UVAJANJE OTROKA V VRTEC

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Študijski program: Predšolska vzgoja

UVAJANJE OTROKA V VRTEC

DIPLOMSKA NALOGA

Mentorica: dr. Tatjana Devjak, izr. prof.

Somentorica: Sanja Berčnik, as.

Kandidatka: Sanja Trupi

Ljubljana, junij 2012

ZAHVALA

Da napišeš diplomsko nalogo, je treba vložiti veliko truda, volje, veliko spodbud, še posebno takrat, ko izgubiš motivacijo za pisanje. Imela sem občutek, da nikoli ne bom končala, vendar mi je uspelo s pomočjo ljudi, katerim bi se rada zahvalila.

Najprej bi se rada zahvalila svojemu partnerju Petru in sinu Niku, ki sta mi skozi pisanje stala ob strani, me spodbujala in mi vlivala upanje, da zmorem.

Zahvalila bi se rada tudi svoji družini, sodelavkam in prijateljicam, ki so me spodbujale, mi pomagale in v kritičnih trenutkih priskočile na pomoč, ko sem jo potrebovala. In ne nazadnje bi se rada zahvalila svoji mentorici Tatjani Devjak in somentorici Sanji Berčnik, ki sta me vodili skozi proces pisanja, me usmerjali in mi bili v veliko pomoč. Hvala Vam za vse nasvete in komentarje ter ponujeno pomoč.

Dejali ste mi, da je pisanje diplomske naloge proces, da sta potrebna čas, premislek, da nekaj narediš tako, kot je treba, in da nekaj oddaš s ponosom. Še kako se strinjam s to trditvijo in zdaj naznanjam, da oddajam svojo diplomsko nalogo s ponosom, saj sem vanjo vložila veliko truda. Še enkrat hvala vsem skupaj.

POVZETEK

Uvajanje otroka v vrtec je dejavnost, ki v otroku in starših prebudi mešane občutke. Poglavitne informacije starši pridobijo v vrtcu, pri vzgojiteljici in pomočnici vzgojiteljice, ki bosta skrbeli za otroka. Za uvajanje si morajo starši vzeti čas, koliko časa, pa je odvisno od otroka. Zelo pomembno je, da starši zaupajo ustanovi in osebam v njej ter da to zaupanje prenesejo tudi na otroka. Ta dejstva potrjujejo strokovnjaki in starši, ki so neposredno soočeni s to situacijo.

V teoretičnem delu sem se dotaknila družine kot vrednote, ki ima svojevrsten pomen, otroku pa predstavlja svet. Posvetila sem se tudi poglavjem, ki govorijo o navezanosti, komunikaciji ter o medosebnih odnosih med vzgojitelji in starši, saj so bistvenega pomena pri uvajanju otroka v vrtec. Predstavila sem tudi družino in vrtec v okviru sodelovanja ter organizacijo dela in programe v vrtcu. Zadnja stvar, o kateri sem pisala, pa je postopno uvajanje otroka v vrtec, kar je tudi glavna nit moje diplomske naloge.

V empiričnem delu sem raziskovala in ugotavljala, kaj starši menijo o uvajanju, kako pomembno se jim zdi uvajanje otroka v vrtec, kakšne so njihove izkušnje, kako je potekalo uvajanje otroka v vrtec, s kakšnimi problemi so se spopadali in kako so jih reševali, kakšna je bila njihova komunikacija z vzgojiteljem, kakšna je bila njihova vloga ob uvajanju, kje so dobili informacije o uvajanju in koliko časa je trajalo uvajanje otroka v vrtec.

KLJUČNE BESEDE:

SUMMARY

Introducing a child to kindergarten is an activity that awakes mixed feelings in child and parents. Parents receive key information in kindergarten from the preschool teacher and preschool teacher assistant who will take care of the child.

Parents have to take time for introduction, the amount of time depending on the child itself. It is highly important that parents trust the institution, people in it, and that they transmit this trust to the child. These facts are supported by professionals and parents who are directly confronted with the situation.

In the theoretical part of the final thesis, I touched upon a subject of family as a value which has its unique importance and represents the world to the child. I focused on chapters which deal with attachment, communication and relationships between teachers and parents as they are essential in introducing a child to kindergarten. I also presented the family and kindergarten in the context of cooperation, organization of work, and programs in kindergarten. The last subject I wrote about is the gradual introduction of a child to kindergarten, which is the main thread of my final thesis.

In empirical part, I researched and determined what parents think about introducing, how important they consider the introduction of a child to kindergarten, what are their experiences, how did the introduction of a child to kindergarten proceed, what problems they were facing with and how they were dealing with them, what was their communication with preschool teacher like, what was their role in the introduction process, where did they get information about introduction and how long did it take to introduce a child to kindergarten.

KEYWORDS:

KAZALO

I TEORETIČNI DEL ...3

1 DRUŽINA ...3

1.1 Definicije družin ...3

1.2 Vrste in tipi družin ...5

1.2.1 Vrste družin ...5

1.2.2 Tipi družin ...8

1.3 Odnos staršev do otroka ... 11

2 NAVEZANOST MED OTROKOM IN STARŠI ... 13

2.1 Čustvena vez med otroki in starši ... 13

2.2 Faze razvoja navezanosti in tipi navezanosti ... 14

2.3 Navezanost in uvajanje otroka v vrtec – pot do samostojnosti ... 15

3 KOMUNIKACIJA IN MEDSEBOJNI ODNOSI MED VZGOJITELJI IN STARŠI ... 17

4 VRTEC IN DRUŽINA ... 18

4.1 Cilji in naloge vrtca ... 18

4.2 Družina in vrtec ... 20

5 POSTOPNO UVAJANJE OTROKA V VRTEC ... 22

5.1 Uvajalno obdobje ... 22

5.2 Posebnosti uvajalnega načina ... 23

5.3 Priprava otroka na vstop v vrtec ... 24

5.4 Prvi dnevi v vrtcu ... 26

5.4.1 Stiske otrok in staršev ... 27

II EMPIRIČNI DEL ... 30

1 OPREDELITEV PROBLEMA IN NAMEN ... 30

2 CILJI IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 30

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ... 31

4 RAZISKOVALNA METODA ... 31

5 RAZISKOVALNI VZOREC ... 31

6 OPIS INSTRUMENTA ... 32

7 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV ... 32

8 OPIS OBDELAVE PODATKOV... 32

9 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 33

9.1 Pogledi staršev na pomen uvajanja otroka v vrtec ... 33

9.2 Težave pri uvajanju otrok ... 38

9.3 Vloga staršev pri vključevanju otrok v vrtec ... 41

9.4 Komunikacija med starši in vzgojitelji ... 42

ZAKLJUČEK ... 44

LITERATURA ... 45

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Izid t-preizkusa proučevanja razlik v pogledih na pomen uvajanja otroka v vrtec glede na starostno skupino ... 37 Preglednica 2: Izid t-preizkusa proučevanja razlik v težavah pri uvajanju otrok glede na starostno obdobje ... 40 Preglednica 3: Izid Pearsonovega koeficienta korelacije med dobro komunikacijo z vzgojiteljem in s starši otrok ter uvajanjem otroka v vrtec ... 43

KAZALO GRAFOV

Grafični prikaz 1: Mnenja staršev o pomembnosti starosti otroka ob uvajanju v vrtec ... 33 Grafični prikaz 2: Predhodne priprave otroka na vrtec ... 34 Grafični prikaz 3: Viri pridobljenih informacij o uvajanju otroka v vrtec ... 35 Grafični prikaz 4: Mnenja staršev o pomembnosti priprav doma za lažje uvajanje ... 36 Grafični prikaz 5: Mnenja staršev o lažji vključitvi otroka v vrtec zaradi uvajanja ... 36 Grafični prikaz 6: Čas trajanja uvajanja otroka v vrtec ... 39 Grafični prikaz 7: Mnenja staršev o ustrezno dolgem uvajanju otroka v vrtec ... 40

1

UVOD

Vstop v vrtec je pomemben dogodek v življenju otroka in staršev. To je trenutek, ko se starši velikokrat prvič v resnici zavejo, da se med njimi in otrokom tesna povezava počasi trga. Pomeni nov začetek za otroka, starše in za zaposlene v vrtcu. Otrok se prvič sreča z novim okoljem, drugim načinom življenja, kot ga je vajen doma. Za nekatere otroke vstop v vrtec pomeni pravo zadovoljstvo, za druge pa neprijetno izkušnjo. Kako otrok sprejme vrtec, je odvisno od številnih dejavnikov, pomembno vlogo pa imajo starši, ki lahko otroka na vstop v vrtec dobro pripravijo.

Tako kot pri drugih stvareh v življenju je tudi tu pomembno, da smo na nove okoliščine pripravljeni.

Tudi sama sem se to leto kot mama prvič srečala s postopkom uvajanja svojega otroka v vrtec in moram reči, da sem uvajanje videla v popolnoma drugačni luči kot prej, samo v vlogi vzgojiteljice. Ta izkušnja mi je dala popolnoma nov pogled na uvajanje otroka v vrtec, saj sem se lahko postavila v obe vlogi. Ta spoznanja, do katerih sem prišla, so me pripeljala do tega, kaj se mi zdi pomembno, da navedem v svoji diplomski nalogi. Vprašala sem se, kaj je pomembno, da starši in vzgojitelji vedo o uvajanju.

V teoretičnem uvodu bom predstavila družino, vrste družin in različne odnose staršev do otroka, nato bom predstavila navezanost, ki je med starši in otroki močno prisotna in je tisti dejavnik, ki otrokom in staršem otežuje uvajanje v vrtec.

