PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji z angleščino
Lara Pavlič
MODEL PLANINSKEGA KROŽKA V PRVEM IN DRUGEM VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM OBDOBJU OSNOVNE ŠOLE
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji z angleščino
Lara Pavlič
MODEL PLANINSKEGA KROŽKA V PRVEM IN DRUGEM VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM OBDOBJU OSNOVNE ŠOLE
Magistrsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Vesna Štemberger Somentor: viš. pred. dr. Franc Krpač
Ljubljana, 2021
iii ZAHVALA
Na prvem mestu bi se zahvalila mentorici izr. prof. Vesni Štemberger in somentorju viš. pred. dr. Francu Krpaču, ki sta mi pri pisanju tega magistrskega dela pomagala z usmeritvami, komentarji in spodbudnimi besedami.
Iskrena hvala tudi vsem ostalim, ki so mi pomagali pri uresničitvi tega cilja.
Posebna zahvala gre družini, fantu in prijateljem, ki so verjeli v moj uspeh, mi stali ob strani v vseh letih študija.
iv
v
POVZETEK
Planinski krožek je ena izmed interesnih dejavnosti, ki jih lahko ponudi šola, in je za učence prostovoljen. Podobno kot planinske športne dni tudi planinski krožek sestavljajo tri faze (priprava na izlet, izvedba izleta/ture, evalvacija in podoživljanje izleta). Namen tega magistrskega je raziskati, kako učitelji 1. in 2.
vzgojno-izobraževalnega obdobja na osnovnih šolah po Sloveniji izvajajo ta trifazni model.
V empiričnem delu so predstavljeni rezultati naše kvantitativne raziskave.
Uporabili smo deskriptivno raziskovalno metodo. Podatke smo zbirali z anketnim vprašalnikom, ki so ga reševali učitelji, ki izvajajo planinski krožek v šolskem letu 2020/21 na osnovnih šolah v Sloveniji. Pridobljene podatke smo statistično obdelali in rezultate predstavili z grafi, preglednicami in interpretacijami.
Ugotovili smo, da nekatere šole sodelujejo s Planinsko zvezo Slovenije, nekatere pa krožek organizirajo samostojno. Večina učiteljev učence o izletu obvesti vsaj 3 dni prej s pisnim obvestilom učencem. Cilje izletov učitelji izberejo pred začetkom šolskega leta in jih po potrebi med letom spremenijo. Nekateri cilji ostajajo enaki prejšnjim letom, nekatere pa zamenjajo. Skoraj vsi učitelji vključujejo različne teoretične vsebine, ki jih največkrat podajajo s pogovorom med samim izletom.
Telesni pripravljenosti pa ne posvečajo velike pozornosti. Med samim izletom učitelji uporabljajo različne motivacijske prijeme, z vključevanjem planinskih programov. Pričakovali smo, da bo diferenciacijo izvajalo več učiteljev. Evalvacijo in podoživljanje učitelji največkrat izvedejo na avtobusu neposredno po izletu s pogovorom. Učitelji se največkrat odločijo za vodenje planinskega krožka zaradi veselja do planinarjenja.
Med učitelji z dodatno planinsko usposobljenostjo in tistimi brez nje se pojavljajo razlike v izvajanju nekaterih teoretičnih vsebin, v izvajanju diferenciacije in vključevanju dodatnih programov. Statistično pomembnih razlik ni bilo zaznati v načinu izvajanja podoživljanja. Veselje do planinarjenja in možnost predajanja znanja o hoji v hribe otrokom statistično bolj pomembno vplivata na motiviranost vodnikov in mentorjev za izvajanje planinskega krožka kot na motiviranost učiteljev brez naziva.
Ključne besede: planinski krožek, priprava na izlet, planinski izlet, vrednotenje in podoživljanje izleta, prvo in drugo vzgojno-izobraževalno obdobje.
vi
vii
ABSTRACT
A hiking club is one of the extracurricular activities that a school can offer, and is optional for students. Similar to hiking sports days, a hiking club is also composed of three phases (hike preparation, hike realization and reliving the hike). The purpose of this Master’s Thesis is to research how 1st and 2nd educational stage teachers in Slovenia’s primary schools implement this three- phase model.
The results of our quantitative research are presented in the empirical part of this thesis. We used the descriptive research method. We collected data via surveys given out to teachers carrying out hiking club activities in the 2020–2021 school year across different primary schools in Slovenia. Using statistical data analysis we presented the results with graphs, tables and interpretations.
We found out that some schools cooperate with the Alpine Association of Slovenia, while others organize their hiking clubs independently. Most teachers inform their students about upcoming hiking trips at least 3 days beforehand via written notices. Teachers choose the hiking destinations before the school year starts and change them during the year if necessary. Some destinations remain the same as previous years’, and some change annually. Almost all of the teachers impart some theoretical knowledge by talking with the students during the trip itself, and they don’t pay much attention to the students’ physical preparedness. Teachers use different motivational techniques, such as implementing a hiking program. We had expected more teachers to be applying differentiation. Teachers usually carry out the evaluation and reliving part on the bus directly after the trip by talking to the students. Most teachers decide to be in charge of hiking clubs because they enjoy hiking themselves.
We found there are differences between teachers with additional hiking training and those without when it came to implementing certain theoretical content, implementing differentiation and including hiking programs. There were no noticeable statistically important differences between the two groups regarding the reliving phase of the hike. Love of hiking and the possibility of passing the applicable knowledge to students have a statistically greater impact on the motivation of tour guides and hiking club mentors than on the motivation of teachers without those titles.
Keywords: hiking club, trip preparation, hiking trip, evaluating and reliving the trip, 1st and 2nd educational period.
viii
ix
KAZALO VSEBINE
1. UVOD ... 1
2. PREDMET IN PROBLEM ... 3
2.1. ORGANIZIRANO GORNIŠTVO V SLOVENIJI ... 3
2.1.1 Izrazoslovje ... 3
2.1.2. Planinska zveza Slovenije ... 4
2.1.3. Kaj je vodništvo? ... 4
2.1.4. Mentor planinske skupine ... 5
2.1.5. Vodnik Planinske zveze Slovenije ... 6
2.2. MOTIVI ZA GORNIŠTVO ... 6
2.3. VPLIV HOJE NA ČLOVEKA ... 8
2.3.1. Vpliv hoje na mišičje in sklepe ... 9
2.3.2. Vpliv hoje na srce in ožilje ... 10
2.3.3. Vpliv hoje na dihanje ... 10
2.3.4. Vpliv hoje na telesno težo ... 10
2.3.5. Vpliv hoje na gibalne sposobnosti ... 10
2.3.6. Vpliv hoje na psihično zdravje ... 11
2. 4. INTERESNA DEJAVNOST ... 11
2. 5. FAZE PLANINSKEGA KROŽKA ... 12
2.5.1. Priprava na izlet ... 12
2.5.1.1. Psihična priprava ... 13
2.5.1.2. Telesna priprava ... 14
2.5.1.3. Tehnična priprava... 14
2.5.1.4. Organizacijska priprava ... 14
2.5.1.5. Vsebinska priprava ... 15
2.5.2. Izvedba izleta ... 16
2.5.2.1. Taktika pohoda ... 16
2.5.2.2. Diferenciacija ... 18
2.5.2.3. Motivacija udeležencev na izletu ... 19
2.5.2.1. Vključevanje različnih programov ... 20
2.5.3. Podoživljanje in evalvacija izleta ... 24
x
3.1. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA IN NAMEN
RAZISKAVE ... 25
3.2. RAZISKOVALNI CILJI IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 25
3.3. METODE DELA ... 26
3.3.1. Raziskovalna metoda in raziskovalni pristop ... 26
3.3.2. Vzorec ... 26
3.3.3. Vzorec spremenljivk ... 30
3.3.4. Postopek zbiranja podatkov in opis instrumenta ... 30
3.3.5. Postopki obdelave podatkov ... 31
4. REZULTATI IN RAZPRAVA ... 33
4.1. Kako učitelji izvajajo pripravo na izlet? (RV1) ... 33
4.2. Kako poteka izvedba izleta? (RV2) ... 43
4.3. Na katere načine učitelji izvajajo evalvacijo in podoživljanje po izletu? (RV3) ... 47
4.4. Kaj motivira učitelje za izvajanje planinskega krožka? (RV4) ... 52
4.5. Ali se med učitelji s planinsko usposobljenostjo (nazivom mentor planinskih skupin ali vodnik PZS) in učitelji brez le-te pojavljajo razlike v izvajanju modela planinskega krožka? (RV5) ... 55
4.6. Ali se med učitelji s planinsko usposobljenostjo (nazivom mentor planinskih skupin ali vodnik PZS) in učitelji brez le-te pojavljajo razlike v motivaciji za izvajanje planinskega krožka? (RV6) ... 60
5. ZAKLJUČKI ... 63
6. LITERATURA ... 69
7. PRILOGE ... 75
7.1. Priloga 1 – anketni vprašalnik ... 75
xi
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Načini priprave otrok na izlet ... 41
Preglednica 2: Statistični podatki načinov priprave otrok na izlet ... 42
Preglednica 3: Motivacija za vodništvo med učitelji ... 52
Preglednica 4: Statistični podatki motivacije za vodništvo med učitelji ... 53
xii
xiii
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Struktura anketirancev glede na naziv ... 27
Graf 2: Struktura anketirancev glede na poklic, ki ga opravljajo na šoli ... 27
Graf 3: Struktura anketirancev glede na leta delovne dobe ... 28
Graf 4: Struktura anketirancev glede na območje osnovne šole ... 29
Graf 5: Razmerje anketirancev glede na število šol na posameznem območju . 29 Graf 6: Organizacija planinskega krožka ... 33
Graf 7: Čas obveščanja učencev o izletu ... 34
Graf 8: Način obveščanja učencev o izletu ... 35
Graf 9: Čas izbire izletnih točk ... 36
Graf 10: Način izbiranja izletnih točk ... 37
Graf 11: Čas predelovanja teorije ... 38
Graf 12: Pogostost izvajanja nekaterih vsebin iz teorije ... 39
Graf 13: Način podajanja teorije ... 40
Graf 14: Načini diferenciranja planinskega izleta... 43
Graf 15: Načini motiviranja otrok na planinskem izletu ... 44
Graf 16: Vključevanje dodatnih dejavnosti na izletu ... 45
Graf 17: Izvajanje planinskih programov v okviru planinskega krožka ... 46
Graf 18: Čas izvajanja podoživljanja izleta ... 47
Graf 19: Načini izvedbe podoživljanja izleta ... 48
Graf 20: Medsebojno sodelovanje učiteljev pri evalvaciji ... 49
Graf 21: Čas izvedbe evalvacije ... 50
Graf 22: Način izvedbe evalvacije ... 51
Graf 23: Naziv učitelja v primerjavi s teoretičnimi vsebinami, ki jih predajajo ... 55
Graf 24: Naziv učitelja v primerjavi z izvajanjem planinskih programov ... 56
Graf 25: Naziv učitelja v primerjavi z izvajanjem diferenciacije na izletu ... 57
Graf 26: Naziv učitelja v primerjavi z načinom podoživljanja izleta ... 58
Graf 27: Ocena učiteljev za trditve o motiviranosti za planinsko vodenje ... 60
xiv
1
1. UVOD
Ljudje v današnjem času zaradi hitrega tempa življenja potrebujemo prostor za sprostitev. Gorništvo je zaradi pozitivnih učinkov odlična dejavnost, pri kateri se lahko sprostimo. Hkrati ima blagodejen učinek na nas tudi narava, v kateri ta dejavnost poteka (Drab, 2000). Narava nam lahko predstavlja vir zdravja, pobeg pred hitrim življenjem, prostor za preživljanje prostega časa, pašo za oči z vidika naravne estetike ipd. Lahko pa jo dojemamo tudi čutno in čustveno – ob lepem v naravi nam postane prijetno. Vsak posameznik pa naravo doživlja edinstveno. To je odvisno predvsem od motiva, zaradi katerega se rad odpravlja v naravo (Strojin, 2015).
