UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA FARMACIJO
MONIKA GERIČ
MAGISTRSKA NALOGA
ENOVITI MAGISTRSKI ŠTUDIJSKI PROGRAM FARMACIJA
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA FARMACIJO
MONIKA GERIČ
KRITIČNO OVREDNOTENJE AVSTRIJSKE PROVINCIALNE FARMAKOPEJE
IZ LETA 1794
CRITICAL ASSESSMENT OF THE 1794 AUSTRIAN PROVINCIAL PHARMACOPOEIA
ENOVITI MAGISTRSKI ŠTUDIJSKI PROGRAM FARMACIJA
Ljubljana, 2021
Magistrsko nalogo sem opravljala na Univerzi v Ljubljani, Fakulteti za farmacijo, pod mentorstvom prof. dr. Aleša Obreze, mag. farm.
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorju prof. dr. Alešu Obrezi za strokovno pomoč in usmerjanje pri izdelavi magistrske naloge ter za njegovo dostopnost in hitro odzivnost v času epidemije, ko je magistrska naloga nastajala.
Posebno zahvalo namenjam svoji družini. Hvala, ker ste mi v času študija vedno nudili oporo, me motivirali in verjeli vame.
IZJAVA
Izjavljam, da sem magistrsko delo samostojno izdelala pod vodstvom mentorja prof. dr.
Aleša Obreze, mag. farm.
Monika Gerič
Mentor: Prof. dr. Aleš Obreza, mag. farm
Predsednik komisije: Prof. dr. Samo Kreft, mag. farm Član komisije: Asist. dr. Zoran Lavrič, mag. farm
POVZETEK ... 3
ABSTRACT ... 4
SEZNAM OKRAJŠAV ... 4
KRATEK LATINSKI SLOVARČEK... 6
1 UVOD ... 7
1.1 O avtorjih ... 7
1.2 Farmacija in medicina v Evropi ob koncu 18. stoletja... 8
1.3 Zgodovina farmacije v Avstriji ... 10
1.4 Pharmacopoeia Austriaco-provincialis (1774˗1794) ... 11
1.5 Pharmacopoeia Austriaco-provincialis Emendata (1794-1812) ... 12
1.6 Ostale pomembne farmakopeje iz 18.stoletja………13
2 NAMEN DELA ... 15
3 MATERIALI IN METODE ... 16
4 REZULTATI IN RAZPRAVA ... 17
4.1 Materia medica ... 17
4.1.1 Zdravilne snovi ... 36
4.1.2 Snovi živalskega izvora ... 40
4.2 Zdravilni pripravki ... 41
4.2.1 Farmacevtske oblike ... 50
4.2.2 Anorganske snovi ... 58
4.2.3 Razni pripravki ... 60
4.3 Dodatek ... 61
4.3.1 Topnost snovi v vodi, količinska sestava zdravil z živim srebrom, antimonom in opijem ... 63
5 SKLEP ... 64
6 LITERATURA ... 65
POVZETEK
Magistrsko delo obravnava popravljeno avstrijsko provincialno farmakopejo (Pharmacopoea Austriaco-provincialis Emendata), ki je bila izdana na Dunaju leta 1794.
Njeni avtorji so Anton Freiherr von Störck, Joseph Franz von Jacquin, Nikolaus Joseph von Jacquin, Johann Michael Schosulan, Wenzel von Czerny, Joseph Basgetha in Karl Josef Offermanns, po poklicu zdravniki oz. lekarnarji.
V magistrskem delu smo kritično ovrednotili omenjeno farmakopejo. Zbrali smo slovenske ustreznike originalnih latinskih imen zdravilnih snovi in pripravkov, ki bi v nekaterih primerih ustrezali današnjemu izrazu »zdravilo«. Pri prevajanju materie medice smo imeli manj težav, z izjemo iskanja ustreznih imen za nekatere zdravilne rastline, katerih latinsko ime se je od konca 18. stoletja povsem spremenilo. Poimenovanje zdravilnih pripravkov je pogosto temeljilo na farmacevtski obliki, ki ji je bila dodana informacija o namenu uporabe ali pa o sestavi. Nekatera imena, ki jih prej nismo zasledili v slovenski literaturi, smo sami smiselno prevedli.
Kritično smo ovrednotili zdravilne snovi in pripravke, ki so jih uporabljali v takratnem času.
Za zdravljenje so največ uporabljali dele zdravilnih rastlin in pripravke iz njih, nekaj je bilo snovi živalskega izvora, nekaj pa anorganskih snovi in organskih molekul, pridobljenih iz rastlinskega materiala, ki kažejo na uporabo »čistih« kemijskih snovi v farmaciji. Sintezno pridobljenih organskih snovi ni bilo, saj je šele tri desetletja kasneje Woehler pripravil sečnino, kot prvo sintezno dobljeno organsko molekulo. Večina zdravilnih rastlin je dobro znanih, velik del se jih še vedno uporablja v farmaciji ali tradicionalni medicini. Nekaterih zaradi dokazane neučinkovitosti, neželenih ali toksičnih učinkov pri uporabi ali preprosto zaradi zmanjšanega interesa za njihovo uporabo, na področju farmacije ne srečamo več.
Uporabo številnih takratnih farmacevtskih oblik in pripravkov (roob, trohiski, oksimel) so nadomestile naprednejše oblike, nekatere pa so se ohranile v praktično nespremenjeni sestavi, npr. sirupi, tinkture …
Obravnavana farmakopeja je po vsebini in kakovosti primerljiva z ostalimi pomembnimi farmakopejami takratnega časa. Zajema večino takrat znanih pripravkov, ki so jih zdravniki in farmacevti uporabljali v nespremenjeni obliki za zdravljenje ali pa za izdelavo zdravil v
sodobnem pomenu besede. Skladno z vsebino takratnih lekarniških knjig so precej natančno opisani postopki njihove priprave.
Ključne besede: Pharmacopoea Austriaco-provincialis emendata, materia medica, zdravilni pripravki, farmacija in medicina v 18. stoletju.
ABSTRACT
This master’s thesis deals with the revised Austrian Provincial Pharmacopoeia (Pharmacopoea Austriaco-provincialis emendata), published in Vienna in 1794. Its authors are Antonius L.B. de Störck, Joseph Franz von Jacquin, Nikolaus Joseph von Jacquin, Johann Michael Schosulan, Wenzel von Czerny, Joseph Basgetha and Karl Josef Offermanns, all physicians and/or pharmacists by profession.
This master's thesis contains critical evaluation of the said pharmacopoeia. It contains Slovene translations of the original Latin names of medicinal substances and preparations, which in some cases would correspond to today's term "medicine". We encountered minor difficulties in translating the materia medica, as we were looking for suitable names for some medicinal plants, Latin names of which have been completely changed since the end of the 18th century. The names of medicinal products are generally based on the pharmaceutical form, which is accompanied by information on the intended use, as well as by information on its contents. Some names of the preparations, which had not been previously found in Slovene literature, have been translated logically.
We critically evaluated the preparations and active ingredients used at the time. For treatment, parts of medicinal plants and preparations were mostly used, some being substances of animal origin, and some being inorganic substances and organic molecules derived from plant material, indicating the use of "pure" chemicals in pharmacy. At that time, there were no synthetically obtained organic substances, as it was still three decades before the Woehler's synthesis of urea, the first synthetically prepared organic molecule.
Most medicinal plants are well known today, much of them are still used in pharmacy or in traditional medicine. Some are no longer encountered in the field of pharmacy due to their proven ineffectiveness, side effects, toxic effects or simply due to reduced interest in their
use. Many pharmaceutical forms and preparations which were used at that time (roob, trochisci, oximel) have been replaced by more advanced forms, while some have been preserved in practically unchanged composition, e.g. syrups, tinctures …
The pharmacopoeia in question is comparable in content and quality with other important pharmacopoeias of that time. It covers most of the preparations known at the time, which were used by doctors and pharmacists for treatment in unchanged form or for the manufacture of medicines in the modern sense of the word. In accordance with the content of the pharmacy books of that time, the procedures for their preparation are described quite in detail.