Predstavila bom pomembnost komunikacije in medsebojnih odnosov med vzgojitelji in starši, saj so ti zelo pomembni za uspešno uvajanje. Tako kot družina ima tudi vrtec pomembno vlogo v razvoju otroka, pomembno pa je, da ti skupini med seboj sodelujeta. Predstavila bom tudi to, kakšna naj bi bila priprava otroka na vstop v vrtec, kako potekajo prvi dnevi v vrtcu ter s kakšnimi stiskami se srečujejo starši in otroci.

V sklopu empiričnega dela diplomske naloge bom skušala na kratko predstaviti rezultate o tem, kakšen pomen ima uvajanje otroka v vrtec za starše otrok prvega in drugega starostnega obdobja, kako so starši pripravljali otroke na vstop v vrtec, kako je potekalo samouvajanje, kakšen je bil ob tem odziv otrok ter kakšen odnos in komunikacijo so starši vzpostavili z vzgojiteljem, ali so imeli starši dovolj

2

časa za uvajanje in kaj bi pri uvajanju spremenili, kakšno vlogo so imeli pri uvajanju in kakšni so bili njihovi občutki ob uvajanju.

3

I TEORETIČNI DEL

1 DRUŽINA

1.1 Definicije družin

Kot piše Musek (1995), je družina svet, življenje, človeštvo in družba v malem. Je edinstvena enota, v kateri se spletajo temeljne vloge človeškega bitja, spolne in generacijske – vloge moškega in ženske, vloga staršev in otrok.

Posameznikova osebnost se najbolj oblikuje v družini, tj. v biološkem, duhovnem in v socialnem smislu. J. Lepičnik - Vodopivec (1996: 7) poudari, da gre za »najbolj preprosto in naravno človeško skupnost«. Otrok v njej živi in dela ob stalni pomoči članov družine in tesnih čustvenih vezeh, ki vladajo med njimi. Družina je za otroka prva šola za življenje, zanj je družina svet v malem. V družini otrok pridobiva prve izkušnje o vrednotah življenja, prve predstave o ljudeh in njihovih medsebojnih odnosih, življenjskih problemih in o načinih njihovega reševanja. Spoznava pravice in dolžnosti posameznika in skupine, v družini najde svojo veljavo, svoje mesto, svojo vrednost.« V Družinskem zakoniku (2011) je zapisano, da je družina življenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka ter ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice.

Predlog novega družinskega zakonika (2012), ki je bil v javni razpravi in v katerem je glede zakonske zveze predlagana življenjska skupnost dveh oseb istega ali različnega spola, ni bil sprejet. G. Čačinovič Vogrinčič (1998) zapiše, da družino tvorita dva ali več posameznikov, ki so v interakciji, imajo skupne motive in cilje;

povezujejo jih skupna pravila, norme in vrednote; odnose v njej odraža in odloča sorazmerno skrajna struktura statusov in vlog; v družini se oblikujeta zanjo značilna struktura moči in način vodenja; izoblikuje se sorazmerno trajna mreža komunikacij ter statusov in vlog posameznih družinskih članov; diferencirajo se vloge glede delitve dela; razločijo se čustveni odnosi med člani.

Skozi zgodovino so se vsebine in oblike nalog, ki jih opravlja družina, precej spreminjale, prav tako pa tudi notranji družinski odnosi med člani. V primitivnih človekovih združbah je vladalo neomejeno spolno občevanje med člani združbe. Kot

4

posledica so vladali v skupnosti taki odnosi, kjer je celotna pomenska skupnost predstavljala družino v današnjem smislu. Identificirala se je lahko samo mati; po njej se je določalo tudi sorodstvo. Razvil se je matriarhat. Revolucija v pojmovanju družine se je zgodila z razvojem poljedelstva in živinoreje. Tehtnica se je nagnila na stran moškega, ki si je lastil proizvajalna sredstva. Sorodstvo se je določalo po moškem; tako se je razvila patriarhalna družina. Prvič se je uveljavila tudi monogamna družina, v kateri je bila odločilna oblast moža nad ženo in otroki.

Industrijska proizvodnja pa je povzročila močne premike v strukturi patriarhalnih družin. Delovno območje se je ločilo od družinskega. Družina je izgubila svojo prvotno proizvodno funkcijo. Urbanizacija je potegnila družine v mesta in industrijska središča, kjer so živele v tesnejših, najetih stanovanjih. Obseg družine se je krčil, število otrok se je zmanjšalo. Iz take rodbine je postopoma postala majhna nuklearna družina, v kateri so živeli skupaj le starši z otroki. Po organizacijski strani se je proces odmiranja patriarhalne družine končal z zaposlitvijo matere zunaj družine, kar je ustvarilo velike vrzeli na področju vzgoje. Z razpadom patriarhalne družine so otroci in mati pridobili večje pravice, zavedajo se otrokove individualnosti. Na obzorju so se pojavili znaki nove partnerske, enakopravne družine. Za družine v naši družbi je značilno, da ne morejo več delovati po starih vzorcih in da morajo tudi same iskati in oblikovati ter ustvarjati nove načine svojega obstoja. Majhna družina v sodobnosti ne more obstajati kot samozadostna in zaprta, nujna sta vključevanje in povezovanje v širšo družbo. Prvi znaki demokratizacije in spreminjanja odnosov v družini se kažejo v spreminjanju položaja otrok in žena, saj so bili do odnosov do očeta in moža v podrejeni vlogi. Čim bolj so se odnosi v družini demokratizirali, tem bolj se je vzgoja otrok posluževala spodbude, pohvale, razlage in medsebojnega razgovora. Pod vplivom različnih humanističnih različic in psihoanalitičnih teorij se začne uveljavljati model napredne vzgoje z nazivom permisivna ali neavtoritarna vzgoja. Pedagogi so svetovali, da naj starši vzgajajo svoje otroke glede na njihove potrebe, pri čemer pa je pomembna ljubezen staršev do otrok. Starši naj se predvsem odzivajo na otrokova čustva s svojimi čustvi, pri čemer so dovoljena vsa čustva (Bergant 1981).

5 1.2 Vrste in tipi družin

B. Coloroso (1996) piše, da je družinska vzgoja pomembna. Otrok se v njenih okvirih socializira, pridobiva prve pomembne izkušnje o življenju, ljudeh in o njihovih medosebnih odnosih, skratka, pomembna je za zdrav, nemoten razvoj otrok.

Da bi vzgojitelj v vrtcu lažje razumel otroka in njegovo obnašanje v vzgojno- izobraževalni organizaciji, mora poznati njegovo družinsko okolje oz. na katerih načelih temelji njihova družinska vzgoja. Čim bolje bo vzgojitelj to okolje poznal, tem uspešnejše bo sodeloval s starši, usmerjal njihov splošni vpliv na otroka in prispeval k uresničevanju temeljnih družbenih obveznosti pri vzgoji otrok.

1.2.1 Vrste družin

B. Coloroso (prav tam) opisuje tri vrste družin, ki se med seboj razlikujejo po različnih vzgojnih stilih – na kakšen način vzgajamo otroke. Deli jih na trdo, mehko in prožno družino.

Trda družina je tip družine, ki je podvržen pravilom, je obseden z redom, nadzorom, z ubogljivostjo in ima strogo hierarhijo moči. Starši otroke nadzirajo, poučujejo, ukazujejo, grozijo, opominjajo in so nenehno zaskrbljeni. Otroci so v podrejenem položaju, starši jih venomer nadzirajo in manipulirajo z njimi. Otroci ne smejo izražati svojih mnenj, čustev in občutkov. Trda družina se na zunaj zdi tesno povezana celota, a to je samo zunanja podoba. Potlačena čustva lahko v kritičnih trenutkih silovito izbruhnejo. Za ta tip družine je značilen represiven vzgojni stil, za katerega M. Bergant (1994) poudarja negativna vzgojna sredstva (prepovedi, omejitve, nadzorovanje, utesnjevanje), da bi odpravil otrokove napake; onemogoča stik med učiteljem in učencem; vzgoja je zasičena s predsodki, z odpori, negativnimi čustvi; verjame v moč kazni in prepričevanja; posameznik je potisnjen v vlogo, ki sprejema, vzgojitelj pa vlada, daje; rezultat je poslušen vdan posameznik. Kroflič (1997) pa ta vzgojni stil, ki vlada v trdi družini, poimenuje kulturno-transmisijski model, za katerega je značilen direktivni stil vzgajanja in poučevanja. Otrokova vloga se omeji na poslušno sledenje vzgojiteljevim napotkom, kritično presojanje pa je ovrednoteno kot neracionalna poraba časa. Ta vzgojni stil zajema represivne oblike kaznovanja in nadzorovanja. Učenje poteka na pamet brez globljega razumevanja snovi. Nekritično se prenašajo vedenjski vzorci, navade

6

(konformistična morala, ki temelji na težnji po izogibanju težavam in zagotavljanjem ugodja). Nekatere značilnosti trdega tipa družine so poniževanje – starši poskušajo z otroki manipulirati s sarkazmom in z norčevanjem ali pa jih spravljajo v zadrego;

učenje poteka v ustrahovalnem vzdušju, napake so nekaj slabega in niso dovoljene, cilj je popolnost; prekomerna uporaba groženj in podkupovanja – starši izmenično uporabljajo korenček in palico, tako da otrok ne ve, kaj naj pričakuje; ločena in strogo uveljavljena pravila – fantje se naučijo potlačevati svoja občutja, slabosti in ne upajo si pokazati svoje ranljivosti. Deklice se naučijo zatirati svoja občutja jeze in izražati naučeno nemoč; točnost, čistoča in red – starši uveljavljajo časovne roke in pretirane sanitarne omejitve; hierarhija oblasti, v kateri imajo starši absolutno avtoriteto, vsiljujejo red in vedno zmagajo (Coloroso 1996).