Slovenci kot narod radi zahajamo v gore. Vzroki za to so v ljubezni do rodne zemlje, želji po doživljanju romantične in divje lepote narave ter želji po prvenstvu. Drugi motivi so tudi zdravstvene in socialne narave (Burnik idr., 2012).
Zaradi sedentarnega načina življenja se ljudje čedalje manj gibamo. S tem zmanjšamo svojo hodilno zmogljivost, zaradi pomanjkanja telesne aktivnosti se redimo, ker ne moremo porabiti vseh energetskih snovi, ki jih zaužijemo, in smo pod stalnim stresom. Pri vseh naštetih težavah nam pomaga športna aktivnost, med drugimi tudi hoja, ki jo že štejemo za temeljno higiensko navado (Kristan, 1993). Planinarjenje tako ugodno vpliva na srce in ožilje, dihala, presnovo in gibalne sposobnosti. Hoja v hribe nas pomirja, nam pomaga zbrati misli in se z nami bojuje proti stresu. Z dovolj redno in intenzivno hojo ohranjamo tudi želeno postavo. Kot socialni motiv pa nam pomaga pri ohranjanju dobrih medsebojnih odnosov. Hoja v hribe ima vpliv tudi na razvoj in ohranjanje funkcionalnih sposobnosti (Burnik idr., 2012).
Poleg naštetih motivov za ukvarjanje z gorništvom je le-to priljubljeno tudi zato, ker je dostopno vsem. Z njim se lahko ukvarjamo v vseh letnih časih in v vseh starostnih obdobjih, za to dejavnost navadno ne potrebujemo posebnega tehničnega znanja in je ena izmed najcenejših športnih dejavnosti (za osnovno gibanje v naravi in hribovitem svetu ne potrebujemo posebne opreme) (Kristan, 1993).
Ljubezen do gorništva pa ne pride kar sama po sebi. Otroke moramo v gorniško dejavnost uvajati že zelo zgodaj in dovolj pogosto, da bodo že v mladih letih zbirali pozitivna in lepa doživetja, saj se bodo le tako radi vračali v naravo. Pri tem pa je odrasel zgled otroku. Če bo občudoval in spoštoval naravo, bo to prenesel tudi na otroke (Cerar Drašler, 2004). Tu ne gre le za starše, ampak tudi odrasle iz vzgojno-izobraževalnih ustanov in tudi kader iz planinskih društev pod okriljem Planinske zveze Slovenije. Leta 1893 je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, a takrat niso dali posebnega poudarka na delo z mladimi. Večji
2
preskok se je zgodil leta 1956 ob ustanovitvi Mladinske komisije in Mladinskih odsekov. Začeli so se zavedati, da je največ uspehov pri delu z mladimi tam, kjer sodelujejo tudi pedagoški delavci. Slednjim pa je bilo treba pomagati predvsem pri organizaciji izletov, za kar naj bi poskrbela PZS s tečaji znotraj Mladinskih odsekov (Peršolja, 1995). Tako je organiziran tudi planinski krožek v osnovnih šolah. Veliko šol sodeluje s PZS, predvsem pri dodatnem usposabljanju učiteljev.
Ti lahko pridobijo naziv mentor planinske skupine ali vodnik Planinske zveze Slovenije.
Planinski krožek je ena izmed interesnih dejavnosti. Učenci se zanj odločajo prostovoljno, na podlagi njihovih interesov in spodbud iz okolja (starši, šola, vrstniki). V grobem je model planinskega krožka sestavljen iz treh faz. Prva je priprava na izlet, ki vključuje vso organizacijo s strani učiteljev, in pripravo učencev na planinski izlet (priprava s predelavo teoretičnih vsebin in telesna priprava). Druga, ne nujno najdaljša, a zagotovo fiziološko najzahtevnejša faza, je planinski izlet. Ta more biti za učence poučen, fiziološko učinkovit in zabaven.
Za to poskrbimo z vključevanjem različnih motivacijskih prijemov, dodatnih planinskih programov in diferenciacije. Zadnjo fazo sestavljata podoživljanje in evalvacija. S podoživljanjem se otroci spominjajo izleta na različne načine. Pri evalvaciji lahko sodelujejo vsi spremljevalci, ki se pogovorijo o poteku izleta, pretehtajo prednosti in slabosti in predlagajo možne izboljšave (Krpač, 2012b).
3
2. PREDMET IN PROBLEM
2.1. ORGANIZIRANO GORNIŠTVO V SLOVENIJI 2.1.1 Izrazoslovje
V tem magistrskem delu bodo izrazi izletništvo, pohodništvo, gorništvo in planinstvo uporabljeni kot sopomenke1. V okviru šole in planinskega krožka namreč izvajamo vse naštete dejavnosti, zato bodo izrazi uporabljeni kot enaki, čeprav Kristan (1993) strogo loči vse naštete aktivnosti, ki sta jim skupna hoja in veselje do bivanja v naravi. Izlet opredeli kot krajše pešačenje, kjer je cilj blizu, praviloma pa hodimo po nam že znanem terenu. Pohod traja dlje časa, prehodimo večjo dolžino poti z bolj oddaljenim ciljem in je tudi psihofizično zahtevnejši od izleta. Gorništvo se odvija v gorah. Z njim iščemo samoto in lepoto narave. Pri tej dejavnosti je včasih že potrebno posebno tehnično znanje.
Planinstvo je izraz, ki ga po mnenju avtorja največkrat uporabljamo narobe.
Planina je: »s travo porasel svet, navadno v gorah, namenjen za pašo« (Planina, b. d.). Planinci so torej ljudje, ki živijo in delajo na planini, in ne tisti, ki hodijo v gore (Kristan, 1993).
Tudi Strojin (1999) meni, da izrazov planinstvo in gorništvo ne smemo uporabljati kot enakih. Pravi, da smo Slovenci začeli planine enačiti z gorami, ker smo se zgledovali po nemški besedi Alpenverein. V nadaljevanju pa priznava, da je planinec tisti človek, ki zahaja v sredogorje, kjer je največ planinskih postojank.
Drab (2000) navaja, da je beseda planinec starejši, a še vedno razširjen, izraz za gornika, zato se nam uporaba tega izraza ne zdi sporna. Prav tako ta isti avtor navaja, da sta tako gorništvo kot tudi planinstvo aktivnosti v gorskem svetu, kar pa izvajamo pri planinskem krožku.
Izraz planinstvo je uporabljen v veliko terminih, ki so povezani predvsem z gorništvom (Planinska zveza Slovenije2, Planinski vestnik, planinsko društvo …), navsezadnje tudi planinski krožek. Med vsemi naštetimi dejavnostmi je prav tako težko postaviti mejo. Kar je za nekoga le krajši izlet, je lahko za nekoga drugega že zelo dolg pohod.
