oz. treningov v letu.

(28)

- 14 -

Podatki o zadnji raziskavi (Pori, Sila, 2009) kaţejo, da se največ ljudi še vedno ukvarja s hojo (58 %), sledita ji plavanje in cestno kolesarstvo.

Glede na spol so te tri dejavnosti na prvih treh mestih pri ţenskah in tudi pri moških. Razlike se pokaţejo pri športih, ki zahtevajo več napora, tako so moštvene igre pri moških na prvih mestih. Ţenske dajo več na aerobiko in vadbo doma. Iz tega lahko sklepam, da je za ţenske pomembnejši estetski videz kot pa rezultat v številu doseţenih točk.

V raziskavi je bilo ugotovljeno, da se 37 % odraslih Slovencev ne ukvarja s športom.

Pogostost, obliko in organiziranost športne dejavnosti osnovnošolcev v Ljubljani je v svojem diplomskem delu preučevala Petkovškova (1985). Ugotovila je, da se je kar ¾ učencev in učenk ukvarjalo s športom izven pouka, četrtina učencev pa je bila dejavna vsak dan.

Prosti čas mladih v Ljubljani je raziskava pedagoškega instituta. V vzorcu raziskave so bili naslednji mladostniki:

 Na eni strani so bili neuspešni mladostniki; neuspešni v šoli in pri iskanju zaposlitve (t.j.

brezposelni). V vzorec neuspešnih osnovnošolcev in srednješolcev so izmed vseh sodelujočih učencev vključili tiste, ki so imeli v zadnjem ocenjevalnem obdobju nezadosten in zadosten uspeh.

 Na drugi strani pa so jih zanimali mladostniki, ki svoj prosti čas preţivljajo v različnih socialnih kontekstih (»poulični«, »športniki«, »kulturniki« …).

Rezultati so pokazali, da mlajši mladostniki, osnovnošolci, pogosteje obiskujejo različne kroţke; predvsem so pogosteje kot starejši od njih vključeni v različne športe.

Manj svojega prostega časa preţivijo s prijatelji, predvsem na dvoriščih in ulicah ter športnih igriščih.Tudi dijaki se pogosto ukvarjajo s športom.

Neuspešni mladostniki pogosto preţivljajo svoj prosti čas pasivno in se manj ukvarjajo s športom.

Mladostniki, ki preţivljajo svoj prosti čas v različnih socialnih kontekstih, namenijo več prostega časa kot vrstniki športu in druţenju. V mestu si ţelijo več urejenih športnih igrišč.

Kako vpliva šolska športna vzgoja na kasnejše ukvarjanje s športom, je bilo ugotovljeno, da se nekateri učenci med svojim šolanjem niso naučili oziroma niso sprejeli športa kot vrednote ter s tem povezanega koristnega ukvarjanja z njim (Pišot, 1999).

(29)

V letu 2000 ugotavlja dr.Berčič, na podlagi različnih raziskav, da je več kot polovica Slovencev nedejavnih na področju športa.

V letu 2001 pa se je to število zmanjšalo s 55,4 % na 49,3 %; v letu 2003 pa je odstotek nedejavnih spet zrastel na 50,7 %. Le za petino prebivalstva pa predstavlja gibanje nepogrešljivo sestavino ţivljenjskega sloga. V evropskem merilu se Slovenija po športno- rekreativnem udejstvovanju uvršča med druge drţave kot srednje razvita drţava (Berčič, 2003).

Raziskava o pogostosti ukvarjanja s športom (Petrović in sodelavci 2001) je pokazala, da je v letu 2000 odstotek tistih, ki niso športno aktivni, 54,1 %, enkrat na teden se s športno dejavnostjo ukvarja 13,2 %, dvakrat do trikrat na teden pa 10,9 %.

(30)

- 16 -

2. 7 Šola v naravi

»Globalni vzgojno-izobraţevalni cilj šole v naravi je: vzgojiti mladega človeka za ţivljenje v naravi in z naravo, hkrati pa ga vzgojiti za ohranjanje naravnega okolja in naravne dediščine«

(Kristan, 1992, str.5).

