UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
KAJA LORBEK
Trajnostni turizem v občini Kamnik
Zaključna seminarska naloga
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
KAJA LORBEK
Trajnostni turizem v občini Kamnik
Zaključna seminarska naloga
Mentor: doc. dr. Dejan Cigale Univerzitetni študijski program prve stopnje: GEOGRAFIJA
Ljubljana, 2021
Zahvala
Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Dejanu Cigale za vso prijaznost in pomoč pri izdelavi zaključne seminarske naloge ter moji družini, ki mi je v tem času stala ob strani.
Hvala tudi Nini Irt za sodelovanje v intervjuju.
IZVLEČEK
Trajnostni turizem v občini Kamnik
Posledica hitrega razvoja turizma v prejšnjem stoletju so tudi njegovi vedno večji pritiski na naravno, kulturno in družbeno okolje. Koncept trajnostnega turizma želi te negativne učinke zmanjšati. Namen zaključne seminarske naloge je preučiti stanje trajnostnega turizma v občini Kamnik. Informacije o tej temi so bile pridobljene s pregledom literature in s pomočjo intervjuja z zaposleno na Zavodu za turizem, šport in kulturo Kamnik. Ugotovljeno je bilo, da je stanje trajnostnega turizma v občini Kamnik dobro, obstajajo pa določene pomanjkljivosti in prostor za napredek. Zgled trajnostnosti v destinaciji sta Terme Snovik in koče Pravljica na Veliki planini, ki sta prejemnika znaka Slovenia Green Accommodation v okviru Zelene sheme slovenskega turizma. V vodno bogati občini Kamnik je skrb za pitno vodo velika. Zelo dobro deluje tudi sistem ravnanja z odpadki. V zadnjih letih je bilo sprejetih tudi nekaj ukrepov s področja trajnostne mobilnosti. V občini uspešno deluje Zavod za turizem, šport in kulturo Kamnik, ki z veliko promocije uspe privabljati precej obiskovalcev. Na socialni ravni trajnosti pa se mora Kamnik še potruditi pri omogočanju dostopa turističnih točk invalidom.
Ključne besede: trajnostni turizem, trajnostni razvoj, Zelena shema slovenskega turizma, Slovenia Green, občina Kamnik
ABSTRACT
Sustainable tourism in the Municipality of Kamnik
The consequence of the rapid development of tourism in the last century is its increasing pressure on the natural, cultural, and social environment. Sustainable tourism aims at reducing these negative impacts. The purpose of this work was to analyze the state of sustainable tourism in the Municipality of Kamnik. The information presented in this work was obtained through a literature review, as well as an interview with an employee of Kamnik’s tourism, sports, and culture office. The findings were that sustainable tourism is well developed in the municipality.
However, room for growth still exists. The most outstanding examples of sustainable tourism were the thermal baths Terme Snovik, and the hill cabins of Pravljica na Veliki planini. Both of these are recipients of the Slovenia Green Accommodation certificate, which is a part of the Green Scheme of Slovenian Tourism. Maintaining a well developed system for drinking water receives a lot of attention in the municipality. Additionally, the system for handling garbage is also well developed. In recent years several measures were implemented to increase sustainable mobility in the municipality. Kamnik’s tourism, sport and culture office is being managed efficiently, and is attracting many tourists to the area. However, further development is required to enhance the accessibility of tourist spots to the disabled.
Keywords: sustainable tourism, sustainable development, Green Scheme of Slovenian Tourism, Slovenia Green, Municipality of Kamnik
KAZALO VSEBINE
1. UVOD ... 1
1.1. Namen in cilji ... 2
1.2. Metode dela ... 2
2. TURIZEM IN TRAJNOSTNI RAZVOJ ... 3
2.1. Opredelitev osnovnih pojmov ... 3
2.1.1. Turizem ... 3
2.1.2. Turistična destinacija ... 3
2.1.3. Turist ... 3
2.1.4. Turistična ponudba ... 4
2.1.5. Turistično povpraševanje ... 4
2.1.6. Trajnostni razvoj ... 4
2.1.7. Trajnostni turizem ... 5
2.1.8. Druge oblike turizma ... 6
2.1.9. Trajnostna mobilnost ... 6
2.2. Turizem in njegove posledice ... 7
2.2.1. Vpliv turizma na okolje ... 7
2.2.2. Ekonomski vplivi turizma ... 8
2.2.3. Kulturni in socialni vplivi turizma ... 9
3. PREDSTAVITEV OBČINE KAMNIK ... 11
3.1. Osnovne geografske značilnosti občine Kamnik ... 11
4. TURIZEM V OBČINI KAMNIK ... 13
4.1. Strategija razvoja in trženja turizma v občini Kamnik za obdobje 2016-2025 ... 13
4.2. Turistična ponudba Kamnika ... 14
4.2.1. Naravna dediščina ... 14
4.2.2. Kulturna dediščina ... 15
4.2.3. Turistične točke ... 16
4.2.4. Dogodki in prireditve ... 20
4.2.5. Turistične nastanitvene zmogljivosti v občini Kamnik ... 20
4.3. Turistično povpraševanje ... 22
4.3.1. Število prenočitev in prihodov turistov ... 22
4.3.2. Povprečna doba bivanja turistov ... 24
4.3.3. Tuji in domači turisti ... 25
4.3.4. Sezonski potek turističnega obiska... 26
4.4. Glavni problemi kamniškega turizma ... 27
5. ZELENA SHEMA SLOVENSKEGA TURIZMA ... 28
5.1. Vključitev destinacije v Zeleno shemo slovenskega turizma ... 29
5.2. Znaki, ki jih priznava Zelena shema slovenskega turizma ... 30
5.3. Vključitev Občine Kamnik v Zeleno shemo slovenskega turizma ... 31
5.3.1. Pozitivni učinki pridobitve znaka Slovenia Green Destination ... 32
5.3.2. Vpliv znaka Slovenia Green Destination na odločitev za obisk Kamnika ... 33
6. STANJE TRAJNOSTNEGA TURIZMA V OBČINI KAMNIK ... 34
6.1. Okoljska trajnostnost ... 34
6.1.1. Trajnostna mobilnost v Kamniku ... 34
6.1.2. Onesnaževanje vode in zraka ... 35
6.1.3. Skrb za rastlinstvo in živalstvo ... 35
6.1.4. Ravnanje z odpadki ... 35
6.1.5. Ohranjanje kulturne dediščine ... 36
6.2. Ekonomska trajnostnost ... 36
6.2.1. Urejenost infrastrukture ... 36
6.2.2. Ekonomska uspešnost turizma ... 37
6.2.3. Lokalna ekonomija ... 37
6.3. Socialna trajnostnost ... 38
6.3.1. Zadovoljstvo in varnost turistov ... 38
6.3.2. Dostopnost invalidom ... 38
6.3.3. Participacija lokalnega prebivalstva in njihov odnos do turizma ... 38
6.3.4. Človekove pravice ... 39
7. SKLEP ... 40
8. SUMMARY ... 42
9. VIRI IN LITERATURA ... 44
10. SEZNAM SLIK IN PREGLEDNIC ... 48
11. SEZNAM PRILOG ... 49
11.1. Vprašanja za intervju ... 49
1
1. UVOD
Trajnostni razvoj je način razvoja človeške družbe, ki potrebe sedanjih generacij zadovoljuje tako, da ne onemogoči zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij. Temelji na treh stebrih:
okoljskem, ekonomskem in socialnem stebru. Okoljska trajnostnost1 temelji na varovanju in trajnostnem izkoriščanju virov. To vključuje zmanjševanje onesnaževanja zraka, prsti in vode, zaščito biološke raznovrstnosti in zaščito kulturne dediščine. Ekonomska trajnostnost se nanaša na ekonomsko učinkovitost podjetij in njihovih aktivnosti ter na sposobnost dolgoročnega poslovanja. Socialna trajnostnost pa se navezuje na spoštovanje človekovih pravic, zagotavljanje enakih možnosti za vse, enakopravno razdelitev koristi in odpravljanje revščine.
Pri tem se upoštevajo interesi lokalnih skupnosti in spoštovanje različnih kultur.
S hitrim razvojem turizma po 2. svetovni vojni so postali očitni njegovi mnogi negativni vplivi.
Posledično se je koncept trajnostnega razvoja prenesel tudi na to gospodarsko panogo.
Trajnostni turizem je torej turizem, ki je prizanesljiv do naravnega, družbenega in kulturnega okolja, obenem pa je tudi ekonomsko uspešen (Mihalič, 2006).
V zadnjih desetletjih je postala tematika trajnostnega turizma zelo pogosto predmet proučevanja. O trajnostnem turizmu se je intenzivno začelo razpravljati leta 1992, ko je bila v Rio de Janeiru organizirana konferenca Organizacije Združenih Narodov o okolju in razvoju.
Takrat se je namreč povečal tudi obseg objavljene literature o trajnostnem turizmu. Leta 1993 je tako začela izhajati publikacija »Journal of Sustainable Tourism«. V njej avtorji, kot npr.
Hall, Burns in Lane, poročajo o tematikah, ki raziskujejo razmerja med turizmom in trajnostnim razvojem. O trajnostnem turizmu pišejo tudi številni slovenski avtorji (npr. Mihalič 2006;
Razpotnik Visković 2020; Knežević Cvelbar 2019…).
Turizem je za Kamnik ena pomembnejših gospodarskih panog. Kamnik je namreč pogost turistični in izletniški cilj domačih in tujih obiskovalcev. Zaradi obilice neokrnjene narave in razgibanega reliefa, je odlična turistična destinacija tudi za ljubitelje pohodništva in kolesarjenja.
Občina Kamnik je vključena v Zeleno shemo slovenskega turizma, ki si prizadeva za trajnostni razvoj turizma v Sloveniji. Pod okriljem te sheme se trenutno ponaša z zlatim znakom Slovenia Green Destination, preko katerega promovira svoje trajnostno delovanje. Poleg tega imata dva nastanitvena ponudnika v občini znak Slovenia Green Accommodation.