Tip mehke družine je popolno nasprotje trdi družini. Otroci pri taki vzgoji nimajo občutka notranje varnosti, verjamejo, da je svet nepredvidljiv in imajo po navadi zelo nizko samopodobo. Za ta tip družine je značilen permisiven vzgojni stil, za katerega M. Bergant (1994) piše, da v njem prevladujejo pozitivni vzgojni vplivi (ljubezen, skrb za razvoj, upoštevanje otrokovih potreb). Rezultat permisivnega vzgojnega stila je srečen, samostojen, ustvarjalen posameznik. Kroflič (1997) pa ta vzgojni stil poimenuje permisiven model, ki temelji na pojmovanju vzgojnega okolja kot »tople grede«, izvira iz zavedanja o potrebi po spoštovanju posameznikovih pravic (katoliška vzgoja – otrokovo grešno naravo je treba zatreti z vzgojo, fizično kaznovanje). Ta vzgojni stil izvira iz zavedanja, da je uporaba nasilnih metod neučinkovita. Otrok naj se vede spontano, svobodno in naj občuti učenje kot igro, naj sam ugotovi, kaj je primerno za njega in kaj pričakuje okolica od njega. Permisiven vzgojni stil ni usmerjen v razvoj otrokovih osebnostnih potencialov, ampak v iskanje ustreznih vzgojnih metod in pozitivno podkrepitev zaželenih vedenjskih vzorcev. B.

Coloroso (1996) mehko družino razdeli na dve vrsti, učinek pa je na otroke pri obeh enak. V prvi vrsti mehke družine so starši otroka naučili kaj, kdaj in kako naj govorijo, delujejo in se odzivajo, niso pa ga naučili, kako naj razmišlja. Otrok dobi vse, kar si zaželi, čeprav na račun potreb svojih staršev. V drugi vrsti mehke družine pa imajo starši svoje osebne probleme, zaradi katerih so osredinjeni samo nase in ne na otroka. Starši so nesposobni poskrbeti za otroka, saj jim manjka samospoštovanja.

V tej vrsti družine ni nikogar, ki bi poskrbel za vzgojno, skrbno, spodbudno okolje za otroka. V odrasli dobi bodo osamljeni in nesposobni ljubiti. Nepoštenost in manipulacija bosta postali njihov življenjski stil. Nekatere značilnosti mehkega tipa

7

družine so: nepredvidljive kazni in nagrade; otroku so dane možnosti na nepredvidljiv način; starši se ne menijo za družinske probleme in ne prepoznavajo potrebe po pomoči, velikokrat se zgodi, da otroci dobijo pomoč, ki jo potrebujejo, šele takrat, ko nekdo zunaj družine dojame resnost problema; otroci hitro zapadejo pod vpliv vrstnikov; vsakdanje grožnje in podkupnine. Mehke družine obeh vrst nimajo nikakršne zunanje ne notranje zgradbe. Vse je razpuščeno, ker od svojih staršev ne dobijo nikakršnih potrdil. Svoja čustva in sproščenost držijo v vajetih ali pa gredo v drugo skrajnost, postanejo lahkomiselni, brezskrbni in brezglavo letajo sem ter tja (prav tam).

Prožne družine so tiste družine, katerih glavna značilnost teh staršev ni, kaj počno, ampak to, kako v vsem, kar počno, uravnovešajo čut zase s čutom za skupnost. Priznavajo in negujejo svojo odvisnost. Prožna družina zagotavlja medsebojno povezanost, trdnost in poštenost pa tudi mirno in preudarno strukturo, ki jo otroci potrebujejo, da zgradijo svoj pravi jaz. V njih starši ne zahtevajo poslušnosti, ampak jo sami demonstrirajo in učijo. M. Bergant (1994) poimenuje vzgojni stil tega tipa družine »laissez-faire«, kjer se učitelj lahko odreče odgovornosti, učenci pa delajo, kar hočejo. Pri obeh zgornjih tipih vzgoje je problem, da permisivna vzgoja ne izpolni svojih pričakovanj, represivna pa je agresivna do učencev. Zato se je ta vzgojni stil spremenil v vzgojni stil »laissez-faire«. Kroflič (1997) pa poudari, da gre tu za procesno-razvojni model, ki je prepleten s humanistično tradicijo pogledov na otrokovo naravo in njen razvoj; postmoderno iskanje temeljnih moralnih vrednot in etičnih načel; kurikularna teorija, ki ne raziskuje le neposrednih oblik vzgajanja, ampak kot dejavno vzgojno okolje pojmuje celoto realnega življenja v vzgojno-izobraževalni ustanovi; pravni vidik zaščite otrokovih pravic (človečanskih in psiholoških). Otrok je v vzgojnem procesu aktiven v načelu obojestranske komunikacije med njim in vzgojiteljem, ki se začne uveljavljati šele takrat, ko začno psihologi in pedagogi poudarjati pomen otrokovega neoviranega presojanja, domišljijskega snovanja in moralnega odločanja za optimalen razvoj osebnostnih potencialov. Tu je model avtoritete, ki otroku omogoča doživetje sprejetosti in varnosti, hkrati pa postopno spodbuja osamosvajanje in rahljanje navezanosti na vzgojitelja. Vzgoja ni usmerjena na oblikovanje vnaprej določenih vedenjskih vzorcev, ampak si za cilj postavi podpiranje otrokovih potencialov (razvoj moralnega razsojanja). Osnovne značilnosti prožne družine B.

Coloroso (1996) navede zelo pregledno in zapiše, da se otroci demokracije učijo prek

8

izkušenj, dojamejo, da starši njihove ideje in občutke spoštujejo in sprejemajo ter da ni vedno preprosto uskladiti potreb in hotenj vseh družinskih članov. Vzpostavi se okolje, ki spodbuja ustvarjalno, konstruktivno in odgovorno udejstvovanje, napake se obravnavajo kot priložnost za učenje in razvoj. Pravila so jasna in preprosto definirana; pri njihovem postavljanju izhajajo iz lastnih modrosti, občutka odgovornosti in svoje zaznave otrokovih potreb, pri tem pa neprestano povečujejo priložnosti za otrokovo odločanje in notranje razvijanje. Posledice neodgovornega dejanja so naravne ali logične, obenem so tudi preproste; imajo vrednost in so smiselne. Starši uveljavljajo disciplino z avtoriteto, ki daje otrokovemu učenju življenjsko moč; pokažejo mu, kaj je storil narobe in mu prepustijo, da probleme rešuje sam, in mu predlagajo načine, kako naj jih razreši. Starši otroke motivirajo, tako da bi – kolikor se le da – realizirali svoje zmožnosti, otroke sprejemajo takšne, kot so, hkrati pa jih spodbujajo, da bi postali več kot sami mislijo, da so lahko. Otroci se naučijo sprejemati lastna čustva in ravnati odgovorno, tj. z močnim čutom za samozavedanje: starši se vživljajo v otroke in uporabljajo ustrezne načine za to, da jim kažejo močno množico svojih čustev. Starši otrokom podarjajo veliko objemov, smeha in humorja, otroci se naučijo, da je dotik usodnega pomena pri vzpostavljanju človeških odnosov, s tem ko opazujejo dotike, ki si jih poklanjajo starši med seboj in s katerimi obdarujejo tudi njih – svoje otroke. Ljubezen je brezpogojna: preprosto zato, ker so otroci, in zaradi nikakršnega drugega razloga imajo svoje dostojanstvo in so dragoceni. Starši z vzgledom spodbujajo sodelovanje in sposobnost opravljanja nalog: otrokom z vzgledom pokažejo, kako opraviti različne naloge. Starši otroke učijo, kako naj razmišljajo – otrokom ne dopovedujejo, ampak se z njimi pogovarjajo. Ne ignorirajo jih, ampak jim prisluhnejo. Družina je pripravljena sprejeti pomoč: ne zanika problemov niti jih ne skriva. Starši prepoznajo trenutek, ko je treba poiskati pomoč pri modrejših ali bolj izurjenih strokovnjakih, nasvete pa sprejemajo z odprtim srcem in razumom (prav tam).

1.2.2 Tipi družin

Švajner (1998) piše, da je otrok pogoj, da se oblikuje družina, vendar pa poznamo kar nekaj tipov družin in ne le enega. Če je kakšna družina malo drugačna, jo že teorija označuje za nenormalno. Popolna idealnost je torej dvostarševska družina. Ko družina opravlja svoje naloge, kadar odrasli otrokom omogočijo ustrezen

9

življenjski prostor, jim pomagajo v komunikaciji z zunanjim svetom, so jim za vzgled in otrokom s tem krepijo spoštovanje in samopodobo, se družina pojmuje kot normalna. Satir (1995) pravi, da poznamo več tipov družin, in sicer: nuklearno, enoroditeljsko, reorganizirano, razširjeno in rejniško družino.

Nuklearna družina predstavlja popolno družino, ki jo sestavljajo starši z vsaj enim otrokom. Je dvogeneracijska, sorodniki se v izolirano družinsko okolje nuklearnih družin ne vključujejo in ne pomagajo družini na noben način. Vendar to ne pomeni, da nimajo stikov, saj nuklearne družine dopuščajo nudenje pomoči sorodnikov na različne načine, na primer pri varstvu otrok, gospodinjskih opravilih itn.

Enoroditeljska družina je obstajala že v preteklosti in ni produkt današnjega časa. Delimo jo lahko na enoroditeljsko izvorno materinsko (nastane ob rojstvu otroka in za otroka skrbi mati) in enoroditeljsko izvorno očetovsko (nastane ob rojstvu otroka in za otroka skrbi oče). Lahko pa enoroditeljska nastane zaradi določenih posledic (smrt, razveza) in se deli na posledično materinsko družino in posledično očetovsko družino. Poznamo tudi pogojno enoroditeljske družine, ki nastanejo, če eden od članov družine ni prisoten v družinskem življenju zaradi bolezni, alkoholne odvisnosti ali zaradi katere druge odvisnosti.