Key words: Pharmacopoea Austriaco-provincialis Emendata, materia medica, medicinal preparations, 18th century medicine and pharmacy
SEZNAM OKRAJŠAV
npr. = na primer oz. = oziroma itd. = in tako dalje str. = stran
KRATEK LATINSKI SLOVARČEK
acetum = kis nostratibus = naš
acidum essentiale = esencialna kislina nuclei = jedrca
baccæ = jagoda oleum destillatum = destilirano olje
baccæ maturæ = zrele jagode oleum empyreumaticum = empirevmatično olje
balsamum = balzam oleum excoctum vulgo butyrum = kuhano maslo
bulbus = glavica, čebula oleum pressum = iztisnjeno olje
caules vulgo stipites = steblo grenkoslada oleum recenter pressum = sveže stisnjeno olje
cortex = skorja pasta = pasta
cortex interior = notranja skorja planta integra = celotna rastlina cortex viridis fructuum = skorja zelenega
plodu radix = korenina
dicta = imenovan resina = smola
extractum = ekstrakt, izvleček resina in granulis = smola v granulah extractum ligni = ekstrakt lesa semen = seme
extractum liquidum = tekoči ekstrakt semen crudum = nezdrobljeno seme
flores = cvetje seu = ali
flos = cvet sive = ali
folium = list species = vrsta, čaj
frondes = mahalo (velik, razcepljen list praproti ali palm)
spiritus sacchari = žganje iz sladkornega trsa
fructus decorticatus = olupljen plod stigmata = brazda pestiča fructus involucrum carnosum = mesnat
ovoj plodu strobili = storži
fructuum pulpa = notranjost oplodja succus concretus = gosti sok
fructus = plod succus foliorum inspissatus = zgoščen sok listov
fungus = goba succus fructuum inspissatus = zgoščen
sadni sok
glandes = želod syrupus = sirup
gummiresina = gumirezin tabula = ploščica, tableta
herba = zel, rastlina testa = lupina
herba recens = sveža rastlina tinctura = tinktura insectum integrum = nezmlet insekt unguentum = mazilo
legumina = strok vide = glej
lignum = les vulgo = na splošno
loco = namesto
1 UVOD
1.1 O avtorjih
Delo, na katerem temelji magistrska naloga, je Pharmacopoea Austriaco-provincialis Emendata, ki je izšla leta 1794 na Dunaju. Njeni avtorji so Anton Freiherr von Störck, Joseph Franz von Jacquin, Nikolaus Joseph von Jacquin, Johann Michael Schosulan, Wenzel von Czerny, Joseph Basgetha in Karl Josef Offermanns. Izvod hranimo tudi na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani. V preteklosti je bila knjiga shranjena v knjižnici Slovenskega farmacevtskega društva v kletnih prostorih Fakultete za farmacijo. Zaradi izgubljenih podatkov o gradivu ne moremo določiti, kdaj je knjiga prišla v omenjeno knjižnico, niti kdo je bil njen prejšnji lastnik. O avtorjih nam je uspelo dobiti nekatere informacije iz različnih virov.
Anton, Freiherr von Störck (1731˗1803), v obravnavani knjigi podpisan kot Antonius L.B.
de Störck, je študiral filozofijo in medicino na Dunaju. Leta 1758 je postal vodja bolnišnice na Dunaju, leta 1760 pa je napredoval na položaj dvornega zdravnika in osebnega zdravnika cesarice Marije Terezije. Leta 1779 je postal protomedik in vodja celotnega zdravstvenega sistema v avstrijskih deželah. Poleg tega je bil tudi rektor in dekan medicinske fakultete na Dunaju. Njegov položaj mu je omogočil, da je izboljšal in posodobil študij medicine, zlasti s tem, da je vsebinsko nadgradil naravoslovne predmete. Empirično je preskušal zdravilne rastline in njihove izvlečke, najprej na poskusnih živalih, nato na sebi in nazadnje na pacientih (1).
Nikolaus Joseph von Jacquin (1727˗1817), v obravnavani knjigi podpisan kot Nicolaus Josephus a Jacquin, se je rodil na Nizozemskem, kjer je študiral medicino, kemijo in botaniko. Leta 1754 je odšel v Latinsko Ameriko, kjer je preživel pet let, iskal in opisoval je Evropi še neznane rastline. Odkril je približno šestdeset novih vrst rastlin in objavil številna pomembna dela, ki so opisovala floro Avstrije in Latinske Amerike, z dragocenimi ilustracijami rastlin. Med drugim je kot novo vrsto opisal kransko buniko (Scopolia carniolica). Leta 1763 je postal profesor kemije in mineralogije na Slovaškem, pet let kasneje je bil imenovan za profesorja botanike in kemije na Dunaju in postal direktor botaničnih vrtov na dunajski univerzi. Leta 1806 je bil imenovan za barona (2).
Njegov sin Joseph Franz von Jacquin (1766˗1839), v obravnavani knjigi podpisan kot Josephus Franciscus a Jacquin, se je rodil v Banski Štiavnici na Slovaškem. Študiral je medicino, kemijo, zoologijo in botaniko. Leta 1791 se je odpravil na znanstveno potovanje po Nemčiji, Nizozemski, Angliji in Italiji. Podedoval je očetov položaj kot profesor botanike in kemije na Dunajski univerzi. Zagotovil je širitev botaničnih vrtov Dunajske univerze in prevzel nadzor nad vrtom na Belvederu. Srečanja v njegovi hiši so bila središče znanstvenega življenja na Dunaju (3).
Johann Michael Schosulan (1743˗1795), v obravnavani knjigi podpisan kot Joan. Mich.
Schosulan, je na Dunaju leta 1767 doktoriral iz medicine. Postal je prodekan na medicinski fakulteti tamkajšnje univerze in bil dejaven tudi kot strokovni pisatelj (4).
Wenzel von Czerny, v obravnavani knjigi podpisan kot Wenceslaus de Czerny, je bil dunajski lekarnar. Johann Georg Kaiser je meščansko lekarno Hofapotheke in obe podružnični lekarni v Schönbrunnu in Laxenburgu z nakupno pogodbo 15. decembra 1775 prodal Wenzelu von Czernyju, ki je lekarno prevzel 1. januarja 1776. Czerny je lekarno vodil približno dve desetletji, do svoje smrti 19. februarja 1796. Nato je posel prevzela njegova vdova, upravljanje pa je bilo zaupano Franzu Faftelu. (5).
Joseph Basgetha, v obravnavani knjigi podpisan kot Josephus Basgetha, je bil lekarnar, 2.
aprila 1783 je dobil dovoljenje za odprtje lekarne Zur goldenen Rose. Njegov naslednik kot lekarnar je bil Josef Mahrer, ki je zanj delal od leta 1790. (6).
Karl Josef Offermanns, v obravnavani knjigi podpisan kot Carolus Josephus Offermanns,je bil lekarnar in je 30. januarja 1783 postal lastnik dunajske lekarne Zum Weltheiland, katere ustanovitev je cesar Jožef II. odobril 31. avgusta 1782. Njen lastnik je bil do leta 1794 (7).
1.2 Farmacija in medicina v Evropi ob koncu 18. stoletja
Konec 18. stoletja še niso poznali vzrokov večine bolezni, zato v tem obdobju težko govorimo o racionalni terapiji. Kljub temu so od Paracelza dalje z empiričnimi pristopi, ki so se skladali z načeli razsvetljenstva, s počasnimi koraki napredovali proti sodobni farmaciji in medicini, s čimer so se hkrati oddaljevali od dvatisočletnega sledenja antični humoralni teoriji nastanka bolezni. Med najpogostejšimi načini zdravljenja premožnih je bilo kopanje ali pitje termalne vode v zdraviliščih, za katero so verjeli, da ima zdravilne lastnosti. Veljalo
je tudi prepričanje, da bo Bog dal zdravilo za vsako bolezen, zato so surovine/snovi za izdelavo zdravil iskali v živi in neživi naravi. Pogosto so uporabljali tudi anorganske snovi, ki so jih pripravili v stoletjih razvoja predhodnic sodobne kemije, alkimije in metalurgije.
Na žalost zdravljenje večine bolezni ni bilo tako uspešno kot pri skorbutu, bolezni mornarjev, za katerega je leta 1747 zdravilo odkril James Lind in sicer uživanje hrane z visoko vsebnostjo vitamina C (8).
Črne koze so nalezljiva virusna bolezen, ki jo povzroča virus variole (Poxvirus hominis).
Bolezen povzroča gnojne mehurčke po telesu, predvsem po glavi in udih, spremlja pa jo vročina. Smrtnost je pri hujši obliki bolezni 30–35-odstotna, pri blažji pa 1-odstotna. V 18.
stoletju so bile s približno 400.000 smrtmi letno v celotni Evropi, velik izziv za zdravstvo. S tem je povezano odkritje imunizacije za namene preprečevanja bolezni, ki je eden najpomembnejših dosežkov evropske medicine 18. stoletja. Cepivo proti črnim kozam je leta 1796 odkril Edward Jenner. Ljudi je cepil z blagim virusom govejih koz in tako povzročil imunost proti smrtonosnim črnim kozam in s tem postavil temelje imunologije (9).