Nekateri delni cilji šole v naravi:

 poglabljanje stika z naravo ter s tem oblikovanje spoštljivega in čustvenega odnosa do narave;

 razvijanje ekološke ozaveščenosti;

 razvijanje smisla za kvalitetno ţivljenje;

 učence naučiti plavanja, da bodo uţivali v vodi in se počutili varne v njej;

 razviti določene higienske, prehrambene navade, skrb za osebne predmete;

 socializirati učence (Jordan, 1994).

Šola v naravi je kot dejavnost začela svojo pot leta 1962, in sicer kot zimovanje v Gorjah nad Bledom. Potem je z leti začela njena pogostost upadati in je lata 1986 sodelovalo v poletni šoli v naravi le 62 % slovenskih šol.

Zadnja leta pa šola v naravi spet pridobiva na pomenu, zimska in poletna. Vse več šol, če ne skoraj vse, so vključene v to dejavnost.

Res je, da se je zimska šola v naravi razvila kasneje kot poletna, ampak menim, da je prav tako pomembna, saj nam narava v vseh letnih časih ponuja nekaj drugačnega. In to bi morali učenci doţiveti z lastnimi izkušnjami (Jordan, 1994).

Iz različnih raziskav lahko sklepamo, da se učenci, učitelji in tudi starši zavzemajo za ohranjanje šole v naravi. V diplomski nalogi Vesne Turk (1992) lahko spoznamo, da ima pozitiven odnos do šole v naravi kar 100 % učiteljev, okrog 90 % staršev in 84 % učencev treh ljubljanskih osnovnih šol.

(31)

2. 8 Vsebine pri športni vzgoji v osnovni šoli

»Šolska športna vzgoja je nenehen proces bogatenja znanja, razvijanja sposobnosti in lastnosti ter pomembno sredstvo za oblikovanje osebnosti in odnosov med posamezniki. Zato si prizadevamo, da z izbranimi cilji, vsebinami, metodami in oblikami dela prispevamo k skladnemu biopsihosocialnemu razvoju mladega človeka, sprostitvi in kompenzaciji negativnih učinkov večurnega sedenja. Ob sprotni skrbi za zdrav razvoj ga vzgajamo in učimo, kako bo v vseh obdobjih ţivljenja bogatil svoj prosti čas s športnimi vsebinami. Z zdravim načinom ţivljenja bo tako lahko skrbel za dobro počutje, zdravje, vitalnost in ţivljenjski optimizem.« (Učni načrt, 1998, str. 5)

Praktične in teoretične vsebine v prvem triletju vključujejo naravne oblike gibanja, atletsko, gimnastično abecedo, plesne igre, igre z ţogo, plavalno abecedo, izletništvo in pohodništvo.

To so osnovne vsebine, kjer učenci usvojijo in dopolnijo temeljna znanja opredeljenih vsebin.

Dodatne vsebine ponudijo šole, ki imajo pogoje in vključujejo zimske dejavnosti ter športna programa Zlati sonček in Ciciban - planinec.

V drugem triletju učenci prav tako usvajajo naravne oblike gibanja, in sicer s poudarkom na splošni kondicijski pripravljenosti, atletiko, gimnastiko z ritmično izraznostjo, ples, malo košarko, malo odbojko, mali rokomet, mali nogomet, obiščejo poletno šolo v naravi, pridobivajo znanje smučanja in nekaterih zimskih dejavnosti ter opravijo dva izleta na višjo razgledno vzpetino.

Tudi v drugem triletju učitelj vključi dodatne vsebine: kotalkanje, rolkanje, deskanje, namizni tenis, badminton…) glede na pogoje dela.

V tretjem triletju je v ospredju kondicijska priprava, atletika, gimnastika z ritmično izraznostjo, ples, košarka, odbojka, rokomet, nogomet, izletništvo, pohodništvo in gorništvo.

Dodatne vsebine vključujejo plavanje in nekatere vodne dejavnosti, smučanje in nekatere zimske dejavnosti ter druge vsebine, kot so na primer rolkanje, kolesarjenje, lokostrelstvo, judo, tenis in tako naprej.

