PREVENTIVNO DELOVANJE PRED POJAVOM IZSTOPAJOČEGA VEDENJA V VRTCU

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

PREDŠOLSKA VZGOJA

NIKA ZIBELNIK

PREVENTIVNO DELOVANJE PRED POJAVOM IZSTOPAJOČEGA VEDENJA V VRTCU

MAGISTRSKO DELO

LJUBLJANA, 2021

(2)

(3)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

PREDŠOLSKA VZGOJA

Nika Zibelnik

PREVENTIVNO DELOVANJE PRED POJAVOM IZSTOPAJOČEGA VEDENJA V VRTCU

Preventive Action to Avoid Deviant Behaviour in Kidergarten

Magistrsko delo

Mentorica: dr. Darja Zorc Maver

LJUBLJANA, 2021

(4)

ZAHVALA

»Res ne vem zagotovo, ali bomo našli novo Regratovo deželo.

Res ne vem, ali se morda ne podajamo v veliko nevarnost in ali bomo na cilj prispeli vsi.

Vem pa, da je Regratova dežela pred nami, ne za nami.

Jaz grem naprej, vi pa lahko greste z mano ali pa se vrnete.«

(Luis Sepúlveda)

Hvala mentorici prof. dr. Darji Zorc Maver za vse nasvete, nudeno pomoč, strokovno vodenje, usmerjanje in hitro odzivanje pri pisanju magistrskega dela.

Hvala lektorici Elizabeti Klarič, prof. slov. jezika, za pravopisno, slovnično in slogovno ureditev diplomskega dela.

Hvala vsem sodelujočim v raziskavi za čas in izkazano dobro voljo pri izvajanju intervjujev, ki so pomembno prispevali k empiričnemu delu magistrske naloge.

Hvala vsem mojim najdraţjim, ki ste verjeli vame in me spodbujali na poti podiplomskega študija.

Hvala vama, Manca in Martin, za izkazano ljubezen in potrpljenje v času študija in pri pisanju magistrske naloge.

(5)

POVZETEK

V vrtcu se vzgojitelji srečujemo z različnimi otroki. Vsak otrok v oddelek prinaša svojo zgodbo, ki na različne načine vpliva na potek vzgojno-izobraţevalnega dela. Zagotovo se je ţe vsak vzgojitelj srečal tudi z izstopajočim vedenjem. Nekateri vzgojitelji temu pripisujejo večjo pozornost, spet drugi manj, nekateri pa tovrstne oblike vedenja sploh ne opazijo.

Preko magistrskega dela ţelim predvsem vzgojitelje nagovoriti o pomembnosti njihovega preventivnega delovanja pred pojavom izstopajočega vedenja. V teoretičnem delu najprej predstavim otrokov socialni in čustveni razvoj, ki sta temeljna za razumevanje otrokovega odzivanja na različne draţljaje iz okolja. Nato opredelim izstopajoče vedenje in predstavim pomembne dejavnike, ki vplivajo na razvoj izstopajočega vedenja. Vzgojiteljem in ostalim strokovnim delavcem na koncu teoretičnega dela ponudim tudi smernice in strategije za preprečevanje izstopajočega vedenja, ki se jih lahko posluţujejo pri svojem delu. Teoretična izhodišča podprem še z raziskovalnim delom, kjer sem se posluţila kvalitativne metode dela in opravila šest intervjujev z vzgojiteljicami, zaposlenimi v javnem in zasebnem vrtcu. Raziskovala sem, kako vzgojiteljice pri svojem delu zaznajo izstopajoče vedenje, s katerimi oblikami izstopajočega vedenja se vzgojiteljice najpogosteje srečujejo pri svojem delu, kako se na izstopajoče vedenje odzovejo in kaj storijo, da se izstopajočemu vedenju pri svojem delu izognejo. Del raziskave, sem namenila tudi delovanju svetovalne sluţbe v javnih vrtcih in temu kam se po dodatno strokovno pomoč zatečejo vzgojitelji zaposleni v zasebnih vrtcih, kjer svetovalna sluţba ne deluje.

Raziskava je pokazala, da vzgojitelji pri svojem delu zaznajo izstopajoče vedenje.

Najpogosteje se prav ta kaţe v neupoštevanju pravil v skupini, s fizičnim nasiljem, v nasprotovanju vzgojitelju in s tem pridobivanje njegove in sovrstnikove pozornosti, v slabi koncentraciji, v nezmoţnosti opravljanja enostavnih nalog in kot otopelost.

Vzgojitelji se na takšno vedenje najpogosteje odzovejo z mirnostjo ali pa si pomagajo s hudomušnostjo. Vzgojitelji se poskušajo zaznanega izstopajočega vedenja lotiti celostno, zato se pogosto lotijo poglobljenega opazovanja otroka in raziskovanja, zakaj prihaja do tovrstnega vedenja. Vzgojitelji v javnem vrtcu se lahko za pomoč obrnejo tudi k svetovalni sluţbi. V zasebnih vrtcih svetovalna sluţba ne deluje in so vzgojitelji dolţni rešitve iskati sami, skupaj z vodstvom vrtca ali individualno vzpostaviti stik z različnimi strokovnjaki.

S svojim magistrskim delom ţelim v prvi vrsti opogumiti vzgojitelje, da se pri svojem delu posluţujejo preventivnega delovanja pred pojavom izstopajočega vedenja in s tem poskušajo preprečiti nastanek izstopajočega vedenja. Hkrati pa ţelim poudariti na vrzel, ki smo ji lahko priča v zasebnih vrtcih. Kljub kakovostnemu delu v zasebnih vrtcih prihaja do prevelikih odstopanj pri obravnavi otrok z različnimi odstopanji v razvoju.

Vzgojitelji v zasebnih vrtcih so prepuščeni sami sebi in nimajo moţnosti sodelovanja s

(6)

svetovalno sluţbo znotraj ustanove. Pomoč sicer lahko poiščejo pri svetovalni sluţbi zunaj svoje ustanove, a največkrat je takrat ţe prepozno za preventivno delovanje.

Ključne besede: predšolska vzgoja, vrtec, izstopajoče vedenje, preventivno delovanje, smernice in strategije preventivnega delovanja.

(7)

ABSTRACT

Teachers in kindergartens deal with different children. Each child brings their own story to a group, which affects the course of educational work in various ways. The vast majority of pre-school teachers have certainly already encountered deviant behaviour, with some of them paying more attention to this and others less, and some failing to notice this type of behaviour.

My master's thesis aims to primarily address pre-school teachers about the importance of their preventive action prior to the occurrence of deviant behaviour. In the theoretical part, I first present the child's social and emotional development, which is essential to understand the child's response to various external stimuli. I subsequently define deviant behaviour and outline the factors conducive to the development of deviant behaviour.

The theoretical part is concluded by offering kindergarten teachers, educators and other professionals the guidelines and strategies they may apply in their work with children to prevent deviant behaviour. I further support the theoretical background of the thesis with research work employing the qualitative method of work. I conducted six interviews with pre-school teachers employed both in public and private kindergartens. I explored how teachers perceive deviant behaviour in their work, what the forms of deviant behaviour are that teachers most often encounter, how they respond to such behaviour and what they do to avoid deviant behaviour in their work. Moreover, I dedicated part of the research to the operation of the counselling service in public kindergartens and to the options that teachers employed in private kindergartens with no counselling service as part of their organisation have when seeking additional professional help.

The research has shown that pre-school teachers perceive deviant child behaviour in their work. The most common forms of deviant behaviour manifestations include disregarding the rules in a group, physical violence, opposing the teacher and thus gaining their peer's attention, low concentration levels, inability to perform simple tasks, and apathy. In response to such behaviour, teachers most frequently react with calmness or resort to playfulness. Trying to address the perceived deviant behaviour in a comprehensive manner, they often make in-depth observations of the child and explore the reasons for the occurrence of this type of behaviour. Pre-school teachers in public kindergartens can turn to the counselling service for help while in private kindergartens there is no such service provided and teachers have to work on their own to find solutions or contact various experts individually or jointly with the kindergarten management.

With my master's thesis, I primarily wish to encourage pre-school teachers to employ preventive action in their work prior to the occurrence of deviant behaviour thus trying to prevent its emergence. In addition, I want to highlight a gap that we may observe in private kindergartens. Despite the quality of work maintained in private kindergartens, there are nevertheless too many deviations in dealing with various developmental disabilities affecting children. Teachers in private kindergartens are left to cope on their

(8)

own and lack the opportunity to work with a counselling service within their institution.

They may obtain the assistance of a counselling service outside their institution, but in most cases it is too late for preventive action.

Key words: pre-school education, kindergarten, deviant behaviour, preventive action, prevention action guidelines and strategies.

