ANALIZA ODNOSA PREBIVALCEV DO RAZVOJA TURIZMA V ČRNI NA KOROŠKEM

UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

ANALIZA ODNOSA PREBIVALCEV DO RAZVOJA TURIZMA V ČRNI NA KOROŠKEM

Ljubljana, maj 2021 ŠPELA VERDEL

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Špela Verdel, študentka Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, avtorica predloženega dela z naslovom Analiza odnosa prebivalcev do razvoja turizma v Črni na Koroškem, pripravljenega v sodelovanju s svetovalko red. prof. dr. Ljubico Knežević Cvelbar

IZJAVLJAM 1. da sem predloženo delo pripravila samostojno;

2. da je tiskana oblika predloženega dela istovetna njegovi elektronski obliki;

3. da je besedilo predloženega dela jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam oziroma navajam v besedilu, citirana oziroma povzeta v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani;

4. da se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih lastnih – kaznivo po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije;

5. da se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloženega dela dokazano plagiatorstvo lahko predstavljalo za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom;

6. da sem pridobila vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v predloženem delu in jih v njem jasno označila;

7. da sem pri pripravi predloženega dela ravnala v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za raziskavo pridobila soglasje etične komisije;

8. da soglašam, da se elektronska oblika predloženega dela uporabi za preverjanje podobnosti vsebine z drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim informacijskim sistemom članice;

9. da na Univerzo v Ljubljani neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve predloženega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja predloženega dela na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija Univerze v Ljubljani;

10. da hkrati z objavo predloženega dela dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v njem in v tej izjavi.

V Ljubljani, dne _____________ Podpis študentke:__________________

KAZALO

UVOD ... 1

1 TRAJNOSTNI RAZVOJ ... 2

2 VPLIVI TURIZMA NA OKOLJE ... 7

3 ODNOS PREBIVALCEV DO RAZVOJA TURIZMA ... 11

4 PREDSTAVITEV OBČINE ČRNA NA KOROŠKEM ... 20

5 EMPIRIČNA RAZISKAVA ODNOSA IN VKLJUČEVANJA PREBIVALSTVA DO RAZVOJA TURIZMA ... 32

6 ANALIZA IN INTERPRETACIJA REZULTATOV ... 38

6.3.1 Analiza pozitivnih in negativnih ekonomskih vplivov turizma v Črni na Koroškem ... 48

6.3.2 Analiza pozitivnih in negativnih družbeno-kulturnih vplivov turizma v Črni

na Koroškem ... 50

6.3.3 Analiza pozitivnih in negativnih okoljskih vplivov turizma v Črni na Koroškem ... 53

6.3.4 Analiza opolnomočenja prebivalcev Črne in podpora turističnemu razvoju v Črni na Koroškem... 55

6.3.5 Analiza izobrazbene strukture prebivalcev Črne in njihov odnos do turističnega razvoja v Črni na Koroškem ... 58

6.3.6 Analiza starostne strukture prebivalcev Črne in njihov odnos do turističnega razvoja v Črni na Koroškem ... 59

6.3.7 Analiza poznavanja načrtovane razvojne strategije turizma v Črni na Koroškem ... 60

6.3.8 Analiza vključevanja in sodelovanja prebivalcev Črne v turistični razvoj v Črni na Koroškem... 62

7 DISKUSIJA ... 63

SKLEP ... 66

LITERATURA IN VIRI ... 69

PRILOGE………...75

KAZALO TABEL

Tabela 2: Turistični ponudniki z namestitvenimi kapacitetami v občini Črna na Koroškem in njihova maksimalna zmogljivost (št. ležišč) ... 28

Tabela 3: Število prenočitev turistov pri turističnih ponudnikih z namestitvenimi kapacitetami v obdobju 2015–2019 v občini Črna na Koroškem (letno) ... 30

Tabela 4: Število turističnih obiskov pri posamezni turistični ponudbi v obdobju 2015–2019 v občini Črna na Koroškem (letno) ... 31

Tabela 5: Odnos prebivalcev do turizma ... 42

Tabela 6: Ekonomski vplivi ... 43

Tabela 7: Družbeno-kulturno vplivi ... 44

Tabela 8: Okoljski vplivi ... 45

Tabela 9: Opolnomočenje ... 46

Tabela 10: Ukrepi ... 47

Tabela 11: Celotna pojasnjena varianca za večdimenzionalno spremenljivko

ekonomski vplivi ... 48

Tabela 12: Faktorske uteži pri dvodimenzionalni spremenljivki ekonomski vplivi ... 49

Tabela 13: Wilcoxonov test predznačenih rangov za posamezne postavke ekonomskih vplivov ... 49

Tabela 14: Wilcoxonov test predznačenih rangov za rezultate podlestvic ekonomskih vplivov ... 50

Tabela 15: Celotna pojasnjena varianca za spremenljivko družbeno-kulturni vplivi ... 51

Tabela 16: Faktorske uteži pri spremenljivki družbeno-kulturni vplivi ... 51

Tabela 17: Wilcoxonov test predznačenih rangov za posamezne postavke družbeno-kulturnih vplivov ... 52

Tabela 18: Wilcoxonov test predznačenih rangov za rezultate podlestvic družbeno-kulturnih vplivov ... 53

Tabela 19: Celotna pojasnjena varianca za spremenljivko okoljski vplivi ... 53

Tabela 20: Faktorske uteži pri spremenljivki okoljski vplivi ... 54

Tabela 22: Wilcoxonov test predznačenih rangov za rezultate podlestvic okoljskih vplivov ... 55

Tabela 23: Celotna pojasnjena varianca za spremenljivko opolnomočenje ... 55

Tabela 24: Faktorske uteži pri spremenljivki opolnomočenje... 56

Tabela 25: Celotna pojasnjena varianca za spremenljivko podpora v turizmu ... 56

Tabela 26: Faktorske uteži pri spremenljivki podpora turizmu ... 57

Tabela 27: Matrika povezanosti lestvic opolnomočenja in lestvic podpore turizmu ... 58

Tabela 28: Matrika povezanosti lestvic stopnje izobrazbe in lestvic podpore turizmu ... 59

Tabela 29: Povezanost starosti s podporo turizmu ... 59

Tabela 30: Rezultati Hi-kvadrat testa za spremenljivko »Poznavanje razvojne strategije«... 61

Tabela 31: Rezultati Hi-kvadrat testa za spremenljivko »Poznavanje razvojne strategije«... 61

Tabela 32: Wilcoxonov test predznačenih rangov za spremenljivko vključevanja v turizem ... 62

Tabela 33: Ukrepi ... 63

Tabela 34: Povzetek preverjanja raziskovalnih hipotez s končnimi rezultati ... 63

KAZALO SLIK

Slika 2: Trojni-A model za odgovorno-trajnostni turizem ... 5

Slika 3: Segmentacija prebivalcev glede na stopnjo informiranosti – vključenosti ... 12

Slika 4: Konceptualni model raziskovanja ... 13

Slika 5: Položaj občine Črna na Koroškem v Sloveniji ... 21

Slika 6: Prebivalstvena piramida občine Črna na Koroškem v primerjavi s podatki za Slovenijo v letu 2018 ... 22 Slika 7: Indeks razvojne ogroženosti posameznih regij v letu 2019 ... 23 Slika 8: Prenočitve turistov pri turističnih ponudnikih z namestitvenimi kapacitetami

v obdobju 2015–2019 v občini Črna na Koroškem (letno) ... 31 Slika 9: Struktura anketiranih oseb po stopnji izobrazbe (v %) ... 39 Slika 10: Struktura anketiranih oseb glede na njihov mesečni prihodek (v %) ... 40 Slika 11: Struktura anketiranih oseb po dolžini bivanja v občini Črna na Koroškem

(v %) ... 40

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Anketni vprašalnik ………...1 Priloga 2: Predlogi anketirancev na vprašanje 24 po kategorijah..…………..………….8 Priloga 3: Slovar slovenskih prevodov angleških izrazov ………..11

SEZNAM KRATIC

angl. – angleško

ESS – (angl. Emotional Solidarity Scale); lestvica čustvene solidarnosti KMO – (angl. Kaiser-Meyer-Olkin test); statistični test

SPSS – (angl. Statistical Product and Service Solutions); specializiran program za statistične analize

SWOT – (angl. Strengths, Weaknesses, Opportunities, Threats); prednosti, slabosti, priložnosti, nevarnosti

TIAS – (angl. Tourism Impact Attitude Scale); lestvica vpliva na turizem

UNEP – (angl. United Nations Environment Programme); Program Združenih narodov za okolje