1 Zavedamo se, da imajo izrazi izletništvo, pohodništvo, gorništvo in planinstvo drugačen pomen, ker pa pri planinskem krožku izvajamo vse naštete aktivnosti, bomo enkrat uporabili en, drugič pa drug izraz.
2 V nadaljevanju PZS.
4
2.1.2. Planinska zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije (PZS) je strokovna organizacija, ki skrbi za razvoj planinstva in zagotavlja razmere za nemoteno delovanje planinskih društev.
Ustanovljena je bila leta 1948 in je naslednica Slovenskega planinskega društva (SPD), ki je do omenjenega leta delovalo od leta 1893. Prvi načelnik SPD je bil Fran Orožen (Glavnik idr., 2016), sedanji predsednik PZS (od leta 2018) pa je Jože Rovan (Čujež, 2018).
PZS ima tudi svoje simbole (zastavo, grb, himno – 1. kitica pesmi Oj, Triglav, Moj dom) in neformalne simbole (Aljažev stolp na Triglavu, Knafelčeva markacija).
Izdaja najstarejšo slovensko revijo, ki še izhaja: Planinski vestnik (že od leta 1895). Delo je organizirano v okviru komisij (Glavnik idr., 2016). Letos deluje 9 komisij, med njimi tudi Mladinska komisija in Vodniška komisija, ki sta neposredno povezani s planinsko dejavnostjo mladih v vrtcih in šolah (Komisija PZS, 2020).
2.1.3. Kaj je vodništvo?
V Pravilniku navajajo, da je vodniška dejavnost oz. vodništvo: »načrtovanje, organiziranje in strokovno ter varno vodenje izletov, pohodov, tur, turnih smukov, alpinističnih vzponov, planinskih taborov, tekmovanj, vzgojno-izobraževalnih akcij in planinskih usposabljanj ali samo udeležba pri naštetih oblikah dejavnosti.«
(Pravilnik o organiziranosti vodnikov Planinske zveze Slovenije, 2014, čl. 2) Vodenje planinskega izleta je pedagoški proces z določenimi posebnostmi. Zato mora vsak vodnik poznati učne metode in oblike, didaktična načela, ki se povezujejo z gorniško dejavnostjo. Usposobljen mora biti za samostojno organizacijo, prilagajanje programov različnim skupinam, učenje, vodenje in za nudenje pomoči (Bobovnik idr., 2012).
Strmčnik (2001, str. 292) navaja, da so didaktična načela »splošne smernice in pogoji za uspešno ciljno, vsebinsko ter organizacijsko metodično vodenje pouka.« Didaktična načela so prisotna pri vseh predmetnih področjih, njihovo število pa je zelo veliko. Poudarja, da naj zastavljamo le smernice, ki izhajajo iz ciljev in vključujejo celoten proces pouka. Kramar (2009) je iz te predpostavke izpostavil naslednja smiselna načela: znanstvenosti, primernosti, sistematičnosti in postopnosti, aktivnosti, individualizacije in diferenciacije, nazornosti, življenjskosti in odprtosti pouka, racionalnosti in ekonomičnosti. Strmčnikovo priporočilo pa je upošteval tudi Burnik (v Bobovnik idr., 2012), ki je poleg Kramarjevih načel izpostavil še naslednja: ustreznost učenčevi razvojni stopnji, socializacija, povezanost teorije in prakse ter varnost. Tako moramo biti pri
5 načrtovanju planinskega krožka in izleta z otroki pozorni in upoštevati naslednje didaktične principe:
– Ustreznost ture učenčevi razvojni stopnji – upoštevati moramo učenčevo starost in psihofizične sposobnosti ter temu primerno delo prilagoditi.
– Individualizacija – za uresničitev le-te potrebujemo veliko pomočnikov, vodnikov in pripomočkov. Na turi jo navadno uresničujemo tako, da se prilagajamo najšibkejšemu v skupini.
– Socializacija – vsak udeleženec mora imeti možnost povedati, kar si misli.
Tako se počuti samozavestnejšega, vodnik pa dobi vpogled v njegovo znanje in mišljenje.
– Zavestna aktivnost – učenci naj rešujejo probleme in povezujejo že obstoječe znanje z novim.
– Nazornost – poskušamo vključevati in aktivirati vsa učenčeva čutila. Na izletu lahko učenci gledajo, poslušajo, ponovijo in storijo.
– Sistematičnost in postopnost – tudi pri planinskem krožku upoštevamo načela od bližnjega k daljnemu in od lažjega k težjemu.
– Doživljanje – ko so prisotna čustva (doživljanje narave), se lažje učimo in si več zapomnimo.
– Trajnost znanja, spretnosti in navad – na to vpliva predvsem motivacija, ki je pri vodenju otrok v gore zelo pomembna.
– Povezanost teorije in prakse – teorijo, ki smo jo podali na krožku v šoli, prenesemo v prakso na izletu.
– Ekonomičnost in racionalnost – stremimo k hitremu in učinkovitemu podajanju znanja, tako pri predajanju teorije v šoli kot tudi na samem izletu.
– Varnost – vodnik je odgovoren za udeležence. Zagotoviti mora, da teorija in praksa potekata v varnem okolju. Udeleženci morajo imeti primerno opremo, vodnik pa mora imeti dovoljenje za opravljanje vodniške dejavnosti.
2.1.4. Mentor planinske skupine
Mentor planinske skupine deluje v okviru Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije. Usposabljanje za mentorja planinske skupine je oblika strokovnega izpopolnjevanja pedagoških delavcev na področju planinstva. Po uspešno opravljenem osnovnem usposabljanju vzgojitelji in učitelji pridobijo strokovni naziv mentor planinske skupine. Za stalno strokovno pripravljenost poskrbijo licenčna usposabljanja za dopolnjevanje obstoječih znanj (dodatno licenčno usposabljanje) ali za usposabljanje za vodnika PZS (nadaljevalno licenčno usposabljanje) (Ažman idr., 2001).
Mentorji, tako kot vodniki PZS, naj bi opravljali prostovoljno vodniško dejavnost (Bobovnik idr., 2012). Gre predvsem za vnaprej načrtovane, organizirane
6
dejavnosti in vodenje po znanih poteh, kjer za varno izvedbo zadošča osnovno mentorsko/vodniško znanje. Pri izvajanju planinskih dejavnosti se mentorji ravnajo po normativih za vodenje PZS. Za vse dejavnosti, ki presegajo ta opis, mentorju pomaga vodnik PZS. V tem primeru je mentor učinkovit pomočnik vodniku, s katerim sodelujeta in se dopolnjujeta (Ažman idr., 2001).
2.1.5. Vodnik Planinske zveze Slovenije
Planinski in mladinski vodniki so leta 1991 dobili novo izkaznico, značko in ime – vodnica/vodnik Planinske zveze Slovenije (vodnik PZS). Vodniki PZS so znotraj matičnega planinskega društva povezani v Vodniški odsek, ki ga vodi načelnik.
Najvišja organa prostovoljnega vodništva sta Zbor vodnikov PZS in Vodniška komisija PZS. Vodniki PZS izvajajo vzgojno-izobraževalno delo (vodenje, usposabljanje obiskovalcev gora) in strokovno-organizacijsko delo. Njihova glavna naloga je izvajanje dejavnosti v gorski naravi, cilj pa varnost vodenih.
Vodenim posredujejo planinsko znanje, veščine in izkušnje. Vodniki PZS morajo biti za svoje delo ustrezno usposobljeni (Bobovnik idr., 2012).
12., 26. in 30. člen Pravilnika vodnikov Planinske zveze Slovenije (2015) pravijo, da se mora vsak vodnik PZS na vsake 3 leta udeleževati licenčnih usposabljanj oz. izpopolnjevanj, z namenom obnavljanja obstoječega znanja in uvajanja novosti. Naziv pridobijo po opravljenem osnovnem usposabljanju, ki obsega sprejemni izpit in preizkusno turo, tečaj, zaključni izpit z izpitno turo ter uspešno zaključeno pripravništvo (Pravilnik vodnikov Planinske zveze Slovenije, 2015, čl.
15).
Vodenje je razdeljeno na 10 kategorij vodenja (A – lahke kopne ture, B – zahtevne kopne ture, C – zelo zahtevne kopne ture, D – lahke snežne ture, E – zahtevne snežne ture, G – lahki turni smuki, H – zahtevni turni smuki, I – lahke ledeniške ture, K – ledeniški turni smuki, F – plezalni vzponi) (Pravilnik vodnikov Planinske zveze Slovenije, 2015, čl. 13).
2.2. MOTIVI ZA GORNIŠTVO
Po Mateju Tušku (2003) bi lahko povzeli, da je motivacija sila, ki usmerja in spodbuja neko aktivnost. Ta isti avtor jo postavlja za najpomembnejšo panogo v športni psihologiji. Skupaj z očetom sta v knjigi Psihologija športa izpostavila 4 značilnosti motiviranega vedenja, in sicer: povečana mobilizacija energije, vztrajnost, intenzivnost in učinkovitost vedenja, usmerjenost k cilju in spreminjanje motivacijskega vedenja pod vplivom njegovih posledic (Maks in Matej Tušak, 2001). Med najbolj znane psihologe, ki so proučevali motivacijo,
7 spada Abraham Maslow. Je avtor teorije motivacije, ki utemeljuje hierarhijo potreb (Batistič Zorec, 2014). Značilnost motivov je motivacijski pluralizem, kar pomeni, da imamo motivov mnogo, kateri nas bo vodil, pa je odvisno od njihove povezanosti in hierarhične postavitve. Za motive je značilno tudi, da se spreminjajo in razvijajo glede na okolje in socializacijske procese (Matej Tušak, 2003).