(9)

KAZALO

UVOD ...1

1 TEORETIČNA IZHODIŠČA ...3

1.1 ČUSTVENI RAZVOJ PREDŠOLSKEGA OTROKA ... 3

1.2 SOCIALNI RAZVOJ PREDŠOLSKEGA OTROKA ... 4

1.3 OPREDELITEV IZSTOPAJOČEGA VEDENJA ... 5

1.4 DEJAVNIKI IZSTOPAJOČEGA VEDENJA ... 7

1.5 ZAZNAVANJE IZSTOPAJOČEGA VEDENJA ... 12

1.6 PREVENTIVNI UKREPI PRED POJAVOM IZSTOPAJOČEGA VEDENJA ... 13

1.7 SMERNICE IN STRATEGIJE ZA PREPREČEVANJE IZSTOPAJOČEGA VEDENJA ... 16

1.8 VLOGA SVETOVALNE SLUŢBE PRED POJAVOM IZSTOPAJOČEGA VEDENJA ... 21

2 EMPIRIČNI DEL ...23

2.1 OPREDELITEV PROBLEMA IN NAMEN ... 23

2.2 CILJI RAZISKOVANJA ... 23

2.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 23

2.4 RAZISKOVALNE METODE TER POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 24

2.4.1 Vzorec ... 24

2.4.2 Postopek obdelave podatkov ... 24

2.5 REZULTATI... 25

2.5.1 Povzetek intervjuja: vzgojiteljica 1 ... 25

2.6 INTERPRETACIJAREZULTATOV ... 38

2.6.1 Raziskovalno vprašanje 1 ... 38

3 SKLEP ...46

4 VIRI IN LITERATURA ...51

5 KAZALO SLIK...55

6 PRILOGE ...56

6.1 PRILOGA 1– PRIMER DOBESEDNEGA PREPISA INTERVJUJA – VZGOJITELJICA 1 ... 56

6.2 PRILOGA 2– PRIMER KODIRANJA INTERVJUJA – VZGOJITELJICA 1 ... 60

(10)

1

UVOD

Pri svojem delu se kot vzgojiteljica v vrtcu večkrat srečujem z različnimi odzivi otrok na dejavnosti tekom vrtčevskega vsakdana. Prav tako sem bila priča raznoterim reakcijam vzgojiteljev na otrokovo izstopajoče vedenje. Pogosto sem naletela na neodobravanje in negativen odziv vzgojiteljev na izstopajoče vedenje. Tudi sama sem pri svojem delu imela opravka z otroki z izstopajočim vedenjem. Priznam, da delo s takšnimi otroki ni enostavno in zahteva zrelost ter premišljeno in strokovno delovanje vzgojitelja. Opazila sem, da vzgojiteljem primanjkuje strokovnega znanja s področja izstopajočega vedenje ter da prepogosto poskušamo otroke označiti z določeno vrsto motenj, čeprav to ni naše delo in vsakršno označevanje otroku povzroči veliko stisko in neupravičeno škodo.

Sama sem si izkušnje kot vzgojiteljica pridobivala in si jih še pridobivam tako v zasebnem kakor v javnem vrtcu. Pri tem sem opazila, da prihaja do razlik pri delu svetovalne sluţbe. Zasebni vrtci namreč niso upravičeni do dodelitve svetovalne sluţbe, medtem ko je delovanje svetovalne sluţbe v javnem vrtcu dobro zasnovano. Vse navedeno me je privedlo do poglobljenega študija literature in izvajanja raziskave s področja preventivnega delovanja pred izstopajočim vedenjem v vrtcu.

Izstopajoče vedenje teţko enotno opredelimo. Posplošimo lahko, da je izstopajoče vedenje moteče za izvajalca vzgojno-izobraţevalnega procesa in da se takšno vedenje razlikuje od večine (Kobolt, 2010a). J. Kodrič in B. D. Jurišić (2014a) izstopajoče vedenje opredeljujeta kot vedenje posameznika, kadar povzroča teţave drugim osebam.

Te osebe svoje obnašanje teţko obvladajo ali spreminjajo. Takšno vedenje je lahko nevarno za posameznika in njegovo okolico in ga lahko ovira pri vključevanju v dejavnosti. Izstopajoče vedenje je tako lahko odraz otroka na frustrirajočo situacijo (Musek Lešnik, 2017).

V teoretičnem delu magistrskega dela najprej predstavim socialni in čustveni razvoj predšolskega otroka. Poznavanje omenjenega dela otrokovega razvoja nam pomaga pri razumevanju pojava izstopajočega vedenja. V osrednjem delu opredelim izstopajoče vedenje in dejavnike, ki vplivajo na njegov pojav. Dotaknem se zaznavanja izstopajočega vedenja pri pedagoških delavcih ter predstavim pomen preventivnega delovanja pred pojavom izstopajočega vedenja. V magistrskem delu predstavim tudi smernice in strategije za uspešno preventivno delovaje. Na koncu predstavim še vlogo in naloge svetovalne sluţbe pri preventivnem delovanju pred pojavom izstopajočega vedenja.

V empiričnem delu magistrskega dela raziščem, kako vzgojitelji zaznavajo izstopajoče vedenje, kakšne oblike izstopajočega vedenja zaznavajo pri svojem delu in kako se nanj odzovejo. Preučim tudi različne načine preventivnega delovanja pred pojavom izstopajočega vedenja, ki se ga v praksi posluţujejo vzgojitelji.

(11)

2

Moje magistrsko delo bo smotrno pripomoglo k ozaveščanju vzgojiteljev o pomenu preventivnega delovanja pred pojavom izstopajočega vedenja. Menim, da se bodo vzgojitelji bolje zavedali pomena preventivne dejavnosti. Prav tako bo vodstvo vrtca spodbudilo k pomembnosti izobraţevanja pedagoškega kadra o ustreznem postopanju pri otrocih z izstopajočim vedenjem. Prispevek magistrskega dela vidim tudi v ozaveščanju vodilnih v drţavi o pomembnosti delovanja svetovalne sluţbe tako v zasebnih kot javnih vrtcih. Primanjkljaj, ki ga lahko opazimo z nedelovanjem svetovalne sluţbe v zasebnih vrtcih, predstavlja preveliko tveganje za kakovostno podporo vsem sodelujočim v vzgojno-izobraţevalnem procesu.

(12)

3

1 TEORETIČNA IZHODIŠČA

1.1 ČUSTVENI RAZVOJ PREDŠOLSKEGA OTROKA

Čustveni razvoj pri otroku poteka postopno. Iz prvotnega nediferenciranega čustvenega vzburjenja se najprej razvijejo enostavna in nato še kompleksnejša čustva. Tovrstno zaporedje se pojavi pri vseh ljudeh. Vsekakor pa to ne pomeni, da se bodo vsa čustva pojavila ţe takoj na začetku. Takoj po rojstvu smo priča pojavom, iz katerih lahko sklepamo, ali otrok doţivlja ugodje ali neugodje (Musek in Pečjak, 2001). Campos in Barret (1986, v Zupačič 1996) navajata, da naj bi otrok ţe ob rojstvu doţivljal osem različnih emocionalnih stanj: radost, jeza, gnus, strah, presenečanje, ţalost, seksualno vzburjenje in naklonjenost (ljubezen). Dojenček tovrstnih stanj ni sposoben izraziti v obliki, da bi jih mi prepoznali, a to še ne pomeni, da teh stanj ne doţivlja. Prvi jok je ţe prvi znak vznemirjenja ter hkrati začetek razvoja bogatega in širokega spektra čustev, novorojeno bitje jih bo s pridom uporabljalo v svojem ţivljenju (Nemec in Krajnc, 2011).

Čustva delimo na temeljna in kompleksna. Pod temeljna čustva uvrščamo zanimanje, strah, veselje, gnus, jezo, presenečanje ter ţalost. Vsakega izmed njih je moţno prepoznati na otrokovem obrazu. Med kompleksna čustva pa sodijo ponos, sram, krivda, ljubosumje in osramočenost. Kompleksna čustva se razvijejo kasneje skozi otrokov razvoj, njihova pojavnost pa je odvisna od našega samozavedanja in zavedanja odzivov okolice na naše vedenje (Nemec in Krajnc, 2011).

Temeljna čustva otrok iz dneva v dan vse bolj jasno izraţa in omogoča, da jih odrasli jasno razločimo med seboj in prepoznamo. Pri razvoju kompleksnih čustev je zelo pomembno napredovanje v kognitivnem razvoju in v oblikovanju določenih pojmov. Za razvoj kompleksnih čustev mora otrok znati ločiti sebe od drugih in povečati svoje zavedanje o druţbenih pravilih, normah ter razumeti pozitivno in negativno doţivljanje samega sebe. Kompleksna čustva se tako pri otroku začnejo razvijati kasneje kot temeljna, pribliţno sredi drugega leta otrokove starosti (Nemec in Krajnc, 2011).

Vsakršno doţivljanje in izraţanje emocij posamezniku sluţijo kot pomoč pri preţivetju in prilagajanju na okolje na dva načina: emocionalna stanja spodbujajo vedenjske reakcije na zunanje in notranje dogodke, emocionalna izraţanja sluţijo komunikaciji in usmerjajo pozornost drugih na lastno emocionalno stanje in s tem na svoje vedenjske predispozicije. Obe funkciji sluţita organizaciji posameznikove osebnosti in njegovega delovanja. Emocije mu pomagajo pojmovno strukturirati dogodke in vedenja iz okolja.

V povezavi s kognicijo emocije otroku omogočajo organizacijo prizadevanja k doseganju zaţelenih ciljev. Kognicija otroku omogoča, da prepozna čustveno doţivljanje ljudi iz okolja na njegovo ravnanje. Otrok se velikokrat ravna po tovrstnih odzivih, čeprav še sam ne ve, zakaj (Zupančič, 1996). Otrok svoja čustva izraţa bolj vidno in pogosteje kot odrasla oseba, izraţa jih odprto, neposredno in z navdušenjem (Kašnik Janet idr., 2009). Pod vplivom vzgoje pa otroci hitro pričnejo nadzirati izraţanje svojih čustev, njihovo izraţanje ni več spontano in površinsko. Otroci se od odraslih hitro priučijo, da je čustva potrebno skrivati, ker niso vedno ustrezna (Tolčič in Smiljanić, 1979 ter Kašnik Janet idr., 2009). Tovrstnim čustvenim reakcijam otrok

(13)

4

pravimo posnemanje. Lahko pa se otrok čustvenih odzivov nauči preko pogojevanja.

