Univerzitetni študijski program prve stopnje SODOBNI ČLOVEK IŠČE

DIPLOMSKO DELO

Univerzitetni študijski program prve stopnje SODOBNI ČLOVEK IŠČE

Katarina Prislan Ljubljana, 2021

DIPLOMSKO DELO

Univerzitetni študijski program prve stopnje

SODOBNI ČLOVEK IŠČE

Mentor: prof. Alen Ožbolt

Somentorica: prof. dr. Uršula Berlot Pompe Ime in priimek avtorice: Katarina Prislan Študentka rednega študija

Vpisna številka: 42170070 Študijski program: Kiparstvo

Ljubljana, junij 2021

Naslov diplomskega dela: Sodobni človek išče Title of the thesis: Modern Man in Search

UDK

73.038(043.2)

kiparstvo sculpture

umetnost instalacije installation art

labirint labyrinth

spirala spiral

meditativna hoja walking meditation

družbeni mediji social media

diplomska naloga BA thesis

IZVLEČEK

V diplomski nalogi bom predstavila avtorsko delo z naslovom Sodobni človek išče. S projektom v ospredje postavljam predvsem izolacijo pred medijsko in informacijsko poplavo današnje družbe. Internet, umetni rizom ali umetna nevronska povezava velike večine posameznikov tega sveta je postala nekakšna kolektivna zavest, ki pa se znotraj korporacij, politike in ostalih družbenih odnosov uporablja za sredstvo manipulacije in niti približno zgolj za obveščanje ter širjenje znanja. Glede na to, da sem za obliko same instalacije izbrala spiralo, se bom posvetila tej obliki, njenemu pomenu in stalni prisotnosti v vsem, kar nas obdaja, nato pa še njeni povezavi z labirintom in meditacijo. Z meditacijo posameznik išče notranji mir in ravnovesje. Bistvo je, da z vsemi dražljaji iz okolja preobremenjen pogled upremo navznoter, v temo in se s tem izognemo manipulativnosti informacijskega sistema.

ABSTRACT

In my graduation thesis I will present my installation entitled Modern Man in Search. In this project I am focusing on isolation from the media and flood of information of today's society.

The Internet, an artificial rhizome or artificial neural connection of the vast majority of individuals in this world, has become a kind of collective consciousness, which within corporations, politics and other social relations is used as a means of manipulation and is far from mere intention to inform and spread knowledge. Given that I have chosen a spiral for the shape of the installation itself, I will also focus on this shape, its meaning, constant presence and repetition. I continue by focusing on the labyrinth and its connection to meditation. People seek inner peace and balance through meditation. The aim of meditation is to redirect our gaze, overwhelmed with outside stimuli, inwards into the darkness and thus avoid the manipulativeness of the information system.

KAZALO VSEBINE Vsebina

1 UVOD ...7

2 LABIRINT IN SPIRALA ...8

2.1 LABIRINT IN MEDITACIJA ...8

2.1.1 LABIRINT IN UMETNOST ... 12

2.1.2 MEDITATIVNA HOJA IN UMETNOST ... 13

2.2 SPIRALA ... 14

2.2.1 SPIRALA IN UMETNOST ... 16

3 DRUŽBENI MEDIJI ... 18

4 PERCEPCIJA IN ZAZNAVANJE ... 24

4.1 FENOMENOLOŠKI PRISTOPI V UMETNOSTI INSTALACIJE ... 25

5 RAZVOJ IDEJE IN TEHNIČNA IZVEDBA ... 30

5.1 RAZVOJ IDEJE ... 30

5.2 TEHNIČNA IZVEDBA ... 33

VELIKA REPRODUKCIJA UMETNIŠKIH DEL ... 35

6 ZAKLJUČEK ... 43

SEZNAM LITERATURE ... 45

SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA ... 46

1 UVOD

Ustvarjam subjektiven prostor, izvzet iz objektivnega prostora, ki ga obdaja. Delo naj bi predstavljalo odmik in izolacijo posameznika od obdajajočega prostora, ki nam predstavlja zasičeno realnost, prepojeno z vizualnimi dražljaji in nenehnim vdorom novih informacij, ki nam onemogočajo jasen pogled.

Navdih za moje delo je med drugim tudi Platonova prispodoba o votlini ter povezavo med mislijo in spoznanjem ter gledanjem in uvidom. V Platonovi prispodobi se ujetnik, ki se osvobodi, sreča z realnim svetom, ki ga je poprej dojemal le kot dvodimenzionalne oblike ali silhuete na steni jame. Prevzame ga dejstvo, da se realni prostor širi v še eno, dodatno smer in prvič sreča tridimenzionalnost, prevzet je nad množico informacij, ki to realnost dopolnjujejo in bogatijo, osupel nad prvim srečanjem z barvami, oblikami in teksturo; vse zaradi vdora svetlobe, ki je bila vselej metafora za spoznanje.

Delo Sodobni človek išče govori o posledicah vse večjega množenja informacij, ki so v največji meri tesno povezane z internetno mrežno povezanostjo večinske populacije sveta.

Umetni rizom iz dneva v dan širi svoje korenine in ustvarja sveže povezave, nove ali reciklirane ideje, dekonstruirane in konstruirane znova na drugačen način. Z napredkom tehnologije se to dogaja vse hitreje in problem, s katerim se sooča sodobni človek, je, kot kontrast ujetnikom v Platonovi jami, ki vidijo zgolj zamegljen obris na steni jame, prav nasproten – umetna prenasičenost, ki vdira z vseh strani.

Informacijsko poplavo in nezmožnost usmerjanja pogleda v bistvo si predstavljam kot glitch, bliskanje in šumenje ekrana z občasnimi prebliski jasnih slik, ki sicer spominjajo na realnost, vendar so med seboj popolnoma nepovezani in nesmiselni. Enako si predstavljam odmik in izolacijo, kot da preprosto izklopiš ekran in z njim tudi glitch, ki preobremenjuje pogled in misel. Zato se raje, kot da si povzročamo fizične bolečine, ki nastajajo zaradi popačenih dražljajev in psihične bolečine, kot posledica dolgotrajnega strmenja, zazrimo v pomirjujočo črnino. Instalacija v prostoru deluje kot vrtinec; špranja nakazuje vhod in ob vstopanju v ozek hodnik nas počasi vase srka mrak, ki se postopoma prelevi v popolno temo, v topel objem miru. Sodobni človek išče je prispodoba utehe našim preobremenjenim vsakdanjikom.

2 LABIRINT IN SPIRALA

2.1 LABIRINT IN MEDITACIJA

Vsaka nova pot je novo rojstvo.

Novo jutro, ki v nov dan se dvigne in skoz večerni mir prestopi v noč, na ta skrivnostni prag pred ničem ali novim jutrom.

Vsak svojo pot si utiramo.

Za potovanja in iskanja, za odhode in pohode, izselitve, naselitve, vodenja in beganja in za brezglavi beg,

za vračanja le najsrečnejši.

Kdo od nas v rokah in v srcu skriva Tezejev pogum, njegov božanski čar v telesu, da zaljubljena Ariadna bi podarila mu rešilno nit, da srečno bi se vrnil – kam?

V labirintu časa in življenja.

Ciril Zlobec, V labirintu¹

1 Ciril ZLOBEC, V labirintu, Sodobnost, 33/4,1985, dostopno na

<https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-YG6Z77OQ> (6. 4. 2021).

Beseda labirint izvira iz starogrške besede labrys. Zgodovina kaže, da so labirinte uporabljali za lovljenje slabih ali zlih duhov, na to namiguje tudi znamenita zgodba o minotavru, ali pa kot pot uporabljeno v obredih in plesih, ki naj bi delovala očiščujoče.

Uporabljen je bil tudi kot simbol dolge in težke poti, ki jo mora premagati človek v svoji želji po komunikaciji in srečanju z Bogom; vhod naj bi označeval rojstvo, center pa Boga.

In kot Ciril Zlobec v svoji pesmi z naslovom V labirint poetično opiše, je labirint že od nekdaj popolnoma smiselna in logična prispodoba za življenje. Vsak si utira svojo pot in ob tem se nam lahko hitro zgodi, da zavijemo s poti in zablodimo v slepe ulice, do razpotij ali pa se v krogu zatečemo nazaj na začetek, še preden bi prišli do centra. Meditativna hoja po labirintu, ki je za to namenjen in se za to uporablja že tisočletja, je na nek način vaja, s katero naj bi se tudi na poti skozi življenje naučili intuitivno slediti vsak svoji, pravi poti, ki nas vodi do centra uravnovešenosti.

