DESPOTIZEM STRASTI ALI ZLO V NARAVI
Je l ic a Su m ič-Rih a
Kaj n a m Sadova e k s tre m n a pozicija, pozicija užitka, pozicija »despotizm a stra
sti« pove o n a še m p o jm o v an ju e tič n ih m aksim in p rin cip o v za kon stitu cijo d ru ž b e n e g a , sk u p n o sti? Z e n o b esed o , kaj j e v Sadu, d a nas še nagovarja, da n as še v e d n o zadeva v živo?
Naš prvi o d g o v o r bi bil tale: če nas Sade še d an d a n es nagovarja, j e to zato, k e r je p o n u d il e n e g a najbolj ra d ik a ln ih poskusov izhod a iz n elag o d ja v k u ltu ri ali, rajši, zagate, k i j e v tem , »da p re p ro sto ni sk u p n e m ere ,« k o t pravi La
c a n , »m ed zadovoljitvijo, ki j o p o n u ja u žitek v svojem p rv o tn e m stan ju, in tisto, k i j e p o sle d ic a zavitih, celo su b lim ira n ih oblik, v k a te re užitek zaplete k u ltu ra .« 1 Sadovo rešitev p ro b le m a , k i j e bil en ak o žgoč v o b d o b ju razsvet
ljenstva, torej n a sam em p ra g u m o d e rn e , k ak o r d an d a n es, ko s e je p a re n te z a m o d e rn e zaprla, o d lik u je artik u lac ija dveh p o tez razsvetljenskih refleksij o škodljivosti k u ltu re : libertinizma, ki išče izh o d v naturalizaciji o ziro m a osvobo
ditvi želje ali, rajši, če u p o ra b im o Sadov lastni izraz, strasti; in fascinacije z zlom o z iro m a s trp lje n je m , ki ga človek p rizadeva svojem u bližnjiku tako re k o č »za
stonj«, »iz čistega užitka«, k o t se tem u reče, s čim er p re o b rn e platonovsko o z iro m a k rščan sk o tezo, p o k ateri n ih č e n e povzroča d ru g e m u zla h o té. S ad o
va p a ra d o k s n a rešitev je torej v tem , d a združi o b e potezi: osvoboditev iz tira
n ije civilizacije, n je n ih zakonov, n o rm , prep o v ed i, vodi p re k n ečesa, k a r je še bolj tiran sk o o d civilizacije, n a m re č p re k zadovoljitve strasti o ziro m a želje.
S adova p ro m o c ija strasti bi nas m o rala op ozoriti, d a se pravzaprav vse p o n u je n e razsvetljenske rešitve vrtijo okoli tele tem eljn e izbire: sreča ali želja.
A ra zm erje m e d sre čo in željo j e in tim n ejše, k o t se zdi n a prvi p og led. S reča zah tev a z m e rn o st, zm an jša n je n a p e to sti o ziro m a odvod e n e rg ije, k ije m ob ili
z ira n a za d o se g o u g o d ja. S reča, skratka, im plicira neki »N e večl«, »Dovolj!«
S reča, k o lik o r n a m re č teži k te m u , č e m u r K ant pravi »zadovoljstvo s ... ce lo t
1 Etika psihoanalize, Seminar VII, Delavska enotnost, Ljubljana 1988, str. 198f.
nim bivanjem «,2 n u jn o zahteva in te rv e n c ijo n a č e la re a ln o sti, in to v in te re s u ugodja.* T e om ejitve p a želja o ziro m a strast ra v n o n e p o zn a. Že o d z a četk a se u m ešča o n stra n n ač ela u g o d ja in n a č e la re a ln o sti. Z ato n i dovolj re č i, d a se sreča in želja izključujeta. Izbrati srečo n e p o m e n i sam o izb ra ti ne-željo, p o m e n i veliko več: zavarovati se p re d željo. S reča, stro g o vzeto, n i d ru g e g a k o t o b ra m b a p re d željo.
P rav ta tem eljn a izbira m ed sre čo in željo la h k o p o jasn i »zavezništva« v iskanju izh o d a iz n elagodja, ki bi sicer o stala p o p o ln o m a n erazu m ljiv a: v ta b o ru »sreče« tako srečam o tako različn e teo re tik e , k o t so to k o ris to lju b n i in egoistični utilitaristi in altruistični R ousseau, v n a s p ro tn e m ta b o ru , ta b o ru
»želje«, p a srečam o asketskega K anta, ki o d m o ra ln e g a su b je k ta zahtev a, d a n e sm e p o p u stiti g led e zakona, v d ru ž b i z ra zv ra tn im S ad om , za k a te re g a j e tisto, g le d e česar subjekt n e sm e p o p u stiti stra st o z iro m a u žitek . T isto, k ar d ruži »čistega« K an ta in Sada k o t u te le še n je am o ra ln o sti, j e n a m re č n e k a čez- m ern o st, k i j e ra d ik a ln o tuja tra d ic io n a ln i etiki, u te m e lje n i n a u g o d ju . Za Sada in za Kan ta je torej sprejem ljiva L acan o v a fo rm u lac ija , p o k a te ri se sre ča o d te g u je »vsakom ur, ki se n e odp o v e p o ti želje«.4 S ad e in K an t se to re j, veliko p re d F re u d o m in L acanom , zavedata, d a p o m e n i izb ira sreče h k ra ti tu d i že žrtvovanje želje.
S adove fo rm ulacije so resd a do d o lo č e n e m e re zavajajoče, k e r postavljajo enačaj m e d srečo in željo: p o Sadu j e n a m re č e d in o n a č e lo sre č n o sti zad ov o
ljevanje strasti, naj so še tako zločinske, se pravi n e z m e rn e in zato tu d i in d ife re n tn e n e le d o d ru g eg a, tem več tu d i d o subjektov e b la g in je .r’ V to lik o bi lahko rek li, d a je sadovska sreča p a ra d o k sn a : j e sreča v ekscesu. P ri S ad u im a m o opraviti s tisto skrajno točko, kjer naj bi sre ča p a ra d o k s n o k o in c id ira la z željo, in to prav v njen i čezm ernosti, ekscesivnosti.
Za Sada, ki tako ko t K ant n e p rizn a v a n o b e n e g a o d tre h tra d ic io n a ln ih tem eljev etike: V rhovno D obro, čast o z iro m a k o ristn o , j e m o g o č e reči, da
21. Kant, Kritika praktičnega uma, (prevedel R. R ih a), A nalecta, DTP, L jubljana 1993, str.
27.
3 Zato je tudi m ogoče reči, skupaj z L acanom , d a ni n asp ro tja m ed načelo m u g o d ja in načelom realnosti, marveč d a je načelo realnosti nadaljevanje načela u g o d ja - z drugim i sredstvi, seveda.
4J. Lacan, »Kant s Sadom«, Spisi, DTP, L jubljana 1994, str. 263.
5 Sade je tu pravo nasprotje Rousseauja, za katereg a strast ni že po naravi transgresivna, pač pa dobi šele v družbi »tisto nebrzdano gorečnost, zaradi katere je ljudem često p o g u b na«, cf. Razprava o izxioru in temeljih neenakosti med ljudmi, ŠOU, L jubljana 1993, str. 52.
Rousseau torej že afirm ira ločnico m ed srečo in željo, saj j e prav želja tista, ki po R ousse
auju naredi tako pustošenje m ed civiliziranimi ljudm i. V n ek em rad ik aln em sm islu narav
ni človek ne pozna želje ali, kot zapiše R ousseau, »srcem divjakov n e govori; vsakdo m irn o čaka vzgib narave, se m u p re d a brez izbiranja in z več u g o d ja kot besnenja, in k o je p o tre bi zadovoljeno, vsa želja ugasne.« Ibid., str. 51 (mi p o d črtu jem o ).
p o lje e tič n e g a re v o lu c io n ira , s te m , d a v n asp ro tju s tra d ic io n a ln o etiko, ki iz svojega p o lja izključuje užitek, ki n ič e m u r n e služi, ta povsem n ek o ristn i uži
tek p o v zd ig n e v zak o n za vse.