Otrok, ki je doţivel neko neprijetno izkušnjo, se bo na naslednjo podobno odzval enako (Musek in Pečjak, 2001). Vzgojitelji so tako postavljeni pred velik izziv, saj mora vrtec otrokom omogočati varen prostor za razvijanje sposobnosti doţivljanja in izraţanja čustev. Zelo pomembno je, da vzgojitelji otrokom ponudijo številne priloţnosti, da otroci svoja čustva zaznajo, jih pravilno ovrednotijo in izrazijo na socialno sprejemljiv način. Vrtec naj bi bil za otroke prijazen šele takrat, ko ponuja otrokom raznotere priloţnosti navajanja ustreznega izraţanja čustev, ki jih sproţijo otrokovi impulzi in nagoni (Kašnik Janet idr., 2009). Nemoten čustveni razvoj je pogoj za normalen duševni in osebnostni razvoj posameznika. Zelo nevarna je lahko vsakršna odsotnost čustvenih spodbud in čustvenih stikov, saj lahko pri otroku spodbudijo razvoj različnih motenj.

Otroci, ki v zgodnjem otroštvu ne dobijo dovolj čustvenih spodbud iz okolja ali pa so izpostavljeni številnim neprijetnim dogodkom, so podvrţeni čustvenim problemom (Musek in Pečjak, 2001).

1.2 SOCIALNI RAZVOJ PREDŠOLSKEGA OTROKA

Vzporedno z otrokovim čustvenim razvojem intenzivno poteka tudi otrokov socialni razvoj. Vsak otrok se rodi kot socialno bitje. Novorojenčki raje poslušajo človekov glas kot druge draţljaje, enako velja tudi za vidne draţljaje - človeški obrazi so novorojenčkom ljubši. Med dojenčkovim četrtim in šestim mesecem se začne pojavljati njegov spontani nasmeh, nekje do šestega meseca pa naj bi otrok doţivel razvoj diferenciacije, razumevanja sebe in po analogiji tudi razumevanje drugih. Vse to otroke kasneje pripelje do vključevanja v preproste socialne igre ter komunikacijo z odraslimi in vrstniki (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008, ter Kavčič in Zupančič, 2007).

Otrok zelo hitro prične z mimičnim posnemanjem (steguje jezik, odpira usta, se smehlja) in prav to je učinkovito sredstvo, s katerim novorojenček raziskuje socialni svet in vzpostavlja stike z ljudmi, ki zanj skrbijo (Kavčič in Zupančič, 2007). Naslednji pomemben mejnik v socialnem razvoju dojenčka je razvoj skupne vezane pozornosti.

Prva tovrstna pozornost se razvije pri šestem mesecu in jo lahko opazimo kot sledenje pozornosti drugim. Pri devetih mesecih se pri otroku pojavi socialno sklicevanje. Ko se otrok znajde v nejasnih in nepoznanih situacijah, prične pogled usmerjati proti staršem, da bi prepoznal njihovo čustveno reakcijo in se nato vedel v skladu z njo (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008). Okoli sedmega meseca se pri otroku pojavijo negativne reakcije do tujcev. Zaveda se neznancev in jih nezaupljivo gleda ter se jim ne smehlja več. Pri desetih mesecih naj bi bilo nezaupanje do tujcev še večje, ni pa nujno. Otroke tujci pogosto hkrati privlačijo in vznemirjajo (Zupančič, 1996 in Kavčič in Zupančič, 2007). S koncem prvega leta starosti in v drugem letu ţivljenja je otrokova interakcija z odraslimi vezana na predmete, saj otrok usklajuje svoje dejavnosti s predmeti s socialno dejavnostjo (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008). Prav tako pa je za to obdobje značilno, da otrok teţi k oblikovanju predvidevanj o ljudeh, stvareh in dogodkih, saj bi tako laţje osmislil trenutno situacijo. Otroka prevzemajo enaka občutja, kadar je v njegovi bliţini prisotna tuja oseba, kakor takrat, kadar je znana oseba odsotna. V

(14)

5

socialni interakciji med drugim in tretjim letom narašča pogostost vedenja, s katerim pričnejo otroci uveljavljati svoje teţnje. Tovrsten »boj za pridobivanje« odraţa njihove poskuse, da vzpostavijo jasne meje med seboj in drugimi. To pa otroka privede do prvih nestrinjanj med odraslimi in drugimi otroki. Začasno lahko to obravnavamo kot negativistično vedenje, po drugi strani pa to spodbuja razvoj otrokovih različnih čustveno-socialnih spretnosti, med katere sodijo empatija, prosocialno vedenje in igra posnemanja (Kavčič in Zupačič, 2007). Pri tretjem letu starosti si otrok nabere ţe nekaj izkušenj različnih socialnih stikov. Za otroka te starosti so pravila nekaj vedenjsko nesprejemljivega. Vseeno pa se otrok podreja zahtevam odraslega in njihova pravila spoštuje, saj čuti potrebo po spoštovanju in podrejanju (Benkovič, 2011). Razumevanje socialnih pravil vključuje razumevanje moralnih in konvencionalnih pravil, ki se nanašajo na njegovo varnost. Pod kategorijo moralnih pravil otrok razume kategorične sodbe o tem, kaj je prav in kaj ni, in zanj temeljijo na konceptu pravičnosti.

Konvencionalna pravila pa se nanašajo na značilnosti vedenja, ki so pomembne v socialnih interakcijah znotraj določenega socialnega sistema in temeljijo na konceptu socialne organiziranosti (način pozdravljanja, oblačenja …) (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008).

Kavčič in Zupančič (2007) sta s svojimi raziskavami ugotovili, da s starostjo otrok narašča učinkovitost socialnega vedenja - zaupljivost, strpnost, mirnost, interes za vključenost v različne dejavnosti, porast samostojnosti … Tovrstne raziskave so bile izvedene na otrocih, ki so vključeni v vrtec. Benkovič (2011) navaja, da je za otroka zelo pomembna faza socialnega učenja - druţenje in vpliv vrstnikov. Predšolski otrok se zaveda, da on sam v skupini deluje kot posameznik, ki ima z vrstniki podobne in različne lastnosti. Ena od najpomembnejših nalog socialnega razvoja otroka v predšolskem obdobju je zagotovo usmerjena v razumevanje socialnih pravil. Otroci se srečujejo s pravili v različnih socialnih kontekstih (druţina, vrtec, širše socialno okolje).

Za bivanje v socialnih skupinah skupaj z vrstniki je pomembno, da otroci zlasti v zgodnjem otroštvu razvijejo nove in kakovostne socialne interakcije (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008). Vsi strokovni delavci vrtca se morajo zavedati, kako pomembno je spodbujanje celostnega razvoja otroka. Vrtčevski oddelek otroku ponuja številne moţnosti in priloţnosti, kjer lahko otrok ob ugodni klimi gradi, spoznava in oblikuje pozitivne medsebojne odnose (Benkovič, 2011 ter Kavčič in Zupančič, 2007).

Strokovni delavci si morajo prizadevati, da bo otrok razvil sposobnosti komuniciranja, recipročnih odnosov, razumevanja perspektive drugih, empatičnega doţivljanja ter skupnega reševanja problemov (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008).

1.3 OPREDELITEV IZSTOPAJOČEGA VEDENJA

Z besedo vedenje lahko opisujemo stanja in dejavnosti, ki jih neposredno opazujemo;

vidimo, kaj nekdo počne. Posameznikovo vedenje laţje razločimo s sovplivom dejavnikov, ki bodisi izhajajo iz njega samega ali pa iz okolja (Kodrič in Jurišić, 2014a).

Pri iskanju opredelitve izstopajočega vedenja pa je nemogoče najti poenoteno in jasno opredelitev. Dyck (v Kobolt, 2010a) pravi: »Moteno je tisto, kar nas moti.« Tako bi lahko posplošili, da je izstopajoče vedenje tisto, kar je za nas moteče in se razlikuje od

(15)

6

večine. J. Kodrič in B. D. Jurišić (2014a) izstopajoče vedenje opredeljujeta kot vedenje posameznika, kadar povzroča teţave drugim osebam. Te osebe svoje obnašanje teţko obvladajo ali spreminjajo. Takšno vedenje je lahko nevarno za posameznika in njegovo okolico in ga lahko ovira pri vključevanju v dejavnosti. Izstopajoče vedenje je tako lahko odraz otroka na frustrirajočo situacijo (Musek Lešnik, 2017).

V vsaki druţbi in z vsako generacijo znova pa se druţba sprašuje, kaj je za neko druţbo sprejemljivo. Za današnjo druţbo ni značilen samo velik napredek v razvoju tehnologije in znanja, temveč prav tako velika sprememba v medčloveških odnosih. Tokratno sodobno druţbo lahko opredelimo kot druţbo, v kateri narašča socialna in kulturna negotovost, moralna in vrednostna protislovja ter znatna stopnja negotovosti glede prihodnosti (Kobolt, 2010a).