Množenje tehnologij v imenu učinkovitosti in zabave je pravzaprav izkoreninjenje prostega časa z omogočanjem čim več časa in prostora za proizvodnjo in tako minimalizira nestrukturiran vmesni čas. S časovno varčnimi tehnologijami je večina delavcev bolj produktivna, ne pa tudi bolj svobodna v svetu, za katerega se zdi, da se vse bolj in bolj pospešuje okoli njih. Tudi retorika okoli učinkovitosti teh tehnologij kaže, da tega, česar ni mogoče količinsko opredeliti, ni mogoče ovrednotiti – množice užitkov, ki spadajo v kategorijo delanja ničesar posebnega, na primer nabiranje cvetlic, zbiranje kamnov, opazovanje oblakov, tavanje, razgledovanje po nakupovalnih razstavnih oknih, niso nič drugega kot praznine, ki bi jih morali zapolniti z nečim bolj določenim, produktivnejšim, hitrejšim.²

Našo družbo determinira gibanje; vsem se mudi, vsi hitimo in ves čas poskušamo biti še hitrejši. Trenutno imamo več vsega kot kadarkoli prej v zgodovini; več je ljudi, več obveznosti, več materialnih dobrin in ogromno število informacij. Utapljamo se v nepreglednosti in naš pogled je preobremenjen, ne ve več, kaj vidi, in podobno se dogaja z našimi mislimi. Dandanes moramo za to, da bi kaj dejansko videli, gledati, kot da smo v temi. Kljub temu, da je človeštvo ves čas stremelo k hitrejšemu in efektivnejšemu opravljanju različnih obveznosti, kar je bilo nujno zaradi konstantnega naraščanja

2 Rebecca SOLNIT, Wanderlust: A history of walking, London 2000, str.18 – 19.

populacije, kljub želji po razumevanju bioloških in fizičnih zakonitosti mikro in makro sveta ter težnji po nadgradnji in optimizaciji življenjskega sloga ter njegovi kvaliteti, smo vedno iskali nek globlji pomen, višji smisel ali poslanstvo človeka. Labirint predstavlja eno od možnih orodij, ki naj bi človeku pomagala priti bližje temu. Gre za spiritualno prakso, ki je stara več tisoč let, njegova uporaba pa se razteza preko svetovnih religij, kulturnih in zgodovinskih obdobij.³

Namerna in premišljena hoja po poti, ki vedno znova prečka točke na različnih nivojih krivulj, dokler ne prispe do centra, deluje sproščujoče in meditativno. Nihče ni popolnoma prepričan, od kod izhaja tradicija labirintov, saj so najdeni v različnih antičnih kulturah; od Grčije in Krete do Egipta, Kitajske in Peruja, Irske in Skandinavije. Najdemo jih tudi na tleh ogromnih srednjeveških katedral, kot na primer v Chartersu, Amiensu in Saint Quentinu v Franciji. S koreninami, ki segajo globoko v prazgodovino in presegajo geografske in kulturne meje, je labirint postal simbol in manifestacija Jungove teorije kolektivne zavesti.⁴

5

Jung je precej govoril tudi o mandali, ki ponuja podobno zadovoljitev ob risanju in se je dandanes zopet pojavila v obliki pobarvank za odrasle. To sicer ni ravno poanta mandale, saj bi jo morali v celoti konstruirati in oblikovati sami; barvanje je poslednja stopnja, ki predstavlja le en del celote. Izbira razporeditve, ritma in kompozicije oblik nam veliko pove o tem, kako se počutimo in kje smo v trenutnem stadiju življenja. Podobno kot za labirint pa velja za spiralo, saj je v osnovi le poenostavljena verzija labirinta, ki ima bolj kompleksno in daljšo pot, kar je za namen meditacije definitivno bolje.

V zadnjih letih so prav tako kot mandalo ljudje ponovno začeli odkrivati tradicijo hoje po labirintu. Ponovno so jih pričeli vključevati v prostore cerkva, univerz, zaporov in otroških igrišč, vklesali so jih v skalnata pobočja, oblikovali na travnikih in jih postavljali na svojih lastnih dvoriščih iz naravnih materialov, kot sta kamenje in zemlja. Ljudje se za hojo po labirintu odločajo iz mnogih različnih razlogov, večina pa ob koncu meni, da je bila celotna izkušnja transformativna.

3 Helen CURRY, The way of the labyrinth: a powerful meditation for everyday life, New York 2000, str. 4.

4 Prav tam, str. 5.

5 SOLNIT 2000, op.2, str. 72 – 73.

Med hojo skozi zavoje in ovinke se posameznik disasociira in distancira od življenja in sveta zunaj labirinta. Hoja, dihanje in obstoj – stvari, na katere v preobremenjujoči naglici vsakodnevne rutine nihče ni pozoren – postanejo zavestne in namerne. Predstavlja fizično in spiritualno spajanje, ki se manifestira med meditativno hojo. Naš tempo služi kot ritem, ob katerem umirimo svoje dihanje in razjasnimo svoje misli. Med hojo postopoma vse bolj intenzivno slutimo bližajoči se center, intuicija raste in ostrijo se čuti, ki jih večino časa zanemarjamo, saj jim nimamo časa posvečati pozornosti.

Meditativno hojo sestavljajo trije osnovni segmenti; prvi izmed njih je sama hoja proti centru, drugi je doživljanje in interakcija s centrom, tretji pa je vračanje iz centra in zapuščanje labirinta. Šele ob popolnem razumevanju teh delov postane sama hoja bolj namerna in zavestna. Hoja po labirintu izpolnjuje globoko ukoreninjeno potrebo človeka po ritualu ter povezavo med čustvi in racionalnimi mislimi, med levo in desno možgansko sfero.

Glavna značilnost labirintov je ta, da jih tvori enojna pot in nimajo slepih ulic, kot jih imajo blodnjaki, ki kot že samo ime namiguje, služijo “blodenju”, izgubljanju in skrivanju ter nimajo centra, temveč več možnih izhodov kot tudi vhodov, poleg tega se jih največkrat uporablja v zabavne namene na določenih prireditvah. V labirintu ne izbiramo poti, ne moremo se izgubiti, ko enkrat hodimo po poti, ni nikakršne možnosti, da ne bi prišli do centra, ker ta vodi izključno le tja.

Obstaja dober razlog, da so se labirinti in njihova uporaba ohranili več tisočletij. Robert Ferré, direktor St. Louiškega projekta Labirint in član društva Labirint, pravi: »Sprehajanje po labirintu je način dostopanja do sil zunaj našega običajnega zavednega uma. Popelje nas v nek starodavni del nas, star toliko kot obračanje planetov in zvezd, starih kot zemeljska energija, nazaj v času, ko je bila noč še temna, ko so ljudje vedeli, da sta nebo in narava del nas in mi del celote. To je nekaj, kar je v sodobnem svetu pozabljeno in izgubljeno, povzroča neravnovesje, občutek izgubljenosti ter spodbuja krike za razrešitev.«⁶

Kolikor različnih zgodb obstaja v povezavi z mitologijo, pa naj so spiritualnega ali posvetnega značaja, labirint v vseh predstavlja pot, ki naj bi ji sledili, ne glede na trajanje in težavnost, zato da prispemo do centra, ki je osrednji predmet celotnega potovanja.

6 CURRY 2000, op. 3, str. 26.

Starodavne kulture so opravljale ritualne pohode skozi labirinte za srečo, zaščito, neposredno povezavo s svetim središčem romanja ter zaradi zdravilnih in pomirjujočih posledic; to pa so razlogi, ki nam resonirajo še dandanes.⁷

2.1.1 LABIRINT IN UMETNOST

Z labirinti se je v svoji umetniški praksi ukvarjalo večje število umetnikov, saj je arhitekturno privlačen objekt, prežet s simboliko. Omenila bom le enega od mnogih, in sicer labirint Roberta Irwina.

Robert Irwin je bil del gibanja Light and Space v Kaliforniji, ki je našlo stičišča z minimalizmom, včasih pa je pokazalo tako minimalne težnje, da je v materialnem smislu komaj obstajalo. Svetloba in prostor sta povsod okoli nas, vendar o takšnih eteričnih zadevah ne razmišljamo kot o taktilnih entitetah. Irwinova umetnost je imela številne oblike; od slikarstva in kiparstva do instalacij in celo krajinskega oblikovanja. Vsem je skupna nagnjenost k izbrisu ali vsaj eksperimentalna ambicija po iskanju načinov, kako obkrožiti učinkovito in neizrekljivo bistvo umetnosti, hkrati pa v ospredje postaviti vprašanja o vidnosti in nevidnosti.⁸

Irwinov Central Garden v Centru Getty iz leta 1997 je zasnovan kot spremljevalec Getty Centra arhitekta Richarda Meierja v Los Angelesu. Pri urejanju parka so uporabili več kot petsto različnih vrst rastlin, ki se v povezavi z vabljivim dizajnom izkažejo za zelo pomembne. Vse rastlinje in materiali na vrtu so izbrani, da poudarijo medsebojno vplivanje svetlobe, barve in odseve. Od odprtja centra leta 1997 se je Centralni vrt nenehno razvijal, saj so rastline rasle in bile obrezane, določene tudi odstranjene. V paleto se nenehno dodajajo nove rastline. Namen celotnega parka je oddih in pomirjujoč občutek stalnosti, večnosti, ki pa nikoli ne ostaja enaka. Narava prevzame vajeti v svoje roke in strogo načrtovano obliko krajinskega dizajna popelje in razvije po svoje. Na vhodu je v kamniti prag vklesano Irwinovo sporočilo za tiste, ki ga vidijo: »Vedno se spreminja, nikoli ni dvakrat enako.«⁹

7 Prav tam, str. 26–29.

8 Andy BATTAGLIA, Robert Irwin's 9 most invisible artworks, from dots that disappear to scrims that veil secret worlds, Artnews, 15. 6. 2020, dostopno na

<https://www.artnews.com/feature/robert-irwin-scrim-veil-invisible-works-1202691052/>

(23. 5. 2021).

9 Gardens: Enjoy tranquil outdoor spaces at the Getty Center, Getty, dostopno na

<https://www.getty.edu/visit/center/top-things-to-do/gardens/> (23. 5. 2021).

2.1.2 MEDITATIVNA HOJA IN UMETNOST

V svojem pisnem diplomskem delu omenjam kar nekaj različnih umetnikov, predvsem tujih, zato sem zelo vesela, da je prvo delo, ki ga omenjam, hkrati konceptualno še najbolj sorodno mojemu, tj. delo slovenskega umetnika in profesorja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, ki poučuje kiparstvo.