V vsakem razredu pa organizira šola še pet športnih dni (povzeto po učnem načrtu 2003).

(32)

- 18 -

3. 0 CILJI RAZISKAVE

Namen diplomskega dela je, na podlagi subjektivne ocene študentov, posredno ugotoviti, kakšne so kompetence študentov za šport in tudi za poučevanje športne vzgoje.

Zanimala nas je pogostost ukvarjanja s športom, subjektivna ocena študentov o svoji telesni pripravljenosti, katere športne panoge najraje spremljajo po televiziji, kako obvladajo določene panoge ter s katerimi športi še najraje ukvarjajo. Ugotavljali smo tudi, ali so (še) študentje razrednega pouka trenirali (-jo) katero izmed športnih panog, ali se ukvarjajo z interesnimi dejavnostmi, kot so taborništvo, gorništvo, ples, šola v naravi, kolonija, koliko izkušenj imajo pri plavanju oziroma smučanju in kdo naj po njihovem mnenju vodi športno vzgojo.

Skladno s predmetom in problemom smo postavili naslednje cilje raziskave:

1.0 Ugotoviti odnos študentov do športa, ki vključuje:

1.1 Pogostost ukvarjanja s športom

1.2 Ukvarjanje z najbolj priljubljenimi športnimi zvrstmi

2.0 Ugotoviti, kakšne so kompetence na športnih področjih in s tem povezana:

2.1 Subjektivna ocena študentov o telesni pripravljenosti 2.2 Ocena študentov pri obvladanju posameznih športov

2.3 Ugotoviti smo ţeleli tudi, ali študentje trenirajo ali so trenirali

2.4 Sodelovanje pri določenih interesnih dejavnostih (taborništvo, gorništvo, šola v naravi, kolonija…)

3.0 Ugotoviti, kakšna so mnenja o vodenju športne vzgoje (kdo naj vodi športno vzgojo).

(33)

4. 0 HIPOTEZE

Glede na cilje smo si postavili naslednje hipoteze:

H1: Pogostost ukvarjanja študentov s športom je podobna kot pogostost ukvarjanja odraslih Slovencev s športom.

H2: Najbolj priljubljene športne zvrsti med študenti so odbojka, plavanje, aerobika.

H3: Študentje ocenjujejo svojo telesno pripravljenost kot dobro.

H4: Študentje v večini dobro obvladajo naštete športne panoge.

H5: Najpogostejši šport, ki ga (ali so ga) študentje trenirajo (-li), je plavanje.

H6: Manj kot polovica študentov je sodelovala v letni ali zimski šoli v naravi.

H7: Študentje menijo, da naj razredni učitelji vodijo športno vzgojo na razredni stopnji.

(34)

- 20 -

5. 0 METODE DELA

5. 1 Vzorec merjencev

Vzorec merjencev sestavlja 347 študentov in študentk 4. letnika Pedagoške fakultete, Oddelek za razredni pouk, generacije 2005/2006, 2006/2007 in 2007/2008.

Graf in tabela 5.1: Vzorec merjencev – generacije

28,0 29,0 30,0 31,0 32,0 33,0 34,0 35,0 36,0 37,0 38,0

2005/2006 2006/2007 2007/2008

% 37,0 31,5 31,5

2005/2006 2006/2007 2007/2008

(35)

5. 2 Vzorec spremenljivk

Merski instrument je anketni vprašalnik (Priloga 1), ki je sestavljen iz 18 vprašanj.

Spremenljivke so:

1.0 Odnos študentov do športa, ki vključuje;

1.1 Pogostost ukvarjanja s športom

1.2 Ukvarjanje z najbolj priljubljenimi športnimi zvrstmi

2.0 Kompetence na športnih področjih in s tem povezana;

2.1 Subjektivna ocena študentov o telesni pripravljenosti 2.2 Ocena študentov pri obvladanju posameznih športov

2.3 Ugotoviti smo ţeleli tudi ali študentje trenirajo ali so trenirali.

2.4 Sodelovanje pri določenih interesnih dejavnostih (taborništvo, gorništvo, šola v naravi, kolonija…)

3.0 Mnenja o vodenju športne vzgoje (kdo naj vodi športno vzgojo).

5. 3 Organizacija meritev

Anketiranja so potekala v šolskih letih 2005/2006, 2006/2007, 2007/2008. Vprašalnike so izpolnili študentje 4. letnika na uvodnih vajah didaktike športne vzgoje. Namen raziskave je bil pojasnjen, nudena je bila tudi pomoč pri nejasnostih.