Tematika trajnostnega turizma v Kamniku je bila že obravnavana v magistrskem delu z naslovom "Vključevanje destinacije v zeleno shemo slovenskega turizma: primer Kamnika"
(Bitenc, 2017). V njem avtorica opisuje postopek vključevanja pilotne destinacije v Zeleno shemo slovenskega turizma na primeru občine Kamnik, ki se je leta 2016 kot ena prvih destinacij vključila v omenjeno shemo. V zadnjih štirih letih se je na področju trajnostnega turizma v občini marsikaj spremenilo. Stanje trajnostnega turizma se je izboljšalo, zgodila pa se je tudi epidemija covida-19, ki je prinesla negativne posledice za turizem. V zaključni seminarski nalogi ni poudarek na samem procesu vključevanja v shemo, temveč na trenutnem stanju trajnostnega turizma.
1 V slovenščini se pojavljajo težave pri razlikovanju med izrazoma »trajnost« in »trajnostnost«. Pojavlja se tako
»trajnost« kot »trajnostnost«. Pridevnik »trajnosten« je lahko povezan s »trajnostnostjo«, pridevnik »trajen« pa s
»trajnostjo«. Pogosto je pomembna pomenska razlika med trajnim in trajnostnim, s tem pa tudi med trajnostjo in trajnostnostjo. Ob upoštevanju tega sem se odločila za uporabo izraza »trajnostnost«, kjer ni šlo za povzemanje po drugih virih.
2
1.1. Namen in cilji
Namen zaključne seminarske naloge je bil preučiti stanje trajnostnega turizma v občini Kamnik.
V sklopu tega so zadani sledeči cilji:
• opisati posledice turizma na okolje in gospodarske ter socialne vplive turizma,
• predstaviti osnovne geografske značilnosti občine Kamnik,
• analizirati ključne značilnosti kamniškega turizma,
• predstaviti Zeleno shemo slovenskega turizma in vključitev občine Kamnik vanjo in
• preučiti stanje trajnostnega turizma v občini Kamnik, ugotoviti prednosti in slabosti občine Kamnik na področju trajnostnega turizma in podati predloge za izboljšavo.
Zaključna seminarska naloga je razdeljena na 5 delov. V prvem delu so predstavljena nekatera teoretska izhodišča. V drugem delu so izpostavljene nekatere fizičnogeografske in družbenogeografske značilnosti občine Kamnik. V tretjem delu so opisane značilnosti kamniške turistične ponudbe in turističnega povpraševanja. V četrtem delu je predstavljena Zelena shema slovenskega turizma in uspeh občine Kamnik pri vključitvi v to shemo. V zadnjem delu je po treh točkah (po treh vidikih trajnostnega razvoja) predstavljeno stanje trajnostnega turizma v občini Kamnik (stanje okoljske, ekonomske in socialne trajnostnosti).
1.2. Metode dela
Izdelava zaključne seminarske naloge je temeljila predvsem na kabinetnem delu. To je zajemalo pregled obstoječih virov in literature o trajnostnem razvoju in (trajnostnem) turizmu ter analizo statističnih podatkov. Za pridobitev bolj specifičnih informacij o kamniškem (trajnostnem) turizmu in vstopu občine Kamnik v Zeleno shemo slovenskega turizma je bil opravljen pogovor z Nino Irt, zeleno koordinatorko kamniške »zelene ekipe«, ki je zaposlena na Zavodu za turizem šport in kulturo Kamnik. Terensko delo je poleg izvedbe intervjuja zajemalo tudi fotografiranje turističnih točk v občini.
3
2. TURIZEM IN TRAJNOSTNI RAZVOJ
2.1. Opredelitev osnovnih pojmov
2.1.1. Turizem
Turizem se stalno razvija, zato definiranje tega pojma zahteva stalno vnašanje novih elementov.
Obstaja torej veliko definicij turizma, toda nobena od njih ni popolna.
Svetovna turistična organizacija WTO (1994, str. 2) opredeljuje turizem kot »aktivnosti, ki so povezane s potovanjem in z bivanjem oseb izven običajnega življenjskega okolja za ne več kot eno leto zaradi zabave, poslov in drugih motivov.« Turizem torej izhaja iz potovanja in bivanja oseb, izven kraja običajnega življenjskega okolja (pojem običajno življenjsko okolje se nanaša na geografske meje, oz. območje, v katerem se osebe stalno gibljejo v zvezi z njihovimi rutinskimi dejavnostmi). Turizem poleg potovanja vključuje torej tudi bivanje v destinaciji (Mihalič, 2006).
Novejša definicija Svetovne turistične organizacije pravi, da je turizem družbeni, kulturni in gospodarski pojav, ki vključuje gibanje ljudi v države ali kraje zunaj njihovega običajnega okolja, za osebne ali poslovne namene. Te ljudje se imenujejo obiskovalci (ki so lahko turisti ali enodnevni obiskovalci; prebivalci ali nerezidenti), turizem pa je povezan z njihovimi dejavnostmi, od katerih nekatere vključujejo turistične izdatke (UNWTO, 2021).
2.1.2. Turistična destinacija
Tudi razumevanje pojma turistična destinacija se je skozi čas spreminjalo, zato obstaja mnogo definicij. Po opredelitvi UNWTO je turistična destinacija »fizični prostor z ali brez administrativnih in / ali analitičnih meja, v katerem lahko obiskovalec prenoči. Je kolokacija izdelkov in storitev ter dejavnosti in izkušenj v turistični vrednostni verigi in osnovna enota analize turizma. Destinacija vključuje različne interesne skupine in se lahko poveže v večje destinacije. Poleg tega je neločljivo povezana s svojim imenom in identiteto. Slednji lahko vplivata na njeno konkurenčnost, v primerjavi z ostalimi turističnimi destinacijami« (UNWTO, 2019, str. 14).
Turistično destinacijo lahko preprosteje pojmujemo kot geografsko območje, ki je zdaj ali potencialno zanimivo za obiskovalce oz. turiste; kraj ali območje, ki je prepoznavno in ga lahko zlahka določimo kot destinacijo obiskovalcev ter nudi vrsto objektov in proizvodov za namene turizma; kraj ali območje, ki se promovira kot destinacija; kraj ali območje, kjer je mogoče meriti ponudbo in povpraševanje po turističnih storitvah, ali kot kraj ali območje, kjer postopek upravljanja obiskovalcev običajno vključuje vrsto deležnikov iz javnega in zasebnega sektorja skupaj z gostiteljsko skupnostjo (Evropska komisija, 2013).
2.1.3. Turist
Zupančič (2021, str. 4) za potrebe kvantifikacije turizma opredeljuje, kdo je in kdo ni turist.
»Turist je oseba, ki potuje zaradi preživljanja prostega časa, sprostitve, poslov ali iz drugih razlogov, vendar ne zaradi zaslužka (turist ne prejme plačila, nagrade), in ki prenoči vsaj eno noč (vendar zaporedno ne več kot 365-krat) v gostinskem ali kakem drugem nastanitvenem obratu v kraju zunaj svojega običajnega okolja.« Turist je ob prihodu registriran v vsakem nastanitvenem objektu, v katerem se nastani.
Zupančič (2021, str. 4) nadalje definira domače in tuje turiste. »Domači turist je oseba s stalnim bivališčem v Sloveniji, ki zaradi preživljanja prostega časa, sprostitve, poslov ali iz drugih razlogov začasno prebiva v kakem drugem kraju v Sloveniji in ki vsaj enkrat (vsaj eno noč) prenoči v gostinskem ali kakem drugem nastanitvenem obratu v tem kraju.« »Tuji turist je
4
oseba, ki pride iz tujine in se zaradi preživljanja prostega časa, sprostitve, poslov ali iz drugih razlogov začasno nastani v kakem kraju v Sloveniji in ki vsaj enkrat prenoči (vsaj eno noč) v gostinskem ali kakem drugem nastanitvenem obratu v tem kraju. Tujim turistom določamo nacionalno pripadnost po državi prebivališča (pri čemer izhajamo iz predpostavke, da je država prebivališča enaka državi državljanstva, ki je bila zabeležena ob prijavi turista v nastanitvenem obratu)« (Zupančič, 2021, str. 5).
2.1.4. Turistična ponudba
Turistična ponudba in turistično povpraševanje sta glavna sestavna dela turističnega sistema, ki sta medsebojno odvisna. Turistični sistem sestavljajo tudi posredovalci turizma (organizatorji in posredovalci potovanj).
Turistična ponudba ni samo ponudba za turizem namensko zgrajenih objektov, naprav in proizvedenih dobrin, temveč vključuje tudi naravne, kulturne in socialne privlačnosti turističnega kraja, regije ali države. V turistični ponudbi ne sodelujejo le čiste turistične gospodarske dejavnosti, kot npr. hotelirstvo in gostinstvo, ampak tudi promet, obrt, trgovina, proizvodnja športnih izdelkov in druge dejavnosti (Mihalič, 2006).
Pomembno je izpostaviti, da je turistična ponudba prostorsko in časovno vezana. To pomeni, da je zaradi svoje vezanosti na kakovost in količino naravnih dobrin prisotna predvsem v poletni sezoni julij/avgust oz. zimski sezoni februar/marec, kar povzroči sezonsko skoncentriranost turističnega povpraševanja (Mihalič, 2006).