Ljudje so se v različnih obdobjih odločali za obiskovanje gora zaradi različnih motivov. Gora so se najprej bali, zato jih je na gore gnala težnja za neznanim in želja po pustolovščini. Nato so v gorah našli vir za preživetje. Iskali so rude, lovili, nabirali zelišča in odkrivali pašnike. Sledi motiv estetskega doživljanja oz.
čustvenega doživljanja narave. V gorah so potekala strokovna raziskovanja botanikov, geologov, mineralogov in drugih naravoslovcev. Danes pa gre predvsem za ljubezen do gora in pa tudi za željo po telesnem naporu v naravi, torej za zdravstveni motiv (Glavnik, 2016). Motiv za gorništvo je individualen, vsakega posameznika v gore vodijo različni motivacijski vidiki (Strojin, 1999).
Motivi otrok in odraslih se razlikujejo. Ker se morajo otroci velikokrat podrejati motivom in željam odraslih, se lahko zgodi (predvsem v času pubertete), da prekinejo z gorniško dejavnostjo. Tako morajo mentorji in vodniki poskrbeti za pestre vsebine, da bi v otrocih zopet prebudili željo po hoji v hribe (Ažman idr., 2001).
Pri motivih v gore tako z družino kot s šolo pri otrocih prevladuje socialni vidik.
Raziskava v Burnik idr. (2012) je pokazala, da so otroci za hojo v hribe kot glavni motiv navedli družbo oz. druženje s prijatelji. Kot pomemben motiv so navajali tudi osvajanje višjih ciljev, ki jim predstavljajo izziv. Seveda pa moramo paziti, da ne precenimo njihovih sposobnosti, saj nezmožnost opraviti izziv pomeni stres in občutek nemoči, posledično pa upad motivacije. Kot pomemben motiv navajajo tudi doživljanje narave in lepoto gora, kar kaže na notranjo motiviranost.
Zavedajo se tudi pozitivnih učinkov hoje na telo, saj zdravstvene motive v raziskavah postavljajo zelo visoko po pomembnosti. Dečki so kot pomemben motiv navajali tudi zgodovinske in vojne ostanke ob poteh. Skumavc (2011) je v svojem diplomskem delu ugotovila, da so učencem pomembni predvsem notranji motivi. Za planinarjenje se odločajo zaradi krepitve zdravja, boljše telesne pripravljenosti in stika z naravo.
Z njihovo raziskavo so Burnik idr. (2012) odkriti tudi dejavnike z negativnim vplivom na hojo v gore. Kot najbolj moteč dejavnik so mladi planinci navedli pretežek nahrbtnik. To težavo lahko deloma odpravimo tako, da se z otroki pogovorimo o opremi, ki jo potrebujejo na izletu, tako da s seboj ne vzamejo nepotrebnih stvari. Naučiti jim moramo tudi, kako razporediti težo v nahrbtniku.
Kot pomemben negativen dejavnik so navedli naporno hojo. Otroke lahko s
8
psihičnimi in predvsem fizičnimi pripravami pripravimo na izlet. Pomembno je postopno stopnjevanje zahtevnosti izleta in časovno stopnjevanje izletov.
Burnik idr. (2012) menijo, da je večina otrok sposobnih prehoditi ture, ki jih načrtujejo družine in šole, težava je v tem, da je hoja po navadi nezanimiva in enolična. To pa je posredno povezano tudi z motiviranostjo učiteljev in vodnikov, ki so odgovorni za nezanimivost izletov. Batels in Wenitz (1973, v Maks in Matej Tušak, 2001) sta opredelila 8 motivov, ki vodijo trenerje za opravljanje tega poklica. Ker je vodnikova naloga podobna kot trenerjeva, bomo teh osem smernic prenesli tudi na učitelje in vodnike, ki vodijo planinski krožek. Prvi trije motivi niso toliko povezani z vodniki kot s trenerji, to so: športni motiv – sem uvrščata trud trenerja, da bi se njegovi varovanci hitro uveljavil v določenem športu;
kompenzacijski nagibi – kar trenerju ni uspelo v dneh, ko je bil sam športnik, želi udejanjiti v trenerskih vodah; motiv prestiža – pridobitev slovesa in ugleda ob uspehih svojih varovancev. Tesno povezani z vodniško dejavnostjo pa so motivi:
pedagoški motiv – predstavlja željo po prenosu znanja na druge generacije;
socialni motiv – tu gre za vzpostavljanje vezi in komunikacijo; motiv dosežka – predstavlja samopotrjevanje trenerja, ko mu je uspelo uresničiti svoje cilje in ideje; želja po zaslužku – vir dodatnih prihodkov; pustolovski motiv – postavljanje novih izzivov in težnja po njihovi izpolnitvi.
Posebej na področju planinstva je motivacijo vodnikov v svojem doktorskem delu proučeval Krpač (2007), ki je ugotovil, da so motivi: ljubezen do narave, prenašanje znanja in pridobivanje novega znanja, delo z ljudmi, nudenje pomoči in nadaljevanje planinske vzgoje zelo pomembni pri vključevanju vodnikov v vodenje planinskih izletov. Za manj pomembne motive pa so vodniki izbirali:
zaslužek, možnost oblasti, pritisk okolja in popusti pri planinski opremi.
Podobno raziskavo je naredila tudi Fakin (2002), le da se je osredinila na motivacijo vodnic. Kot za vodnike, tudi za vodnice velja, da so najpomembnejši motivi za ukvarjanje z vodništvom estetski, socialni in izobraževalni motiv. Med manj pomembne pa sodita materialni motiv in želja po uveljavljanju.
2.3. VPLIV HOJE NA ČLOVEKA
Hoja je ena izmed naravnih oblik gibanja. Naravne oblike gibanja je človek v zgodovini uporabljal predvsem za preživetje, danes pa se z njimi bojujemo tudi proti degenerativnim procesom, ki so posledica porušenega ravnotežja med človekom in naravo. Naravne oblike gibanja so elementarne oblike, saj so se na njihovi osnovi razvila zahtevnejša sestavljena gibanja (Pistotnik, 2015). Čeprav pomislimo na to, da smo se naravnih oblik gibanja naučili že kot majhni otroci,
9 manjkrat pomislimo na to, da jih je treba razvijati. V današnjem času je to še toliko pomembneje, saj smo podvrženi sedentarnemu načinu življenja.
Pomanjkanje gibanja v zgodnjih obdobjih življenja, ko je to ena izmed otrokovih osnovnih potreb, se dolgoročno pozna predvsem na otrokovem zdravju. Veliko otrok je zaradi prenatrpanosti urnika, ki ga po navadi organizirajo starši, pod stalnim stresom, saj nimajo časa za igro, ki jo v teh letih potrebujejo. Zaradi pomanjkanja gibanja in nepravilnega prehranjevanja je vedno več tudi predebelih otrok. Gibanje v naravi omogoča otrokom večjo odpornost imunskega sistema, razvoj mišičja in okostja ter pripomore k večji vzdržljivosti, ki je posledica dobro razvitega dihalnega in srčno-žilnega sistema. Poleg igre lahko ta učinek dosežemo tudi s hojo. Ta je pomembna predvsem pri vzdržljivosti, ki jo otroci pridobivajo z dalj časa trajajočo aktivnostjo, kot je hoja v hrib (Štemberger, 2004).
Hoja je priljubljen šport, ker se je z njo moč ukvarjati celo leto, je ena izmed najcenejših dejavnosti na prostem, je zelo enostavna, saj zanjo ne potrebujemo posebnih tehničnih znanj, z njo pa se lahko ukvarjamo celo življenje, zato je primerna tudi za medgeneracijsko druženje. Lahko jo primerjamo z drugimi športnimi dejavnostmi, le da za isto učinkovitost porabimo več časa (Kristan, 1993). Če želimo doseči želene rezultate, moramo hoditi dovolj hitro, dovolj dolgo in dovolj pogosto. Zmerna hoja sicer blagodejno vpliva na nas, a za vidnejše in trajnejše rezultate je pomembna intenzivna hoja (Murphy, 2010). To pomeni, da si za cilj izberemo bolj oddaljeno točko, do katere pridemo po strmi poti z visokim tempom hoje. Tu pa seveda ne smemo pretiravati, saj nam lahko previsoke obremenitve škodijo, po drugi strani pa premajhne obremenitve nimajo učinka.
Tako moramo izbrati srednjo pot (Kristan, 1993).
Hoja vpliva na cel psihosomatski status – tako na telesno kot tudi na duševno zdravje. Redno pohodništvo pozitivno vpliva na kosti, na delovanje srca in ožilja, pomaga nam ohranjati telesno težo in povečati telesno pripravljenost. Izboljšajo pa se tudi umske sposobnosti, saj pohodništvo zmanjšuje raven stresa, pripomore k boljšemu razpoloženju in spancu, posledično pa tudi k boljši osredotočenosti (Zaletel in Štekl, 2019).
2.3.1. Vpliv hoje na mišičje in sklepe
S hojo krepimo mišice v nogah in mišice medeničnega obroča, če pa v roke vzamemo še pohodniške palice ali pa izberemo turo, kjer moramo plezati, se aktivirajo tudi mišice rok in ramenskega obroča. Okrepljeno mišičevje nam pomaga premagovati različne napore v življenju in zaustavlja začetek odmiranja mišičnega tkiva. Hoja ima tudi pozitiven učinek na sklepe. Z njo utrjujemo sklepne vezi in prispevamo k večji trdnosti kolenskega, kolčnega in skočnega sklepa.