5. 4 Metode obdelave podatkov

Podatke smo vnesli v excelovo matriko in jih obdelali s statističnim programom SPSS za Microsoft Windows. Izračunali smo frekvence in relativne frekvence odgovorov.

(36)

- 22 -

6. 0 REZULTATI

Podatki so rezultati vprašalnikov. Rezultati v diplomskem delu bodo predstavljeni s tabelami in grafi.

6. 1 Odnos študentov do športa

Graf in tabela 6. 1: Ali imaš rad šport?

0 10 20 30 40 50 60 70

športa ne maram šport imam zelo rad šport imam rad

% 1,5 41,1 57,4

športa ne maram šport imam zelo rad šport imam rad

Iz tabele in grafa 6. 1 je razvidno, da ima šport zelo rado 41,1 % anketirancev, malo več odstotkov študentov ima rado šport, športa pa ne mara le 1,5 % v anketi sodelujočih študentov.

Rezultati se mi zdijo realni, čeprav sem pričakovala kakšen odstotek več anketirancev pri odgovoru zelo rad. To dokazuje, da imajo študentje pozitiven odnos do športa; če ga imajo radi, to tudi pomeni, da se z njim ukvarjajo.

Naši rezultati so podobni rezultatom Frantar (2003), kjer je odnos študentov do športa tudi dober, saj športa ne mara le 1,5 % vprašanih.

(37)

Graf in tabela 6. 2: Pogostost ukvarjanja s športom

0 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50

vsak dan nikoli 3×na teden 1×na teden

% 2 9,9 45,1 43

vsak dan nikoli 3×na teden 1×na teden

Iz tabele in grafa 6. 2 je razvidno, da se manj kot polovica anketiranih študentov ukvarja s športom 1-krat na teden. 3-krat na teden se s športom ukvarja 45,1 % študentov, kar je dobro, saj iz tega lahko sklepam, da sta za skoraj polovico anketiranih šport in gibanje dokaj pomembna v ţivljenju. Vsak dan se s športom ukvarja le 2 % anketiranih študentov, kar se mi zdi premalo.

S športom se ne ukvarja 9,9 % anketirancev, kar je malo, glede na veliko število vprašanih.

Če svoje rezultate primerjam z Mlinar (2008), ugotovim, da se rezultati malo razlikujejo. Ti so različni predvsem pri ukvarjanju s športom vsak dan, ker se je pri njeni raziskavi pokazalo, da se s športom vsak dan ukvarja 8,6 %, 1-krat na teden pa le 19 % vprašanih.

Glede na rezultate raziskave Ošlak, Kranjc (2001, 522), ki zajema rezultate študentov Pedagoške fakultete v Ljubljani, lahko vidimo, da je enkrat na teden aktivnih študentov 28 %, dvakrat na teden 26 %, trikrat na teden in več pa 46 % vprašanih. To je podobno kot pri naši raziskavi.

(38)

- 24 -

Raziskava o pogostosti ukvarjanja s športom (Petrović in sodelavci 2001) je pokazala, da je v letu 2000 odstotek tistih, ki niso športno aktivni, 54,1 %, enkrat na teden se s športno dejavnostjo ukvarja 13,2 %, dvakrat do trikrat na teden pa 10,9 %.