WTO – (angl. World Tourism Organization); Svetovna turistična organizacija

UVOD

Turizem je zaradi svoje konstantne rasti, širitve in raznolikosti v zadnjih nekaj desetletjih postal ena najhitreje rastočih gospodarskih panog v svetu. Trajnostno načrtovanje in upravljanje turizma sta postala glavna standarda in cilja turistične dejavnosti. Varovanje okolja, ohranjanje narave in prepoznavnosti krajine, skrbno ravnanje z odpadki ter odgovoren odnos do naravnih in družbenih virov so le nekateri izmed številnih trajnostnih pristopov, katere naj bi upoštevale vse turistične destinacije v svojem nadaljnjem razvoju (Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, 2017, str. 11). Da pa bi slednje lahko zagotovile učinkovit in enakovreden turistični razvoj prihodnjim generacijam, je potreben smotrn razvoj družbe, ki temelji na uravnoteženem odnosu med človekom in naravo. V okviru tega je ključnega pomena, da se spoštujejo potrebe okolja in ljudi, ki tam živijo, kot tudi lokalnega gospodarstva in obiskovalcev (World Tourism Organization (v nadaljevanju WTO), 2010). Turizem, tako kot vsaka druga dejavnost, s seboj prinaša tako pozitivne kot tudi negativne vplive na okolje in ljudi. Ekonomske, družbeno-kulturne in okoljske koristi, pridobljene skozi trajnejši razvoj, prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja lokalne skupnosti ter višji stopnji zadovoljstva prebivalcev. Na ta način lahko prebivalci zaznajo več pozitivnih in manj negativnih vplivov, kar posledično vodi do pozitivnega odnosa prebivalcev do turizma ter hkrati večje podpore temu (Andereck & Vogt, 2000; Nunkoo, Gursoy & Juwaheer, 2010). Osnovne smernice za proučevanje odnosov prebivalcev do razvoja turizma je postavila teorija družbene menjave (angl. Social Exchange Theory). S pomočjo te lahko bolje razumemo, kako prebivalci zaznavajo različne vplive turizma ter kako te zaznave vplivajo na njihov odnos in podporo do tega (Šegota, Mihalič & Kuščer, 2016, str. 3). Pri tem igra pomembno vlogo opolnomočenje prebivalcev, ki je razumljeno kot višja stopnja sodelovanja skupnosti, kjer se prebivalci aktivno vključujejo v proces turističnega načrtovanja in imajo pri tem tudi več nadzora (Cole, 2006, str. 631).

Raziskovalni model, ki preučuje odnose prebivalcev glede na vplive trajnostnega turizma, katerega sem tudi sama uporabila v magistrski nalogi, so razvili Šegota, Mihalič in Kuščer (2016) v svoji študiji z naslovom »The impact of residents' informedness and involvement on their perceptions of tourism impacts: The case of Bled«. Ta predpostavlja, da vsaka posamezna skupina prebivalcev različno zaznava turistične vplive, preučene skozi tri stebre trajnostnega razvoja (ekonomski, družbeno-kulturni in okoljski steber). V okviru tega so avtorji uporabili pristop segmentacije prebivalcev, kjer so te razdelili v štiri skupine, in sicer glede na stopnjo njihove informiranosti (izobraženosti) o turizmu in stopnjo njihove vključenosti v proces turističnega načrtovanja (Šegota, Mihalič & Kuščer, 2016, str. 6–8). S tem modelom naj bi lažje prepoznali tiste skupine prebivalcev, ki so slabše informirani ali izobraženi o turizmu, ter tiste z nizko stopnjo vključevanja in sodelovanja pri procesu načrtovanja. Vodilnim upravljalcem in načrtovalcem turizma naj bi to tudi olajšalo delo, saj bi hitreje izvedeli, pri katerih skupinah je treba izboljšati in povečati stopnjo sodelovanja prebivalcev ter stopnjo njihove informiranosti o turizmu.

Osnovni namen magistrske naloge je analizirati odnos lokalnega prebivalstva do razvoja turizma v občini Črna na Koroškem. Raziskati želim, kako prebivalci Črne zaznavajo pozitivne in negativne ekonomske, družbeno-kulturne in okoljske vplive turizma v kraju ter kako te vplivajo na njihovo stopnjo sodelovanja in podpore do turističnega razvoja.

Cilj raziskovalnega dela je najprej podrobno preučiti teoretično ozadje, ki zajema pregled raziskovanja zaznav različnih vplivov turizma s strani prebivalcev ter njihov odnos do turističnega razvoja s pomočjo obstoječe domače in tuje strokovne literature. Nato pa na podlagi empirične raziskave analizirati pridobljene odgovore iz anketnega vprašalnika ter s tem potrditi ali zavrniti postavljene hipoteze.

Magistrska naloga je sestavljena iz teoretičnega in empiričnega dela. V prvem – teoretičnem delu sem predstavila glavni raziskovalni model, ki so ga v svoji študiji predstavili Šegota, Mihalič in Kuščer (2016), s katerim naj bi lažje ocenili odnos prebivalcev do razvoja turizma. V ta del sem zajela tudi številna teoretična izhodišča s področja obravnavane tematike ter jih podkrepila z različnimi empiričnimi študijami. Drugi – empirični del sem izvedla na primeru Črne na Koroškem, ki temelji na kvantitativnem raziskovanju, kjer sem podatke zbrala s pomočjo anketnega vprašalnika. Naloga je razdeljena na sedem vsebinskih poglavij. V prvem poglavju je na kratko predstavljen trajnostni razvoj turizma in osnovni cilji, katerim naj bi sledila vsa turistična podjetja, v kolikor si želijo doseči trajnostno- odgovoren razvoj. Drugo poglavje govori o pomembnih vplivih turizma na okolje. V sklopu tega so zajeti tako pozitivni kot negativni ekonomski, družbeno-kulturni in okoljski vplivi turizma. V tretjem poglavju je poglobljeno predstavljen teoretični okvir na temo odnosa prebivalcev do razvoja turizma s pregledom domačih in tujih empiričnih študij. Četrto poglavje obsega predstavitev občine Črna na Koroškem, vključno z razvojno strategijo občine Črna, analizo turistične ponudbe in povpraševanja ter analizo, imenovano angl.

Strengths, Weaknesses, Opportunities, Threats (v nadaljevanju SWOT). Poglavje, ki mu sledi, je namenjeno empirični raziskavi odnosa in vključevanja prebivalcev Črne do razvoja turizma. Vsebuje raziskovalni konstrukt, namen in cilje raziskave, raziskovalne hipoteze, metodologijo in opis anketnega vprašalnika. Sledi analiza in interpretacija rezultatov, kjer so predstavljeni demografski podatki vzorca, opisna statistika s frekvenčno porazdelitvijo trditev in testiranje hipotez. Podane so tudi omejitve raziskave in priporočila. Konec naloge se zaključi s sklepom in povzetkom glavnih ugotovitev.

1 TRAJNOSTNI RAZVOJ

Eden ključnih dejavnikov družbenogospodarskega razvoja na svetu, ki vpliva na svetovni razvoj, blaginjo in dobro počutje, je turizem. Velja za eno izmed največjih in najhitreje rastočih gospodarskih panog, ki s sabo prinaša tako pozitivne kot tudi negativne vplive na okolje, naravo, kulturo in gospodarstvo (Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, 2017, str. 11). Ravno zaradi številnih negativnih vplivov, ki jih s sabo prinaša razvoj turizma, ter kot odgovor masovnemu turizmu, so se pričele pojavljati zahteve po razvoju novih

konceptov turizma (trajnostni, zeleni, odgovorni in ekološki turizem), ki bi zmanjšali negativne vplive na naravno in družbeno-kulturno okolje (Mihalič, 2006, str. 87). Glavna cilja in standarda turistične dejavnosti sta tako postala trajnostno načrtovanje in upravljanje turizma, ki zagotavljata koristi lokalnim skupnostim ter hkrati naravnemu in družbeno- kulturnemu okolju, od katerega je ta tudi odvisen (WTO, 2013, str. 17).

Najširše sprejeta definicija trajnostnega turizma je definicija WTO (2005). Ta temelji na treh stebrih trajnostnega razvoja (ekonomskem, družbeno-kulturnem in okoljskem), ki morajo biti medsebojno uravnoteženi za zagotovitev konkurenčne in dolgoročne trajnostne rasti (United Nations Environment Programme (v nadaljevanju UNEP), 2005; WTO, 2005).

WTO in UNEP sta trajnostni turizem opredelila kot »turizem, ki upošteva sedanje in prihodnje ekonomske, družbene in okoljske vplive ter hkrati zadovoljuje potrebe obiskovalcev, gospodarstva, okolja in lokalnega prebivalstva« (UNEP, 2005, str. 12). Ta definicija je postala temelj za vsa nadaljnja raziskovanja na področju trajnostnega turizma.

V zadnjem času se je na področju raziskav, povezanih s trajnostnim turizmom, začel pojavljati tudi pojem odgovorni turizem. Ta predstavlja fazo implementacije trajnostnega razvoja, torej način delovanja v procesu načrtovanja, razvijanja turističnih strategij, za zagotovitev optimalno porazdeljenih koristi med lokalnim prebivalstvom, vlado, turisti in investitorji. Predpostavlja se, da tisti, ki so vključeni v turistični proces, so tudi odgovorni za posledice turistične dejavnosti (Leslie, 2012, str. 20). Po mnenju Goodwina (2011, str.

31) je ideja odgovornega turizma, da vsi vpleteni deležniki, od potrošnikov, dobaviteljev in vlad, prevzamejo odgovornost in ukrepajo, v kolikor si v destinaciji želijo razviti trajnostni turizem. V skladu s tem avtor prepozna tri vidike odgovornosti – odgovorno ravnanje, zmožnost ukrepanja in sposobnost odzivanja. V okviru teh vidikov se pri zadnjem – sposobnosti odzivanja – odgovornost neposredno naslavlja na turistično obnašanje, ki se kaže v aktivnem delovanju pri procesu načrtovanja in reševanja problemov v smeri trajnejšega turističnega razvoja (Goodwin, 2011). Odgovorni turizem govori preprosto o tem, da ravnamo odgovorno in v skladu s trajnostnimi vrednotami (Mihalič, 2016, str. 17).

Na podlagi tega Mihalič (2016, str. 5–6) predlaga odgovorno-trajnostni turistični model, imenovan »odgovorno-trajnostni turizem« (angl. Sustainable-Responsible Tourism oziroma Responsustable Tourism). Ta model (slika 1) razlikuje med tremi stebri oziroma vplivi trajnostnega razvoja (ekonomskim, družbeno-kulturnim in okoljskim) in tremi zahtevami za implementacijo trajnosti v turizmu (sodelovanje interesnih skupin, zadovoljstvo in udeležba ter ozaveščenost) (Mihalič, 2016).