Pri S ad u je m o d u s uživanja k o t k o n stitu e n s subjektove eksistence postav
ljen v prvi p lan . Kako ra z u m e ti ta p rim a t užitka? Površno b ra n je Sadovih d el bi nas la h k o n a p e lja lo n a n a p a č n o in te rp re ta c ijo , po k ateri naj bi v n elag o d ju v k u ltu ri à la Sade v prvi vrsti šlo za pravico d o užitka, se p ravi, za osvoboditev u žitk a izp o d tiran ije zakona, civilizacijskih sp o n in m oralističn ih p rep ov od i.
T isto, za k a r g re v d e sp o tiz m u strasti, ravno tako ni subjektova »sprava« z užit
kom , ki m u j e n e z n o se n . Sadova p o z ic ija je veliko bolj ra d ik aln a: n e g re n a m re č za prav ico d o užitka, tem več za pravice užitka, d ru g a če p o v ed a n o , g re za e k s tre m n o pozicijo, k jer m o ra su b jek t v im perativu uživanja p re p o z n a ti svojo željo. U ž ite k je zak o n želje, bi lah k o rekli.
*
S ade to rej sto p i v etik o in p o litik o ko t zagovornik pravic, n e človeka, m ar
več užitka. T o d a ali sp lo h lah k o o bstaja nekaj takega kot etik a in, p osled ičn o , p o litik a užitk a, če p a j e u žitek p o definiciji solipsističen, avtističen, zu n an ji d isk u rzu , torej n ek a j, česar ni m o g o č e posredovati d ru g e m u ? In n a ro b e , č e je zastavek S adovega p ro je k ta realizacija tiranije užitka ozirom a despotizm a strasti p rav n a rav ni sociusa, p o te m se m o ra m o vprašati, k a k š n a je d ru ž b e n a vez, ki se u te m e lju je n a n e č e m , k a r je n a prvi po g led z njo n ek o m p atib iln o ? Kakšni so torej pog o ji za m o ž n o st za sadovski »inter esse«, če p a se u te m e lju je n a volji d o užitka?
K o n tra d ik to rn o s t te g a p ro je k ta se m anifestira že na ravni sam ega S ado
vega dela, v n jegovih n a prvi p o g le d izključevalnih pozicijah. Sade n a en i stra
n i zagovarja n ajbolj b ru ta ln i d esp o tizem , celo suženjstvo, skratka, re d gospos
tva, n e e n a k o sti. N a d ru g i stra n i p a nič m anj o d lo čn o ne b ra n i n asp ro tja tira
nije, re p u b lik e , n je n e eg a litarn o sti. Skratka, n a en i stran i h valnica desp otiz
m a v vseh m o ž n ih u p o d o b a h , n a d ru g i hvalnica anarh ije, p o p o ln o m a svobod
n e cirk u la cije izp rijen o sti, in to n e g led e n a socialni status ali spol. Kako razu m eti ta n o tra n ji a n ta g o n iz e m Sadove misli, h k ra tn o st d veh izključujočih se p o litičn o -etičn ih u to p ij: b a rb a rsk e g a in n ee g alita rn eg a d espo tizm a n a en i stra
n i in p o litič n e g a in sp o ln e g a eg alitarizm a n a drugi?
V n a d a lje v a n ju b o m o pokazali, d a j e ta ra z d o r n a d d o lo č e n s Sadovim p ro b le m a tiz ira n je m ro u sseaujevske etike »sočutja« in različn im i razsvetljen
skim i teo rijam i n a sta n k a d ru ž b e n e vezi.
Vso Sadovo e tik o bi lah k o izpeljali iz postavitve n a glavo rousseaujevsjega n a č e la n a ra v n e , d o b r o h o tn e re cip ro čn o sti. Sade n am re č n e n a re d i d ru g e g a k a k o r d a d o b ro d e ln o s t, srčiko R ousseujeve m aksim e, ki se glasi: »Delaj sebi
d o b ro tako, da čim m anj, k o t je m o g o če, šk o d u ješ d ru g e m u « 1’ n a d o m e sti z
»delanjem zla«: »Delaj sebi d o b ro (ali zlo ), tak o d a čim bolj, k o t j e m o g o č e škoduješ d ru g em u .«
V č e m je opozicija, k ijo im p licirata rousseaujevska o z iro m a sadovska m ak sima? Najbolj uveljavljena in te rp re ta c ija je tista, p o k ateri - za razlik o o d R ous
seauja, ki naj bi afirm iral D rugega, č e p ra v je ta »po m oji p o d o b i« - naj bi S ade tega D ru g eg a p o p o ln o m a zanikal. V to sm e r g re še d a n d a n e s e n a najbo lj lu cid n ih in terp re tacij Sada, n a m re č in te rp re ta c ija P. K lossowskega, Sade, moj bliznjik, tista in te rp re ta c ija n a m re č , ki im a n e d v o m n o veliko zaslug zato , d a sm o S ada sploh začeli b ra ti k o t »resnega« p o litič n e g a in e tič n e g a m isleca.
R ehabilitacijo strasti o ziro m a osvoboditev u žitk a p re k n jeg ov e n a tu ra liz a c ije , če povzam em o srž Sadovega p ro g ra m a , sp re m lja tisto, č e m u r Klossowski p r a vi » renatu ralizacija krutosti«. Po Klossowskem p a j e prvi k o ra k k » re n a tu ra li- zaciji k ru to sti zan ikanje re aln o sti bližnjika, izp ra zn itev v seb in e sam eg a p o jm a bližnjika.«7
P arad oks Sadove etike krutosti, k o tjo ra z u m e Klossowski, naj bi bil v tem , d a v sam i gesti uničevanja, u b o ja d ru g e g a , tistega, ki se m i v re c ip ro č n e m ra zm erju kaže ko t m oj p o d o b n ik , n jeg o v a re a ln o s t to liko bolj za trje n a : »Zdi se, d a n i n ič bolj protislovno pri S ad u k ak o r ta p re lo m z d ru g im , saj se prav ukinitev n aših obveznosti do d ru g e g a in s te m tu d i n jeg ov a izključitev iz m o je ra h lo č u tn o sti, u re sn ič u je z dejanji, ki o b vsej svoji n asiln o sti zahtevajo d r u g e ga in h k ra ti s tem vzpostavijo tako re a ln o s t d ru g e g a k a k o r tu d i m e n e sam e
ga.«8
T o d a tu se pokaže »kratkost« te sicer izvrstne in te rp re ta c ije , ki nas j e , k o t re č e n o , šele n aučila b ra ti Sada. P re p ro s to p o v e d a n o , n e le d a se d ru g e g a n i m o g o če znebiti, n e g led e n a u p o ra b o sredstev, rav n o n a s p r o tn o , n e u n ič lji
vost d ru g e g a je pogoj m ožnosti n eizk o ren ljiv o sti d estru k c ije . N e g re n a m re č za to, d a se Sadu ali, rajši, njegovim ra zv ra tn e žem n e p o sre či d o k o n č n o izni
čiti d ru g e g a , da se m u ta tako re k o č za h rb to m n e n e h n o vrača. Kajti če g e n e ra liz iran a a-patheia, ki izključuje vsako afektivn o u p o štev an je d ru g e g a , n u jn o prikliče fa n to m d ru g e g a, se m o ra m o p ri p riči vprašati: k a te re g a D rug eg a?
S ade n a m re č n e zanika obstoja d ru g e g a , pač p a ga razcep i: n a en i stra n i je d ru g i k o t »objekt« razvratneževih m an ip u lacij, m u č e n ja , to j e , n aiv n a žrtev, d o k a te re j e razvratnež lahko povsem in d ife re n te n , če tu d i n e m o re b iti in d i
fe re n te n d o golega dejstva n je n e g a obstoja, d o n je n e razpoložljivosti. B rez p rilo ž n o stn ih žrtev sadist pač n e bi m o g e l doseči tistega, za k a r m u zares g re, n a m re č zadovoljitev užitka. R e sje , d a la h k o S adov ra zv ra tn e ž za svojega bliž-
r' Cf. J.-J. Rousseau, Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi, str. 50.