Turistično ponudbo lahko delimo na primarno in sekundarno turistično ponudbo. »Primarna turistična ponudba obsega tiste dobrine, ki niso proizvod dela ali ki jih človek ne more več proizvajati v enaki kakovosti.« (Planina, 1966, str. 145; cit. po: Mihalič, 2006, str. 20). Sem sodijo naravne (podnebje, gore, jezera, vegetacija itd.) in antropogene dobrine (kulturni in zgodovinski spomeniki in znamenitosti). Sekundarna turistična ponudba zajema tiste turistične dobrine, ki so proizvod dela in ki jih človek ob drugih nespremenjenih okoliščinah še vedno lahko proizvaja v zahtevani kakovosti (infrastruktura, superstruktura, turistični objekti ter blago in storitve, ki jih kupujejo turisti) (Mihalič, 2006).
Oba dela turistične ponudbe sta medsebojno povezana in odvisna. Brez primarne ponudbe ne bi bilo sekundarne ponudbe in brez sekundarne ponudbe primarne privlačnosti ne bi bile dostopne za turiste in s tem del turistične ponudbe. Obenem pa lahko sekundarna turistična ponudba uničuje količino in kakovost naravnih privlačnosti in povzroča ekološke probleme (Mihalič, 2006).
2.1.5. Turistično povpraševanje
Turistično povpraševanje se nanaša na skupno število ljudi, ki potujejo ali želijo potovati ter uporabljajo turistične dobrine in storitve izven kraja običajnega življenjskega okolja (Cooper in sod., 1993; cit. po: David, 2020). Pripravljenost turistov, da pridobijo določeno količino turističnih dobrin, je odvisna od številnih dejavnikov. Med njih sodijo dohodek, razpoložljiv za turistično potrošnjo, cene turističnih in drugih dobrin, prosti čas, spol, starost, turistične navade in tradicije turistov, osebna mobilnost, privlačnost destinacije in drugi.
2.1.6. Trajnostni razvoj
Z rastjo prebivalstva in razvojem tehnologije v zadnjih stoletjih so se bistveno povečali antropogeni pritiski na geografsko okolje. Z naraščanjem prebivalstva in tehnološkega razvoja se povečuje človekov vpliv; med drugim se je povečala gospodarska aktivnost, veča se poraba naravnih virov, onesnaževanje in izpusti toplogrednih plinov (Plut, 2010).
V 80. letih 20. stoletja so stalno naraščajoči človekovi vplivi prvič presegli stopnjo globalnega obnavljanja. Globalni ekološki odtis človeške vrste na planetu (eden izmed najbolj celostnih
5
kazalnikov trajnostnosti, ki obravnavajo okoljsko razsežnost razvoja in pritiske človeka na ekosisteme) je vsako leto večji in presega biološko zmogljivost planeta. Ker tako stanje ne more trajati v neskončnost, so bili potrebni novi pristopi k rabi prostora in virov okolja, v upanju, da bi v prihodnosti lahko spet dosegli sonaravno ravnovesje z našim planetom (Plut, 2010).
Zato je pomembno varstvo (geografskega) okolja; prizadevanja za njegovo ohranjanje, izboljšanje kakovosti in preprečevanje njegove degradacije, varovanje njegovih naravnih in antropogenih sestavin, tako naravne kot kulturne dediščine. Varstvo okolja je eden temeljnih pogojev trajnostnega razvoja (gospodarski napredek v okviru omejitev okolja), saj omogoča zadovoljevanje potreb sedanje generacije, brez da bi ogrožala zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij in drugih vrst (Plut, 2010).
Izraz trajnostni razvoj se je prvič pojavil leta 1987 v poročilu Naša skupna prihodnost (Our Common Future). V tem poročilu je komisija za okolje in razvoj pri Združenih Narodih uvedla nov razvojni koncept kot »proces, ki naj zagotovi zadovoljevanje potreb sedanjih generacij in s tem ne onemogoči bodočim generacijam, da bodo zadovoljile svoje lastne potrebe.« Leta 1992 na konferenci Organizacije Združenih Narodov o okolju in razvoju v Riu de Janeiru, je trajnostni razvoj stopil na politično agendo in svetovni voditelji so sprejeli dokument akcijski načrt za doseganje trajnostnega razvoja na globalni ravni, ki so ga poimenovali Agenda 21 (Mihalič, 2006).
Trajnostni razvoj temelji na treh stebrih: ekonomski, socialni in okoljski. Stebri so medsebojno odvisni, lahko se med seboj podpirajo ali pa nasprotujejo. Zagotavljanje trajnostnega razvoja zato pomeni iskanje ravnotežja med njimi. Ekonomska trajnostnost se nanaša na ekonomsko učinkovitost podjetij in njihovih aktivnosti ter na dolgoročnost poslovanja. Na dolgi rok lahko preživijo le ekonomsko uspešna podjetja. Socialna trajnostnost pomeni spoštovanje človekovih pravic, enake možnosti za vse, enakopravna razdelitev koristi in odpravljanje revščine, upoštevajo se interesi lokalnih skupnosti ter spoštovanje različnih kultur. Ekološka trajnostnost je usmerjena v varovanje in trajnostno rabo virov, zahteva zmanjševanje onesnaževanja zraka, prsti in vode, zaščito biološke raznovrstnosti in zaščito kulturne dediščine (Mihalič, 2006).
Prehod k trajno sprejemljivemu načinu življenja na vseh treh ključnih področjih, je z vidika preživetja prihodnjih generacij nujen. Trajnostni razvoj označuje razvoj, ki ne uničuje ključnih življenjskih oskrbnih sistemov planeta (zrak, voda, prst, biološki sistemi). Je razvoj, ki omogoča stalen tok dobrin in storitev, ki izhajajo iz naravnih virov planeta in zagotavlja pravično razporeditev koristi proizvodnje dobrin in storitev ter ohranja življenjske oskrbne sisteme (Plut, 2010).
2.1.7. Trajnostni turizem
Pojav trajnostnega turizma je posledica razvoja koncepta trajnostnega razvoja, ki je nastal z zavedanjem o globalnih ekoloških problemih. Koncept trajnostnega razvoja je bil prenesen na turizem in tako je nastal pristop okolju prijaznejšega trajnostnega turizma. Trajnostni razvoj je torej temelj za razvoj trajnostnega turizma, ki se ravna po enakih načelih kot trajnostni razvoj (Mihalič, 2006). »Koncept trajnostnega razvoja turizma temelji na ekonomski uspešnosti turističnega poslovanja. Hkrati pa je trajnostni turizem tudi prizanesljiv in konstruktiven do naravnega, kulturnega in socialnega okolja ter zagotavlja zadovoljstvo obiskovalcev. Samo takšen turizem bo lahko obstajal tudi v prihodnosti« (Mihalič, 2006, str. 1).
Mihalič (2006, str. 1) definira trajnostni turizem kot »koncept, ki je primeren za vse vrste in oblike turizma in za vse destinacije. Njegovo uresničevanje zahteva spremembe v našem mišljenju in v odnosu do turizma. Razmišljanje trajnostnega turizma je usmerjeno v sedanjost in prihodnost.«
6
Po definiciji UNEP-a (United Nations Environment Programme) je to »turizem, ki v celoti upošteva trenutne in prihodnje gospodarske, družbene in okoljske vplive, pri čemer upošteva potrebe obiskovalcev, industrije, okolja in gostiteljskih skupnosti (UNEP, WTO, 2005, str.
12).«
2.1.8. Druge oblike turizma 2.1.8.1. Masovni turizem
Rast mednarodnega turizma se je začela v poznih petdesetih oz. zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kar je potem napredovalo v razvoj masovnega turizma. Ko je vedno bolj raslo turistično povpraševanje, je temu sledila tudi rast turistične ponudbe (Mihalič, 2006).
O masovnem turizmu govorimo, kadar je število turistov preveliko in kadar so vplivi turizma v takšnem primeru preveliki. Preveliko število turistov povzroča ekološko škodo. Problem je, da se množica turistov, kot tudi pripadniki masovne turistične dejavnosti, bistveno slabše vedejo do okolja, kot bi se vedli posamezniki. Nekateri namerno iščejo masovne oblike turizma, saj zanje sodelovanje v masi pomeni kuliso za povečanje manevrskega prostora obnašanja. To jim daje občutek da se lahko obnašajo na »dopustniški« način, ki tako postane sprejemljiv. Ko posamezniki vstopijo v turistično množico ne čutijo več odgovornosti do svojega ravnanja in si tako več stvari dovolijo (Mihalič, 2006).
2.1.8.2. Ekološki turizem
Pojem trajnostni turizem ne smemo enačiti s pojmom ekološki turizem. Obema je skupna skrb do okolja, vendar sta to dva različna koncepta turizma, ki se razvijata drug ob drugem in imata drugačni definiciji. Ekološki turizem zajema načela trajnostnega turizma, vendar ima ta še dodatne značilnosti. Ekološki turizem pomeni potovanja v naravna območja oz. je oblika turizma, ki odgovorno varuje naravo in spodbuja blaginjo lokalnega prebivalstva. Poleg naravnega okolja se nanaša tudi na socialno okolje. Ekološki turizem aktivno prispeva k ohranjanju naravne in kulturne dediščine in vključuje lokalne skupnosti v razvoj turizma.
Ekološki turizem se nanaša na ekološko odgovorna potovanja bolj okoljsko ozaveščenih turistov, z namenom da se spoznava narava in kulturne značilnosti. Za razliko od trajnostnega turizma je sestaven del ekološkega turizma tudi njegova izobraževalna funkcija o pomenu in značilnosti okolja. Ekološki turizem se odvija v neokrnjeni naravi, kar za trajnostni turizem ni obvezno in je primernejši za neodvisne popotnike in manjše organizirane skupine, kar spet za trajnostni turizem ni nujno (Mihalič, 2006).
2.1.9. Trajnostna mobilnost
Po svetu nesporno naraščajo obseg prometa in s prometom povezane emisije. Izpostavimo lahko dve značilni obliki pritiskov prometa na okolje. To so prometne emisije in gradnja prometne infrastrukture. Prometne emisije med drugim zmanjšujejo kakovost zraka in posledično vplivajo na zdravje ljudi. Emisije toplogrednih plinov povzročajo zakisovanje, nastanek ozona in delcev. Prometna infrastruktura porabi velike površine zemljišč, ki so posledično izgubljena za drugo rabo, izgubi se rodovitna prst in življenjski prostor živali.