Na kratko bom povzela projekt Hoja Jožeta Baršija, ki se je pričel leta 2001 tako, da je avtor dobil štipendijo za bivanje v Združenih državah Amerike, kjer naj bi celoten projekt razvil, ob koncu pa seveda razstavil. Tako se je Barši odločil, da bo vsak dan hodil po praznem galerijskem prostoru, po vsakodnevnem sprehodu pa je običajno samemu sebi poslal elektronsko pošto, v kateri je opisal izkušnjo hoje in refleksijo, ki se je odvijala ob njej.

Čeprav ni ljubitelj new agea, se je vendarle dolgo časa zanimal za budistično misel in meditacijske prakse ('Te prakse me navdušujejo, no, pri tem pa sem neke vrste konzervativec. Zmerom se navdušim za prakse, ki so stare tisoč let.'). Pohodna meditacija ali meditativna hoja je ena izmed teh tehnik, s katerimi se je Jože Barši seznanil med svojim bivanjem na Šri Lanki.¹⁰

Ravnal se je po navodilih, ki so bila natisnjena v knjigi meditacijskih tehnik. Poskušal se je kar se le da skoncentrirati na hojo kot tako. Vse ostale misli je poskušal izključiti in vso svojo intenco fokusirati le na premikanje nog. Za to, da je ta projekt umetnost, sta relevantni dve stvari: kontekst njegove odločitve, da bo vsak dan hodil, in pa to, da se je odločil hojo predstaviti v obliki razstave. Delo je povezano tudi z njegovim razmišljanjem o vlogi vida in drugih čutov v njegovem delu ter o njegovi vlogi vizualnega umetnika. Njegova ideja je, da obstaja samo en čut, ki povezuje vsa vrata in okna naše percepcije za to, da bi lahko čutili, in to je naš um.¹¹

»Pomembne reči so pozornost, zaznavanje in opazovanje. Dejanja se ne začnejo z mišljenjem, temveč z zelo skrbnim opazovanjem. Če vidiš več in bolj natančno, lahko najdeš pot. To se morda sliši kot kakšna butasta ezoterika, toda dejstvo je, da je v sedanjem okolju,

10 Igor ZABEL, Eseji: O moderni in sodobni umetnosti, Ljubljana 2006, str. 397

11 Prav tam, str. 397.

ki nas preplavlja in nas nenehno bombardira s senzacijami, težko biti pozoren opazovalec.

Tako si ni treba kdove kako prizadevati, da najdeš idejo, ideja pride sama, z opazovanjem.«¹²

Izkušnja pa za Baršija ni bila dovolj, pomembna sta tudi komunikacija in prevajanje njegovih izkušenj. Samo z opisovanjem izkušenj v elektronskih sporočilih, ki je v procesu delovalo kot refleksija ali pa sekundarna obdelava, kot bi rekel Freud, in z njihovim razstavljanjem je lahko povezal svoje delovanje z umetnostjo ter ga tako osmislil tudi za druge ljudi. »Ne mislim, da je ta kos papirja, ki ga kažem obiskovalcu ali obiskovalki, umetnost; umetnost je moj predlog, da to naredita sama, ker je tako butasto preprosto in hkrati tako težko.

Poizkusite!«¹³

In sama sem poizkusila na več načinov. Sprva sem se trudila prakticirati meditativno hojo, saj sem se tudi sama precej zanimala za budistične in meditativne prakse. Kasneje pa tako, da sem naredila spiralo, ki naj bi gledalca popeljala bližje izkušnjam, ki sem jih doživljala ob izvajanju meditativne hoje in kakršne je doživljal tudi Barši, ki jih je gledalcem poskušal približati preko opisov.

2.2 SPIRALA

Johannes Kepler, nemški astronom, matematik in astrolog, je dejal: 'Geometrija ima dve veliki bogastvi: eno je Pitagorov izrek, drugo pa delitev črte na povprečna in ekstremna razmerja, to je Φ oziroma zlati rez. Prvi način lahko primerjamo z mero zlata, drugi pa z dragocenim draguljem.' Obstajajo veliki filozofski, naravni in estetski premisleki, ki obkrožajo to razmerje, odkar je človeštvo prvič začelo razmišljati o geometrijskih oblikah svojega sveta, njegovo prisotnost pa lahko najdemo v sveti umetnosti Egipta, Indije, Kitajske, Islama in drugih civilizacij. Prevladuje v grški umetnosti in arhitekturi, še vedno je skrito v spomenikih gotskega srednjega veka in se ponovno odkrito praznuje v renesansi.

Čeprav prežema številne vidike narave, iz katerih so umetniki črpali navdih, bi bilo napačno reči, da lahko zlato sredino odkrijemo v celotni naravi. Lahko pa rečemo, da bomo povsod, kjer pride do okrepitve funkcije ali določene lepote in harmonije, našli zlato sredino. To je

12 Prav tam, str. 398.

13 Prav tam.

opomnik na povezanost ustvarjenega sveta z izpopolnitvijo njegovega vira in njegove morebitne prihodnje evolucije.¹⁴

Zanimanje in raziskovanje spirale kot univerzalnega simbola izhaja iz nekega vidika strukture ali funkcije človeškega uma, traja že stoletja in še vedno ni bilo potešeno z zadovoljivim odgovorom. Sam simbol ima intuitivno, močno in preudarno prezenco, ki mu jo le stežka zanikamo, a vendar ne moremo na racionalen in znanstven način razložiti njenega delovanja, pomena in vpliva. Spirala se kot vzorec pojavlja v najrazličnejših naravnih pojavih, najpogosteje pa jo vidimo ravno v rastlinah, njihovih venčnih listih ali pa na primer v posnetku spiralnega plesa vzklijajočega semena. Ta pojav je bil raziskovan s strani mnogih znanstvenikov, eden izmed njih je bil tudi Leonardo Fibonacci, ki je najbolj poznan po svojem Fibonaccijevem zaporedju. To zaporedje je tudi osnova zlatega reza in je prav tako tesno povezano s samo spiralo. Zaporedje gre takole: 0, 1, 1, 2, 3, 5, 8, 13, 21, 34, 55, 89, 114 ... in se nadaljuje v neskončnost. Vsaka naslednja številka je seštevek prejšnjih dveh, zato velikost števila ves čas eksponentno narašča. Temu vzorcu sledi večina rastlin, na primer aloe vera ali pa razporeditev semen v sončnici, oblika venčnih listov vrtnice. Vse to je naravno prirojeno in se vsakodnevno ponavlja na različne načine, a vedno brez kalkulacij, brez napora.¹⁵

Odgovor na to, zakaj večina rastlin deluje po vzorcu tega zaporedja, je verjetno v enem osnovnih načel narave – njeni ekonomičnosti. Rastlina ima največ možnosti za preživetje, če se lahko uspešno postavi po robu vsem dejavnikom, ki vplivajo na njen razvoj. To pomeni, da morajo biti izkoristki naravnih virov, ki so potrebni za njeno rast in odpornost na zunanje dejavnike (veter, gravitacija …), optimalni. Listi rastlin, ki rastejo v spiralni formi, zagotavljajo največji izkoristek sončnih žarkov, hkrati pa dovajajo deževnico do korenin.¹⁶

Oblika spirale se pojavlja pri skoraj vseh živalih, najbolj očitna je seveda pri polžjih hišicah in nekaterih školjkah, prav tako pa jo zaznamo pri naravni ukrivljenosti repov, na primer prašičev, opic in kameleonov. Človek tukaj ni izjema, spiralo najdemo že kar ob pogledu na svoje dlani, na prstnih odtisih, prav tako v ušesni votlini, kjer se v slušnem aparatu nahaja mali organ, imenovan ušesni polž. Poleg tega je tudi oblika našega DNK-ja dvojna vijačnica spirale, ki nosi celoten zapis naših svojstvenih in edinstvenih genetskih lastnosti. Poznamo

14 Robert LAWLOR, Sacred Geometry, London 1982, str. 53.

15 Prav tam, str. 57.

16 Scott OLSEN, Zlati rez: največja skrivnost narave, Butajnova 2017, str. 14.

tudi več elementov, ki v določenih situacijah in pod vplivi okolja spremenijo svojo strukturo, nekateri izmed njih se manifestirajo tudi v spiralni obliki.

Fibonaccijevo zaporedje je povezano z razmerjem zlatega reza, s številom Φ = 1,618034. Če pogledamo razmerje med sosednjimi členi zaporedja (delimo naslednjega s prejšnjim), vidimo, da dobimo naslednja števila:

1/1 = 1; 2/1 = 2; 3/2 = 1,5; 5/3 = 1,666 …; 8/5 = 1,6; 13/8 = 1,625; 21/13 = 1,61538 … V istem zaporedju se v naravni efektivnosti oblikuje ves naravni svet, najbolj očiten je seveda pri rastlinah, saj nam je najbližji in ga lahko najbolj precizno opazujemo, vendar se enako dogaja na mikro in makro ravni, kar zopet aludira na fraktale.¹⁷

Z radarskimi posnetki so ugotovili, da oblika spremlja tudi vremenske pojave, na primer ciklone in orkane. Dandanes vemo tudi to, da je oblika Rimske ceste, galaksije, ki predstavlja dom našemu osončju, prav tako spiralna. Vse večje, starejše in dokončno izoblikovane galaksije se izoblikujejo v razvejane spiralne diske in ob tem lahko sklepamo, da spiralna forma predstavlja nekakšno trdnost in stabilnost ter verjetno zopet ekonomičnost, ki je globoko ukoreninjena v strukturo in delovanje našega celotnega obstoja.