Reorganizirana družina je tak tip družine, za katero se uveljavlja kot posledica velikega števila ločitev in ponovnih sklenitev zakonskih zvez (Lawson Jones in Moores 2004). Praper (1995) pa piše, da je reorganizirana družina sestavljena iz starša in otroka z novim partnerjem in njegovimi otroki oziroma s skupnim otrokom. Skupno vsem reorganiziranim družinam je, da se zaradi različnih vzrokov ponovno združijo prej razdružene družine. Praper (1995) navaja tri načine:

mati z otroki, ki se poroči z moškim brez otrok; oče z otroki, ki se poroči z žensko brez otrok, ter mati in oče z otroki iz prejšnjega zakona. Ta tip družine tvorijo ponovno poročeni pari z otroki. Otroci so lahko od enega partnerja, od obeh partnerjev iz prejšnjih zvez ali pa skupni otroci partnerjev. Vsi člani reorganizirane družine (partnerja, otroci, nekdanji partnerji) vplivajo drug na drugega. Vsak mora imeti svoj prostor in vsak član je pomemben za takšno reorganizirano družino.

Razširjeno družino pa sestavljajo od tri do štiri generacije, ki živijo v skupnem gospodinjstvu. Praper (1995) piše, da so vse generacije med seboj povezane in vplivajo druga na drugo. Razširjena družina nastane takrat, ko mladi par ostane pri starših enega od njiju. Ko se jima rodi otrok, so tako skupaj tri generacije – otrok,

10

starši in stari starši. Vendar se s tem, ko živijo skupaj tri generacije, pojavlja večja možnost konfliktov glede vzgajanja otroka. Največkrat prihaja do konfliktov med materjo otroka in babico. Babica si seveda želi, da bi jo vnuk ohranil v lepem spominu, zato mu pri vzgajanju popušča in ga razvaja. Otrok, ki ga vzgajajo hkrati starši in stari starši, postaja zmeden in ne ve, kaj je prav in kaj ne. Razširjena družina funkcionira le, če se vzpostavi partnerske odnose in notranje meje med seboj. Edino tako se omogoči staršem otroka, da lahko vzgajajo otroka brez tekmovanja glede tega, koga bo imel otrok raje. Različni avtorji navajajo, da vse razširjene družine niso enake. Poznamo vertikalno razširjeno družino, ki je sestavljena iz treh generacij, ki so v skupnem gospodinjstvu (stari starši, starši in otroci). S podaljševanjem življenjske dobe takšna družina postaja vse bolj običajna. Naslednja razširjena družina je horizontalno razširjena družina, ko v enem gospodinjstvu skupaj živijo družine bratov in sester (Lawson, Jones in Moores 2004). Klasično razširjeno družino sestavlja več družin, ki so med seboj sorodstveno povezane in živijo skupaj v isti hiši, isti ulici ali na istem območju. Značilna sta strnjena lokacija prebivanja in pogostost obiskov. Zadnja pa je modificirana razširjena družina, v kateri pa živijo ločeno od svojega sorodstva, vendar imajo z njimi redne stike. Takšne družine si med seboj tudi pomagajo in se podpirajo (Barle - Lakota, Počkar in drugi 2004).

Naslednja je rejniška družina, ki ima vse zakonitosti države, vendar je v bistvu za otroka drugačna, druga.

Rejniška družina je celotna družina, ki jo sestavljajo rejnik in vsi družinski člani. V njej veljajo družinska pravila, vloge so razdeljene med družinske člane, v družini se delijo delo in obveznosti. Pomembno je, da se pri odločanju za rejništvo vsi družinski člani pogovorijo o tem, ali so pripravljeni na sprejem tujega otroka, na spremembe v družini, ali so pripravljeni na sodelovanje s Centrom za socialno delo in na sodelovanje z otrokovo matično družino ter skupaj sprejmejo odločitev za rejništvo (Satir 1995).

S posvojitvijo otrok nastane podobno razmerje, kot je sicer med starši in otroki. Pri posvojitvi gre za varstvo otrok, ki nimajo staršev oziroma le-ti za njih ne skrbijo. Pri posvojitvi gre za pravni postopek, ki omogoča pravno razmerje med posvojiteljem in posvojencem. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih posebej določa, da mora družbena skupnost dajati posebno varstvo mladoletnim otrokom, ko je ogrožen njihov razvoj (Geč, Korošec 1999).

11 1.3 Odnos staršev do otroka

J. Lepičnik - Vodopivec (1996) pravi, da so starši po svoji naravni in družbeni funkciji tudi vzgojitelji svojih otrok. Občutek materinstva in očetovstva jim nalaga, da vzgajajo otroke v odgovorne odrasle in da skrbijo za njih. Pri tem so starši običajno nesebični, želijo, da bi njihovi otroci dosegli želene cilje in se pri tem naravno razvijali. Prodanovič (1981) piše, da bi vzgojitelj razumel obnašanje staršev do otrok in da bi uspešno sodeloval s starši, mora poznati nekatere značilnosti staršev. Tako ločimo: preveč skrbne starše, stroge starše, ambiciozne starše, prezaposlene starše in demokratične starše.

Preveč skrbni starši so tisti starši, ki živijo v nenehnem strahu, da se bo otroku kaj zgodilo v času, ko niso ob njem. Prevladujejo predvsem matere. Po navadi ne morejo presoditi otrokovih sposobnosti pri njegovem samoosvajanju, ampak po nepotrebnem pomagajo otrokom pri zadovoljevanju njegovih potreb in njegovih obveznostih. Tako ravnajo od zgodnjega otroštva pa vse do otrokove zrelosti. Ves čas mu dopovedujejo, da tega on ne zmore, jaz bom hitreje; da se ne boš ti mučil, se bom jaz namesto tebe ... Otroci takih staršev postanejo nesamostojni in negotovi.

Otrokov razvoj in njegova odvisnost od staršev se podaljšujeta, če so starši v nenehnem strahu, ki ga občutijo, takoj ko niso skupaj z otrokom. Ti starši menijo, da je njihova prevelika skrb za otroka vrlina in da so boljši od staršev, ki se ne »brigajo«

toliko za svoje otroke. S takim tipom staršev je težko sodelovati in preiti na isto točko razmišljanja. Taki starši z dvomom gledajo na vse, kar se dogaja v vzgojno- varstveni organizaciji. Ob najmanjši otrokovi pritožbi že mislijo, da zanj ne skrbijo dovolj in da ga zapostavljajo. Takšnim staršem je težko dopovedati, da naj se ne bojijo za svojega otroka. Boljše jih je poslušati, da se razbremenijo. Vliti jim je treba zaupanje in jih prepričati, da jih vzgojitelj razume, potem pa počasi razvijati medsebojno zaupanje. Če je otrok doživel v skupini neprijetnosti, je nujno, da te stvari staršem pove vzgojitelj sam in ne otrok (prav tam).

Strogi starši so do svojih otrok strogi, ukazovalni in ne dovoljujejo nasprotovanj. Otroci takih staršev so tihi, ne obnašajo se naravno, ampak živijo v strahu pred kaznovanostjo, o doživljajih iz vrtca ali igre ne pripovedujejo, saj se bojijo, da bi jih starši narobe razumeli. Otrok strogih staršev vedno počne samo tisto, kar mu narekujejo drugi, nikoli ne pove, kaj misli sam, ne doma in ne zunaj. Takšni otroci tudi v vrtcu izpolnjujejo vse ukaze vzgojitelja, vrstnikov in drugih ljudi. Ko ti

12

otroci odrastejo, nimajo svojega odnosa do ničesar. Nekateri se zaprejo vase in ne spustijo blizu nikogar. To, da otrok nasprotuje staršem, še ne pomeni, da jih ne spoštuje, vendar uveljavlja svojo osebnost, svoj jaz. Vzgojitelj se mora znati zadržati, da njegove izjave staršem o otrokovem obnašanju ne bodo vzrok za otrokov strah pred pričakovano kaznovanostjo. Z različnimi oblikami sodelovanja s starši je treba starše opozoriti, da bi bilo bolje otroka spodbujati in motivirati (prav tam).

Ambiciozni starši želijo svoje neizpolnjene ali neuresničene želje za vsako ceno uresničiti pri svojem otroku ne glede na to, ali si otrok to želi ali ne. Če se te želje ujemajo z otrokovimi željami, je uspeh zagotovljen, če ne, pa so starši z otrokom nezadovoljni. Iz tega dobimo nesrečne starše in nesrečnega otroka. Staršem se je podrl načrt, otrok pa je nesrečen zato, ker ga starši ne razumejo. Če starši vztrajajo, naj se otrok razvija skladno z njihovimi željami, se lahko zgodi, da otrok ne bo imel pravega otroštva. Otrok lahko zaradi tega postane brezvoljen, nervozen, nezainteresiran, največkrat brez želja, da bi napredoval. Pomemben vpliv ima vzgojitelj, ko se izkaže, da so starši nezadovoljni zaradi otrokovega nezanimanja, kot so ga pričakovali (prav tam).

Prezaposleni starši so tisti starši, ki se jim kar naprej mudi, vsak trenutek imajo že vnaprej določen in imajo do vsega zelo odgovoren pristop. Njihovo odsotnost želijo nadomestiti s kupom igrač, z izpolnjevanjem nepotrebnih želja ter s kupovanjem nepotrebnih stvari. Vse to se jim zdi pogoj za pravilen otrokov razvoj.

