TEHNIŠKA SKICA NA RAZREDNI STOPNJI DEVETLETNE OSNOVNE ŠOLE

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

RAZREDNI POUK

TEHNIŠKA SKICA NA RAZREDNI STOPNJI DEVETLETNE OSNOVNE ŠOLE

DIPLOMSKO DELO

Mentor: Kandidatka:

dr. Janez Jamšek, doc. Mateja Potrebuješ Simonič

Ljubljana, september 2016

(2)

(3)

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju, dr. Janezu Jamšku, za veliko mero potrpežljivosti, vse nasvete in predloge, ki mi jih je namenil tekom pisanja diplomskega dela.

Iskrena hvala mami in očetu, ki sta mi omogočila šolanje in študij ter mi vsa leta stala ob strani.

Najlepša hvala možu in otrokom, da so verjeli vame in me spodbujali h dokončanju študija.

Hvala tudi vsem ostalim, ki so mi kakor koli pomagali v letih študija in pri pisanju diplomskega dela.

(4)

(5)

I POVZETEK

Slika lahko vsebuje nešteto podatkov, ki so prikazani brez uporabe besed. Z njo se srečujemo od ranega otroštva in skupaj z odraščanjem se poglablja tudi naše znanje, ki je potrebno za razumevanje sporočilnosti slik. Vsem je znana umetniška slika, vendar se vse pogosteje srečujemo s tehniško sliko, z njeno najosnovnejšo obliko – skico, največkrat ne da bi se sploh tega zavedali. Razumevanje tehniške slike in razumevnje njene vsebine, nam je lahko v veliko pomoč v vsakdanjem življenju. Učenci se s tehniško sliko srečajo že v osnovni šoli, tudi na razrednji stopnji.

V diplomskem delu smo ugotavljali, na kakšen način in v kolikšni meri se tehniška skica pojavlja v posameznih razredih razredne stopnje. Pregled je zajemal strokovno literaturo tehniškega risanja, vse učbenike in delovne zvezke učnih predmetov spoznavanje okolja ter naravoslovja in tehnike. Pregledali smo tudi učna načrta učnih predmetov spoznavanje okolja ter naravoslovja in tehnike. Ugotovili smo, da učna načrta predvidevata spoznavanje in uporabo tehniške dokumentacije v tretjem, četrtem in petem razredu. V učbeniških gradivih smo iskali različne načine podajanja tehniške skice in ugotovili, da je pojavljanje skice prej izjema kot pravilo in jo najpogosteje nadomeščata ilustracija in fotografija. Zaradi razumevanja zmožnosti tehniškega risanja učencev na razredni stopnji, smo preučili literaturo o intelektualnem razvoju otrok.

V delu predlagamo način postopnega uvajanja tehniškega risanja, od risanja ravnih črt v prvem razredu, za namen tvorjenja osnutka enostavnih predmetov. V drugem razredu nadaljujemo z risanjem krivih črt in oboje združimo za risanje bolj zahtevnih oziroma realnih osnutkov predmetov v tretjem razredu. V četrtem razredu predlagamo risanje skice, s katero nadaljujemo tudi v petem razredu.

KLJUČNE BESEDE: tehniško izobraževanje, tehnika in tehnologija, razredni pouk, tehniška skica, risba, osnutek, elementi tehniške risbe.

(6)

II

TEHNICAL SKETCH DRAWING IN THE ELEMENTARY SCHOOL

A picture may contain countless information presented without the use of words. We encounter it from our childhood onward and our ability to understand picture messages develops hand in hand with our maturity. Everyone is familiar with an artistic painting, but we more and more frequently encounter the technical sketch drawing, with its most basic form – the sketch, often without even being aware of it. The ability to understand a technical sketch drawing and its content can be of great help to us in our daily lives.

Students get to know it in the elementary school, even on grade level.

Thesis attempts to establish in what way and how much the technical sketch drawing occurs in individual classes and grades. The overview encompassed expert literature of technical sketch drawing, all textbooks, worksheets of individual science and technical classes. It was discovered that the teaching curriculums expect the usage and learning of technical documentation in the 3^rd, 4^th and 5^th grades. In textbook materials we searched for different ways of creating a sketch drawing and have asserted that the appearance of a sketch drawing is more an exception than the rule and is most commonly replaced by an illustration or a photo. In order to understand the comprehension abilities of technical drawing of elementary grade level students we studied the literature on the intellectual development of children.

We recommend a gradual implementation of technical drawing, from drawing straight lines in first grade for the purposes of creating a draft of simple objects. In second grade we continue with drawing curved lines and combine both for the purposes of drawing more demanding or realistic drafts of 3^rd grade objects. In 4^th grade we suggest the drawing of a sketch, with which we continue in the 5^th grade.

