UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA SLOVENSKI JEZIK IN KNJIŽEVNOST
ANJA CEVZAR
Alegorična povest Franca Veritija Popotnik široke in ozke poti
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA SLOVENSKI JEZIK IN KNJIŽEVNOST
ANJA CEVZAR
Alegorična povest Franca Veritija Popotnik široke in ozke poti
Magistrsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Urška Perenič Drugostopenjski dvopredmetni pedagoški magistrski študijski program slovenistika
Ljubljana, 2021
II Zahvala
Najlepša hvala izr. prof. dr. Urški Perenič za vse strokovne nasvete, spodbudo, pomoč in mentorstvo pri magistrskem delu.
Hvala mojim najbližjim, ki so mi omogočili študij in me podpirali.
III IZVLEČEK
Alegorična povest Franca Veritija Popotnik široke in ozke poti
Magistrska naloga obravnava alegorično povest Popotnik široke in vozke poti ali popisovanje, kako se človek spači, v grehih živi, kako se poboljša in Bogu služi iz leta 1828. Na začetku predstavimo Franca Veritija (1771–1849), duhovnika in pisatelja, ki je napisal vrsto nabožnih knjig, med katerimi je največ svetniških življenjepisov. V središču naloge je analiza Popotnika, kjer kritično pretresemo spoznanja različnih literarnih zgodovinarjev, ki so besedilo opremili z oznakami »moralični« ali izobrazbeni roman (Pintar), »nabožna povest« (Levstik), »nabožno vzgojna alegorija« (Kmecl) in jo (različno) interpretirali. Naša vsebinska in oblikovna analiza alegorične povesti prinaša ugotovitve o njenem eksemplaričnem značaju. Veritijevo delo skušamo ovrednotiti tudi v širšem kontekstu konstituiranja nacionalne literature. Z dovoljenjem Semeniške knjižnice Ljubljana objavljamo tudi fotografije nekaterih Veritijevih rokopisov, nadaljnja objava fotografij je prepovedana.
Ključne besede: Franc Veriti, Popotnik široke in ozke poti, alegorična povest, eksempelsko pripovedovanje, slovenska nacionalna literatura
ABSTRACT
Allegorical novel of Franc Veriti The traveller of the wide and narrow path
The master’s thesis concerns itself with Franc Vertiti’s allegorical novel Popotnik široke in vozke poti ali popisovanje, kako se človek spači, v grehih živi, kako se poboljša in Bogu služi written in 1828. Firstly, the thesis introduces the author Franc Veriti (1771–1849), a priest and a writer. He was the author of many religious texts, most of which are saints’ bibliographies. In the center of analysis is Popotnik široke in ozke poti. Various literary historians perceive this novel in different ways; “moral fiction” or “education novel” (Pintar), “religious novel”
(Levstik), “religious education novel” (Kmecl), etc., which is why the thesis presents the analysis and interpretations of various literary historians based on various methodologies. The findings of the allegorical novel’s content and form analysis reveal the exemplary nature of the tale and the merits of Veriti’s literary works in the context of the formation of the Slovene national corpus. With the permission of Ljubljana Seminary Library, we are also publishing photographs of some of Veriti’s manuscripts; further publication of photographs is prohibited.
Keywords: Franc Veriti, Popotnik široke in ozke poti (The Traveller of the Wide and Narrow
Path), allegorical tale, exemplary narrative, Slovene national corpus
IV KAZALO
UVOD ... 1
1 KDO JE BIL FRANC(E) VERITI? ... 2
1.1 Veritijevo življenje ... 2
1.2 Književno ustvarjanje Franca Veritija ... 5
1.3 Širše družbenokulturne okoliščine Veritijevega časa ... 6
2 POPOTNIK ŠIROKE IN OZKE POTI ... 13
2.1 Povest Popotnika široke in ozke poti ... 13
2.2 Popotnik Feliks ... 14
2.2.1 Feliks nolanski, mašnik ... 15
2.2.2 Feliks, kapucinar ... 18
2.2.3 Feliks, škof in mučenik ... 20
2.3 Kdo je Popotnik? ... 21
2.4 Namen Veritijeve povesti ... 23
2.5 Ostali literarni liki v Popotniku široke in ozke poti ... 24
2.6 Kraj in čas dogajanja ter konec povesti ... 25
2.7 Motivi v Popotniku široke in ozke poti ter naslovna alegorija ... 27
2.7.1 Antični motiv dveh poti ... 27
2.7.2 Svetopisemski motivi in navezave z Mt 7,13–14 ... 29
2.7.3 Svetopisemski motivi in navezave z Lk 13, 22–30 ... 32
2.7.4 Svetopisemski motivi in navezave z 2 Mz 23 ... 35
2.8 Vrednote v Popotniku široke in ozke poti ... 38
3 VPRAŠANJE (Z)VRSTNOSTI ... 40
3.1 Veriti skozi oči literarnih zgodovinarjev ... 40
3.1.1 Včasih ... 40
3.1.2 In danes ... 42
V
3.2 Povest, pripoved, alegorija, roman ali kaj drugega? ... 44
3.3 Mesto Popotnika široke in ozke poti v tradiciji slovenskega pripovedništva in evropski literaturi ... 48
4 SKLEP ... 50
VIRI IN LITERATURA ... 52
PRILOGA: Dovoljenje Bogoslovnega semenišča za objavo fotografij ... 55
KAZALO SLIK Slika 1: Naslovna stran Veritijevega Popotnika široke in ozke poti. ... 12
Slika 2: Veritijev rokopis iz dela Sapopadik evangelja, str. 69. ... 31
Slika 3: Veritijev rokopis iz dela Sapopadik evangelja str. 234. ... 34
Slika 4: Alegorija Popotnika široke in ozke poti. ... 37
Slika 5: Eksempelsko pripovedovanje. ... 47
1
UVOD
Nikolj se toliko ne boj, de bi obupal; nikolj toliko ne upaj, de bi bil brez strahu (Veriti, Popotnik široke in ozke poti, 83).
Vsaka nacionalna književnost v luči literarne zgodovine pozna pomembne literarne dogodke, nekakšne prelomnice, ki so ključno prispevale k njenemu razvoju, v širšem smislu pa tudi k razvoju slovenskega jezika, kulture in narodne identitete.
Magistrska naloga sega k začetkom slovenske pripovedne literature, saj se ukvarja z alegorično povestjo Franca Veritija Popotnik široke in vozke poti ali popisovanje, kako se človek spači, v grehih živi, kako se poboljša in Bogu služi iz leta 1828.
Najprej sta predstavljena življenje in delo Franca Veritija, ki je bil duhovnik in nabožni pisatelj italijanskega rodu in je po letu 1800, ko je bil posvečen, deloval na Kranjskem. V samo treh letih se je priučil slovenskega jezika in začel pisati leposlovna in nabožna dela, v katerih je v ospredju nabožno-vzgojna funkcija.
Osrednji del naloge je namenjen analizi alegorične povesti Popotnik široke in vozke poti ali popisovanje, kako se človek spači, v grehih živi, kako se poboljša in Bogu služi, ki predstavlja najbolj poznani primer take povesti pri nas. Alegorična povest je edinstvena zaradi več elementov, kot so: literarni liki, čas in kraj dogajanja, struktura (pol)literarne povesti, nabožno- vzgojni nauki in medbesedilno sklicevanje na druga avtorjeva nabožna besedila. Na podlagi prepleta značilnosti (pol)literarnih besedil je obravnavana povest še najbližje tradiciji t. i.
eksempelskega pripovedovanja, na kar je na nov način v letu 2020 opozorila Urška Perenič.
Pokažemo, da je Popotnik široke in ozke poti znanilec začetka modernejše oz. posvetne slovenske pripovedne proze, ki se začne razvijati in utrjevati v slovenski književnosti v 2.
polovici 19. stoletja. Popotnikova povest vsebuje vse literarne prvine oz. sestavne elemente
kasnejše pripovedne literature, ki je bila do tedaj v slovenščini korak za poezijo, v Veritijevem
času pa se je začela razvijati in utrjevati skupaj s slovenskim knjižnim jezikom, ki je v začetku
poenotenja in normiranja. Veritijevo literarno ustvarjanje je tako pripomoglo ne le v začetku
razvoja slovenske proze, temveč tudi pri poenotenju in utrjevanju slovenskega knjižnega jezika.
2
1 KDO JE BIL FRANC(E) VERITI?
1.1 Veritijevo življenje
Naslov poglavja o življenju Franca Veritija, kakor ga je za Slomškove Drobtinice popisal Ignac Jugovic, se glasi: »Franc Veriti; Bogaboječ duhovni Lublanske škofije, Slovencov priden pisatel« (Jugovic 1850: 116). Veritijevo življenje je opisal od njegovega rojstva in vse do smrti, s posebnim poudarkom na njegovi duhovniški bogaboječnosti in neizmerni volji priučiti se slovenskega jezika ter pisati knjige v slovenščini, pri čemer je kot tujec deležen posebne hvale, da se je lotil takega dela:
Vse […] zamečvavce jezika našiga naj rajni visoko častit gospod Franc Veriti na laž ino v sramoto denejo, oni duhovski oče pobožnih slovenskih bukev, katerih so nam obilno popisali, de so ravno rojen Lah bili (Jugovic 1850: 116).
Franc(e)
1Veriti se je rodil 16. decembra 1771 v Tolmeču (Furlanija – Julijska krajina, Italija) očetu Nikolaju, ki je bil po poklicu trgovec (Smolik 1982). Še isti dan naj bi bil krščen. V Zgodnji danici (Jeran 1849: 283) beremo, da so bili Veritijevi starši precej premožni, v lasti so imeli kmetijo, poleg tega so se ukvarjali tudi s trgovstvom. »Zaradi materialnega blagostanja
»[s]o tedaj tolikanj ložej svojiga maliga, nade polniga, Franceta v Videm šolat dali. Kolikor se ve, se je mladi sinek po šolah tudi res dobro učil, in modro obnašal« (prav tam).