7 P. Klossowski, Sade mon prochain, Seuil, Pariz 1971, str. 129.
8 Ibid., str. 134f.
n jik a re č e »Kaj so vsa b itja n a svetu v p rim e ru z e n o sam o m o jo željo?«, n e m o re p a biti in d ife re n te n to teg a im perativa užitka, do tega d ru g e g a D ru g e
ga, če sm e m o tak o reči, tiste in stan ce , za k atero perv erzn ež »gara«, tiste in
stan ce , g le d e n a k a te ro se sam p erv erz n ež desubjektivira, s p re m e n i v objekt, v o ro d je za »zagotovitev u žitk a / t e g a / D rugega«.'1
Kaj j e p o S ad u ta d ru g a in sta n c a D rugega, če n e m o re biti Zakon? T o je N arava o ziro m a , n a ta n č n e je , narav n i zakon, kolikor zapo ved uje užitek. N a
ravni zak o n je v n e k e m sm islu n eg acija zakona v ju rid ič n e m sm islu, k e r zapo
v ed u je tisto, k a r ta ju rid ič n i-m o ra ln i zakon prepoveduje: n a m re č užitek.
T a za k o n se m a n ife stira k o t glas sam e n a tu re , im perativ ni glas, ki zapove
d u je u ž ite k in ki se izraža s p o m o č jo strasti. Strasti, bi lahko rekli, so organ i, in s tru m e n ti za realizacijo z a k o n a narave, o ziro m a strasti so nosilec, o p o ra , ki o m o g o č a tran sm isijo glasu N arave.
R azm erje m e d su b je k to m in D rugim j e p o tem tak em že o d začetka p o stavljeno k o t a sim e trič n o , g re za n e e g a lita rn o razm erje d o m in acije in p o d re jen o sti, kajti ra zu zd a n čev a volja d o užitka se že ravna po im perativu: Uživaj!, p o zapoved i, ki j o d o b i o d narave. R azuzdanec j e torej n ajp re j v poziciji n a slovljenca zapovedi, » k a te g o rič n e g a im perativa« užitka. R azuzdan ec ni in k ar
nac ija volje d o užitka, m arveč in stan ca, ki im perativ u žitka n ap rej aplicira nase: prvi g a sliši in se m u p o d re d i. Bistveno pri tem je , k o t že re č e n o , d a se ra z u z d a n e c n e že n e za la stn im užitkom , pač p a »gara« za »užitek« N arave. V toliko j e ra zu zd a n čev a p ozicija p arad o k sn a: g led e n a žrtev n a sto p a k o t tisti, ki o b v lad u je situacijo, sk ratka, k o t g o sp o d ar, glede n a užitek, za k a te re g a m u g re, p a k o t o ro d je o z iro m a k o t izvrševalec volje D rugega. Prav ta p a ra d o k sn a pozicija o m o g o č a n a m re č , d a se razu zd a n ec n a n ek i n a č in d ek u lp ab ilizira g led e n a trp lje n je , ki ga povzroča, in to k ar v dveh ozirih: Prvič zato, k e r s tem , d a trp in č i d ru g e g a , iz p o ln ju je voljo Narave; dru g ič p a zato, k e r j e to zlo, ki se lep i n a voljo d o užitka, ta zli užitek, vpisan v sam naravni zakon. L ahko bi rek li, d a j e p o S ad u N arava tista, ki h o če zlo. Pri S adu volja d o u žitka sovpade z voljo p o d estru k c iji, k e r lah k o narav a »uživa«, t o j e , uveljavlja svojo voljo, e d in o če se iztrg a iz vsiljene j i »druge« narave, zakonov, ciklov, ki vežejo in o m e ju je jo n je n o u stv arjaln o m oč. N arava torej n e m o re d ru g a č e »uživati«, k a k o r d a h o č e zlo.
Tisto, k a r k a ra k te riz ira razu zd an čev o pozicijo p o tem tak em ni toliko volja d o užitka, k o t n e k a vednost, n a m re č v ed n o st o užitku, v e d n o st o tem , d a s svojim d e la n je m zla, s svojo destru k tiv n o stjo p o m ag a naravi, da »uživa«, da m a n ife stira svojo m o č in ustvarjalnost, s tem ko se osvobodi okovov. S ad istje tisti, ki ve, d a s tem , d a išče u žitek , izpolnjuje zakon narave. Skratka, sadistova
'•'J. Lacan, »Subverzija subjekta in dialektika želje v freudovskem nezavednem «, Spisi, str. 302.
v ed n o st j e najprej in predvsem v e d n o st o sk lad n o sti m e d zak on i u ž itk a in n arav n im zakonom , o skladnosti s sp re g o destru k cije-k reacije.
T o d a ta v ed n o st o užitku im a, k o t vem o o d L acana, razd elitv en i u č in e k za subjekta, sam o d a se p o lu ti tega ra z c e p a »avtonom izirata«: žrtev in ra z u z d a nec, vzeta skupaj, m ateria liz irata ta su b jek to v razcep , ki se p ri S ad u m a n ife sti
ra k o t razcep m e d vednostjo in n ev e d n o stjo g led e u žitka. T u j e tre b a b iti skraj
n o prev id en . N e gre za p o p o ln o p re k riv a n je m e d v ed n o stjo in u žitk o m . Kajti vsa p o a n ta Sadovega p o d je tja je v tem , d a n e uživa le tisti, ki ve. Kaj prav zaprav h o č e ra zu zd a n ec »dopovedati« žrtvi? D o p o v e d ati ji h o č e , d a uživa, p a če to v e , ali ne: žrtev ne ve, d a uživa, p a v seeno uživa.10
Če torej razu zd a n ca specificira v e d n o s t g led e užitka, p a k re p o s t o p r e d e ljuje tiste, ki so p re d e stin ira n i za ra zu zd an čev e žrtve, in to n a ta n k o v tisti m eri, v kateri n ičesa r n e vedo oziro m a n o č e jo v ed e ti o užitk u. Žrtev, za razliko o d razu zd a n ca, n e sliši glasu D rugega, zato n e ve, d a s p riza d ev an je m za u žitek pravzaprav izpolnjuje zakon narave. T isto, k a r n e k o g a p re d e s tin ira za žrtev, j e torej p rav n ev ed n o st, n ep o zn av an je im p e ra tiv a užitka. Ž rtev j e to rej n ajp re j žrtev utvar, iluzij konvencij, zakonov, artefaktov.
S ade torej p o zn a dve vrsti zako nov o z iro m a za črta o po zicijo m e d Z ako
n o m z veliko začetnico, k i j e zakon narav e, in zako ni, k o n v en c ija m i, k i j i h vsiljuje d ružba. Žrtev je zaznam ovan a s k re p o stjo n e v e d n o sti g led e izvora za
konov, ki se jim p o d re ja . Žrtev n a m re č n e vidi, d a so zak o n i, k i j i h sp o štu je, p o p o ln o m a arb itrarn i: zakonska zveza, d ru ž in sk e zveze, p o k o rn o s t o tro k star
šem , skrb staršev za o tro k e itn. N e v e d n a p a j e rav n o tak o g led e p ra v e g a zako
na, zak o n a Narave, k ij e h k ra ti zakon užitka. L ah k o bi rek li, d a j e sadovska žrtev ra zce p lje n a m ed dva m o d u sa n ev e d n o sti: n e v e d n o s t g le d e zakonov, ki j i h sp o štu je, čeprav jih n e bi bilo tre b a , in n e v e d n o s t g le d e Z ak o n a , ki b i ga m o rala spoštovati, p a ga ne, k e r g a n e p o zn a , ali p a ga p o z n a v p o tv o rje n i obliki, k o t izprijenost, k ije ravno kršitev zakonov.
Z ato ni m ogoče spreg led ati, d a sadovsko p o d je tje n im a zgolj e tič n e in po litičn e razsežnosti, m arveč tu d i p ed a g o šk o . P ed ag o šk o , k e r h o č e svojo v ed
n o st p re n e sti n a žrtev. T o j e sicer razv id n o že iz n e s k o n č n ih p o d u k o v žrtvi.
Vsaka sean sa m u č e n ja je p o s p re m lje n a s p o u k o m o tem , č e m u m u č e n je služi.
M učen je torej ni sam o sebi n a m e n , a m p a k j e tran sm isija n e k e v e d n o sti, o kateri žrtev nič n e ve, n o če n ičesa r v edeti, zato j o j e tre b a k te m u m alo bolj g ro b o sp o d b u d iti.