2.2.1 SPIRALA IN UMETNOST

Kljub temu, da spirale pogosto srečujemo v kontekstu različnih verovanj, pa niso omejene izključno na to. Uporabljene so tudi v posvetni arhitekturi, umetnosti in oblikovanju, saj gre za obliko, ki ima za človeka posebno estetsko kakovost, verjetno zaradi svoje sorodnosti z naravo. Najdemo lahko kar nekaj sodobnih umetniških del, ki nosijo formo spirale; eno najbolj famoznih del je najverjetneje Spiral Jetty (1971), ki ga je Robert Smithson zgradil v rdečem slanem jezeru.

Za gradnjo se je v prvi vrsti odločil zaradi zanimanja za slana jezera, ki ga je razvil leta 1968 na Mono Laku v Kaliforniji, vendar se je zaradi odročnosti tega jezera odločil za Great Salt Lake v Utahu, v Združenih državah Amerike. Za spiralno formo se je odločil na mestu, saj je spirala predstavljala obliko, ki bi v mehkem blatu delovala najbolj stabilno, sile napetosti, ki se pojavijo v spiralni strukturi, so povezale in utrdile celoten pomol. Spiralo gledalec vidi

17 Prav tam, str. 10.

in dojema različno, odvisno, kje na njej stoji; če bi jo želel dojemati v njenem merilu, bi moral biti nad njo. V višini našega pogleda nam krivulja razodeva nedefinirano gmoto materiala. Ob pogledu na skalnato pot pod nogami lahko opazimo drobne kristalne solne formacije in vsak kristal je le pomanjšana verzija spiralnega polotoka, saj se kristali tvorijo v obliki spiralne vijačnice.¹⁸

Pomen prostorsko specifičnega dela Spiral Jetty je danes veliko jasnejši, kot je bil ob nastanku. Smithson se je v svojih delih pogosto dotikal teme entropije, s tem delom pa jo je verjetno najbolje ponazoril, saj se je slano jezero, kot je predvideval, v zadnjih letih precej izsušilo in se je zaradi tega stik med kopnim in jezerom zamaknil daleč stran od spirale, zato je danes jezero sploh ne obdaja več. Poleg tega je zgradil tudi spiralni griček oziroma Spiral Hill (1971), ki stoji ob delu Broken Circle (1971) in se nahaja v Emmnu na Nizozemskem.

V svoja dela pogosto vključuje spiralno formo tudi umetnik Andy Goldsworthy, ki je v evropskem prostoru eden najbolj znanih zemeljskih umetnikov. Za razliko od Smithsona, ki je prav tako predstavnik gibanja zemeljske umetnosti oziroma Land Art ali Earth Art, so dela Goldsworthyja veliko subtilnejša in nežna, poleg tega pa so po večini veliko hitreje podvržena minljivosti. Predstavljanje njegovega dela temelji na dobri dokumentaciji, večinoma razstavlja fotografije in posnetke nastajanja del, le-te pa bomo stežka doživeli v živo, če ne bomo prisotni v dneh njihovega nastajanja. Smithsonovo delo je prav tako dokumentirano, posneto in predstavljeno preko dokumentacije, a še danes stoji na istem mestu, je delo, ki zahteva gledalčevo prisotnost in doživljanje, podobno kot dela Jamesa Turrella pa pričara občutek drugačnega zavedanja sebe in svojega prostora.

Še eden izmed znamenitih umetnikov, ki se je v svojih delih poslužil spiralne forme, je Mario Merz. Bil je ključni član skupine Arte Povera, ustvarjal je slike, skulpture in instalacije v mešanih medijih, s katerimi je širil vizijo o enakosti, osredotočeno na človeka. Skozi umetnost je nasprotoval tistemu, kar je videl kot dehumanizacijske sile industrializacije in potrošništva. V njih je iskal neomejenost, v nasprotju z okviri sodobnega življenja. Z vključevanjem industrijskih in organskih materialov njegova dela kažejo na živahno prepletanje človeških in živalskih področij. Merzovo delo je tako v obliki kot tudi vsebinsko seznanjeno z logiko Fibonaccijevega zaporedja. Vključuje naravne mreže tako, da se dobesedno in metaforično navezujejo na vprašanja družbene organizacije. Fibonaccijevo

18 Robert SMITHSON, The collective writings, New York1979, str. 143–148.

zaporedje najde simbolni izraz v spiralni obliki, ki se ponavlja skozi Merzovo delo. Tavola spirale iz leta 1982 povezuje občutek naravne vdanosti neposredno na simbolni pomen mize kot kraja zbiranja. Na teh mizah sta razporejena sveže sadje in zelenjava, na trenutke v množice, občasno razporejene v lepo urejene vzorce. V delu Quattro tavole in forma di foglie di magnolia (1985) naravni čebelji vosek tvori površino varjenega jekla, na katerem so suspendirani različni organski in umetni elementi. Mize same prevzemajo obliko listov magnolije, ki rastejo v Fibonaccijevem zaporedju in kažejo, kot Tavola spirale, potencialno neskončno širjenje. Merzove mize so s svojimi nenehno spreminjajočimi se elementi morda najbolj radikalno odprte od umetnikovih del in namigujejo na poglobljen občutek skupnosti, ki si ga je umetnik želel ustvariti.¹⁹

Sama sem za obliko svojega hodnika spiralo izbrala zaradi njene neposredne povezave in sorodnosti z labirintom, saj vsebuje vse tri glavne lastnosti le-tega; vhod, pot in center. Poleg tega mi je struktura blizu zaradi njene vrojenosti v svet narave in s tem tudi nas same, saj s celotno idejo za delom poudarjam pomen vrnitve k našim naravnim koreninam.

3 DRUŽBENI MEDIJI

Preskok z meditacije, labirinta in spirale na socialne medije se sprva verjetno zdi dvoumen in nelogičen. Med enim in drugim morda res ni očitne, neposredne povezave, a to, ki jo vidim sama, bom poizkusila vzpostaviti na čimbolj jasen in razumljiv način.

V poglavju, kjer se dotikam labirinta, namenjenega meditativni hoji, že omenim ključno povezavo med informacijsko preobremenjenim svetom, v katerem živimo, in potrebo po globlji osmislitvi naših življenj. Kljub temu, da je ideja meditativne hoje in meditacije stara že več tisočletij in bi pričakovali, da bi jo zaradi njenih pozitivnih učinkovin do sedaj sprejeli v naš vsakdan, velja nasprotno – od nje nikoli poprej nismo bili tako skrajno oddaljeni.

Zaradi vse večjega množenja populacije sveta in zaradi sistema, v katerem živimo, smo kljub najrazličnejšim tehnološkim dosežkom in inovacijam, ki nam lajšajo vsakdan, še vedno prisiljeni v konstantno tekmovanje. Zaradi vrojenosti tehnologije v naša življenja se le redki

19 Art presentation: Mario Merz – Works from the 1980s, Dream Idea Machine, dostopno na

<http://www.dreamideamachine.com/en/?p=12797> (23. 3. 2021).

uspejo distancirati in svojo energijo usmeriti v to, kar je dejansko pomembno – njihovo lastno zadovoljstvo in zmožnost, da v največji meri izkoristijo svoj potencial.

Že sama ureditev družbenega sistema vzpodbuja tekmovalnost, ta pa je podkrepljena še s strani socialnih medijev, ki delujejo na nepredstavljivo zasvojljiv način, ki se mu zaradi množice pozitivnih potrditev in učinkov težko odrečemo. Internet nas na nekaterih nivojih, kljub temu, da je mesto, ki ponuja ogromno znanja, še vedno precej bolj oddaljuje od našega uravnovešenega centra. Postavljeni smo v neprestano tekmovanje in borbo z ljudmi, ki so razkropljeni po celem svetu in od nas oddaljeni več tisoč kilometrov.

Ves čas se zavestno ali podzavestno z nekom primerjamo in četudi se je to dogajalo že pred dobo interneta, se je dogajalo z ljudmi, ki so bili v naši neposredni bližini. Ko smo pred nekaj leti na predavanjih profesorja Muhoviča prvič govorili o pomenu in zakonitostih prostora, smo govorili tudi o tem, da prostor okoli sebe delimo na intimni prostor, ki je namenjen družinskim članom ali partnerju; osebni prostor, ki je namenjen prijateljem; družbeni prostor, ki je namenjen znancem, in pa javni prostor, ki je namenjen ljudem, ki jih ne poznamo, vendar se z njimi srečujemo na trgu, cesti ali ulici. Se pravi, prostor definiramo glede na to, kako blizu so nam ljudje; to, koliko nekoga poznamo, pogojujemo s tem, kako blizu sebi ga spustimo. Zaradi množice informacij, ki jih lahko razberemo z Instagram ali Facebook profila naključne osebe, se nam lahko prične dozdevati, da to osebo poznamo celo bolj kot soseda, s katerim se sicer ne družimo neposredno, ampak o njem veliko vemo že zaradi tračev ali pa tesnih vezi v krajevni skupnosti. Tako se precej popači dojemanje svojega neposrednega okolja in svoje pozicije v njem, nevarnost za pobeg v virtualnost postaja vse hujša, zato je večji nadzor nad uporabo interneta, še posebej socialnih medijev, nujen.

