Ob La mésentente
D e lo J. R ancièra La-Mésentente, Politique et p h ilo s o p h ie ,hkrati »priča
kovano« in »nepričakovano«. »Pričakovano«, ker se vpisuje v sled, katere m ejn ik e p red stav ljata Le maître ignorant (1987) in A u x bords du politique (1990), tekst, k ije m o rd a ostal razm erom a neopažen zaradi m arginalnosti izdćyatelja. V seeno pa že v tem delu najdem o tri teze, ki v La Mésentente niso povzete, m arveč dobijo v tem delu tudi centralno vlogo. Prvič, enakost je tran scen d en taln o politike, to se pravi, pogoj možnosti in nem ožnosti za n ee
nakost. Drugič, d em o k racijaje politično ime za nom adsko mnoštvo, za »ne
ko nsistentn o m noštvo« dem osa, ki ga tvorijo aporoi, tisti, ki so na robu ago- re in središča polis, ki p a vseeno zahtevajo tisto, kar daje obče ime politični skupnosti, to je , svobodo, s čim er onem ogočijo, da bi se skupnost zaprla v svoj arché, »sam oosrediščeno« središče. Tretjič, to je nam reč tudi posledi
ca, obstaja ired u k tib iln a napetost m ed politiko (mišljeno kot določen go
vor in delovanje) in fdozofijo, ki kliče politiko in jo hkrati prekrije.
»N epričakovano«, ker J. Rancière v tem delu konceptualizira druga
če, radikalneje kakor v svojih prejšnjih delih svojo prenicljivo politično tezo.
Poskusim o j o n a kratko povzeti. Politika (s čim er je treb a razum eti politič
n o prakso, k ije ko t taka zm erom lokalna, posebna in navezana na okolišči
ne) je vozel, ki ga k onstituira srečanje dveh popolnom a hetero genih logik.
P rv aje logika enakosti, se pravi, logika enakosti kogar koli s kom er koli. Dru
ga, ki n i v nikakršni zvezi s prvo, j e logika policije (policija in politika im ata isti etim ološki izvor: polis), to se pravi, distribucija, razporeditev in uprav
ljanje z deli, strankam i, funkcijam i, statusi, nalogam i itn... vozel ozirom a p re p le t ob e h logik ni n ik d ar dan, prej gre za dispozitiv, ki se m ora šele kon
stituirati, ki g a je tre b a šele izumiti, in sicer s pom očjo izkrivljenja [torsion]
nek ega policijskega p ro b lem a (dolžina delovnega tedna, razporeditev de
lovnih m est, plače itn ...), ozirom a prekiniti ga, »spariti« ga z »egalitarno potezo«, n atan čn eje, z zahtevo po verifikaciji enakosti. Tako vsako politič
n o d ejanje hkrati razkrije n ek o posebno krivico [le tort], neki lokalni »na
pačni račun«, »uštevek« f mécompte], in okrepi m oč egalitarne poteze. (Zato, d enim o , stavka po definiciji ni politična, pač pa to postane šele, ko »preob
likuje razm erja, ki določajo delovno m esto glede na njegov odnos do skup
nosti«, str. 56). Politika se potem takem m anifestira ob nekem posebnem
sporu [litige] kot ponovno o d p rÿ e skupnosti, to se pravi, k o t dezidentifika- cija in razkritje vrzeli v njeni biti. T a k o je m ogoče reči, da afirm ativne m oči izjave ozirom a politične vidnosti ni (navsezadnje je vsako politično dejanje najprej in predvsem javna potrditev obstoja nekega »mi«: zgled za to bi lahko bila akcija im igrantov brez dokum entov, k ije pravzaprav v tem , da se jav n o pokažejo, d a postanejo vidni, da jav n o zatrdijo svoj obstoj, da razglasijo:
»Obstajamo«), če le-ta ne izvrši dezidentifikacije, dezinkorporacije razred ne, spolne, nacionalne, rasne itn. id en titete, to se pravi, le v p rim e ru , č e je ime, ki se afirm ira, prazno, tako da ga lahko izreče k d o r koli (vloga, ki s o jo nekaj časa uspešno igrala im ena, kakršna so ljudstvo, p ro letariat, d elav ec), s čim er se proizvede učinek posebne subjektivacije. T a k o je bil poglavitni dom et velikih stavk iz novem bra in d ecem b ra leta 1995 nevd om no v resub- jekdvaciji stotin ljudi, ki jih je policijska logika rač u n a in »štetja«, celo »na