V slovarju slovenskega knjiţnega jezika (2000) je beseda izstopati opredeljena kot postajati (zelo) opazen, viden. Slovenski strokovni prostor uporablja mnogotere izraze in pojme, ki jih povezuje z izstopajočim vedenjem – moteno, agresivno, disocialno … Vsak izraz po svoje pa je relativno neuveljavljen, čeprav prav tovrstna vedenja otrok povzročajo staršem in vzgojiteljem največje teţave. Gre za obliko vedenja, ki je socialno manj sprejemljivo oz. je nesprejemljivo. Kot je ţe bilo omenjeno, bi izstopajoče vedenje lahko poimenovali disocialno vedenje, saj gre za obliko vedenja, ki ni skladno z normativno urejenostjo druţbe (Vec, 2011). Pri poimenovanju izstopajočega vedenja se moramo zavedati, da gre za kompleksen izraz, ki ga je nemogoče omejiti in skrčiti na le nekaj posameznih izrazov (Simčič in Vec, 2015).

Strokovni delavci pa se morajo zavedati, da morajo biti pri rabi izrazov izredno previdni, saj lahko po nepotrebnem zaznamujejo otrokovo osebnost še v procesu rasti in razvoja (Kobolt, 2010a ter Simčič in Vec, 2015). O izstopajočem vedenju lahko govorimo, tudi kadar se otrok teţje prilagaja na pričakovanja in zahteve okolja (Kobolt, 2010a). Kot eno izmed glavnih značilnosti izstopajočega vedenja lahko omenimo vedenje, ki je povezano s socialno interakcijo. Torej za vedenje, ki je socialno manj sprejemljivo oz. je nesprejemljivo. V socialnem kontekstu pa se sleherni človek odziva na osnovi značilnosti svoje percepcije, socialnega konteksta, svojih preteklih izkušenj in sedanjih pričakovanj. Vedenjski odzivi otroka so tako lahko posledica dogajanja v posamezniku in posledica dogajanja v socialnem kontekstu (Metljak, Kobolt in Potočnik, 2010). Izstopajoče vedenje je najbliţje poimenovanju disocialnega vedenja, ki sta ga uporabljala ţe Bregant in Bečaj (v Vec, 2011), saj sta s tem izrazom označila tisto vedenje, ki ni skladno z normativno urejenostjo druţbe (Vec, 2011).

Zagotovo pa se morajo vsi pedagoški delavci zavedati, da je izstopajoče vedenje, s katerim se srečujejo v predšolskem obdobju, pogosto razvojno pogojeno in se kaţe kot teţava v prilagajanju, ki pa lahko po določenem času in ob ustrezni podpori okolja tudi izzveni (Simčič in Vec, 2015). Nikakor pa ne smemo poenotiti izstopajočega vedenja z motnjo osebnosti (Vec, 2011).

(16)

7

Vsak otrok je po svoje izstopajoč, vsak ima svoja močna in šibka področja, hkrati pa tudi v interakciji z drugim vsak deluje na svoj način (Herber, 1996). Zaradi vezave izstopajočega vedenja na socialno interakcijo je njegova temeljna značilnost, da v večini primerov ni moteča za tistega, ki tako vedenje izraţa, ampak je bolj kot zanj moteča za okolico, za vse tiste, ki se s takim vedenjem soočajo. Posamezniki izstopajočega vedenja sami ne čutijo, ampak občutijo šele posledice, ki so jih kasneje najpogosteje deleţni od svojih vrstnikov (Vec, 2011).

Vzgojiteljice v vrtcu in kasneje učitelji v šolah ter drugi strokovni delavci prepoznavajo različna vedenja kot izstopajoča. Pa naj bodo to otroci, ki zaradi izjemne nadarjenosti in specifičnih interesov potrebujejo več pozornosti in dodatne izzive, otroci, ki niso motivirani za delo, razen ko gredo »stvari po njihovo«, otroci, ki prihajajo iz manj spodbudnega okolja in potrebujejo več spodbud, dodatnega časa in razlage, otroci, katerih vedenje je moteče, nasilnejše, agresivnejše, otroci, ki imajo hujše vedenjske motnje, ali celo otroci, ki imajo za svoje posebne potrebe ţe pridobljene odločbe in individualizirane programe (Herber, 1996; Kast-Zahn, 2006). V vsakdanjih pogovorih se pri obravnavi izstopajočega vedenja srečujemo z različnimi poimenovanji aktivnosti otrok: nevodljivost, agresivnost, nesramnost, hiperaktivnost, kljubovalnost … (Šetor in Zorc Maver, 2014). Vec (2011) pod izstopajoče vedenje uvršča tudi nagajivost, nezbranost, neupoštevanje navodil, pomanjkljivo spoštovanje drugih, neosvojen bonton.

Hkrati pa lahko pod izstopajoče vedenje uvrstimo tudi hujša antisocialna vedenja, kot so kraja, maltretiranje drugih, spolno nesprejemljiva vedenja, poškodovanje lastnih in tujih stvari, ogroţanje lastne varnosti in varnosti ali celo ţivljenja drugih.

1.4 DEJAVNIKI IZSTOPAJOČEGA VEDENJA

Pričakovanja, norme, pravila in kultura so elementi, ki zarisujejo meje med tem, kaj v danem trenutku v določenem socialnem in druţbenem okolju razumemo kot izstopajoče, moteče in teţavno (Kobolt, 2010b). Primerna oskrba, zdrava prehrana, duševno, emocionalno in vedenjsko ravnoteţje nam zagotavljajo, da v ţivljenju doţivimo osebnostno koherenco – občutek skladnosti samih s seboj. Vsa ta zadovoljstva nam omogočajo zadovoljstvo s samim seboj (Kobolt, 2011). Vse to skupaj pa je v ţivljenju kar teţko doseči, saj na naša ţivljenja vplivajo mnogoteri dejavniki. Zavedati se moramo, da sta posameznik in okolje vedno v medsebojni povezanosti. Tako kot okolje vpliva na izgradnjo in oblikovanje otrokove osebnosti, tako tudi otrok s svojimi prirojenimi, konstitucionalnimi ali drugače pridobljenimi značilnostmi sooblikuje izid interakcij med seboj in vrstniki (Mikuš Kos, 1991). Ravno zaradi tega, ker je izstopajoče vedenje vezano na socialno interakcijo, je njegova glavna značilnost, da v večini primerov ni moteča za tistega, ki se s tovrstnim vedenjem sooča, ga izvaja. Izvajalci izstopajočega vedenja ne čutijo, jih pa toliko močneje prizadenejo posledice, ki jih pogosto občutijo kot negativni odziv svojih vrstnikov na njihovo dejanje (Vec, 2011).

Preko Bronfenbrennerjevega (1994) ekološkega modela lahko spoznamo, da so pojavi izstopajočega vedenja odvisni od celotnega ţivljenjskega sistema. Sestavljen model tvorijo otrok, različni mikrosistemi, kot so druţina, prijatelji, šola; mezosistem, v

(17)

8

katerega sodijo interakcije med različnimi mikrosistemi; ekosistemi, med katere uvrščamo lokalne šolske oblasti, ter makrosistem, kamor sodijo ideologija, vrednote, kultura, vedenjski vzorci naroda, socialnega razreda … Vsi vemo, da so odnosi med posameznikom in njegovim okoljem dinamični in potekajo večsmerno. V predšolskem obdobju imajo na otroka največji vpliv druţina – otrokovo primarno okolje in druge osebe ter podsistemi, v katere je vključen otrok. Kot različni sistemi vplivajo na otroka, pa tudi otrok sam vpliva na svoje okolje in ga soustvarja. Posamezni navedeni sistemi so odvisni drug od drugega in so v svojem delovanju medsebojno prepleteni. Vplivi iz enega sistema se odraţajo v drugem in obratno. Prav tako imajo nekateri sistemi večji vpliv kot drugi (prav tam). S. Svetin Jakopič (2005) kot enega izmed pomembnejših dejavnikov izstopajočega vedenja navaja druţino, saj na posameznikove lastnosti vpliva splet bioloških danosti in okoljskih vplivov v njegovi primarni socialni skupnosti. Vsaka druţina s svojo dinamiko vpliva na vedenje vseh članov, hkrati pa tudi vsak član s svojim vedenjem oblikuje odnose in dogajanje znotraj druţine. Vsa vedenja, pridobljena v druţini, pa se zrcalijo zunaj druţinskih meja, v širšem socialnem prostoru. Zelo pomembno je, da otrok v okviru mikrosistema prepozna pomembne odrasle, ki mu ţe kmalu lahko pokaţejo, da so nekateri vzorci dopustni, sprejemljivi in zaţeleni, drugi pa ne (Batistič Zorec, 2013). Otrok preko zgledov, vzpodbud, usmerjanja, nagrajevanja ali prepovedovanja, omejevanja in kaznovanja osvaja načine vedenja, ki so skladni s pričakovanji socialnega okolja, v katerem biva (Svetin Jakopič, 2005).

Mikuš Kos (2017) navaja, da vsak mikrosistem (po predhodnem opisanem Bronfenbrennerjevem ekološkem modelu) otrokovega ţivljenja lahko vsebuje ogroţajoče dejavnike in varovalne dejavnike.

a) Ogrožajoči dejavniki ali dejavniki tveganja

Ti dejavniki večajo verjetnost, da se bodo tekom otrokovega razvoja pojavile teţave v psihosocialnem razvoju. Prisotnost tovrstnih dejavnikov pri otroku spodbudi teţave na področju čustvovanja, kognicije in vedenja. Dejavniki tveganja so lahko biološke, psihološke, socialne in ekološke narave. Najpogosteje se pojavijo:

- v otroku samem kot posledica komplikacij v času nosečnosti ali poroda, kot kronično obolenje, invalidnost, razvojno pogojene učne teţave in drugi razvojni odkloni;

- v družini, kjer odrašča otrok, ga lahko zaznamuje duševna bolezen staršev, kriminaliteta staršev, slabo oziroma neprimerno ravnanje staršev z otrokom, hudi socialni problemi druţine in vse druge druţinske disfunkcije;

- v vrtcu/šoli, kjer je otrok lahko tarča vrstniškega preganjanja in doţivlja šolsko neuspešnost;

- v širšem okolju, kjer je otrok deleţen visoke ravni nasilja v bivalnem okolju;

- širši družbeni in socialno-ekonomski vpliv, kjer je otrok deleţen socialne diskriminacije, begunstva, vojne …

- izgube za otroka pomembnih oseb in druge velike izgube (prav tam).