10 Povejmo m im ogrede, da ta predpostavljena vednost o užitku velja za vse perverzije, ne samo za sadovske junake. Vsak perverznež izhaja iz predpostavke, d a j e užitek v telesu in perverznež išče tisti kos ozirom a del telesa, ki uživa, išče sedež vizitka, tisto točko, kjer telo uživa. Z drugim i besedami, če sadist ve, kako priti do užitka, ne glede na to, kaj hoče žrtev, potem bi lahko rekli, da prisili žrtev, da se sooči z užitkom , o katerem noče ničesar vedeti.
K ljučno p ri te m p a je , d a ra zm erja m ed m učiteljem in žrtvijo ne priličim o ra z m e rju m e d g o sp o d a rje m in sužnjem , k o t ga oriše A ristotel. In ravno tako ni m o g o č e s p re g le d a ti razlike m e d H eglovo dialektiko h la p c a in go sp o d arja in S adovim ra z m e rje m m e d ra b lje m in žrtvijo. Pri Sadu n i d ialek tičn eg a raz
m erja: žrtev ni n o silk a n o b e n e v ednosti, n e služi n o b e n i sm o trn o sti. T rp lje
n je sadovske žrtve n i trp lje n je dela, k ije ko ristno, pač p a j e dvojno n ek o rist
no: n e služi n ič e m u r, k a r j e povsem p o d v ržen o kap ricam , m u h a m rabljeve volje. In d ru g ič, sadovska žrtev p re n a ša to trp ljen je zato, k e r je , še p re d e n p o sta n e sadistova žrtev, že žrtev p red so d k o v k reposti, konvencij svojega d ru ž
b e n e g a okolja: lju b e z e n d o o tro k , p o k o rn o st o tro k očetu, ž e n in a p o d re je n o st m o žu itn. V n e k e m sm islu bi lah k o o žrtvi rekli: sam a s ije kriva. Z adostuje, d a se v p rašam o , zakaj se sadovska žrtev p o d re d i, zakaj se niti n e p oskuša b ra n iti - n o b e n e g a p riz o ra n e n a jd e m o p ri Sadu, kjer bi žrtev svojega m učitelja, d e n i
m o , u g riz n ila vsaj v roko. S adov o d g o v o rje očiten: žrte v se n e b ran i, n ajprej in p re d v se m zato, k e r j e že v n ap rej v p o d re je n e m položaju: h če rk a ali sin do o če ta , ž e n a d o m oža, m la d o d e k le do plem iča ali d u h o v n ik a itn. K repost sa
dovske žrtve je n a nek i n a č in v n jen i nevedn osti, n ep o zn av an ju n arav n eg a zak o n a, volje d o užitka. R azu zd an ec p a to p o d re je n o pozicijo žrtve izkoristi za p ro d u k c ijo u žitka. V sadovski viziji d ru ž b e gre torej za n e k a k šn o kohabitacijo n a ra v n e g a in civ ilnega stanja, še več, lahko bi rekli, d a n arav n o stanje parazi- tira n a civilnem , n e seveda v p o m e n u uveljavljanja zakona m očnejšega, pač pa prej v sm islu izk oriščanja d a n e konstelacije, to je, n e e g a lita rn e g a režim a, ki že o b staja v civilni dru žb i.
K a k š n a je torej sadovska d ru ž b e n a vez, če j e u te m e lje n a n a pravici do ra z b rz d a n e g a uživanja, p ri č e m e r j e le-to izen a čen o z izpolnjevanjem do lžn o sti d o D rugeg a?
Prvič, sadovska d o lž n o st d o D ru g eg a postavi v d ru g a čn o , veliko bolj p ro b le m a tič n o luč d an e s tak o o p ev a n o o d p rto st do D rugega, o d g o v o rn o st d o D ru
gega, z a d o lž e n o st D ru g e m u , b rž ko se pokaže, d a ta D rugi h o če zlo. D rugič, sadovski p ro je k t, ki h o č e realizirati voljo »najvišjega bitja zla«, postavi tako n a laž d a n d a n e s najbolj uveljavljeno in terp re tacijo , po k ateri Sadova apologija volje d o u ž itk a izn iču je tako d ru g e g a k o t m o žn o st d ru ž b e n e vezi.
N a prvi p o g le d se zdi, d a j e ves zastavek Sadove kritike razsvetljenske eti
ke in p o litik e v tem , d a izpostavi ra d ik a ln o n e k o m p a tib iln o st d ru ž b e n e vezi in strasti: strast izolira, ločuje. K ot ta k a je strast negacija, un ičevalka d ru ž b e n e vezi. J e »zločin« n a d d ru ž b e n o vezjo, k er strast p o definiciji ne p o zn a m eja, o m ejitev, d ru ž b e n a vez p a n e bi bila m ogoča, če n e bi tem eljila n a om ejeva
nju.
A ta in te rp re ta c ija - p o k a te ri strast in sk u p n o st v n ek em ra d ik a ln em sm islu n e g re sta skupaj, se izključujeta - čeprav je n a neki ravni gotovo perti-
n e n tn a , sp reg led a, d a m o ra Sade p re d p o sta v iti za goli p o g o n strasti, za golo zadovoljevanje gonov, m in im u m sociabilnosti, p re k k a te re Sade u p riz a rja vzpo
stavitev razm erja nesociabilnosti: nasilja d o m in a c ije in suženjstva. R e d u c ira ti Sada n a kritiko razsvetljenske d ru ž b e n e vezi k o t u tv are p o m e n i sp re g le d a ti, d a etič n a in p o litičn a re h ab ilitac ija strasti o z iro m a u ž itk a p o tre b u je vsaj m in i
m u m d ru ž b e n e vezi.
T u g re za dva m ed seboj povezan a p ro b le m a : prvič, S ade m o ra po k azati, d a u žitek in d ru ž b e n a vez nista a n tin o m ič n a . In d ru g ič , p o k azati m o ra , kako d ru ž b e n a vez, u te m e lje n a n a užitku, k ije p o d efin iciji n e e g a lita re n , zasužnje- valen, o m o g o ča d ru ž b e n o enakost. S kratka, rešiti m o ra p a ra d o k s k o in c id e n - ce en ak o sti in neenakosti.
Z ado stuje, če si m alo pobliže o g le d a m o Sadovo fa n ta z m o prav ice d o u žit
ka, pravice do u p o ra b e k ate re g a koli d e la telesa d ru g e g a za d o se g o svojega užitka. Realizacija te fantazm e p re d p o sta v lja n a m re č obstoj civilne d ru ž b e in n je n ih institucij, v zadnji instanci d ržav n ih p risiln ih o rg a n o v , ki sk rb ijo za to, d a se vsi, zlasti žrtve, ravnajo v skladu s sadovsko m aksim o. S adov ra b elj m o ra im eti zajam čeno pravico, v p rav n em p o m e n u , d a zad ov olju je svoje strasti, go
tovost, d a lah k o prisili svojo žrtev v vlogo o b je k ta .11
T u se skratka pokaže, d a Sadovo ra z b rz d a n o zadovoljevanje strasti rav no ni tako sv o bodn o in a n a rh ič n o . T o č k a ra z h a ja n ja m e d S ad o m in a n a rh is ti se najbolj ja s n o p okaže ob vprašanju av to n o m ije in d iv id u a, k i j e za a n a rh is te , k o t j e zn a n o terminus ad, que in terminus ad quem. Z a S ada p a j e a v to n o m ija individ ua izključena že o d začetka. A v to n o m n i in d iv id u u m la h k o n a m re č za
v rne vlogo žrtve, k a r je za S ada nezam išljivo. Vsa p o a n ta n jeg ov e fa n ta z m e je , d a žrtev hočeš-nočeš p ristan e n a to vlogo: če že n e p o svoji volji, p a s prisilo.