Do nedavnega je Facebook med ameriškimi mladimi prevladoval na področju družbenih omrežij – po podatkih nove raziskave Pew Research Center pa med najstniki ni več najbolj priljubljena spletna platforma. Danes približno polovica (51 %) ameriških najstnikov, starih od 13 do 17 let, trdi, da uporablja Facebook, kar je precej nižje od deleža uporabnikov YouTuba, Instagrama ali Snapchat platforme. Ta premik pri uporabi je le en primer, kako se je razvila tehnološka krajina za mlade od zadnje raziskave v letih 2014–2015.

Najpomembneje je, da je lastništvo pametnih telefonov postalo skoraj vseprisotni element življenja najstnikov – 95 % najstnikov zdaj poroča, da ima pametni telefon ali dostop do njega, kar posledično spodbuja bolj pogoste spletne dejavnosti – 45 % najstnikov zdaj pravi,

da so prisotni na spletu skoraj konstantno. Raziskava ugotavlja tudi, da med najstniki ni jasnega soglasja o vplivu socialnih medijev na življenje mladih. Manjšina najstnikov ta učinek opisuje kot večinoma pozitiven (31 %) ali večinoma negativen (24 %), vendar največji delež (45 %) pravi, da učinek ni niti pozitiven niti negativen.²⁰

Tako poroča raziskava, ki so jo izvedli leta 2018 in jo primerjali z raziskavo, ki je bila opravljena že tri leta prej. Predpostavljamo lahko, da bi rezultati tovrstnih raziskav v letih 2020/2021 izgledali precej drugače, še posebej, če upoštevamo dejstvo, da smo bili zaradi razmer, v katerih smo se znašli zaradi korona virusa, prikrajšani za druženja in interakcijo v živo. Citirala bom nekaj mnenj najstnikov, ki so sodelovali v anketi²¹ in katerih mnenja in pogledi na družbena omrežja so bolj negativno obarvani, saj menim, da izpostavljajo legitimne probleme, ki bi jim morali nameniti več pozornosti.

Med najstniki je nekoliko manj soglasja, ki pravi, da so družbeni mediji v glavnem negativno vplivali na ljudi v njihovi starosti. Najbolj pogost odziv (ki ga omenja 27 % najstnikov) je, da so družbeni mediji povzročili več ustrahovanja in splošno širjenje govoric:

'Ljudem omogoča večje občinstvo, da govorijo in se učijo sovraštva in omalovaževanja.' (Fant, 13 let)

'Ljudje lahko anonimno povedo, kar hočejo, in mislim, da to negativno vpliva.' (Fant, 15 let) 'Ker najstniki ubijajo ljudi zaradi stvari, ki jih vidijo na družbenih omrežjih, ali zaradi stvari, ki so se zgodile na družbenih omrežjih.' (Deklica, 14 let)

17 % anketirancev meni, da te platforme škodijo odnosom in povzročajo bolj površinske človeške interakcije. Podoben delež meni, da socialni mediji izkrivljajo resničnost in najstnikom ponujajo nerealen pogled na življenje drugih ljudi (15 %) ali da najstniki preživijo preveč časa na socialnih omrežjih (14 %).

'Negativno vpliva na osebne interakcije.' (Fant, 17 let)

20 Monica ANDERSON in Jingjing JIANG, Teens, social media & technology 2018/ Pew research center, Public Services Alliance, dostopno na <http://publicservicesalliance.org/wp-

content/uploads/2018/06/Teens-Social-Media-Technology-2018-PEW.pdf> (8. 4. 2021).

21 Prav tam.

'Ljudje se težje družijo v resničnem življenju, ker se navadijo, da osebno ne komunicirajo z ljudmi.' (Deklica, 15 let)

'Zgradi lažno podobo življenja nekoga. Včasih se mi zdi, da je njihovo življenje popolno, kadar ni.' (Deklica, 15 let)

'Najstniki raje brskajo po svojih telefonih, namesto da bi opravljali domačo nalogo, in to je tako enostavno narediti. To je samo moteča dejavnost.' (Fant, 17 let)«²²

Že davnega leta 2010 je na dogodku podjetja Apple Steve Jobs prestavil iPad kot izredno napravo, ki naj bi ponujala boljše načine za brskanje po spletu kot računalnik ali pametni telefon. Opisal ga je kot neverjetno izkušnjo, vendar je kasneje v intervjuju priznal, da ga svojim otrokom ne dovoli uporabljati. Pove tudi, da na splošno svojim otrokom omejuje uporabo tehnologije. Podobno razmišlja tudi Evan Williams, ustanovitelj Bloggerja, Twitterja in Mediuma, ki je svojima sinovoma kupil ogromno knjig, ne dovoli pa jima uporabljati iPada. Precej vznemirjujoče je, da so največji javni tehnokrati na svetu v privatnem življenju tehnofobi.²³

Instagram in Facebook sta, tako kot mnoge druge platforme socialnih medijev, brez dna in po zaslonu lahko drsamo v neskončnost. Netflix samodejno preide na naslednjo epizodo v seriji, Tinder spodbuja uporabnike, naj še naprej drsajo levo ali desno po zaslonu, v iskanju boljše možnosti. Uporabniki sicer imajo določeno mero koristi od teh aplikacij in spletnih mest, vendar se zavestno ali podzavestno tudi borijo za njihovo zmerno uporabo.²⁴

Okolje in okoliščine digitalne dobe so veliko bolj naklonjeni zasvojenosti kot karkoli prej v zgodovini človeštva. V šestdesetih letih so bili glavni povzročitelji zasvojenosti cigarete, alkohol in droge, ki so bile drage in na splošno precej nedostopne. Dandanes ostaja enako, dodamo pa lahko še Facebook, Instagram, pornografske strani, e-pošto, spletno nakupovanje in tako naprej. Seznam je precej daljši, kot je bil kadarkoli prej, in šele spoznavamo moč teh zasvojitev. Stotine milijonov ljudi v živo deli svoje življenje prek objav na Instagramu in prav tako hitro se ta življenja ocenijo v obliki komentarjev in

22 Prav tam.

23 Adam ALTER, Irresistible: the rise of addictive technology and the business of keeping us hoocked, New York 2017, str. 8.

24 Prav tam, str. 9.

'všečkov'. Tehnologija ponuja udobje, hitrost in avtomatizacijo, vendar prinaša tudi veliko slabosti.

Človeško vedenje deloma poganjajo zaporedja refleksnih izračunov med slabostjo in koristjo, ki določajo, ali bo dejanje izvedeno enkrat, dvakrat, stokrat ali pa sploh ne. Ko koristi prevladajo nad slabostmi, se le stežka izognemo temu, da določene stvari ne ponavljamo vedno znova in znova.

'Všeček' na Facebooku in Instagramu deluje kot nagrada za dokončanje misije v igri World of Warcraft ali ogled enega od vaših 'tvitov', ki ga deli stotine uporabnikov Twitterja; vse skupaj deluje kot igra na srečo, in namesto zapravljanja ob obisku igralnice imamo vrsto zasvojljivih platform in iger, brezplačno v majhni pametni napravi, prav v svojem žepu.

Ljudje, ki ustvarjajo in izboljšujejo tehnologijo, igre in interaktivne izkušnje, so zelo dobri v svojem početju. S svojimi uporabniki izvedejo veliko poizkusov in anket, da bi ugotovili, katere prilagoditve delujejo in katere ne, na primer, katere barve ozadja, pisave in zvočni toni povečajo angažiranost in zmanjšajo frustracije. Ko se izkušnja razvija, postane neustavljiva različica izkušnje, kot je bila nekoč. Leta 2004 je bil Facebook zabaven, leta 2016 povzroča zasvojenost in leta 2018 ga nadomeščajo druge platforme, ki zagotavljajo še večji užitek, večjo hitrost poplave informacij, večjo zabavo. Odvisniška vedenja obstajajo že dolgo, v zadnjih desetletjih pa se jim je vse pogosteje težje upreti, so bolj običajna in družbeno sprejeta kot normativa. Moderna zasvojenost ne terja uživanja substanc, ni več direktnega dovajanja kemikalij v telo; posredno pa je učinek enak, saj so tehnološki viri zasvojenosti prepričljivi in dobro zasnovani.²⁵

Tehnologija ni moralno dobra ali slaba, dokler je ne uporabljajo korporacije, ki jo oblikujejo za množično potrošnjo. Aplikacije in platforme so lahko zasnovane za spodbujanje bogatih družbenih povezav ali pa so, kot cigarete, zasnovane tako, da zasvojijo. Danes na žalost veliko tehnoloških dosežkov spodbuja zasvojenost. V dokumentarnem filmu The Social Dilemma ali Družbena dilema na eni točki govorijo o aplikacijah, kot so Instagram, Facebook in Twitter, ki so brezplačne in zato vsem dostopne, ter omenijo zanimivo teorijo, da v kolikor kot uporabnik ne plačuješ za določen produkt, si produkt najverjetneje ti sam.

25 Prav tam, str. 10.

V mnogih pogledih so si odvisnosti od snovnega in vedenjske odvisnosti zelo podobne.

Aktivirajo iste možganske regije, ki napajajo osnovne človekove potrebe: socialno angažiranost, socialno podporo, duševno stimulacijo in občutek učinkovitosti. V kolikor ljudem odvzamemo te potrebe, postane zelo verjetno, da bodo razvili odvisnost od snovi ali vedenja.

Instagram je na primer zasvojljiv, ker nekatere fotografije privabijo veliko 'všečkov', druge pa manj. Uporabniki lovijo naslednji velik hit 'všečkov', tako da objavljajo eno fotografijo za drugo in se redno vračajo na spletno mesto, da bi podprli svoje prijatelje. Igralci računalniških iger po nekaj dni igrajo določeno igro, ker so prisiljeni izpolnjevati naloge in ker so pri tem ustvarili močne družbene vezi, ki jih vežejo na soigralce.