10
Večja trdnost sklepov pa zagotavlja manjšo nagnjenost k poškodbam (Kristan, 1993). Hoja upočasni redčenje kosti, kar pomeni, da z njo zmanjšujemo tveganje za osteoporozo (Murphy, 2010).
2.3.2. Vpliv hoje na srce in ožilje
Pospešena hoja spodbuja delo srca in ga s tem krepi. To pomeni, da srce lahko v ožilje in telo požene več krvi. Pri tem je utripni volumen večji, zato se z isto količino iztisnjene krvi v minuti lahko zmanjša število srčnih utripov. Tako srce se zato utrudi počasneje. Osebe s krepkejšim srcem redkeje obolijo za boleznimi srca in ožilja (Kristan, 1993).
2.3.3. Vpliv hoje na dihanje
Pri hoji po neravnem terenu potrebuje organizem več kisika, zato začnemo dihati pospešeno, s tem se poveča tudi globina dihanja. Pri tem pride do širjenja prsnega koša, kar ohranja njegovo elastičnost in gibljivost. To pomeni, da lahko zajamemo več zraka in s tem v telo vnesemo več kisika. Pri hoji v hribe je prednost tudi ta, da je v gorskem svetu zrak čistejši kot v mestih, kar tudi pomaga našim dihalom (Kristan, 1993).
2.3.4. Vpliv hoje na telesno težo
Marsikdo se bori z odvečnimi kilogrami, tudi otroci. Debelost s sabo lahko prinese tudi druge nevšečnosti, kot so: bolezni srca in ožilja, povišan krvni tlak, sladkorna bolezen, krčne žile, slaba samopodoba zaradi neprivlačnega estetskega izgleda.
Kar mora vedeti vsak človek, je to, da je debelost lažje preprečevati, kot pa jo odpravljati. Zato moramo poskrbeti za redno telesno vadbo. S hojo v gore pokurimo kar precej kalorij, zato je dobra alternativa za preprečevanje debelosti.
Če pa želimo kilograme izgubiti, moramo upoštevati dejstvo, da po prehojeni poti ne smemo zaužiti obrokov, s katerimi bi nazaj pridobili vse kalorije, ki smo se jih poskusili znebiti (Kristan, 1993). Hoja tudi vpliva na telo tako, da učinkoviteje sprošča maščobo iz maščobnega tkiva in jo porabi za energijo. Prti tem se poveča tudi tvorba encimov, ki so potrebni za razgradnjo maščob, iz katerih se sprosti energija (Murphy, 2010).
2.3.5. Vpliv hoje na gibalne sposobnosti
Hoja v gore ima pozitiven vpliv na nekatere gibalne sposobnosti. Omenili smo že, da krepi nekatere mišične skupine, kar pomeni, da je hoja dobra za razvijanje in
11 ohranjanje vzdržljivostne in maksimalne moči mišic. Hoja je dobra tudi za ohranjanje gibljivosti. Če pa gremo na goro, kjer je potrebnega tudi nekaj plezanja, lahko gibljivost povečamo. Pri hoji v hribe se srečamo z različnim terenom in različnimi potmi, kjer moramo paziti na svoj korak, zato vpliva na ravnotežje (Kristan, 1993).
2.3.6. Vpliv hoje na psihično zdravje
Hoja manjša tesnobnost, depresijo in nam pomaga pri premagovanju stresnih situacij. Ko smo pod stresom, po telesu krožijo hormoni, ki strjujejo kri, kar lahko pripelje do srčne kapi. Z zmerno vadbo preprečimo nastajanje krvnih strdkov in s tem možnost za srčni zastoj (Murphy, 2010). Ko hodimo v hribe, vedno dosežemo nek cilj, bodisi vrh bodisi pot. V vsakem primeru pa se počutimo zmagovalno, kar prispeva k višji samopodobi. Takšno telo, ki nam pomaga pri doseganju ciljev, tudi bolj cenimo, zato ga ne zastrupljamo z nikotinom, alkoholom in drugimi substancami. Telesna dejavnost, kamor sodi tudi hoja, poveča naše umske sposobnosti in osredotočenost, kar nam pomaga pri premagovanju problemskih situacij (Bobovnik idr., 2012).
2. 4. INTERESNA DEJAVNOST
Planinski krožek je ena izmed interesnih dejavnosti, ki jih »šola organizira zunaj šolskega pouka kot razširjeni program šole z namenom, da bi omogočila odkrivanje in razvijanje učenčevih interesov in učence praktično uvajala v življenje in jih s tem usposabljala za koristno in zdravo preživljanje prostega časa.
Učenci in učenke izbirajo ter se vključujejo v dejavnosti prostovoljno.« (Kolar, 2008, str. 3)
Program interesnih dejavnosti je predstavljen v delovnem načrtu šole, nima pa svojega učnega načrta. To pomeni, da tudi standardi znanja niso določeni, in tako učenci pri interesnih dejavnostih niso ocenjeni, prav tako pa se njihov napredek ne zapisuje v evidentirane dokumente (Kolar, 2008).
Z interesnimi dejavnostmi učenci dosegajo podobne splošne cilje kot pri pouku, obšolske dejavnosti pa vključujejo vsebine in zagotavljajo tudi izkušnje, ki niso vključene v obvezen šolski program (Kolar, 2008; Massoni, 2011).
Interesne dejavnosti imajo na učence pozitiven vpliv. Massoni (2011) navaja, da imajo učenci, ki sodelujejo pri interesnih dejavnostih, manj vedenjskih težav.
Predvsem pri športu je potrebna velika mera discipline. Ko z dobro disciplino učenci dosežejo dobre rezultate, so nanje seveda ponosni. Zaradi tega so
12
samozavestnejši in imajo boljšo samopodobo. S tem je povezana tudi trditev, da ti učenci dosegajo boljše učne dosežke. Učenci, ki radi obiskujejo šolo, so motivirani za delo in dosežejo boljše rezultate kot pa učenci, ki imajo nizko samopodobo in mislijo, da ne zmorejo uspeti. Raziskave so pokazale, da učenci, ki so obiskovali interesne dejavnosti, dosežejo višjo stopnjo izobrazbe. Interesne dejavnosti ponujajo različne metode dela, ki jih učenci potrebujejo, da postanejo produktivni posamezniki. Naučijo in urijo se v vodstvenih spretnostih, sodelovalnem delu, organiziranosti, analitičnem razmišljanju, reševanju problemov in lažje odkrivajo svoje talente. Kot zadnji pozitivni vpliv je predstavljen socialni vidik. Učenci, ki sodelujejo pri interesnih dejavnostih, spoznavajo veliko novih ljudi in spletejo nova prijateljstva.
Ker gre pri planinskem krožku za drugačne interakcije med učenci in učenci ter učitelji kot v šoli, le-ta poglablja odnose med udeleženci. Hkrati pa gre le za poglabljanje in nadgradnjo planinskih vsebin iz učnega načrta in ne za dejavnost, ki bi bila strogo ločena od šolskega pouka (Kolar, 2008; Krpač, 2006).
V Učnem načrtu za športno vzgojo (2011) sta za prvi dve vzgojno-izobraževalni obdobij predvidena najmanj 2 planinska pohoda v šolskem letu. Od tega naj bi bil eden po dolžini in prehojeni nadmorski višini zahtevnejši. V 3. in 4. razredu je predviden tudi orientacijski pohod po označeni poti. Za vse razrede so predlagane teoretične vsebine, ki naj bi jih učenci usvojili v teh letih.
Pri planinskem krožku gre torej za povezanost z učnim načrtom in nadgradnjo le- tega, kot je navedel že Krpač (2006).
2. 5. FAZE PLANINSKEGA KROŽKA
Pomembno je, da planinskega izleta ne dojemamo kot le pohod na nek vrh, ampak kot proces s tremi fazami. Prva faza je priprava na izlet, druga je izvedba in doživljanje izleta, zadnja pa je podoživljanje in evalvacija izleta. Izlet je fiziološko najzahtevnejši, vendar ni nujno, da najdaljši. Predvsem je pomembna temeljita priprava na sam izlet, ki lahko traja dalj časa (Krpač, 2012b).
2.5.1. Priprava na izlet
Priprava na izlet navadno poteka v razredu. Pri njej se učenci seznanijo s primerno opremo, ciljem izleta, naravnimi znamenitostmi ob poti, primernem obnašanju, organizacijo izleta in tehniko hoje. Za globlje razumevanje lahko izdelajo zemljevid poti, spoznajo pripovedke/zgodbe/pesmi, ki so značilne za ta kraj, izmerijo trajanje in dolžino poti. Učenci naj bodo v proces vključeni aktivno,
13 ker tako zagotovimo trajnejše znanje (Krpač, 2012b). Možnost sodelovanja pri pripravi izleta pa je za učence že tudi motivacija, ki je prav tako pomembna za uspešnost izleta (Gorišek, 2019). V teoretično znanje vključimo vsebine iz različnih predmetnih področij (naravoslovje, šport, družboslovje, glasba, slovenščina …) (Krpač, 2012b). Pri izdelavi programa naj sodelujejo tudi zunanji sodelavci, npr. gozdar, lovec, predstavnik planinskega društva (Kristan, 1996).