cionalnega štetja«, zagrabila. Politična akcija m o ra po tem tak em konstuira- ti interlokucijski dispozitiv, kjer se s pom očjo igre hom onim ij s p raznim i im eni, o katerih smo prejle govorili, razkrijeta krivica ozirom a spor, in si
cer tako, da se lahko »m inim um enakosti vpiše v policijski red«. Kajti vsako prazno ime označuje hkrati del celote in del, ki »je brez deleža«, [une »sans part«], k ije torej nedvom no del, ki pa vseeno ne m ore šteti, ne da bi »po
stal nekaj drugega, karje« (str. 63). T a k o je , d en im o, im e »ljudstvo« ozna
čevalo celoto (denim o, »francosko ljudstvo«) in del, ki ni pravi del, del »brez deleža«, »preprosto ljudstvo« (danes so to zlasti ljudje brez dokum entov,
»brez papirjev«), ki ni nič, ki pa »prav zato, k e r ni nič, h oče biti vse«, se pravi, ki noče reprezentirati celote, vse, pač pa, n aro b e, m eri n a to, d a zgolj s svojim obstojem opozarja, d a je vsaka totaliteta detotalizirana, d a j e vsak račun, zato ker ne vključuje to, kar n e šteje, n ap ačen , ozirom a d a je pravi račun nem ogoč.
Lahko vidimo, kako J. Rancière, zato da bi skonstruiral svoj filozofski dispozitiv, s pom očjo »hom onim ije« m ed seboj poveže tri im ena, s čim er pa skonstruira filozofsko nesoglasje [mésentente], to se pravi, novo filozofi
jo-
La Mésentente je m ogoče razum eti ko t odgovor n a H aberm asovo Teori
jo komunikacijskega delovanja, a hkrati tudi k ot sposojanje iz nje, kot od g o vor na Lyotardov Le Différend in sposojanje iz njega. H aberm asu odgovori tako, da zatrdi, d a je soglasje, ki naj bi bilo p re d h o d n o in n u jn o za vsak dialog ozirom a konflikt, zm erom že nesoglasje. L yotardu odvrne, d a raz
kol [le différend| ni politični koncept, pač p a etični, celo teološki. A po drugi strani se vseeno strinja s prvim in si od njega sposoja idejo, d a je politično prizorišče nujno interlokucijsko (kajti nesoglasje je po definiciji oblika soglas
ja ), z drugim se strinja in si od njega sposoja idejo, d a je zastavek politike
razkritje in vidnost krivice. (K tem u se bom o še vrnili.) To m edsebojno po
vezovanje dveh nasprotnikov, od katerih si Rancière koncepte hkrati tudi sposoja, ne bi bilo m ogoče, če im plicitno ne bi bil navzoč še treÿi. Im e tega tretjega v La Mésententeje A rendt. Kot dobra bralca Aristotela A rendtova in R ancière zatrjujeta, d a je vsaka skupnost (bodim o pozorni na aristotelovski besednjak) razdeljena (p lu raln a za prvo, krivična, izkrivljena in sporna za d ru g eg a ). T o d a delitev (ozirom a konflikt) ni razkol. Pogoj za politiko je dejansko obstoj skupnega prizorišča, naj bo še tako lokalno, kratkotrajno in redko, skupnega tako delom k o t tistim, ki to niso, zato politika ni le dom i
nacija in u p o r (to se pravi, ni vojna), pač pa konstitucija prostora pojavno
sti, videza, kjer postane vidno, se pravi očitno in ubesedeno, to, k a rje bilo doslej nevidno: krivica, prizadejana nevštetim (krivica, k ije to ne štetje). Ta p ro sto rje prostor govora (človek, pravi Aristotel, je govoreča žival) in sporna b e s e d a je tista, s pom očjo katere sogovornik prisili drugega sogovornika, ki m u je enak v interlokuciji, d a vidi in izreče to, česar ni hotel slišali ali vide
ti, to se pravi, d a verificira enakost.