(18)

9 b) Varovalni dejavniki

Njihova naloga je, da ščitijo otroka, izpostavljenega ogroţajočim vplivom, pred nastankom izstopajočega vedenja in ostalimi odstopanji. Govorimo pravzaprav o enakih dejavnikih, le da imajo obratni učinek kot ogroţajoči dejavniki. Varovalni dejavniki so lahko lastni otroku, njegovi druţini in širšemu okolju. Aktivno delovanje varovalnih dejavnikov ohranja duševno in psihosocialno zdravje otroka. Otroka pri njegovem delovanju varujejo:

- lastnosti otroka, ki so značilne za lahko vzgojljivega otroka, socialne sposobnosti, dobri odnosi z vrstniki, sposobnost konstruktivnega prispevanja k skupinski dejavnosti, sposobnost prevzemanja različnih vlog v skupini, sposobnost postopnega izvajanja načrtovane dejavnosti, sposobnost poiskati pomoč, dobra pozornost, miselna proţnost, sposobnost obvladovanja in uravnavanja impulzov …;

- otrokova družina, ki predstavlja najpomembnejši varovalni dejavnik in sestoji iz dobrih medsebojnih odnosov v druţini, podpore med druţinskimi člani, jasno postavljenih pravil vedenja v druţini in duševnega zdravja staršev;

- vrtec/šola vpliva na otrokovo izkušnjo, na podobo sveta, samopodobo in vrednote; omenjeni mikrosistem ima največji pomen za otroke, ki odraščajo v neugodnih druţinskih in socialnih okoljih; med pomembnejše varovalne dejavnike, ki jih vsebuje vrtec, sodijo uspeh na določenem področju, dobri odnosi s sovrstniki in vzgojitelji in dobra psihosocialna klima, h kateri največ prispevajo vzgojitelji;

- širše okolje varuje tako otroka samega kakor tudi druţino; dobro zasnovani programi sosedske pomoči nudijo otrokom in staršem informacije, kam se lahko zatečejo po pomoč, kadar se znajdejo v teţavah; prav tako širše okolje otroku omogoča vključenost v različne organizacije in interesne dejavnosti, kjer se otrok lahko uri v organizacijskih vlogah, spoštovanju pravil ter najde svoje mesto in svojo vlogo ter pridobi občutek pripadnosti in sprejetosti (prav tam).

Ne glede na vse navedene dejavnike se moramo zavedati, da še vedno prihaja do razlik v otrokovem odzivanju na posamezne primanjkljaje. Vsak dejavnik ima svojevrsten vpliv, zato ne moremo vnaprej predvidevati učinkov delovanja posameznih dejavnikov (Mikuš Kos, 2017).

Vec (2011) na podlagi holističnega in medicinskega vidika izvede model SIVI, iz katerega so razvidni štirje osnovni dejavniki: skupina, individuum, vodenje, institucija.

Opredeljene dejavnike sem predstavila tudi ţe kot ogroţajoče in varovalne dejavnike, le da jih sedaj predstavim podrobneje v kontekstu delovanja v vrtcu.

a) Skupina kot dejavnik izstopajočega vedenja

(19)

10

Vrtčevska skupina je za predšolskega otroka zelo pomembna, saj zanj predstavlja pomemben prostor za učenje in pridobivanje novih izkušenj ter za utrjevanje ţe poznanega in usvojenega znanja. Skupina doprinese k otrokovemu čustvenemu, socialnemu in kognitivnemu razvoju, hkrati pa je tudi vir moţnosti za nastanek in poglabljanje izstopajočega vedenja (Simčič in Vec, 2015). Skupina lahko na izstopajoče vedenje deluje kot samostojen dejavnik, še pogosteje pa deluje v povezavi z individualnimi značilnostmi članov skupine ter neustreznim vodenjem skupine, ki izstopajoče vedenje sooblikuje in vzdrţuje. V vsaki skupini so zelo pomembne skupinske norme. Če so nepravilno oblikovane, bo otrok neustrezne norme ponotranjil in z izstopajočim vedenjem nadaljeval tudi izven svoje referenčne skupine (Vec, 2011).

b) Individuum kot dejavnik izstopajočega vedenja

Pri individuumu gre za dejavnike, ki so prisotni v posamezniku, gre za tako imenovane individualne značilnosti posameznika. Gre za kompleksen sklop med seboj povezanih dejavnikov, ki izoblikujejo osebnostno strukturo, ki se nanašajo na polje genetskih in bioloških predispozicij ter drugih dejavnikov, ki lahko trajno zaznamujejo ţivljenje in delo posameznika. Tovrstni dejavniki (prezgodnje rojstvo, poškodba, bolezen) delujejo v soodvisnosti od socialnih interakcij, v katere je otrok vpleten. Malo verjetno je, da bi obstajala neposredna genetska predispozicija za pojavitev izstopajočega vedenja. Na pojav izstopajočega vedenja naj bi vplivala prirojena hitrost odzivanja na draţljaje, sposobnost kontrole notranjih impulzov in stabilnost oziroma nestabilnost v čustvovanju. Večina prirojenih dejavnikov vpliva posredno, šele v interakciji s socialnim okoljem. Za otroke je najbolj ogroţajoč nestrokoven, agresiven, nerazumevajoč in odklanjajoč odziv okolice na njegovo drugačnost. Otrok na tovrstne odzive okolice razvije izstopajoče vedenje (Vec, 2011).

c) Vodenje kot dejavnik izstopajočega vedenja

V dejavnike vodenja uvrščamo različne stile vodenja. Za otroke je zelo pomembno, da vodene dejavnosti v skupini pretirano ne presegajo zrelosti in sposobnosti otrok.

Otrokove pobude se morajo upoštevati, da imajo otroci moţnost participiranja k vrtčevskemu vsakdanu ter da se vzgojitelj izogiba dejavnostim, pri katerih je preveč pretiranega sedenja, zbranega poslušanja in da presega zmoţnosti otrokove koncentracije (Simčič in Vec, 2015, ter Vec, 2011). Vsak stil vodenja lahko spodbuja pojav izstopajočega vedenja. Avtoritarno vodenje je osnovano na podrejanju. Takšno vodenje v ospredje postavlja zahteve odraslih in pričakuje, da jih bodo otroci izpolnjevali, pogosto brez spraševanja in kritičnega presojanja v lastno škodo. Tisti, ki se posluţujejo tovrstnega stila vodenja, ne upoštevajo otrokove starosti, zrelosti, sposobnosti, potreb in ţelja (Berčnik in Devjak, 2018 ter Vec, 2011).

Pri popustljivem vodenju oziroma tako imenovanem razvajajočem, permisivnem ali vsedopuščajočem vodenju je otrokom dopuščeno vse brez vsakih omejitev. Tudi če so meje postavljene, jih otroci pogosto brez sankcij kršijo in spreminjajo glede na svoje potrebe. Vsakdo, ki se posluţuje tovrstnega stila vodenja, ne zna ali pa ne zmore sprejeti

(20)

11

odgovorne vloge odraslega. Raje postanejo njihovi prijatelji, kot da bi jih pripravili, da v ţivljenju ne bo teklo vse v skladu z njihovimi ţeljami in pričakovanji (Berčnik in Devjak, 2018 ter Vec, 2011).

Vec (2011) navaja tudi kaotičen stil vodenja, v katerem naj bi se prepletali stili vodenja od avtoritarnega do vsedopuščajočega. Takšno vodenje nima nikakršne stalnice in otrok nima prave orientacije, kaj naj bi počel in česa ne. Omenjeno vodenje se večkrat pojavlja v druţinah, kjer si starša pri vzgoji nista enakovredna ali pa se v druţini pojavlja zloraba alkoholizma in drog. Takšnemu vodenju smo lahko priča tudi v vrtcu, kadar vzgojiteljski tim ne deluje enotno. Otrok poskuša sam najti usmeritev in stalnost, to pa velikokrat doseţe prav z izstopajočim vedenjem, saj ve, da bo tako dosegel relativno stalno reagiranje odraslih, pogosto je to kaznovanje (prav tam).

Demokratično ali avtoritativno vodenje spodbuja enakost, svobodo in hkrati odgovornost otrok. Za ohranjanje tovrstnih vrednot je potrebno pravo ravnoteţje med popustljivostjo in odgovornostjo. Pri tovrstnem vodenju je veliko svobode, a ta ni brez omejitev, hkrati pa so upoštevane potrebe in ţelje posameznikov, ki pa ne dopuščajo zadovoljevanja njihovih potreb na račun drugih. Odrasli so tisti, ki postavljajo meje, vendar jih postavljajo smiselno, utemeljeno in nikoli poniţujoče. Včasih tovrsten stil deluje precej nedemokratičen, saj odrasli vztrajajo pri tem, da otrok postavljene meje spoštuje in jih ne spreminja. To vodenje temelji na dogovarjanju in prevzemanju obojestranske odgovornosti (Berčnik in Devjak, 2018 ter Vec, 2011). Dober demokratični vodja ima vedno na zalogi nekaj dejavnosti, s katerimi bo pojav motečega vedenja poskušal preusmeriti ali omejiti na čim bolj konstruktiven način. Izmed vseh naštetih stilov vodenja ravno demokratično vodenje zmanjšuje verjetnost pojavljanja izstopajočega vedenja (Vec, 2011).

d) Institucija kot dejavnik izstopajočega vedenja

Kot zadnji dejavnik Vec (2011) navaja institucijo, ki lahko drastično pripomore k izbruhom izstopajočega vedenja. Vrtec mora otrokom omogočati varno okolje za njihovo aktivnost in sprostitev. Izstopajoče vedenje lahko pri otroku izzovejo kričeče pobarvani prostori, utesnjeni hodniki in pomanjkljiva osvetlitev bivalnih prostorov.