Njegova pot izobraževanja se je nadaljevala z obiskovanjem gimnazije v Vidmu, ki je bila takrat še latinska šola, zatem je začel študij teologije, ki ga sprva ni dokončal. Vzrok za to navaja staroslovenec Luka Jeran (1849: 283), ko piše, da je Veritijeva uspešnost pri napredovanju v bogoslovnih ukih pri sovrstnikih zbujala zavist in nevoščljivost, zaradi česar se je z enim od njih sprl, o tem dogodku je zapisano:
Z nekim tovaršem se nekaj spreta, in ta je bil vesel priložnost imeti, ter ga je pri svojih vikših počernil.
Krivico voljno terpeti je redka čednost, le pozno si jo človek prilasti, ali pa nobenkrat ne. Tudi mladimu Verititu je skaljenje dobriga slovesa pri vikših tolikanj prigrevalo, de je natihama popustil duhovšnico, ter se naravnost v Benedke podal, in v pomorsko vojništvo ali žolnirstvo dal zapisati. Bil je tačas neki dvajset let star (Jeran 1849: 283)
.
1 V strokovni literaturi najdemo dve različici njegovega imena; France (npr. pri J. Kleinmayrju), prevladuje poimenovanje Franc (npr. pri K. Glaserju, M. Smoliku, M. Kmeclu, J. Kosu).
3
Potem ko je prekinil študij, je bil najprej nekaj časa trgovski vajenec v Bratislavi, kasneje se je pridružil italijanski mornarici, Josip Marn pa v Jezičniku dodaja, da je zatem nekaj časa celo gospodaril na domači kmetiji (Marn 1885: 50).
Lovro Pintar v Sloveniji piše, da je slišal praviti, da je potem, ko je Veriti dokončal nižje šole,
»na morje prišel in večkrat Afriko in Azijo obiskal. To mu je dalo priložnost, de se je marsikaj s svojimi očmi naučil. Potlej ga previdnost božja zopet v šolo napoti« (Pintar 1848: 208). Jeran k Veritijevemu popotovanju v času mornarske vojaščine dodaja, da
je brodaril križem svet po morji celo v Azijo in Afriko. Le malo se ve od njegoviga življenja iz tega časa, in tudi ne prav za gotovo in določno. Pravijo, de bi skoz tri leta celo ne bil na suhim; tudi se je neki z zdravilstvam pečal nekaj časa (Jeran 1849: 283).
Zgodovinar in duhovnik Jožef Benkovič v Vencu cerkvenih bratovščin
2o Veritijevem
»popotovanju« zapiše več podatkov:
Nihče ni vedel, kam je šel. Skoro šest let ni bilo o njem ni duha ni sluha; nekateri so ga vže šteli mej mrtve.
Veriti je pobegnil v Avstrijo in v Požunu na Ogerskem stopil v službo pri nekem trgovcu kot pomočnik. A tukaj mu ni dalo mirovati. Zopet je pobegnil in se vrnil na Laško, kjer je postal vojak-mornar. V tem poslu je prebrodil širna morja na vse strani in hodil po Aziji in Afriki. Pozneje je postal pomorski žandar in se bavil za silo tudi z zdravilstvom. Nad tri leta baje nikoli ni stopil na suho (Benkovič 1898: 101).
Oče, ki ga je ves ta čas iskal, ga je končno našel v Benetkah in ga rešil vojaščine. Veriti se je vrnil k študiju teologije v Videm, ga dokončal, in bil 12. malega travna (tj. aprila) 1800 posvečen v duhovnika. V službovanje so ga takoj poslali na Kranjsko; Pintar kot vzrok za to odločitev navaja dejstvo, da je v tem času na Kranjskem močno primanjkovalo duhovnikov, zato ga je v nadškof Mihael vzel v Ljubljansko škofijo, kjer je bil od leta 1800 do 1803 kaplan v Horjulu pri italijanskem župniku Ziprianiju, čeprav takrat še ni znal slovenskega jezika.
Marijan Smolik piše, da so ga ob nastopu te službe imenovali »mutasti kaplan,« saj je bil nevešč slovenščine, kar mu v času latinskega bogoslužja ni povzročalo pretiranih težav in je bilo precej bolj verjetno kot danes. Smolik nadaljuje, da se je jezika v treh letih kaplanovanja za silo privadil toliko, da je v slovenščini spovedoval in pridigoval (Smolik 1980: 159).
2 »Mesečnik je urejal Franc Ušeničnik. Verski list je podajal kratke razprave med člani bližnjih bratovščin, poučeval je o dolžnostih in pravicah članov bratovščine, postavljal zglede iz življenja svetnikov, objavljal poročila o razvoju in napredku bratovščin v posameznih krajih, prinašal novice in zanimive dogodke v verskem življenju v domačih in tujih deželah. Namen lista je bil spodbujati v vernih Slovencih pravo pobožnost in pospeševati razvoj cerkvene bratovščine« (Spletni vir Venec). To je tudi edini vir, kjer je Veriti poimenovan Frančišek.
4
Na poti duhovniškega službovanja je sledilo najprej kaplanovanje
3v Selcih pri Škofji Loki (1803–1804), potem na Krki pri Grosupljem (1804–1806). V Rovtah pri Logatcu (1806–1812) je bil že vikar, kasneje pa še župnik v Horjulu (1812–1840) in kanonik v Novem mestu (1840–
1849). V Horjulu ni bil le župnik, temveč je skrbel tudi za šolo in ljudi učil umnega sadjarstva, o čemer piše tudi Jugovic:
Moliti ino učiti, pisati ino drevje žlahniti bilo je fajmoštra vsakdanje delo. Dopoldne si jih najdel v duhovskim verti pisati pobožne bukve ino sjati seme besede božje na zemljo slovenskiga ljudstva, po poldne si jih najdel v farovškim verti sadunosno drevje saditi, cepiti, pa tudi rože zalivati (Jugovic 1850: 120).
Kljub temu da je bil Veriti po poklicu duhovnik, je na področju literarne zgodovine poznan predvsem kot nabožni pisec. Smolik piše, da je v tretjem letu svojega službovanja začel pisati in izdajati slovenske verske knjige, a o njegovem literarnem delu sledi več v naslednjem podpoglavju, na tem mestu velja izpostaviti še to, da je Smolik v svojem članku želel opozoriti na »pomen človeka, ki je v svojem času veliko naredil za slovensko kulturo, pa je zdaj preveč ob strani, morda tudi zato, ker je bil tujega rodu in ker so ga zasenčili veliki sodobniki« (Smolik 1980: 159–163). O tem dejstvu tudi pomenljivo pričuje že sam naslov Pintarjevega članka v časniku Slovenija, ki se glasi: »Franc Veriti, rojen Lah in verli slovenski pisatelj« (Pintar 1848:
208).
Benkovič o Veritijevem delu in osebnem poslanstvu zapiše:
Veritija moramo šteti mej najbolj zaslužne, najboljše duhovnike ljubljanske škofije v tem stoletju. Pripeljala ga je previdnost božja iz tujine v našo domovino, kjer je mnogo storil v čast božjo. Bil je zelo pobožen, delaven in goreč duhovnik, ki je gojil mej verniki pravo pobožnost, katere je bilo zlasti tedaj zelo treba.
Posebno pozornost je obračal na šolo, kjer je mlada srca vnemal za Boga in krepostno življenje. Kar je učil v šoli, je učil tem temeljiteje in vstrajneje v cerkvi. Tudi za časno blaginjo svojih župljanov se je trudil s pospeševanjem umne sadjereje. Napravil si je velik sadni vrt, na katerem je poučeval one, ki so želeli pouka.
Delil jim je tudi razne knjige in po njih razširjal pobožnost mej narodom. Ni čuda, da ga je vse ljubilo in spoštovalo kot svojega očeta. A vse lepo delovanje Veritijevo v domači župniji ne bi bilo toliko pomenljivo, da ni s svojim pisateljskim peresom lomil kruha božje besede vsem Slovencem (Benkovič 1898: 101–102).
O vzroku Veritijeve smrti beremo v Drobtinicah, kjer Jugovic omenja: »Tudi častit gospod Veriti so šest let pred svojo smertjo hudo zboleli (voda se jim je zapirala),« vmes se je njegovo zdravstveno stanje sicer izboljšalo, vendar se je po šestih letih bolezen vrnila in sklenila njegovo življenje 16. malega srpana (tj. julija) 1849 v Novem mestu, ko je bil star sedeminsedemdeset
3 V Mislih (Ambrožič 1967: 290), mesečniku za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstriji, najdemo tudi podatek, da je Veritija na slovensko pripeljal italijanski škof Brigido.
5
let. Jugovic zaključi: »Nar lepši dota pa, ktero so rajni prečastitljivi Franc Verili vsim Slovcncam zapustili, so njih lepe, pobožne bukve, ki so jih spisali« (Jugovic 1850: 122–123).
1.2 Književno ustvarjanje Franca Veritija
Upravičeno smemo sklepati, da je bil Veriti dojemljiv za učenje jezikov, saj se je hitro priučil slovenskega jezika. V treh letih od nastopa kaplanovanja se je »jeziku toliko privadil, da je že spovedoval in pridigoval, v tretjem desetletju svojega službovanja pa je začel pisati in izdajati slovenske verske knjige« (Smolik 1980: 159). Posebej je zanimivo dejstvo, da se je kljub italijanskemu poreklu odločil za literarno ustvarjanje v slovenščini.