Graf in tabela 6. 3: Ukvarjanje z najbolj priljubljenimi športnimi zvrstmi (najpogostejši 1.

odgovor)

0,0% 2,0% 4,0% 6,0% 8,0% 10,0% 12,0% 14,0% 16,0% 18,0%

ODBOJKA PLAVANJE AEROBIKA ROLANJE KOŠARKA NOGOMET BADMINTON DESKANJE NA SNEGU JAHANJE/KONJENIŠTVO POHODNIŠTVO GORNIŠTVO UMETNOSTNO DRSANJE KARATE FITNES TAE-BO

% 15,6 15,0 9,5 9,5 9,2 9,0 5,8 5,2 2,0 1,7 1,4 1,4 1,4 1,2 1,2 0,9 0,9 0,9 0,9 0,6 0,6 0,6 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 OD

BO JKA

PL ES

PL AV AN

SM UČ AN

AE RO BIK

TE K

RO LA NJ

KO LE SA

KO ŠA RK

PL EZ AN

NO GO ME

TE NIS

BA DMI

NT ATL ETI KA

DE SK AN

RIT .GI M.

JA HA NJ

HO JA

PO HO DNI

RO KO ME

GO RNI ŠT

KE GLJ AN

UM ET NO

HO KEJ

KA RA TE

BO R.V EŠ

FIT NE S

JO GA

TA E- BO

(39)

odgovor)

0 2 4 6 8 10 12 14 16

PLAVANJE KOLESARJENJE ODBOJKA SMUČANJE AEROBIKA PLES TEK ROLANJE KOŠARKA BADMINTON POHODNIŠTVO TENIS ATLETIKA NAMIZNI TENIS ROKOMET NOGOMET HOJA

% 13,5 11,6 9,5 8,4 7,8 7,5 7,2 6,1 2,9 2,6 2,6 2 1,7 1,7 1,4 1,2 1,2

PLAVA NJE

KOLES ARJENJ E

ODBOJ KA

SMUČA NJE

AEROBI

KA PLES TEK ROLAN JE

KOŠAR KA

BADMI NTON

POHOD

NIŠTVO TENIS ATLETI KA

NAMIZN I TENIS

ROKOM ET

NOGO MET HOJA

odgovor)

0,0% 2,0% 4,0% 6,0% 8,0% 10,0% 12,0% 14,0%

PLAVANJE ODBOJKA TEK PLES BADMINTON GORNIŠTVO HOJA NOGOMET FITNES ATLETIKA HITRA HOJA ROKOMET JOGA SANKANJE ŠAH

% 13,0 10,1 9,5 9,0 9,0 6,9 5,2 4,9 2,9 2,6 2,3 2,0 1,7 1,4 1,4 1,4 1,2 0,9 0,6 0,6 0,6 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 PLA

VA NJE

KO LES ARJ

OD BOJ KA

SM UČ ANJ

TEK AE RO BIK

PLE S

RO LAN

JE BA DMI

NT KO ŠA RK

GO RNI ŠTV

PO HO DNI

HO JA

RIT.

GIM .

NO GO ME

NA MIZ NI

FIT NE S

TE NIS

ATL ETI KA

UM ET NO

HIT RA HO

JAH ANJ E/K

RO KO ME

DE SKA NJE

JO GA

PIL ATE S

SA NK ANJ

SU RF ANJ

ŠA H

VES LAN JE

(40)

- 26 -

Glede na to, katere športe obvladajo, lahko sklepamo, s katerimi športnimi zvrstmi se najraje ukvarjajo. In tako dobimo pri tem vprašanju kot prvi najpogostejši odgovor odbojka, sledita ji ples in plavanje.

Če pa strnemo vse tri moţnosti, potem je na prvem mestu plavanje (36 %), sledijo si naslednji športi: odbojka, ples, nato sta na 4. mestu smučanje in kolesarjenje, njima sledi tek.

Ti športi so človeku najbolj dostopni in oprema zanje ni draga. Tako kot je pokazala raziskava Doupone in Petroviča (2001), so taki športi najbolj razširjeni med ţenskami, saj gre predvsem za oblikovanje lastnega telesa. In v naši anketi je bila večina študentk, ki jih je na Pedagoški fakulteti veliko več kot študentov.

Manj zastopani so športi: joga, fitnes, namizni tenis, šah …

Presenetilo me je, da hoja ni bila pogostejši izbor študentov. Hoja je namreč najbolj zastopana pri Slovencih. Tako je pokazala raziskava javnega mnenja.