V 18. in 19. stoletju so številni lekarnarji izdelovali in izdajali lastna zdravila, ki jih pogosto imenujemo patentna zdravila. Trdili so, da pozdravijo številne bolezni, zato so formule za ta, po njihovem mnenju čudežna zdravila, skrivali. Ne glede na to so skladno s predpisi konec 18. stoletja lekarnarji v večini izdelovali zdravila po receptih zdravnikov. S tem se je nadaljeval postopek ločevanja poklicev zdravnika in farmacevta, prvič zahtevan že sredi 13. stoletja, čeprav so lekarnarji še do 19. stoletja nadaljevali s samostojnim zdravljenjem in svetovanjem (10). Lekarna je postala razkošna trgovina, prežeta z določeno skrivnostnostjo, ki je izhajala iz alkimističnih laboratorijev preteklih obdobij. Na pultih so bile nameščene tehtnice, uteži in terilnice za mešanje drog, medtem ko so bile na policah steklenice, porcelanske vaze in lonci, okrašeni z latinskimi napisi in narisanim cvetjem (11).
V 18. stoletju so že bili usposobljeni zdravniki, vendar so bile njihove usluge pogosto predrage ali pa so bili daleč stran. Tako so se morali ljudje velikokrat znajti sami in so bili odvisni od domačih metod zdravljenja, ki so se prenašale iz roda v rod, v ustni ali pisni obliki. Večino diagnoz je postavil lokalni zdravilec, lekarnar ali pa kar družinski člani, pri čemer so pogosto te osebe predlagale tudi uporabo določenega zdravila. Veliko gospodinj je gojilo zelišča za medicinsko uporabo, ali vsaj vedelo, kje jih lahko najdejo. Skozi leta so se te metode le malo spreminjale, za razliko od uradne medicine, ki je doživela velik premik v 18., še posebej pa v 19. stoletju. Ker nekateri zdravniki in farmacevti niso vedno sledili
novemu znanju, zlasti v bolj ruralnih delih cesarstva, in so raje ostali pri tradicionalnih metodah zdravljenja, je bila obravnava bolnikov zelo različna. Zaradi vse večje profesionalizacije medicine se je prepad med lokalnimi zdravilci in ustrezno izobraženimi in usposobljenimi zdravniki razširil - slednji so prve videli kot ostanke vraževerja in so zato na tradicionalne oblike medicine gledali precej zviška. Zaradi tega se je ljudska medicina počasi opuščala v prid sodobnejšim metodam zdravljenja in zlasti v 19. stoletju tudi uporabi sodobnejših zdravil (12).
V 17. in 18. stoletju so se za zdravljenje bolezni v Evropi uporabljale številne zdravilne rastline iz Amerike in Azije. Objavljali so botanične in farmacevtske priročnike z novostmi, ki so navadno že po krajšem času prišle v takrat veljavne farmakopeje.
1.3 Zgodovina farmacije v Avstriji
V Avstriji so se lekarne prvič pojavile v 14. stoletju. Zapisi navajajo mesta Innsbruck, Dunaj, Krems in Wiener Neustadt, kot prve kraje, kjer so bile ustanovljene lekarne. Takrat na avstrijskem ozemlju natančnih predpisov glede strokovne izobrazbe farmacevtov še ni bilo, medtem ko standarde za izdelavo zdravil najdemo v obliki raznih dispenzatorijev, na primer Nurnberškega in Augsburškega, kasneje Dunajskega. Na splošno so lekarne pripravljale svoja zdravila po recepturah zdravnikov, ki so se še vedno zanašali na besedila, ki so jih napisali Galen, Avicenna ali ostale zdravstvene avtoritete iz preteklosti.
Od zgodnjega 15. stoletja je medicinska fakulteta na Dunaju poskušala pridobiti vpliv na dunajske lekarne, da bi izboljšali kakovost izdanih zdravil in da bi poenotili načine njihove priprave. Desetletja so se lekarne, ki jih je podpiral mestni svet, uspešno borile proti poskusom medicinske fakultete, da bi dobila pravico do nadzora in uvedla lekarniški red in dispenzatorij. Nazadnje je leta 1517 cesar Maksimilijan I. podelil privilegij medicinski fakulteti, da je imela pravico do pregleda dunajskih lekarn ter je lahko preučevala identiteto, kakovost in pravilno shranjevanje zdravil, sestavin in pripravkov.
Na prelomu 18. stoletja je bil avstrijski zdravstveni sistem nerazvit v primerjavi z državami zahodne Evrope. Marija Terezija, vladarica Avstrije med letoma 1740 in 1780, je v okviru reform želela izboljšati položaj tudi na tem področju. V iskanju ustrezne osebe se je obrnila na slavnega nizozemskega zdravnika Gerarda van Swietena. Kljub prvotnim zadržkom do
njenega predloga je van Swieten sprejel njeno povabilo in leta 1745 prispel na dunajski dvor.
Goreče se je zavzemal za izboljšanje zdravstvene izobrazbe na dunajski univerzi. Z imenovanjem tujih zdravnikov z veliko medicinskega znanja, kot profesorjev na univerzi, je lahko toge, v veliki meri še srednjeveške, strukture univerze nadomestil s sodobnejšimi, značilnimi za zahodno Evropo. Izpolnil je svojo nalogo reforme na področjih zdravstvenega izobraževanja in vzpostavitve centralističnega javnega zdravstvenega varstva za večino avstrijskih dežel.
Gerard van Swieten ni bil izobražen le za zdravnika, temveč je imel tudi izobrazbo farmacevta. Kariero je začel kot lekarnar leta 1715, ko je postal vajenec v lekarni v Amsterdamu. Nekaj let kasneje je kot popolnoma usposobljen lekarnar služboval v Leidnu.
Postal je dekan tamkajšnje medicinske fakultete. Na univerzi na Dunaju je ustanovil novo katedro za botaniko in kemijo, na kateri so bila predavanja, po njegovih navodilih, obvezna tudi za študente farmacije in ne le medicine. To se je poznalo v boljši izobraženosti lekarnarjev. Bil je vodja komisije lekarniških izpitov, zaupali pa so mu tudi vsakoletni inšpekcijski nadzor nad dunajskimi lekarnami (13).
1.4 Pharmacopoeia Austriaco-provincialis (1774˗1794)
Leta 1774 je nova farmakopeja Pharmacopoeia Austriaco-provincialis začela veljati v celotnem habsburškem cesarstvu in je bila obvezna za vse zdravnike in lekarne. Geografsko področje uporabe je obsegalo Avstrijo, Češko, Madžarsko, avstrijsko Nizozemsko in nekatere dežele današnje Nemčije.
Znanih je sedem latinskih izdaj (1774, 1775, 1778, 1780, 1784, 1787 in 1790) in šest nemških izdaj z naslovom Oesterreichische Provinzial-Pharmakopee (1776, 1778, 1783, 1785, 1787 in 1790). Potreba po nemški izdaji je nastala, ker nekateri zdravstveni delavci niso imeli potrebnega znanja latinščine.
Vsebina in oblika nove farmakopeje se je v primerjavi s prejšnjimi razlikovala predvsem v zmanjšanem številu receptur. Nova farmakopeja je bila razdeljena na dva dela. Prvi del je sestavljala Materia Pharmaceutica, v kateri so bili našteti minerali ter droge rastlinskega in živalskega izvora. Na začetku knjige so zdravilne snovi zapisane z latinskim in nemškim imenom. Temu sledijo kemijske lastnosti snovi, nekatere še vedno predstavljene z
alkimistični znaki. Na koncu prvega dela so seznam lekarniških uteži, podrobna navodila za nabiranje in obdelavo delov rastlin ter slovar tehničnih izrazov.
Drugi del so sestavljali po abecedi razvrščeni zdravilni pripravki, z opisanimi recepturami za njihovo pripravo. Na koncu je sledilo kazalo. Farmakopeja je imela novo zasnovo, s katero je prvič po abecednem vrstnem redu razvrstila imena zdravilnih snovi in receptur.
Število zdravilnih snovi in pripravkov se pri posameznih izdajah ni močno razlikovalo.
Četrta izdaja iz leta 1780 je vsebovala 442 zdravilnih snovi (49 mineralov, 348 rastlinskih snovi, 45 živalskih snovi) in približno 500 receptur zdravilnih pripravkov.
Dvajset let po izidu Pharmacopoeia Austriaco-provincialis je izšla posodobljena in popravljena farmakopeja: Pharmacopoeia Austriaco-provincialis Emendata (14).
1.5 Pharmacopoeia Austriaco-provincialis Emendata (1794- 1812)
Slika 1: Pharmacopoeia Austriaco-provincialis Emendata naslovna stran
Pharmacopoeia Austriaco-provincialis Emendata je bila izdana leta 1794 na Dunaju, leto kasneje pa je izšel še nemški prevod. V farmakopeji je po abecedi navedenih 275 zdravilnih snovi. Odpravljeni so bili zastareli recepti in število zdravilnih pripravkov se je zmanjšalo.