KEYWORDS: engineering education, design and technology, elementary level school, technical sketch drawing, draft, technical drawing elements.

(7)

III

KAZALO

1 UVOD --- 1

1.1 Opredelitev problema --- 1

1.2 Cilji --- 2

1.3 Raziskovalna metoda --- 2

2 TEHNIŠKO RISANJE --- 5

2.1 Tehniške risbe --- 5

2.2 Posebnosti pri tehniškem risanju --- 7

2.2.1 Papir in format --- 8

2.2.2 Zarisovalni in merilni pripomočki --- 9

2.2.3 Črte --- 10

2.2.4 Oprema risbe --- 11

2.2.5 Tehniška pisava --- 12

2.2.6 Kotiranje --- 13

2.3 Pravilna drža pisala in risanje črt --- 14

2.3.1 Drža svinčnika --- 14

2.3.2 Drža telesa --- 16

2.3.3 Skiciranje črt --- 16

3 RISANJE V OSNOVNI ŠOLI --- 21

3.1 Tehniška skica v učnem načrtu --- 21

3.1.1 Spoznavanje okolja --- 22

3.1.2 Naravoslovje in tehnika --- 22

3.1.3 Umetniško risanje in likovna vzgoja --- 23

3.1.4 Matematika --- 24

3.2 Gradiva --- 25

3.3 Pregled učbenikov in delovnih zvezkov --- 25

3.3.1 Prikaz različnih stopenj tehniške slike v učnih gradivih --- 26

3.3.2 Načini podajanja navodil za izdelavo tehniških izdelkov --- 28

3.4 Razvojne stopnje --- 31

3.4.1 Intelektualni razvoj otroka --- 31

4 OD OSNUTKA DO RISBE --- 35

(8)

IV

4.1 Prvi razred --- 36

4.2 Drugi razred --- 38

4.3 Tretji razred --- 40

4.4 Četrti razred --- 42

4.5 Peti razred --- 44

5 DISKUSIJA --- 47

6 ZAKLJUČEK --- 49

7 LITERATURA --- 51

8 PRILOGE --- I

8.1 Spoznavanje okolja --- I 8.2 Naravoslovje in tehnika --- II 8.3 Likovna vzgoja --- IV 8.4 Matematika --- VI 8.5 Kratke debele polne črte --- XI 8.6 Dolge debele polne črte --- XII 8.7 Krožnice --- XIII 8.8 Vetrokaz --- XIV 8.9 Cevja in korita ---XV 8.10 Gugalnica prevesnica --- XVI

(9)

1 1 UVOD

V tehniki se za prikazovanje in prenos informacij uporablja predvsem grafično ali slikovno komunikacijo. Če primerjemo besedilo ali sliko, nam slednja poda bistveno več informacij, zato je bolj primerna kot govor ali pisana beseda. Kot vsako drugo vrsto komunikacije, se je treba veščine branja in risanja tehniških slik naučiti. Zaradi njihove kompleksnosti je potrebno postopno pridobivati znanje, ki je potrebno za razumevanje tehniške dokumentacije. Na kakšen način in v kolikšnem obsegu je nekdo sposoben sprejeti informacije, je v veliki meri odvisno od njegovega intelektualnega razvoja. Tako je tudi naloga učitelja, da s poznavanjem intelektualnega in motoričnega razvoja učencev sprejema odličitve, koliko in kako bo podal potrebna znanja za razumevanje tehniške dokumentacije. V pomoč učitelju za učenje tehniške slike obstaja različna literatura, v tem diplomskem delu pa bomo sami podali smernice, kako tehniško skico približati učencem razredne stopnje.

1.1 Opredelitev problema

Tehniške slike različnih vrst so v veliki meri prisotne v našem življenju. Otroci se že v predšolskem obdobju srečajo s preprostimi načrti za sestavljanje igrač, ki so jim razumljivi tudi brez pomoči odraslih. V šolski dobi učenci postopno pridobivajo znanje branja in risanja tehnišnih slik. Razvojne posebnosti posameznega starostnega obdobja določajo, in so hkrati vodilo učitelju, kako hitro in na kakšen način bodo učenci najhitreje in najbolj poglobljeno usvojili novo znanje in ga uporabili tudi na drugih predmetnih področjih. Kljub razumevanju in poznavanju potreb in zmožnosti učencev, pa učenci na razredni stopnji ne pridobivajo pravega znanja o tehniškem risanju in tehniški risbi. Na predmetni stopnji učenci znanje o tehniškem risanju usvajajo sistematično in poglobljeno, medtem ko je v prvih petih letih šolanja tehnika in tehnologija, in s tem tudi področje tehniškega risanja, integrirana v več predmetov. Največ stika s tehniko imajo učenci v obliki praktičnega pouka, kjer izdelujejo različne predmete, bodisi na podlagi načrta ali pa so jim dani le materiali in cilj, ki ga morajo doseči (npr. iz odpadne embalaže narediti hranilnik). Načrte in skice, ki jih uporabljajo učenci pri svojem delu niso tehniške skice, temveč popačena tehniška dokumentacija ali zgolj osnutki. Učencem predstaviti pravo tehniško skico bi moral biti cilj, ne samo učnega načrta, pač pa tudi cilj vsakega učitelja