Seznam pomembnejših literarnih del, ki jih je ustvaril in so tudi izšla, ni kratek. Njegovo prvo delo je bilo Razlaganje Jezusovih naukov na gori (1827), drugo delo, ki je izšlo, je obravnavano v tem magistrskem delu, torej Popotnik široke in vozke poti ali popisovanje, kako se človek spači, v grehih živi, kako se poboljša in Bogu služi (1828). Pomembnejši deli, povezani s popotnikom, sta Življenje
4svetnikov in Prestavni godovi (1828–1829) ter Razlaganje svetiga evangelja vsih nedelj in zapovedanih praznikov (1830), napisal je tudi Razlaganje terplenja Jezusa Kristusa (1831) in dva katekizma: Keršanski katoliški nauk za odrašene ljudi I–V (1834) ter Keršanski katoliški nauk za otroke, ki se perpravljajo k sv. obhajilu (1836). Napisal je tudi eksegetsko razlago nekaterih svetopisemskih knjig.
Nekaj njegovih del, ki niso bila natisnjena in so ostala v rokopisih, danes hrani Semeniška knjižnica v Ljubljani. S Popotnikom široke in ozke poti se vsebinsko povezujejo njegove razlage svetopisemskih odlomkov iz pridig, ki so zbrane v delu Pridige (1824–1827) in pa Zapopadek evangelja (1845).
Zgodovinar in duhovnik Benkovič zapiše o Veritijevem literarnem in nabožnem delu:
Veriti je spisal na stara leta nič manj nego trinajst nabožnih slovenskih knjig. Razen tega je napisal še več lepih reči, katere pa niso prišle mej ljudstvo, ker je neutrudljivega pisatelja smrt prehitela. […] Priredil je po svoje več knjig sv. pisma (bukve Sirahove, Pridigarjeve, Modrostne, Pripovesti, Skrivno razodenje itd.), da so je Slovenci lahko umeli in s pridom čitali; razlagal je sv. evangelije, pisal pridige, s posebnim veseljem
4 M. Orožen piše, da je prvi delo o življenju svetnikov pripravljal že Mihael Hofman »po cerkvenem koledarju, seveda že v prenovljenem kranjskem knjižnem jeziku. Že naslednje leto (1826) pa je nenadoma umrl; njegovo delo pa je dokončal nekdanji horjulski župnik, korar v Novem Mestu, Franc Veriti, zaslužni cerkveni pisatelj«
(2010: 223).
6
pa je sestavljal premišljevanje o Kristusovem življenju in smrti. Najbolj se je prikupil Slovencem s tem, da je spisal štiri debele zvezke »Življenja svetnikov« (Benkovič 1898: 101–102).
Podobno o Veritijevem knjižnem poslanstvu beremo tudi v Mislih (Ambrožič 1967: 290), mesečniku za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstriji:
Kakor hitro je dobro obvladal slovenski jezik, je prijel za pero. Pisal je vseskozi in dal v natis več knjig.
Kakor slavnega Baraga, ki je živel in pisal v istem času, je tudi Viritija gnala k delu gorečnost za duše (Ambrožič 1967: 290).
1.3 Širše družbenokulturne okoliščine Veritijevega časa
Čas Veritijevega življenja (1771–1849), ki sta druga polovica 18. in prva polovica 19. stoletja, sovpada z več za slovensko književnost pomembnimi letnicami
5, ki so pomembne tudi v širšem smislu konstituiranja narodove kulture. Druga polovica 18. stoletja, za katero govorimo o dobi razsvetljenstva, je najprej pomembna v smislu nacionalne prebuje (v modernejšem pomenu te besede), ki kulminira (šele) 1848, ko govorimo prav tako o prebuji v političnem smislu. Ta ideja se je odražala predvsem na področju jezika, slovnic in slovarjev.
6Premiki se zgodijo na področju slovenskega šolstva (trivialke in normalke).
Obdobje razsvetljenstva Gspan v Zgodovini slovenskega slovstva I opredeli takole:
To razdobje zgodovine slovenskega slovstva omejujemo z začetkom druge polovice 18. stoletja, to je s časom, ko so se začeli v slovenski družbi kazati prvi učinki vladnega reformnega prizadevanja, in z letnico 1809, to je z letom, ko je izšla Kopitarjeva slovnica in ko so Francozi ustanovili na naših tleh Ilirske province.
Poznavanje tega nad dve človeški generaciji obsegajočega razdobja dela slovenskim literarnim zgodovinarjem težave, ker ni pri roki pripravnega têrmina, ki bi pod enotno oznako združil vse takratne raznovrstne literarne in duhovne tokove. Za izraz razsvetljenstvo smo se odločili, ker se da dokazati, da so mnogi najpomembnejši literarni pojavi tega časa odsev razsvetljenske miselnosti, tiste miselnosti, ki jo je ustvarilo zahodnoevropsko meščanstvo v boju s fevdalizmom in je obvladovala evropske literature v dobršnem delu 18. stoletja (Gspan 1956: 329).
5 Vsebina in teme so povzete po zapiskih predmeta Obdobja in slogi v slovenski književnosti, ki ga je izvajala izr.
prof. dr. Urška Perenič v (po)letnem semestru študijskega leta 2019/2020.
6 Npr. slovenske slovnice in pravopisi: 1768: Pohlinova Kraynska grammatika; 1777: Gutsmanova Vindische Sprachlebre; 1791: Zagajškova Slovenska grammatika (vse še pisane v nemščini) ali pa Kopiterjeva Grammatik der Slaviſchen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark iz 1809.
7
Pomembna prelomnica, ki takrat zaznamuje razvoj slovenskega posvetnega pesništva se zgodi v letih med 1779–1781, ko izidejo Pisanice, prvi leposlovni pesniški almanah v treh zvezkih (zadnji, četrti, je ostal v rokopisu). Pisanice veljajo za »rojstvo« posvetne književnosti, ki se že na samem začetku razcepi na dve glavni struji; Prvi tip poezije se obrača na izobraženega, elitnega bralca, glavni predstavnik te smeri je redovnik, bosonogi avguštinec, Janez Damascen Dev (1772–1786), ki predstavlja t. i. kozmopolitski, univerzalni tip književnosti. Nasproti njemu stoji drugi tip poezije, ki ga predstavlja Valentin Vodnik (1785–1819), ta je pod vplivom baroka in psevdoklasicizma sledil ljudski, domačijski smeri, namenjeni manj izobraženim ali pa sploh neizobraženim bralcem, gre za etnocentrični, domačijski tip, ki predstavlja protipol kozmopolitskemu tipu.
Poleg razvoja posvetne poezije so se začele kazati potrebe tudi po drugih vrstah leposlovne književnosti in tudi strokovne literature. Gspan piše:
Ustvariti je bilo treba poučno književnost v ljudskem jeziku, da se bo preprosti človek ob njej omikal in da bo povečal tako poljedelsko kakor obrtniško produkcijo, v tujem duhu šolanemu izobraženstvu pa je bilo treba z zgledi dokazati, da je slovenščina prav tako uporabna za višje kulturne potrebe ko jeziki z razvitimi literaturami, se pravi: skušati dohiteti narodno naprednejše narode in zbuditi v izobražencih slovenskega rodu narodno zavest in ponos. Vzporedno s to težnjo poteka prizadevanje, reformirati slovenski knjižni jezik, to je doseči njega poenotenje, slovnično uzakonitev ter obogatitev besednega zaklada. Napore v označenih smereh imenujemo slovenski prerod (Gspan 1956: 330).
Podobno o prodoru posvetnega poučnega pismenstva zapiše tudi Slodnjak v slovenskem slovstvu:
Kljub rastoči želji po spoznavanju in boljšem življenju pa ne bi bilo našlo slovensko ljudstvo niti še v drugi polovici 18. stoletja poti k višjemu slovstvenemu prizadevanju, ako mu ne bi bile pomagale gospodarske in družbene posledice razsvetljenega absolutizma in evropskega razsvetljenstva. Kakor v 16. in 17. stoletju so šele občeevropske sile v zvezi z domačimi političnimi in kulturnimi pogoji tudi zdaj omogočile, da je nekoliko ljudstvu vdanih izobražencev začelo v pismu in tisku oprezno izražati nekaj predstav in zahtev, ki so že od nekdaj nejasno, a močno vznemirjale našega človeka (Slodnjak 1986: 57).
V prvi polovici 19. stol., ki je doba Veritijevega literarnega ustvarjanja (tj. med leti 1824 in
1849), se torej začne politično prebujanje Slovencev, v Evropi (zahodni in srednji) se sočasno
začenja »pomlad narodov« (1848), čas, ko različni narodi začnejo izražati skupne zahteve po
volilni pravici, parlamentu, svobodni ustavi, razpršeni v različnih deželah pa zahtevajo upravno
združitev, enakopravnost narodov, svobodo tiska in cenzure ter govora, svobodo zborovanja ter
odpravo absolutizma in fevdalizma. Položaj Slovencev v Avstriji, njihove gospodarske,
družbene in politične razmere Gspan opiše tako:
8
Na vznik slovenskega literarnega preroda in njegov nadaljnji razvoj so vplivali predvsem naslednji trije činitelji: gospodarska in družbena preosnova (slabljenje fevdalizma, krepitev meščanskega razreda in izboljšanje položaja kmečkih podložnikov), prevzem razsvetljenske miselnosti in prikrojitev njenih poglavitnih gesel po vodilnih slovenskih preroditeljih ter zgledi iz evropskih literatur (Gspan 1956: 343).
Eno leto pred Veritijevo smrtjo (1848) Slovenci dobimo prvi politični program Zedinjena Slovenija, ki je bil predlagan in sprejet na Dunaju. Bistvo programa je bila upravna združitev vseh dežel, v katerih živijo Slovenci (južna Koroška, južna Štajerska, Kranjska, Goriška, Istra, Trst), da bi združeni imeli svoj državni zbor; prizadevali so si za enakopravnost slovenščine, ki bi morala postati enakopravna položaju nemščine, to pomeni, da bi se začela uveljavljati v javnosti – v šolah, na sodiščih, uradih, hkrati pa bi Slovenija ostala del Avstrijske, ki bi bila federativno urejena, kar pomeni, da bi imeli vsi narodi svoje deželne zbore.