Zato je za realizacijo sadovskega p ro je k ta bistveno, d a o b stajajo in s tru m e n ti, institucije, ki to om o g o čajo - in to n e zgolj n a ravni p riv a tn e g a k lu b a. S ada torej n e zanim a razm erje d o m in acije n a ravni »zasebnosti«, ki v n ič e m e r n e ogroža o bsto ječe d ru ž b e ali n je n ih institucij. P rivatni k lub i za u re sn ič e v a n je sp o ln ih fantazem , n ekakšni s-m klubi, prav lah k o o b stajajo v o kviru d a n e g a reda. P ri Sadu p a gre za univerzalizacijo n jegove fa n ta zm e n a družbeni ravni, k ar im a za posledico ravno sesutje vseh institucij teg a re d a. G re m u , sk ratk a, za realizacijo fantazm e n a ravni sociusa, to je , za tra n sfo rm a c ijo so ciu sa in n e
11 Lacan j e eden prvih, ki opozori n a zvezo m e d univerzalizacijo in prisilo: »Tako je pravilo, ki naj se m u podvrže volja vseh, četudi j e učin ek d ru ž b e n e prisile še tako šibak.«
»Kant s Sadom«, str. 247. Kajti nič ni m anj vprašljivo za razvratneža kot p rep rič a n je , da im a tako rekoč pravno zajam čeno pravico, d a kogar koli p o d re d i svojim m uham . Dol- m ancé to eksplicitno zatrdi v Filozofiji v budoarju: »če j e n esp o rn o , d a sm o od narave p re jeli pravico, d a izražamo svoje želje, n e d a bi se kakor koli ozirali n a vse ženske, p a nič m anj ne drži, da im am o tudi pravico, d a jih prisilimo, d a se pok o rijo našim željam.« (VIII, str.
502)
za iskanje niš v o b sto je č ih in stitu cijah , ki so bolj ali m anj p re d v id e n e za eksce
se k o t n e k a k še n v en til za zn ižan je tenzije, ko grozi, d a bi d ru ž b e n e m u telesu la h k o p re k ip e lo . S ad u g re za generalizacijo ekscesa ali, rajši, gre m u za vzpo
stavitev take d ru ž b e n e , p o litičn e -p ra v n e u red itve, v kateri j e eksces zakon.
G re za p ravico ali celo d o lž n o st d o užitka, k olikor ta rav n o ni nekaj zaseb
n eg a , a m p a k javnega. Kajti, k o t re č e n o , S ade zahteva nič m anj k ak o r to, d a država o z iro m a n je n p ra v n i sistem san k c io n ira ta pravico d o užitka k o t obvez
n o s t vsakogar. In e d in o v okviru rep u b lik a n sk ih , eg a litarn ih institucij d o b i sadovska fa n ta zm a, univerzalna prostitucija, svoj p o ln societalni, p o litičn i in etič n i im pak t.
Z u n iv e rz a ln o p ro stitu c ijo h o č e Sade rešiti n a prvi p o g led nerešljiv p ro b lem k oeksistence en ak o sti in n ee n ak o sti ozirom a kohabitacije despotizm a stra
sti, ki izključuje re c ip ro č n o st, in univerzalizacijo strasti, užitka, go na, to je tistega, k a r n im a zn a čaja u n iv erz aln eg a zakona, kvečjem u bi lahko rekli, da im a značaj najbolj p a rtik u la rn e g a zakona, če p ra v je u n iv erzalno dejstvo, d a to p a rtik u la rn o s t sre č a m o p ri vseh človeških bitjih.
D a p ri S ad u n i e n o u m n e rešitve tega p ro b lem a , je razvidno iz tega, da p o sk u ša s tre m i sukcesivnim i m o d e li odgovoriti n a vprašanje: K atera in stitu c io n a ln a fo rm a u stre z a realizaciji zak o n a narave v d ružbi, to je , zakona užitka, ki je za S ada najvišji in e d in i leg itim e n zakon?
M o žne so tri rešitve za institucio n alizacijo desp o tizm a strasti: p o litičn i d e sp o tiz e m , »etatistični socializem « in » razuzd ana repu blika« . Vsi trije sadov
ski m o d e li d ru ž b e im ajo s k u p n o to, da gre za p o litičn e režim e, kjer vladajo strasti in k jer m o ra jo zakoni prisp ev ati oziro m a om ogo čati k o ru p cijo ljudstva, njegovo lib ertin izacijo .
N a prvi p o g le d se zdi, d a j e p o litičn i despotizem e d in a leg itim n a opcija za realizacijo d e sp o tiz m a strasti. D espotizem strasti je po Sadu tre b a vzeti d o b e se d n o : strast zasu žnjuje, p o d re ja , zahteva p o p o ln o p o ko rščino . Z akon n a
rave j e p o svoji naravi tiranski. In to v dveh p o m en ih : N aravni zakon j e im p e
rativ, zapo ved užitka, ki se n e o zira n e n a subjekta ne n a dru g eg a. Uživaj, n e g led e n a c e n o , k ijo m o raš p lačati o zro m a ne glede n a ceno, k ijo m o ra plačati o b je k t tvojega uživanja. D rugič, u ž ite k je nedeljiv. N ihče n e m o re p articip irati n a m o je m užitku. Z ato u ž ite k k o t tak ne p o zn a recip ro čn o sti: užitek izključu
j e vsak ozir n a d ru g e g a . P rizadevati si za u žitek p a rtn e rja p o m en i za Sada p o d re d iti se m u, p o stati njegov suženj. Politični despo tizem realizacija d esp o tizm a strasti, k a r je razvidno, d e n im o , iz tega, d a je tud i uživajoči subjekt, tako k o t d esp o t, v e d n o sam , o b k ro ž e n zgolj s sužnji, s tistimi, ki m u niso enaki.
U žitek skratk a u b ija re c ip ro č n o m enjavo, torej tisto, k a r je po Lévi-Straussu tem elj vsake o b lik e sociusa. M ed u žitk om in d ru ž b e n o vezjo j e m ožen le a n ta g o n iz e m , izključevanje. O d t o d j e m o g o če p o teg n iti en sam sklep: če družbe-
n av e z tem elji n a re cip ro čn o sti, j e sadovska vez, u te m e lje n a n a u žitk u , ra d ik a l
no asocialna, apolitična. Skratka, ni »politike užitka«. L jud i la h k o »zd ružuje«
sam o p re k nasilja, d o m in acije, to rej tistega, k a r j e m eja, iz n ič e n je » n o rm a l
ne« d ru ž b e n e vezi. No, Sadova izvirnost, k o t sm o že n akazali, p a j e prav v tem , d a h o če utem eljiti d ru ž b e n a ra zm erja zunaj vsake re c ip ro č n o s ti, v zajem n e, e n a k o v re d n e m enjave, d ru ž b e n o st h o č e u te m e ljiti n a goli volji d o užitka. In tisto, k a r h o če Sade n a ravni sku p n o sti, so sredstva za u re sn ič e v a n je d e sp o tiz m a, ki g a je n a tu ra vsadila človeku v srce, k o t pravi Sade.
N aravni zakon, zapoved: Uživaj! im p licira b re z m e jn o o b la st n a d o b jek ti užitka, skratka, p o svojem fu n k c io n ira n ju j e n e e g a lita re n , zasužn ju jo č, s či
m e r o m o g o ča realizacijo vsega tistega, k č e m u r s tre m i p o litič n i d e sp o tiz e m . In k e r j e n arav n i zakon zadnji vir vsake leg itim n o sti, j e p o litič n i d e sp o tiz e m tudi sam legitim en. P olitični d esp o tize m j e torej n u jn o le g itim e n že za rad i svoje skladnosti z za konom narave.
P ro b lem p a j e v tem , d a d esp o tize m kljub te m u n i p o litič n a fo rm a p o m eri strasti iz dveh razlogov. Prvič, a n a rh ija strasti, a n a rh ič n i u ž ite k j e zgolj sredstvo za vzdrževanje p o litičn e g a d esp o tizm a. D ru g a č e p o v e d a n o , č e tu d i se zdi, d a j e ra zb rz d an o st n aravni zaveznik d esp o tsk e o blasti, k e r j e p o d efin ic iji zasužnjujoča, g re tu vse prej za in s tru m e n ta le n , zu n a n ji, parazitski o d n o s p o litičnega d esp o tizm a d o d esp o tizm a strasti. D rugič, sam p o litič n i d e sp o tiz e m , ki tem elji n a razm erju u k az ovan je-p odreditev, je , stro g o vzeto, a p o litič e n , ko likor p o litik a o d P la to n a in A ristotela n a p re j n i ra zm erje m e d g o sp o d a rje m in sužnjem - to razm erje j e »fam ilialno«, za seb n o - pač p a ra z m e rje m e d svo
b o d n im i in enakim i. P rep ro sto p o v ed a n o : p o litič n i d e sp o tiz e m n e m o re biti u stre z n a realizacija desp o tizm a strasti zato, k e r p re k o ra č u je re g is te r p o litik e o ziro m a ni politika.