(10)

2

na razredni stopnji. Saj s spoznavanjem in poznavanjem pravil tehniškega risanja, učenci razvijajo svoje ustvarjalno tehniško izražanje.

1.2 Cilji

Namen diplomskega dela je opredelitev sistematičnega uvajanja tehniškega risanja od prvega do petega razreda osnovne šole in ugotoviti v kolikšni meri in na kakšen način je zajeta in se podaja v učnem načrtu, učbenikih in delovnih zvezkih.

Cilji (C) diplomskega dela so:

C1: Določiti obseg tehniškega risanja za namen tehniškega izobraževanja na razredni stopnji.

C2: Podati pregled stanja vključenosti tehniškega risanja na razredni stopnji.

C3: Podati navezavo obsega in globine tehniškega risanja z razvojnimi stopnjami učencev na razredni stopnji.

C4: Podati predloge za postopno pridobivanje znanja o tehniškem risanju na razredni stopnji osnovne šole.

1.3 Raziskovalna metoda

Osnovna raziskovalna metoda, ki jo bomo uporabili pri nastajanju diplomskega dela bo deskriptivno teoretična.

Dela in pisanja diplomskega dela se bomo lotili v naslednjih korakih:

1. pregledali bomo literaturo, ki se nanaša na tehnično risanje in tehnično skico, 2. proučili bomo učne cilje in standarde v učnem načrtu, pregledali obstoječe

učbenike in delovne zvezke,

3. ustvarili bomo kriterije, ki bodo določali razvojno stopnje tehnične skice in 4. podali bomo mnenje in priporočila, kako, glede na razvojno stopnjo učencev,

podajati nova znanja o tehniškem risanju.

Glavne metode zbiranja in prikazovanja podatkov bodo:

 pridobivanje in proučevanje ustrezne literature,

(11)

3

 študij virov in literature,

 tabelarični način prikaza podatkov in

 slikovni način prikaza podatkov.

(12)

4

(13)

5

2 TEHNIŠKO RISANJE

V tehniki se za prikazovanje in prenos informacij uporablja predvsem grafično ali slikovno komunikacijo. Če primerjamo besedilo ali sliko, nam slednja lahko poda bistveno več informacij, zato je bolj primerna kot govor ali pisana beseda. Ko so se pred 25.000 leti pojavile prve jamske slike, se je s tem pojavila tudi grafična komunikacija.

Skozi tisočletja se je grafična komunikacija razvila, nadgradila v tehniško komunikacijo.

Že Leonardo da Vinci je napisal knjigo o projekciji objekta, Gaspard Monge pa je postavil osnovna pravila projekcij in osnove tehniškega risanja. S pojavom digitalnega računalnika je prišlo do velikega napredka na področju inženirske grafike. V današnjem svetu je računalnik nepogrešljiv, tako pri izdelavi, pregledu, shranjevanju in prenosu tehniških risb, kot tudi pri grafični komunikaciji na splošno [1].

Informacije predstavljamo na razumljiv način, pri čemer jih povezujemo v sestavljene sklope, bodisi v logične ali v vsebinske. Logično povezan sklop informacij o tehniškem sistemu se imenuje dokument [1]. Vsebuje informacije, ki so predstavljene v slikovni ali tekstovni obliki. Slikovni del tehniške dokumentacije predstavljajo različne vrste tehniških risb.

2.1 Tehniške risbe

Risanje je zelo široko področje grafičnega izražanja. Poznamo začetniško otroško risanje, izdelavo risanega okrasja, razne umetniške risbe in ilustracije, beležke in študije znanstvenikov in raziskovalcev, tehniške risbe, ki se med seboj razlikujejo po tehniki, pristopu in vsebini ter računalniške grafike [1].