Negativen okoljski učinek na živalstvo ima tudi prometni hrup, ki je lahko moteč tudi za ljudi (Lampič, 2009).
»Trajnostna mobilnost pomeni zagotavljanje učinkovite in enakopravne mobilnosti za vse ob minimizaciji nezaželenih stranskih učinkov. Z ukrepi prometne politike moramo zagotoviti, da je potreba vsakogar po premikanju zadovoljena, vendar ob nižjih stroških in manjših stranskih učinkih, tveganju in porabi naravnih virov« (Fokus društvo za sonaraven razvoj, 2016, str. 1).
Trajnostna mobilnost torej spodbuja trajnostne potovalne načine (hoja, kolesarjenje, uporaba javnega potniškega prometa in alternativne oblike mobilnosti).
7
2.2. Turizem in njegove posledice
2.2.1. Vpliv turizma na okolje
Hiter razvoj turizma po 2. svetovni vojni je povzročil izrazito povečanje njegovih učinkov.
Zaslepljeni od ekonomskih koristi, ki jih je prinašal, smo pozabili na njegove okoljske vplive, katerim je bilo več pozornosti namenjenih šele od sedemdesetih let 20. stoletja naprej.
Negativni okoljski vplivi so se takrat razmahnili do tolikšne mere, da so začeli škoditi turistični dejavnosti sami (Cigale, 2009).
Pri vplivih turizma na okolje gre predvsem za vplive prometa, ki ga generira turizem, nastanitvenih in gostinskih objektov, turistične infrastrukture, ter posameznikov, ki se ukvarjajo z različnimi prostočasnimi dejavnostmi. Vendar je treba upoštevati, da turizem ni edini porabnik prostora, saj si ga deli s številnimi drugimi dejavnostmi. Tako npr. s turizmom povezan promet prispeva k onesnaževanju zraka, vendar gre le za stopnjevanje učinkov, ki jih že povzroča promet lokalnega prebivalstva. Enako je s porabo vodnih in drugih virov, zato je vplive turizma na okolje težko meriti (Cigale, 2009).
Človek s svojimi dejavnostmi vpliva na preoblikovanje pokrajine. S turizmom povezani vplivi na pokrajino oz. na njene naravne in družbene sestavine, so dvosmerni. Svojih vplivov je deležen tudi človek sam. Če npr. vpliva na poslabšanje vidnih kvalitet pokrajine, je s tem vplival na poslabšanje njene turistične privlačnosti. Za turistično dejavnost je zato pomembno, da z okoljem ustrezno ravna (Cigale, 2009).
Negativni vplivi turizma na okolje (Cigale, 2009):
• Vplivi na vode. Negativne vplive na vodo lahko razdelimo v tri skupine. Nekatere neposredno povzročajo turisti, druge pa povzročajo turizmu namenjeni objekti in infrastruktura. Prvo je onesnaževanje voda, zaradi povečanega števila odplak iz turističnih objektov, kakor tudi površinsko onesnaževanje voda, ki jo povzročajo turistična motorna plovila in spiranje škodljivih snovi s cestišč. V drugo skupino sodi dodatna poraba vode turistov, ki v povprečju porabijo dvakrat več vode, kot domačini, dodatna voda pa se porabi tudi za zalivanje golf igrišč in raznih hotelskih parkov ter za umetno zasneževanje v zimskih turističnih destinacijah. Posledica tega je lahko tudi pretirano izčrpavanje zalog površinske vode in podtalnice, temu se lahko pridruži še kontaminacija pitne vode. V zadnjo skupino sodijo še preostali vplivi, ki jih ne moremo razvrstiti v prvi dve skupini, kot so npr. preusmeritev voda, ustvarjanje umetnih vodnih teles ali vnašanje neavtohtonih živalskih vrst v vode.
• Vplivi na zrak. Obiskovalci neposredno prispevajo k onesnaževanju zraka z izpušnimi plini prevoznih sredstev, s prahom z makadamskih cest in dimom (pri taborjenju, gozdnih požarih,…). Prometne emisije različnih škodljivih plinov prispevajo k globalnemu segrevanju in nastanku kislega dežja. Poleg izpušnih plinov cestnega prometa, je posebno zaskrbljujoče tudi onesnaževanje s strani turističnih letal in trajektov, ki v ozračje sproščajo ogromne količine ogljikovega dioksida.
• Vplivi na relief in prst. Zaradi velikih gradbenih posegov, kot so hotelski in sorodni objekti, smučišča v pretežno naravni pokrajini in gradnja infrastrukture, se poveča intenziteta erozijskih procesov. Erozija je v manjši meri povezana tudi z rekreacijskimi dejavnostmi (rekreacija, kjer se uporabljajo motorni ali drugi rekreacijski pripomočki).
Z rekreacijskimi dejavnostmi je povezan tudi pojav zbitosti tal. Pozidane površine zaradi gradbenih posegov pa pomenijo, da je prostor izgubljen za druge potrebe in namene. S tem je povezana izguba površin z rodovitno prstjo. Zaradi emisij škodljivih snovi, povezanih s prometom, prihaja do onesnaževanja prsti, zaradi odlaganja odpadkov in fekalij pa lahko pride do evtrofikacije tal.
8
• Vplivi na rastlinstvo in živalstvo. Zaradi gradnje infrastrukture in objektov, namenjenih turizmu, prihaja do omejevanja prostega gibanja živali in izgube njihovega življenjskega prostora. Onesnaževanje zraka, vode in prsti poslabšujejo razmere za uspevanje ali pa celo pride do spremembe zastopanosti posameznih vrst (npr. izginotje za onesnaženje bolj občutljivih vrst). Tudi zaradi teptanja pri hoji in nabiranja rastlin lahko pride do zmanjšanja števila primerkov ali celo izginotja. Z odmetavanjem smeti, ki lahko služijo kot vir hrane za živali, obiskovalci vplivajo na prehranjevalne navade živali. Med pomembne vplive sodita tudi lov in ribolov ter vnašanje neavtohtonih vrst.
Kljub prevladi negativnih učinkov, ki jih ima turistična dejavnost na okolje, ne smemo pozabiti na njene pozitivne učinke. Turizem je lahko razlog za zaščito naravnega okolja, saj kakovost naravnih sestavin vpliva tudi na njihovo turistično privlačnost. Lahko je tudi vir finančnih sredstev za njegovo ohranjanje (vstopnine in namenski prihodki vlad kot so ekološki davki in licenčnine za različne turistične aktivnosti). Turizem je lahko razlog za izboljševanje kakovosti naravnega okolja. V primeru mnogih ekološko degradiranih krajev, ki so v gospodarski krizi, se želijo ponovno oživiti s pomočjo razvoja turizma in ga zato primerno uredijo in izboljšajo njegovo kakovost. Turizem tudi krepi ekološko zavest, etiko in odgovornost. V stiku z naravo narašča okoljsko zavedanje turistov in zavedanje problematike negativnih vplivov na okolje, kar posledično pripomore k okolju prijaznejšemu obnašanju (Mihalič, 2006).
2.2.2. Ekonomski vplivi turizma
Mihalič (2006) med pozitivne ekonomske vplive turizma prišteva:
• Devizni zaslužki od turizma (zaslužek tuje valute). Tuji turisti plačujejo s tujimi valutami (oz. morajo tuje valute zamenjati za domačo valuto), ter na ta način povečujejo devizna sredstva v plačilnih bilancah posameznih držav. Gre za t.i. »nevidni izvoz«, v primerjavi s klasičnim izvozom blaga in storitev. Pridobljena devizna sredstva lahko posamezne države porabijo v mednarodni trgovini za uvoz blaga in storitev, ki niso na voljo na domačem trgu.
• Povečanja proračunskih prihodkov. Turistična potrošnja poveča prilive v državni proračun iz naslova direktnih in indirektnih prihodkov. Direktni proračunski prihodki predstavljajo davke iz naslova plač delavcev zaposlenih v turizmu in davke na prihodke turističnih podjetij, ter razne oblike turističnih taks lokalnih skupnosti. Indirektni prihodki pa predstavljajo davke in carine na blago in storitve, ki so posledica trgovanja zaradi turizma.
• Ustvarjanje novih delovnih mest v turizmu.
• Razvoj infrastrukture. Razvoj turizma za seboj povleče investicije v državno in lokalno infrastrukturo. V kolikor so pravilno načrtovane se lahko poveča kakovost življenja lokalnega prebivalstva, saj se posodobi komunalna infrastruktura kot npr. ceste, kanalizacija, javni transport, urejajo se javne površine. V primeru da investicije v razvoj infrastrukture ne sledi povečanju obsega turizma, pa le-to lahko negativno vpliva na kakovost bivanja lokalnega prebivalstva, saj pride do preobremenjenosti infrastrukture in tudi negativnih posledic na okolje.
• Multiplikacijska funkcija zaslužkov od turizma za lokalno gospodarstvo. Razvoj turizma v posamezni destinaciji poveča vrednost nepremičnin in lokalnih javnih dobrin.
Valorizirajo se naravne in kulturne znamenitosti, saj se s številčnostjo turistov poveča povpraševanje po le-teh. Močan multiplikatorni vpliv ima turizem tudi na gospodarske aktivnosti, saj direktna turistična potrošnja v nadaljevanju stimulira intenzivno gospodarsko dejavnost, nove investicije in nove trge.
9
Negativni ekonomski vplivi turizma po Mihalič (2006) so naslednji:
• Odtekanje denarnih sredstev iz države. Postavlja se vprašanje, kolikšen delež turistične potrošnje dobi destinacija v korist lokalnega gospodarstva, ko iz destinacije odtečejo davki, profiti, plače za delovno silo, ki ni iz destinacije, in sredstva za plačilo uvoženega blaga in storitev za potrebe turistične ponudbe. Velik del denarja odteče v korist (tujih) letalskih družb, hotelov in drugih turističnih objektov in podjetij, ki imajo sedež izven destinacije.