A če R ancière ne sledi Arendtovi, zlasti pa ne določenem u sodobne
m u, zm ern o teološkem u toku arendtovske misli, kot ga uteleša Lefort, je razlog treb a iskati v tem , da tu intervenira še zadnje ime, nam reč Badiouje
vo. N edvom no, delo se im en uje La Mésentente, zaradi razlogov, ki smo jih pojasnili zgoraj. T o da lahko bi se im enovalo tudi Le Mécompte, kar bi lahko bila sp o rn o prepisovanje Badioujeve knjige L ’Etre et l ’événement. Pokažimo, kje so tri točke sorodnosti m ed Badioujem in Rancièrom: 1. preštetje vseh delov (v skupnosti) je hkrati m ogoče in nem ogoče zaradi vdora in vpisa dela, k i j e b rez deleža, ki torej ni del, zaradi nevštetih, to se pravi, nadštevnih, k aterih vloga j e prav v tem , da izpostavijo to lastnost ali to prazno ime, kot sta enakost in svoboda. 2. Iz tega izhaja ločitev m ed državnim (drugo ime za policijsko logiko Steÿa) in politiko, ki zm erom »preigra« razm erje skup
nosti do sam e sebe in obstaja le, kadar se pokaže izkrivljenje spora, to se pravi, red k o (izraz, k ije bližji Lazarusu kakor Badiouju). Subjektivna poli
tika nove vrste: m o rd a res ni političnih subjektov, zato pa obstajajo subjek
ti, zavezani politiki ozirom a politične subjektivacije. 3. O d tod izhaja še druga ločitev m ed politko in filozofijo. Politična filozofija ne obstaja, vseeno p a je politika nekaj, k ar da misliti filozofiji (in, kot izjemno tenkočutno pokaže R ancière, parafrazirajoč pri tem Aristotela, »politična m aterija za filozofijo je prav škandal enakosti«. To pa spet pom eni: v politiki ni nemišljivega (tako kot ni nem išljivega n a sploh), to se pravi, obstaja politika (in ne politično).
Prav v tej m ontaži ozirom a v tem vozlu je veličina te lepe knjige. Ni treb a posebej poudarjati, kako zelo se strinjam z njo. Najprej glede kritike sodo bne prevladujoče dokse, opirajoče se hkrati na H eideggra in Straussa,
o »koncu politike«, o »vrnitvi politične filozofije« in »političnega«, kakor da bi politika pren eh ala obstajati p o d nacizm om ali pa stalinizm om . Ravno tako se strinjam z Rancièrovo kritiko »postdem okracije«, sp eku larnih in re
verzibilnih razmerj m ed konsenzom in izključitvijo, m ed pravom in h u m a nitarnim (ozirom a viktimacijskim), m ed šibkostjo politike in kom unitariz- m om (»identitarizm om « itn...T oda m oje strinjanje je še globlje. Zdi se mi, d a je J .Rancière prvi, k ije izpostavil logiko ozirom a racionalnost, ki tudi ni zgolj politična, pač pa ontološka in ki bi j o lahko im enovali »logiko dvojni
ka«. Vsemu bivajočemu se pridruži dvojnik: brž k o je d an o bivzyoce,j e dan tudi njegov dvojnik. To ne pom eni nič d ru g ega kakor d a j e zrcalni odsev hkrati že odgovor, zrcalo je že odboj, njegov odgovor j e že pro do dg ov or, njegov sogovornikje nasprotnik, isto kot on in h krati njegov drugi. T a logi
ka biti, ki j o j . Rancière v politiki im enuje »izkrivljenje« [torsion], p režeto s
»krivico« [tort], je logika razmika. Vsako bivajoče, brž k o je postavljeno, je podvojeno z drugim bivajočim, ki se postavlja le-tem u ob bok in h k rati nas
proti njem u, ki ga hkrati ponavlja in dislocira, izkrivi, če že hočete, o dm ak ne od sam ega sebe in »pre-mesd«. Tako igra vsaka propozicija dvojno igro:
zatrjuje to in ono, eno stran in drugo, »istočasno« in »hkrati«, k ar p om eni, da dve strani nista sim etrični, pač sta v razkoraku, razm iku d ru g a glede na drugo. Poglejm o si pobliže, kako se ta logika dvojnika vpisuje v Rancièrov- sko politiko.