Pri prvi in drugi moţnosti se za hojo ni odločil niti odstotek vprašanih.

Veliko je tudi takih, ki pod drugo in tretjo moţnost niso vpisali nobenega športa.

Tak rezultat lahko pripišemo tudi posledici tega, da ti študentje niso bili v osnovni šoli seznanjeni s koristnostjo ukvarjanja s športom ( Pišot, 1999).

(41)

6. 2 Kompetence na športnih področjih

Graf in tabela 6. 6: Subjektivna ocena študentov o telesni pripravljenosti študentov

0,0% 10,0% 20,0% 30,0% 40,0% 50,0% 60,0%

dobra slaba odlična zelo slaba

% 54,1% 41,5% 3,2% 1,2%

dobra slaba odlična zelo slaba

Glede telesne pripravljenosti študentov razrednega pouka se je pokazalo, da ima dobro telesno pripravljenost več kot polovica vprašanih. Tak rezultat sem tudi pričakovala glede na poklic, ki so si ga študentje izbrali, da ga bodo opravljali. Velik odstotek ( 41,5 %) je tudi tistih, ki se jim zdi, da je njihova telesna pripravljenost slaba. Glede na to, da gre za subjektivno mnenje, lahko sklepam, da je samozavest študentov različna, kar lahko privede do tega, da se nekateri ocenijo slabše, kot bi se sicer, če bi imeli bolj pozitivno samopodobo.

Telesna pripravljenost pa je odvisna tudi od tega, koliko pomenita vprašanim gibanje in šport.

Če so se študentje ukvarjali s športom v vrtcih in šolah ter so šport in gibanje vzljubili kot del ţivljenja in se z njim pogosto ukvarjajo, potem je tudi njihova telesna pripravljenost dobra.

Tudi raziskava Frantar (2003) je pokazala, da polovica študentov meni, da ima dobro telesno pripravljenost. Prav tako je odstotek podoben pri tistih, ki menijo, da so slabo telesno pripravljeni.

(42)

- 28 -

Graf in tabela 6. 7: Ocena študentov pri obvladanju posameznih športov

Trije športi, ki jih večina anketirancev zelo dobro obvlada, so: ples, plavanje in aerobika.

Športi, ki jih študentje tudi dobro obvladajo, si sledijo: plavanje, odbojka, namizni tenis…

Med najbolj zastopanimi športi, ki jih študentje ne obvladajo, so: tenis, ritmična gimnastika, smučanje …

Takšnim rezultatom lahko pripišemo v ozadju tudi druţino, šolske institucije, ki so predpogoj, da otrok, mladostnik vzljubi določen šport. In s tem je povezano tudi, v kolikšni meri vprašani obvladajo določen šport.

Če so študentje na primer kot otroci in kasneje kot mladostniki veliko igrali košarko, potem zagotovo ta šport obvladajo in posledično je tako z vsakim športom, plesom, plavanjem, aerobiko in tako naprej.

0,0 10,0 20,0 30,0 40,0 50,0 60,0 70,0 80,0

košarka odbojka gimnastika tenis namizni tenis smučanje plavanje rokomet atletika ples ritmična gimnastika aerobika

ne obvladam % slabo % dobro % zelo dobro %

ne obvladam % 11,3 2,9 19,9 38,7 7,8 24,0 0,3 23,1 7,8 4,6 33,5 6,4

slabo % 51,7 19,1 45,4 38,4 30,9 24,9 10,4 53,2 39,0 26,0 42,2 24,0

dobro % 32,4 65,0 30,6 21,7 56,4 39,9 69,1 19,1 48,8 47,4 21,4 54,6

zelo dobro % 4,3 12,4 3,2 0,9 4,9 11,3 19,9 4,3 4,3 21,4 2,3 15,0

košarka odbojka gimnastik

a tenis namizni

tenis smučanje plavanje rokomet atletika ples

ritmična gimnastik

a

aerobika

(43)

Če primerjamo rezultate z raziskavo Frantar (2003), lahko ugotovimo, da je plavanje prav tako šport, ki ga študentje dobro obvladajo. Dobro obvladajo tudi odbojko, namizni tenis, atletiko, ples in aerobiko. Ugotovimo torej, da so rezultati med seboj podobni.