Milijoni alkoholikov, ki se zdravijo, se v procesu zdravljenja navadno popolnoma odrečejo uživanju alkohola, saj bi lahko že en kozarček povzročil ponoven zdrs. Odvisniki od interneta pa so prisiljeni uporabljati e-pošto. Brez e-poštnega naslova se ne morete prijaviti za potovalni vizum ali službo ali začeti delati. Vse manj sodobnih delovnih mest vam omogoča, da se izognete uporabi računalnikov in pametnih telefonov. Vendar kljub temu, da se uporabi pametnih telefonov in računalnikov le stežka popolnoma izognemo, obstajajo drugi načini, kot je na primer razvijanje bolj zdravega odnosa do tovrstnih naprav in aplikacij, za katere vemo, da so zasvojljive. Pri tem lahko pomaga tudi razvijanje določenih rutin, ki na nas vplivajo pomirjujoče in našo pozornost usmerijo stran od vsiljivih zaslonov, ki nas vztrajno srkajo vase.

Izkušnje z zasvojenostjo lahko omejimo na manjši del svojega življenja, hkrati pa razvijamo dobre navade in rutine, ki spodbujajo zdravo vedenje. Ko enkrat razumemo, kako vedenjske odvisnosti delujejo, jih lažje nadziramo. Ista načela, ki otroke spodbujajo k igranju iger, bi jih morda spodbudila k učenju v šoli. Vedenjske odvisnosti so še dokaj mlade, vendar zgodnji znaki kažejo na krizo. Zasvojenosti škodijo, ker izpodrivajo druga bistvena opravila, od dela in igre do osnovne higiene in socialne interakcije. Veliko lahko naredimo, da obnovimo ravnovesje, ki je obstajalo pred dobo pametnih telefonov, e-pošte, prenosne tehnologije, družbenih omrežij in tako dalje. Ključno je razumevanje, zakaj so vedenjske

odvisnosti tako razširjene, kako izkoriščajo človeško psihologijo in kako premagati tiste, ki nas prizadenejo, ter izkoristiti tiste, ki nam pomagajo.²⁶

4 PERCEPCIJA IN ZAZNAVANJE

Glede na to, da se v svojem delu posvečam percepciji in doživljajski izkušnji dela in ideje za delom, se mi zdi pomembno, da povzamem osnovno pomembnost čuta vida; kako vidimo svetlobo, kako vidimo in zaznavamo barve in oblike ter kakšen je njihov fiziološki in psihološki vpliv na nas. Videnje je vedenje in čut vida je najbolj tesno povezan s samim mišljenjem in razumevanjem sveta okoli nas.

Videnje nas orientira, a hkrati omejuje, nam nudi refleksijo in samorefleksijo ter nas s tem vodi do spoznanja, vendar le, če ga iščemo in razumemo, kam in kako usmeriti pogled. To je eden večjih problemov uporabe interneta, socialnih omrežij ... Večina tovrstnih platform je bila ustvarjena s pozitivno idejo v ozadju, kot je na primer povezovanje ljudi, kopičenje znanstvenih člankov, zbirke filmov, glasbe, raznoraznih videoposnetkov in še bi lahko naštevala. Vse našteto je zgolj delček vsem dostopne in velikokrat skrajno vsiljive poplave informacij, ki vid in um pogosteje preobremenjuje, kot pa vzpodbudno motivira njuno radovednost.

Ob brskanju in iskanju po internetu se nam večkrat zgodi, da zatavamo po poti, ki je na začetku nismo nameravali ubrati, vendar se znova in znova prikazujejo nova okenca, nove reklame, bizarne ideje, zakamuflirane v navidezne 'članke', usmeritve in povezave na druge strani; internet ni ravno varno označena pot do vrha hriba, kljub svoji popolnoma umetni, tehnološki strukturi je najbližja prispodoba kaotični divjini pragozda. Problem vseh tovrstnih platform je najrazličnejša zloraba, hkrati pa tudi njihov visok odvisniški rizik. Angleški izraz za zasvojenca je user in isti izraz opisuje tudi vse uporabnike socialnih omrežij.

Vid nam poda največ informacij glede okolja, v katerem se nahajamo, za to pa je najbolj pomembna ambientalna svetloba. V tem pogledu so zanimiva Turrellova dela, saj ustvarja prostore, ki nam omogočajo neposreden stik s svetlobo sámo in jo predstavlja kot nekaj taktilnega, oprijemljivega. Navadno vidimo odsev svetlobe od stvari, hkrati pa v stvareh

26 Prav tam, str. 12–13.

okoli sebe vidimo odsev nas samih, saj v poplavi vizualnih dražljajev naš pogled sam izbere, kaj vidi in česa ne. Selektiven vid usmerja pogled in razmišljanje in zato v svojem delu stremim k fokusiranju in izolaciji, ki bi po mojem mnenju, če bi postala ljudem bolj stalna praksa, pripeljala do jasnejše podobe posameznika nase in na okolje, ki ga obdaja. Moje delo pripoveduje zgodbo odtujevanja, odmikanja in izolacije, zgodbo o meditativnem, pasivnem stanju, ki želi skozi življenje hitečega človeka za trenutek upočasniti in v njem vzbuditi pomirjujoč občutek.

4.1 FENOMENOLOŠKI PRISTOPI V UMETNOSTI INSTALACIJE

Ponazoritve prostora v zgodovini umetnosti reflektirajo tako filozofske kot znanstvene težnje določenega zgodovinskega obdobja. Umetniki so iskali in izumljali modele, ki bi ustrezali njihovemu lastnemu razumevanju sveta, in čeprav so to večinoma počeli intuitivno, je bilo to včasih storjeno zavestno in z uporabo njihovega znanja o fizikalnih in matematičnih zakonih, ki urejajo empirični svet. Raziskovanje in individualna interpretacija znanstvenih odkritij sta privedla do novih vizualnih opredelitev prostora, zlasti v obdobjih premikov znanstvene paradigme.²⁷

Začetek 20. stoletja je bil priča velikim spremembam v razumevanju prostora. Leta 1905 je Albert Einstein oblikoval svojo teorijo posebne relativnosti. Njegova ideja prostora-časa je porušila tradicionalno predstavitev prostora, ki temelji na teorijah Isaaca Newtona, ki prostor opredeljujejo kot absolutno in pasivno posodo snovi. Einsteinovo pojmovanje konstantne svetlobne hitrosti ter relativne narave časa in prostora je spodkopalo tudi tradicionalno prepričanje o obstoju objektivne resničnosti, neodvisne od človeške zavesti, saj njegova teorija predpostavlja, da je resničnost odvisna od zaznavanja opazovalca.Teorija relativnosti predpostavlja plastičnost sveta, ki spreminja barvo in velikost oblik glede na spremembo pozicije opazovalca.²⁸

Dandanes se nam te ugotovitve zdijo že skoraj samoumevne, pogosto se zavedamo dejstva, da je resničnost okoli nas daleč od objektivne, saj jo konstantno vsak posameznik doživlja

27 Uršula BERLOT POMPE, Pictoral abstractions: visualizing space in the eras of modernism and information, Architecture research, 2018, str. 173, dostopno na <http://predmet.fa.uni-

lj.si/architecture-research/2018/article/pictorial-abstractions.html> (21. 5. 2021).

28 Prav tam.

nekoliko drugače; ne le to, da jo vsak opazuje s svojega zornega kota, temveč tudi to, kar vidimo, slišimo ali čutimo, dojemamo skozi prizmo našega psiho-fizičnega počutja. A zdi se, da pogosto spregledamo dejstvo, da ravno toliko, kot naše psiho-fizično počutje vpliva na zaznavanje okolja, ki nas obdaja, obratno tudi okolje vpliva na nas. Narava je na primer vedno prispodoba za mir in uravnovešenost, je stalna, spreminjajoča, vendar večna, na nas ima že od nekdaj isti učinek. Nasprotno temu pa je urbano okolje prilagojeno človeku, prežeto je z oglasi, reklamami in različnimi marketinškimi pristopi, ki se stalno spreminjajo ter postajajo vse bolj in bolj pretkano zamaskirani. Še bolj nevarno in manipulativno zamaskirano pa je oglaševanje na spletu: socialni mediji, internet, ki je neznan teren veliki večini ljudi. Kljub temu pa imamo neomejen dostop skoraj vsi, saj je na tej točki že globoko prepleten z našim vsakdanjikom.

Črni kvadrat na belem ozadju (1915), delo umetnika Kazimirja Maleviča, je verjetno najbolj znano zaradi svoje formalne, geometrijske redukcije in aluzije na ikonografijo odsotnosti, hkrati pa je slika pogosto razumljena kot emblem avantgardnega modernizma. Vpijoča moč črne barve kvadrata v suspenziji pogleda upodablja odsotnost svetlobe in sugerira prostorske interpretacije negativnega prostora ali praznine. Malevičev kvadrat je posledica prizadevanj, kako pristopiti k svetu brez podobe, oziroma poskus, kako meriti na svet, ne da bi hkrati predenj spustili ali pa vmes postavili površino, zaslon reprezentacije. Kvadrat lahko primerjamo z optičnim instrumentom, ki naredi odsotnost vidno. Thatcher črno barvo Malevičevega kvadrata razlaga kot ikono nevidnega in neskončnega, postavlja jo v tesno povezavo z alkimističnimi besedili in ilustracijami, še posebej z ilustrirano knjigo okultnega filozofa Roberta Fludda; v Fluddovem delu lahko najdemo diagram večnosti v obliki črnega kvadrata, s stranskim napisom 'Et sic in infinitum ...', kar pomeni 'In tako v neskončnost ...'.