Slika 1: Odgovorno-trajnostni model turizma

Vir: Mihalič (2016, str. 6).

Ekonomski steber naj bi zagotavljal ekonomsko uspešnost poslovanja na dolgi rok, kjer bi vsem udeležencem omogočal ekonomske in družbene koristi ter njihovo pravično razporeditev, vključno s stabilnostjo zaposlitve in možnostjo dodatnih prihodkov za lokalno skupnost. Družbeno-kulturni steber naj bi v okviru trajnostnega razvoja spoštoval družbeno- kulturno avtentičnost prebivalcev, ohranjal njihove tradicionalne vrednote in kulturno dediščino ter prispeval k razumevanju in toleranci med različnimi kulturami. In še zadnji – okoljski steber – naj bi zagotavljal optimalno rabo naravnih virov, ki so bistvenega pomena za sam turistični razvoj, ter hkrati vzdrževal ekološke procese in pomagal pri varovanju naravne dediščine ter biodiverzitete (WTO, 2013, str. 17–18). Vsi ti stebri vključujejo še naslednje zahteve v okviru »odgovorno-trajnostnega« turizma (Mihalič, 2013; WTO, 2013):

1. trajnostni turizem temelji na trajnostni odgovornosti in etiki, ki vključuje okoljsko izobraževanje in informiranje za vse interesne skupine v turističnem procesu, tako na strani ponudbe kot na strani povpraševanja;

2. nanaša se na politično dimenzijo, saj zahteva ozaveščeno sodelovanje vseh pomembnih deležnikov, njihovo soglasje, kritično maso ljudi in močno politično vodstvo, ki omogoča njegovo izvajanje;

3. trajnostni turizem naj bi ohranjal visoko raven zadovoljstva obiskovalcev in s tem zadovoljil potrebe trga.

Na področju raziskovanja trajnostnega turizma se trajnostni stebri preučujejo skozi pozitivne in negativne vplive na turizem, odgovorni turizem pa se analizira skozi implementacijo treh zahtev, ki jih izvajajo interesne skupine (Mihalič & Kuščer, 2019, str. 5).

V okviru tega konteksta je Mihaličeva (2016) v svojem članku »Sustainable-responsible tourism discourse – Towards »responsustable« tourism« izoblikovala model, imenovan

»trojni-A model« (angl. Triple-A Model). Ta model (slika 2) temelji na omenjenih treh stebrih trajnostnega razumevanja, skozi katere se odraža okoljska ozaveščenost (angl.

awareness), programi trajnostne rasti (načrtovanje ciljev, razvijanje strategij) (angl. agenda) in implementacije programov (izvedba ciljev, strategij, ukrepov) (angl. action) (Mihalič, 2016, str. 12).

Slika 2: Trojni-A model za odgovorno-trajnostni turizem

Vir: Mihalič (2016, str. 14).

Piramidalna oblika modela, kot jo prikazuje slika 2, je predstavljena v treh stopnjah. Ta povezuje odgovorno-trajnostni proces in ponudi odgovor glede tega, kako implementirati

koncept trajnostnega turizma v smeri odgovornejšega turizma, ki deluje v skladu s trajnostnimi vrednotami. Model je v študiji metaforično predstavljen kot alpinistov vzpon na goro. Da alpinist doseže vrh gore, mora začeti na dnu. Zaveda se, da bo pri tem treba premagati vsak del postopoma – torej ko premaga nižji nivo, lahko nadaljuje na višjega. Pri tem pa ga seveda podpira spodnja bazna postaja, ki je osnova vsake alpinistične odprave.

Oblika piramide kaže, da je vsaka prejšnja stopnja predpogoj za dosego naslednje.

Vertikalne in horizontalne puščice pa predstavljajo, da je razumevanje trajnostnega razvoja v destinaciji dvojni proces. Prvič – proces deluje stopenjsko, saj mora destinacija preiti skozi različne stopnje – od začetne stopnje, ki predstavlja okoljsko odgovornost destinacije, skozi stopnjo, kjer se ustvarjajo programi trajnostnega razvoja, vse do vrha piramide, ko destinacija implementira trajnostne programe v realnost. Ta proces predstavljajo vertikalne puščice. In drugič – proces je neprekinjen, saj lahko destinacija preide na naslednjo stopnjo, preden je prejšnjo stopnjo popolnoma osvojila. To prikazujejo horizontalne puščice, ki merijo stopnjo prodora v vsako od teh. V teoriji se lahko destinacija nahaja v kateri koli stopnji odgovorno-trajnostne lestvice (Mihalič, 2016, str. 14). V realnosti številne destinacije in turistična podjetja ne vedo, v kateri stopnji piramidalne lestvice se točno nahajajo in kako dobro oziroma pomanjkljivo so razvile vsako stopnjo. Na primer – destinacija ali podjetje je lahko dobro ozaveščeno in informirano glede potencialnih negativnih okoljskih vplivov in problemov turizma, vendar ji primanjkuje zadostnega znanja in kompetenc, kako se mora odzvati na le-te. V tem primeru se bo destinacija oziroma podjetje nahajalo v spodnjem levem kotu piramide z nizko stopnjo prodora v višji njivo (npr. ustvarjanje trajnostnih programov in implementiranje teh v realnost) (Mihalič, 2016, str. 14–15).

V kolikor si destinacija ali turistično podjetje želi doseči vrh piramide, mora slediti naslednjim ciljem, ki so ključni za doseganje odgovorno-trajnostnega turističnega razvoja (UNEP, 2005; WTO, 2005, str. 18–19):

 ekonomska uspešnost – turistične destinacije in podjetja morajo biti konkurenčna in ekonomsko uspešno poslovati, če želijo uspeti na dolgi rok;

 lokalna prosperiteta – razvoj turizma naj maksimira koristi lokalnih prebivalcev od turizma; treba je zagotoviti, da se ohrani čim večji del turistične potrošnje v turistični destinaciji;

 kakovost zaposlitve – treba je podpirati kakovostne zaposlitve, ki se ustvarjajo zaradi turizma, glede na višino zaslužkov, vrsto dela in glede na delovne pogoje;

 družbena enakost – zagotoviti je treba pravično porazdelitev gospodarskih in družbenih koristi, prejetih od turizma v lokalni skupnosti;

 zadovoljstvo obiskovalcev – obiskovalcem je treba zagotoviti varno, zadovoljivo in pozitivno izkušnjo, brez diskriminacije;

 lokalna kontrola – lokalno skupnost je treba vključiti in opolnomočiti v procese planiranja in načrtovanja za prihodnji razvoj turizma v njihovem kraju;

 blagostanje lokalne skupnosti – za trajnostni razvoj je potrebno ohranjanje kakovosti življenja prebivalcev v lokalnih skupnostih;

 kulturno bogastvo – za razvoj je treba spoštovati in krepiti avtentično kulturo, zgodovinsko dediščino, tradicijo in različnosti lokalne skupnosti;

 fizična integriteta – treba je ohranjati in izboljševati kakovost mestnih ter podeželskih pokrajin in se poskusiti izogniti fizični in vizualni degradaciji okolja;

 biološka raznovrstnost – pomembno podpirati in spodbujati varstvo naravnih okolij, živalstva, habitatov in poskušati čim bolj zmanjšati škodo;

 učinkovitost virov – trajnostni razvoj stremi k zmanjšanju uporabe neobnovljivih virov za potrebe pri razvoju ter delovanju v turizmu in

 ekološka čistost – za trajnostni razvoj je potrebno zmanjševanje onesnaževanja vode, zraka, zemlje in predvsem proizvodnje odpadkov s strani obiskovalcev ter turističnih podjetij.

2 VPLIVI TURIZMA NA OKOLJE

Turizem lahko ima tako pozitivne kot tudi negativne (ekonomske, družbeno-kulturne, okoljske) vplive na turistični razvoj v določenem kraju, destinaciji. Med pozitivne vplive tako štejemo ustvarjanje novih delovnih mest, prejemanje višjih prihodkov za lokalno skupnost, spodbujanje kulturne izmenjave, izboljšanje infrastrukture in nenazadnje delovanje v smeri skrbnega varovanja in ohranjanja okolja (Andereck, Valentine & Knopf, 2005). Poleg vseh naštetih pozitivnih vplivov lahko turizem deluje tudi v nasprotni smeri in na ta način pripelje do neželenih vplivov, kot so uničevanje lokalnih skupnosti ter njihovih družbenih vrednot in norm, degradacija družbene strukture, rahljanje družbenih vezi in poudarjanje načela individualizma itd. (Nunkoo & Ramkissoon, 2011).