Navodila, kako obdelati snovi in izdelati formulacije, so bila izpuščena, ostala pa je tabela lekarniških uteži. Drugi del je vseboval zmanjšano število receptur – 264. Farmakopeja je vsebovala dve prilogi in dve tabeli. V prilogah so naštete zdravilne snovi in zdravilni pripravki, ki jih lekarna ni bila dolžna hraniti v lekarni zaradi nejasnih terapevtskih učinkov ali ker so jih redko predpisovali. Prva tabela se je nanašala na topnost snovi v vodi, druga pa na količinsko sestavo zdravil z živim srebrom, antimonom in opijem. Farmakopeja se zaključi z indeksom (kazalom). Kljub izdaji nove farmakopeje leta 1812, je bila Pharmacopoeia Austriaco-provincialis Emendata iz leta 1794 v uporabi do leta 1820. Leta 1812 je izšla Pharmacopoeia Austriaca. Vsebovala je 224 zdravilnih rastlin in 309 receptur.
V njej so bile štiri tabele, dve sta bili podobni tabelama iz prejšnje farmakopeje, tretja je predstavljala seznam reagentov, četrta pa specifične teže različnih tekočin (14).
1.6 Ostale pomembne farmakopeje iz 18. stoletja
Poiskali smo še ostale pomembne farmakopeje in priročnike iz 18. stoletja in jih po vsebini primerjali z avstrijsko provincialno farmakopejo.
Med najpomembnejšimi je bil zdravstveni vodnik Domestic Medicine (1769), ki ga je napisal zdravnik William Buchan (1729–1805). Vseboval je 168 receptur za pripravo zdravilnih pripravkov in bil eno izmed prvih besedil, ki ni obravnavalo le pripravkov za kurativo, ampak je poudarjalo tudi preprečevanje bolezni. V tem obdobju so velik del zdravstvene oskrbe opravljali posamezniki (prijatelji, sorodniki bolnika), ki niso bili formalno usposobljeni po medicinskih standardih tistega časa, ampak so svoje medicinsko znanje pridobili z učenjem od svojih prednikov. Tako je Buchan želel izboljšati medicinsko oskrbo tistih, ki si zdravnika ali pripravljenih zdravil niso mogli privoščiti, za hujša bolezenska stanja pa je vseeno svetoval obisk pri zdravniku. Žal si knjige veliko ljudi ni moglo privoščiti, prav tako pa je bila večina ljudi nepismenih. V prvem delu je opisal splošne vzroke za nastanek bolezni, simptome, metode zdravljenja in zdravila, ki se pri tem uporabljajo. V drugem delu je opisal številne bolezni in simptome, vključno z bolečino, vročino, krvavitvami, putiko in boleznimi živčevja. Na koncu je sledil še celoten seznam
zdravil, omenjenih v knjigi (npr. tablete za zlatenico, elektuarij proti epilepsiji, mazilo proti srbenju, itd.) (15).
Nicolas Lemery je bil francoski kemik in lekarnar. Pogosto velja za začetnika sodobne farmakologije. Eno izmed njegovih pomembnejših del je Pharmacopée universelle (1728).
Vsebuje farmacevtski slovar z razlago izrazov (npr.: antiepileptica, aqua fortis, infusio, oxymel, rotula, itd.), lekarniške pripravke ter opis in navodila za njihovo pripravo (npr.
tinctura rosarum, ki je opisana tudi v preučevani farmakopeji) (16).
Thomas Fuller, angleški zdravnik, je leta 1710 objavil delo Pharmacopeia extemporanea:
or, a body of prescripts, s čimer je povzročil jezo pri nekaterih zdravnikih in lekarnarjih, saj je zapisal recepte, ki so jih prej skrbno varovali. V njej so po abecedi urejeni zdravilni pripravki, način njihove priprave in opis njihove uporabe. Primeri pripravkov so npr: aqua balsamicum, extracto de jalape, emplastrum de oximel, pilulas de ammoniaco, itd. Na koncu najdemo še farmacevtski leksikon (17).
Henry Banyer je bil zdravnik in pisatelj, ki je leta 1721 v Londonu izdal Pharmacopoeia pauperum or the hospital dispensatory containing the chief medicines now used in the hospitals of London. Opisani so postopki priprave in uporaba zdravilnih pripravkov, kot so oxymel pectorale, pulvis ad vermes, pulvis diureticus, itd. (18).
V naštetih farmakopejah najdemo številne pripravke, ki so poimenovani enako kot v preučevani farmakopeji, iz česar lahko sklepamo, da so bili ti pripravki poznani in uporabljeni na širšem območju. Razlikujejo se lahko v pomožnih snoveh ali količinski sestavi, način priprave pa je podoben. Nekatere farmakopeje (predvsem zdravstveni vodnik Domestic medicine) vsebujejo še navodila in opis uporabe določenega pripravka, tako da jih lahko razume in pravilno uporablja širši krog ljudi. Nismo pogosto zasledili, da bi bila posebej zapisana materia medica, torej zdravilne rastline in njihovi uporabni deli, kot je to zapisano v prvem delu avstrijske provincialne farmakopeje. V primerjavi z drugimi farmakopejami je v avstrijski provincialni tudi več snovi mineralnega izvora in več kemijsko poimenovanih snovi. Tako lahko povzamemo, da je Pharmacopoeia Austriaco-provincialis Emendata namenjena strokovnjakom, zdravnikom oz. farmacevtom, ki vedo, za kaj se določena stvar uporablja, ne pa laični populaciji.
2 NAMEN DELA
Namen magistrskega dela je ugotoviti, ali materia medica in zdravila, navedena v avstrijski provincialni farmakopeji iz leta 1794, predstavljajo ustrezen nabor zdravil, ki je bil na voljo srednjeevropskim zdravnikom in farmacevtom ob koncu 18. stoletja. Pregledali bomo sezname in sicer najprej materio medico, kjer bomo dobili vpogled v to, katere zdravilne snovi so uporabljali, katere dele zdravilnih rastlin, iz kje izvirajo navedene snovi in ali so bile poznane na širšem območju. Sledi še seznam zdravilnih pripravkov s postopki njihove priprave, ki jih bomo po vsebini in načinu priprave primerjali z današnjimi. Materio medico in zdravilne pripravke bomo iz latinščine prevedli v slovenščino, kar nam bo pomagalo ugotoviti za katere snovi in pripravke gre. Kritično bomo vrednotili naštete snovi, in sicer za katere indikacije so jih uporabljali, oziroma svetovali lekarnarji takrat, in v primerih, kjer se je njihova uporaba ohranila, za katere indikacije se uporabljajo danes. Presodili bomo, ali je Pharmacopoeia Austriaco-provincialis Emendata primerljiva z ostalimi farmakopejam iz tega obdobja, še zlasti po vsebini in ali je njena vloga primerljiva vlogi farmakopeje v današnjem času, ali pa je bila bolj primerljiva današnjim lekarniškim knjigam (npr.
vademekum). Magistrsko delo bo vpogled v zgodovino farmacije in razvoj farmakopej.
Pomagalo bo tudi pri razumevanju in ohranjanju slovenske terminologije ter omogočalo lažje iskanje slovenskih ustreznikov materie medice in zdravilnih pripravkov.
.
3 MATERIALI IN METODE
Predmet našega raziskovanja je bila Pharmacopoeia Austriaco-provincialis Emendata iz leta 1794, ki je najstarejša farmakopeja, shranjena na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani. Iz različnih spletnih virov (največ pa iz spletne strani zgodovine mesta Dunaj, https://www.geschichtewiki.wien.gv.at/Wien_Geschichte_Wiki) smo poiskali podatke o njenih avtorjih in njihovem življenjskem delu. Preučili smo stanje farmacije in medicine v času nastanka farmakopeje, torej ob koncu 18. stoletja v Avstriji, kjer je farmakopeja nastala.
Za boljšo predstavo o kakovosti vsebine knjige smo poiskali tudi spletne verzije drugih pomembnih farmakopej iz tistega časovnega obdobja, pregledali njihovo vsebino ter jo primerjali s preučevano farmakopejo. Pri primerjavi smo se osredotočili predvsem na zdravilne pripravke, ki jih je posamezna farmakopeja vsebovala.
Preučevanje avstrijske provincialne farmakopeje smo začeli s pregledom zgradbe in vsebine posameznih poglavij. Prvi del predstavlja materia medica - zdravilne snovi, ki so jih takrat uporabljali. Sestavili smo tabelo razvrščeno po abecedi glede na latinska imena, kot so to naredili tudi v knjigi. Tabela 1 (str. 18) vsebuje latinska in nemška poimenovanja zdravilnih snovi (rastlinskega, živalskega in mineralnega izvora), ki smo jih prevedli v slovenščino. Pri rastlinah smo zapisali tudi kateri del so uporabljali v zdravilne namene. Latinska imena, ki so jih takrat uporabljali za poimenovanje, se pogosto razlikujejo od današnjih, zato smo si pri iskanju slovenskih prevodov pomagali s sodobnimi latinskimi imeni ter z nemškimi poimenovanji, ki so večinoma ohranjena še danes ali pa so rahlo spremenjena. Drugi del sestavljajo recepture in postopki vgrajevanja zdravilnih snovi v farmacevtske oblike.