Obveznost staršev je, da otrokom zagotovijo temeljne pogoje za življenje in jim namenijo posebno pozornost, da se bo otrok vsestransko razvijal ob različnih dejavnostih. Takšno prizadevanje zahteva njihov čas in razporeditev dela med družinske člane. Kadar staršem zmanjka časa za otroka, je otrok bolj ali manj prepuščen samemu sebi in naključnim vplivom različnih dejavnikov. V svoji okolici se bo zanimal za vse, kar je vznemirljivo in ne preveč naporno. Zanemarjenost otrokove vzgoje je težava, ki so jo predvsem zakrivili starši. Ko se ti srečujejo z razvojnimi problemi, sta v prvi vrsti kriva okolje in družba, vendar pa bi starši morali najprej najti vzrok v zanemarjanju lastnih obveznostih do otroka. V vseh oblikah sodelovanja s starši moramo poudarjati posledice prezaposlenosti staršev, ki zanemarjajo otroka prav takrat, ko ga otrok najbolj potrebuje. Starše je treba opozarjati, kako pomembno je, da popoldne preživijo skupaj z otrokom, pa čeprav bo potem življenjska raven malo nižja (prav tam).

13

Demokratični starši gradijo svojo avtoriteto na medsebojnem poznavanju, razumevanju in spoštovanju. Osebni vzgled je temelj vzgoje. Ti starši se do otroka vedejo spoštljivo, sproščeno, pogovarjajo se mirno, če je treba, pa tudi povzdignejo glas. Priznajo, če so se kaj zmotili ali če česa ne znajo. Oče in mama skrbita za otroka enakopravno, vplivata na njegov razvoj, skupaj prevzemata odgovornost, kadar nastanejo težave. Demokratični starši poznajo dobre in slabe otrokove lastnosti in se zavedajo, da so tudi sami odgovorni za dobre in slabe lastnosti. Otrokov razvoj spremljajo z doslednostjo, ne samo v družini, ampak tudi v vzgojno-varstveni organizaciji. Pregled imajo nad obnašanjem in uspehom svojega otroka ter lahko lasten vpliv prilagodijo otrokovim zmožnostim, vendar z odločitvami, o katerih so se dogovorili z vzgojitelji iz vzgojno-varstvene organizacije. Otrok takšnih staršev je sproščen, odprt za pogovore, je vesel, srečen in nasmejan, saj ima pri svojih starših ljubezen in varnost (prav tam).

2 NAVEZANOST MED OTROKOM IN STARŠI

2.1 Čustvena vez med otroki in starši

Trajna čustvena vez med dojenčkom in starši je navezanost, ki je obojestranska. K njeni kakovosti prispevajo vsi, dojenček in starši. Navezanost dojenčkom pomaga pri prilagajanju, saj jim zagotavlja, da bodo starši zadovoljiti njihove potrebe (Papalia, Olds in Feldman 2003). Varjačič - Rajko (2007) pravi, da o navezanosti otroka na starše dejansko ne sprašujemo, saj je samo po sebi umevno, da je otrok na starše navezan, Praper (1995) pa dodaja, da o navezanosti lahko govorimo šele takrat, ko otrok začne prepoznavati osebo, ki mu nudi vso nego in podporo.

Marjanovič Umek in Zupančič (2004) pravita, da je navezanost trajna čustvena vez med otrokom in njegovim skrbnikom. Kaže se kot vzorec vedenja, ki otroku zagotavlja bližino odraslega, enega od staršev, vedno ga pripelje v bližino in stik z njim. Vzorec navezanosti vsebuje cel sklop misli, čutenj, prepričanj in načrtov. Ima organski, biološki funkciji zavarovati otroka pred vrsto nevarnosti in razviti sposobnosti za samoobrambo. Varjačič - Rajko (2007) piše, da če je otrok na nekoga navezan, to bogati njegovo družabno sfero in govori o otrokovi pripravljenosti

14

prenesti del nežnega čustva z ožje družine na širši družbeni krog. Navezanost nam pomeni odprtost, radovednost in zaupanje v druge ljudi.

2.2 Faze razvoja navezanosti in tipi navezanosti

Mati in otrok prispevata k varnosti navezanosti. To počneta z odzivanjem drug na drugega. Skoraj vse dojenčkove dejavnosti, ki izzovejo odziv odraslega in prispevajo k navezanosti drug na drugega, so: sesanje, jok, smeh, oprijemanje in gledanje starše v oči. Dojenčki že pri osmih tednih nekatera vedenja bolj usmerjajo k materam kot k drugim ljudem. Zbliževanje staršev z dojenčkom je uspešno le, če se starši odzovejo na dojenčkove odzive z izražanjem navdušenosti ali pa le s toplim odzivom. Z dojenčkom naj imajo starši pogoste telesne stike in mu omogočajo svobodno raziskovanje okolja (Ainsworth 1969, v Papalia, Olds in Feldman 2003).

Razvoj navezanosti po Marjanovič Umek in Zupančič (2004) poteka v štirih fazah:

faza pred navezanostjo, faza oblikovanja navezanosti, faza jasne navezanosti in faza oblikovanja recipročnega odnosa. Faza pred navezanostjo traja do približno šestega tedna otrokove starosti. Dojenčki v tem obdobju še niso navezani na določeno osebo, zato se tudi ne vznemirijo, ali le-te ni v njihovi bližini. Faza oblikovanja navezanosti traja do približno osmega meseca otrokove starosti. Dojenčki se odzivajo na eno ali več oseb, ki skrbijo zanje, kljub temu pa ne protestirajo, če teh dotičnih oseb ni v bližini. Naslednja faza je faza jasne navezanosti in traja do približno leta in pol oz. do dveh let. Dojenčki izražajo nejevoljo, če dotične osebe ni v njihovi bližini. Tudi v njeni prisotnosti ji s pogledom in z gibalno aktivnostjo ves čas sledijo. Predstavlja jim varno zavetje, kamor se med raziskovanjem okolja lahko vedno zatečejo po tolažbo in čustveno oporo. Zadnja pa je faza oblikovanja recipročnega odnosa in traja od približno leta in pol oz. od dveh let naprej. Malčki že razumejo razloge za odsotnost dotične osebe in tudi predvidevajo, da se bo vrnila. Otroci si skozi faze, naštete zgoraj, izoblikujejo trajen čustveni odnos z eno ali več dotičnimi osebami. Te osebe jim dajo občutek varnosti tudi takrat, ko niso prisotne v otrokovi bližini, saj čustveni odnos z njimi ponotranjijo. Razvije se notranji delovni model navezanosti.

M. Ainsworth (po Papalia, Olds in Feldman 2003) je na domu opazovala dojenčke, stare leto dni. Uporabila je tehniko »tuje situacije«, ki jo sestavlja niz osmih dogodkov, ki skupaj trajajo manj kot pol ure. V tej tehniki mati v tem času

15

dvakrat zapusti prostor, dojenčka pa pusti v njem. Prvič ga pusti z neznancem, drugič pa samega, vendar se neznanec vrne v prostor pred materjo. Mati dojenčka znova spodbuja pri igri in raziskovanju ter ga po potrebi tolaži. Avtorica je s sodelavci zaznala tri osnovne vzorce navezanosti: dojenčki z varno navezanostjo, dojenčki z izogibajočo se navezanostjo in dojenčki z ambivalentno navezanostjo. Dojenčki z varno navezanostjo ob ločitvi od matere jokajo in protestirajo, ko se vrne, pa jo veselo pozdravijo. Mater uporabljajo kot varno zatočišče, kamor se lahko po raziskovanju okolice vrnejo po potrditev. Dojenčki z izogibajočo se navezanostjo ob ločitvi od matere le redko jokajo, ko se vrne, pa se je izogibajo. Velikokrat so jezni in se ne zatečejo k materi; upirajo se, če jih pestujemo, še bolj pa, ko jih odložimo.

Dojenčki z ambivalentno navezanostjo občutijo strah še pred materinim odhodom, ko mati zares odide, pa so zelo razburjeni. Ko se mati vrne, dojenčki svojo ambivalentnost kažejo tako, da želijo stika z njo, hkrati pa se ji upirajo, tako da jo brcajo in se skušajo rešiti iz njenega objema. Ta tip otrok ne raziskuje veliko in jih je težko potolažiti.

2.3 Navezanost in uvajanje otroka v vrtec – pot do samostojnosti Pri vstopu otroka v vrtec lahko vidimo, da se otrok zaradi navezanosti na mater težko loči od nje. Tukaj je predvsem pomemben vzgojiteljev pristop. Varno navezan otrok se hitro vključi v dejavnosti in z zaupanjem sprejme vzgojiteljico, a še vedno računa na starševsko pomoč. Ni rečeno, da pri ločitvi od staršev ne protestira.

Izogibajoči se otroci vztrajajo pri svoji neodvisnosti ter ne iščejo pomoči staršev in vzgojiteljev. Čas je tisti, ki bo pokazal, ali se bo otrok v nekem trenutku zlomil ali pa bo vztrajal pri svoji neodvisnosti. Ti otroci se navežejo na druge ljudi, z njimi sodelujejo in so zelo samostojni. Ambivalentno navezani otroci se težko ločijo od staršev in se jih oklepajo. To so otroci, ki potrebujejo čas, da spoznajo nove ljudi, okolje, pozneje pa lahko vzpostavijo dobro navezanost z vrstniki in vzgojiteljem.

Obdobje uvajanja se lahko izkaže za zelo burno obdobje, ki zahteva veliko potrpežljivosti staršev (Varjačič - Rajko 2007).