Alfonz Gspan (1963: 108–110) v Zgodovini slovenskega slovstva od začetkov do 1848 obdobje razsvetljenstva opiše kot »splošno duhovno gibanje prebujajočega se meščanstva po Evropi«, saj so si razsvetljenci prizadevali z lučjo razuma »razsvetliti« prav vsakega posameznika in ljudi z znanjem odvrniti od vraževerja, praznoverja, predsodkov, nestrpnosti ipd. V ta kontekst postavljeno slovensko razsvetljenstvo se odvija pravzaprav v obdobju med barokom in romantiko, traja približno od začetka šestdesetih let 18. stol. in vse do konca prvega desetletja 19. stol. To obdobje je časovno zamejeno s približnima letnicama; prvo zaznamuje začetek delovanja Marka Pohlina (1768 izide njegova Kraynska grammatika), drugo oz. konec obdobja pa zaznamuje izid Kopitarjeve slovnice (ki je bila prva slovenska znanstvena slovnica Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark iz 1808–1809) (prav tam).
Slovensko razsvetljenstvo si prizadeva predvsem za literarni preporod. Slovstveni delavci se trudijo za to, da bi Slovenci dohiteli tiste narode, ki so ob ugodnejših razmerah razvili že bogato literaturo (Gspan 1963:
108).
S tem namenom so morali razsvetljenci zato opismeniti čim več ljudi; učili so jih branja in pisanja ter jim v branje dajali poučne knjige, da bi kot izobraženi ljudje bolje gospodarili, da bi boljše delali kot poljedelci in obrtniki – tega se je posluževal tudi Veriti, saj smo že v prejšnjem podpoglavju zapisali, da je ljudi učil sadjarstva in da je to delo tudi sam rad opravljal na svojem župnijskem vrtu.
Hkrati s širjenjem opismenjevanja so morali razsvetljenci priskrbeti tudi »zahtevnejše slovstvo,
da bi v tujem duhu vzgojeni izobraženci spoznali, da je slovenščina prav tako za vse uporabna
kakor drugi omikani jeziki« (prav tam). Tako se začne prebuja izobraženstva, ki vpliva na
9
meščanstvo in podeželsko ljudstvo, s tem se začenja proces narodnega prebujenja. Sprva je bilo slovensko prerodno gibanje šibko, malo izvirno in so ga vzpodbujali le določeni posamezniki, razcvetelo se je šele, ko se je ideji gibanja pridružilo več nadarjenih izobražencev. Prvi pobudniki so tako iskali podobno misleče posameznike, se združevali v krožke, kjer so zbirali ideje, ustvarjali načrte in drug drugega spodbujali pri delu.
V njih se je vedno bolj utrjevalo spoznanje, da so Kranjci, Primorci, Goričani, Korošci, Štajerci vendar eno, čeravno so upravno med seboj ločeni; da so sorodni drugim Slovanom; da jih država krivično zapostavlja in da si morejo pač sami pomagati (Gspan 1963: 108).
Prebujenje je bilo sprva omejeno le na področje kulturnega življenja in je šele sčasoma začelo pridobivati politično vsebino. Postopoma je tudi ime »Slovenec« začelo nadomeščati pokrajinske nazive in jih spodrivalo, tako se je iz komaj opaznih vzgibov nove miselnosti in volje po ustvaritvi lastne kulture »sprožilo valovanje, ki se kljub poznejšim težavnim oviram ni več umirilo, dokler se ni čez več kot sto let njena težnja po osamosvojitvi uresničila z nastankom lastne države« (Gspan 1963: 108–110)
V Kleinmayrjevem zapisu o Veritijevem življenju na koncu odlomka najdemo njegovo oceno literarne produkcije tedanjega časa:
Čeravno je prišlo po vsej naši domovini še precej pobožnih knjig, poučnih spisov in strokovnjaških razprav na svitlo, je vendar le v letih od 1817. do 1830. veselje za slovensko pisanje nekako omagovalo. Naj važnejše slovstveno delo v tej dobi pa je brez dvoma bila Metelkova slovnica7 (Kleinmayr 1881: 110).
Veselje do slovenskega pisanja je po njegovem mnenju »omagovalo«, ampak po Veritijevi literarni zapuščini sodeč to ne more držati, prav tako trditev tudi ne zdrži, če pogledamo na primer sočasno razvijajočo se slovensko poezijo, saj je ravno v tem obdobju začel ustvarjati France Prešeren (prva objavljena pesem Dekletam, 1827 v Illyricseh Blatt, čeprav začetki njegove poezije segajo že v njegova Dunajska študijska leta – 1824). Nanj se v nadaljevanju navezuje tudi Kleinmayr (1881: 115), ko ločuje slovenske pisatelje po duhu in slovenske pisatelje po črki, torej spregovori tudi o abecedni vojski, ko zapiše:
Pričela se je tedaj vojska na Koroškem, kedar je dr. Fr. Prešeren v drugem zvezku »krajnske čbelice« v zabavljici »nova pisarija« na Kranjskem poprijemal presilno književno in nravno čiščenje, purizem, v prozi in poeziji. Ločili so se tako slovenski pisatelji po duhu, ločili so se po čerki. Eni so pisali v »danjčici«, drugi v »metelčici« in eni pa — in teh je bilo največ — v »bohoričici« n. pr. Albreht, prošt v Novomeški, r. 1782.,
7 Franc Serafin Metelko: Lehrgebäude der slowenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen, 1825.
10
umerl 20. novembra 1848., Ziegler Janez, (Ciglar) župnik v Višnjigori; r. 1792. pri Ljubljani, umerl 11.
aprila 1869., Baraga Friderik, Veriti in drugi (Kleinmayr 1881: 115).
Igor Grdina v kulturnozgodovinskih študijah Med dolžnostjo spomina in razkošjem pozabe (2006: 141–142) razmišlja o narodu in literaturi ter njuni povezanosti, ko gre za narodnokonstitutivno vlogo, saj so bili v Evropi od konca 18. stol. pa vse do začetka 21. stol.
narodi tisti, ki so bili najopaznejša in najpomembnejša oblika združevanja ljudi, prek katere se je oblikovala pomembna kategorija identitete. Ta je bila močnejša in trdnejša od vseh podobnih konkurenčnih konceptov kolektivne pripadnosti. Narodi, ki so se zbirali okrog raznolikih izročil in vizij ter jih priznavali za svojo bistveno značilnost, so imeli različne izvore, vendar Grdina dodaja:
Da so Slovence kot sodobno narodno skupnost »ustvarili« ljudje peresa, dolgo ni dvomil nihče. Razpravljati je bilo mogoče samo o tem, katera slovstvena tradicija je bila zanje (bolj) bistvena: ali elitna (literarna), ki se je začenja s Feliksom Antonom Devom (1732–1786), Antonom Tomažem Linhartom (1756–1795), Janezom Nepomukom Primicem (1785–1786), Urbanom Jarnikom (1784–1844), Jovanom Veselom Koseskim (1798–1884) in Francetom Prešernom (1800–1849), ali popularna/množična (nabožna, poljudnostrokovna, trivialna, pragmatična, utilitarna), ki jo poosebljajo Primož Trubar (1508–1586), Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589), Janez Svetokriški (1647–1714), Jurij Japelj (1744–1807), Valentin Vodnik (1758–1819), Franc Veriti (1771–1849), Janez Cigler (1792–1869), Janez Bleiweis (1808–1881), Anton Martin Slomšek (1800–1862) in drugi polleposlovni »infanteristi« (Grdina 2006: 141–142).
Če povzamemo bistvene določnice Veritijevega življenja, po katerih je izstopal izmed duhovniških sobratov, velja izpostaviti njegovo sposobnost hitrega usvajanja slovenskega jezika. Več avtorjev izpostavlja zanj značilno bogaboječnost, afiniteto do pisanja, sadjarstva (in tudi izobraževanja ljudi na tem področju), opozorijo na njegove italijanske korenine in ne skrivajo začudenja, da se je odločil za pisanje v kranjskem jeziku.
Domneve o času, ko je prekinil študij in potoval po svetu, niso enotne, saj literarni zgodovinarji pišejo o različnih poteh, ki naj bi jih Veriti ubral po svetu. Se pa strinjajo, da je bilo to zanj razburkano, zanimivo in poučno obdobje, ki je dalo pečat tudi njegovemu delu.
Klasična izobrazba iz latinske šole in v drugem poskusu dokončan študij teologije sta bila
pomembna temelja njegovega nabožnega in literarnega ustvarjanja, poleg tega je bil zanj kot
duhovnika močan motiv za pisanje »gorečnost za duše,« torej izobraževanje bralcev o verskih
in duhovnih tematikah. Zanimivo je, da se je odločil za pisanje proznih del v času razcveta
poezije (rodil se je 18 let za Valentinom Vodnikom in 22 let pred Francetom Prešernom).
11
V luči obdobijskega pristopa se France Veriti umešča na »prehod« med razsvetljenstvom in romantiko, ki je doba rojstva in razcveta slovenske posvetne poezije oziroma književnosti, ki želi dohiteti razvojni tok evropske literature. Obenem gre za čas prebujanja evropskih narodov, kamor sodi prebuja slovenskega naroda, ki se začne v obliki kulturne prebuje, da bi prerasla v širšo narodnopolitično prebujo.