Pripravkom smo poiskali slovenske ustreznike in jih zapisali v tabelo 2 (str. 42).
Farmakopejo zaključuje dodatek, ki vsebuje materio medico (tabela 3) in zdravilne pripravke (tabela 4), ki jih lekarna ni bila dolžna hraniti v lekarni zaradi nejasnih terapevtskih učinkov, ali ker so jih redko predpisovali. Obe tabeli smo prevedli v slovenščino. Za tem smo razložili pomena dveh tabel in merskih enot, ki so jih uporabljali v času veljavnosti farmakopeje.
Ko smo imeli zbrana vsa imena, smo nadaljevali s kritičnim vrednotenjem vsebine farmakopeje, zlasti zdravilnih snovi, pripravkov in farmacevtskih oblik, ki so se uporabljala v avstrijskem prostoru konec 19. stoletja. Posebej smo pregledali in razložili snovi živalskega izvora, mineralne snovi in rastlinske snovi, ki nam danes niso tako poznane. Pri tem smo si največ pomagali s Farmacevtskim terminološkim slovarjem, nekaterimi
magistrskimi nalogami s Fakultete za farmacijo, ki so obravnavale podobno področje, spletnimi stranmi Botaničnega vrta v Ljubljani, starimi lekarniškimi knjigami iz 18. in 19.
stoletja, ki smo jih našli na spletu, ter ostalimi spletnimi stranmi. Pri zdravilnih pripravkih smo razložili tiste farmacevtske oblike, ki se danes ne uporabljajo več, ter izpostavili nekatere danes redkeje poznane pripravke. Opisali smo tudi nekatere danes še vedno uporabljane farmacevtske oblike in kritično ovrednotili njihovo takratno uporabo ter preverili, ali se določene zdravilne snovi še vedno uporabljajo in kako se zdravilni pripravki po sestavi in pripravi razlikujejo od tistih, ki jih uporabljamo še danes.
4 REZULTATI IN RAZPRAVA
4.1 Materia medica
Prvi del, materia medica, sestavlja 275 zdravilnih snovi, naštetih v tabeli 1, kjer so razvrščene po abecednem vrstnem redu glede na latinska imena. Od tega jih je večina rastlin, 32 je rudnin, 13 pa snovi živalskega izvora. Opazili smo, da imajo nekatere snovi navedene v knjigi več sopomenk, npr: Papaver erraticum ali Rhoeas (poljski mak), Salep ali Satyrium (navadna kukavica) itd. To smo v tabeli označili z latinsko besedo vide, ki pomeni glej.
Velik del rastlin iz materie medice nam je še danes dobro poznan in se uporabljajo v zdravilne namene. Uporaba v večini primerov temelji predvsem na podlagi dolgoletnih izkušenj (npr. pravi pelin, navadna arnika, vrtni ognjič). Uporaba nekaterih se je zaradi toksičnosti, ne dovolj raziskanih učinkov, neučinkovitosti ali zmanjšanja zanimanja, opustila. Veliko je tudi tujih rastlin, ki jih pri nas ne najdemo, saj uspevajo v Srednji oziroma Južni Ameriki ali v Aziji (kaskarila, dorstenija, jalapa…) in njihova uporaba pri nas ni pogosta. Nekatere rastline se danes uporabljajo v manjšem obsegu in le za določene indikacije, medtem ko so se ob koncu 18. stoletja številne zelo široko uporabljale za različne namene zdravljenja, brez dokazanih učinkov. Določene snovi so se ohranile le v homeopatiji, ali pa se uporabljajo na ostalih (ne-farmacevtskih) področjih.
Tabela 1: Materia medica
Prepis latinskega imena zdravilne snovi
Prepis latinskega imena rastlinske vrste oz.
spojine
Prepis nemškega imena zdravilne snovi
Uporabljeni del rastline oz.
pripravek
Slovenski prevodi
zdravilnih snovi
Abrotanum Artemisia Abrotanum
Stabwurzel herba, conserva abrašica Absinthium
ponticum
Artemisia pontica
Römischer Wermut
herba afriški pelin Absinthium
vulgare
Artemisia Absinthium
Gemeiner Wermut herba, conserva, tinctura, extractum, oleum destillatum
pravi pelin
Acacia nostras
Prunus spinosa
Schlehen flores, syrupus črni trn Acacia vera Mimosa
nilotica
Wahree Akazie, Arabischer schotendorn
succus fructuum inspissatus.
gummi dictum arabicum
arabski gumi
Acetosa
vulgaris Rumex
Acetosa Gemeiner
Sauerampfer radix navadna kislica Acetosella Oxalis
Acetosella
Sauerklee conserva navadna zajčja
deteljica Acorus
vulgaris.
Calamus aromaticus
Acorus Calamus
Kalmus radix pravi kolmež
Aerugo.
Viride aeris
Cuprum aceto oxydatum
Grünspan bakrov(II) acetat
semihidrat Agaricus
albus
Boletus laricis Weißer
Lerchenschwamm
fungus decorticatus
macesnova goba (Polyporus officinale) Agaricus
chirurgorum
Boletus igniarius
Feuerschwamm fungus vrbov plutač
(goba) Agrimonia Agrimonia
Eupatoria
Odermenig herba navadni repik
Allium Allium
sativum Knoblauch bulbus česen
Aloe Aloë
perfoliata Aloe succus foliorum
inspissatus navadna aloja Althaea Althæa
officinalis
Eibisch flos, herba,
radix, pasta,
navadni slez
species,
syrupus, tabulæ Alumen
crudum
Sulfas acidulus aluminæ
Roher Alaun kalijev
aluminijev sulfat dodekahidrat Ammoniacu
m Ammoniacgummi gummiresina amoniak gumi
Amygdalae dulces &
amarae
Amygdalus communis
Süße und bittere Mandeln
nuclei. Oleum recenter
pressum
sladki in grenki mandljevec Amylum ex
Tritico paratum
Kraftmehl, Weiße stärke
pšenični škrob
Anagallis Anagallis
arvensis Hünerdarm,
Gaüchheil herba navadna kurja
češnjica Anethum Anethum
graveolens
Dille semen, oleum
destillatum
navadni koper Angelica
sativa
Angelica Archangelica
Angelike radix,
extractum
zdravilni gozdni koren
Anisum stellatum
Illicium anisatum
Sternaneis, Badian frucuts, tinctura japonski
zvezdasti janež, šikimi
Anisum vulgare
Pimpinella Anisum
Gemeiner Aneis semen, aqua, oleum
destillatum
vrtni janež
Anthos Rosmarinus
officinalis Rosmarin flos, folium, aqua, conserva, oleum
destillatum, spiritus
navadni rožmarin
Antimonum crudum
Sulphuretum stibii
Roher Spießglanz antimonov
trisulfid Argentum
vivum. Vide Mercurius
živo srebro
Arnica Arnica montana
Wolverley flos, herba, radix,
extractum, syrupus
navadna arnika
Arum Arum
maculatum Zehrwurzel radix pegasti kačnik
Assa foetida Ferula Assa fœtida
Stinkender Asand gummiresina asant, asafetida Assa odorata
sive dulcis.
Vide Benzoë.
oleoresina benzoin
Astragalus Astragalus
exscapus Römerwurzel radix vrsta grahovca
Aurantium Citrus Aurantium
Pomeranze flos, folium, cortex fructus, aqua naphæ, oleum
destillatum, syrupus
corticum &
foliorum, tinctura
grenki
pomarančevec
Balsamum copaivae
Copaifera officinalis
Copaivabalsam flos, folium, cortex fructus, aqua naphæ, oleum
destillatum, syrupus
corticum &
foliorum, tinctura
kopaiva balzam
Balsamum peruvianum
Myroxylon peruiferum
Peruvianischer balsam
flos, folium, cortex fructus, aqua naphæ, oleum
destillatum, syrupus
corticum &
foliorum, tinctura
perujski balzam
Bardana Arctium Lappa
Klette radix navadni repinec
Beccabunga Veronica Beccabunga
Bachbungen conserva studenčni jetičnik Belladonna.
Vide Solanum furiosum
Bellis minor Bellis
perennnis Gänseblümel flos, folium navadna marjetica Benzoe.
Assa odorata Styrax Benzoë resina, flores sive acidum essentiale, oleum
empyreumaticu m, tinctura
benzoin
Berberis Berberis
vulgaris Weinschädling rotulæ, syrupus navadni češmin
Bolus alba Weißer bolus bela glina
Bolus armena
Armenischer bolus armenska glina
Borax Boras sodæ alcalescens
Borax boraks (natrijev
tetraborat) Bryonia Bryonia dioica Zaunrübe radix rdečejagodasti
bluščec
Cacao Theobroma
Cacao
Cacao oleum
excoctum vulgo butyrum
kakavovec
Calamus aromaticus.