Dobra priprava je ključna za uspešnost izleta, zato prav gotovo velja rek: »Dobra priprava je že polovica izleta.« Naredimo jasen načrt izleta, ki ga ne smemo podcenjevati ali pretirano precenjevati (Glavnik idr., 2016). Ta ne vključuje le izbire vrha, ampak predvsem stalnost in jasnost pedagoških ciljev (Krpač, 2012b). Stalnost naj se kaže v obsegu pridobljenih znanj in fizične aktivnosti, ne pa tudi v obiskovanju istih vrhov po isti poti (Krpač, 2006). Obsežnost priprave je odvisna od zahtevnosti izleta in udeležencev (Kristan, 1993). Dobro je, da svoj načrt napišemo in da ne ostane le v naših glavah (Ažman, 2001). Pri tem je pomembno, da vključujemo psihično, telesno, tehnično, organizacijsko in vsebinsko pripravo.
Priprava z organizacijskega vidika zadeva predvsem učitelje. Učence pa na izlet pripravimo s poglabljanjem teoretičnega znanja in telesno pripravo.
V nadaljevanju bomo predstavili strukturo priprave po nekaterih planinskih učbenikih (Vodniški učbenik, Planinska šola, Mentor planinske skupine) in po Kristanu (1993).
2.5.1.1. Psihična priprava
Vsake ture se moramo veseliti in jo težko pričakovati (Glavnik idr., 2016). Pri otrocih moramo zato vzbuditi zanimanje za izlet. Poskrbimo za dobro začetno motivacijo tako, da jim predstavimo kraj, kamor gremo, pokažemo fotografije, pogledamo pot na zemljevidu, o tem kraju, kaj preberemo, povemo zanimivosti, ki jih bomo srečali med potjo. Predstavimo pa jim tudi stvari, na katere moramo biti pozorni: telesni napor, strah, vreme (Kristan, 1993). O izletu jih obvestimo nekaj dni prej, da lahko o njem razmišljajo (Ažman idr., 2001). Vodnikova naloga je tudi, da pridobi zaupanje udeležencev. To doseže s strokovnostjo, znanjem in izkušnjami, ki jih prenese na mlade planince (Bobovnik idr., 2012).
Otroci morajo imeti samozaupanje in premagati strah, pri tem jim pomagajo pretekle izkušnje (Glavnik idr., 2016). V zgodnjih letih šolanja so lahko prisotni naslednji strahovi: strah pred višino, pred prostorom, vetrom in temo. Otroci z leti strahove prerastejo oz. se jih naučijo obvladovati zaradi svojih preteklih izkušenj (Ažman idr., 2001). Tako je pomembno, da jih v gorski svet vodimo postopno. Na
14
začetku izbiramo lažje, neizpostavljene izlete, le v najlepšem vremenu (Glavnik idr., 2016).
2.5.1.2. Telesna priprava
Pred obiskom hribov in gora morajo učitelji z otroki opraviti nekaj krajših izletov.
Na izlet se pripravimo tudi s tekom in sprehodi. Pomembno je, da se napor in zahtevnost stopnjujeta (Kristan, 1993). Učencem moramo pojasniti, zakaj se moramo pred daljšim planinskim izletom nanj telesno pripraviti. Izpostavimo vidik varnosti, boljšega počutja in posledično tudi večjega užitka (Glavnik idr., 2016).
Na dobro telesno pripravljenost morajo paziti tudi vodniki, učitelji in mentorji, ki otroke vodijo na izlete. Njihova pripravljenost mora biti vsaj za eno stopnjo višja od ostalih udeležencev. Slaba telesna pripravljenost vodnika je za skupino neprijetna in tudi nevarna, saj je njegova naloga, da pomaga drugim in ne obratno. Udeleženci v tem primeru lahko izgubijo zaupanje v vodnika (Bobovnik idr., 2012).
2.5.1.3. Tehnična priprava
Učence moramo seznaniti s primerno opremo, tehniko hoje in drugimi gorniškimi spretnostmi (Kristan, 1993). Preprečiti moramo premraženost, prepotenost, vročino in tudi žulje, hkrati pa zagotoviti udobje. Da bi to uresničili, potrebujemo primerna oblačila, pohodniške čevlje in oblačila, ki jih vzamemo s seboj. Učence je prav tako treba seznaniti s tem, kako in kdaj opremo pravilno uporabiti (Glavnik idr., 2016). Najbolje je, da se učenci oblečejo večplastno, da se med izletom lahko po plasteh slečejo. Čevlji morajo biti udobni in varni. Dobro je, da imajo gumijast in narezan podplat (A. Stritar in U. Stritar, 1998). Navsezadnje smo učitelji vzor učencem, zato poskrbimo, da na izlet pridemo primerno oblečeni in opremljeni (Bobovnik idr., 2012).
2.5.1.4. Organizacijska priprava
Najprej si moramo izbrati cilj izleta, ki bo ustrezen za udeležence (Glavnik idr., 2016). Dobro je, da učenci sami predlagajo svoje želje in jih nato skupaj z vodnikom pretehtajo in izberejo najprimernejše izletne točke (A. Stritar in U.
Stritar, 1998). Pri tem pazimo, da izbiro izletniškega cilja prilagodimo starosti, zmogljivosti in izkušnjam otrok (Cerar Drašler, 2004). Za učence prvega in drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja so najprimernejši krajši ali poldnevni izleti po srednje strmem in strmem terenu. Priporočljiv skupni čas hoje je nekje med 4 in 5 ur. Priporočila so seveda okvirna, kajti moramo upoštevati različne
15 dejavnike, kot so različne izkušnje in sposobnosti otrok (A. Stritar in U. Stritar, 1998).
Vodnik mora cilj poznati. Pred izletom gre s pomočniki na ogledno turo.
Zabeležijo si čas hoje, posebnosti na poti, kje bodo postanki … (Bobovnik idr., 2012). Premisliti moramo, kdaj se bomo na izlet odpravili. Izogibamo se slabemu vremenu, na pot pa se odpravimo zgodaj zjutraj (Glavnik idr., 2016).
Na vsak vrh navadno vodi več poti, a niso vse enako ustrezne za skupino, ki jo vodimo. Navadno velja, da se vzpnemo po zahtevnejši, spustimo pa po lažji poti.
Načrtujemo tudi postanke (kje in kdaj ter dolžina postanka) (Glavnik idr., 2016).
Za celoten izlet vodnik pripravi časovnico, v kateri upošteva čas vzpona, spusta in postankov ter možnih drugih aktivnosti. Pri tem mora upoštevati, da se skupina giblje počasneje kot posameznik (Bobovnik idr., 2012).
V nadaljevanju morajo sestaviti in posredovati vabilo na izlet. V naslednjih dneh učitelj/vodnik zbere prijave, da izve točno število udeležencev in prilagodi nekatere aktivnosti številu prijav. Dobro je, da imamo v mislih diferenciacijo in oblikujemo skupine. Vodja izleta mora izbrati, kdo od učiteljev, mentorjev in vodnikov bo spremljal učence na izletu (Kristan, 1993).
2.5.1.5. Vsebinska priprava
Pazimo, da je izlet fiziološko učinkovit, poučen in zabaven (Kristan, 1993).
Izhajati moramo iz ciljev, ki smo si jih zastavili za načrtovan izlet (Ažman idr., 2001). V mislih moramo imeti tudi, komu in čemu je ta izlet namenjen. Izlet za otroke bomo pripravili drugače kot za odrasle. Predvideti moramo, katere zanimive vsebine jim bomo podali. Vsebine, ki jih lahko vključimo v teoretično znanje, so zajete v Planinski šoli (Bobovnik idr., 2012).
Strojin (1999) gorniške veščine deli na 3 sklope: spoznavanje naravnih pojavov (živalstvo, rastlinstvo, orientacija …), tehnične discipline (tehnika hoje) in preventivne dejavnosti (prva pomoč, prehrana, oprema …). Na vnaprej predvidenih postankih načrtujemo različne igre/podajanje teorije. Pozorni moramo biti, da bodo udeleženci telesno dovolj aktivni, a ne smemo pretiravati. V dolino se morajo vrniti veseli in v pričakovanju naslednjega izleta (Bobovnik idr., 2012).
16
2.5.2. Izvedba izleta
»Cilj ture ni osvojitev vrha, temveč varna vrnitev domov.« (Glavnik idr., 2016, str.
227)
Ko peljemo otroke v hribe, moramo imeti v mislih še več razsežnosti, kot če v hribe peljemo odrasle. Pozorni moramo biti na gibalno, razvedrilno, družabno razsežnost in pa tudi na vzgojno-izobraževalne učinke. Med izletom otroke poučimo in jim pokažemo stvari, ki jih predstavljajo tudi druga predmetna področja (npr. naravoslovje) in pa stvari, ki so gorniške narave. Tako na primer spoznajo razliko med jelko in smreko, različne kraške pojave itd. in pa tudi znanje o pohodništvu, npr. kako poskrbeti za termoregulacijo, kako sedenje na vlažnih tleh vpliva na nas … S planinskimi izleti pa lahko dosežemo tudi veliko splošnih vzgojnih ciljev, kot so: povezovanje s skupino, medsebojna pomoč, pošten in spoštljiv odnos do drugih in do narave (Kristan, 1993), pozitiven odnos do hoje, usposabljanje mladih za samostojno planinarjenje v kasnejših starostnih obdobjih (Kristan, 1996).