• Visoki stroški infrastrukture. Razvoj turizma zahteva visoka vlaganja v splošno infrastrukturo kot so npr. letališča, avtoceste, komunalna infrastruktura, energetsko in komunikacijsko omrežje. Takšna vlaganja so dolgoročne narave, kar posledično pomeni, da so tudi tveganja visoka. Prihodki od turizma se povečujejo šele takrat, ko je vsa infrastruktura v večji meri že zgrajena. Nedoseganje projekcij razvoja turizma lahko pomeni »mrtve naložbe v infrastrukturo.« To pa neposredno vpliva na sposobnost vlad in lokalnih gospodarstev, da zagotavljajo naložbe v druge dejavnosti npr. šolstvo, zdravstvo, socialno skrb.
• Inflacijski učinek. Zaradi dodatnega turističnega povpraševanja, se povišajo cene blaga, kar je neprijetno za lokalno prebivalstvo. Dvignejo se cene hrane, pijače in nepremičnin, kar lahko povzroči izselitev domačinov iz turističnih območij.
• Monostrukturnost turistične regije. To pomeni preveliko odvisnost turističnih območij od le turistične dejavnosti. Problem nastopi, če se turistično povpraševanje v teh območjih zmanjša ali preneha iz takšnih ali drugačnih razlogov (npr. naravne nesreče, vojna, terorizem, moda…).
• Sezonskost turizma. Turistični dobiček prihaja le del leta, delovna sila je zaposlena le za določen čas in mora stalno iskati novo (začasno) delo.
2.2.3. Kulturni in socialni vplivi turizma
Pozitivni kulturni in socialni vplivi turizma (Mihalič, 2006):
• Spodbujanje zaščite kulturnih značilnosti destinacije, saj so te privlačne za razvoj turizma.
• Ohranjanje lokalne kulture in zagotavljanje finančnih sredstev za ohranjanja le-te.
• Turizem je lahko razlog za oživitev že skoraj pozabljenih običajev, ki se pričnejo tržiti zaradi turizma.
• Oblikovanje in krepitev kulturne zavesti.
• Krepitev miru. Turizem in potovanje prinašata nova poznanstva, nova znanja in razumevanje različnih običajev, kar pripomore k večji strpnosti med različnimi kulturami. Prisotnost turistov iz drugačnih kulturnih okolij prinese kulturno obogatitev.
• Ugodni socialni učinki. Razvoj turizma in grajenje dodatne infrastrukture in superstrukture za turiste koristi tudi lokalnemu prebivalstvu in podjetjem. S tem se izboljša kakovost storitev, izboljšajo se možnosti preživljanja prostega časa in na splošno se poveča kakovost bivanja in življenjski standard.
• Povečanje varnosti. Skrb za večjo varnost turistov koristi tudi lokalnemu prebivalstvu.
• Vpliv na promocijo in imidž. Turistična destinacija s promoviranjem postane znana svetu, s tem pa tudi gospodarsko in politično bolj zanimiva, kar lažje pritegne npr. tuje investicije v gospodarstvo.
10
Negativni kulturni in socialni vplivi turizma (Mihalič, 2006):
• Skomercializiranje avtohtone kulture. Tradicionalni spominki, umetnostni izdelki, tradicionalni dogodki, festivali in rituali postanejo turistični proizvod in predmet trgovanja. Ker tradicionalne vrednote in religiozne zapovedi postanejo predmet poslovanja se lahko ne spoštujejo več.
• Standardizacija avtohtone kulture. Turisti na svojem potovanju želijo doživeti nove izkušnje, poskusiti tradicionalno hrano in pijačo ali spoznati drugačno arhitekturo. Po drugi strani pa si želijo tam imeti na voljo poznane blagovne znamke, objekte, restavracije in proizvode.
• Izguba avtentičnosti. Kulturni dogodki in predstave ter razni spominki in obrtni izdelki se prilagodijo turistom in njihovemu okusu, ker se tako bolje prodajajo, izgubijo pa avtentičnost.
• Želja po imitiranju življenjskega stila (bogatejših) turistov. Nekateri prebivalci lahko posnemajo vedenje in potrošne navade turistov ter njihov bogatejši, privlačnejši življenjski stil. To lahko negativno vpliva tudi na lokalno gospodarstvo, saj zaradi večjega povpraševanja lokalnih prebivalcev, ki posnemajo turiste, narastejo potrebe po uvozu blaga iz tujine. Nezadovoljstvo lokalnega prebivalstva s tradicionalnim načinom življenja lahko privede do njegovega opuščanja.
• Občutek manjvrednosti ali sovraštva. Napetosti v odnosu med lokalnim prebivalstvom in turisti so lahko posledica omejevanja dostopa lokalnemu prebivalstvu do storitev in dobrin, ali celo omejitev do nekaterih področij. Na območjih, ki so jih domačini tradicionalno uporabljali (npr. obale za ribolov), so tam zgradili npr. turistične plaže in jim tako omejili dostop. Podobno je z delovnimi mesti. Za domačine so pogosto na voljo slabo plačana delovna mesta, boljše plačana mesta pa prevzemajo tujci, kar sproža občutek podrejenosti.
• Kriminal. V turističnih destinacijah se pogosto poveča stopnja kriminala, saj prisotna množica bogatejših turistov z denarjem in dragocenimi predmeti spodbuja krajo, prostitucijo in prodajo drog.
11
3. PREDSTAVITEV OBČINE KAMNIK
3.1. Osnovne geografske značilnosti občine Kamnik
Občina Kamnik se nahaja v severnem delu osrednje Slovenije in spada pod Osrednjeslovensko statistično regijo. Leži na vznožju Kamniško-Savinjskih Alp, dobršen del pa jih tudi zajema.
Meri 266 km2, kar jo po površini uvršča na 15. mesto med občinami v Sloveniji. Njene sosednje občine so Solčava, Luče, Gornji Grad, Nazarje, Vransko, Zagorje ob Savi, Lukovica, Domžale, Mengeš, Komenda, Cerklje na Gorenjskem, Preddvor in Jezersko. Središče občine predstavlja staro srednjeveško mesto Kamnik, z bogato zgodovino in kulturno dediščino, ki je tudi pomembno upravno in kulturno središče občine. Razdeljena je na tri območja: urbani del, ki obsega širše mestno območje Kamnika, podeželski del, ki obsega območje Tuhinjske doline in Menine planine, ter območje Kamniško-Savinjskih Alp (LOCUS, 2013)
Slika 1: Krajevne skupnosti in grb občine Kamnik
Vir: Kamnik Info, 2018.
Preglednica 1: Osebna izkaznica občine Kamnik
Površina občine 266 km2
Število naselij 102
Število krajevnih skupnosti 22
Število prebivalcev (2020) 29.925 Gostota poselitve (2020) 113 prebivalcev/km2
Povprečna starost (2020) 42 let
Indeks staranja (2020) 108,1
Selitveni prirast (2019) 193
Skupni prirast (2019) 232
Indeks delovne migracije (2019) 64,4
Vir podatkov: SURS, 2021a; SURS, 2021b; SURS, 2021c; SURS, 2021j; SURS, 2021k.
12
Po podatkih SURS-a v 102 naseljih občine živi 29.925 prebivalcev. Po številu prebivalcev se med slovenskimi občinami uvršča na 10. mesto. Najgosteje je poseljeno mesto Kamnik z nekaj manj kot 14.000 prebivalci, severni in vzhodni del občine pa sta izrazito redko naseljena.
Gostota prebivalstva je 113 prebivalcev na km2, kar je več od gostote prebivalstva celotne države, ki znaša 104 prebivalca na km2. Občina Kamnik sodi med mlade občine, saj je prebivalstvo s povprečno starostjo 42 let relativno mlajše kot je povprečje v Sloveniji oz. v Osrednjeslovenski statistični regiji.
»Selitveno gibanje prebivalstva v zadnjih desetletjih kaže, da je bila občina najbolj privlačna za priselitev med letoma 2003 in 2009, ko se je skupni selitveni prirast gibal od 140 prebivalcev leta 2004 do 567 leta 2007. Od leta 2010 dalje smo priče umirjanju priseljevanja oziroma celo negativnemu selitvenemu prirastu, kar se odraža tudi v stagnaciji oziroma počasnejšem naraščanju skupnega števila kamniškega prebivalstva« (Cigale, Lampič, 2019, str. 20). V zadnjih treh letih pa število prebivalstva spet močneje narašča, vendar porast prebivalstva ni značilen za vsa naselja občine. Nekateri podeželski deli občine zaradi primanjkljaja delovnih mest stagnirajo ali se celo praznijo (v višjih legah v hribovju, na Menini planini, v Tuhinjski dolini, dolini Črne in dolini Motnišnice) (LOCUS, 2013).
Za Občino Kamnik je značilen slab indeks zaposlitvenih možnosti, zaradi česar je skoraj polovica (45 %) delovno aktivnega prebivalstva zaposlenega izven občine. Z indeksom delovne migracije 64,4 se uvršča med zmerno bivalne občine (SURS, 2021a). Na to je vplival propad industrije v Kamniku in bližina Ljubljane, v katero je usmerjen močan dnevni migracijski tok delovne sile. Gospodarstvo občine Kamnik sloni na sekundarnih in terciarnih dejavnostih. Ker se v mestu Kamnik meša stanovanjska in poslovno-industrijska dejavnost, se vseskozi spopada z okoljskimi problemi. Kovinska, prehrambna, tekstilna, kemična, lesna in gradbena industrija so v Kamniku tradicionalno prisotne in zagotavljajo njegovim prebivalcem vir prihodkov in identiteto (LOCUS, 2013).