Vide Acorus
Calendula Calendula officinalis
Ringelblume unguentum vrtni ognjič Calx viva Lapis
calcareus ustione acido carbonico privatus
Lebendiger Kalf kalcijev oksid
Camphora Laurus Camphora
Campher camphora,
spiritus vini camphoratus
kafra
Cancrorum lapides
Cancer
pagurus &
astacus
Krebsaugen rakove oči
Canella alba Canella alba weißer zimmet cortex cimetovec Cantharis Meloë
vesicatorius Spanische Müde infectum integrum, emplastrum vesicatorium
španska muha
Capillus veneris
Adiantum Capillus veneris
Frauenhaar herba, syrupus venerini laski
Cardamomu m minus
Amomum repens
Cardamomlein semen kardamom
Carduus benedictus
Centaurea benedicta
Cardusbenedict herba benediktinka Carica. Ficus Ficus Carica Feige receptaculum
fructus
figa Caryophyllat
a Geum
urbanum Benedictmurzel radix navadna sretena Caryophyllu
s Caryophyllus
aromaticus Gewürznelken germen exsiccatum, oleum destillatum
nageljnova žbica
Carvi Carum Carvi Kümmel semen, oleum
destillatum, spiritus
navadna kumina
Cascarilla Croton Cascarilla
Schakarille cortex kaskarila
Cassia fistula
Cassia Fistula Rohrcaßie fructuum pulpa indijski nagnoj Cassia lignea Laurus
Cinnamomum occidentalis
Mutterzimmet cortex interior kitajski cimet
Castoreum Castor Fiber Bibergeil materia in folliculis prope anum collecta, aqua, tinctura, trochisci
kastoreum (izloček žleze severnoameriške
ga ali
evropskega bobra) Catechu.
Terra japonica
Mimosa
Catechu Catechu extractum ligni,
tinctura katehu (ekstrakt akacije)
Centaurium
minus Gentiana
Centaurium Tausendguldenkra
ut summitates
floridæ, extractum
navadna tavžentroža Cerasa nigra Prunus
Cerasus Schwarze
Kirschen aqua višnja
Cera alba &
citrina Weißes und gelbes
Wachs eædem, oleum beli in rumeni čebelji vosek Cerefolium Scandix
Cerefolium Kerbelkraut aqua prava krebuljica Cerussa alba Plumbum
aceto oxydatum
Bleyweiß svinčev karbonat
Cervi cornu
& sebum Cervus
Elaphus Hirschhorn und
Inschlitt jelenovi rogovi
Ceti sperma Physeter macrocephalu s
Wallrath.
Spermacet
sebum ex capite spermacet (trden vosek,
pridobljen iz kitov glavačev) Chamaedrys Teucrium
Chamædrys Gamanderle herba navadni vrednik
Chamomilla
romana Anthemis
nobilis Römischer
Kamille flos rimska kamilica
Chamomilla vulgaris
Matricaria Chamomilla
Semeine Kamille flos, aqua, oleum
destillatum, syrupus
prava kamilica
Chelidonium majus
Chelidonium majus
Großes
schellkraut
herba, extractum
krvavi mlečnik China
nodosa Smilax China Chinawurzel radix gomoljasta ali
grčasta kina Cichoreum Cichorium
Intybus Wegwart herba, radix,
extractum navadni potrošnik Cicuta
vulgaris Conium
maculatum Schierling herba,
conserva, pikasti mišjak
emplastrum, extractum Cina.
Contra.
Santonicum
Artemisia judaica
Wurmsamen.
Zittwersamen
semen azijski pelin
Cinnamomu
m Laurus
Cinnamomum orientalis
Zimmet cortrx interior, aqua simplex &
vinosa, oleum destillatum, syrupus, tinctura
cimetovec
Citrus.
Limonia Citrus. medica Citrone cortex, aqua, oleum
destillatum, spiritus, syrupus, tinctura
citronovec
Coccinella Coccus Cacti Cochenille insectum
integrum košenilja (posušene žuželke
škrlatnega črvca) Cochlearia Cochlearia
officinalis
Löffelkraut aqua, conserva, spiritus
navadni žličnik Colchicum Colchicum
autumnlae Zeitlose acetum, oximel,
oxisaccharum jesenski podlesek Colocynthis Cucumis
Colocynthis Koloquinte fructus
decorticatus kolokinta Consolida
major.
Symphytum
Symphytum
officinale Schwarzwurzel radix navadni gabez Contrajerva Dorstenia
Contrajerva Giftwurzel radix, syrupus,
tinctura dorstenija Coriandrum Coriandrum
sativum Koriander semen koriander
Cortex peruvianus
Cinchona officinalis
Fieberrinde cortex, extractum, syrupus, tinctura
kininovec
Creta alba Carbonas
calcis nativus Weiße Kreide.
Köllnische Kreide bela kreda
(kalcijev karbonat) Crocus Crocus sativus Safran stigmata,
extractum spirituosum, tinctura
pravi žafran
Crystalli tartari. Vide Tartarus
zmes natrijevih in kalijevih tartratov
Cubeba Piper Cubeba Cubeben fructus poper kubeba
Curcuma Amomum
Curcuma
Gilbwurzel radix kurkuma
Cydonia.
Cotoneum
Pyrus Cydonia Quitten.
Nostratibus Kütten
semen kutina
Datura. Vide Stramonium Daucus sylvestris
Daucus Carota Gemeines Vogelnest
semen navadno korenje Dictamnus
albus Dictamnus
albus Weißer Diptam radix navadni jesenček
Digitalis Digitalis
purpurea Fingerhut folium rdeči naprstec
Dulcamara Solanum Dulcamara
Bittersüß caules vulgo stipites,
extractum
grenkoslad
Ebulus Sambucus
Ebulus Attig roob smrdljivi bezeg
Elemi Amyris
elemifera
Elemiharz resina elemi (oleorezin
iz
drevesa Canariu m luzonicum)
Enula Inula
Helenium
Alant radix,
extractum spiritosum, tinctura
veliki oman
Euphorbium Euphorbia officinalis
Euphorbium gummiresina mleček
Faba Vicia Faba Bohne semen bob
Farfara.
Tussilago Tussilago
Farfara Huflattig folium navadni lapuh
Ferrum Eisen železo
Ficus. Vide Carica
Filix mas Polypodium Filix mas
Farrenkraut stipes vulgo dictus, radix
navadna glistovnica Flammula
Jovis
Clematis recta Brennkraut flos, folium, extractum
pokončni srobot Foeniculum Anethum
Fœniculum Fenchel herba, radix,
semen, aqua, oleum
destillatum, syrupus
navadni komarček
Foenugraecu m
Trigonella Fœnugræcum
Bockshorn semen mnogosemenski
triplat Fumaria Fumaria
officinalis
Erdrauch herba,
conserva,
navadna rosnica
extractum, syrupus Galanga Maranta
Galanga
Galgant radix navadna galanga
Galbanum Bubon Galbanum
Galbangummi gummiresina galbanum Gentiana Gentiana
pannonica
Enzian radix,
extractum, tinctura
panonski svišč
Gramen Triticum repens
Graswurzel radix, extractum liquidum
plazeča pirnica
Gratiola Gratiola officinalis
Wildaurin herba, radix, extractum
navadna božja milost
Guajacum.
Vide Lignum sanctum
gvajak
Gummi gutta Cambogia Gutta
Gummigutt gummiresina kamboška garcinija Hedera
terrestris
Glecoma hederacea
Gundefreben herba, conserva bršljanasta grenkuljica Helleborus
niger
Helleborus niger
Schwarze Nießwurzel
radix, extractum
črni teloh Hordeum Hordeum
vulgare &
distichon
Gerste semen crudum
& perlatum
ječmen
Hyoscyamus Hyoscyamus niger
Bilsenkraut herba, semen, extractum, oleum pressum
črni zobnik
Hypericum Hypericum perforatum
Johanneskraut flos šentjanževka
Hypocistis Cytinus Hypocistis
Hypocisten succus inspissatus
nismo našli ustreznega prevoda Hyssopus Hyssopus
officinalis
Ysopp herba, aqua,
syrupus
navadni ožepek Jalapa Convolvulus
Jalapa
Jalape radix, resina jalapa Imperatoria Imperatoria
Ostruthium
Meisterwurzel radix jaščarica Ipecacuanha Psychotria
emetica Brechwurzel radix ipekakuana
Iris florentina
Iris Florentina Veilchenwurzel radix florentinska perunika Juglans Juglans regia Wälscher
Nußbaum
cortex viridis fructuum, roob
navadni oreh Juniperus Juniperus
communis Wachholder baccæ maturæ,
lignum, resina navadni brin
dicta sandaraca, aqua, oleum destillatum, roob, spiritus, unguentum Lac
vaccinum
kühmilch saccharum kravje mleko
Lacca Croton
lacciferum
Gummilak resina in
granulis, tinctura
šelak (smolast izloček samice hrošča azijske lakove ušice Kerria lacca) Lactuca
sylvestris
Lactuca virosa Wilder Lattig extractum strupena ločika Lapathum
acutum Rumex acutus Grindwurzel radix topolistna kislica Lapis
haematites
Oxydum ferri nativum argillaceum
Blutstein hematit (mineral
železovega(III) oksida)
Larix Pinus Larix lerchenbaum balsamum dictum terebinthina, oleum terebinthinæ, terebinthina cocta
navadni macesen
Lavandula.