Ekonomski vplivi

Razvoj turizma lahko v dobro načrtovani, razviti in vodeni skupnosti doprinese veliko ekonomskih koristi lokalni skupnosti. Te so naslednje (Archer, Cooper & Ruhanen, 2005, str. 82–83; Mihalič, 2006, str. 22–23):

 nova delovna mesta, ki nastanejo zaradi turizma (zaposlitve v turizmu niso omejene le na hotele, restavracije in druga turistična podjetja, ampak tudi na druge gospodarske sektorje, ki so posredno povezana s turizmom (npr. kmetijstvo, obrti, industrija);

 turistični razvoj lahko spodbudi ustanovitev lokalnih turističnih podjetij, ki zagotavljajo priložnosti za lokalne kapitalske naložbe, dobiček in delovna mesta, ki jih ustvarijo podjetja;

 povečanje prihodka od turizma, pridobljenega iz novih delovnih mest in turističnih podjetij vodi do izboljšanja kakovosti življenja lokalnih prebivalcev (v primeru, da so podjetja v lasti in upravljanju lokalne skupnosti, bodo dobički najverjetneje tam tudi ostali);

 turizem ustvarja lokalne davčne prihodke (direktni/indirektni), ki se jih lahko uporabi za izboljšanje zmogljivosti skupnosti, infrastrukture in storitev, kot so šole, zdravstveni domovi, parki, ceste;

 devizni prihodki od turizma se lahko uporabijo za financiranje ekonomske rasti v različnih gospodarskih sektorjih; devizna sredstva se lahko porabijo za uvoz drugih potrebnih vrst blaga in storitev;

 turistični razvoj zahteva razvoj ustrezne infrastrukture, izboljšuje se komunalna infrastruktura (ceste, električna energija, oskrba z vodo, ravnanje z odpadki), ki služi lokalni skupnosti in pripomore k boljši kakovosti življenja prebivalcev.

V nasprotnem primeru, če lokalna skupnost ni dobro vodena, razvita in načrtovana, lahko turizem pripelje tudi do negativnih ekonomskih vplivov in nekaterih problemov, kot so (Mihalič, 2006, str. 23–24):

 odtekanje – vprašati se moramo, kolikšen delež turistične potrošnje ostane v destinaciji/turističnem kraju v korist lokalnega prebivalstva in gospodarstva, ko iz le-te

»odtečejo« vsi profiti, davki, plače za delovno silo, vključno s sredstvi za plačilo storitev in uvoženih dobrin za potrebe turistične ponudbe; velikokrat denar odteče v korist tujih hotelov, letalskih družb in drugih podjetij, ki imajo sedež izven destinacije, kar pomeni, da ostane le manjši delež v korist lokalne skupnosti in gospodarstva;

 visoki stroški infrastrukture, ki nastanejo zaradi visokih investicijskih vlaganj v gradnjo cest, letališč, komunalne infrastrukture, kar posledično bremeni lokalne vlade in davkoplačevalce;

 inflacijski učinek, kjer zaradi vedno večje rasti turističnega povpraševanja (dobrin in storitev) pride do povišanja cen hrane, pijače, nepremičnin – višje cene tako bremenijo lokalno prebivalstvo, pri katerih dohodek ostaja nespremenjen, se ne viša oziroma vsaj ne proporcionalno;

 nevarnost zaradi odvisnosti od le ene dejavnosti, torej v primeru, da je v destinaciji razvita zgolj turistična dejavnost – to lahko pripelje do ekonomskih problemov, ko iz različnih razlogov turistično povpraševanje izostane (naravne katastrofe, terorizem, politični dogodki, pandemije);

 sezonska narava turistične dejavnosti (sezonska dela, negotovost dela).

Pri tem je treba izpostaviti, da obstajata dve vrsti odtekanja, in sicer odtekanje iz naslova uvoza in odtekanje iz naslova izvoza. Pri prvem govorimo takrat, ko lokalni turistični ponudniki lokalno ne morejo zagotoviti storitev in dobrin, da bi zadovoljili turistično povpraševanje. Medtem ko pri drugi vrsti odtekanja govorimo, kadar tuji investitorji in lastniki turističnih hotelov, podjetij izvažajo dobiček nazaj v njihovo domačo državo (Mihalič, 2006, str. 48–49).

Družbeno-kulturni vplivi

Turizem lahko prav tako pozitivno in negativno vpliva na kulturno in socialno okolje. Med pozitivne vplive tako štejemo naslednje koristi (Mihalič, 2006, str. 24–26):

 spodbuja zaščito kulturnih značilnosti destinacije; privlačnost lokalne kulturne dediščine je namreč ključnega pomena za uspešen in trajnosten turistični razvoj;

 ohranja in vzdržuje lokalno kulturno tradicijo, zgodovinske in arheološke znamenitosti, obrti, ki turistom predstavljajo znamenitosti kraja;

 zagotavlja finančna sredstva za ohranjanje kulturnih prireditev, lokalnih obrti in produktov, saj so predmet trgovanja in prinašajo prihodke lokalni skupnosti (finančna sredstva se pridobijo s turističnimi taksami, vstopninami ...);

 z razvojem turizma lahko pride do oživitve že skoraj pozabljenih, starih običajev, lokalnih produktov, ki se zaradi tega pričnejo tržiti;

 pripomore k izboljšanju ali razvoju novih kulturnih in rekreacijskih objektov, kot so nakupovalna središča, kulturni centri, gledališča, parki;

 krepi kulturno zavest in ponos; z vedno večjo priljubljenostjo in privlačnostjo turistične destinacije se začne krepiti tudi kulturna zavest lokalnega prebivalstva (slednji vedno bolj cenijo in vrednotijo kulturne dobrine v svojem domačem kraju);

 turizem krepi mir in je sredstvo za razumevanje med različnimi kulturami; omogoča kulturno izmenjavo med gostitelji (lokalnim prebivalstvom) in gosti (turisti), kar prinaša ljudem nova poznanstva ter znanje in razumevanje različnih kultur in običajev (povečuje strpnost in zmanjšuje predsodke);

 sprošča ugodne socialne učinke; višji življenjski standard zaradi povečanja lokalne zaposlenosti, večjih prihodkov ter koristi, ki so jih prebivalci deležni s strani izboljšane infrastrukture; turistični razvoj lahko prav tako okrepi lokalno skupnost ter spodbudi sodelovanje prebivalcev k razvoju turizma v njihovem domačem kraju;

 turistični obiski prav tako povečujejo varnost v lokalnem okolju;

 pozitiven vpliv na promocijo in podobo destinacije; turistično promoviranje lahko izboljša podobo države, regije, kraja, na način, da postane znana in s tem tudi politično in gospodarsko privlačnejša in zanimiva za turiste.

Na drugi strani lahko turizem povzroča uničenje avtohtone kulture in vodi do socialnih napetosti (Mihalič, 2006, str. 25–27):

 prevelika komercializacija in modifikacija lokalnih obrti, običajev in umetnosti lahko pripelje do degradacije lokalne kulturne dediščine in izgube občutka kulturne identitete;

 turistični razvoj lahko pripelje do standardizacije; turisti v novem okolju velikokrat iščejo znane produkte, blagovne znamke, restavracije, objekte, saj s tem ohranjajo nekakšno »cono udobja«, le redki si želijo na potovanju doživeti izključno nekaj novega in drugačnega;

 izguba kulturne avtentičnosti in oblikovanje tako imenovane »odrske avtentičnosti«, ki nastane zaradi prilagajanja kulturnih dogodkov, prireditev in običajev turistom (ponudniki prilagodijo produkte v skladu s potrebami in okusom povpraševalcev);

 turizem lahko pripelje tudi do kulturnih konfliktov (npr. ekonomska neenakost in razlike v obnašanju med turisti in lokalnim prebivalstvom lahko postanejo konfliktne);

 želja po imitiranju življenjskega stila (bogatejših) obiskovalcev lahko vodi do nezadovoljstva prebivalcev s tradicionalnim načinom življenja in njegovega opuščanja;

 prevelika uporaba turističnih zmogljivosti (parki, muzeji, gledališča) lahko pripelje do nezadovoljstva lokalnih prebivalcev.

Okoljski vplivi

Poleg vseh naštetih pozitivnih in negativnih ekonomskih in družbeno-kulturnih vplivov na turizem so tu še okoljski vplivi, ki igrajo prav tako izjemno pomembno vlogo pri oblikovanju odnosa lokalnih prebivalcev do razvoja turizma.

Med pozitivne vplive na naravno okolje štejemo naslednje (Archer, Cooper & Ruhanen, 2005, str. 92–93; Mihalič, 2006, str. 22–23):

 turizem je lahko razlog za zaščito in ohranjanje naravnega okolja, saj kakovostno naravno okolje privlači turiste;

 je vir finančnih sredstev za zaščito in ohranjanje narave (npr. vstopnine za parke, licenčnine za različne turistične aktivnosti, kot sta plezanje in lov);

 zaradi turizma lahko pride do izboljšanja kakovosti naravnega okolja (turisti raje obiskujejo čista, privlačna in neonesnažena mesta ter kraje);

 turizem lahko spodbudi večjo okoljsko ozaveščenost in občutek kulturne identitete lokalnih prebivalcev, ko vidijo, da turisti uživajo in so zadovoljni v njihovem kraju;

 vpliva na izboljšanje na področju ekološkega managementa in planiranja; z uporabo tehnik za preprečevanje onesnaževanja, uvajanja načel čiste proizvodnje ter zmanjševanja količine odpadkov, lahko turistična podjetja v destinaciji občutno zmanjšajo negativne vplive turizma na okolje.

Nasprotno pa lahko v destinaciji zaradi prevelike koncentracije turistov pripelje tudi do nekaterih negativnih vplivov na naravno okolje, kot so (Mihalič, 2006, str. 30–31):

 večji prometni zastoji, onesnaženost zraka in previsoka raven hrupa, ki so posledica nenadzorovanega turističnega razvoja;

 površinska in podzemna onesnaženost vode ter nepravilno odlaganje odpadnih materialov (npr. pikniki, turistične ladje);

 vizualno onesnaževanje pokrajine in degradacija; neustrezna gradnja turističnih objektov, neprivlačno oglaševanje in reklamni napisi lahko pripeljejo do neprivlačnosti

turistične destinacije; prav tako se lahko zaradi rabe površin za turistično infrastrukturo uničuje naravni izgled pokrajine (npr. izsekavanje gozda);

 razvoj turizma lahko ogrozi obstoj nekaterih avtohtonih rastlinskih in živalskih vrst;

 lahko povzroči tudi ekološke katastrofe, kot so na primer sprememba podnebja, erozija zemlje in plazovi zaradi izkoriščanja pokrajine v turistične namene.