Književno ustvarjanje Franca Veritija tako vsebuje vrednost v pisanju v slovenskem jeziku, ko
ta še ni bil poenoten in je bil šele v začetku svojega normiranja, Veriti je s svojim literarnim
delom prispeval k poenotenju slovenskega knjižnega jezika. Poleg tega je pisal je v času, ko
slovenska literatura šele začenja dohitevati raven razvitosti evropske literature, kar se je zgodilo
najprej v poeziji, saj je pri nas takrat prozna literatura šele v svojih začetnih stopnjah razvoja, h
katerim je Veriti prispeval s svojim popisovanjem – kot ga označi sam – Popotnika široke in
ozke poti.
12
Slika 1: Naslovna stran Veritijevega Popotnika široke in ozke poti.
Vir: Spletni vir Popotnik široke in ozke poti na dLibu.
13
2 POPOTNIK ŠIROKE IN OZKE POTI
2.1 Povest Popotnika široke in ozke poti
Veritijevemu Popotniku oz. glavnemu liku povesti je ime Feliks, ki je na začetku prvega poglavja v tudi jedrnato okarakteriziran. Pisatelj kot njegovo bistveno značilnost izpostavi, da je vzgojen v katoliški veri. V nadaljevanju beremo, da je bil odrasli Feliks v življenju omamljen in razdeljenega srca med Bogom in svetom. Takole Feliks v prvi osebi pripoveduje o svojem življenju:
Jest Feliks od katolških starišov rojen, in v sveti veri zrejen, sim velikokrat slišal, in bral, de je pot v nebesa vozka in ojstra, de pot v pogublenje široka in gladka. To je resnično, ker Jezus večna modrost in resnica tako govori. Kadar sim bil odrasel, me je moje hudo poželjenje vabilo živeti, kakor slabi natori dopade, in kakor ljudje sploh žive. Slabo življenje druzih je meni pohujšanje bilo, in v meni oslabelo moč in čistost Jezusovih naukov. Ker sim se iz notranje slabosti rad pohujšal. Sim vidil bogaboječe, pa mi ni bilo mar po njih živeti; sim vidil slabe, in z njimi sim si prederznost dajal. Veselo in kratkočasno živeti mi je dopadlo, in sim djal: Sej ni greh dobre volje biti, de le ne grešim. To je res, pa tudi hudo me ni peklo ali tešalo, ker sim razodetih resnic premalo premišljeval, sim keršanske pravičnosti premalo spoznal, Jezusa sim po imenu poznal, nisim premislil konca pravičnih in hudobnih, in kako velik razločik bo po smerti med dobrimi, in hudimi. Torej sim bil omamljen in razdeljeniga serca, sim visel med Bogam in svetam, Boga sim se nekaj bal, pa sim se ga bal premalo, in tudi ta majhen strah je bil iz ljubezni do sebe: sramoval sim se hudoben biti pred svetam, pa nisim skerbel pred Bogam pravično živeti (Veriti 1828: 5–6).
To je tudi vse, kar od Feliksa izvemo neposredno. Obenem pa bralec Feliksa spoznava skozi povest, kakor se postopoma izgrajuje tudi Feliksovo spoznavanje sporočila katoliških naukov.
Sočasno spoznavamo tudi njegov notranji svet; izvemo še, da je omahljiv glede svojih življenjskih odločitev, saj ves čas potrebuje Angelovo spremstvo, varstvo, vodenje ter pomoč pri odločitvah.
Feliks je razpet med ozko in široko potjo življenja. Ker je v mladosti menil, da ni greh slabe
volje biti, je sledil Radovednosti in tako zašel na široko pot, ki ga je pripeljala v mesto Goljufije,
kjer je naletel na dosti hudega. Tam je taval, postopal in opazoval prebivalce, njihova nemoralna
dejanja ter mesto. Bolj kot ga je spoznaval, bolj je bil nesrečen, njegova duša je bila ves čas
nemirna in nesrečna. Naposled v enem izmed pohajkovanj po mestu Goljufije le sreča Poklic,
ki ga nagovori in pokliče, zato se Feliks odloči, da se bo podal na ozko in tesno pot in si zveličal
dušo. Preden Poklic zapusti Feliksa, mu da v spremstvo Angela in Svetoželjo, ki ga spremljata
14
na njegovem »romanju« po ozki poti do svete gore, v mesto Resnice pa tudi pri obiskovanju ostalih literarnih likov, ki so nekakšna poosebljenja krščanskih vrlin oz. kreposti. In medtem ko jih eno za drugo obiskuje, mu te v pogovorih posredujejo svoje (teološke oz. veroučne) nauke, polne katekizemskih in svetopisemskih izobraževalnih in spoznavnih vsebin. Feliks se na koncu zares spreobrne in ko se posvetuje z Angelom in Svetoželjo, gre za vselej v hišo s. Pokore.
2.2 Popotnik Feliks
Ime glavnega lika je latinskega izvora, izhaja iz latinskega imena Felix, ki prihaja iz pridevnika felix, v rodilniški obliki felicis, kar pomeni »ploden, rodoviten; uspešen, srečen, blažen;
srečenosen; slasten, zdravilen« (Keber 2008: 203). V leksikonu imen preberemo, da je Feliks ime mnogih svetnikov, kar okrog 90 naj bi jih bilo tako poimenovanih (prav tam).
Zakaj se je avtor odločil za to ime, ni znano, vendar ime vsekakor pomenljivo in kaže na srečo, uspeh, rodovitnost in plodnost življenja tistega, ki se bo odločil za pravo (tj. ozko in strmo) življenjsko pot. Snov za popotnikovo povest je Veriti gotovo črpal tudi iz Življenja svetnikov in prestavnih godov
8(1828–1829), kjer v treh različnih bukvah najdemo hagiografije
9treh različnih svetnikov po imenu Feliks.
1. Prvi je Feliks, mašnik, ki je po starem cerkvenem koledarju godoval 14. februarja – zapis o njegovem življenju najdemo v prvih bukvah iz 1828;
2. Drugi Feliks je kapucinar, ki je godoval 21. maja – njegovo življenje je popisano v drugih bukvah, prav tako iz leta 1828;
3. Tretji je Feliks, škof in mučenik, ki je godoval 25. novembra, njegov življenjepis pa najdemo v četrtih bukvah iz leta 1829.
8 Zaradi razumevanja konteksta v nadaljevanju velja na tem mestu omeniti tridelno strukturo življenjepisov vsakega posameznega svetnika. Veriti je njihovo življenje dosledno opisoval v treh delih: prvi odstavek je življenjepis svetnika, potem sledi poglavje z naslovom Nauk, v katerem ponavadi beremo razlagalno interpretacijo življenjepisa z vključenimi svetopisemskimi citati in teološkimi nauki; nato sledi še tretje poglavje, naslovljeno Molitev, kjer je zapisana molitev, ki se vsebinsko nanaša na življenje svetnika. M. Orožen (2010: 277–278) piše:
»Končno je na začetku 19. stoletja dozorel čas, ko smo tudi Slovenci v svojem jeziku lahko spremljali življenja svetnikov po celotnem cerkvenem koledarju. Kot že rečeno, jih je F. Veriti še v bohoričici napisal v zglednem kranjskem knjižnem jeziku (preko 2500 strani besedila osmerke), […]. Vsak svetniški življenjepis je zaključen z obsežnim veroučnim Naukom in razlago, ki je občasno zelo dolga, povzeta pa še v zaključni Molitvi. Življenjske zgodbe svetnikov tako nudijo tudi pripovedne vzorce za posvetne povesti.«
9 Hagiografija (iz gr. hagios, 'svet'); Življenjepis (biografija) svetnika; pozneje tudi znanstveno kritično ukvarjanje z izročilom, zgodovino in čaščenjem svetnikov (Leksikon Literatura 2009: 122).
15
Glede na to, da je bil Veritijev Popotnik natisnjen leta 1828 v Ljubljani pri Leopoldu Egerju in da sta bili istega leta natisnjeni prvi dve bukvi Življenjepisov svetnikov in prestavnih godov (čeprav pri drugem založniku Joshefu Sassenbergu), drugi dve bukvi pa le leto dni kasneje (tudi pri založniku Joshefu Sassenbergu), predvidevamo, da je Veriti snov za svoj lik črpal iz življenjepisov svetnikov in skušal ob tem hagiografije poskusil preoblikovati v daljše pripovedno (pol)literarno delo.
2.2.1 Feliks nolanski, mašnik
Življenjepis prvega Feliksa, torej Feliksa mašnika, ima največ skupnega z Veritijevim Feliksom, saj opazimo nekatera vzporedja. Sveti Feliks mašnik
10je bil rojen v začetku 3. stol.
v Noli (Spletni vir Feliks nolanski), mestu vzhodno od Neaplja v Italiji. Veriti v Prvih bukvah Življenjepisov svetnikov in prestavnih godov (1828: 177) o njem piše, da je imel veliko premoženje, ki ga je vsega razdal ubogim. Ker je bilo njegovo življenje »popolnoma
11,« ga je Maksim, nolanski škof, posvetil v mašnika. »Sveti Feliks je svoje velike dolžnosti zvesto opravljal, in v miru služil Bogu; pa neverni cesar Deci je hudo vojsko napovedal katoliški cerkvi.« O času Decijevega preganjanja Veriti piše, da so tedaj sovražili in preganjali še posebej duhovne, z namenom, da bi »verni brez pastirjev ostali, in opešali« (prav tam). Škof Maksim je v takih razmerah svoje občestvo prepustil Feliksu in se umaknil v hribe. Kmalu zatem so ga prišli iskat neverniki, ker pa ga niso našli, so poiskali njegovega namestnika sv. Feliksa ter ga odpeljali pred sodnika, ki ga je ukazal vklenjenega vreči v temno ječo. Feliks je v ječi trpel muke lakote, žeje in mraza, vendar je molil, da bi svoje življenje izročil Bogu. Mislil je, da bo umrl v ječi, a mu je Bog v ječo poslal svojega angela in mu zapovedal, naj gre brž pomagat škofu Maksimu. »Takrat so se vse verige odjenjale, in duri ječe so se mu odperle. Feliks iz ječe je hitel, in zgolj sam gre v hribe Maksima iskat, in ga pol mertvejga najde, ga zadene na rame, in nese nazaj v mesto v njegovo hišo« (prav tam). Po tem dogodku se je sv. Feliks vrnil domov, kjer je še naprej molil in Boga prosil za mir katoliške cerkve. Ko je spet začel učiti, so neverniki spet postali srditi in so ga po mestu iskali z meči. Našli so ga, vendar ga niso prepoznali, saj ga je Bog ponovno čudežno obvaroval. Za tem je bil v suhi kapnici
12šest mesecev, kjer ni ničesar jedel, vendar ga je Bog čudežno redil. Ko je preganjanje pojenjalo, se je lahko vrnil k svojim.