Spica
Lavandula Spica
Lavendel flos, acetum, aqua, oleum destillatum, spiritus
prava sivka
Laurus Laurus nobilis Lorberbaum fructus, oleum excoctum
navadni lovor Lentiscus.
Mastiche
Pistacia Lentiscus
Mastixbaum resina dicta mastiche
mastika Levisticum Ligusticum
Levisticum
Liebstöckel radix, semen navadni luštrek Lichen
islandicus
Lichen islandicus
Blutlungenmoos planta integra islandski lišaj Limonia.
Vide Citrus
Linaria Antirrhinum
Linaria Leinkraut unguentum navadna
madronščica
Linum Linum
usitatissimum Lein semen, oleum
pressum navadni lan Liquiritia Glycyrrhiza
glabra
Süßholz. Lakrizen radix,
extractum vulgo dictum succus
golostebelni sladki koren Lithargyrus.
Lithargyrum Oxydum
plumbi Gold und
Silberglätte svinčev(IV)
oksid
semivitrisicatu m
Lysimachia purpurea.
Vide Salicaria.
Macis Myristica officinalis
Muskatblüthe fructus involucrum carnosum, oleum destillatum, tinctura
muškatni orešček
Magnesia nitri
Carbonas calcis
Salpetermagnesie magnezijev
nitrat Magnesia
vitrariorum Oxydum magnesii nativum
Braunstein manganov(IV)
oksid Majorana Origanum
Majorana Majoran herba, aqua,
oleum destillatum, unguentum
majaron
Malva vulgaris
Malva sylvestris
Gemeine Käsepappel
flos, folium gozdni slezenovec Manna Fraxinus
Ornus
Manna succus
concretus
črni jesen Marrubium
album
Marrubium vulgare
Weißer Andorn herba navadna črna
meta Mastiche.
Vide Lentiscus.
Matricaria Matricaria Parthenium
Mutterkraut flos, herba beli vratič Mel
commune et despumatum
Honig med
Melilotus Trifolium Melilotus officinalis
Steinklee flos, herba, emplastrum
medena detelja
Melissa Melissa officinalis
Melisse herba, aqua,
spiritus
navadna melisa
Melo Cucumis Melo Melone semen melona
Meloe proscarabaeu s
Meloë
Proscarabæus
Maywurm insectum demto
capite in melle conservatum
hrapava travnica (žuželka)
Mentha
crispa Mentha crispa Krausmünze herba, aqua, conserva, oleum destillatum,
zelena meta
spiritus, syrupus Mentha
piperita
Mentha Piperita
Pfeffermünze herba, aqua, oleum
destillatum, rotulæ
poprova meta
Mercurius.
Argentum vivum.
Hydrargyru m
Quecksilber živo srebro
Mezereum Daphne
Mezereum Seidelbast cortex navadni volčin
Millefolium Achillea Millefolium
Schafgarbe flos, herba navadni rman Millepedes Oniscus
Asellus
Assel insectum
integrum
pozidni prašiček
Minium Oxydum
plumbi rubrum
Mennig minij
(svinčev(II, IV) oksid); Pb3O4
Morus Morus nigra Maulbeerbaum roob, syrupus črna murva Moschata
nux Myristica
officinalis Muskatnuß fructus, oleum destillatum &
pressum
muškatni orešček Moschus Moschus
moschiferus
Bisam materia in
folliculis prope umbilicum collecta
mošus (močno dišeč izloček žleze
mošusovega jelena) Mustela
fluviatilis Gadus lota Aalruppe liquamen
hepatis menek (vrsta
ribe) Myrobalanus
citrina
An
Terminaliæ species ?
Myrobalanen cortex fructum pulveratus
vrsta
mirobalanovca (tropsko drevo)
Myrrha An Mimosæ
species ? Myrrhen gummiresina,
tinctura mira Myrtillus Vaccinium
Myrtillus
Heidelbeere syrupus borovnica
Napellus Aconitum Napellus
Eisenhütlein extractum repičasta preobjeda Nastrurtium
aquaticum
Sisymbrium Nasturtium
Brunnenkresse conserva navadna vodna kreša
Nicotiana.
Petum.
Tabacum
Nicotiana Tabacum
Taback folium navadni tobak
Nitrum Nitras lixivæ Salpeter. Salniter kalijev nitrat (soliter)
Nux moschata.
Vide Moschata nux.
Olea Olea europæ Oehlbaum oleum pressum
fructuum, dictum olivarum
oljka
Oleum
vitrioli Acidum sulphurosum concentratum
Vitriolöhl koncentrirana
žveplova(VI) kislina
Olibanum.
Thus
Juniperus lycia
Weyhrauch resina olibanum
Ononis Ononis
spinosa Hauhechel radix navadni gladež
Origanum Origanum vulgare
Wohlgemuth herba, oleum destillatum
navadna dobra misel
Ostrea Ostrea edulis Auster testa navadna ostriga
Ovum gallinaceum
Hühnerey kokošje jajce
Paeonia Pæonia
officinalis Päonie flos, radix,
syrupus navadna
potonika Papaver
album Papaver
somniferum Weißer Mohn succus capsularum immaturarum plantæ orientalis inspissatus, gummiresinosu s, dictus opium, capsulæ vulgo capita, semen, syrupus
uspavalni mak
Papaver erraticum.
Rhoeas
Papaver Rhœas
Klapperrose flos, syrupus poljski mak
Pepo Cucurbita
Pepo
Pfeben.
Nostratibus Pluẞer
semen oljna buča
Petroleum.
Oleum petrae
Steinöhl, Bergöhl petrolej
Petum. Vide Nicotiana.
Pimento Myrtus Pimenta
Nelkenpfeffer.
Nostratibus Neues Gewürz
baccæ
perperam dicta semina amomi
pimentovec
Pimpinella alba
Pimpinella Saxifraga
Weiße Bibernelle radix navadni bedrenec Pinus sativa Pinus Pinea Pinole,
Zirbelnüẞe
nuclei pinija
Pinus sylvestris
Pinus sylvestris
Fichtenbaum strobili, balsamum dictum terebinthina communis, resina solida
rdeči bor
Piper rotundum
Piper nigrum Pfeffer fructus črni poper
Piperitis.
Vide Mentha
Plantago Plantago media
Wegbreit, Wegerich
herba srednji trpotec
Plumbum Bley svinec
Polygala Polygala vulgaris
Kreuzblümchen radix navadna
grebenuša Polypodium Polypodium
vulgare
Steinwurzel, Engelsüß
radix navadna sladka
koreninica Porci
axungia
Schweinfett svinjska mast
Prunus Prunus domestica
Pflaumen fructus,
fructuum pulpa
sliva Pulegium Mentha
Pulegium Poley herba, aqua polaj (plazeča
meta) Pulsatilla
nigricans
Anemone pratensis
Schwärzliche Küchenschelle
herba florida, aqua, extractum
navadni kosmatinec Pyrethrum Anthemis
Pyrethrum
Bertram radix arabska
bertramka Quassia Quassia amara Surinamisches
bitterholz
lignum, extractum
ameriška kvasija Quercus Quercus
Robur
Eiche cortex, folium,
glandes
dob
Rheum Rheum
palmatum
Rhabarber radix, tinctura aquosa,
extractum
južnokitajska rabarbara Rhoeas. Vide
Papaver erraticum Ribesium rubrum
Ribes rubrum Rothe
Johannisbeere
roob, syrupus rdeči ribez Ricinus Ricinus
communis
Treibkörner, Groẞe Springkörner
semen, oleum pressum
ricinus, kloščevec Rosa rubra Rosa
centifolia
Rothe Rose flos, acetum, aqua, conserva
stolistna vrtnica
Rosmarinus hortensis.
Vide Anthos Rosmarinus
sylvestris Ledum
palustre Wilder Rosmarin folium močvirski rožmarin (Rhododendron tomentosum)
Rubia Rubia
tinctorum
Färberröthe radix pravi brošč
Rubus Rubus idæus Himbeere acetum, aqua,
syrupus
malinjak
Ruta Ruta
graveolens Raute herba, acetum,
aqua, oleum destillatum
vinska rutica
Sabadilla Veratrum luteum
Sabadille semen sabadila
Sabina Juniperus
Sabina Sewenbaum frondes, oleum
destillatum smrdljivi brin Saccharum Saccharum
officinale Zucker saccharum,
spiritus sacchari vulgo rum
saharoza
Sagapenum Sagapengummi gummiresina sagapen
Sal alcalinus mineralis
Cabonas sodæ Mineralisches Laugensalz. Soda
natrijev karbonat (soda)
Sal amarus Sulfas magnesiæ
Bittersalz grenka sol,
magnezijev sulfat Sal
ammoniacus
Murias ammoniæ
Salmiak amonijev klorid
Salep.