S skrbnim načrtovanjem, sistematično implementacijo razvojne strategije ter učinkovitim turističnim upravljanjem lahko lokalna skupnost maksimira vse zgoraj naštete koristi in hkrati zmanjša probleme in negativne vplive od turizma (WTO, 2013, str. 17).

3 ODNOS PREBIVALCEV DO RAZVOJA TURIZMA

V prejšnjem poglavju smo ugotovili, da ima turistični razvoj tako pozitivne kot tudi negativne vplive na družbo, naravo in gospodarstvo, ki pa so marsikje zaradi svoje intenzivnosti vsaj lokalno izjemno pomembni. V okviru tega je treba vedeti, kako te vplive vrednoti in doživlja lokalno prebivalstvo turističnih območij, saj je od tega odvisen tudi njihov odnos do trenutnega in prihodnjega turističnega razvoja (Cigale, 2009, str. 94).

Temelje in osnovne smernice za preučevanje odnosov prebivalcev do razvoja turizma je postavila teorija družbene menjave (angl. Social Exchange Theory). S pomočjo te lahko tako bolje razumemo, kako prebivalci zaznavajo različne vplive turizma ter kako te zaznave vplivajo na njihov odnos in podporo tega (Šegota, Mihalič & Kuščer, 2016, str. 3).

Teoretični okvir

Najnovejše raziskave na področju raziskovanja zaznav različnih vplivov turizma s strani prebivalcev so ponudile konceptualni model, s katerim lahko merimo zaznane pozitivne oziroma negativne vplive turizma s strani prebivalcev in hkrati ocenimo odnos prebivalcev do razvoja turizma.

V okviru teh raziskav se je uporabil pristop segmentacije prebivalcev, kjer so prebivalci razdeljeni v štiri skupine, glede na stopnjo njihove informiranosti (izobraženosti) o turizmu in stopnjo njihove vključenosti v proces turističnega načrtovanja. Na podlagi tega se je predlagala dvodimenzionalna kombinacija nizke/visoke informiranosti in nizke/visoke vključenosti. Ta predpostavlja, da bodo prebivalci z zaznano nizko stopnjo informiranosti in vključenosti razvrščeni v skupine z nizkimi stopnjami zaznavanja, medtem ko bodo tisti z zaznano visoko informiranostjo in vključenostjo razvrščeni v skupine z višjimi stopnjami.

Pri novem pristopu segmentacije se naj bi lažje prepoznalo tiste skupine prebivalcev, pri katerih je treba povečati stopnjo informiranosti/izobraženosti prebivalcev oziroma kjer se želi pridobiti višjo stopnjo sodelovanja pri procesu načrtovanja turističnega razvoja (Šegota, Mihalič & Kuščer, 2016, str. 6).

Slika 3 prikazuje porazdelitev prebivalcev v štiri različne skupine, in sicer glede na stopnjo njihove informiranosti – vključenosti.

Slika 3: Segmentacija prebivalcev glede na stopnjo informiranosti – vključenosti

Vir: Šegota, Mihalič & Kuščer (2016, str. 7).

Prvi kvadrant (Q1) predstavlja bolj informirane in bolj vključene prebivalce, ki jih imenujemo »odgovorni državljani«. Prebivalce, ki predstavljajo skupino bolj informiranih in manj vključenih v proces turističnega načrtovanja, najdemo v drugem kvadrantu pod imenom »pasivni opazovalci«. Tretji kvadrant predstavlja »neozaveščene prebivalce«, kar kaže na prebivalčevo slabo informiranost in vključenost v turistični razvoj. In še zadnji – četrti kvadrant, poimenovan »neinformirani aktivisti«, vključuje tiste prebivalce, ki so manj informirani in bolj vključeni v proces turističnega načrtovanja (Šegota, Mihalič & Kuščer, 2016, str. 7).

Na sliki 3 predstavljena segmentacija prebivalcev, s pomočjo katere lahko preučujemo zaznavanje turističnih vplivov na podlagi treh stebrov trajnostnega pristopa, predpostavlja, da bo vsaka skupina prebivalcev tudi drugače zaznavala vplive na turizem. V okviru tega je v nadaljevanju podrobneje predstavljen konceptualni model raziskovanja, ki je osnova za analizo v magistrski nalogi.

Konceptualni model, kot ga prikazuje slika 4, je podprt z empirično študijo »The impact of residents' informedness and involvement on their perceptions of tourism impacts: The case of Bled« avtorjev Šegota, Mihalič in Kuščer (2016), ki so jo opravili na turistični destinaciji Bled.

Slika 4: Konceptualni model raziskovanja

Vir: Šegota, Mihalič & Kuščer (2016, str. 7).

Model predpostavlja, da vsaka posamezna skupina prebivalcev različno zaznava turistične vplive, preučene skozi tri stebre trajnostnega razvoja (Šegota, Mihalič & Kuščer, 2016, str.

8). Kot že rečeno, so nekatere skupine bolj informirane (npr. visoka izobraženost na področju turizma) in bolj vključene (npr. imajo večjo moč pri procesu načrtovanja) v turistični razvoj kot druge. V mnogih študijah je bilo ugotovljeno, da sta stopnja prebivalčevega znanja o turizmu ter stopnja njegove moči v turističnem procesu načrtovanja izjemno pomembna dejavnika in pokazatelja pozitivnih oziroma negativnih odnosov prebivalcev do turističnega razvoja. Tisti prebivalci, ki so bolj informirani in izobraženi o delovanju turističnega procesa, naj bi tako zaznavali večje pozitivne vplive turizma.

Podobno naj bi več pozitivnih vplivov zaznavali tisti prebivalci, ki imajo večjo moč v procesu turističnega delovanja in načrtovanja (Madrigal, 1993; Kayat, 2002; Andereck, Valentine & Knopf, 2005).

Na podlagi tega so študije tako pri obeh »ekstremnih skupinah« (nizka informiranost/nizka vključenost in visoka informiranost/visoka vključenost) predvidevale, da bo skupina

»odgovornih državljanov« zaznala največ pozitivnih ekonomskih, okoljskih in družbeno- kulturnih vplivov; in da bo skupina »neozaveščenih prebivalcev« zaznala največ negativnih ekonomskih, okoljskih in družbeno-kulturnih vplivov na turizem. Za drugi dve skupini (»pasivne opazovalce« in »neinformirane aktiviste«) zaenkrat še ni preverjeno, ali dejavnika,

kot sta informiranost in vključenost, pomembno vplivata na njihovo pozitivno in negativno zaznavanje turističnih vplivov. Kar je empirično preverjeno, je dejstvo, da prebivalci posameznih skupin, ki od turizma pridobijo ekonomske koristi, zaznavajo več pozitivnih kot negativnih vplivov na turizem in so do tega pozitivneje naravnani (Šegota, Mihalič & Kuščer, 2016, str. 8).

V naslednjem podpoglavju zgornja predpostavljanja, vključno s teoretičnim delom, podprem s številnimi empiričnimi študijami, opravljenimi na področju odnosov prebivalcev do razvoja turizma. V sklopu tega podrobno razložim koncept družbene menjave in opolnomočenje, saj raziskovalcem predstavljata osnovo za preučevanje odnosov prebivalcev do turističnega razvoja.

Pregled empiričnih študij

Za načrtovanje turističnega razvoja je najprej treba dobro razumeti sam turistični sistem. Ta temelji na dejavnikih ponudbe in povpraševanja, kjer mednarodni in domači turisti predstavljajo dejavnike povpraševanja; medtem ko turistične znamenitosti in dejavnosti, namestitve, transport, promocije turističnih trgov ter druge storitve, povezane s turizmom, spadajo med dejavnike ponudbe. Za uspešen turistični razvoj je potrebno, da se dejavniki ponudbe ujemajo z dejavniki povpraševanja. Ker pa sta turizem in okolje med seboj tesno povezana pojma, je trajnostni turistični razvoj odvisen tudi od zaščite okoljskih virov za turizem (WTO, 1998, str. 27–28).

Da destinacija doseže trajnostni turistični razvoj, potrebuje medsebojno sodelovanje vseh pomembnih deležnikov, ki kakor koli vplivajo na razvoj turizma v kraju – od načrtovalcev, investitorjev, lastnikov nepremičnin javnega in zasebnega sektorja, številnih turističnih društev in drugih. Seveda pa je pri tem ključnega pomena, da vsi ti deležniki spremljajo aktualne trende in spremembe na področju turizma doma in po svetu, saj lahko na ta način lažje oblikujejo turistično ponudbo in ohranjajo konkurenčnost turističnega kraja ter s tem čim bolj ugodijo zahtevam in potrebam sodobnega turista (Benčič, 2006, str. 141).

Trajnostni razvoj turizma ni mogoče uspešno voditi in upravljati brez podpore in sodelovanja lokalnega prebivalstva. Njihovo zaznavanje pozitivnih in negativnih vplivov turizma pri tem igra vodilno vlogo, saj se na podlagi teh meri tudi stopnja njihove podpore turizmu. Te zaznave se ocenjujejo skozi tri stebre trajnosti, predstavljene v prvem poglavju naloge.

Nekateri avtorji navajajo še četrti steber, ki naj bi predstavljal politično dimenzijo vplivov.