Ljudstvo, zatrdi J. Rancière, j e zm erom več in manj od samega sebe. »Nev
šteti« (dans so zgled za to »imigranti«) so hkrati »nič«, »manj kakor nič« in
»nadštevni«, tisti, ki so »odveč«, tisti, ki onem ogočajo in »motijo« »dober«
(iz)račun: tudi če bi šteli vse, celota n e bi n ik d ar sovpadla z vsoto delov (v drugačnem besednjaku bi se ta propozicija glasila takole: brž k o j e d a n a d ru ž b a ,je en njen del podvojen z drugim , ki se m u u pira). T o je tudi raz
log, zakaj j e politika praksa »dvojne pripadnosti«: Vsaka politična akcija oz
načuje svojo pripadnost policijski logiki identitete (vedno smo razredne, spol
ne, nacionalne itn. en titete), a hkrati se tej p rip ad nosti tudi izm ikam o ozi
rom a jo presegam o. Politika potem takem ni d ru gega kakor iztrganje poli
cijske logike sami sebi, odprtje »zunaja« (dem os, m noštvo, nekonsisten tno , izrazi niso pom em bni), ki subjekdvirajo protagoniste tako, da jih distanci
rajo od sam ih sebe. Zato je nujno, d a je ime hkrati d o b esed no in m etaforič
no, hkrati lastno in skupno, h o m o n im n o in lebdeče im e, ki om ogoča, da sodelujem o v igri identitete in hkrati ne sodelujem o: na eni strani se vsaka akcija dejansko opira n a dejansko ali sim bolno id en tite to (delavec, p o tro šnik, intelektualec itn.), na drugi strani pa id en titeta ni d ru g ega kakor na- vezna točka, ki om ogoča, da se od nje prav o dlepim o, m inim alna točka za- sidranja, ki om ogoča raz m ik /o d m ik o d nje. V jezikovem besed anjak u bi
lahko rekli, d a se logika dvojnika im enuje logika hom onim ije, tako da bi bil lahko podnaslov La Mésentente »Kratka razprava o politični hom onim i- ji«.
To tudi pojasni, zakaj j e rancièrovska interlokucija hkrati manj in več od dialoga. Manj, k e r n e predpostavlja pred h o d n eg a soglasja, herm enev
tičnega vnaprejšnjega razum evanja, obzorja, skupnega razpravljalcem. Več, ker k o n stu ira in izum i prizorišče, k ije bilo doslej neizrekljivo in nevidno:
om ogoči, da nastopijo tako partnerji kakor tudi tem e interlokucije, ki so bili doslej nezamišljivi, s čim er pa se tudi skupnost pravzaprav šele izumi.
Zato j e urita politične interlokucije tudi sama podvojena: je argum entacij- ska in poetičn a. Interlokucija m ora biti argum entacijska zato, ker gre za to, da dru gi p rip o zn a (a kako to storiti, če ne tako, da se sklicujemo na njego
vo racionalnost?) enakost, ki m u gre kot kom ur koli, skratka, vsakomur.
T o d a po d rugi strani m o ra biti interlokucija tudi poetična, kajti njen p red m e t j e sam a intelokucija (njen obstoj in njena pravila), a tudi zato, ker je govor metafora situacije. Zato d a bi se lahko interlokucija vzela kot svoj p red m et, j e n u jn o , da se vrne vase, a hkrati, da označi kot dejanski p red m et spo
ra neki zunaj, n am reč sam inter-esse. (Po pravici povedano je Rancièrovi kri
tiki H aberm asa p re d h o d n a D erridajeva kritika: n obena čisto argum entacij- ska beseda ne m o re dati kriterijev, s pom očjo katerih bi bilo m ogoče izlo
čiti in ločiti »argum entacijsko« in »poetično«, »lastno« in »metaforično«:
kajti ni žanra, ki bi bil lasten govoru kot takem u).