»Ko otroci telesno, spoznavno in čustveno dozorevajo, se začnejo osamosvajati prav od tistih odraslih, na katere so najbolj navezani« (Papalia, Olds in Feldman 2003: 195) Narava spodbudi v otroku potrebo po osamosvojitvi in

16

uveljavljanju v svetu, v katerem živi. S pravo spodbudo, z njegovim razvojem in s priznanjem za uspeh dobi otrok priložnost za samostojno dejavnost. Ob teh dejavnostih sodelujejo najprej starši, druge osebe v stiku z otrokom in tudi vzgojitelji. Pomembno ob tem je opazovanje razvoja otroka, kaj ga zanima in kako lahko uresniči svoje težnje po tem. Pri vsakem novem dejanju naleti na ovire in težave. Otroku je treba omogočiti, da bo čim pogosteje dosegal uspehe z lastnim trudom, in mu pomagati pri njegovih korakih v svet (Košiček 1992). Varjačič - Rajko (2007) deli otrokovo odvisnost do samostojnosti po starostnih obdobjih. Najprej je odnos z materjo do otroka najtesnejši odnos, čeprav se ga otrok še ne zaveda. To so prvi tedni, ko otrok doživlja mater kot del sebe oziroma okolja. V tem obdobju je otrok popolnoma odvisen od matere, saj je nebogljeno bitje. Po prvih tednih pa se že lahko opazi otrokova aktivnost. Otrokova budnost se podaljša, otrok je bolj aktiven oziroma radoveden, raziskuje materin obraz, telo itn. Otrok se zaveda, da je mati edinstvena in da je okrog njega veliko različnih ljudi, ki se nanj različno odzivajo. S prvim letom pa se začne aktivno raziskovanje okolja. Pred njim je velik spekter novih stvari, ki ga privlačijo. V tem obdobju ne sprejema samo matere, ampak je odprt tudi za druge ljudi. To je obdobje, ko ima otrok težnjo po ločitvi od materinega okolja. Približno do enega leta pa se pri otroku pojavi »separacijska tesnoba«, ki spominja na preboleli »strah pred tujci«. Starše zavede otrokova prejšnja samostojnost in si zastavljajo vprašanje, zakaj je njihov otrok ponovno bojazljiv in si želi njihove bližine. V tem obdobju upade otrokova navdušenost, saj se zave svoje ranljivosti in odvisnosti od matere ali katere koli druge bližnje osebe. Otrok se matere še bolj oklene kot v zadnjem poskusu. Pojavita se otrokova trma ter nihanje med odvisnostjo in samostojnostjo. Otrok se zaveda, da potrebuje pomoč, vendar zanika, da pomoč prihaja od drugje. Tretje leto pa je lažje, saj je to obdobje, ko otrok ne potrebuje več staršev v iskanju tolažbe in varnosti. Zdaj se počuti varnega in se je sposoben v kritičnih trenutkih potolažiti sam. Otrok razume potrebe drugih ljudi, zato ne zahteva več toliko pozornosti zase. To obdobje je sorazmerno ugodno obdobje za uvajanje otroka v vrtec. Otrok se govorno že dobro izraža in to je olajšano dejstvo, da je bolj usmerjen k vrstnikom.

17

3 KOMUNIKACIJA IN MEDSEBOJNI ODNOSI MED VZGOJITELJI IN STARŠI

Človek je predvsem družbeno bitje in brez komunikacije z drugimi ne bi mogel preživeti. Komunikacija ne pomeni samo govorjenja, ampak je vsak odnos in vsaka interakcija med dvema osebama. »Ko govorimo o komunikaciji med starši in vzgojitelji, govorimo o interpersonalni, medosebni komunikaciji« (Lepičnik - Vodopivec 1996: 52). Brajša (1993: 20) piše, da gre tukaj za hoteno ali nehoteno, zavestno ali nezavestno, načrtovano ali nenačrtovano pošiljanje, sprejemanje in delovanje sporočil v medsebojnih neposrednih odnosih ljudi. Medosebno komunikacijo med starši in vzgojitelji, ki se odvija v vrtcu, lahko razumemo kot proces, v katerega vstopajo starši in vzgojitelji z zanje značilnim zaznavanjem, s svojimi stališči, z vrednotami, znanjem, s pričakovanji, z jezikovnimi spretnostmi in izkušnjami. Vse to eni in drugi izražajo besedno in nebesedno. Medosebna komunikacija je navzoča povsod tam, kjer sta navzoča vsaj dva udeleženca. Med temeljne pogoje komunikacije med vzgojitelji in starši prištevamo komunikacijske spretnosti, kot so: sporočanje, poslušanje in pošiljanje povratnih informacij.

Komunikacija je učinkovita, ko prejemnik v sporočilu prepoznava vsebino, ki jo je sporočilu namenil pošiljatelj. Da bi bila komunikacija med starši in vzgojitelji uspešna, so pomembni medsebojno razumevanje, zaupanje, spoštovanje. Vsak izmed teh dveh udeležencev v komunikaciji prihaja s svojimi željami, potrebami in cilji (Lepičnik - Vodopivec 1996).

Medsebojni odnosi med vzgojitelji in starši v vrtcu so pomembni. V predšolskem obdobju je otrok veliko bolj kot kadar koli pozneje povezan in soodvisen od svojih staršev. Takrat je zaradi tesne povezanosti med otrokom in staršem največ možnosti za vzgojiteljico, da posredno vpliva tudi na stališča staršev in tako spreminja tudi njih. Vzgojni stili obeh udeležencev (staršev in vzgojitelj) morajo biti medsebojno usklajeni, da ne povzročamo dodatnih konfliktov v otrokovem razvoju. Starši morajo poznati delo vzgojitelja, saj lahko vzgojitelji le pod tem pogojem od njih pričakujejo participacijo. Zadovoljujoči odnosi med vzgojitelji in starši so pogoj za harmonično in emocionalno stabilnost otrokove osebnosti. Starši naj bi vrtec sprejeli kot ustanovo, v kateri se nadaljuje otrokova socializacija, saj se starši v vrtec ne vključujejo zaradi osebnih potreb po druženju z odraslimi – starši, ampak zaradi potreb svojih otrok (prav tam).

18

J. Lepičnik - Vodopivec (prav tam: 51) navaja, kaj starši pričakujejo od medsebojnih odnosov in komunikacije z vzgojitelji v vrtcu. Pričakujejo, da čutijo, da je njihov otrok v vrtcu sprejet, da ga imajo radi, da se jih posluša, vzame čas zanje, da so razumljeni v svojih bojaznih, stiskah in željah v zvezi z otroki, da se jim prizna, da so dobri starši in da se za težave otroka ne dolži staršev. Vzgojitelji pa od staršev in otrok pričakujejo, da jih sprejemajo, da jih starši cenijo in da jim to tudi pokažejo, da je druženje in partnerstvo s starši potrebno zaradi kakovosti življenja otrok v vrtcu in doma in da se na osnovi povratnih informacij, ki jih dobijo od staršev in otrok, krepi njihova samozavest. Potrebe, ki usmerjajo medsebojne odnose med starši in vzgojitelji, so različne. Različnost potreb, njihovo medsebojno nepoznavanje ter njihovo nezadovoljevanje povzroča pri starših in vzgojiteljih nelagodje in nezadovoljstvo. Ko v medsebojnih odnosih med starši in vzgojitelji potrebe niso zadovoljene, ni pogojev za doseganje kakovostnih medsebojnih odnosov in zadovoljujoče medsebojne komunikacije. Nelagodje v odnosu do staršev so občutili tudi vzgojitelji pri svojem delu, navaja avtorica (prav tam). Za vzgojitelje je to neprijetno doživetje, mislijo pa, da je neprijetno tudi za starše. Zato se vedno trudijo vzpostaviti pozitivno komunikacijo s starši in poskušajo razjasniti mogoče težave in nesoglasja na način, da jih poskušajo razumeti in zadovoljiti njihove potrebe. Prav tako se bo razvilo tudi zaupanje med roditeljem in vzgojiteljem, če bo vzgojitelj sprejemal misli, čustva in reakcije roditelja ter mu nudil podporo in sodelovanje. Če bo roditelj začutil, da ga vzgojitelj ne sprejema, se bo umaknil vase, lahko pa bo kako drugače obrambno ravnal. To pa pomeni, da tako kot drugi tudi vzgojitelji sprejemajo starše pod pogojem, da sprejemajo sami sebe (prav tam).

4 VRTEC IN DRUŽINA

4.1 Cilji in naloge vrtca

Predšolska vzgoja v vrtcih poteka v dveh starostnih obdobjih, in sicer so v oddelke prvega starostnega obdobja vključeni otroci, stari od enega leta do treh let, v oddelke drugega starostnega obdobja pa otroci, stari od treh do šest let. Poznamo tri različne oddelke, in sicer starostne homogene, heterogene in kombinirane oddelke. V homogene oddelke so vključeni otroci v starostnem razponu enega leta, v heterogene

19

oddelke otroci prvega ali drugega starostnega obdobja in kombinirane oddelke, v katere so vključeni otroci prvega in drugega starostnega obdobja (Bela knjiga 2011).

Vrtci nudijo različne programe glede na trajanje in organizacijo dela v vrtcu. Vrtec nudi dnevni program, ki traja od šest do devet ur in lahko poteka dopoldne, popoldne, ves dan ali izmenično. Potem nudi poldnevni program, ki traja od štiri do šest ur in lahko poteka dopoldne, popoldne ali izmenično. In zadnji program je krajši program, ki traja od 240 do 720 ur letno strnjeno ali razporejeno v šolskem letu.

Dnevni in poldnevni ter krajši program so namenjeni otrokom od enega leta starosti do vstopa v šolo (Bela knjiga 2011). Vrtec glede na potrebe staršev v vrtec vključenih otrok vsako leto z letnim delovnim načrtom določi poslovni čas vrtca, ki je lahko daljši od trajanja programa. Vrtec začne poslovni čas ob uri, ko glede na potrebe staršev lahko oblikuje za en oddelek otrok, pri tem pa upošteva normative za oblikovanje oddelkov vrtca, ki jih določa Pravilnik o normativih in kadrovskih pogojih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje (Bela knjiga 2011). Pravilnik o normativih in kadrovskih pogojih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje (Uradni list RS, št. 75/2005, 34. člen) prav tako določa, da lahko občina, ki je ustanoviteljica vrtca, določi najmanjše število otrok, ko je vrtec dolžen začeti oziroma končati poslovni čas. Vrtci so odprti vsak delovni dan v tednu.