Vrtčevski prostori in njihova dekoracija mora otroke spodbujati k radovednosti, razvoju mišljenja in spodbujanju prijetnega počutja ter sodelujočih odnosov. Otroci, ki jim je omogočenega veliko bivanja zunaj in vzpostavljanje socialnih stikov zunaj meja vrtca, so v manjši meri podvrţeni izstopajočemu vedenju. Za vsako vzgojno-izobraţevalno institucijo pa je nujno, da v njem deluje zdrava organizacijska kultura, ki jo zavzema dobro vodenje, ki temelji na medsebojnem zaupanju, usmerjenosti v rešitve, zadovoljstvo in cenjenost vseh udeleţencev ter sodelovalnem načrtovanju (Vec, 2011).

Iskanje zgolj enega samega dejavnika, ki pripomore k pojavu izstopajočega vedenja, je zmotno in ne prinaša rezultatov. Ne glede na to, kje se skriva dejavnik pojava izstopajočega vedenja, je to namreč vedno vezano na socialni kontekst, interakcijo in komunikacijo. Sam predstavljen model SIVI poskuša integrirati tako klasična kot

(21)

12

najsodobnejša spoznanja o dejavnikih, hkrati pa nam podaja tudi nekaj smernic o preventivnem delovanju. Vsak izmed navedenih dejavnikov lahko deluje zase, najpogosteje pa je povezano v kompleksno prepleteno celoto, bodisi kot ogroţajoči bodisi kot varovalni dejavnik razvoja izstopajočega vedenja (Vec, 2011).

1.5 ZAZNAVANJE IZSTOPAJOČEGA VEDENJA

Vzgojiteljevo zaznavanje otrok, ki imajo teţave v socialni integraciji in čustvenem izraţanju, je v predšolskem obdobju zelo odvisno od vzgojiteljevih meril, njegove strpnosti in učinkovitosti. Najpogosteje se teţave z otrokovim izstopajočim vedenjem pojavijo ob vstopu otroka v vrtec, takrat se otrok prvič sreča z večjo socialno skupino.

Predšolska populacija otrok je razvojno zelo specifična. Tovrstni otroci svoje stiske, duševna stanja, nerazrešene konflikte, slabo počutje teţko besedno izraţajo. Vzgojitelji pa jih lahko opazijo in razberejo le iz njihovega vedenja. Večina vedenjskih posebnosti pri otrocih nima zelo rizičnega pomena za otrokov razvoj, se pa to lahko zelo hitro spremeni zaradi nepravilnega odziva okolja in ravnanja otroku pomembnih odraslih na njegovo vedenje (Šetor in Zorc Maver, 2014).

Ţe opravljene raziskave (Simčič in Vec, 2015), ki govorijo o zaznavanju motečega vedenja pri vzgojno-izobraţevalnih dejavnostih, so najpogosteje fokusirane na pozunanjene oblike vedenja. Strokovni delavci v vrtcu jih najpogosteje prepoznajo v obliki agresivnega vedenja, pomanjkanja koncentracije, nemirnosti, razdiralnega vedenja, neposlušnosti avtoritete in izzivalnega vedenja. Vsa navedena opaţanja strokovni delavci vrtca zaznajo, ker so za okolico moteča. Simptomi, ki pa tovrstno vedenje spremljajo, pa ostajajo večinoma prikriti in nepoznani. Musek Lešnik (2017) navaja, da lahko izstopajoče vedenje prepoznamo po naslednjih znakih: hitra razdraţljivost ali napetost, pogosta jeza, nagnjenost k pripisovanju krivde drugemu, nagnjenost k zavračanju pravil in avtoritete, prepirljivost, nagnjenost k pogostejšim vedenjskim in čustvenim izbruhom in nezmoţnost uravnavanja frustracij. J. Šetor in D.

Zorc Maver (2014) kot izstopajoče vedenje navajata nevodljivost, nagajivost, agresivnost, nesramnost, hiperaktivnost, kljubovalno vedenje …OFSTED (2005) kot najpogostejše oblike izstopajočega vedenja navaja tudi motenje vodenih dejavnosti (pouk), povzročanje manjših disciplinskih teţav, skakanje v besedo, izogibanje delu (šolskim obveznostim), neotesanost, oviranje dela drugih in izraţanje neprimernih opomb.

Musek Lešnik (2017) opozarja na to, da je prepoznavanje in vrednotenje izstopajočega vedenja subjektivno, zato velja, da je izstopajoče vedenje največkrat napačno prepoznano ali poimenovano. Velikokrat pa se zgodi, da so ocene izstopajočega vedenja pavšalne in podane čez palec. J. Šetor in D. Zorc Maver (2014) navajata, da se sleherni človek na izstopajoče vedenje odziva na osnovi značilnosti svojih percepcij socialnega konteksta, svojih preteklih izkušenj, sedanjih pričakovanj, doţivljanja lastne socialne umeščenosti in socialnega poloţaja, ki ga zavzema v različnih socialnih okoljih.

Vsakršno izstopajoče vedenje je posledica dogajanja v posamezniku in na drugi strani posledica dogajanja v socialnem kontekstu (Šetor in Zorc Maver, 2014). Medtem ko

(22)

13

pojavitev nekaterih oblik vedenja precenjujemo, se nam zgodi, da pravih motenj ne spoznamo. Vzgojitelji se hitro nagibajo k temu, da oblike aktivnejšega in ţivahnejšega vedenja otroka ocenijo kot izstopajoče vedenje, bolj pasivni in mirni otroci pa se zdijo pridni in ubogljivi. Ţivahni otroci povzročajo več teţav in nas pri delu bolj motijo (Jelenc, 1966). Ţivahnega otroka oziroma otroka, ki se v predšolskem obdobju preveč giblje, vzgojitelji in kasneje učitelji v šoli hitro označijo kot nemirnega ali hiperkinetičnega otroka, kar pa ţe ima za otroka negativno vrednostno spremljavo. V šolskem okolju se hitro zgodi, da je ţivahen otrok moteč za okolje in je zaradi tega izpostavljen posebnim pritiskom. Učitelji pa nato najpogosteje poskušajo njegovo vedenje pribliţati statistično normalni količini gibanja njegovih vrstnikov (Mikuš Kos, 1999). Ţivahnemu otroku s tem pogosto delajo veliko krivico, saj je njegova ţivahnost pogosto izraz zdrave in dinamične osebnosti, razgibanih interesov in pozitivnih ambicij.

Pri ţivahnem otroku moramo biti zelo previdni, saj lahko prekomerno kaznovanje in kritiziranje pri takšnem otroku spremenimo v odpor ali v negativno uveljavljanje. V pasivnem otroku pa lahko s pretiranim hvaljenjem in odobravanjem podkrepimo njegovo nizko samopodobo ter povzročimo nepriljubljenost med vrstniki in ga s tem še bolj osamimo (Jelenc, 1966).

Odnos med obremenitvami in zaznavanjem izstopajočega vedenja bo od otroka do otroka drugačen, prav tako tudi od vsakega vzgojitelja. Nekateri otroci so ţe po svoji naravi bolj ranljivi, so ţe v običajnih ţivljenjskih okoliščinah pogosto prizadeti in lahko na prizadetost odreagirajo z izstopajočim vedenjem (Mikuš Kos, 1999).

Kakršna koli izstopajoča vedenje so tako za vzgojitelje kakor tudi za otrokove vrstnike poseben izziv. Prav ti otroci so namreč glavni motilci vzgojno-izobraţevalnega procesa.

Odzivanje in nudenje pomoči otrokom z izstopajočim vedenjem pa se največkrat skriva v odraslih, saj jim ukvarjanje z izstopajočim vedenjem vzame veliko časa in tako teţko zagotavljajo varno in spodbudno učno okolje vsem ostalim otrokom v skupini (Šetor in Zorc Maver, 2014).