Politika se po tem takem ravna po stategiji »kot da«. Vsaka politična ak
cija nasto p a, kako r d a j e dejanska, še p r e d e n je m ožna ozirom a nastopa kakor d a je enakost kogar koli s kom er koli zmerom že vpisana v bit skupno
sti in kakor d a g re pri igri s hom onim ijo, s pom očjo katere se konstruira skupno prizorišče in ki om ogoča, da sogovornikajem ljemo dobesedno, zgolj za to, da tudi on verificira enakost, ki jo je bil priznal, n e da bi to vedel, končni rezu ltat p a je ta, da se okrepi m oč egalitarne poteze. Ta logika »kot da« (d rug o im e za »dvojnika«) je povsem afirmativna logika: tako zatrjuje, d a j e enakost tran scen d en aln i pogoj politike, četudi ga zanika skrajno ci
n ičn a neenakost, p o dru gi strani pa zahteva politično afirmacijo, to se pra
vi, p o litičn o akcijo, ki naj bi verificirala to afirmacijo: zato da bi jo spravila n a d an in hkrati povečala njen o zmožnost za odkrivanje sporov. O d tod iz
haja, d a j e p o litičn a akcija tudi sam a dvojna: n o ra (takoj hoče vse) in ra
zu m n a (njen e zahteve so p u n k tu alne in p u n ktuirane), neskrom na (vsaka p o seb n a krivica zanika enakost kogar koli s kom er koli) in skrom na (ure
sničuje se s pom očjo pogajanj in kom prom isov). Vsaka akcija se spotika in šepa, a t o je prav način, kako deluje v svetu in kako udejanja svet.
M orda sem Rancièrovo misel gnala predaleč. Razlog tem u j e nedvom no v tem, da zavračam dva n jen a koncepta: krivico \ tori\ in interlokucijo, ki si ju Rancière sposoja od Lyotarda ozirom a H aberm asa, četudi nam daje ve
deti, d a ju zavrača in obrača d rugega zoper drugega.
Vzemimo najprej krivico. Rancière jo opredeli takole: »V politiki se ena
kost pokaže zgolj v p o d o b i krivice« (str. 9 5). T a k o n c e p t j e bistven za Rancièrovo misel, in to iz dveh razlogov. Po en i strani krivica ni zgolj nega
tiven pojem , še več, ta pojem ne dopušča n asp ro tn eg a pojm a. (Na začetku La Mésentente Rancière pripom ni, da aristotelovskega p ojm a blaberon, »ško
dljivo«, ni m ogoče izravnati s sympheron, »koristno«). To pom eni, da krivi
ce ni m ogoče popraviti, četudi jo je treb a obdelovati, k a r je ravno naloga polidke. Krivica je nam reč zanikana enakost: predpostavlja enak ost (torzi
jo vtisne v p red h o d n o potezo, nam reč v egalitarno p o te z o ), a h krati ni d ru gega kakor negacija enakosti. Zato v tren u tk u , ko se pojavi krivica, se pojavi tudi njen transcendentalni pogoj, n am reč enakost, k ijo krivica zanika.