Slika 2: Mesto Kamnik
Avtorica: Kaja Lorbek, 2021.
13
4. TURIZEM V OBČINI KAMNIK
Turizem postaja v zadnjih letih ena ključnih gospodarskih panog v občini. Pod okriljem Občine Kamnik deluje Zavod za turizem, šport in kulturo Kamnik, s ciljem pospeševanja razvoja turizma in športa v občini. V okviru Zavoda deluje Turistično-informacijski center Kamnik, v Kamniku in okolici delujejo tudi številna turistična društva. Med njimi so turistično društvo Gora Sveti Miklavž, turistično društvo Kamn'k, turistično društvo Kamniška Bistrica, turistično društvo Motnik, turistično društvo Špitalič, turistično društvo Tuhinjska dolina, turistično društvo Volčji Potok – Rudnik in športno, turistično in kulturno društvo Brezje (Visit Kamnik, 2021e).
4.1. Strategija razvoja in trženja turizma v občini Kamnik za obdobje 2016-2025
V aktualni strategiji razvoja in trženja turizma za obdobje 2016-2025, ki jo je pripravil Zavod za turizem in šport v občini Kamnik, je zapisano: »V obdobju do leta 2025 želimo okrepiti pomen turizma v občini Kamnik – skozi pospeševanje prodaje obstoječe ponudbe in hkrati skozi razvoj novih idej in dopolnilne ponudbe, v tesnem partnerstvu med občino, javnim, nevladnim in zasebnim sektorjem. Na ta način bomo razvijali Kamnik, ki bo prijeten za obisk in ki bo prispeval h kakovosti okolja in življenja – in bo torej še prijetnejši tudi za ljudi, ki tu živijo« (Zavod za turizem in šport v občini Kamnik, 2016, str. 6).
Glavni problemi, ki so jih prepoznali v turistični panogi, so premajhna zasedenost, premajhen obseg nočitev, prevelika sezonskost obiska in nejasno produktno pozicioniranje - Kamnik je zgodovinsko mesto in z dolino Kamniške Bistrice, Veliko planino in Menino planino hkrati tudi alpska destinacija (ki nudi preprost dostop do Kamniško-Savinjskih Alp), vendar nima razvitega konkurenčnega produkta niti za kulturno obarvan mestni obisk, niti za aktivni oddih v destinaciji. Ni tipična zgodovinska mestna destinacija, ni tipična zdraviliška niti tipična alpska destinacija (Zavod za turizem in šport v občini Kamnik, 2016).
V dokumentu je opredeljenih 5 ključnih smernic za rešitev prepoznanih problemov:
1. krepitev stacionarnega turizma in izboljševanje zasedenosti izven nekaj glavnih sezonskih mesecev,
2. osredotočanje predvsem na tiste produkte, ki že obstajajo (za katere torej že obstajajo osnove) in aktivnejše povezovanje ponudbe in ponudnikov, izboljšanje konkurenčnosti in krepitev njihovega trženja,
3. izpostavljanje alpskega karakterja destinacije in pospeševanje aktivnosti in produktov, ki temeljijo na aktivnem (pohodništvo in kolesarjenje),
4. razvijanje ponudbe za družine in
5. razvijanje destinacije na trajnosten način.
Turistično vizijo Kamnika navajajo kot prestolnici najbližjo aktivno in vitalno celoletno alpsko destinacijo, ki je »zelena«. Za uspeh na področju turizma je za Kamnik ključno izkoriščanje geografske lege v bližini Ljubljane, ki je razvita turistična destinacija. Kamnik samostojno ni konkurenčen, zato je pomembno privabljanje enodnevnih oz. poldnevnih turistov, ki drugače bivajo v Ljubljani. Cilj je krepiti ponudbo aktivnega oddiha (pohodništvo, sprehodi, plavanje, kolesarjenje, tematske poti in golf). Vitalna destinacija zato, ker je Kamnik kraj dobre energije, zdravilne termalne vode, energijskih vrelcev, žive vode in izjemne narave. Je prostor, kjer se sprostimo, prerodimo in postanemo vitalni. Doseže naj se tudi konkurenčna celoletna turistična
14
ponudba, v svojem bistvu pa naj bo Kamnik alpska destinacija, saj je Kamnik edini kraj v Sloveniji, po katerem je poimenovana ena od treh gorskih alpskih verig v Sloveniji. Zelena destinacija zato, ker Kamnik aktivno udejanja razvoj turizma na trajnosten način (Zavod za turizem in šport v občini Kamnik, 2016). V strategiji je zapisano: »Odgovorno ohranjamo dediščino preteklosti, varujemo naravo in odpiramo podjetniške priložnosti – za ljudi, ki tu živijo danes, za jutri. V okviru zelene platforme Kamnik Slovenia Green Destination aktivno in na redni letni osnovi udejanjamo nove zelene projekte, produkte, aktivnosti, razvijamo zelene nabavne verige, ponudnike usmerjamo v certificiranje … Delamo na tem, da obiskovalci resnično začutijo zelen Kamnik (zelen po naravi in zelen po ravnanju)« (Zavod za turizem in šport v občini Kamnik, 2016, str. 25).
Temeljni strateški cilj je, da Kamnik postane najbolj trajnostna alpska turistična destinacija v Sloveniji- po številu zelenih ponudnikov, razvitosti zelenih nabavnih verig in po imidžu. Poleg tega sta navedena še dva strateška cilja, in sicer »izboljšati ključne turistične kazalnike v občini Kamnik, s poudarkom na večanju števila stacionarnih gostov in krepitvi obiska izven poletnih mesecev« ter »povečati pomen turizma kot perspektivne gospodarske panoge v občini.«
Navedena strateška cilja podpirajo štiri prioritete delovanja (Zavod za turizem in šport v občini Kamnik, 2016):
1. povečati prepoznavnost in obisk Kamnika (prioriteta trženje),
2. ponuditi konkurenčne turistične produkte na temeljih trajnostnega razvoja (prioriteta produkti),
3. spodbuditi podjetništvo in kakovost in okrepiti pomen turizma (prioriteta podjetništvo in kakovost) ter
4. okrepiti povezovanje, sodelovanje in nadgraditi organiziranost v turizmu (prioriteta partnerstvo in organiziranost).
V strategiji so nato na podlagi teh prioritet določili 20 ukrepov, s katerimi se bodo zastavljeni cilji dosegli.
4.2. Turistična ponudba Kamnika
Občina Kamnik kot turistična destinacija obsega staro srednjeveško jedro mesta Kamnik z bogato kulturno dediščino in Kamniško-Savinjskimi Alpami v zaledju, ki so del naravne dediščine destinacije. Turistična ponudba občine je zelo raznolika, saj so na razmeroma majhnem prostoru združene turistične privlačnosti, ki se po svoji vsebini med seboj bistveno razlikujejo. Poleg mestnega jedra in gorske pokrajine ima razvit tudi kopališki turizem (Terme Snovik), veliko možnosti za športnorekreacijske dejavnosti (poleg Kamniško-Savinjskih Alp tudi Golf Arboretum v Volčjem Potoku) in oblikovano naravo (Arboretum Volčji Potok) (Cigale, Lampič, 2019).
V tem poglavju so predstavljene naravne vrednote in kulturna dediščina v občini, najbolj priljubljene turistične točke, dogodki in prireditve ter turistične nastanitvene zmogljivosti občine Kamnik.
4.2.1. Naravna dediščina
Naravne danosti so osnova za razvoj turizma in predstavljajo konkurenčno prednost občine Kamnik, saj zajema del Kamniško-Savinjskih Alp in leži ob reki Kamniški Bistrici, ki odpirata možnost športnorekreacijskih in drugih turističnih dejavnosti.
15
Naravne vrednote obsegajo vso naravno dediščino na območju Republike Slovenije. Naravna vrednota je poleg redkega, dragocenega ali znamenitega naravnega pojava tudi drug vredni pojav, del žive ali nežive narave, naravno območje ali del naravnega območja, ekosistem, krajina ali oblikovana narava. To so geološki pojavi, minerali in fosili ter njihova nahajališča, površinski in podzemski kraški pojavi, podzemske jame, soteske in tesni ter drugi geomorfološki pojavi, ledeniki in oblike ledeniškega delovanja, izviri, slapovi, brzice, jezera, barja, potoki in reke z obrežji, morska obala, rastlinske in živalske vrste, njihovi izjemni osebki ter njihovi življenjski prostori, ekosistemi, krajina in oblikovana narava (Pravilnik o določitvi in varstvu…, 2004-2019).
S Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 111/04, 70/06, 58/09, 93/10, 23/15 in 7/19) je bil 17.431 vrednemu delu narave podeljen status naravne vrednote, državnega ali lokalnega pomena. Državnega pomena so tiste naravne vrednote, ki imajo mednarodni ali velik narodni pomen in za katere je pristojna država. Preostale so lokalnega pomena in jih varuje lokalna skupnost. Vse naravne vrednote v zavarovanih območjih, ki jih je ustanovila država so državnega pomena, prav tako pa so državnega pomena tudi vse podzemske jame (Pravilnik o določitvi in varstvu…, 2004-2019).
Na naravnih vrednotah se lahko posegi in dejavnosti izvajajo le, če ni drugih prostorskih ali tehničnih možnosti, pa tudi v tem primeru jih je treba opravljati tako, da se naravna vrednota ne uniči in da se ne spreminjajo tiste lastnosti, zaradi katerih je bil del narave spoznan za naravno vrednoto. Na tej se praviloma ohranja obstoječa raba, možna pa je tudi takšna sonaravna raba, ki ne ogroža obstoja naravne vrednote in ne ovira njenega varstva. Naravno vrednoto in neposredno okolico se po predpisanem postopku lahko uredi za obisk javnosti z nadelavo poti, razgledišč, počivališč, postavitvijo ograj, tabel z informacijami, opozorili in podobno (Pravilnik o določitvi in varstvu…, 2004-2019).