Fludd ob sliki pojasnjuje, da gre za spekulacijo prostorske razsežnosti, ki bi obstajala pred rojstvom vesolja, 'čista praznina' oziroma čisti nič, nekakšen 'preduniverzum' ali 'nevesolje', brezprostorskost.²⁹

Ko sem prvič brala to besedilo, sem doumela, da sama s svojo instalacijo poskušam doseči podoben učinek, kot ga je Malevič že dosegel z delom Črni kvadrat na belem ozadju. Želim ujeti pogled gledalca, ki bi doživljal hodnik moje spirale, in ga upreti v svet znotraj sebe, v resnično, daleč od zaslonov, ki zarisujejo meje med subjektom in objektom. Popolna tema,

29 Prav tam, str. 177.

v kateri se znajdemo, ko prispemo v center, je poizkus uprizoritve praznine, ki jo opisuje Robert Fludd s svojo ilustracijo črnega kvadrata.

Odločitev za to, da kot umetniški medij uporabim prostorsko instalacijo, je izhajala iz želje, da gledalca postavim v tesen in neposreden odnos doživljanja umetniškega dela. Pri Malevičevem in Fluddovem kvadratu je izkušnja v gledanju črnine oziroma praznine, ki jo ta uprizarja, v mojem primeru pa se gledalec v celoti potopi v temo, sam je del teme, okoli njega ni več oprijemljive točke reference za orientacijo v prostoru.

Instalacija je izraz, ki bolj na široko opredeljuje obliko umetnosti, v katero lahko gledalec fizično vstopi in je pogosto opisana kot teatralična, poglobljena ali izkustvena. V instalaciji prostor in aranžma elementov delujejo kot edinstveno celovito delo in ravno v tem pogledu se razlikuje od tradicionalnih medijev, saj gledalca nagovarja neposredno in namesto, da bi si gledalca predstavljali kot par breztelesnih oči, ki delo opazujejo na daljavo, instalacijska umetnost predpostavlja utelešenega gledalca, čigar občutki za dotik, vonj in zvok so ravno tako pomembni kot vid. Vztrajanje pri tem, da je gledalec prisoten, je nedvomno ključna značilnost instalacije, ki jo je vselej ravno zato težko opisati nekomu, ki je ni doživel iz prve roke.³⁰

Če pogledamo zgodovino instalacije, ugotovimo, da nima enovitega zgodovinskega razvoja, temveč več njih, ki so se odvijali simultano, se dopolnjevali in prepletali, saj so bili tudi vplivi zelo raznoliki; od arhitekture, performansa, filma in gledališča, pa tudi scenografije, kiparstva, zemeljske umetnosti in slikarstva. Vse to je na instalacijsko umetnost vplivalo ob različnih trenutkih. Zahodna zgodovina instalacije se vedno začne z El Lissitzkyjem, Kurtom Schwittersom in Marcelom Duchampom, nato razpravlja o 'Environments and Happenings' oziroma o Okoljski umetnosti in dogajanjih, ki so se pričela razvijati v poznih petdesetih letih, nadaljuje z minimalističnim kiparstvom šestdesetih let ter končno zagovarja vzpon instalacije v sedemdesetih in osemdesetih letih. Ta večplastna zgodovina in raznolikost med vplivi na umetnost instalacije se danes kažeta v veliki raznolikosti del. Nekatere instalacije nas potopijo v bogat izmišljen svet, druge nam ponujajo le malo vizualnih dražljajev.

Nekatere so usmerjene v povečanje našega zavedanja določenih čutil, medtem ko se zdi, da nam nekatere ukradejo občutek za samoprisotnost, lomijo odsev naše podobe v neskončnost

30 Claire BISHOP, Installation art: a critical history, London 2017, str. 6.

zrcalnih odsevov ali pa nas pahnejo v temo. Nekatere instalacije gledalca postavijo v situacijo, v kateri je postavljen v trenutek kontemplacije in mora nekaj napisati, komunicirati z ostalimi gledalci. Različne vrste izkušenj namigujejo na to, da so različni pristopi v umetnosti instalacije obvezni, ne osredotočajo se toliko na temo ali material, temveč predvsem na gledalčevo izkušnjo.³¹

Izkušnja je ključnega pomena tudi pri moji instalaciji, ki se najbolj ujema z opisom potopitvene izkušnje, ki gledalca pahne v temo. Le redki nismo ponoči poležavali v postelji in čutili, kako počasi drsimo v podzavest. Naša telesa so zavita v temo, ki deluje kot nežen, črn oblak. Toda v dobi vsesplošne električne razsvetljave redko doživljamo popolnoma zajemajočo temo. Ulične svetilke in avtomobilski žarometi zdrsnejo skozi reže v žaluzijah in s tem nudijo omejeno vidljivost, podoben vpliv imajo tudi vselej prisotne pametne naprave, kot so tablice in telefoni. Doživetje črne instalacije je lahko eden redkih dogodkov, v katerem se lahko srečamo s popolno, 'požrešno' temo. Izkušnje, ki jih takšne instalacije ustvarijo za gledalca, so diametralno v nasprotju z minimalistično skulpturo in postminimalistično instalacijsko umetnostjo. Namesto da bi povečale zavest o zaznavnem telesu in njegovih fizičnih mejah, temne instalacije kažejo na našo razpustitev; zdi se, da odmikajo in oddaljujejo naš občutek za zavedanje samih sebe, čeprav le začasno – tako da nas potopijo v temo. To ne pomeni, da v temi doživljamo praznino, nasprotno, srečanja, ki se zgodijo, so nenadna in bolj intenzivna. V skrajnem primeru lahko pomanjkanje orientacije celo postavi vprašanje, ali je v teh okoliščinah pravilno govoriti o samozavedanju. Če vstopi v takšne prostore, se lahko človek zaveda svojega telesa, vendar kot izgube: ne čuti svojih meja, ki so razpršene v temi, in začne sovpadati s prostorom.³²

Zgoraj so povzete ideje Eugènea Minkowskega, ki v svoji knjigi Lived Time (1933) nazorno opisuje, da so za dnevno svetlobo značilne "oddaljenost, razširjenost in polnost", temna noč pa je nekaj bolj "osebnega" in vdre v telo. Ideje Minkowskega je prevzel francoski teoretik Roger Caillois, ki leta 1935 v eseju 'Mimikrija in legendarna psihastenija' analizira pojav kamuflaže ali mimikrije žuželk. Opaža, da imajo mimetične žuželke ravno tako veliko možnost, da jih plenilci pojedo, kot nemimetične žuželke. Caillois ugotavlja, da se med pojavom kamuflaže zgodi motnja v odnosu med osebnostjo in okoljem. Mimikrija je torej asimilacija z obdajajočim okoljem, ki je posledica želje po zlitju živega in neživega. Tako

31 Prav tam, str. 8.

32 Prav tam, str. 82.

kot pri človeški izkušnji temnega prostora, trdi Caillois, je mimetična žuželka decentrirana:

ne čuti več sebe kot izvora prostorskih koordinat in njeno zavedanje, da je entiteta, ki se razlikuje od zunanje okolice, izgine. Na Cailloisov argument izrecno vpliva Freudova teorija

»nagona smrti«, v kateri je postavil instinkt umika libida, z drugimi besedami željo po vrnitvi v naše primarno biološko stanje, kot nežive predmete.³³

V mnogih instalacijah ameriškega umetnika Jamesa Turrella gledalci hodijo po dezorientirajočem črnem hodniku, preden končno pridejo v večji, temnejši prostor, prežet z globoko barvo. Ta barva postane močnejša in celo spremeni odtenek, ko se naše oči prilagodijo upadu svetlobe, kar lahko traja nekaj minut. Zato dolgo časa ne moremo določiti meja prostora, v katerem se nahajamo, niti ne vidimo lastnega telesa, zato težko ločimo eno od drugega. V najtemnejših delih Turrella, kot je na primer Wedgework III. iz leta 1969, se zavedamo žarečega temno modrega klina svetlobe, ki presega tisto, kar je videti kot bela platforma, vendar je prostor med našim telesom in tem svetlim prostorom neznansko temen.