Po drugi strani pa krivica dela krivico tudi policijski logiki. M anifesta
cija krivice sprem eni policijski p roblem (upravljanja, štej ta) v spor. S tem , da naredi politična akcija v neki določeni interlokucijski situacijo vidno in izrekljivo krivico, prizadejano tistim, ki nim ajo ničesar, ki so »brez deleža«, izkrivi p o m en im en, s tem da izrablja njihovo h o m o n im n o st ozirom a nji
hovo praznost, s čim er pa ravno od p re teren za sporazum evanje z n a sp ro t
nikom , ki ga prisili, da pripoza krivico, o kateri poprej ni hotel ničesar ve
deti. »Politikaje veščina izkrivljenih dedukcij.« (str. 188)
Vseeno pa krivica kot taka ostane nepopravljiva, kar j e ja s n o razvidno iz dejstva, da s ij. Rancière ta pojem sposoja od Lyotarda, m isleca »absolut
ne drugosti« in »nepoplačljivega [inexpiable] dolga«. Krivicaje p otem takem nepolitična. Je tisto, kar om ogoča, da se dve logiki, ki tudi sami nista politič
ni, zvežeta v vozel: nam reč logika policije in logika enakosti. Sicer p a to prizna tudi sam Rancière: politični subjekt, d enim o , zatrdi, »m eri neizm erljivo«
(str. 59), ki ga predstavljata logika egalitarne poteze in logika policijskega reda. Ti logiki nista nam reč zgolj m edsebojno neizm erljivi, pač p a sta neiz
merljivi n a sebi, in sicer v tisti m eri, v kateri sta n erep rezen tab iln i. Enakost lahko nastopa le v obliki krivice, policijski red p a je po drug i strani zm e
rom iztirjen s političnim i agitacijami in spori.
Tu bi se lahko spom nili n a spor izpred desetih let m ed L yotardom in Lacoue-Labarthom glede vprašanja sublim nega. Prvi j e trdil, d a sublim no
»prezentira to, da obstaja neprezentabilno«, m edtem k o je drugi zatrjeval, d a je »prezentacija neprezentabilnega«. R ancière pravzaprav ne reče nič drugega kot Lacoue-Labarthe: nesoglasje om ogoča, d a zaznam o, razum e
m o nesoglasje. Ali sm o s tem že izstopili iz heideggerjanskega obzorja, v okviru katerega bistvo politike ni politično?
Zakzy torej J. R ancière, k ije vendarle neheideggerjanec, daje prednost izrazu krivica [le tort] in ne nepravičnosti [injustice]? N edvom no zato, ker tako kot grška misel identificira pravičnost bodisi s platonovsko »pravičnostjo n a sebi«, bodisi z aristotelovskim »pravičnim in nepravičnim «, ki ju je m o
goče popraviti in porazdeljevati. A zakaj bi m orali govoriti grško, ko govo
rim o politično? Govorim o torej o nepravičnostih, o teh nepravičnostih, ki so zm erom lokalne, odvisne od okoliščin, »policijske«, če že hočete, ki pa istočasno postavljajo p o d vprašaj predstavo o pravični skupnosti. Nepravič- n o s tje politični koncept, ki dopušča pozitivno nasprotje. Kajti politična ak
cija, kot sijajno pokaže sam Rancière, združuje in hkrati razdružuje dve lo
giki, toda dve politični logiki. E n a je politika, ki jo je m ogoče opredeliti kot policijsko, k er pogosto zanika, da bi bila politična, drug a p a je Pravičnost (pravična sk upnost), ki om ogoča, da uvidimo način, kako s e je mogoče tu in zdaj p olitično bojevati p roti prvi. N arobe pa krivica ni nekaj, kar bi nek
do prizadejal n eko m u , kot taka s e je zmerom že zgodila, n a drugi strani pa je n epravičnost zm erom d o lo čena in s tem tudi sama določa dejanski boj:
poli tika j e boj, v k aterega se spustita politiki, in če ena govori o redu, govo
ri d ru g a o tem pravičnem red u , ki ga om ogočajo uvideti sedanji boji proti krivicam. R esje sicer, d a je policijski red zaznamoval celotno politiko. A to n e p o m en i, d a n a sp ro tn ih politik ni in da lahko samo en a im enuje in se bojuje p ro ti nepravičnostim , zaradi cesarji tudi upravičeno lahko rečem o, d a j e pravična.