Po smrti sv. Maksima ga je občestvo želelo za naslednjega škofa, on pa se je tega branil, dokler
10 Veriti je njegov življenjepis zapisal za 14. dan prosenca, tj. januarja.
11 Starinsko, v pomenu »ker je bilo njegovo življenje popolno«.
12 Kapnica je voda zbrana, prestrežena ob padavinah, starinsko pa se je tako poimenovalo tudi vodnjak za tako vodo (Spletni vir Fran: kapnica).
16
ni bil izvoljen drugi škof. Kar je še imel svojega premoženja, ga je razdal ubogim in zaspal v Gospodu štirinajsti dan Prosenca leta 266 (prav tam).
Iz življenjepisa sv. Feliksa mašnika lahko prepoznamo vzporednico z Veritijevim Feliksom zlasti tam, kjer oba iz življenjske stiske reši Angel ter ju iz njunih različnih ujetosti (ječe in grešnega življenja) popelje na svobodno pot, po kateri sta lahko nadaljevala življenje proti nebeškemu kraljestvu.
V naslednjem podpoglavju Nauk (1828: 178–180), ki sledi življenjepisu in je podnaslovljeno
»Od prečudne, pa pravične previdnosti Božje«, Veriti v prvem odstavku teološkega razmišljanja in razlage o sv. Feliksu nolanskem zapiše:
Popisovanje življenja svetiga Feliksa uči v' lubeznivo previdnost božjo popolnoma upati. On je bil zmiraj v velikih nadlogah in nevarnostih, pa Boga ga je iz vsih rešil. Terpel je res veliko, pa veliko njegovo teprljenje je zaslužilo obilniši plačilo. Kadar človek ravna vse po volji božji, so vse reči, dobre in hude njemu v' prid. Kristjan! delaj dobro neprenehoma, upaj stanovitno, in nikolj ne boš od Boga zapušen. Ako se človek ne podverže božjim sklepam, žali Boga z nepokoršino. Človek po svoji slabi natori le dobrote želi. On hrepeni po sladnosti, pa bogastvu, po časti, in po vsim, kar ga razloži in povikša na zemlji […]
Moli tedaj prečudne pota božje previdnosti, in ne sodi dobrih ali slabih prenaglo. Sreča ni vselej znamnje bogaboječe duše; nesreča ni vselej znamnje slabiga življenja. Bog je Jobu dal dobro, hudo in zopet dobro, pa je bil zmiraj nedolžen. […] V' dobrim ne bodi brez strahu, v' hudim ne bodi brez upanja. Evangeljski bogatin je vse svoje dni imel dobro, po smerti je bil veržen v' pekel (Veriti 1828: 178–180).
Odlomki poglavja kažejo na snovne in motivne podobnosti z Veritijevim popotnikom, začenši z nadlogami življenja, ki so pestile tako Feliksa iz Nole kot popotnika Feliksa. Veriti v tem odlomku opogumlja kristjane, naj vztrajajo na poteh trpljenja, saj te niso vedno znamenje nesreče človeka, svoje razlage pa utemeljuje z več primeri iz svetopisemskih zgodb. Veriti skoraj dobesedno ponovi »nauk« življenja svetega Feliksa:
1. Prvič v Življenju svetnikov in prestavnih godov (1828: 180): »V' dobrim ne bodi brez strahu, v' hudim ne bodi brez upanja.«
2. V Veritijevem Popotniku (1828: 83) pa naletimo na podobno svarilo, ki ga Feliksu v daljšem nagovoru pove kralj Resnice: »Nikolj se toliko ne boj, de bi obupal; nikolj toliko ne upaj, de bi bil brez strahu.«
Odlomka iz Življenja svetnikov in prestavnih godov in iz Popotnika široke in ozke poti, v
katerem najdemo Veritijevo zgornje opozorilo, sta si podobna tudi po vsebinski plati. V
Popotniku beremo:
17
Živi po vsih zapovedih in po naukih katoliške cerkve iz ljubezni do Boga. K temu je troje potrebno, čist nauk, gnada božja, dobra vest. Nauki Jezusovi te uče, gnada te razsvetli, in ti pomaga, in tako imaš pravično vest vse delati po volji božji. ‒ Kaj mi pomaga v ljubezni božji rasti? To ti pomaga, mi je rekel, sebe in vse vidne stvari sveto zaničevati. Lahko boš sebe, in vidne stvari sveto zaničeval, če premišluješ námen svojiga vstvarjenja, svetost, milost, pravico, vsigavednost božjo, in zmiraj po nebeških dobrotah hrepeniš. ‒ Potrebno je to, sim mu djal, pa sim slab, mlačen, in nestanoviten. On reče meni: Ravno za to premišljuj, moli, bodi ponižen, in v milost božjo upaj. ‒ Svet je poln zaderg, in nastav, sim mu dalje govoril, dosti skušnjav je nevidnih, jest pa slab in neveden: Kako bom Bogu stanovitno služil? On mi je odgovoril tako:
V strahu in v upanji bodi vse dni svojiga življenja, neprenehama delaj dobro, in upaj v Boga. Tako so vsi svetniki živeli in žive. Če se premalo bojiš, premišluj smert, sodbo, in večno pogubljenje; tudi svoje velike slabosti, in grehe: če se preveč bojiš, premišluj milost božjo, ljubezen in rane Jezusove. Nikolj se toliko ne boj, de bi obupal; nikolj toliko ne upaj, de bi bil brez strahu13. Strah božji naj te povsod spremlja, zmiraj imaj pred očmi vsigamogočniga Boga, in križaniga Odrešenika; živi vsaki dan, ko bi vsaki dan umreti mogel, bodi zmiraj perpravljen pred sodbo božjo iti, de, če bo lih smert nagla, bo srečna, in boš usmiljeno sodbo od Jezusa zaslišal (Veriti 1828: 81–83).
Oba odlomka bralca opozarjata na pomembnost zaupanja v božjo previdnost in življenje po Božjih naukih. Popotnik želi bralca podučiti o teoloških kategorijah, pomembnih za njegovo vsakdanje življenje, hkrati pa vzgaja njegovega duha, ki z branjem ne pridobiva le novih informacij, temveč predvsem poglablja svoje versko-duhovno življenje. Martina Orožen za Življenjepise svetnikov trdi, da »vzgajajo kulturo duha (etično držo), kulturo srca (plemenitost ravnanja) ter jezikovno, pisno in govorno kulturo izražanja (2010: 279). Da bralec ne bi ostal v dvomu, kaj Veriti v prvih bukvah Življenjepisa svetnikov (1828: 182) želi doseči, svoj namen tudi jasno ubesedi:
Vse to uči ponižno moliti božje sodbe, in njim pokorni biti. Človek s' trudam zastopi, kar ima pred očmi;
sebe ne more prav spoznati, se motiti v lahkih rečeh, kako hoče umeti božjo modrost, in njene skrivne pota?
Poslušaj kako sveti Pavel govori od božje modrosti: »O visokost bogastva božje modrosti, in znanja! Kako ne zapopadljive so njegove sodbe, in neizvedljive njegova pota! Kdo je misel Gospoda spoznal, ali kdo je njegov svtovauc bil?« Riml. 11,33.34. Premaguj, o kristjan! Svoj napuh, ponižaj se in reci: […] (Veriti 1828: 182).
Nezaključena poved, s katero je Veriti končal podpoglavje, se nadaljuje v naslednjem podpoglavju Molitev (1828: 182–183), kjer beremo:
O moj Bog! Kako prazen je moj um, in kako spačeno moje serce! Za nepotrebno učenost sim skerbel, za potrebno nisim maral. Sebe sim modriga in mogočniga mislil, pa sim bil brez tebe poln zmot in slabost.
Menil sim prav modro oberniti svoje opravila, ti pa si hitro razderl moje neumne sklepe. Ako si perpustil, de se mi je zgódilo, kakor sim želel, je bilo moji duši škodljivo. Tvoje dela prečudne sim hotel soditi,
13 Podčrtala Anja Cevzar.
18
desiravno sim se v lahkih in vidnih motil. Obljubim za naprej tebi pokoren biti. Ti me ljubiš bolj, ko dobra mati svojiga ediniga otroka; ti si moder, vsigaveden, vsigamogočen, milostliv, pravičen, zvest; tedaj bom vselej tebi pokoren, ker vem, de mi bo dobro, ako se tebi podveržem. O sveti Feliks prosi Boga za-me, de bi se jest vselej po tvojim zgledu zaderžal, ker vem, de bom tako po varni poti za teboj v' nebesa prišel.
Amen (Veriti 1828: 182–183).
Molitev k sv. Feliksu vsebinsko zajema nekatere elemente popotnika Feliksa, npr. skrb za napačno ali pravo učenost in življenjske odločitve, prav tako mestoma spominja tudi na Veritijevo življenje v mladih letih, ko je prvič opustil študij teologije. V Popotniku lahko torej opazimo motivne drobce iz Veritijevega življenja, ko je tudi sam po nekaj napačnih odločitvah, prišel nazaj na pravo pot in bil slednjič posvečen v duhovnika.