Ta zajema vse tri zahteve odgovorno-trajnostnega turizma, ki so nujne za implementacijo trajnostnega razvoja (Ritchie & Crouch, 2003; WTO, 2005; Edgell, DelMastro Allen, Smith

& Swanson, 2008; Mihalič, Žabkar & Knežević Cvelbar, 2012; Mihalič, 2014). Skozi trajnejši razvoj naj bi prebivalci zaznali več pozitivnih in manj negativnih vplivov na ekonomsko, družbeno-kulturno in naravno okolje, kar bi posledično zvišalo njihovo stopnjo zadovoljstva. Večina študij predpostavlja, da so pozitivni odnosi prebivalcev hkrati pokazatelj podpore turizmu (Andereck & Vogt, 2000; Nunkoo, Gursoy & Juwaheer, 2010).

Tisti prebivalci, ki so vključeni v proces načrtovanja, imajo večjo moč pri procesu odločanja, so bolj izobraženi na področju turizma ter imajo od tega tudi več osebnih koristi, naj bi turistični razvoj tudi pozitivno sprejemali in ga v prihodnje verjetneje podprli (Andereck &

Nyaupane, 2011, str. 251).

Na tej točki je treba izpostaviti pomembno vlogo teorije družbene menjave (angl. Social Exchange Theory). Njeno popularnost in poznejše množično sprejetje gre pripisati dejstvu, da teorija prepozna heterogeno naravo gostiteljske skupnosti, kjer imajo različne skupine ljudi različen odnos do turizma, odvisno od njihovega dojemanja koristi in stroškov v turistični industriji (Nunkoo & Ramkissoon, 2012).

Po mnenju Apa (1992, str. 688) naj bi teorija družbene menjave predstavljala »splošno družbeno teorijo, ki se ukvarja z razumevanjem menjave virov med posamezniki in skupinami v interakcijski situaciji«. V kontekstu turizma ta teorija predpostavlja, da bodo prebivalci ocenili turizem na podlagi stroškov in koristi, ki so nastali v družbeni menjavi in pričeli odnose, kjer bodo želeli maksimirati koristi in zmanjšati stroške (McGehee &

Andereck, 2004). Ključni dejavnik, ki igra pri tem pomembno vlogo, je moč oziroma nadzor, ki ga ima posameznik nad viri in dobrinami v procesu menjave (Ap, 1992). Viri v lasti lokalne skupnosti so pomemben vir moči. Skupnost s tem vpliva na razvoj turizma, da bi ta čim bolj zadovoljil njene potrebe. Prebivalci, ki imajo v skupnosti moč, da nadzirajo vire, potrebne za razvoj turizma (delovna sila, kapital, kulturna dediščina, naravne znamenitosti, kompetence in veščine, znanje) si lahko na ta način zagotovijo osebne donose, pridobljene od turizma (Kayat v Nunkoo, 2015, str. 591). Tisti, ki imajo nadzor nad večjim številom virov, imajo v skupnosti tudi večjo moč. Kayat (2002) ter Nunkoo in Ramikssoon (2011) so v svojih raziskavah, opravljenih na otokih Langkawi (Malezija) in na obalni vasici Grand- Baie (Mauritius), ugotovili, da prebivalci, ki imajo v skupnosti večjo moč oziroma nadzor, pozitivno zaznavajo vplive na turistični razvoj ter tega tudi v veliki meri podpirajo. Do podobnih zaključkov je prišla tudi starejša raziskava Madrigala, opravljena na dveh skupnostih v Arizoni. Rezultati raziskave so pokazali, da je bilo pozitivno zaznavanje turizma pozitivno povezano z zaznanim osebnim vplivom na razvoj turizma, vendar negativno povezano z zaznanim vplivom poslovanja na turizem (Madrigal v Nunkoo, 2015, str. 592).

Kot vidimo, je bil dejavnik moči v okviru številnih študij predstavljen kot glavni pokazatelj pozitivnih oziroma negativnih odnosov prebivalcev do turizma. Vendar ta še zdaleč ni edini pokazatelj, po katerem lahko ocenimo odnos prebivalcev do turizma. Prav zaradi tega so bili številni drugi avtorji mnenja, da teorija družbene menjave potrebuje dodatna poglabljanja z vključitvijo tudi drugih dejavnikov, ki prav tako pomembno vplivajo na odnos prebivalcev do razvoja turizma (Woosnam, Norman & Ying, 2009).

Harrill (2004, str. 5) v svoji raziskavi ugotavlja, da imajo prebivalci turistične destinacije pogostokrat različen odnos do razvoja turizma in mešane občutke glede podpore turizma.

Slednji prepoznajo tako pozitivne kot tudi negativne vplive ekonomske odvisnosti od

turizma. Vendar naj bi kljub navzočim negativnim vplivom, kot je inflacijski učinek (povečanje cen nepremičnin, dobrin, storitev) in odtekanje turističnih prihodkov, turizem imel več pozitivnih ekonomskih vplivov na lokalno skupnost, saj ustvarja nove zaposlitve, povečuje kakovost življenja prebivalcev, ohranja njihovo lokalno kulturno tradicijo in pozitivno vpliva na podobo destinacije (Harrill, 2004, str. 5). Pomembno vlogo pri zaznavanju različnih vplivov in oblikovanju pozitivnih oziroma negativnih odnosov prebivalcev so raziskovalci potrdili pri dejavnikih, kot so število turističnih obiskov, intenzivnost interakcij med prebivalci in turisti, dolžina bivanja prebivalcev v turistični destinaciji, razlike v ekonomski moči prebivalcev, stopnja izobraženosti in osebne značilnosti prebivalcev (npr. glede na to, ali so zaposleni v turizmu; v kolikšni meri so navezani na domači kraj in lokalno skupnost; ali živijo v centru turističnega dogajanja ali na obrobju mest, podeželju) (Teixeira & Cadima Ribeiro, 2020, str. 6). Številne raziskave so namreč pokazale, da tisti prebivalci, ki so zaposleni v turizmu, ter tisti, ki imajo višjo stopnjo izobrazbe ali večjo moč pri procesu načrtovanja in organiziranja turizma, bodo prej zaznali več pozitivnih vplivov na turizem kot drugi. Pozitiven odnos do turističnega razvoja naj bi prav tako imeli tisti prebivalci, ki se čutijo povezane z domačim krajem in so nanj ponosni (lokalna zavest) (Ritchie & Inkari, 2006; Renda, Mendes & Valle, 2014). Nasprotno pa zaznavajo več negativnih vplivov na turizem prebivalci, ki živijo dlje časa v isti turistični destinaciji. Prav tako naj bi prevelika koncentracija turističnih stavb in storitev v destinaciji, kot tudi preveliko število turističnih obiskov, pripeljalo do negativnega odnosa prebivalcev do tamkajšnjega razvoja turizma (Renda, Mendes & Valle, 2014).

Do podobnih zaključkov so v zgodnjih raziskavah prišli Woosnam, Norman in Ying (2009, str. 246), ki so v treh načelih povzeli naslednje ugotovitve raziskav v odnosu prebivalcev do turizma:

– bolj kot je skupnost gospodarsko odvisna od turizma, verjetneje bo podpirala razvoj turizma;

– tisti prebivalci, ki v skupnosti največ pridobijo od turizma, bodo v najvišji meri tudi podprli razvoj turizma;

– kljub morebitnimi negativnimi vplivi turizma skupnost na splošno podpira in favorizira k razvoju turizma.

V okviru raziskanih študij so navedeni avtorji poskušali preseči osnovne okvire teorije družbene menjave z vključitvijo spremenljivke čustvene solidarnosti. Odnose so preučevali na podlagi izmenjave podobnih interesov, izkušenj, občutkov in mnenj, ki nastanejo v interakciji med prebivalci in turisti (Woosnam, Norman & Ying, 2009). Na podlagi tega sta Woosnam in Norman (2010) razvila lestvico, imenovano »lestvica čustvene solidarnosti«

(angl. Emotional Solidarity Scale, v nadaljevanju ESS), s pomočjo katere sta lahko merila spremenljivko čustvene solidarnosti. Novo lestvico sta testirala na več različnih lokacijah, kjer je pokazala visoko zanesljivost in veljavnost. Ta je sestavljena iz treh faktorjev (Woosnam, 2012, str. 316):

1. »gostoljubno okolje« (prebivalci so ponosni, da je njihov kraj turistična destinacija, privlačna za turiste; menijo, da lokalna skupnost pridobi veliko koristi od turistov; cenijo njihov doprinos k lokalni skupnosti);

2. »čustvena povezanost« (prebivalci se počutijo povezane s turisti, pridobijo nova poznanstva in prijateljske vezi) in

3. »razumevajoč odnos« (prebivalci se poistovetijo s turisti, najdejo veliko skupnih točk s turisti in jih razumejo).

Poleg ESS je bila v raziskavo vključena še lestvica, ki meri odnos prebivalcev do turizma, imenovana angl. Tourism Impact Attitude Scale (v nadaljevanju TIAS). Ta zajema dva faktorja – podporo turističnemu razvoju in doprinos turističnega razvoja lokalni skupnosti (Wang & Pfister, 2008).

Rezultati raziskave so pokazali, da je bila med faktorji najdena pozitivna korelacija. Z višanjem stopnje ESS faktorjev (npr. »gostoljubno okolje«) se viša tudi stopnja TIAS faktorjev (npr. podpora turističnega razvoja). Torej prebivalci, ki z veseljem in gostoljubnostjo sprejmejo turiste, se osebno zanimajo za turizem ter posledično tudi pridobijo koristi, bodo tega v prihodnje tudi pozitivno podprli (Wang & Pfister, 2008).