V šoli med štirimi stenami ne moremo razviti predvsem čustvenega in kulturnega odnosa do narave. Da to dosežemo, moramo iti v naravo in jo spoznati (Kristan, 1993). Podobno pravi tudi Krpač (2012b), ki poziva, da naj na izletu učenci z različnimi dejavnostmi preverijo teoretično znanje. Dajmo jim naloge, kot so naloge opazovanja, merjenje časa, merjenje srčnega utripa, doživljanje narave in sebe v naravi. Naloge in teorijo podamo na varnem mestu, ko so prisotni vsi udeleženci. Med hojo namreč lahko z razlaganjem hitro odvrnemo pozornost od varne hoje (Bobovnik idr., 2012).
2.5.2.1. Taktika pohoda
Pri planinskem krožku gre za načine ravnanja pri uresničevanju gorniškega cilja, ki smo si ga zadali (vrh, pot). Po Kristanu (1993) so najvažnejše taktične prvine pohoda pri planinskem krožku: čas (kdaj gremo na pohod), tempo hoje (hitrost), razvrstitev udeležencev v skupini, postanki in uravnavanje telesne temperature.
Uravnavanje telesne temperature
Uravnavanje telesne temperature je ključno za optimalno gorniško dejavnost.
Vzdrževati jo moramo, saj nam to koristi pri zdravju in telesni zmogljivosti. Naše telo v normalnih okoliščinah samo uravnava telesno temperaturo pri približno 37
°C. Pri gorniški dejavnosti pa ne gre za normalne okoliščine, zato moramo ljudje sami poskrbeti in uravnavati temperaturo za boljše počutje in boljšo zmogljivost.
K temu najbolje pripomoremo z začetnim ogrevanjem (Kristan, 1993). Z njim dvignemo telesno temperaturo, ki pomaga kemičnim reakcijam, ki se odvijajo pri
17 proizvajanju energije, da se odvijajo hitreje. Pri tem gre tudi za dvig srčnega utripa, ki požene kri iz notranjih organov v mišice in jih obogati s kisikom. Na hojo pripravimo tudi sklepe in okrepimo živčno-mišične signalne poti. Ogrevanje naj traja vsaj 5 minut. Če nameravamo hoditi intenzivneje, naj bo daljše, prav tako ga podaljšamo, ko je zunaj mraz ali ko se želimo na pohod odpraviti zgodaj zjutraj, ko ima naše telo nižjo temperaturo. Del ogrevanja je tudi hoja. Če se torej odpravimo na daljši, intenzivnejši pohod, začnemo počasno hojo, da telo spravimo v delovanje (Murphy, 2010).
Poleg ogrevanja je za boljše delovanje in počutje pomembno preprečevanje pregrevanja in prekomernega znojenja (za to potrebujemo primerno opremo in prehrano z nadomeščanjem tekočine in soli) ter preprečevanje hitrega ohlajanja med počitki (Kristan, 1993).
Prav tako kot ogrevanje je pomembno tudi ohlajanje. Po intenzivni vadbi se ne ustavimo iznenada, ampak postopoma. Dobro je, da naredimo tudi nekaj razteznih vaj, ki pomagajo iz našega telesa odstraniti odpadne snovi in s tem preprečiti bolečine v mišicah. Raztezne vaje nam pomagajo pri pravilni drži, z njimi ohranjamo gibljivost in povečamo dolžino mišic oz. jim preprečimo, da bi se skrajšale (Murphy, 2010).
Tempo hoje
Tempo hoje mora biti na začetku počasen, da se počasi ogrejemo in pridemo na delovno temperaturo. To je po navadi nekje po 10 ali 20 minutah. Takrat poskrbimo za termoregulacijo (slečemo odvečna oblačila). V nadaljevanju je priporočljivo, da je tempo kar se da enakomeren (Bobovnik idr., 2012).
Postanki in odmori
Prvi postanek je namenjen termoregulaciji. Pri hoji z otroki naj bo med samo turo postankov več, le-ti pa naj bodo krajši (Bobovnik idr., 2012). Pomembno je, da postanke načrtujemo na vrhu klanca in ne pod njim (Kristan, 1993). Na osvojenem cilju naredimo daljši postanek, kjer imamo malico in se bolje okrepčamo. Vsak izlet pa je zgodba zase, zato postanke prilagajajmo sposobnostim učencev in dolžini izleta. Če je le možno, za vrnitev izberemo drugo pot, ki naj bo lažja od vzpona (A. Stritar in U. Stritar, 1998; Kristan, 1993).
Ne smemo pozabiti, da so nekateri vmesni postanki namenjeni predelovanju didaktičnih vsebin, ki jih načrtujemo pred samim izletom.
18
Čas pohoda
Pomemben je tudi čas, ko se odpravimo na pohod. Priporočljivo je, da na pot odrinemo zgodaj zjutraj, ker takrat še ni pretirano vroče, za pohod pa imamo dovolj časa tudi, če se nam kje zalomi in lahko varno pridemo v dolino še pred nočjo (Kristan, 1993).
Razporeditev udeležencev v skupini
Prilagajanje najšibkejšemu na turi je zelo pomembno načelo pri vodenju v gorah, ki izhaja iz solidarnosti (Krpač, 1996). Pri planinskem krožku gre največkrat za najšibkejšega z vidika fizične pripravljenosti. Ker so se učenci vpisali na krožek, se predpostavlja, da interes, motivacijo in primerno opremo imajo (Krpač, 2012a).
Tega učenca povabimo, da hodi v koloni takoj za vodnikom in ima vlogo pomočnika vodnika. Še vedno pa je prvi v koloni vodnik, ker le on najbolje pozna pot (Bobovnik idr., 2012), spremlja pa tudi učenčevo dihanje in način gibanja (Krpač, 1996). Upoštevanje tega načela lahko povzroča težave. Seveda moramo krepiti solidarnost, vendar je v tem zgodnem obdobju pomembno tudi, da otroci razvijejo pozitiven odnos do hoje (Krpač, 2012a). Za šibkejše učence ni dobro, da ostanejo zadaj, ker tako izgubijo voljo do hoje. Prav tako za zmogljivejše učence ni dobro, da je tempo prepočasen, kajti zgodi se enako. Zato moramo oblikovati homogene skupine, ki jim lahko prilagodimo zahtevnost in dolžino izleta (Krpač, 2012a; Kristan, 1993).
Bolj zadaj naj hodita dva izkušenejša gornika. Vodnik naj določi enega, ki bo vedno zadnji, ne glede na vse – pri izletih z učenci naj bo to drugi vodnik ali mentor oz. spremljevalec. Bolj zadaj hodi tudi oseba, ki nosi prvo pomoč.
Upoštevati moramo pravilo nedeljivosti skupine. Vodnik mora imeti vedno na očeh vse udeležence, še posebej, ko so to otroci, da se le-ti ne izgubijo (Kristan, 1993). Skupina naj zato ne bo prevelika. Priporočljivo je, da imajo udeleženci stalno mesto v koloni zaradi boljše varnosti – vodnik ima hitrejši in boljši nadzor.
Za varnost pa vodnik in udeleženci sami poskrbijo s primerno razdaljo med njimi, ki naj bo 3–5 korakov. Udeleženci drug drugega ne smejo ovirati in si morajo pomagati (Bobovnik idr., 2012).
2.5.2.2. Diferenciacija
Otroci so si med seboj zelo različni. Razlikujejo se v znanju, sposobnostnih, fizičnih lastnostih, predznanju … Da se te razlike med njimi ne bi kazale v preveliki meri, moramo upoštevati načelo diferenciacije. To je obravnavanje različnosti učencev, ki z različnimi pristopi prilagaja pouk tako, da ustreza individualnim potrebam učencev oz. skupini učencev (Reis in Renzulli, 2015). Pri
19 tem gre za delitev učencev iz velike heterogene skupine v manjše homogene skupine, kjer pouk poteka po prilagojenem programu in na prilagojene načine (Kramar, 2009).
Pri planinstvu se razlike med otroki največkrat kažejo v motivaciji, interesih, gorniškem znanju, veščinah, opremljenosti, odnosu. Pri planinskem krožku so te razsežnosti manj vidne, saj je skupina že diferencirana po interesno smerni diferenciaciji. To pomeni, da se na krožek navadno vpišejo učenci, ki jih to zanima (Kramar, 2009). Se pa kažejo razlike v fizični zmogljivosti. Bolje pripravljeni otroci si želijo naprej in s tem potrditi svojo dominacijo, medtem ko šibkejši ostajajo zadaj. Tako se morajo eni in drugi prilagajati, kar lahko privede do velike mere nezadovoljstva in posledično tudi do vedenjskih težav, s katerimi se morajo navsezadnje ukvarjati učitelji, vodniki in mentorji (Krpač, 2012a). Pri tem pa nam lahko pomaga storilnostna nivojska diferenciacija, ki učence razdeli v homogene skupine po sposobnostih in zmožnostih (Kramar, 2009). Pri deljenju v podskupine upoštevamo učenčevo kondicijsko pripravljenost, želje po znanju in zabavi (Krpač, 2012a).
Poznamo več načinov diferenciranja planinskih izletov. V prvem načinu se podskupine izletnikov odpravijo na isti cilj, pot do njega pa se razlikuje (po dolžini, težavnosti). Naslednji način predstavlja različne osvojene cilje (Kristan, 1996).
Lahko pa se mladi planinci odpravijo po isti poti na enak cilj, le da je tempo podskupin različen. S tem se izognemo težavam, ki jih srečamo pri načelu prilagajanja najšibkejšemu na turi (Krpač, 2006).