2.2.2 Feliks, kapucinar
Življenjepis drugega sv. Feliksa, kapucinarja, najdemo v drugih bukvah Veritijevega Življenja svetnikov in prestavnih godov (1828: 353–359). Hagiografija sv. Feliksa, kapucinarja, je zapisana na dan 21. veliciga travna (tj. 21. maja).
Sv. Feliks Kantališki, po Veritijevo kapucinar, je bil rojen v italijanskem umbrijskem mestu Cantalice
14l. 1515 preprostim in ubogim staršem, o katerih Veriti piše, da so bili ubogi na svetu, a zelo bogati pri Bogu. Svojega sina Feliksa so zgodaj »učili Boga spoznati« (Veriti 1828: 353), da bi mu služil, njihovi sveti nauki in zgled pa so mu »prijetno silo delali z' vso dušo Bogu služiti« (prav tam). Ker so bili Feliksovi starši ubogi, so ga že kot dvanajstletnega dečka dali v službo premožnemu kmetu, pri katerem je pasel živino. Pastirska služba je Feliksa veselila in vedno je imel pred očmi Boga, ga hvalil, mu daroval, bil zaradi njega potrpežljiv in goreče molil ter čedalje pobožneje živel. Veriti piše: »Timu svetimu mladeniču ni bilo perložno se brati učiti, ker ga ubogi starši niso premogli v šolo dati« (Veriti 1828: 353). To je Feliksa kapucinarja vedno žalostilo, vendar ga nepismenost ni ustavila pred tem, da ne bi pridobival svetih naukov, izmed katerih je še posebej rad poslušal nauke življenja svetnikov. Da bi še popolneje služil Bogu, je šel h kapucinom in jih ponižno prosil, naj ga sprejmejo v družbo.
Odrekli so mu to od konca; pa z' nadležnimi prošnjami je dosegel, kar je iz serca želel. Prednik kloštra ga je peljal v' cerkev pred podobo križaniga Jezusa, in mu reče: »Glej tistiga, po kterim moreš živeti! Premisli dobro, če boš zamogel vse dni svojiga življenja zraven njega na križi viseti.« Ponižno je odgovoril: »Upam s' pomočjo gnade.« Minihi so nekaj časa skušali njegovo stanovitnost; ali ker je bil k' vsimu dobrimu perpravljen, so ga v' svoji družbi veselo obderžali. Sveti Feliks je Boga zmiraj hvalil zavoljo lepe
14 Spletni vir Feliks kantališki.
19
perložnosti v' samotnim miru mu služiti. Ne le zapovedi božje, ampak tudi od svetiga Frančiška perstavljenje je sveto spolnoval; bilo mu je vse to še premalo, veliko več dobriga je delal, in ojstreje je živel, kakor je bilo zapovedano. V dobrim ni nikoli pešal, temveč čedalje gorkejši prihajal (Veriti 1828:
354–355).
Upoštevaje življenjepisa sv. Feliksa kapucinarja in popotnika Feliksa ni mogoče najti veliko motivnih oz. snovnih podobnosti. Popotnik Feliks je pravzaprav njegovo nasprotje. Medtem ko je Feliks kapucinar hitro našel pravo pot, jo je popotnik Feliks našel postopoma na svojem popotovanju skozi življenje. Nekaj podobnosti razberemo v podpoglavju Nauk, ki je podnaslovljeno z Nekateri nauki od prave bogoslužnosti, kjer Veriti med drugim zapiše: »Strah božji naj bo tvoj sveti tovarš, naj bo varh tvoje duše, učenik v' vsim« (Veriti 1828: 357).
Podoben zapis najdemo v 11. poglavju Veritijevega Popotnika ozke in široke poti, ko kralj Resnice govori Feliksu:
Strah božji naj te povsod spremlja, zmiraj imaj pred očmi vsigamogočniga Boga, in križaniga Odrešenika;
živi vsaki dan, ko bi vsaki dan umreti mogel, bodi zmiraj perpravljen pred sodbo božjo iti, de, če bo lih smert nagla, bo srečna, in boš usmiljeno sodbo od Jezusa zaslišal (Veriti 1828: 83).
Zgornji odlomek besedila, ki sledi že prej zapisanemu navedku na 83. strani, je odlomek v 11.
poglavju Popotnika, ki kaže na to, da je besedilo v Popotniku široke in ozke poti kolaž naukov iz Veritijevih prvih in drugih bukev Življenja svetnikov in prestavnih godov ter dveh različnih svetnikov po imenu Feliks.
Podpoglavju Nauk spet sledi Molitev:
O ljubeznivi Gospod! Ti si zgol milost in svetost, in vsa služba do tebe je zapopadena v' ljubezni. O jest nesrečni! Grozno sim bil moten, in deleč od prave tvoje službe: sebi, ne tebi sim živel; zgoli besede, prazne želje, kako lahko delo sim ti daroval, moje serce pa je bilo deleč od tebe; klical sim te: »Gospod, Gospod!«
pa drusimu gospodu sim služil. Daj mi gnado le tebi z' vso dušo služiti; naj bo v' meni vse po tvoji sveti volji, vse naj bo tebi pokorno. Osveti Feliks! Sprosi mi od usmiljeniga Boga po Jezusu Kristusu gorečo ljubezen, s' ktero navdan vso voljo božjo dopolnujem, Bogu dopadem, in v' nebesa pridem. Amen (Veriti 1828: 359).
Ta molitev iz drugih bukev Življenja svetnikov in predstavnih godov je vsebinsko podobna prej
zapisani molitvi iz prvih bukev. Ponovno beremo molitev k priprošnjiku, ki je živel v zmoti,
služil napačnemu gospodu, sedaj pa prosi milosti, po kateri bo Bogu dopadel in prišel v nebesa.
20 2.2.3 Feliks, škof in mučenik
Tretji svetnik po imenu Feliks, ki ga Veriti popiše v četertih bukvah Življenja svetnikov in prestavnih godov, je opisan na dan 25. kozoperska (oktobra). Gre za sv. Feliksa, škofa in mučenika, ki je bil rojen v Afriki okoli leta 247 (1829: 166). O njegovem otroštvu in mladostništvu ni veliko poznanega, Veriti predvideva, da je bil sv. Feliks, škof in mučenec,
»vsiga dobriga poln, ker je bil od bogaboječe duhovšine in pobožnih vernih škof izvoljen« (prav tam). Sv. Feliks je bil škof v Tibiuki
15, današnjem Tunisu, v času, ko je kristjane doletel Dioklecijanov edikt
16.
Škof Feliks se je preganjanju uprl, nasprotoval je oblastem, ki so ga zato dale vreči v ječo in ga na koncu mučile, odsekali so mu glavo. Ko so ga med zaslišanji oblastniki želeli prepričati, da bi jim izdal, kje hranijo svete knjige, jim je odgovoril: »[R]aji naj zgori moje telo ko božje bukve« (Veriti 1289: 168). Veriti življenjepis Feliksa, škofa in mučenika, sklene z besedami:
»Kadar je s. škof svoje obsojenje slišal, je od veliciga veselja poskočil in rekel: »Zahvalim te, o Gospod! Ki si me rešil iz nevarnosti sveta. Ti veš, de zavoljo tvojiga imena terpim; vzemi k' sebi mojo dušo.« Po tej molitvi je svojo glavo nagnil, in mu je bila odsekana 30. veliciga serpana
17v' letu 303.« (prav tam).
Nauk, ki sledi, je podnaslovljen Skerbno varovati se vsiga, kar božjo besedo slabi. Veriti (1829:
170) tu piše o svetosti božje besede in svetih spisov:
Božja beseda je čista in močna; vender ostane nerodovitna, če si ti neperpravljena zemlja, če si maloverniga in terdniga serca.« Molitev, ki sledi se prav tako navezuje na Božjo besedo: »O usmiljeni Gospod! Daj mi veselje do tvojih svetih naukov in delavno voljo po njih živeti, de zadobim večno življenje. S. Feliks! Ki si raji umerl, kako bukve s. pisma nevernikam v' roke dal, ravno zato, ker si božjo besedo spoštoval; sprosi mi gnado ljubiti razodeto besedo božjo, in po njej stanovitno živeti, de po ravni poti pridem v veselo večnost. Amen (Veriti 1829: 170).
Škof in mučenec Feliks ima s popotnikom Feliksom še najmanj skupnega, kar je razumljivo, saj so bile četerte bukve Življenja svetnikov in prestavnih godov natisnjene leto dni za Popotnikom. Verjetno je, da je Veriti alegorično povest pisal sočasno ob snovanju prvih in drugih bukev Življenja svetnikov in prestavnih godov, vendar jo je dokončal pred natisom četrtih bukev, ki so si s Popotnikovo snovjo podobne samo v tem, da se Feliksova pot in
15 Spletni vir Feliks, škof in mučenik
16 Gre za edikte verskega pregona. Predpisi, ki jih je izdal cesar Dioklecijan so kristjanom vzeli državljanske pravice, zapovedali sežig svetih knjig in rušenje njihovih bogoslužnih stavb (Spletni vir Feliks, škof in mučenik).
17 Tj. avgusta, zato se danes godovni dan Feliksa, škofa in mučenika, obeležuje na omenjeni datum.
21
Veritijeva molitev iztečeta v prošnjo, da bi se njuno življenje končalo v veseli večnosti, in sta si v tem smislu sporočilno blizu.
2.3 Kdo je Popotnik?
Vsi trije svetniki po imenu Feliks v življenjepisih, naukih ali molitvah, ki jih je zasnoval Veriti, vsebujejo motivne in snovne drobce ter podobnosti z glavnim likom Popotnika široke in ozke poti. Ime je zagotovo dobil po omenjenih svetnikih, čeprav kaže največ podobnosti s prvim.