O glejm o si zdaj še d ru g i koncept: interlokucijo. Rancière jo opredeli takole: »P olitikaje spor in spor je interlokucija.« Po Rancièru gre za to, da dom inacijo in u p o r, to se pravi, vojno in o d p o r zoperstavimo in ju o p red e
lim o kot infrapolidki. Da bi ponazoril svojo argum entacijo, J. Rancière skon
stru ira dva prim era. Prvi j e u p o r skitskih sužnjev, o katerem poroča H ero
dot. Potem ko so gospodarji, ki so se odpravili prem agati Medejce, p rep u stili sužnje njihovi usodi, le-ti pridejo »do spoznanja, da ni nobenega razlo
ga, zato da bi bili sužnji, saj so bili rojeni na enak način kakor njihovi dalj
nji gospodarji.« O borožili so se in se polastili orožja svojih gospodarjev in skoraj bi prem agali te vojščake, ki so se vrnili s pohoda, ko se eden izmed njih o b rn e n a svoje b rate z besedam i: »Doslej so nas videli z orožjem in zdaj si dom išljajo, da so nam enaki. Vzemimo biče in spom nili se bodo, da so naši sužnji.« R ečeno sto rjen o in sužnji »se brez boja podajo v beg«. J.
R ancièrov sklep: sužnji ukradejo orožje svojim gospodarjem , ker ne poz
najo d ru g eg a kakor razm erja moči, ne znajo pa skonstruirati pasti, v kate
ro bi svoje gospodarje ujeli z besedam i. Skratka, ne nehajo biti sužnji: nji
hov u p o r je hlapčevski, zato tudi p rop ade: »Niso znali sp rem en iti vojaške enakosti v politično svobodo.« (str. 31-33).
N asproten zgled p a je spoštovanja v reden nastop plebejcev n a Avend- nu. Plebejci razpravljajo in s tem prisilijo patricije, d a poslušajo njihove a r
gum ente. Tako dosežejo, da se poravnava sporov institucionalizira: to funk
cijo opravlja poslej razsodišče, d okler n e izum ijo dru g dispozitiv, kad ar ta institucija ne bo več delovala. Sužnji niso znali odpraviti svojega suženjstva, narobe p a plebejci proizvedejo »m inim um d ru žb en eg a učinka.«
Kako je m ogoče prim erjati sužnje in plebejce? Plebejci niso ozirom a niso več sužnji. V razm erju do stavkajočih delavcev so to, kar so skitski suž
nji v razm erju do saint-bernardskih im igrantov. N ajprej gre za to, d a se p o trdi javni obstoj in interlokucijska situacija predpostavlja, d a ste poprej priz
nani kot sogovornik. Na splošno bi zato lahko rekli, č e je tisto, za kar gre v
»govorni situaciji«, verifikacija »egalitarne poteze«, p o tem je tre b a p re d postaviti, kot to stori Rancière (str. 127), d a je le-ta n a neki način zapisana.
O d tod je m ogoče eno od dvojega: bodisi gre za arhivpis v derridajevskem pom enu (s čim er bi se rade volje strinjala), kar pom eni, d a govor ni v p ri
vilegiranem položaju (s čim er se R ancière ne bi strinjal), ali p a gre za vpis v obliki zapisane deklaracije ali kakšnega d ru g eg a teksta. A za t o je poprej po treb en politični boj in odločilni dogodek, ki ta zapis izsili.
Na splošno bi se lahko vprašali, ali j e p olitično prizorišče prizorišče interlokucije, to se pravi, hkrati prizorišče in terpelacije, naslovitve in raz
prave? Vsaka interlokucija je zahteva po p rizn anju o tem , d a je bila zagre
šena krivica. Kako j e bil lahko zastavek deklaracije m anifestan tov iz m aja 1968 »Vsi smo nem ški Židje« (zgled, ki ga navaja prav R ancière, str. 173), pripoznanje krivice, prizadejanje bodisi njim sam im ali p a nem škim Židom pod nacizmom? Ta deklaracija, k ije bila sm iselna le kot odm ev m nožičnih dem onstracij študentov n a francoskih ulicah, j e nedv om no zavračala n eko določeno francosko identiteto in zato predstavljala, kot zatrdi J. R ancière, dezidendfikacijo francoske skupnosti, toda to je bila le, zato j e tudi bila afir
mativna in n e negativna, koliko rje pokazala in actu dejansko m ožnost neke pravične skupnosti.
Prevedla Jelica Šumič-Riha
