Teoretična razmišljanja
9
Pomoč in podpora učencem z učnimi težavami
dr. Marija Kavkler, izr. prof.
Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani marija.kavkler@guest.arnes.si
Dolgoročni učinki šolskega neuspeha so pomembni tako za posameznika kot za družbo, zato terjajo posebno pozornost šolske in širše javnosti. Učenci z učnimi težavami so zelo raznolika populacija učencev, katerih učne težave se razprostirajo na kontinuumu in zaradi tega potrebujejo raznolike oblike pomoči in podpore. Na raziskovalnih ugotovitvah osnovan in v praksi preverjen model Odziv na obravnavo omogoča učinkovitejšo in intenzivnejšo obravnavo učencev z učnimi težavami. Z njim učitelj učinkoviteje izvaja proces poučevanja, ko ob podpori in pomoči šolskega tima prilagaja učno okolje posebnim potrebam učenca.
Ključne besede: inkluzija, učenci z učnimi težavami, tim šolskih delavcev, kontinuum učnih težav, petstopenjski model, učno okolje
Long-term effects of school failure are important both for individuals and for society, therefore they acquire special attention of schools and wider public. Pupils with didactic problems are very diverse population of pupils whose didactic problems stretch on the continuum and demand various shapes of help and support. Based on research findings and practicaly verified model Response to treatment, enables more efficient and intensive treatment of pupils with didactic problems. Teacher can efectively carry out the process of teaching, when he with the support and assistance of school team adapts learning environment to the special needs of a pupil.
Key words: inclusion, pupils with didactic problems, team of school workers, continuum of didactic problems, five-scale model, didactic background
Vsi učenci, tudi tisti z učnimi težavami, imajo pravico do optimalnega razvoja svojih potencialov. V Programu za otroke in mladino 2006–2016 Republike Slovenije (2007) so med ključnimi usmeritvami enake možnosti za vzgojo in izobraževanje, spoštovanje različnosti in človekovih pravic ter uveljavljanje vseživljenjskega učenja.
Dolgoročni vplivi šolskega neuspeha so tako pomembni za posameznika in družbo, da se je njihovemu temeljitemu preučevanju in preprečevanju posvetil tudi svet Evrope (Resolution of the Council and the Ministers of Education 1990). Resolucija je bila osnova številnih prizadevanj za zmanjševanje šolskega neuspeha v EU in tudi pri nas. Ker učne težave pomembno vplivajo na izobraževalne dosežke, zaposlitvene možnosti in socialno vključenost posameznika, moramo preprečevanju in zmanjševanju le-teh v širši družbi in šolah nameniti posebno pozornost.
V prihodnosti bodo tehnološko intenzivni sektorji zaposlovali največ delavcev (Evropska komisija, 2012), zato je to eno od področij, ki se v Evropi in ZDA najhitreje razvija. Uspešnost posameznika na tem področju terja dobro matematično, bralno in naravoslovno pismenost. Nižje stopnje teh pismenosti
Strokovna konferenca
Učne težave pri matematiki in slovenščini – izziv za učitelje in učence
10
dosegajo učenci, ki izhajajo iz manj spodbudnih okolij, ne obvladajo jezika šolanja, imajo specifične učne težave (SUT), se počasneje učijo in številni drugi. Od vseh skupin učencev z učnimi težavami so le učenci z izrazitimi SUT oziroma primanjkljaji na posameznih področjih učenja (PPPU) usmerjeni v izobraževalni program z več pomoči in podpore ter prilagoditev.
Ker učenci s SUT drugače procesirajo informacije kot vrstniki, imajo lahko številne inovativne ideje, ki vplivajo na razvoj področij, ki omogočajo večjo zaposljivost. Po mnenju učiteljev pa učenci s PPPU izstopajo v primerjavi z ostalimi skupinami učencev s posebnimi potrebami (OPP) po nizki samopodobi in slabši storilnosti, kar vpliva na njihov šolski uspeh, saj kljub povprečnim in nadpovprečnim intelektualnim sposobnostim dosegajo najnižji (zadosten) povprečen učni uspeh med vsemi OPP, zato jih učitelji pogosto označujejo kot manj uspešne in sposobne. Zaradi nizkih pričakovanj do učencev z učnimi težavami, še posebno učencev s PPPU, učitelji namesto diferenciranja zahtev znižujejo zahtevnost in kompleksnost nalog, kar učence ne motivira za učenje in sčasoma postanejo izobraževalno neučinkoviti ter neuspešni. (Čuk Peček in Lesar, 2010)
Najučinkovitejši ukrep za zmanjševanje učne neuspešnosti je razvoj inkluzivne vzgojno-izobraževalne prakse, in sicer v primeru, ko jo razumemo kot pot, ki omogoča učinkovitejše izvajanje procesa poučevanja vseh učencev. V preteklosti je bil izraz inkluzija povezan z vključevanjem OPP v redne šole, danes pa inkluzija pomeni več, ker omogoča participacijo, socialno vključenost in uspešno učenje vseh učencev. Posebna pozornost je namenjena vključevanju učencev, ki so rizični za izobraževalno neuspešnost (Dyson in Miwllard, 2007).