Krščansko izročilo pozna tudi zavetnika popotnikov, romarjev. Veriti je v tretjih bukvah Življenja svetnikov in prestavnih godov podal njegovo hagiografijo na dan 25. malega srpana (julija). Gre za sv. Jakoba apostola, sina Zebedeja in Salome ter brata sv. Janeza apostola. Veriti v tretjih bukvah Življenjepisa svetnikov in prestavnih godov (1829: 162) piše:
Sveti Jakop je bil zvest božjimu poklicu, je za Jezusam hodil, ga skerbno poslušal, in rad bogal. Kader je z' drugimi apostelni v' Jeruzalemu svetiga Duha bil prejel, je v' Judei in v' daljnih deželah sveti evangeli oznanoval; veliko je terpel za spreobernjenje Judov in nevernikov (Veriti 1829: 162).
Veriti navaja, da se je sv. Jakob dvanajst let po Jezusovem odhodu vrnil v Jeruzalem in nadaljeval s srčnim oznanjanjem evangelija med trdovratnimi Judi. »Ker jih ni jenjal učiti, je ondi pervi vsih apostelnov svoj tek s' častito smertjo dokončal […]« (Veriti 1829: 162). V nadaljevanju doda še zapis cerkvenega očeta:
Sveti Klemen Aleksandrijan piše, de je nar huji sovražnik svetiga Jakopa, kteri ga je per kralji zatožil, keder je njegovo serčnost vidil, od gnade božje razsvetljen, njegovo nedolžnost spoznal, in v Jezusa veroval; za vojo tiga je bil tudi on obsojen. Kader sta oba na moriše prišla, je spreobrnjeni Jud svetiga apostelna Jakopa kleče prosil, de naj mu odpusti; v' znamnje, de mu je vse popolnoma odpustil, ga je kušnil, in mu rekel:
»Mir ti bodi!« Obema so glavo odsekali malo dni pred veliko nočjo v' letu 44 po Jezusovim rojstvu. Truplo svetiga Jakopa je bilo ondi blizo pokopano, pa potlej, pravijo v' Kompostelo na Špansko preneseno, in ga imajo v' veliki časti do današniga dneva (Veriti 1829: 162–163).
Čeprav življenjepis sv. Jakoba ne kaže veliko podobnosti z Veritijevim popotnikom Feliksom,
sta podobni vsebini Nauka, ki sledi. Podpoglavje je naslovljeno Od popotovanja sedanjiga
življenja. Veriti o svetem Jakobu in o tem, kakšno naj bi bilo življenje popotnika (oz. vsakogar,
ki se po njem zgleduje) ter njegova moralna drža, zapiše:
22
Sveti Jakop apostel je po zapovedi Jezusovi po svetu hodil evangelija oznanovat; nikjer ni stanovitniga mesta imel, veliko je terpel, in s' smertjo svoj tek dokončal. […] Tudi mi smo popotniki in gostači18, če imamo ravno svojo hišo in premoženje, ker smo od smerti permorani vse zapustiti; za nami bodo drugi nastopili, pa tudi ti bodo mogli drugim prostor dati. Naše pravo domovanje bo le v večnosti; smert nas bo preselila ali v' lepi dom nebeškiga kraljestva, a v' strašno ječo večniga pogubljenja. […] Premisli, o človek!
Kako ti je po tej revni zemlji popotovati, de prideš v' obljubljeno deželo, v' nebesa.
Popotnik skerbi pravi pot zvediti, po kterim bo domu srečno prišel; tudi oprašuje, kteri bi varniši bil, de bi med razbojnike ne prišel. Ojstri pot je popotniku ljubši od gladkiga, če je varniši. Ravno tako ti delaj, o kristjan! In ne daj se od gladkiga pota zapejati, po kterim ne moreš k' Bogu priti. Gladki in široku pot je po svoji slabi volji, po svojim hudim poželenji živeti. Ne poslušaj svojiga hudiga nagnjenja, in ne hodi za neumno množico, temveč skerbi pravi pot zvediti, de po njem srečno prideš v' nebeško kraljestvo. Pravi pot je Jezus, on je pot, resnica in življenje; njega poslušaj, in boš srečen.
[…] Popotnik se iz ljubezni do svojiga doma ne boji terpljenja: mu je mraz, mu je vroče, ga sneg in dež, gerde pota in gore zaderžujejo; pa voljno terpi, se ne verne nazaj, vse premaguje. Tudi ti delaj tako. Tvoja natora je slaba, in nerada terpi, so skušnjave, si zaničevan od slabih, so drugi zaderžki na potu zveličanja;
pa le serčen bodi in stanoviten, ne odstopi od dobriga, upaj v' božjo pomoč, in vojskuj se serčno, de prideš v' nebeško kraljestvo.
Če popotnik zajde, je žalosten, oprašuje vedne ljudi, de mu pravi pot kažejo, in po njem hiti, de zgubljeni čas odkupi. Tudi ti delaj ko on. Če tvoja duša zajde v' greh, če si v temi zavoljo veliciga pohujšanja, če pota resnice ne veš: oprašuj Jezusove namestnike, de ti pravi pot kažejo, bodi žalosten vsih svojih zmot; več časa ko si v lenobi živel, z' veči gorečnostjo hiti po pravim potu vsih božjih zapoved, de večno plačilo prejmeš. Prosim te, o kristjan! De, kader koli si dobriga sveta potreben, bogaboječe modre vprašaj.
Neumnež bi bil, ko bi slepca prosil, de naj ti pot kaže: neumnež bi bil tudi, ko bi spridene ljudi in norce opraševal, po kterim potu se gre v' nebesa; sami ne vedo, ali nočejo vediti, kako bodo tebe prav učili? (Veriti 1829: 163–166).
Tako se nam skupaj z Molitvijo, ki sledi življenjepisu sv. Jakoba, pokaže ključ za razumevanje Popotnika široke in ozke poti ter pomoč pri interpretaciji povesti. Veritijeva Molitev (1829:
166–167) odpira nove povezave na izkušnje Veritijevega mladostnega življenja in na motivno podobnost z vsebino Popotnika široke in ozke poti:
O Jezus! Če le pomislim, kako skerbno in neutrudama je tvoj apostel, sveti Jakop, za tvojo čast in za zveličanje bližniga delal; lahko svojo lenobo spoznam. On je bil res popotnik te revne zemlje: ni ga ustrašilo ne terpljenje, ne preganjanje, ne kaj drusiga za teboj serčno hoditi; zato je prišel v' tvoje kraljestvo, kteriga je zmiraj iskal. Jest tudi sim popotnik, in ko dereča voda v' morje hitim v' neskončno večnost, vender malo skerbim; veliko sicer skerbim, pa le za svet, kteriga bom permoran hitro zapustiti. O jest, revni človek!
18 Gostač je bil nekdaj tisti, ki je stanoval v tuji, najeti hiši; podnajemnik (Spletni vir Fran: gostač).
23
Kmalo bo smert in sodba, vender v' lenobi živim? Tebe in tvoje namestnike malo poslušam, nad slabimi se rad pohujšam, in za njimi po slabim potu hodim; vender upam v' nebesa priti? O Gospod! Ko si me v' vinograd svoje cerkve za plačilo večniga zveličanja dobrotljivo poklical, stori me svojiga pridniga služabnika, de v' lenobi, v' zmotah, v' grehih več ne živim, temveč serčno, sveto in stanovitno hodim po pravim potu vsih tvojih zapoved, de v' tvoje kraljestvo pridem. Amen. (Veriti 1829: 166–167).
Popotnik Feliks se potemtakem izkaže kot precej kompleksen literarni lik, saj snovno-motivno in idejno črpa iz več likov oz. delov življenjepisov treh različnih svetnikov po imenu Feliks in tudi iz življenjepisa apostola Jakoba. Popotnika pravzaprav lahko zares spoznamo, če preberemo vse ostale življenjepise, saj v Popotniku karakterizacija likov še ni dosledno izpeljana, temveč so liki le poosebitve krščanskih čednosti. Podobno trdi Matjaž Kmecl, ki piše, da osebe niso pravi individuumi, ampak personifikacije moralnih lastnosti (Hladnik 1991: 62–
63).
Vsebina Veritijevih zapisov Molitev kaže na to, da bi lahko bil Feliks nekoliko tudi Veriti sam, ki je v mladostnih letih zašel s prave poti na široko, pogubno pot, vendar se je povrnil na ozko, pravo pot in nadaljeval svoj tek proti cilju, za katerega je večkrat omenil, da je srečna večnost oz. nebeško kraljestvo. V tem oziru je Popotnik tudi osebnoizpovedno besedilo, pravzaprav pisateljeva življenjska pot, ki pa nosi univerzalno sporočilo za vsakega bralca.
2.4 Namen Veritijeve povesti
Namen Popotnikovega popisovanja nakazuje že podnaslov alegorične povesti, ki se glasi Popisovanje, kako se človek spači, v grehih živi, kako se poboljša in Bogu služi in je obenem povzetek vsebine povesti. Prav tako Veriti na namen eksplicitno pokaže v Predgovoru:
Namen tih bukvic je popisovati, kako človek v zadrege zleze, kako se iz njih spravi, in potlej bogaboječe živi (Veriti, 1828, 2).
Doda pojasnilo, na kakšen način je pisal besedilo, kaj je njegov namen, s čimer usmerja razumevanje oz. razlago mesta Goljufije, ozke poti, mesta Resnice ter nasvetuje, kako torej brati Popotnika.
Pisal sim ko bi grešne slabosti in keršanske čednosti govorile, de bo branje perljudniši in de se bo moč resnice bolj v živo čutila. Široka pot ni druziga, ko po, svojim hudim poželenji živeti. Mesto Golufije pomeni kraljestvo hudičovo, v kterim so hudobni. Voska pot ni druziga, ko življenje po zapovedih. Mesto