Z diferenciacijo dosežemo, da so izleti prijetnejši in pedagoško polnejši (Krpač, 2012a). Zavedati pa se moramo, da le-ta poleg vseh pozitivnih vidikov prinaša tudi nekatere manj prijetne stvari, kot so nekoliko več dela in s tem porabljenega časa za pripravo, večje število spremljevalcev na turi ter višjo stopnjo njihove usposobljenosti (Krpač, 1996).
Na koncu pa pretehta dejstvo, da je učinkovitost takega pristopa takoj opazna in neprecenljiva za učence, zato naj diferenciacija ne bo nujno zlo, ampak izziv, ki se ga je vredno lotiti (Krpač, 2012a).
2.5.2.3. Motivacija udeležencev na izletu
Če želimo, da se bodo otroci radi vračali v gore in hodili na izlete, morajo s sabo prinesti lepe spomine in pozitivna doživetja. Otrok ne smemo priganjati ali jih kritizirati. Poskrbimo za primeren tempo hoje, otroke pohvalimo in jih spodbujamo. Med hojo imejmo odprte oči za naravo, čudimo se ji, da se ji potem lahko čudijo tudi otroci (Cerar Drašler, 2004).
20
Poleg poučne plati mora vodnik upoštevati tudi zabavno plat, da se otroci ne začnejo dolgočasiti in jim naporna pot do cilja hitreje mine. A. Stritar in U. Stritar (1998) sta to poimenovala spremljevalne dejavnosti. Da preprečimo monotonost, lahko vključimo različne gibalne dejavnosti, plezanje, orientacijo, tek, spoznavanje živali, rastlin, vremenskih pojavov, se igramo igre, pojemo pesmi, pripovedujemo zgodbe in uganke ipd. Tu pa ne gre le za zabavo, ampak se učenci na zabaven način tudi učijo. Poleg tega so planinski izleti odlična priložnost za spoznavanje samega sebe, grajenje samozavesti in spletanje novih prijateljstev oz. poglabljanje starih.
Za dodatno motivacijo povabimo k sodelovanju zunanje delavce (gorske reševalce, gozdarje, alpiniste, lovce …). Dobra motivacija so tudi programi Ciciban planinec in Mladi planinec ter Zlati sonček in Krpan. V Sloveniji imamo tudi velik nabor veznih poti, ki bi jih morali učitelji in vodniki s pridom izkoristiti (Krpač 2012b).
2.5.2.1. Vključevanje različnih programov
V program planinskega krožka vključujemo različne programe, z namenom dodatnega planinskega usposabljanja mladih (Ažman idr., 2001). S programi Ciciban planinec, Mladi planinec, Zlati sonček, Krpan in vključevanjem veznih poti (obhodnic) prispevamo k učinkovitejšemu in pestrejšemu pedagoškemu procesu na področju planinstva (Krpač, 2006).
Program Ciciban planinec
Akcija Ciciban planinec je nastala leta 1975 pod okriljem PZS in je namenjena predšolskim otrokom in osnovnošolskim otrokom do vključno 7. leta starosti. Leta 2011 se je preimenovala v program Ciciban planinec, saj znanja za varnejši obisk gora in za polno doživetje ni mogoče pridobiti v enkratni akciji, ampak z načrtnim, sistematičnim in večletnim delom – torej s programom (Kovšca, B. Peršolja, M.
Peršolja, Muhič, 2011).
Glavni cilj je spodbuditi otroke, njihove starše in vzgojitelje k celoviti dejavnosti v naravi (Ažman idr., 2001) z namenom samostojnega varnejšega gibanja v gorah (Kovšca idr., 2011). Najprimernejše metode dela so igra, raziskovanje in doživljanje narave (Ažman idr., 2001).
Vsak ciciban planinec dobi Cici dnevnik, kamor otroci shranjujejo vtise z izletov (Kovšca idr., 2011). Dnevnik hkrati služi tudi kot članska izkaznica. Izlete lahko opravijo v okviru šole, vrtca, društev ali z družino. Za redno planinarjenje so
21 nagrajeni z nalepkami, knjižico Ciciban v gorah in spominsko diplomo (Glavnik idr., 2016).
Program Mladi planinec
Akcija Mladi planinec je nastala leta 1969 pod okriljem PZS in je namenjena osnovnošolcem ter mladinskim odsekom (Glavnik idr., 2016). Leta 2011 se je preimenovala v program Mladi planinec skupaj s programom Ciciban planinec, saj se vsebine in cilji obeh programov povezujejo, dopolnjujejo in nadgrajujejo (Kovšca idr., 2011).
Pri programu mladi planinec gre za nadaljevanje začetnega uvajanja v planinstvo, ki je glavni namen programa Ciciban planinec. Ob koncu programa Mladi planinec udeleženci usvojijo znanje Planinske šole in dosežejo raven, ki jim omogoča samostojno varnejše gibanje v gorah (Pravilnik programa Mladi planinec, 2. člen, 2011).
Vsak mladi planinec dobi 2 izkaznici: Dnevnik 1 Mladi planinec (predvsem za mlajše osnovnošolce) in Dnevnik 2 Mladi planinec (za osnovnošolce od 10. leta starosti dalje), ki služita tudi kot članski izkaznici. Program vodi in usmerja Mladinska komisija PZS, izvajajo pa ga društva, družine in osnovne šole (Pravilnik programa Mladi planinec, 6. člen, 2011). Za redno planinsko udejstvovanje so udeleženci nagrajeni z zlatim, srebrnim (Dnevnik 2) ali bronastim (Dnevnik 1) znakom Mladi planinec, knjižico Mladi v gorah in spominsko diplomo (Kovšca idr., 2011).
Program Zlati sonček
Njegovi prvi začetki segajo v 70. leta prejšnjega stoletja. Takrat so prvič uveljavili program športne značke v vrtce, pod imenom Tekmovanje za športno značko.
Leta 1996 je Ministrstvo Republike Slovenije za šolstvo in šport sprejelo sklep o dokončni prenovi programa športne značke za predšolske otroke (Kristan, 2010).
Program se je preimenoval v športni program Zlati sonček, ki je namenjen otrokom 1. triletja osnovne šole. Tu se izvajajo programi B, C in D. V programu B je načrtovanih 6 izletov, v programih C in D pa dva planinska izleta vsako leto (Kristan, 1997).
S programom so opustili tekmovalno naravnanost in v ospredje postavili drugačnost otrok, saj je veselje ob gibanju glavna razsežnost, ki jo moramo doseči. Ker gre za proces in ne več za tekmovalnost, priznanja dobijo vsi otroci, ne glede na to, ali so cilj dosegli ali ne – pomembno je sodelovanje. Program so
22
posodobili tudi s sodobnimi otroškimi gibalnimi dejavnostmi, ki se izvajajo z metodo igre in metodo gibalnih nalog (Kristan, 2010).
V šolskem letu 2011/12 se je v vrtcih začel izvajati program Mali sonček, ki izhaja iz Zlatega sončka. Tudi v tem programu ima svoje mesto planinstvo. Otroci naj bi od 2. do 6. leta opravili 17 izletov (Stančevič, Videmšek, Zajec, 2012).
Program Krpan
Športni program Krpan je namenjen vsem učencem 2. triletja osnovne šole. Gre za nadaljevanje programa Zlati sonček, z enakim namenom – torej spodbujanje veselja in želje po športni aktivnosti kot podlaga za poznejše ukvarjanje s športom za zdrav način življenja. Cilj programa je dejavnost, proces in ne pridobivanje priznanj. V vseh treh letih naj bi otroci izvedli po dva izleta vsako leto (Kristan, 1999).
Programa Zlati sonček in Krpan je smiselno povezovati s programoma Ciciban planinec in Mladi planinec (Kristan, 1999).
Planinska šola
Planinska šola je temeljni program planinskega usposabljanja, ki se izvaja v okviru slovenske planinske organizacije (Glavnik idr., 2016), pod okriljem Mladinske komisije PZS (Ažman idr., 2001). Gre za »skupek vsega znanja, izkušenj in veščin, s pomočjo katerih v gorah poskrbimo za svojo in za varnost preostalih obiskovalcev gora ter za gorsko naravo« (Lesnik, 2011, str. 5). Krpač (1995) jo poimenuje kot »osnovno šolo, na kateri temeljijo vsi nadaljnji izobraževalni programi vseh področij delovanja v planinski organizaciji« (str.
216). Prav zato, ker je to podlaga vseh nadaljnjih izobraževanj v okviru planinske organizacije obsega vsebine, ki jih morajo udeleženci znati za varnejše samostojno gibanje v naših gorah, kar vključuje tudi plezanje po zelo zahtevnih poteh. To zahteva dobro teoretično in praktično znanje ter veliko izkušenj iz naslednjih vsebin: gibanje in varnost v gorah, orientacija, planinska oprema, zgodovina planinstva, prehrana, vremenoslovje, organizacija in vrednote planinstva, spoznavanje in varstvo gorske narave, prva pomoč in GRS, nevarnosti v gorah, planinske poti, načrtovanje in priprava na turo (Glavnik idr., 2016). Vsa vsebinska področja so zbrana v učbeniku z naslovom Planinska šola, ki je temeljna in obvezna strokovna literatura za vse mentorje planinskih skupin, vodnike PZS in ostale, ki prenašajo gorniško znanje na druge (Lesnik, 2011).