Delitev odgovornosti in različnost pristojnosti je pri odnosu med vrtcem in starši zelo pomembna. Ustanova naj družini nudi storitve, ne pa posega v njeno sfero zasebnosti oziroma v pravice staršev. Starši pa ne smejo posegati v strokovnost vzgojno-varstvene ustanove in morajo upoštevati meje svojega soodločanja (Bela knjiga 1995). V Beli knjigi (2011) pa je zapisano, da je treba pri sodelovanju strokovnih delavcev in staršev zagotoviti varovanje zasebnosti obojih in jasno začrtati meje strokovnih odločitev, na katere starši nimajo pravice vplivati. Vrtec mora spoštovati jezik, kulturo, identiteto, vrednote, stališča, navade, prepričanja in običaje otrokovih staršev, kot je zapisano v Beli knjigi (1995).

Pravice staršev otrok, ki jih najdemo zapisane v Kurikulumu za vrtce (2007), so: pravica do izbire programa, v katerega bodo vključili svoje otroke, in obvestil o različnih ponudbah programov v vrtcih, ki morajo biti javno dostopna, pravica do postopnega uvajanja otroka v vrtec, pravica pri sodelovanju, načrtovanju življenja in dela v vrtcu, v oddelku ter po dogovoru z vzgojiteljem aktivno sodelovati pri vzgojnem delu, pravica do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, pravica do sprotnega informiranja in seznanjanja z njihovimi pravicami in odgovornostmi.

20 4.2 Družina in vrtec

Otrok je aktivni udeleženec v vzgojnem procesu, saj zbira informacije iz svoje okolice skladno s svojo razvojno stopnjo. Otrok spoznava zakonitosti narave in družbe, ki ga obdaja, razvijajoč svoje sposobnosti in njegovo radovednost v svet in okolje. S svojim početjem spreminja okolje, ki ga odkriva in v katerem živi. Z izražanjem svojih potreb zahteva od staršev in vzgojiteljev njihovo nenehno aktivnost, povezano z zadovoljevanjem, in pomoč pri zadovoljevanju njegovih potreb. S pomočjo vedenja, emocionalnih odnosov med udeleženci prek stališč in osebnostnih potez posameznikov se velik del vplivov družine in vrtca prenaša na otroka spontano. Otrok se pravzaprav spontano uči določenih postopkov in načinov odzivanja v posameznih situacijah, oblikuje stališča in odnose do življenja, usvaja posamezne osebnostne lastnosti. Na otrokov razvoj vpliva življenje v družini in vrtcu. Če so starši in vzgojitelji entuziasti, se bo otrok naučil uživati v malenkostih, ki jih daje vsakdanje življenje. Če so starši in vzgojitelji iskreni, se bodo otroci naučili odgovornosti in samodiscipline. Starši in vzgojitelji so za otroka model, po katerem se učijo. Učenje po modelu je povsem avtomatično, brez nadzora zavesti. To pomeni, da se bo otrok na enak način učil pozitivnih in negativnih oblik vedenja. Kaj in koliko se bo otrok naučil, je odvisno od stopnje in naravne emocionalne povezanosti s staršem in z vzgojiteljem, osebnostnih lastnosti odraslih in otroka ter od vsebine vedenja. Od otroka je odvisno, ali bo le posnemal obnašanje ali pa se bo z njim poistovetil. Velikokrat se vzgojni postopki staršev in otrok razlikujejo. Na otroka vplivajo eni in drugi nepovezano in neusklajeno. Dogaja se, da o postopkih in načinih, za katere so v družini prepričani, da so dobri, vzgojitelji v vrtcu ne mislijo tako, in nasprotno. Dokler je povezovanje družine in vrtca le na ravni informacij o zadovoljevanju otrokovih bioloških potreb, ostajajo konflikti v stališčih in vedenju med starši in vzgojitelji prikriti. Če pride do tesnejšega stika med vzgojitelji in starši, pa stopijo v ospredje razlike v stališčih, pogledu na razvoj. Izkušnje kažejo na to, da z ustrezno komunikacijo med vzgojitelji in starši ugodno vplivamo na konstruktivno reševanje konfliktov, ki nastajajo med njimi, in s tem obe strani prevzemata svoj del odgovornosti za otrokov razvoj. Tako se vzgoja v družini in vrtcu medsebojno povezujeta, prepletata in dopolnjujeta ter vplivata na razvoj otrok (Lepičnik - Vodopivec 1996).

21

Sodelovanje med starši in vzgojitelji je zapleten proces, ki temelji na obojestranski pripravljenosti za sodelovanje. Številne raziskave (v Lepičnik - Vodopivec 1996), ki so bile opravljene v zadnjih desetletjih pri nas in po svetu, govorijo o nujnosti povezovanja med družino in vrtcem. Povzetki teh raziskav kažejo na to, da je vzgojno-izobraževalni vpliv družine na otroka tako velik, da ga je zelo težko, skoraj nemogoče zamenjati z delovanjem vrtca, kljub različnim, dobrim ali manj dobrim programom, ki jih ponuja vrtec (Lepičnik - Vodopivec 1996).

Sodelovanje s starši v javnem vrtcu poteka na ravni formalnih in neformalnih oblik sodelovanja. Med formalne oblike sodelovanja štejemo: govorilne ure, roditeljske sestanke, svet staršev, svet javnega vrtca, pisna sporočila, telefonske pogovore in elektronska sporočila. Med neformalne oblike sodelovanja pa štejemo publikacijo, s katero se vrtec predstavi staršem, komunikacijo s starši ob prihodih in odhodih otrok v oziroma iz vrtca, nenačrtovane razgovore, oglasne deske v vrtcih, kjer starši pridobivajo pomembne informacije, različni nabiralniki, namenjeni predlogom staršev, odprti dnevi vrtca, tematski dnevi, šole in delavnice za starše, projekti, pikniki, sodelovanje pri razstavah, izletih, športnih aktivnostih, praznovanjih, interesnih dejavnosti itn. (Strojin 1992).

Glede na odnose med vzgojno-izobraževalno ustanovo in starši avtorici T.

Devjak in S. Berčnik (2009) govorita o partnerskem, klientskem in o paternalističnem odnosu. Pri klientskem odnosu je v ospredju predvsem pravica staršev do izbire vrtca za svojega otroka, pri paternalističnem odnosu pa strokovnjaki

»poučujejo« starše. Tak odnos staršev ne postavlja v enakopraven položaj in starši se ne morejo enakovredno vključevati v razpravljanje in odločanje v situacijah, v katerih je treba uporabiti strokovno znanje. Pri partnerskem odnosu pa menita, da gre največkrat za odnos, ki vključuje deljenje odgovornosti, moči (seveda pri vrtcu in šoli ta moč ne more biti enakovredno porazdeljena), izkazovanje naklonjenosti, postavljanje skupnih ciljev ter skupno delovanje. Avtorici ugotavljata, da partnerstvo implicira enakovreden prispevek nečesa vrednega na poti do skupnega cilja. V partnerstvo vključita možnost formalnega odločanja, dolžnosti in interakcijo.

Doseženi cilji so po njunem mnenju rezultat skupnih artikuliranih prispevkov partnerjev, ki pa niso nujno enakovredni. Katero koli definicijo partnerstva ali partnerskega odnosa pogledamo, lahko sklenemo, da vključujejo določeno stopnjo aktivne udeleženosti pri postavljanju in doseganju ciljev, bistveno pa je tudi ugotavljanje pravega razmerja moči med obema akterjema.

22

Delo in sodelovanje s starši izhaja iz teze, da lahko pričakujemo boljše rezultate na področju socializacije otrok, če hkrati strokovno delujemo na otroke in tudi starše. Z vzporednim delovanjem ustvarjamo ugodnejše pogoje za razvoj otrokove osebnosti, uresničujemo načelo medsebojnega sodelovanja in ustvarjamo pogoje za kontinuirano vzgojno delovanje. Sodelovanje je nujno zato, ker otrok z vstopom v vrtec prvič prehaja iz znanega socialnega okolja v neznano socialno okolje. To je pomemben trenutek v otrokovem življenju, saj se otrok prvič sreča z dvema socialnima okoljema. Otrok je pod vplivom različnih dejavnikov v teh okoljih, zato si moramo prizadevati, da se ti dejavniki čim bolj med seboj približajo.

Dogaja se, da v okolju, v katerem živijo in delajo starši, nimajo pogojev za zadovoljitev potreb, kot so potrebe po pripadanju, ljubezni in po spoštovanju.

Pedagoški delavci vrtca, zlasti vzgojitelji, imajo pri tem pomembno vlogo, ki jo lahko uresničujejo z resničnim, vsebinsko bogatim sodelovanjem s starši. Takšno sodelovanje po eni strani krepi in usposablja starše za uspešnejše delovanje na otrokov razvoj, po drugi strani pa vpliva tudi na boljše delovanje njih samih.

Vzgojitelji so postavljeni še pred večjo odgovornost. Od njih se zahteva, da spodbujajo povezovanje s starši, da jih vzdržujejo in bogatijo. Zagotavljanje sodelujočih medsebojnih odnosov med starši in vzgojitelji pa je povezano s korenitimi spremembami njihovih vlog in pojmovanja medsebojnih odnosov (Lepičnik - Vodopivec 1996).