Po lastnostih se naravne vrednote delijo še v 12 glavnih zvrsti. Posamezna naravna vrednota ima lahko opredeljenih celo več zvrsti naravnih vrednot. Npr. naravna vrednota Tunjščica je opredeljena kot hidrološka, geološka in ekosistemska naravna vrednota. V občini Kamnik je tako skupaj 92 območij naravnih vrednot (od tega jih je 31 državnega pomena), ta območja visoke naravne vrednosti pa predstavljajo 23 % celotne površine občine. Dodatno je evidentiranih še 32 točk, med katerimi prevladujejo drevesne in geomorfološke podzemne naravne vrednote (Cigale, Lampič, 2019).
Med vsemi območji naravnih vrednot v občini Kamnik je treba prav zaradi velikosti izpostaviti največji dve – zakraselo predalpsko planoto Menino planino ter gorsko kraško planoto Veliko planino, ki predstavljata največji površinski geomorfološki vrednoti v občini. Obe območji merita preko 1500 ha (Cigale, Lampič, 2019).
Ostala območja naravnih vrednot so bistveno manjša, saj je med preostalimi območji le še 22 večjih od 10 ha. Med njimi je kar pet hidroloških naravnih vrednot (npr. zgornji tok Kamniške Bistrice, potok Nevljica s pritoki, potok Olševek), štirje gozdni rezervati (npr. Kalce in Ravni hrib), prevladujejo pa geomorfološke vrednote. Med slednjimi so številne priljubljene izletniške in pohodniške lokacije, kot npr. Konec v Kamniški Bistrici, Repov kot in Veliki Podi pod Skuto.
Na območju občine Kamnik je uradno evidentiranih tudi 199 jam (npr. Kamniška in Medvedja jama) (Cigale, Lampič, 2019).
4.2.2. Kulturna dediščina
Trenutno je glede na podatke Registra nepremične kulturne dediščine v občini Kamnik uradno zabeleženih 576 enot kulturne dediščine. Med zvrstmi nepremične dediščine prevladujejo spominski objekti in kraji (skupaj 263 enot) ter stavbna dediščina (profana in sakralna stavbna dediščina zajemata skupaj 231 enot). Sledita arheološka dediščina (skupaj 41 enot) in
16
naselbinska dediščina (17 enot). Ostale zvrsti kulturne dediščine so skromneje zastopane.
Izpostaviti velja vrtnoarhitekturno dediščino, v katero sodi Arboretum Volčji potok, in kulturno krajino, ki zajema območje pastirskega naselja na priljubljeni Veliki planini in lokalno prepoznane Radomeljske mlinščice (Cigale, Lampič, 2019; Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, 2021).
V starem mestnem jedru Kamnika, ki velja za eno najlepših srednjeveških mest v Sloveniji, prevladujeta profana (dvorec Zaprice, srednjeveške hiše na Šutni,…) in sakralna stavbna dediščina (Frančiškanski samostan in cerkev Svetega Jakoba, kapela na Malem gradu,…).
Mestno jedro Kamnika je varovano tudi kot naselbinska dediščina (Cigale, Lampič, 2019).
V strategiji razvoja in trženja turizma za obdobje 2016-2025 navajajo kot osrednje točke kulturne dediščine kapelo na Malem gradu, Stari grad, grad Zaprice z muzejem, Hiša keramike – Zakaj pa ne majolka, Budnarjeva muzejska hiša, Rojstna hiša Rudolfa Maistra, Sadnikarjev muzej, Galerija Miha Maleš, Muzej pritlikavega nosoroga v Motniku, Firštova miza, Cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja, Frančiškanski samostan in knjižnica, Kapela Marije Snežne na Veliki planini in Cerkev sv. Ane v Tunjicah (Zavod za turizem in šport v občini Kamnik, 2016).
Slika 3: Grad Zaprice
Avtorica: Kaja Lorbek, 2021.
4.2.3. Turistične točke 4.2.3.1. Terme Snovik
Že v 19. stoletju je bil Kamnik znan predvsem po zdraviliškem turizmu, saj je na sotočju Kamniške Bistrice in Nevljice delovalo zdravilišče Bad Stein. Tradicijo danes nadaljujejo Terme Snovik, ki so najvišje ležeče v Sloveniji in Ljubljani najbližje terme. Nad termalnim kompleksom se razteza apartmajsko naselje, zgrajeno iz naravnih materialov. Apartmaji so poimenovani po imenu dreves, ki rastejo v neposredni bližini v Tuhinjski dolini (Smreka, Bor, Hrast, Breza, Lipa, Vrba, Jesen, Gaber). Deluje tudi restavracija z izborom lokalnih jedi in zelenjavo iz lastnega vrta. Terme Snovik že od svojega začetka sledijo viziji energetsko učinkovitih in okolju prijaznih term. Leta 2005 so se podali na pot trajnostne naravnanosti in odgovornega obnašanja do naravnih virov. Leta 2008 so prvi prejeli znak Ecolabel, leta 2015 pa še znak Slovenia Green Accomodation s katerim so vstopili v Zeleno shemo slovenskega
17
turizma, ki je predstavljena v naslednjem poglavju. Terme Snovik k trajnostnemu turizmu prispevajo z ekološkimi otoki za ločeno zbiranje odpadkov v apartmajskem in termalnem kompleksu, sistemom inteligentnih varčnih sob/apartmajev za varčevanje energije, z 70 % uporabo eko čistil, gradnjo iz naravnih materialov (apartmajsko naselje zgrajeno iz jesenovega lesa), pridobivanjem energije z obnovljivimi viri energije (toplotne črpalke, sončni kolektorji, lesna biomasa), s spodbujanjem javnega prevoza in namestitve električnih polnilnic za avtomobile, spodbujanjem izposoje električnih koles za raziskovanje okoliških krajev, spodbujanjem lokalnih prehrambnih verig (poleg prej omenjenega lastnega zelenjavnega in zeliščnega vrta se tudi povezujejo z eko turističnimi kmetijami v destinaciji), sobivanjem v lokalnem okolju in sodelovanje z društvi in občani, povezovanjem z deležniki v destinaciji (srednjeveško mesto Kamnik, zdravilni Gaj Tunjice, Botanični vrt Arboretum, Velika planina
…) in izobraževanjem in osveščanjem gostov o njihovi eko usmerjenosti (Terme Snovik, 2021).
4.2.3.2. Velika planina
Velika planina je zakrasela planota v Kamniško-Savinjskih Alpah z najvišjim vrhom Gradišče, ki doseže nadmorsko višino 1666 metrov. Posledica kraškega površja planine so številne vrtače, znameniti udornici Velika in Mala vetrnica, kotliči in druge kraške reliefne oblike. Na Veliko planino se lahko vzpnemo po številnih markiranih peš poteh ali z nihalko, ki ima izhodišče v dolini Kamniške Bistrice. Za trajnostni razvoj turizma na Veliki planini, je nihalka pomemben del zgodbe, saj kot varčen in najbolj ekološki način prevoza omogoča hiter ter varen dostop na planino. Leta 2011 je bila v celoti zamenjana strojnica nihalke. Tako je nihalka na Veliko planino postala še varnejša in učinkovitejša. Na vrhu planino krasi pastirsko naselje, eno redkih ohranjenih naselij te velikosti v Evropi, ki privablja številne obiskovalce vse dni v letu.
Prepoznavno je po svoji tipični arhitekturi, ki predstavlja nekakšen simbol Velike planine.
Strehe koč so krite s značilnimi smrekovimi skodlami. V pastirskem naselju se nahaja Preskarjev muzej, kjer med drugim najdemo primerek trniča, ki je poseben sir poznan za območje Velike Planine. Nekoliko dvignjeno nad pastirskim naseljem se nahaja kapela Marije Snežne, ki je prvotno stala na tem mestu že pred 2. svetovno vojno. V poletnih mesecih, v času pastirske sezone, sv. maše potekajo vsako nedeljo, več tisoč obiskovalcev pa se vsako leto udeleži polnočnice na božični večer. V bližini Zelenega Roba je bilo v 60. letih prejšnjega stoletja zgrajeno turistično naselje. Zgrajene koče so namenjene turistom in so tako tudi prilagojene njihovim potrebam. Pozimi je na planini poleg pohodništva možno tudi smučanje, krpljanje, tek na smučeh in nočno sankanje (Velika Planina, 2021).
Pred kratkim so se pojavile nove ideje o razvoju turizma na Veliki planini, ki pa so v javnosti doživele veliko odpora. Nameravali naj bi zgraditi novo poletno sankališče in zapuščene žičniške naprave preurediti v »zipline«, da bi s tem povečali pestrost poletne ponudbe na planini. Številni pa temu nasprotujejo, saj bi s tem posegli v kulturno in naravno dediščino. Med drugim izražajo skrb za rastlinstvo in pašne površine, ki bi jih taka dejavnost uničila oz.
poškodovala. Hrup sankališča in »zipline-a« pa bi motil pašno skupnost. Župan občine Kamnik, Matej Slapar, se je na nasprotovanja odzval in zatrjuje, da ni bila sprejeta še nobena odločitev, omenjene aktivnosti pa so zgolj ena od možnih smeri razvoja turizma na Veliki planini (Nakrst, 2021).
18
Slika 4: Velika planina
Avtorica: Kaja Lorbek, 2020.
4.2.3.3. Menina planina
Nekoliko manj obljudena kot Velika planina, pa vendar pogost cilj izletnikov je Menina planina. Menina planina je prostrana gozdnata kraška planota v vzhodnem delu občine. Njen najvišji vrh je Vivodnik z nadmorsko višino 1508 metrov. V bližini stoji planinski dom, kjer se pohodniki lahko okrepčajo. Enako kot na Veliki planini tu najdemo kraške reliefne oblike. Med zanimivejše sodi 30 metrov globoka udorna jama, imenovana Jespa. Njena posebnost so skriti kotički, kjer se zaradi toplotnega obrata sneg oz. led lahko obdržita celo leto. Severno pobočje planote pokriva mešani gozd, južno pa obsežni pašniki (Visit Kamnik, 2021d).