Pomembna študija, ki je poskušala razložiti tako ekonomske kot neekonomske dejavnike, ki vplivajo na odnose prebivalcev do razvoja turizma, je bila tudi Webrova teorija formalne in materialne racionalnosti (Andereck, Valentine & Knopf, 2005). Ta pravi, da je pri raziskovanju teh odnosov treba iskati odgovore pri obeh vrstah racionalnosti. Kot primer navaja prebivalce, ki so zaposleni v turizmu in obenem živijo v turističnem kraju, kjer turizem na njih vpliva vsakodnevno. Turizem jim seveda lahko prinaša ekonomske koristi in ga ovrednotijo s pozitivnimi ekonomskimi vplivi, vendar to ne izključuje dejstva, da na njih vplivajo tudi družbeno-kulturni in okoljski dejavniki (Boley Bynum, 2013, str. 43). Prav zaradi tega avtor poudarja nujnost upoštevanja obeh vrst dejavnikov.

Ekonomske dejavnike Weber povezuje s formalno racionalnostjo, ki temelji na zagotavljanju gospodarskih potreb posameznikom, kjer je glavni cilj maksimiranje ekonomskih koristi, pridobljenih skozi »zakone trga«, ne glede na njihov vpliv, ki ga lahko imajo na vsakega posameznika (Boley Bynum, 2013, str. 42). Tega v glavnem vodi načelo formalne racionalnosti, vendar je Weber mnenja, da to v praksi ne drži, saj prihaja do trenj, ki jih povzroča »materialna racionalnost« (Roth & Wittich v Boley Bynum, 2013, str. 42).

Slednja predstavlja skupek posameznikovih osebnih vrednot, po katerih delujejo v njihovem vsakdanjem življenju. Za razliko od formalne racionalnosti, ki ima samo eno vrednost, kot je ustvarjanje dobička ali izpolnjevanje dolžnosti, se materialna racionalnost nanaša na

»postulat vrednosti«, ki predstavlja skupine vrednot, ki se med seboj razlikujejo in glede na katere sprejemajo posamezniki določene odločitve. Ta tip racionalnosti kaže na to, da posamezniki poleg želje po maksimiranju koristi, delujejo tudi skladno z vrednotami, ki jih cenijo (Kalberg v Boley Bynum, 2013, str. 42).

Nekoliko drugačen pristop raziskovanja odnosov prebivalcev do turizma uporabita Kuščer in Sever (2018), ki v svoji raziskavi »Odnos meščanov do turizma v Ljubljani« preverjata zaznavanja pozitivnih in negativnih vplivov turizma skozi zaznave prebivalcev glede všečnih in motečih elementov turizma. Raziskava je pokazala, da so prebivalci Ljubljane kot všečni element mestnega jedra najpogosteje navajali dogajanje, živahnost in zabavo. Med drugimi pa tudi urejenost in čistočo, turiste, kulinariko in lokale ter zaprtost za promet. Kot moteči elementi so bili najpogosteje izpostavljeni hrup, gneča in visoke cene. Na podlagi teh elementov sta raziskovalca ugotovila, da Ljubljančani priznavajo ugoden vpliv turizma na kakovost življenja, skupnost, investicije, lokalno gospodarstvo ter povečanje razpoložljivih storitev zaradi turizma. Primerjalna analiza med prebivalci mestnega jedra in prebivalci drugih delov Ljubljane je pokazala, da vplive turizma sicer boljše ocenjujejo prebivalci, ki ne živijo v središču dogajanja, vendar so vsi v splošnem zadovoljni s tamkajšnjim razvojem turizma in tega večinoma tudi podpirajo (Kuščer & Sever, 2018).

Pham, Andereck in Vogt (2019) v svoji raziskavi z naslovom »Local residents' perceptions about tourism development« namenijo večji poudarek zaznavanju kakovosti življenja prebivalcev v povezavi z različnimi vplivi turizma. Kakovost življenja je v tem primeru razumljena kot splošno stanje v določeni družbi, ki ga ljudje pozitivno ocenjujejo. Nanaša se na posameznikove občutke zadovoljstva o njihovih življenjskih izkušnjah. Stopnja njihove podpore turizmu je odvisna od stopnje zadovoljstva prebivalcev glede na kakovost njihovega življenja v destinaciji. Kazalniki, ki merijo kakovost življenja prebivalcev, so ekonomski (dohodek, cene, davki), okoljski (čistoča, tišina, mir, varnost) ter družbeno- kulturni (lokalna identiteta, rekreacijske možnosti za lokalno prebivalstvo). Rezultati raziskave so pokazali pozitivno korelacijo med vsesplošnim zadovoljstvom kakovosti življenja prebivalcev in podporo, ki jo slednji namenijo turizmu. Do podobnih zaključkov so v svoji raziskavi prišli tudi Yu, Cole in Chancellor (2018), kjer so ugotovili, da prebivalci, ki zaznavajo višjo kakovost življenja in zadovoljstva, bodo najverjetneje v večji meri podprli razvoj turizma in obratno. Rezultati so pokazali, da koristi, ki jih prinašajo družbeno-kulturni in okoljski vplivi turizma, pomembno vplivajo na kakovost življenja skupnosti. Pozitivni turistični vplivi naj bi izboljšali kakovost življenja prebivalcev ter obratno.

Spet drugi raziskovalci izpostavljajo pomembnost kazalnikov, kot so navezanost skupnosti, stopnja izobrazbe, članstvo pri lokalnih organizacijah ali društvih, zadovoljstvo z lokalnim upravljanjem, starost, dela, povezana s turizmom in še druge. Menijo, da lahko vsi ti kazalniki vplivajo na to, kako bodo prebivalci zaznali pozitivne in negativne vplive turizma.

Navezanost skupnosti je razumljena kot identifikacija lokalne skupnosti in ustvarjanje vezi med njenimi prebivalci (Kyle, Bricker, Graefe & Wickham, 2004). Prebivalci, ki so bolj navezani na lokalno skupnost in svoj kraj, naj bi pozitivneje zaznavali vplive na turizem (Alrwajfah, Almeida-García & Cortés-Macías, 2019). Svojo podporo turizmu izrazijo skozi različne dejavnosti, kot so udeležba na sestankih, sodelovanje pri organizaciji turističnih prireditev, donacija za razvoj turizma ter podajanje predlogov pri načrtovanju turističnega razvoja (Adongo, Choe & Han, 2017). Pozitivna korelacija med navezanostjo skupnosti in

podporo turističnemu razvoju tako pomeni, bolj kot je posameznik navezan na svoj kraj in okolje, v katerem živi, bolj bo le-ta tudi podprl razvoj turizma v kraju (Eslami, Khalifah, Mardani, Streimikene & Han, 2019). Mlajša populacija prebivalcev naj bi bila bolj optimistična glede ekonomskih vplivov turizma in v njem videla priložnost za delo. Podobno naj bi prebivalci, ki so kakor koli povezani s turizmom in so od njega ekonomsko odvisni, v njem prepoznali več koristi ter ga sprejemali pozitivneje. Nasprotno naj bi bilo pri tistih prebivalcih, ki so člani skupnosti različnih organizacij ali društev. Slednji naj bi imeli negativnejši odnos do medsebojnega sodelovanja med partnerji ter zaznavali več ekonomskih stroškov kot pa koristi (Alrwajfah, Almeida-García & Cortés-Macías, 2019).

Kot je razvidno, je večina študij pri preučevanju odnosov prebivalcev do razvoja turizma poskušala preseči osnovne okvire teorije družbene menjave z vključitvijo novih spremenljivk, ki so zajemale tako ekonomske kot tudi neekonomske dejavnike. Ker so večji poudarek namenile preučevanju neekonomskih dejavnikov, ki predstavljajo družbeno- kulturne in okoljske vplive turizma, je v okviru tega treba izpostaviti še dodaten neekonomski dejavnik, ki je po mnenju nekaterih avtorjev postal »ključen konstrukt za razumevanje posameznika, organizacije in skupnosti« (Perkins & Zimmerman v Boley Bynum, 2013, str. 45). Govorijo namreč o konceptu opolnomočenja, ki predstavlja

»namerno stalen proces, osredotočen na lokalno skupnost, ki vključuje medsebojno spoštovanje, kritično razmišljanje, skrb in sodelovanje skupine, skozi katere prebivalci, ki nimajo enakega deleža dragocenih virov, pridobijo boljši dostop in nadzor nad njimi«

(Cornell Empowerment Group, 1989, str. 6). Prebivalci kot pomembni predstavniki interesnih skupin morajo biti opolnomočeni z možnostjo sodelovanja in vključevanja v proces turističnega načrtovanja in razvoja, v kolikor želijo nadzirati vplive turizma v svojem kraju. Opolnomočenje prebivalcev je pogostokrat težko definirati in oceniti, saj se pojem opolnomočenje uporablja pri različnih kategorijah, kot so vključevanje, sodelovanje in moč oziroma nadzor prebivalcev v procesu načrtovanja in odločanja (Mihalič, 2016, str. 3).