Graf in tabela 6. 8: Študentje so trenirali

0,0% 5,0% 10,0% 15,0% 20,0% 25,0% 30,0% 35,0% 40,0%

ODBOJKA ATLETIKA ROKOMET PLAVANJE NAMIZNI TENIS NOGOMET BADMINTON JAHANJE/KONJENIŠTVO BALET KEGLJANJE SAMOOBRAMBA KOLESARJENJE

% 35,4 29,2 15,6 15,1 13,5 12,5 5,7% 4,7% 4,7% 3,6% 3,1% 3,1% 2,6% 2,6% 2,1% 1,6% 1,6% 1,0% 1,0% 1,0% 1,0% 1,0% 0,50 ODB

OJK A

PLE S

ATL ETIK A

KOŠ ARK A

ROK OME T

RIT.

GIM.

PLA VAN JE

TENI S

NAM IZNI TENI

KAR ATE

NOG OME T

SMU ČAN JE

BAD MIN TON

TEK JAH ANJ E/KO

PLE ZAN JE

BAL ET

AER OBIK A

KEG LJA NJE

FOL KLO RA

SAM OOB RAM

TRE BUŠ NI

KOL ESA RJE

Iz grafa 6. 8 je razvidno, da je največ študentov ( 35,4 %) treniralo odbojko, malo manj ples, na tretjem mestu pa je atletika. Sledijo jim še košarka, rokomet, ritmična gimnastika, plavanje… Če pomislim na svoje osnovnošolsko in srednješolsko obdobje, lahko rečem, da so učeni oziroma dijaki trenirali podobne športe.

S tem vprašanjem je povezano vprašanje obvladanja določenih športov. Če so študentje te športe trenirali, potem jih posledično tudi dokaj dobro obvladajo.

(44)

- 30 - Graf in tabela 6. 9: Študentje še trenirajo

0,0% 5,0% 10,0% 15,0% 20,0% 25,0% 30,0%

PLES AEROBIKA ODBOJKA JAHANJE/KONJENIŠTVO KARATE FITNES FOLKLORA RITMIČNA GIMNASTIKA HOKEJ NOGOMET PLEZANJE ROKOMET TRIATLON JU-JUITSU

% 28,2% 20,5% 12,8% 5,1% 5,1% 5,1% 5,1% 2,6% 2,6% 2,6% 2,6% 2,6% 2,6% 2,6%

PLES AEROBI KA

ODBOJK A

JAHANJ E/KONJ ENIŠTV

KARATE FITNESFOLKLO RA

RITMIČN A GIMNAS

HOKEJ NOGOM ET

PLEZAN JE

ROKOM ET

TRIATL ON

JU- JUITSU

Športi, ki jih študentje še vedno trenirajo, so: ples, aerobika, odbojka.

Tudi to vprašanje se povezuje z vprašanji o obvladanju športov ter ukvarjanju z določenimi športi. Če študentje še vedno trenirajo nek šport, potem se z njim radi ukvarjajo in ga tudi obvladajo. Kot moţen odgovor manjka plavanje, se pravi, da študentje plavanja ne trenirajo, se pa z njih vseeno radi ukvarjajo. Lahko sklepamo, da bolj rekreativno, ne pa tekmovalno; za rekreativno plavanje ni potrebno veliko treniranja, temveč je potrebno le veselje do tega športa.