5 POSTOPNO UVAJANJE OTROKA V VRTEC

5.1 Uvajalno obdobje

Otroka je treba uvajati v vrtec postopno. Tudi če je otrokov prvi odziv na vrtec dober, naj ga starši ne bi dlje časa puščali samega. Majhen otrok mora postopoma premagati strah (Demšar 2001). V Kurikulumu za vrtce (2007) piše, da je postopno uvajanje v različne programe vrtca pravica staršev. Še posebej je pomembno, da imajo starši pravico do postopnega uvajanja v vrtec in možnost, da se s strokovnim delavcem dogovorijo za najbolj sprejemljiv način vključevanja svojega otroka v vrtec. Sodelovanje med vrtcem in starši je pomemben vidik kakovosti predšolske vzgoje, saj prav to sodelovanje prispeva k ustreznemu dopolnjevanju

23

družinske in institucionalne vzgoje. V članku (Snoj 2001: 5–7), ki sem ga zasledila, je zapisano, da se v številnih vrtcih srečujejo z ignoriranjem staršev, ki se jim zapira vrata, medtem ko malčki v stiski jokajo dan za dnem, dokler se ne vdajo v novo rutino, ali pa jih obupani starši izpišejo iz vrtca. Na takšen pristop že dolgo opozarja N. Turnšek (Snoj 2001). Poudari, da lahko starši veliko pomagajo v prvih dneh in tednih uvajanja otroka v vrtec. Kakšno bo uvajanje, je prepuščeno vzgojiteljici, ali bo to en dan z vsemi starši in otroki na kupu ali tri tedne ali pa bo naredila načrt za vsakega otroka posebej glede na njegov položaj. So vrtci in vzgojiteljice, ki premišljeno in s posluhom za otroka načrtujejo uvajanje. Sproti spoznavajo starše in otroke, se dogovarjajo in prilagajajo. Vsak otrok se uvaja drugače in to je pomembno. Eni otroci se bodo hitreje uvedli v vrtec, drugi počasneje. N. Turnšek poudarja, da mora biti skupno vsem povabilo k sodelovanju, skupni poti do cilja. A.

Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2011) pravita, da otroku s postopnim uvajalnim obdobjem omogočimo lažji prehod v vrtec in da je uvajanje otroka v življenje v vrtcu proces, ki zahteva svoj čas, pri tem pa je seveda pomembnih več dejavnikov – med prvimi je ta, da se starši in otrok dobro pripravijo na vrtec. Z. Zalokar Divjak (2000) pravi, da je prva prava ločitev otroka od staršev ob vstopu otroka v vrtec. Glede na izkušnje je priprava staršev na ločitev od otroka pomembnejša, saj otroci po navadi hitro prebrodijo prvo krizo, starši pa zavestno ali podzavestno podaljšujejo obdobje uvajanja. Ko mama odide iz skupine, se večinoma otrok hitro potolaži in preneha jokati. Za to poskrbijo vzgojiteljice in za njih je vsak otrok izziv za njeno uspešno delo.

5.2 Posebnosti uvajalnega načina

Pri uvajanju v prvi starostni skupini moramo biti posebej pozorni na otrokovo spanje in hranjenje. Če se otrok še doji, je dobro, da mati začne prilagajati obdobje dojenja na čas doma, da ne bo otrok odvrnjen od prijetnih ritualov, ki jih ima z mamo. Pri spanju pa se otroci v prvem starostnem obdobju zelo razlikujejo. Nekatere bo ob njihovem času preprosto »zmanjkalo«, ne glede na to, kaj se dogaja okrog njih in kdo je z njimi, drugi bodo zaspali le ob prisotnosti mame ali po dojenju. V takih primerih je potrebna strpnost. Za otroke vseh starosti velja, da so jim rituali, ki jih imajo pred spanjem, dragoceni. Tudi okolje, v katerem zaspijo, je zanje pomembno.

24

V vrtcu se srečajo z ležalniki, različnimi zvoki, vonjem itn. Zato je pomembno, da se jim na začetku pričara vsaj nekaj običajnih procedur pred spanjem ali pri samem uspavanju. Otrok v prvem starostnem obdobju še ne zna besedno sporočati, kaj doživlja in čuti. Že njegova utrujenost ga zmede, zato se slabše odziva na starše in vzgojitelje (Varjačič - Rajko 2007).

Tudi uvajanje otrok druge starostne skupine je pomembno, vendar je o tem zelo malo zapisanega oziroma poudarjenega. Veliko avtorjev se opredeljuje le na prvo starostno obdobje. Glede na izkušnje, ki sem jih pridobila pri uvajanju otrok druge starostne skupine, lahko zapišem, da imajo v večini starejši otroci probleme pri navezovanju stikov s preostalimi otroki. Doma so bili vajeni večinoma družbe odraslih, zato ne vedo, kako navezati stik s preostalimi otroki. Tu imajo vzgojitelji in starši pri uvajanju zelo pomembno vlogo. Večina otrok v drugem starostnem obdobju vstopi v vrtec s ponosom, da gre v vrtec. Vse je lepo in prav, dokler ne ostanejo sami v vrtcu. Pomembno je, da se starši z otrokom pogovarjajo o vrtcu, jim povedo, kaj se v vrtcu počne, koga bodo v vrtcu spoznali in na koga se lahko obrnejo, če bodo imeli kakšne težave. Starši naj otrokom povedo, kje bodo oni tisti čas, ko bodo oni v vrtcu, saj bodo tako lažje razumeli starševsko odsotnost in nujnost po vključitvi v vrtec. Pri tem starostnem obdobju je pomemben pogovor, saj ti otroci razumejo in dejansko lahko svojo stisko ubesedijo, kar je pozitivna značilnost, saj v prvi starostni skupini tega ni. Otroci bodo svoj prehod z doma na vrtec lažje preklopili, če bodo imeli s seboj kakšno svojo igračo od doma. Otroci so radovedni in jim ta način pomaga pri navezovanju stikov z vrstniki. Lahko rečem, da se starejši otroci lažje in hitreje prilagodijo kot pa mlajši otroci. Te trditve sem v sklopu empiričnega dela diplomske naloge tudi preverila.

5.3 Priprava otroka na vstop v vrtec

Na prihod v vrtec se pripravljajo otroci in starši, saj bo to za njih nova izkušnja v življenju. Tako kot pri drugih stvareh v življenju je tudi tu pomembno, da smo na nove izkušnje pripravljeni. S pomočjo priprave imajo otrok in starši možnost miselno in čustveno predelati izzive novih okoliščin (Varjačič - Rajko 2007). Za starše otrok, ki začnejo obiskovati vrtec z novim šolskim letom, so organizirani sestanki, na katerih jih seznanijo z delom in življenjem v vrtcu (Demšar 2001).

25

Varjačič - Rajko (2007) meni, da naj bo priprava na prvi vstop v vrtec sproščena in da sploh ni nujno, da je sistematična. Zanjo si vzemimo veliko časa, zato je dobro, da jo začnemo mesec ali dva pred vpisom v vrtec in jo nadaljujemo do dejanskega sprejema.

Starši naj se z otroki o vrtcu pogovorijo. Z otroki druge starostne skupine govorimo o tem, kakšno je življenje v vrtcu, zakaj otroci hodijo v vrtec, kaj se v vrtcu počne itn. Dobro se je pogovoriti o tem, na koga se lahko otrok obrne, če smrka, če je žejen, če mora na stranišče, če ima probleme s sovrstniki, kakšna je v vrtcu hrana itn. Če je otrok pripravljen sodelovati v pogovoru, odgovorimo na njegova vprašanja. Vrtca nikakor ne smemo povezovati z grožnjo, npr.: »V vrtcu boš pa že videl.« Otroku lahko povemo, da se bo v vrtcu igral z otroki in sklepal nova prijateljstva. Če bo otrok pred vpisom obiskal vrtec, ga bo vse skupaj še bolj zanimalo. Starši naj se pogovorijo tudi z osebjem vrtca. Večina vrtcev po vpisu otroka v vrtec pripravi sestanke za starše, na katerih predstavijo program vrtca in odgovarjajo na vprašanja. Vsekakor se je treba pred prihodom v vrtec pogovoriti z vzgojitelji, saj bodo oni tisti, ki bodo v neposrednem stiku z otrokom. Sodelovanje z vzgojitelji je pomembno za uspešno uvajanje in dobro počutje otroka v skupini.

Pomembno je, da starši in vzgojitelj uskladijo poglede na uvajanje, kot so: okvirni čas uvajanja, prisotnost staršev v skupini, kdaj in kako se boste poslavljali od otroka, kaj boste počeli v skupini, ko boste uvajali otroka. V pogovoru z vzgojiteljico se je pomembno pogovoriti tudi o odzivih na občasne ločitve od staršev, otrokovih izkušnjah z otroki in odraslimi, o otrokovih potrebah, najljubših igračah, navadah spanja in hranjenja ter o boleznih. Starši se lahko z vzgojiteljico dogovorijo o obisku vrtca. Tako bodo lahko starši in otrok spoznali prostore v vrtcu (garderobo, igralnico, stranišče, igrišče …) in opazovali potek dela v vrtcu. Starši si lahko z malo domišljije doma pričarajo situacijo iz vrtca in se z otrokom igrajo vrtec. Tako si bo otrok lažje predstavljal, kaj bo počel v vrtcu, kaj bodo počeli vzgojiteljica, kuharica, hišnik itn.

Med uvajanjem otroka na vrtec morajo starši pomisliti na različne razvojne premike, kot so: ukinitev dojenja, hiter prehod na drugačno vrsto hrane, odvajanje od dude ali stekleničke, selitev otroka v drugo spalnico, zahteve po tem, da bi bil otrok suh, če še ni, spremembe ritualov zbujanja in ritualov pred spanjem. Vse te razvojne premike naj starši uredijo pred otrokovim vstopom v vrtec (vsaj nekaj mesecev pred vstopom v vrtec). Med uvajanjem ni zaželeno, da bi pri otroku poskušali doseči hitre razvojne premike. Če se v družini dogajajo kakšne spremembe, kot so: selitev, izguba bližnje