Stopnja učnih težav se na kontinuumu učnih težav zmanjšuje, če so učenci deležni ustrezne učne pomoči in podpore, ali pa povečuje, če te pomoči in podpore niso deležni (Kavkler, 2011). Šolski strokovni delavci najuspešneje uresničujejo spremembe v praksi s sistemskim in sistematičnim pristopom, ki ga omogoča petstopenjski model Odziv na obravnavo. Model vključuje zgodnje odkrivanje učencev, ki so rizični za učne težave, in njihovo zgodnjo obravnavo namesto čakanja na neuspeh. Pomoč in podpora učencem, ki so rizični za učne težave, se od prve do pete stopnje intenzivira. Vključuje tudi evalvacijo uspešnosti obravnave učencev. Na vseh petih stopnjah pa je učitelj ključna oseba, saj je uspešnost obravnave učencev z učnimi težavami pomembno odvisna od učiteljevega izvajanja strategij dobre poučevalne prakse in splošnih strategij inkluzivne vzgoje in izobraževanja. Na peti stopnji pa morajo individualne in bolj specialne oblike pomoči izvajati strokovni delavci, ki imajo potrebna specialna znanja. Kakovostno izvajanje pomoči in podpore na predhodnih stopnjah zmanjša število učencev, ki jih je treba usmerjati v izobraževalne programe.
V procesu poučevanja je uspešen tisti učitelj, ki učencem nudi celovito pomoč, kar najlaže doseže s prilagajanjem učnega okolja z upoštevanjem elementov fizičnega, didaktičnega, socialnega in kurikularnega okolja (Jeraj, 2011). Za učence je najučinkovitejše tisto učno okolje, v katerem učitelj učencem nudi ustrezno povratno informacijo, ki jim je v pomoč pri oceni lastnega učnega napredka;
upošteva močna področja učencev; odstrani ovire za uspešno poučevanje, učenje in kakovostno komunikacijo v razredu; jasno opredeli pričakovanja in kriterije ocenjevanja ter nudi pomoč, ki omogoča vsem učencem, da se učijo na način, ki jim najbolj ustreza. Učitelj pa vseh teh nalog ne more uresničiti sam, ampak jih lahko le s podporo in pomočjo tima šolskih strokovnih delavcev in staršev (Magajna, Kavkler, Čačinovič Vogrinčič, Pečjak, Bregar 2008). Tim šolskih strokovnih delavcev tudi uspešneje išče različne alternativne vire, ki so v pomoč učitelju in učencu.
Teoretična razmišljanja
11 Literatura in viri
• Čuk Peček, M., Lesar, I. (2010). Učitelji o vedenjskih reakcijah in učnem uspehu učencev s posebnimi potrebami v redni osnovni šoli. V: Kobolt, A. (ur.), Izstopajoče vedenje in pedagoški odzivi. Ljubljana:
Pedagoška fakulteta, str. 165–208.
• Dyson, A. in Miwllard, L. (2007). Special needs in twenty-first century: where we have been and where we are going. Innovation in special educational needs – Support in regular Education. Reader 2007 for the Inspire course. Ljubljana, June 2–8, 2007.
• Evropska komisija. (2012). Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, svetu, Evropskemu ekonomsko- socialnem odboru in odboru – Ponovni razmislek o izobraževanju: Naložbe v spretnosti za boljše socialno- ekonomske rezultate. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2012:- 0669:FIN:SL:PDF (25.9.2013).
• Javornik Novak, L. (ur.) (2007). Program za otroke in mladino 2006–2016. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
• Jereb, A. (2011). Učno okolje kot dejavnik pomoči učencem z učnimi težavami. V S. Pulec Lah (ur.) in M.
Velikonja (ur.), Učenci z učnimi težavami: izbrane teme. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, str. 68-79.
• Kavkler, M. (2011). Konceptualne osnove obravnave učencev z učnimi težavami. V: M. Košak Babuder (ur.) in M. Velikonja (ur.), Učenci z učnimi težavami v osnovni šoli: pomoč in podpora. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, str. 8–42.
• Magajna, L., Kavkler, M., Čačinovič Vogrinčič, G., Pečjak, S., Bregar, G., K. (2008). Koncept dela učne težave v osnovni šoli. Program osnovnošolskega izobraževanja. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
• Resolution of the Council and the ministers of education meeting within The Council of 14. december 1989 on measures to combat failure at school (1990). UL C, 6. 2. 1990, str 1–2.