(45)

Graf in tabela 6. 10: Sodelovanje pri določenih interesnih dejavnostih

0,0 10,0 20,0 30,0 40,0 50,0 60,0 70,0 80,0 90,0 100,0

ples v plesni skupini ukvarjanje z gorništvom sodeloval sem v koloniji ukvarjanje s taborništvom sodeloval sem v letni šoli v naravi ples v folklorni skupini ukvarjam se z int. dejavnostmi delam na šoli sedeloval sem v zimski šoli v naravi

ne % da %

ne % 55,2 64,5 70,5 78,6 83,5 83,8 90,2 94,2 95,1

da % 42,8 32,9 27,7 19,4 14,5 14,2 7,5 3,8 2,6

ples v plesni skupini

ukvarjanje z gorništvom

sodeloval sem v koloniji

ukvarjanje s taborništvo

m

sodeloval sem v letni šoli v naravi

ples v folklorni

skupini

ukvarjam se z int.

dejavnostmi

delam na šoli

sedeloval sem v zimski šoli v

S katerimi interesnimi dejavnostmi se ukvarjajo anketiranci, lahko vidimo iz grafa in tabele 6. 10. Največ se jih ukvarja s plesom v plesni skupini, z gorništvom se ukvarja kar 32,9 % študentov. Kar visok rezultat se ne ujema z raziskavo Mučibabićeve iz leta 1995, ki pravi, da mentorji premalo časa posvečajo izobraţevanju na področju gorništva.

Odstotek tistih, ki so sodelovali v koloniji, je 27,7 %. Če pogledamo, koliko študentov se ne ukvarja oziroma se ni ukvarjalo z določenimi interesnimi dejavnostmi, je odstotek kar visok.

Tudi nekateri študentje razrednega pouka so ţe sodelovali v zimski ali letni šoli v naravi.

Pri interpretaciji rezultatov bomo videli koliko.

Vzrok za to je lahko nedostopnost interesnih dejavnosti v posameznem kraju ali nezainteresiranost študentov za interesne dejavnosti.

Višji je odstotek tistih, ki so sodelovali v letni šoli v naravi. To lahko pripišemo temu, da se je zimska šola v naravi razvila kasneje.

(46)

- 32 -

Pozitiven odnos do šole v naravi pa se kaţe v raziskavi Vesne Turk (1992), iz katere lahko razberemo, da ima tak odnos do šole v naravi kar 100 % učiteljev, okrog 90 % staršev in 84 % učencev treh ljubljanskih osnovnih šol.

Tudi sama sem bila prisotna v šoli v naravi z učenci OŠ Otlica kot razredničarka 3. razreda. In izkazalo se je, da tako učenci, učitelji in starši podpirajo in gojijo pozitiven odnos do šole v naravi. Vsekakor se vse tri starostne skupine (učenci, učitelji, starši) strinjajo, da ima ta dejavnost v naravi več prednosti kot pomanjkljivosti.

6. 3 Kdo naj vodi športno vzgojo?

Graf in tabela 6. 11: Kdo naj vodi športno vzgojo?

0,0 10,0 20,0 30,0 40,0 50,0 60,0 70,0 80,0

razredni učitelj in športni pedagog razredni učitelj športni pedagog razredni učitelj in vzgojitelj vzgojitelj in športni pedagog

% 75,1 16,4 5,6 1,8 1,2

razredni učitelj in športni

pedagog razredni učitelj športni pedagog razredni učitelj in vzgojitelj vzgojitelj in športni pedagog

Študentje nimajo dovolj samozavesti za samostojno poučevanje športne vzgoje, saj jih je le 16,4 % izbralo to moţnost ali pa se jim zdi, da je sodelovanje dveh pedagogov boljše za kakovostnejši pouk in razvoj otrok.

Večini vprašanih študentov se zdi, da sta najboljša kombinacija za vodenje športne vzgoje razredni učitelj in športni pedagog.

(47)

Ta podatek se ujema z raziskavami Lipovac (2005), Frantar (2003), kjer so tudi najpogostejši odgovori za sodelovanje razrednega učitelja in športnega pedagoga.

Tako sodelovanje dveh pedagogov se prav tako sklada z najnovejšimi raziskavami (Plavčak, 2001), saj je tako sodelovanje bolj učinkovito za učence in prav tako za pedagoge.

Ko sem poučevala 3. razred na OŠ Otlica, je bilo prav tako vidno sodelovanje med mano, športnim pedagogom in včasih tudi vzgojiteljem. In izkazalo se je za zelo učinkovito, in sicer v smislu dodatnega in razširjenega programa športne vzgoje in sodelovanja med posameznimi učnimi urami.