4.2.3.4. Dolina Kamniške Bistrice
Ledeniška dolina Kamniške Bistrice predstavlja najbližji dostop do visokogorja in je izhodišče številnih pohodniških in planinskih poti, ki dosežejo najvišje vrhove v Kamniško-Savinjskih Alpah. Dolina je tudi izhodišče za vzpon na Veliko Planino s pomočjo nihalke. Znamenitosti se skrivajo tudi v sami dolini. Ob Domu v Kamniški Bistrici izvira istoimenska reka, ki kmalu za tem izdolbe globoko sotesko Predaselj. V stranski dolini potoka Kamniška Bela pa se nahaja slap Orglice (Slotrips, 2021). Na voljo za ogled je tudi obilica ledeniških balvanov in moren, spominski park ponesrečenim v Kamniško-Savinjskih Alpah in Plečnikov lovski dvorec. Pod Veliko Planino se nahaja Kraljev hrib, ki svojim gostom ponuja gostinsko ponudbo, prenočitve v hostlu, kampiranje, športne aktivnosti in paintball (Kraljev hrib, 2021).
4.2.3.5. Arboretum Volčji Potok
Arboretum Volčji Potok sodi med najpomembnejšo vrtnoarhitekturno dediščino v Sloveniji, zato je bil leta 1999 z odlokom v Uradnem listu Republike Slovenije razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Park ima zaradi kulturnih, zgodovinskih, krajinskih in vrtnoarhitekturnih lastnosti poseben pomen za Slovenijo. Zaradi velike raznolikosti rastlinskega materiala, zbranega v parku, je pomemben tudi v biotskem in genetskem pogledu.
V parku uspeva 3.500 taksonov rastlin, kar arboretsko zbirko uvršča med najbogatejše tovrstne zbirke v Srednji Evropi. V Arboretumu so za obiskovalce na voljo različne razstave ob različnih delih leta. Ena izmed najbolj znanih in obiskanih je razstava tulipanov v pomladnem času.
Arboretum privablja tudi otroke z otroškim igriščem in s celoletno razstavo dinozavrov in velikanov morskih globin v naravni velikosti. Enkrat na leto je za otroke v parku organiziran tudi Čarobni dan. V bližini Arboretuma obratuje Golf igrišče Arboretum, ki spada med najlepše urejena golf igrišča v Sloveniji (Arboretum Volčji Potok, 2021).
19 4.2.3.6. Zdravilni Gaj Tunjice
V Zdravilnem Gaju Tunjice se ukvarjajo z zdravljenjem s pomočjo t. i. zdravilnih energij.
Njihovi zdravilni centri so namenjeni »samozdravljenju«, revitalizaciji telesa, sprostitvi in krepitvi telesa. Naravni zdravilni gaj se nahaja sredi mešanega gozda, na zemljišču, velikem približno 10.000 kvadratnih metrov, kjer se v blagem naklonu zvrsti več energijskih centrov in izvir Žive vode. Ponujajo še analizo psihofizičnega stanja, obisk kisikove komore, infrardeče terapije, več vrst masaž in fizioterapijo. V Zdravilnem Gaju stojijo tudi tri glamping hišice, narejene iz borovega lesa, ki je rasel v bližnjem gozdu. Obdelava je potekala v lokalni žagi, vsa dela pa so bila ročno dokončana (Zdravilni Gaj Tunjice, 2021).
4.2.3.7. Slovenia Eco Resort
Ob vznožju Velike planine, v vasi Godič, stoji turistično naselje Slovenia Eco Resort, ki predstavlja pomembnega nastanitvenega ponudnika v občini Kamnik. Rdeča nit resorta je simbolika Velike planine, s katero gostu želijo približati tradicijo in etnološko vrednost le te.
Gostje lahko prespijo v pastirskih ali glamping hišicah, ki sledijo arhitekturi pastirskih koč na Veliki planini. Slovenia Eco Resort ponuja tudi različna doživetja za enodnevne obiskovalce.
V okviru kompleksa se nahajajo restavracija, bar, terasa za sončenje, živalski vrt, otroško igrišče, cerkev, savna, bazen in drugo. V osrčju Eco Resorta se nahajajo tudi 3 močne
»energijske točke«, ki naj bi zagotavljale dobro počutje in energije v celotnem resortu (Slovenia Eco Resort, 2021).
Nastanek tega kompleksa pa ni v skladu s trajnostnim turizmom. Pomembno je opozoriti na dejstvo, da je Slovenia Eco Resort v veliki večini nastal kot črna gradnja. Turistično naselje je bilo leta 2015 zgrajeno na gozdnem in kmetijskem zemljišču ob Kamniški Bistrici, kar ni bilo v skladu z občinskim prostorskim načrtom. Lastnik resorta je z inšpekcijo zapleten v dolgotrajni boj glede legalizacije na črno zgrajenih objektov, med katerimi je 17 lesenih hišic, leseni kozolec toplar in lovska opazovalnica (Lončar, 2019).
Slika 5: Slovenia Eco Resort
Avtorica: Kaja Lorbek, 2021.
20 4.2.4. Dogodki in prireditve
4.2.4.1. Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine
Mesto Kamnik je tesno povezano z oblačilno dediščino. Folklorni festival Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine poteka v Kamniku že vse od leta 1966 in je največji etnološki festival v Sloveniji, ki letno privabi okoli 30.000 obiskovalcev. Dogodek obiščejo noše iz cele Slovenije, kjer se tradicija združi tudi s kulturo in zabavo (Visit Kamnik, 2021a).
4.2.4.2. Festival z razgledom Kamfest
Vsako leto avgusta se obiskovalci zberejo na festivalu Kamfest, kjer se prepletajo glasbeni in kulturni dogodki. Festival je bil prvič organiziran leta 2004, danes pa je eden izmed največjih dogodkov v kamniški občini. Letno ga obišče 30.000 obiskovalcev. Koncerti in drugi dogodki se odvijajo na različnih lokacijah starega mestnega jedra in tudi širše do Mekinjskega samostana, Parka Evropa, Keršmančevega parka in drugje (Visit Kamnik, 2021b).
4.2.4.3. Kul petek
Za ljubitelje kulinarike je ob poletnih petkovih večerih organiziran kamniški kulinarični večer imenovan Kul petek, kjer številni gostinci iz Kamnika in širše okolice ponujajo svojo hrano.
Festival je del nadgradnje projekta Okusov Kamnika. Na kulinaričnem večeru so prisotni še kamniški pivovarji, ki za obiskovalce ponujajo svoje pivo, katerih v Kamniku ne manjka.
Odvija se v parku Evropa nekaj tednov v juliju in avgustu, zadnja dva petka se je lani prepletal s festivalom Kamfest. Dogajanje spremlja tudi živa glasba (Visit Kamnik, 2021c).
4.2.5. Turistične nastanitvene zmogljivosti v občini Kamnik
Nastanitvene zmogljivosti izražamo s številom sob in ležišč, ki so na voljo turistom v posameznih mesecih. Pri ležiščih upoštevamo stalna in pomožna ležišča. Nastanitvene zmogljivosti se na letni ravni prikazujejo kot seštevek največjega števila ležišč, ki so bila v posamezni enoti turistom na voljo celo leto (Zupančič, 2021).
Nastanitvene obrate razvrščamo v tri skupine:
• hoteli in podobni nastanitveni objekti: hoteli, moteli, penzioni, gostišča, prenočišča,
• kampi in
• ostali nastanitveni objekti: apartmajska naselja, turistične kmetije z nastanitvijo, mladinski hoteli, zasebne sobe, apartmaji in hiše, planinski domovi in koče, počitniški domovi, drugi nastanitveni obrati, začasne nastanitvene zmogljivosti in marine.
Po številu ležišč se je občina Kamnik leta 2017 z 1.559 ležišči uvrstila na 22. mesto v Sloveniji.
Po številu prihodov turistov se je Kamnik v letu 2019 z 41.396 prihodi turistov uvrstil le na 28.
mesto med slovenskimi občinami, po številu prenočitev pa le na 30. mesto z 100.562 prenočitvami. To je odraz strukture ležišč v občini, saj ima malo ležišč v hotelih, veliko pa v kampih in planinskih domovih in kočah, ki so obiskani le poleti oz. so pozimi zaprti.
Struktura nastanitvenih zmogljivosti v občini Kamnik po podatkih iz leta 2017 je prikazana na sliki 6. Daleč najmanjši delež ležišč (6 %) predstavljajo hoteli in podobni nastanitveni objekti, saj je v občini Kamnik le hotel Malograjski dvor. Malo manj kot eno tretjino ležišč prispevajo kampi, nekaj manj kot dve tretjini pa predstavlja skupina ostali nastanitveni objekti. V primerjavi s Slovenijo ima občina Kamnik manj ležišč v hotelih, in več ležišč v kampih in ostalih nastanitvenih obratih.
21
Slika 6: Prenočitvene zmogljivosti (število ležišč) v občini Kamnik leta 2017
Vir podatkov: SURS, 2021e.
Na sliki 7 so prikazani podatki o prenočitvenih zmogljivostih občine Kamnik za leto 2009, zbrani po stari statistični metodologiji, ki skupino »ostali nastanitveni objekti« podrobneje razčlenjuje. Največji delež te skupine predstavljajo apartmaji (38 %), planinski domovi in koče (18 %) ter delavski počitniški domovi (13 %).
Slika 7: Prenočitvene zmogljivosti (število ležišč) v občini Kamnik leta 2009 (stara metodologija)
Vir podatkov: SURS, 2021d.