1.6 PREVENTIVNI UKREPI PRED POJAVOM IZSTOPAJOČEGA VEDENJA V slovarju slovenskega knjiţnega jezika (2000) je beseda preventiva razloţena kot dejavnost, ki se ukvarja s preprečevanjem in zaščito. Pojem preventiva sicer izhaja iz latinske besede praevenire, ki pomeni priti pred. Biti previden pred neko nevarnostjo, izogniti se nevarnostim s pravočasnimi aktivnostmi, preprečiti napovedljive probleme (Kašnik Janet idr., 2009). Po mnenju Kašnik Janet idr. (2009) o uspešni preventivi govorimo kot o skupku procesov in aktivnosti, ki se skladajo z moralnimi načeli, vrednotami, cilji in s spoznanji, dokazi ter razumevanjem časa in okolja, v katerem delamo in ţivimo. V vrtčevskem okolju bi preventivo lahko poimenovali, kot zaščito za kvalitetnejše ţivljenje. Resman (1999) preventivno pri svetovalnem delu v vrtcu in šoli poimenuje, kot izbiro in vrsto ukrepov, s katerimi odpiramo vrata normalnemu razvoju otroka, oziroma odklanjamo tiste okoliščine, ki bi lahko pustile trajno nezaţelene posledice v otroku. Kašnik Janet (2009), kot pomembno načelo preventive navaja, ne škoditi. Meni, da morajo usmeritve preventivnih programov vključevati:

(23)

14

- vsebine, ki upoštevajo tako dejavnike tveganja kot tudi dejavnike varovanja;

- usmerjenost v specifično populacijo, njihove biološke, psihosocialne in kognitivne značilnosti;

- jasno sporočilo;

- vpetost v vsakdanje ţivljenje;

- temelje preverjenih teorij in raziskav;

- redno spremljanje (evalviranje), ki vključuje vsaj štiri ključne faze: analizo in oceno stanja, strateško načrtovanje, implementacijo programa in kontinuirano evalvacijo.

Simčič in Vec (2015) navajata, da se vzgojitelji ob pojavu izstopajočega vedenja pri otroku zatečejo k reševanju le-tega s pomočjo pogovora in umika otroka iz dane situacije. V tem pa primanjkuje konstruktivnega dogovora in elementov skupnega iskanja rešitev, kako bi otrok v prihodnjih podobnih situacijah reagiral drugače. Obid in Rapuš Pavel (2009) navajata model LSCI, za katerega je značilno, da vzgojitelj otroku omogoči, da spregovori o situaciji, kot jo je videl. Vzgojitelj mora otroku omogočiti, da na ustrezen način izrazi svoja čustva in notranje občutke, hkrati pa ga mora usmerjati k skupnemu iskanju rešitev alternativnega vedenja v bodoče.

Še bolje pa je, da se izstopajočega vedenja zavedajo vzgojitelji in tudi starši ţe pred njegovim pojavom. Institucionalna predšolska vzgoja namreč dopolnjuje druţinsko vzgojo in soustvarja optimalne pogoje za otrokov razvoj s poudarkom na čim pogostejšem izkoristku okolja, ki spodbuja dejavnosti in učenje (Hmelak in Vodopivec, 2015). Musek Lešnik (2017) kot temelje vsake vzgoje, ki vodijo v preprečevanje izstopajočega vedenja, navaja: ljubezen, spodbude, pričakovanja in zahteve. Kroflič (1997) ključni pomen preventivnemu delovanju pripisuje pozitiven odnos med otroki in vzgojitelji. Če je odnos zgrajen in izdelan pozitivno ter če otroci vzgojitelja sprejemajo kot avtoriteto, mu zaupajo in mu je vzgojitelj zgled, bo uspešnost bistveno boljša kot v nasprotnem primeru. Kot sem omenila ţe pri dejavnikih izstopajočega vedenja, lahko tudi sedaj poudarim, da je zelo pomemben avtoritaren asertivni vzgojni stil in samoomejitvena avtoriteta, ki lahko vodi otrokovo osebnost v ţeleni smeri. Otrok za svoj optimalen razvoj potrebuje določeno mero frustracij, jasne omejitve, razumsko utemeljene zadolţitve, čustveno sprejetost in občutek varnosti (Kroflič, 1997 in Vec, 2011). Vzgojiteljem in staršem je dober odnos z otrokom včasih edino oroţje, ki ga imajo v rokah (Leskovec, 2017). Gordon (v Leskovec, 2017) in Kroflič (1997) omenjata, da je vzgojiteljeva učinkovitost odvisna od kvalitete odnosa med njim in otrokom. Ta odnos je pomembnejši od tega, kaj, koga in kako vzgojitelj uči. Sam odnos je teţko dokazljiva zadeva. Ločimo ga lahko na dobrega in slabega. Pod pokazatelje kvalitetnega dobrega odnosa sodijo odprtost oziroma odkritost, medsebojno spoštovanje, zavedanje medsebojne odvisnosti in moţnost razvoja lastne kreativnosti, individualnosti in skupno zadovoljevanje potreb, a ne na račun drugega (Gordon v Leskovec, 2017). Pozitiven odnos najlaţje vzpostavimo z ustrezno komunikacijo. Le-te pa otroke učimo preko pogovora, pri čemer mora biti vedno na prvem mestu aktivno

(24)

15

poslušanje, kar vzgojiteljem in otrokom omogoči pravilno razumevanje sporočil (Leskove, 2017).

Vzgojitelji se morajo zavedati, da otrokom lahko pomagajo takoj ter da lahko neustrezni ukrepi še utrdijo vzorec izstopajočega vedenja (Musek Lešnik, 2017). Pri odzivanju in načrtovanju dela v skupini predšolskih otrok je zelo pomembno, da vzgojitelj prepozna izstopajoče vedenje in ustrezno načrtuje svoje nadaljnje delo. Prav tako je pri zaznavanju izstopajočega vedenja zelo pomembno, da vzgojitelj o tem nemudoma obvesti starše. Nato je potreben dogovor med vzgojno-izobraţevalno ustanovo in domom ter enotno ukrepanje (Bečaj, 2003). Vzgojitelji lahko pri načrtovanju svojega dela vključujejo dejavnosti, ki bodo vsem otrokom pomagale: sledenje dnevni rutini (poslušanje, upoštevanje navodil, uporaba prijaznega govora, napovedovanje dogodkov, ki sledijo), razvijanje interpersonalne in intrapersonalne sposobnosti (deljenje igrač, prositi za dovoljenje, čakati na vrsto, priključiti se skupini) in učenje reševanja problemov in konfliktov (soočanje z izzivanjem, izgubo, obtoţbo, pridobiti občutek biti izločen, vrstniški konflikti, prositi za pomoč, opravičiti se, sprejeti posledice svojih ravnanj, se odločati) (Šetor in Zorc Maver, 2014).

Caplan (1964, v Bloom, 1996) predstavlja preventivno delovanje v treh stopnjah, in sicer, primarno, sekundarno in terciarno preventivo:

- Naloga primarne preventive je preprečevanje škodljivih okoliščin, še preden vodijo v nastanek bolezni in s tem zniţuje stopnjo novih duševnih teţav v populaciji. Resman (1999) dodaja, da pod primarno preventivo sodi delo z

»normalno« populacijo, katere namen je preprečiti pojavljanje problemov.

Ponavadi do problemov privede spreminjanje posameznika (rast, zorenje) ali zaradi spreminjanja okolja (fizičnega in socialnega).

- Sekundarna preventiva skrbi za zmanjševanje stopnje nezmoţnosti funkcioniranja, ki je posledica določene motnje, hkrati zniţuje razširjenost te nezmoţnosti v skupnosti (na ta način lahko zmanjšamo število novih primerov in skrajšamo delovanje starih). Pod to vrsto preventive uvrščamo tudi intervencijo staršev, vzgojiteljev ali svetovalnega delavca v času zgodnjega pojavljanja problemov (Resman, 1999)

- Terciarna preventiva zniţuje stopnjo nezdravega duševnega funkcioniranja, ki ţe obstaja. Ţe prisotne zniţane sposobnosti s pravilnim pristopom uravnava. V tem primeru ţe lahko govorimo o usmerjeni predklinični obravnavi (Resman,1999) Šetor in Zorc Maver (2014) poudarjata, da je potrebno ţe v predšolskem obdobju razmišljati o ustrezni preventivi, ki naj deluje kot strategija za spodbujanje socialnega in emocionalnega učenja predšolskega otroka. Sistematično izvajanje dejavnosti s področja socialnega in emocionalnega učenja nas privede do preventivnega delovanja, v podporo otrokovemu razvoju, s katerim ţelimo zmanjšati pojavnost izstopajočega vedenja pri otrocih.

(25)

16

V vzgojno-izobraţevalnih ustanovah in v druţinskem okolju se dogaja, da se otroci na zahteve in obremenitve, katerim sami še niso dorasli (ločitev staršev, smrt, selitev, teţave z vrstniki, rojstvo sorojenca, vključevanje v številčnejše dejavnosti in previsoka pričakovanja, finančne teţave druţine …), znajdejo v stiski, ki lahko vodi v izstopajoče vedenje, saj bo otrok ţelel uveljavljati svojo voljo. Mlajši, kot so otroci, manj izkušenj imajo in zato na stiske otroci postanejo tudi vse bolj občutljivi, prav tako pa se tudi kognitivno niso sposobni spoprijeti s stisko, ki jo doţivljajo. Slabše kot odrasli so namreč sposobni oceniti, kateri izmed dogodkov jih ogroţa in kateri ne. Kadar vzgojitelji zaznajo stiske otrok, je najbolje, da se o njih pogovorijo z otrokom (v kolikor je ta ţe dovolj zrel) ali pa poskušajo s starši vzpostaviti dialog o opaţeni otrokovi stiski.

Zelo pomembno je, da se vzgojitelji ob pojavu otrokovih stisk pričnejo posluţevati različnih tehnik sproščanja. Sprostitev ni telesno stanje, ampak proces, s katerim lahko doseţemo, da uravnovesimo svojo energijo, opustimo negativne misli in se počutimo svobodnejše in srečnejše. Hiter tempo ţivljenja ter številne lastne obveznosti in zahteve okolja tako starše kot vzgojitelje pripeljejo do tega, da pozabijo, da so v ta način ţivljenja vpeti tudi otroci. Oni odrasle posnemajo, jim sledijo in se učijo tudi napačnih vzorcev. Odrasli pa ob vsem tem pozabljajo, da je ena izmed temeljnih potreb otroka gibanje. Pomemben element sprostitve napetosti vsakega otroka je fizično gibanje (tekanje, plavanje, poskakovanje, ples …). Otrok je za te stvari običajno ţe zelo dobro notranje motiviran, zato jim moramo samo čim večkrat ponuditi tovrstne dejavnosti.