Vodilna teorija, ki je pričela z raziskovanjem teh kategorij in tako poudarila pomembno vlogo prebivalcev kot primarnih deležnikov v destinaciji, je bila teorija interesnih skupin (angl. stakeholder theory). Ker pa slednja ni popolnoma odgovorila na vprašanje, v kolikšni meri so prebivalci opolonomočeni (informirani in vključeni v turistični razvoj), so nekatere študije pričele z raziskovanjem različnih vidikov opolnomočenja prebivalcev (Lawton &

Weaver, 2015; Tosun, 2006). Te vidike so raziskovali skozi Arnsteinino lestev državljanske participacije (angl. Arnstein's typology of citizenship participation), ki razlikuje med tremi kategorijami – participacija ne obstoja, navidezna participacija in opolnomočena participacija. Sodelovanje tako razume kot vzpenjanje po lestvi, ki sega vse od nesodelovanja na dnu, ki se nadaljuje s stopnjo obveščanja in posvetovanja na sredini, na koncu pa doseže vrh z nadzorom (opolnomočenjem) prebivalcev (Arnstein, 1969). Prva kategorija Arnsteinine lestve se tako kaže v obliki manipulacije in terapije, kjer so prebivalci podrejeni tistim, ki v skupnosti odločajo. Funkcija prebivalcev je tu zgolj svetovanje odločevalcem, brez možnosti vplivanja na odločitve v procesu turističnega načrtovanja.

Druga kategorija, imenovana »navidezna participacija«, zajema tri stopnje državljanske participacije – informiranje, posvetovanje in spravo. V okviru te kategorije naj bi najnižjo stopnjo participacije predstavljalo informiranje in izobraževanje prebivalcev o turističnem razvoju. Komunikacija oziroma prenos informacij naj bi tukaj potekal le enosmerno, od odločevalcev proti članom skupnosti, kar posledično zmanjša priložnosti prebivalcem za vplivanje na razvoj turizma v kraju. Za razliko od prve stopnje, na drugih dveh stopnjah (posvetovanje in sprava) že poteka dvosmerno komuniciranje, kjer so ideje članov skupnosti slišane in sprejete. Vendar v praksi velikokrat ne pripelje do tega, da bi te ideje in predlogi v okviru implementacije in realizacije načrtov bili tudi upoštevani s strani odločevalcev.

Zaradi tega je po Arnsteinovi nujno potrebna še tretja kategorija, ki vključuje partnerstvo, delegirano moč in državljanski nadzor. S pomočjo teh lahko razumemo koncept vključevanja, ki meri stopnjo aktivne udeležbe prebivalcev v procesu trajnostnega turističnega načrtovanja v skupnosti. Ko se v skupnosti vzpostavi partnerstvo med različnimi interesnimi skupinami, se moč porazdeli med tiste, ki odločajo, in ostale, ki pridobivajo na moči (Arnstein, 1969). Vrh Arnsteinine lestvice predstavljajo tisti člani skupnosti, ki so aktivni predstavniki sprememb z možnostjo reševanja problemov, sprejemanja odločitev, izvajanja ukrepov ter ocenitvijo rešitev glede trenutnih težav in problemov (Cole, 2006, str.

631). Zadnja kategorija Arnsteinine lestvice tako ustreza karakteristikam skupine

»odgovornih državljanov«, kjer so prebivalci visoko informirani in vključeni v proces turističnega razvoja.

Kot lahko vidimo, ima dejavnik opolnomočenje prebivalcev izjemno pomembno vlogo pri analiziranju pozitivnih in negativnih odnosov prebivalcev do razvoja turizma. Ravno zaradi tega je ključnega pomena, da se v destinaciji vsem članom skupnosti omogoča dostop do potrebnega znanja (npr. razni seminarji, predavanja o turizmu, odprti širši javnosti) ter se jim turizem predstavi v pozitivni luči. Tako bodo prebivalci kraja prej prepoznali osebne koristi turističnega razvoja, turizem podprli in se posledično pričeli aktivno vključevati vanj.

4 PREDSTAVITEV OBČINE ČRNA NA KOROŠKEM

V nadaljevanju predstavljam naravno-geografske, demografske in gospodarske značilnosti občine Črna na Koroškem, analizo SWOT ter trenutno turistično ponudbo v kraju. Prikažem pa tudi analizo turističnega povpraševanja za obdobje 2015–2019.

Naravno-geografske značilnosti

Občina Črna na Koroškem se nahaja na severovzhodnem delu Slovenije v zgornji Mežiški dolini, kjer del občinske meje meji na državno mejo s sosednjo Avstrijo. Je kraj, ki leži med petimi gorskimi masivi – Peco (2126 m), Raduho (2062 m), Olševo (1929 m), Uršljo goro (1699 m) in Smrekovcem (1577 m). Pod temi gorami se nahaja pet dolin, ki se iztekajo v glavno naselje občine – dolina Bistre z Ludranskim vrhom, Koprivna, dolina Tople, Javorje in Podpeca. Največje naselje v občini je vas Črna na Koroškem, ki leži na 575 m nad morjem,

ob sotočju reke Meže in Javorskega potoka. Občina je po površini največja med štirimi občinami Upravne enote Ravne na Koroškem, saj meri 156 km², kar predstavlja kar 51,3 % skupne površine upravne enote. Uvrščena je na 35. mesto med slovenskimi občinami. Zaradi izjemne razgibanosti reliefa je koncentracija naselij omejena predvsem na ravninske predele dolin. Večino površine občine (skoraj 70 %) predstavljajo hribi, porasli z gozdom, ter strma pobočja s posameznimi kmetijami, ki obkrožajo občinsko središče z vseh strani. V občini Črna je devet naselij in ena krajevna skupnost (Žerjav), opredeljena kot pravna oseba javnega prava. Poleg te skupnosti je v občini še šest vaških skupnosti, ki pa niso osebe javnega prava (Občina Črna na Koroškem, 2019; Statistični urad Republike Slovenije (v nadaljevanju SURS), 2020; Občina Črna na Koroškem, 2020). Slika 5 prikazuje položaj občine Črna na Koroškem v Slovenji.

Slika 5: Položaj občine Črna na Koroškem v Sloveniji

Vir: Občina Črna na Koroškem (2020).

Črna na Koroškem ima zaradi svoje lege in gora, ki jo obkrožajo, milo alpsko podnebje.

Pomemben vpliv na klimo ima Peca, ki je do 250 dni v letu pokrita s snežno odejo, zaradi česar so zime v dolini razmeroma mrzle, poletja pa zmerno topla. V zimskih mesecih je možna tudi temperaturna inverzija, ki nastane zaradi zaprte kotlinske lege. Zunanjo podobo doline in zgradbo tal so več milijonov let oblikovali zemeljski premiki. Današnje pogorje Smrekovca naj bi tako oblikoval vulkan ter ledeniki in deroči potoki, ki so drli v dolino pred milijoni let (Vidovič, 2015).

Demografske značilnosti

Občina Črna na Koroškem je imela po zadnjih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije v letu 2020 (1. julij) 3.271 prebivalcev. Od tega je bilo 1.657 moških ali 50,7 % in 1.614 ali 49,3 % ženske populacije. Gostota naseljenosti je istega leta znašala 21 prebivalcev na km², kar je precej nizko, če jo primerjamo na ravni upravne enote, ki je znašala 82 prebivalcev na km². Naravni prirast po zadnjih podatkih v letu 2018 je znašal 0, saj je bilo živorojenih 30 in prav toliko umrlih oseb (v Sloveniji –0,4). Število odseljenih občanov je bilo višje od števila priseljenih prebivalcev. Selitveni prirast na 1.000 prebivalcev je bil v

občini torej negativen in je znašal –2,7 (v Sloveniji 6,8). Povprečna starost občanov je bila 46,2 leta, kar je višje od povprečne starosti prebivalcev Slovenije (43,3 leta). Delež občanov starih 0–14 let je 11,7 %, občanov starih 15–64 let je 67,2 % in občanov, starih več kot 65 let, je 21,1 %. Indeks staranja prebivalstva, ki nam pove razmerje med številom prebivalstva, starejšega od 65 let in mlajšega od 15 let, je v letu 2019 znašal 182,8, kar kaže na zelo visok delež starejše populacije v občini (SURS, 2020). Slika 6 prikazuje prebivalstveno piramido občine Črna na Koroškem in Slovenije v letu 2018.

Slika 6: Prebivalstvena piramida občine Črna na Koroškem v primerjavi s podatki za Slovenijo v letu 2018

Vir: SURS (2020).

Gospodarske značilnosti

Koroška regija se je v devetdesetih letih 20. stoletja po osamosvojitvi Slovenije ubadala s številnimi negativnimi vplivi tranzicije zaradi menjave politično-gospodarske ureditve.

Zaradi tega je posledično zastal tudi razvoj turizma. Ta se je začel pospešeno razvijati šele v obdobju zadnjih nekaj let, odkar naj bi regija beležila okrevanje gospodarstva. V preteklosti je bilo območje občine Črna na Koroškem in celotne Mežiške doline poznano predvsem kot tradicionalno industrijsko okolje, kjer je prevladovalo rudarstvo in gozdarstvo.

Vendar je bilo treba zaradi omenjenih gospodarskih sprememb ob koncu prejšnjega stoletja poiskati nove razvojne priložnosti. Turizem se je pokazal kot priložnost, ki ima v kraju številne potenciale in posledično zelo dobre pogoje, da postane vodilna gospodarska dejavnost (Vidovič, 2015). Trenutno se nahaja v začetni fazi razvoja z željo preboja naprej, v smeri večje prepoznavnosti.

Za razliko od turistične dejavnosti, ki se šele razvija v kraju, je industrijska dejavnost tukaj že večletna tradicija. Pri ustanavljanju nekaterih pomembnih industrijskih obratov je sodeloval rudnik svinca in cinka. V Žerjavu je nastal MPI (Metalurgija, plastika, inženiring), d. o. o., ki se ukvarja s predelavo starih akumulatorskih baterij. V Črni na Koroškem in v