Satyrium
Orchis Morio Salepwurzel radix navadna
kukavica Salicaria.
Lysimachia
Lythrum Salicaria
Weiderich folium navadna krvenka
Salvia Salvia officinalis
Salbey folium, aqua,
conserva, oleum destillatum
navadni žajbelj
Sambucus Sambucus nigra
Holder, Hollunder cortex interior, flos, acetum, aqua, roob, syrupus
črni bezeg
Sanctum
lignum Quajacum
officinale Franzosenholz cortex, lignum, gummiresina, extractum, resina, tinctura
gvajak
Sandaraca.
Vide Juniperus
Sanguis draconis
Pterocarpus Draco.
Calamus Rotang
Drachenblut resina zmajeva kri
(smola živordeče barve)
Santalum rubrum
Pterocarpus santalinus
Rothes Sondelholz lignum rdeči sandalovec Santonicum.
Vide Cina Sapo
debreczinens is
Debreczinerseife debrecensko
milo (po mestu Debrecen)
Sapo venetus Venedische Seife beneško milo
Saponaria Saponaria officinalis
Seifenkraut herba, radix, extractum
navadna milnica Sarsaparilla Smilax
Sarsaparilla
Sarsaparille radix sarsaparila Sassafras Laurus
Sassafras
Sassafrasholz cortex, lignum, oleum
destillatum
sasafras
Satyrium.
Vide Salep
Scabiosa Scabiosa arvensis
Scabiose folium njivsko
grabljišče Scammoneu
m
Convolvus Scammonia
Scammonie gummiresina nismo našli
ustreznega prevoda Scordium Teucrium
Scordium
Lachenknoblauch herba česnov vrednik Scorzonera Scorzonera
hispanica Scorzonere radix črni koren
Scrophularia Scrophularia
nodosa Braunwurzel folium, radix navadna črnobina Secalis
farina Secale cereale Rockenmehl rž
Sedum majus.
Sempervivu m
Sempervivum tectorum
Große Hauswurzel herba recens navadni netresk
Senna Cassia Senna Sennesblätter folia. Legumina vulgo folliculi
aleksandrijska sena
Serpentaria
virginica Aristolochia
Serpentaria Virginische
Schlangenwurzel radix, tinctura ameriški podraščec Serpyllum Tymus
Serpyllum
Quendel.
Kuttelkraut
herba, oleum destillatum, spiritus
poljska materina dušica
Simaruba Quassia
Simaruba Simaruba, Großer
Terpenthinbaum cortex simaruba
Siliqua dulcis
Ceratonia Siliqua
Johannisbrod, Bockshörnlein
fructus rožičevec Sinapi Sinapis nigra Schwarzer Senf semen črna gorčica Soda
hispanica.
Vide Sal alcalinus mineralis Solanum furiosum.
Belladonna
Atropa
Belladonna Tollkraut herba, radix,
extractum volčja češnja Spica. Vide
Lavanduala Spina
cervina Rhamnus
catharticus Kreuzbeere roob, syrupus čistilna kozja češnja
Spongia Spongia officinalis
Badschwamm spongia usta navadna spužva Squilla Scilla
maritima
Meerzwiebel bulbus, acetum, extractum, oxisaccharum, oximel
morska čebula
Stramonium Datura
Stramonium Tolläpfel extractum navadni
kristavec Styrax
calamita Styrax
officinalis Storax resina stiraks
Styrax
liquida Liquidambar
Styraciflua Flüßiger Storax balsamum ameriški ambrovec
Succinum Agtstein,
Börnstein
oleum, acidum essentiale, tinctura
jantar (fosilizirana drevesna smola)
Sulphur Schwefel žveplo
Symphytum.
Vide Consolida major Tabacum.
Vide Nicotiama
Tamarindus Tamarindus
indica Tamarinden fructuum pulpa tamarinda Tanacetum Tanacetum
vulgare
Reinfarn, Wurmkraut
flos, herba, extractum, aqua, oleum desstilatum
navadni vratič
Taraxacum Leontodon Taraxacum
Röhrleinkraut radix, extractum liquidum
navadni regrat
Tartarus crudus
Tartris acidulus lixivæ impurus
Roher Weinstein zmes natrijevih,
kalijevih in kalcijevih
tartratov, neprečiščena Tartarus
depuratus.
Crystalli tartari
Tartris acidulus lixivæ depuratus
Weinsteincrystalle n
pulvis vulgo cremor tartari
zmes natrijevih in kalijevih tartratov
Tauri fel Ochsengalle fel inspissatum izvleček
govejega žolča Terra
japonica.
Vide Catechu Thus. Vide Olibanum
Thymus Thymus
vulgaris Thymian herba florida vrtna materina dušica
Tilia Tilia europæa Linde flos evropska lipa
Tormentilla Tormentilla erecta
Tormentille radix, extractum
srčna moč Tragacantha Astragalus
gummifer
Bocksdorn, Traganth
gummi tragakant
Trifolium fibrinum
Menyanthes trifoliata
Bitterklee conserva, extractum
navadni mrzličnik Tussilago.
Vide Farfara.
Tutia Oxydum zinci
impurum Graue Tutie cinkov oksid
Valeriana sylvestris
Valeriana officinalis
Gemeiner Baldrian
radix, extractum spirituosum
zdravilna špajka
Verbascum Verbascum
Thapsus Wollkraut flos, folium drobnocvetni lučnik Veronica Veronica
officinalis
Ehrenpreis herba zdravilni jetičnik Viola Viola odorata Blaue Veilchen syrupus dišeča vijolica Viola
tricolor
Viola tricolor Dreyfaltigkeitsblu me
herba divja vijolica Viscum
quercinum Loranthus
europæus Eichenmistel lignum navadno ohmelje
Vitriolum album.
Vitriolum zinci
Sulfas zinci Weißer Vitriol, Zinkvitriol
cinkov sulfat
Vitriolum coeruleum.
Sulfas cupri Blauer Vitriol, Kupfervitriol
bakrov sulfat
Vitriolum cupri
Urtica major Urtica dioica Brennnessel herba, conserva velika kopriva Uva ursi Arbutus Uva
ursi
Sandbeere folium vednozeleni
gornik Zedoaria Kæmpferia
rotunda
Zittwerwurzel radix zedoarska
kurkuma Zingiber Amomum
Zingiber Ingwer radix pravi ingver
Slika 2: Fotografija materie medice iz preučevane farmakopeje
Najpogostejše dele rastlin, ki so se uporabljali, smo zbrali v grafu in zapisali, kolikokrat se ponovijo v materii medici. Najbolj pogosto so bile uporabljene korenine (51-krat), nato zel (42-krat), sledijo pa seme, smola, listi, cvet, skorja, plod.
Graf 1: Število ponovitev uporabljenih delov rastlin
Zanimivo je tudi, da so v farmakopejo vključili nekatera živila, npr. kravje mleko, kokošje jajce in svinjsko mast, ki so jih poleg hrane uporabljali tudi kot pomožne snovi pri izdelavi zdravil ali pa za ostale izdelke, ki so jih v tistem času izdelovale lekarne. Svinjsko mast so uporabljali pri izdelavi raznih mazil kot mazilno podlago, npr. za rjavo mazilo (Unguentum fuscum) in živosrebrovo mazilo (Unguentum mercuriale). Zdravilna uporaba v primerih živil sicer ni navedena, vendar lahko sklepamo, da so tudi nekaterim živilom pripisovali pomembnost za zdravje.
4.1.1 Zdravilne snovi
Opisali bomo nekaj zanimivih zdravilnih snovi iz materie medice, katerih uporaba ni tako poznana.
Amoniak gumi (Ammoniacum) je gumirezin, pridobljen iz rastline Dorema ammoniacum.
Izvira iz Irana, Afganistana in centralne Azije. Njegova uporaba za zdravljenje kot ekspektorant (npr. pri kroničnem bronhitisu), spazmolitik, blag diuretik in emenagog, je poznana že več stoletij (19).
Arabski gumi (Acacia vera) pridobivamo z zarezovanjem debel afriških akacij, v obliki posušenega izločka. Že dolgo se uporablja v farmaciji, medicini in vsakdanji uporabi, npr. v prehrani. Arabski zdravniki so ga uporabljali za lajšanje številnih težav, od tod izvira tudi njegovo ime. Uporabljali so ga kot stabilizator za izdelavo emulzij in suspenzij in kot sestavino spojin za zdravljenje driske, katarja, lokalno za celjenje ran. Poleg tega dokazano