D rugi Sadov m odel p o litičn e g a režim a, ki z d ru žu je d e sp o tiz e m strasti s p o litik o ,je »etatistični socializem « T a m o e ,12 t o j e režim , ki p o u d a r ja e n a k o s t vseh. S prestavitvijo tega p o u d a rk a p a p rid e d o k lju čn e m u ta c ije ra z m e ija strast-politika o ziro m a strast-zakon. E n ak o sti v tem re žim u ni m o g o č e za g o to viti d ru g a če kot s to taln o p re o b ra z b o človekove narav e, t o j e v z a d n ji in sta n c i z iz k o re n in je n e m strasti. »K om unizem d o b rin « , o d so tn o s t z a tiralsk eg a razre- d a je m o g o č le, če se vzpostavi v sem ogočna, to ta lita rn a država, ki fu n k c io n ira tako, d a m ak sim aln o m a n ip u lira s strastm i, z g o n i, z užitko m . T o j e država, ki n a neki n ač in m a n ip u lira z m a n ip u la to rje m : če so strasti d o je te k o t tisto, k a r m a n ip u lira s subjektom , p a je to ta lita rn a država država, ki m a n ip u lir a s strast
mi. Zvijačnost to ta lita rn e države à la Sade j e v tem , d a strasti v p re že v p o g o n egalitarizacije. D inam ika, logika strasti j e izra b lje n a za to, d a j e d o se ž e n m ak
12 Cf. Aline et Valcour, OC, IV.
sim u m e n a k o sti in m in im u m p o litič n e g a despotizm a. C ena za to p a je p o p o l
n a izg u b a lib id in a ln e svobode.
Z diskvalifikacijo tako »etatističnega egalitarizm a« Tam oe, ki uveljavi en a
kost, a za c e n o elim inacije strasti, k o t despotizm a B utua, ki o h ra n i despotizem , a žrtvuje enak o st, je m o g o č le sklep, d a despotizem strasti zahteva re p u b lik o in n e tiranije. N Eyprim ernejsa za realizacijo despotizm a užitka j e p olitičn a a n a rh i
j a o ziro m a »razvratna republika« iz Sadovega pam fleta: »Francozi še m alo se p o tru d ite , p a boste postali republikanci«. »R epublike užitka«, ki naj bi dala rešitev za Sadovo k v ad ratu ro kroga, im a za pogoj svoje m ožnosti strogo ločitev d esp o tizm a strasti, ki je po m eri narav n eg a zakona, od po litičnega despotizm a.
Ce S ade o b so ja p o litič n i d esp o tize m , j e to zato, k e r d e s p o t u z u rp ira des
p o tiz e m d ru g ih . P o litičn i d e s p o t j e tiran , ki si sam prilašča lib id in aln i naboj zla, n ek aj, k a r p o S ad u p rip a d a vsem . Sade s svojo re p u b lik o išče torej rešitev, k je r bi zlo p re p la v ilo , p re ž e lo vso d ru žb o . Kajti to, k ar S ada zanim a, j e k olek
tivna p a rtic ip a c ija p ri razvratu, d ru ž b a to taln o o k u žen a z razvratom , zato tu di u p o ra b lja m e ta fo re , k o t so: kuga, epidem ija, okužba. E d in o n ačelo, p o k ate
re m se ra v n a sadovska re p u b lik a , j e » n e n e h n o , n e m o ra ln o oviranje d elovanja p o litič n e g a s t r o j a « , e d i n a fo rm a , ki om o g o ča n e n e h n o cirk ulacijo strasti.
K ako j e torej u te m e lje n a re p u b lik a užitka, re p u b lik a strasti? V čem je u te m e lje n a ta sp re g a re p u b lik a n iz m a , enako sti in svobode n a eni stran i, in d e sp o tiz m a u žitk a n a d ru g i, če vem o, d a »razuzdana repu blika« n e izključuje zatiran ja? P a ra d o k s te p o litič n e fo rm e , kot sm o že op ozo rili, j e v tem , d a se u te m e lju je n a d v eh m e d se b o jn o izključujočih se p rin cip ih : n a rep u b lik an sk i e n a k o sti in svobodi, in n a d e sp o tsk em zakonu narave, to je , tem elji n a e n a k o sti in n a n e e n a k o sti. K akšna naj b o re p u b lik a , če naj združi en a k o st in svobo
d o za vse, m o šk e in ženske, in h k ra ti p rim a t n arav n eg a zakona? T o n e m o re biti d ru ž b a g o sp o d arje v in sužnjev, pač p a d ru ž b a sam ih gospodarjev. E dino za d e m o k ra c ijo j e m o g o če reci, d a j e d ru ž b a sam ih gospodarjev. Vsak držav
ljan j e tira n , d e sp o t. K ljučno vprašan je p a j e seveda: kako je m ogoče v tej d ru ž b i g o sp o d a ije v realizirati zahteve d esp o tizm a užitka, d esp otizm a, ki ga v sak o m u r n a la g a zak o n narave?
T a d e sp o tiz e m g o sp o d a rje v se n e u tem elju je n a re cip ro čn o sti, k i j e za S ad a utvara, a m p a k n a a ltern aciji, n a povračilu, n a revanši, n a »zdaj sem jaz n a vrsti«. N ajbolj z n a m e n ita fo rm u lac ija te m aksim e revanše j e zapisana v H i
stoire de Juliette: »D ajte m i n a voljo d el svojega telesa, ki bi m e za h ip u teg n il zadovoljiti, in uživajte, če v a rn e je tako povšeči, v tistem d elu m ojeg a telesa, ki vam u g a ja .14 E d in o n a tej m aksim i je p o tem tak em m ogoče u re sn ičiti svobodo
in e n a k o s t za vse in h k ra ti d esp o tize m strasti.
13 »Francozi, še m alo se p o tru d ite , p a boste postali republikanci,« Razpol4, str. 313.
14 Histoire de Juliette, OC, zv. 8, str. 108.
T u j e tudi bistv ena razlika m e d S ad o m in razsvetljenci. Za razsv etljen ce j e zakon tisto, k a r osvobaja, k ar nas osvobodi zatiran ja. Vsa o st S adove k ritik e razsvetljenske p o litičn e teo rije p a j e v tem , d a po k aže, d a tu d i sam z a k o n zati
ra, in to »obsceno«, p o d k rin k o en a k o sti. R azlika m e d z a tira n je m , k i j e za Sada d o p u stn o in sprejem ljivo, te r za tira n je m , k i j e zločinsko, j e v tem , d a d esp o tize m strasti d o p u šča m ožn o st, d a za tiram svojega zatiralca, m e d te m ko sm o p ro ti zatiranju zakona n em o čn i: »Kaj m i m ar, če sem za tiran , če im am pravico d o povračila? Ljubše m ije , če m e za tira sosed , k e r ga lah k o za tiram tudi sam , ko p rid e vrsta n am e, k a k o r zakon, p ro ti k a te re m u sem povsem b re z m oči. N e p rim e rn o m anj se mi j e b ati strasti m o je g a so sed a k o t krivičnosti zakona, kajti m oje strasti o m eju jejo strasti m o je g a soseda. N ič p a n e m o re zaustaviti ali o n em o g o čiti krivice, k ijih pov zro ča z a k o n .« ir’ Z ak o n a n i m o g o če zatirati. Z ak ona ni m ogoče m učiti. N i m o g o če iz n je g a iztisniti užitka. S k rat
ka, strast, želja, gon m ojega sosed a so po S adu m an j n e v a rn i o d krivičn osti zakona, ki se m u za sto rjen e krivice n e m o re m m aščevati, k e r se la h k o p ro ti tem strastem b o rim s svojimi strastm i. M oje strasti so to rej ovira, b ra n ik p re d strastm i m o jeg a soseda. M ed tem ko za k o n a, krivično sti z a k o n a n i m o g o č e z n ič e m e r zablokirati, k er n ik d a r n e n a sto p i tre n u te k , ko la h k o re č e m »zdaj sem ja z n a vrsti«. V e d n o j e zakon tisti, k i je n a vrsti, n ik d a r jaz.
Sadov m o d el institucij, ki o m o g o č a realizacijo d e sp o tiz m a strasti, tem elji n a pred postavki, d a j e p o p o ln o žrtvovanje strasti, tra n sfo rm a c ija uživajočega telesa v puščavo užitka sm rtn a za su b jek ta, o d nje si n e o p o m o re , m e d te m ko so krivice, ki m i jih p riz a d e n e sosed, p rav zato, k e r im am m o žn o st, d a m u vrn em m ilo za d rag o , bolj znosne, popravljive, o d n jih si o p o m o re m .