Pomembno je, da otrokom pri gibanju nudimo pomoč in jih spodbujamo ter da jim vse skupaj poskušamo pribliţati preko igre (Hmelak in Lepičnik Vodopivec, 2015).

Vzgojitelji morajo pri otrocih spodbuditi pojav ţelenih vedenj. Seveda jih morajo le-teh naučiti in otrokom omogočiti, da bodo z njimi dosegli tisto, kar je prej doseglo izstopajoče vedenje (Kodrič in Jurišić, 2014a). Uspeh vsakega preventivnega pristopa je osnovan na oblikovanju in soustvarjanju kakovostnega ter spoštljivega odnosa med vzgojiteljem in otrokom (Simčič in Vec, 2015).

Vsak vzgojitelj lahko v svoji skupini deluje preventivno. Za vse otroke je zelo pomembno, da so vključeni v predvidljivo in strukturirano okolje, v katerem so pravila jasna in konstantna, spremembe vsakodnevne rutine pa morajo biti skrčene na minimum (Simčič in Vec, 2015).

1.7 SMERNICE IN STRATEGIJE ZA PREPREČEVANJE IZSTOPAJOČEGA VEDENJA

V Kurikulumu za vrtce (1999), ki predstavlja temeljni nacionalni in formalni dokument, ni mogoče zaznati strategij na odzivanje in ravnanje ob pojavu motečega vedenja.

Njegova vloga se skriva predvsem v tem, da vzpostavi osnovne vzgojne cilje, poskuša poenotiti delovanje mnoţice neposrednih vzgojnih dejavnikov ter omogoča vzgojiteljem vzpostaviti kakovostno vzgojno komunikacijo (Šetor in Zorc Maver, 2014). Vzgojitelji se ob pomoči neformalnih oblik dela in strategij odzivanja na otrokovo izstopajoče

(26)

17

vedenje trudijo učinkovito vzpostavljati prikriti kurikulum in s tem v čim večji meri pomagati otrokom (Šetor in Zorc Maver, 2014). Čeprav se nam lahko na prvi pogled zazdi, da ima prikriti kurikulum manjšo veljavo, kot jo ima nacionalni dokument Kuikulum za vrtce, lahko hitro ugotovimo, da je uporaba prikritega kurikuluma odločilnejša (Bregar Golobič, 2004). Večji del vsake filozofije pedagoške institucije se nahaja v prikritem kurikulu (Simčič in Vec, 2015). Pribliţati se pojmu prikritega kurikuluma pomeni oddaljiti se od utečenih navad in ravno pri izbiri ustrezne metode, ki bi preprečila pojav izstopajočega vedenja, potrebujemo nekaj takšnega (Bregar Golobič, 2004). Odločitev o najustreznejšem pristopu ob izstopajočem vedenju je za vzgojitelja zelo teţka naloga. Vzgojitelj mora poznati več vrst pristopov do otrok, saj lahko le tako predvidi tudi posledice uporabljenega pristopa (Šetor in Zorc Maver, 2014). Pri načrtovanju vzgojno-izobraţevalnega dela v oddelku predšolskih otrok je zelo pomembno, da vzgojitelj prepozna, katera vedenja se pojavljajo v skupini, zna določiti njihovo intenzivnost in ozadje posameznih ravnanj. Zavedati se moramo, da so nekatera vedenja razvojno pogojena in bodo ob ustreznem ravnanju vzgojiteljev in trdni povezanosti s starši sčasoma izzvenela. Spet druga vedenja pa ne bodo izzvenela, ampak bodo v socialnem okolju povzročala negativne odzive, ki bodo moteče vedenje še dodatno okrepile (Bečaj, 2003). Dober vzgojitelj mora pri svojem delu posegati po proaktivnih strategijah, s katerimi bo vnaprej preprečeval posameznikovo izstopajoče vedenje (Kodrič in Jurišić, 2014b). Prva prijateljstva, ki jih oblikujejo predšolski otroci, ko vstopajo v interakcijo s svojimi vrstniki, so ena od najbolj avtentičnih oblik prosocialnih odnosov. Kljub temu da so sprva otroška prijateljstva sklenjena predvsem na podlagi materialnih dejanj, se otrok uči dolgotrajnega recipročnega odnosa, v katerem lahko računa na pomoč, ko jo bo sam potreboval. Ob vzpostavljanju pozitivnih odnosov znotraj vrstniške skupine se otroci učijo sposobnosti komuniciranja, razumevanja perspektive drugih, čuječnosti, empatičnega doţivljanja in reševanja problemov. Otroci socialni skupini, ki ji pripadajo, vse pogosteje kaţejo naklonjenost in so pripravljeni sklepati kompromise, kar pa vse redkeje privede do izstopajočega vedenja, saj se otrok počuti sproščeno (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008).

Pomembno je, da otroke učimo oblikovanja ustreznega vedenja, in sicer je najbolje, da se to dogaja v okoljih, kjer se je izstopajoče vedenje pojavilo. To pomeni postopno krepitev pribliţkov končnega ţelenega vedenja. Pravzaprav vsakršno učenje pri otroku poteka postopno. Tako, kot otrok novih besed ne osvoji takoj, se tudi ţelenega vedenja ne more naučiti v trenutku. Intervale učenja moramo smotrno in ciljno načrtovati. Šele ko otrok ţelena vedenja osvoji, lahko postopoma pričnemo povečevati zahteve po vzdrţevanju ţelenega vedenja oziroma zmanjševanju motečega (Kodrič in Jurišić, 2014a).

Vzgojitelji morajo otroku obvezno zagotoviti spodbudno učno, emocionalno in socialno okolje. Takšno okolje bo za otroka varno, učeče in razvojno primerno. V takšnem okolju bo otrok čutil, da je sprejet; da lahko ustvarja in spoznava ter da bodo njegove ideje spoštovane; da je lahko uspešen in ponosen na svoje izdelke ter da lahko doţivlja in izraţa svoja čustva in razvija socialne veščine. V vsaki skupini mora vzgojitelj skupaj s

(27)

18

svojimi otroki izdelati pravila delovanja skupine, ki bodo zajemala tudi pričakovana vedenja, ter se o njih pogovoriti. Vsakemu vzgojitelju morajo biti zelo jasne značilnosti skupine, v kateri deluje, prav tako pa mora biti vzgojitelj seznanjen s specifičnimi potrebami predšolskih otrok (Šetor in Zorc Maver, 2014).

Če otrok ţeli našo pozornost, ga učimo, da nas potreplja po rami, na sliki pokaţe predmet, ki ga ţeli. Otroka, ki ţeli našo pozornost pridobiti z različnimi glasovi in glasnim kričanjem, seznanimo, da lahko dvigne roko in ga bomo prej opazili (Kodrič in Jurišić, 2014a).

Pomemben korak pri uporabi proaktivnega vedenja je ţe samo opazovanje in spremljanje posameznega vedenja. Primarne preventivne strategije vključujejo vidike spreminjanja izkušenj posameznika. V posameznikovih izkušnjah se najverjetneje skrivajo razlogi za nastanek vedenja, ki ga ţelimo preprečiti. Kot sekundarne preventivne postopke pa lahko uporabimo prav tako proaktivne pristope, le da smo jih načrtovali ţe pred pojavom izstopajočega vedenja. Pod sekundarne pristope sodijo vsi odzivi vzgojiteljic na naraščajoče izstopajoče vedenje. Uporabimo pa jih, ko primarni preventivni pristopi niso bili učinkoviti in s ciljem preprečevanja nevarnih dogodkov za posameznika ali skupino (Kostov in Štante Vouk, 2014).

P. Kostov in M. Štante Vouk (2014) kot preventivne metode, s katerimi bi lahko preprečili pojav izstopajočega vedenja, navajata:

- uporaba pomirjujočih pristopov, ki temeljijo na poznavanju posameznika, na razmisleku o vsebini in načinu uporabljanja besed in na umirjeni sporočilnosti govorice telesa,

- s poskusom preusmeritve pozornosti na dejavnosti, v katerih posameznik uţiva in se sprosti,

- z zmanjševanjem zahtev, - z dano moţnostjo izbire,

- z okoljskimi spremembami, ki bi zmanjševale vznemirjenost posameznika, - z vključevanjem v dejavnosti nekoga, ki ga posameznik dobro pozna in mu

zaupa.

Vzgojitelji se pri svojem delu z otroki, pri katerih zaznajo izstopajoče vedenje, najpogosteje posluţujejo naslednjih strategij dela:

- Sprostitvene igre v vrtcu.

Otroci v predšolskem obdobju vse pogosteje doţivljajo številne napetosti, ki nastanejo pod vplivom najrazličnejših zunanjih draţljajev. Na tovrstne napetosti otroci najpogosteje odreagirajo z glasnimi zvoki, kar jim predstavlja sprostitev.

Najbolje je, da se tovrstne igre izvaja načrtovano pod nadzorom vzgojiteljev. Kot dobro prakso vzgojitelji navajajo izvajanje sprostitvenih iger v jutranjem krogu, saj lahko nato načrtovane dejavnosti potekajo bolj umirjeno (Ban, 2018).

- Sodelovalne igre.