V seriji Space-Division Pieces je na primer delo, kot je Earth Shadow, 1991, v katerem se zdi, da je soba z dvema žarečima pravokotnima oblikama na skrajni steni prazna. Če se poskušamo dotakniti tega barvnega bloka svetlobe, gredo naše začasno iztegnjene roke skozi pričakovano površino do neomejenega obsega barvne megle; ugotovitev je hkrati moteča in vznemirljiva. Naša telesa stojijo pred takšnimi barvnimi polji v bogatem, močnem ozračju barvne svetlobe, ki je po svoji gostoti skoraj oprijemljiva.³⁴

Argument, da so Turrellove instalacije 'objekti zaznavnega preiskovanja', podobno kot minimalistične skulpture Roberta Morrisa ali Carla Andreja, je zato prevladoval v branju njegovega dela, podkrepljen s Turrellovimi lastnimi trditvami, da je »zaznavanje predmet in cilj njegove umetnosti«. Precej manj pozornosti je namenjene načinu, kako njegove instalacije dejansko spodkopavajo samorefleksivnost fenomenološke percepcije. Turrellove instalacije gledalcu pozornosti ne usmerijo na tukaj in zdaj, so prostori umika, ki zaustavijo čas in nas oddaljijo od sveta. Svoja dela opisuje kot 'situacije, v katerih se srečata miselno videnje in videnje zunaj, in postane težko razlikovati med gledanjem od znotraj in gledanjem od zunaj'. Ekstremni učinki teh 'barvnih polj' onemogočajo našo sposobnost razmisleka o lastnem dojemanju: subjekt in objekt se izbrišeta v prostoru, ki ga vid ne more zajeti.³⁵

33 Prav tam, str. 83.

34 Prav tam, str. 85.

35 Prav tam, str. 87.

5 RAZVOJ IDEJE IN TEHNIČNA IZVEDBA

5.1 RAZVOJ IDEJE

Zamisel za vsebinsko in oblikovno zasnovo diplomskega dela sem začela razvijati že ob izdelovanju samostojnega projekta v prvem semestru tretjega letnika, ki je nosil naslov Sodobni človek išče dušo. Tudi pri tem delu sem nagovarjala umik in izolacijo pred poplavo informacij, ki, nasprotno od pričakovanj, bolj kot bogati, le megli in pači našo podobo o svetu, naše védenje in razmišljanje.

Želela sem ustvariti interaktivno delo, in sicer manjšo črno kocko, v katero bi gledalci lahko vstopili in s tem doživeli umik in kontrast vsakdanjemu, z vtisi prežetemu svetu in podvojeno doživljanje; temo okoli sebe, ki omogoča racionalizacijo in vdor konfuznega šuma iz zunanjosti, saj kocka ni bila zvočno izolirana. Ko sem kocko končno postavila, sem ugotovila, da delo nikakor ne bi moglo biti interaktivno, zato sem doživljanje poskušala ponazoriti preko sebe s performansom. Ugotovitev je vodila do tega, da sem med obhodom profesorjev meditirala v kocki, neopažena, saj je bil namen subtilen nagovor posameznika, ki bi se dovolj približal, da bi lahko videl živo v neživem.

Kljub temu, da mi je bila moja končna izpeljava dela všeč, sem ga videla kot spodletel poizkus. S to mislijo v glavi sem kasneje dobila idejo za spiralni hodnik, za katerega so me oblikovno inspirirala predvsem dela Bruca Naumana; najbolj seveda njegovi raznoliki hodniki, ki gledalca vabijo k vstopu in intimnem doživetju, pa tudi performansi iz let 1967/69, ki so se skozi proces razvili do hodnikov. Nauman je ob koncu študija v svojem ateljeju začel uprizarjati performanse, v katerih je na primer na tla svojega studia z lepilnim trakom označil meter krat meter veliko kocko in v njej izvajal različna vsakdanja in ponavljajoča se dejanja: marširanje, skakanje, igranje violine, odbijanje kroglic, večinoma pa hojo ali različne raztezne oziroma fizično naporne vaje. V nekaterih primerih Nauman raziskuje ritme hoje in spreminjajoč tempo; pri nekaterih raziskuje hojo s pretiranim prenašanjem teže z ene noge na drugo; pri nekaterih je njegova hoja bolj mehanska, vsak korak je razdeljen na sestavne dele. V vsakem primeru je njegova hoja zaprta v meje trakov,

hodnika ali samega studia. Ko so razstavljena, se ta dela predvajajo tako, da se ponavljajo v nedogled, kar olajša predstavljanje, kot da Nauman koraka večno. V resnici je v očitni banalnosti ponavljajočih se dejanj nekaj zloveščega.³⁶ Performansi delujejo utesnjujoče in omejujoče, spominjajo na omejeno gibanje ujetnika v zaporu ali ječi, institucionalizirano arhitekturo, ki nam narekuje gibanje in nas vseskozi omejuje.

Tako delo Sodobni človek išče kot instalacija Sodobni človek išče dušo imata utesnjujoč učinek, vendar je kocka veliko bolj pasivna in hkrati bolj intimna, saj v njej lahko izključno sedimo v dokaj neudobnem fetusnem položaju, kar poleg vhoda v kocko, ki asociira na vulvo, še dodatno ponazarja maternico.³⁷V maternici preživimo prvih devet mesecev našega razvoja in ves ta čas smo v temi in skoraj popolni izolaciji, več ali manj slišimo le zunanje šume, zvoke, poleg bitja materinega srca. Vse življenje nas spremlja sopotnik, sorodnik vegetativnemu razvojnemu obdobju preživetem v maternici, ki se mu težko izognemo ter z leti bolj in bolj spoznavamo njegovo korist – spanje. Spanje je ultimativen odmik, vendar se pogosto sploh ne zavedamo njegove pomembnosti. Razmišljanje o pomembnosti počitka za naše telo in um, odmika od dražljajev je bilo ključnega pomena za to, da sem pričela razvijati takšne prostore.

Ob premišljevanju o svojem diplomskem delu sem se spomnila tudi na delo, ki sem ga kot konceptualni del sprejemnih izpitov izdelala ob vpisu na akademijo. Že takrat sem razmišljala o problemu socialnih medijev, o odvisnosti, ki vse hitreje prevzema vsakega posameznika, in sicer od pametnih naprav – telefonov, tablic in računalnikov. Nekaj tednov pred sprejemnimi izpiti sem snemala ljudi na ulicah, v avtobusih, v kavarnah, kako so v družbi prijateljev, a vendar s svojo pozornostjo vselej usmerjeni v ekrane telefonov.

Tekom sprejemnih izpitov sem naredila tri različno velike lovilce sanj, ki sem jih horizontalno namestila enega nad drugega, v mrežo pa sem kasneje vpletla in položila črno pobarvane figurice vojakov, katerih glave sem pobarvala na »Twitter« in »Facebook« modro

36 Pacing the cell: walking and productivity in the work of Bruce Nauman, Tate, dostopno na

<https://www.tate.org.uk/research/publications/tate-papers/26/pacing-the-cell> (11. 1. 2021).

37 Razlika v naslovu teh dveh del je minimalna, vendar gre za precej veliko razliko, saj je v prvem delu iskanje definirano, v drugem pa ostaja enigmatično. Za iskanje duše v prvi instalaciji sem se odločila zato, ker sem takrat ravno brala knjigo Carla Gustava Junga z istim naslovom. Iskanje se mi je zdelo zelo smiselno v povezavi s sodobnim človekom, sama duša pa je večini mogoče preveč za lase privlečen koncept, da bi ga še naprej navajala v naslovih svojih del; na to želim le še subtilno namigovati s samim delom.

barvo. Nad lovilce sanj sem namestila telefon, na katerem se je predvajal video, ki sem ga sestavila iz prej omenjenih posnetkov. Celotno delo je delovalo kot mobilé, ki ga postavimo nad otroško posteljico, takšen je bil tudi naslov dela. Predstavljalo naj bi vse informacije, legitimne ali nelegitimne, s katerimi vsak dan pridemo v stik preko pretirane uporabe socialnih medijev. Vsaka informacija, s katero pridemo v stik, se zasidra v del naše podzavesti, v naše sanje in tako v nas same.

V treh letih študija sem se vrnila na temo, s katero sem začela. Kljub temu, da ves čas poudarjam izolacijo, s tem ne želim sugerirati popolnega odmika in odrekanja uporabe socialnih medijev ali interneta, menim zgolj, da so vsakodneven premor, odmik in pa zdrava regulacija pomembni za vsakega posameznika, in v delu Sodobni človek išče poskušam ponazoriti proces odmika, prostor teme, prostor meditacije in časa s samim seboj.

Instalacija sama deluje kot steber, v katerega iz dejanskega prostora vstopimo v neznano okolje. Sama oblika spirale namiguje na gibanje, kot pri labirintu. Ob gibanju in prehajanju globlje v instalacijo postopoma izgubljamo stik z zunanjim prostorom, hodnik, po katerem se premikamo, je utesnjujoče ozek in omeji telo izključno na eno samo nalogo: premikanje od zunaj navznoter, kjer je ravno toliko prostora, da se lahko udobno obrnemo in pot ponovimo še v drugo smer ter izstopimo. Vključuje vse tri elemente, ki so značilni za meditativno hojo, vendar je pot veliko krajša. To je povezano z omejenim prostorom, ki mi je na voljo v ateljeju, kjer sem postavila svojo site-specific (prostorsko specifično) instalacijo, saj prostor delim še z drugimi študenti. Zato sem se odločila, da bom iz tega prostora izvzela svetlobo, saj v temi človek izgubi občutek za orientacijo in čas ter s tem za trajanje celotne poti.

Čas je relativen. Označevanje časa z enotami ur, minut, sekund je nekaj, kar nam da boljšo orientacijo, vendar se ena minuta včasih zdi kot bežen trenutek, ki je minil, kot bi trenil, drugič pa se vleče v nedogled. Danes si težko predstavljamo, kako so živeli v času, ko ura še ni obstajala, ko še niso ugotovili, da lahko čas meriš tako, da v zemljo vtakneš palico in z opazovanjem položaja sence določiš čas. O tem piše tudi Carl Jung v knjigi Spomini, sanje, misli, ko govori o svojem potovanju v Afriko. Ob pogovoru z domačini ga prevzame optimizem, ki je vel med njimi preko dneva, vendar se je ta filozofija po šesti uri zvečer nenadoma prenehala. Po sončnem zahodu zavlada drug svet, svet teme. Noč sicer ni bila nič manj pomembna, v obrednih čaščenjih in v ritualih so žrtvovali obema, sončni vzhod in