Sadov etično-politični pro jek t d esp o tizm a strasti se o p ira n a opozicijo m e d človeškim i zakoni n a eni stran i in v rh o v n im n a ra v n im z a k o n o m n a d ru g i. Če za razsvetljence zakoni izvirajo, se u te m e lju je jo v p o g o d b i, v o b či volji su b jek tov, ki sp rejem ajo p o g o d b o , je za S ada sam a id eja z a k o n a k o t s e k u n d a rn e g a glede n a p o g o d b o nezamišljiva. Z ak o n j e zak o n le, če ni izpeljan , če j e p rim a ren . Z ato j e zakon istoveten z glasom narave. P re d h o d n o s t p o g o d b e g le d e n a zakon, p re d h o d o s t prava in svobode g le d e n a za p ov ed j e za S ad a iluzija, ki postavi n a glavo razm erje p rim a rn o -se k u n d a rn o , izvirno-izpeljano. Z akoni k o t tisto, k a r je se k u n d a rn o in izpeljano, u z u rp ira m esto p rim a rn e g a in izvirnega.
Sade n i n ek d o , ki zavrača vsako p o d re ja n je , k e r bi to p o m e n ilo s p re m e n i
ti ga v zagovornika suverenosti su b jek ta in njegove av to n o m ije. S adov razu z
d an e c k o t sovražnik vsake p o d re d itv e za k o n u , o b sto ječim in stitu cijam , o b la sti, n e zahteva suverenosti in av to n o m ije zase. T o bi p o m e n ilo videti v S ad u apologijo obvladovanja sebe. S kratka, za S ad a s u b je k t n i sam o za k o n o d ajalec .
15 OC, 9, str. 136.
Id e ja o sub jektovi av to n o m iji j e p o Sadu v ed n o iluzorična: avtonom ija, k ije v e d n o n a v e zan a n a k o n tra k tu a liz e m , n a svobodne pogajajoče se individue, je z m e ro m p o z a b a p ra v eg a su v eren a, narave in n je n e g a zakona. Kajti za S a d a je e d in o N arava su v eren a. S u v ere n j e zakon D rugega, ki d e c e n trira subjekta, ga n a r e d i n e id e n tič n e g a sebi, odv isn eg a o d n ek e h e te ro n o m n e , ekstim ne in stance.
E d in o sklicujoč se n a za k o n n arav e j e m ogoče izreči m aksim o sadovske etik e, d e sp o tiz m a strasti, n e m o g o č e sprege en ak o sti in despotizm a: »posodi
te m i d e l vašega telesa za zadovoljitev m ojih strasti, in p ostrezite si s k aterim koli d e lo m m o je g a telesa, ki vam j e povšeči.« E dino zakon narave lah k o legi
tim ira p rav ico d o u ž itk a vsakogar n a d vsemi. V čem j e p ro b lem ? Po en i stran i S ade zah tev a p ravico vsakogar d o užitka, to je , pravico, da p o d re d i ko g ar koli svojem u užitk u , p o d ru g i p a zagovarja ab so lu tn o svobodo vsakogar. Po Sadu sv o b o d en človek n e m o re biti last nikogar: recim o žena o ziro m a o tro k kot la stn in a m o ža o z iro m a očeta.
K ako to sv obodo b ra ti skupaj z zakonom narave? E d in o tako, d a je lah ko vsako sv o b o d n o b itje p o d v rž en o užitku d ru g e g a svobod neg a bitja. V sakdo im a e n a k o svob odo, d a j e p o d v rž e n v rh o v n e m u zakonu n atu re . E n ak o st vseh p o m e n i e n a k o st p r e d n arav o , e n a k o s t glede n a n je n o p o p o ln o in d ife re n tn o st.
Kaj p a habeus corpus, bi la h k o vprašali? Ali lahko vsakdo sv o b o d n o razp o lag a s svojim telesom ? V sak je p o S adu svob oden glede n a zakone države, glede n a vse a rte fa k te in k o n v en cije, ki om ejujejo, dom esticirajo strasti, gon e. T o p a h k ra ti p o m e n i, d a ni n o b e n e svobode glede n a tisti pravi, najvišji zakon n a ra ve. Č lovek n i n ajp re j sv o b o d en in se p o tem p o d re d i zakonu narave, pač p a je za k o n n arav e tisti, ki o m o g o či sub jek tu , d a se osvobodi d ržav n ih zakonov.
T isto, k a r im a a b so lu tn i p rim a t, je veliki D rugi, N arava in n je n Zakon.
L ah k o bi rekli, d a j e n a ra v n i zakon - n ekakšen kateg o ričn i im perativ, b re z p o g o jn a za po ved - tisti, ki je z m e ro m že razlastil subjekta, ki m u j e odtujil pravi
co d o ra z p o la g a n ja s sabo. S ade torej ne priznava n o b e n e izvirne n aravn e, n eo d tu jljiv e pravice, re cim o , ra zp o lag an ja z lastnim telesom . N aravni zakon j e su b je k ta že o d začetk a p o d re d il — in to b rez subjektovega privoljenja. T u je k lju č n a razlik a m e d sadovskim in k o n trak tu a lističn im po jm o van jem zakona:
za razsvetljence j e z a k o n le g itim e n ed in o , če subjekti p rosto vo ljn o p ristan ejo n a n j, kajti e d in o v tem p o lo žaju se lahko iden tificirajo z za k on od ajalcem . Za S ad a p a su b jek t n i n ik d a r v po lo žaju sam ozakonodajalca, v ed n o j e že p o d re j e n N aravi, svojim strastem , lib id u , želji, g o nom . Zato je volja do užitka isto
v e tn a z za k o n o m narav e.
T u d i za S a d a je p o te m ta k e m želja Z akon, in to prav k o t želja D ru geg a, ne k o t su bjektova želja. S u b je k t n im a n o b e n e pravice, neodtujljive, n arav n e, v im e n u k a te re bi se la h k o u p ira l zako nom . E d in o zakon-volja d o u ž itk a je tista,
ki daje sub jek tu pravico do u p ira n ja človeškim za k o n o m , a m p a k n e zato , d a bi su b jek t uveljavljal svojo lastn o voljo, p ač p a n a ra v n i zak on. S u b je k t j e svo
b o d e n zato, d a uveljavlja zakon narav e, n e svoj zako n. S ade to rej že o d začet- k a ja s n o postavi asim etrijo m e d zak o n o m -željo in su b jek to m . S u b je k t n i n ik d a r avtor zakona, v ed n o je po d lo žn ik .
K o tje znano, j e Sade zagovornik en a k o sti m o šk ih in žensk. V čem tem elji ta enakost? Prvi o d govor je , d a so e n i in d ru g e e n a k o p o d re je n i z a k o n u n a r a ve. D rugi odgovor j e bolj k o m p lek sen . M oški im ajo p ravico - to p ravico jim daje za k o n narave, zakon strasti - d a vzpostavijo take in stitu cije, sp re je m e jo take za k o n e, ki ženske prisilijo, d a se — n e g led e n a n jih o v p ris ta n e k - p o d r e dijo k a te re m u koli m oškem u. T o d a tu d i ženskam j e p riz n a n a e n a k a pravica.
Ne v im e n u re cip ro čn o sti, pač p a v im e n u zakona-želje, k i j e im a n e n te n tako m oškim k o t ženskam . M oški in žen sk e so že le ča bitja. E n a k o st j e to rej n a rav
ni en ak o sti želečega bitja, n a ravni želje, n a ravni tisteg a to rej, k a r su b jek ta, m oškega in žensko, zasužnjuje.
T a zakon-želja daje tudi sm isel u n iv erz aln i p ro stitu ciji. T a zakon-želja j e en a k o in d ife re n te n do m oških in d o žensk, o d o b o jih zahtev a p o p o ln o p o d reditev. P ro stitucijo j e zato tre b a ra z u m e ti k o t n u jn o p o sle d ic o n a ra v n e g a zakona. T a n aravni zakon razlasti vsakogar, m o šk eg a in žensko , o d vzam e jim a pravico svobo d n eg a ra zp o lag an ja z lastn im teleso m . S te m ko za k o n n arav e razlasti subjekta, m u odvzam e telo, s tem , d a ga p o d re d i im p e ra tiv u želje, gonov, strasti, ta zakon h k rati že p re d p is u je , zah tev a ob vezn o d a ja n je la stn e ga telesa k o m u r koli in vsem. S kratka, za S a d a je habeas corpus, tvoje telo j e sam o tvoje, nesm isel, k er telo že sp o č e tk a p rip a d a strasti, g o n o m , j e telo, p o k o rje n o im perativ u užitka.
Kaj to p o m e n i za užitek? J e u ž ite k m oj ali ne? P redstava, d a j e u ž ite k zgolj moj, ta izključna »lastnina«, »posest« svojega u ž i t k a j e za S ad a nezam išljiva.
Zanj sta u žitek in lastnina, posest v n ajo strejše m n a s p ro ÿ u . U ž itek zanj n i ve
zan n a ekskluzivnost. E d in o la stn in a j e ekskluzivna, n e p a u žitek . Zakaj ne?
Zato, k e r je telo k o t o b jek t užitka n ek aj, k a r n e p rip a d a n ik o m u r o z iro m a k ar p rip a d a vsem. T elo j e o d začetka p o stav ljen o k o t razpoložljivo telo. V sa telesa so an o n im n a . T u gre, skratka, za a n tin o m ijo m e d su b jek to m in teleso m . T elo n e p rip a d a subjektu. Nič takega n e obstaja, č e m u r bi la h k o re k li m o je telo.
Moje telo p rip a d a m e n i toliko k o t k o m u r koli d ru g e m u , k e r je telo k o t tako o bjekt želje. L ahko bi rekli, sv o b o d n o ra z p o la g a m s teleso m d ru g e g a , n e p a s svojim telesom . Z m ojim telesom sv o b o d n o ra z p la g a n e k d o d ru g .
Kaj ta p ro je k t desp o tizm a strasti p o m e n i za d ru ž b e n o vez? Ali S ad e p re pričljivo dokaže, d a j e d ru ž b e n o vez m o g o č e u te m e ljiti n a u žitku ? Prvo, k a r Sade p repričljivo pokaže, j e n egotovost, p re k a rn o s t in a r b itra rn o s t d ru ž b e n e vezi. N jegova n ap ak a, če sm em o tak o reči, p a j e v tem , d a m isli, d a j e m o ž e n
socius p o m eri užitka. Zakaj to n i m ogoče? Po Sadu je e d in a ovira užitku, užitk a in d iv id u a ln e g a in d ru ž b e n e g a telesa, d ru ž b e n a o z iro m a državna re p re sija z n ju n im i in stitu cijam i in zakoni. Sade misli, d a bi b ila v tre n u tk u , ko bi b ila ta ovira arte fak to v o d stra n je n a , o d p rta p o t užitku. Skratka, Sade misli, d a j e m o g o č e p o zd rav iti sim p to m e civilizacije z odpravo n je n e represije n ad u žitk o m , g o n i, željo, strastm i, p o t za to p a j e subverzija zakonov civilizacije.
V če m j e p ro b le m ? S ade vidi, d a civilizacija opustoši, o ro p a telo užitka. In m isli, d a če o d s tra n im o ovire civilizacije, d o b im o uživajoče telo. N e vidi, da e n o n e g re b re z d ru g e g a . Če o d stra n im o civilizacijo, n e d o b im o užitka, k e r je u žitek p a ra d o k sn o , »perverzno«, vezan n a civilizacijo. Ali d ru g a če povedano:
telo n a m d â civilizacija, o značevalec, n e seveda uživajočega telesa, pač p a telo, k i j e puščav a užitka, telo, k i j e o ro p a n o užitka. O značevalec ub ije telo, to d a p a ra d o k s j e v tem , d a b re z označevalca tudi telesa sploh n e bi bilo. In tisti p rim o rd ia ln i, izvirni užitek, za k aterim se žene S ade, j e zgolj m e ta fo ra za tisto p ra z n in o , k i j o v telesu povzroči im p a k t označevalca. Zato tu di n e vidi, d a v tre n u tk u , ko bi se zn eb ili sp o n civilizacije, ne bi dobili uživajočega tela, pač p a bi zgubili tu d i sam o telo.
S ade zato n u jn o sp re g le d a , d a j e telo prav v ločenosti od užitka zm ožno n e k e g a d ru g e g a , p re se ž n e g a užitka, še več, zlega užitka. In še bolj n atan č n o : n e vidi, d a j e p rav o značevalec - k o t m etafo ra za vso škodo, k i j o civilizacija n a r e d i telesu in u žitk u - p ogoj za d ru g i užitek, presežni užitek. Sade m isli, d a je u žitek telesa d e ja n sk o d o sto p e n , n e vidi, d a je ta izvirni užitek, ta im perativ n arav e že arte fak t, utvara, iluzija, s k a te ro se su bjekt b ra n i p re d o pu stoše
n jem , ki ga v n jeg o v em telesu p u sti označevalec. Skratka, v n ek em rad ikal
n e m sm islu u žitk a p re d civilizacijo sploh ni. Kaj p a užitek telesa? Ali ta obsta
ja? O bstaja, to d a n e k o t u žitek telesa v njegovi in teg raln o sti, pač p a k o t užitek p a rc ia ln e g a , ra z k o sa n e g a telesa, u žitek o rgana. V zadnji instan ci deseksualizi- ra n i u žitek . U žitek, o k a te re m nič n e vem o: acefalni užitek, užitek, za k a te re ga ra v n o n i m o g o če reči, d a realizira, izpolnjuje zak on narave, k er ni n o b e n e in sta n c e d ru g e g a , n o b e n e g a zakona.
S adov p ro b le m j e v tem , d a — kljub tem u, d a j e polje tra d ic io n a ln e etike razširil n a d otlej nezam išljivo razsežn o st o n stra n ug o d ja in d o b re g a - o stan e tak o k o t tra d ic io n a ln a etik a slep za tisto razsežnost, k iji L acan pravi »vsemo
gočnost« želje: v tra d ic io n a ln i etiki vsem ogočnost želje p o ro d i v subjektu strah in o b ra m b o , p re p o v e d p a ga o r o p a izjave želje, s č im e rje le-ta p rip isan a D ru g e m u , n a ta n č n e je , » tistem u n e z av ed n e m u , ki n e ve ničesar o tem , k ar p o d p i
ra njeg o v o lastn o izjavljanje«.11' P ri Sadu, ki v tem p o g led u sledi sv. Pavlu, vse
m o g o č n o st želje vzd ržuje p re p o v ed , n atan č n eje, n je n o n e n e h n o kršenje, tako
111 J. L acan, »C onférences à Bruxelles«, Quarto, št. 50, 1992, str. 12.
d a bi lah k o rekli, d a j e za S ada n ek a k šen en ačaj m e d željo in tran sg resijo , želja j e želja p o transgresiji, p o d ru g i stran i p a to željo p o kršitvi, željo p o destrukciji, z en o b ese d o , to zločinsko željo p rip isu je D ru g e m u , v n jeg o v em p rim e ru N aturi.
Sadova »teorizacija-teatralizacija« d e sp o tiz m a strasti j e izjem n o d ra g o c e n a n e le za politiko, m arveč tu d i za etik o , saj S ade veliko p r e d F re u d o m izp o stavil sp re g o u žitka in zla. U ž ite k je n a sebi zlo, to j e e d in i n a u k , ki g a je m o g o če p o te g n iti iz Sada. T o d a sam S ade ta n a u k z m e ro m že d isim u lira s tem , k o t to voljo d o užitka p rip iše n a tu ri, s č im e r u žitek n a n ek i n a č in » o p ere« krivde, ga deku lp abilizira. In če j e narava, k o t o p o z o ri tu d i M. D avid -M énard, Sadov sim ptom , p o tem j e to zato, k e r S ade, te o re tik in p ra k tik u žitka, beži p r e d zlom , k ije in h e re n tn o užitku, v tih o , a n ik je r u te m e lje n o tezo, d a n a ra v a h o č e zlo, d a j e d estru k tiv n o st vpisana v v eč n o naravo.
J e lic a S um ič-R ih a Filozofski in štitu t ZRC SAZU L ju b lja n a