Poznamo več vrst tehniških risb, delimo jih glede na: način risanja (prostoročne, ravninske, računalniške), vrsti predstavitve skice, vsebino in namen (osnutki, oblikovalske, izdelavne...) uporabe. Po vsebini jih delimo na [2]:

 skica – prostoročna tehniška risba, ki ni narisana v merilu,

 osnutek – prikaz faz razvoja izdelka brez končne odločitve,

 razporeditvena risba – prikazuje razporeditev elementov v prostoru,

 delavniška risba – je namenjena neposredni uporabi v proizvodnji,

(14)

6

 sestavna risba – glavna risba, ki predstavlja celoten izdelek, slika 2.1,

 skupinska risba – risbe sestavljenih elementov, sestavov, sklopov, delov izdelka,

 risba elementa – risba nerazstavljivega sestavnega dela izdelka,

 montažna risba – risba postopka sestavljanja predmeta,

 sestavna shema – simbolična predstavitev zgradbe izdelka z označevanjem sestavnih delov in

 evidenčna shema – simbolična predstavitev zgradbe izdelka s popisom vsebine konstrukcijske dokumentacije.

Slika 2.1: Sestavna risba ročne stege [4].

Za učence na razredni stopnji sta najpomembnejši skica in delavniška risba [3] , ki ju v nadaljevanju podrobneje podajamo.

Skica je prostoročno izdelana risba, pri kateri se (do določene meje) upoštevajo pravila tehničnega risanja, kot prikazuje slika 2.2. Najpogosteje skiciramo s svinčnikom, praviloma brez uporabe pribora in pomagal (ravnil, šestil). Taka risba ni risana v merilu, temveč (približno) proporcionalno glede na velikost predmeta. Skiciranje je najpogostejši način risanja v tehniki. Uporabljajo ga konstruktorji za prvi prikaz idej, strokovnjaki za pojasnjevanje izvedbe ali posamezne faze dela [1 - 3].

(15)

7

Slika 2.2: Skica podstavka [4].

Delavniška risba prikazuje predmet z vsemi potrebnimi informacijami za izdelavo. Pri delavniški risbi se uporabljajo vsa pravila tehniškega risanja, to pomeni, da mora biti risana v merilu, vse mere morajo biti kotirane. Primer delavniške risbe prikazuje slika 2.3. Navesti je treba še oblikovne in položajne tolerance, oznake hrapavosti površin, gradivo predmeta in morebitno toplotno obdelavo [1, 3, 4].

Slika 2.3: Delavniška risba vretena [4].

2.2 Posebnosti pri tehniškem risanju

Tehniško risanje ni poljubno risanje. Da so tehniške risbe razumljive povsod po svetu, so sprejeli mednarodne standarde, ki temeljijo na pravilih opisne geometrije. Pri risanju uporabljamo papirje različnih formatov in gramatur, zarisovalne in merilne pripomočke;

risbe morajo biti pravilno opremljene z glavami in kosovnicami, uporabljamo različne debeline in oblike črt, nenazadnje je pomembna tudi tehniška pisava [1], kar bomo v nadaljevanju podrobneje predstavili.

(16)

8 2.2.1 Papir in format

Formati tehniških načrtov so predpisani s standardi, saj ti zagotavljajo enotno proizvodnjo papirja in urejeno shranjevanje. Pri tehniškem risanju se uporabljajo različni A-formati papirja, od A0 do A4. Osnovni format A0 je pravokotnik s ploščino 1m². Slika 2.4 predstavlja, kako iz formata A0 dobimo vse ostale A formate [1].

Slika 2.4: Standardni A formati za tehniške risbe [4].

Papir ima, poleg formata, tudi različno debelino oziroma gramaturo. Pri tehniškem risanju uporabljamo različne vrste papirja (papir, transparentni papir,milimetrski papir), ki jih v nadaljevanju podrobneje predstavljamo.

Papir je gladek, bele barve, brez lesnih vlaken ter primeren za risanje s svinčniko in tušem.

Najbližje in najbolj poznan, je pisarniški papir z gramaturo 80 g/m². Za tehnično risanje se uporablja debelejši papir. Risalni polkarton je papir z maso 120 do 180 g/m², risalni karton, poznamo ga pod imenom šeleshamer, pa ima maso 180 do 320 g/m². Beli risalni papir je dobavljiv v formatih od A4 do A0 [1, 2, 4].

Transparentni papir (pavs papir) je prosojen papir, ki je primeren za risanje s svinčnikom in tušem. V preteklosti se je največ uporabljal zaradi tehnike kopiranja tehniških slik.

Danes ga je v večini izpodrinil bel neprozoren papir, saj se za kopiranje uporablja kopirne stroje. Pavs papir je lahko na obeh straneh gladek, hrapav ali pa kombiniran (na eni strani gladek, na drugi strani hrapav). Izdelujejo ga z maso od 40 g/m² do 100 g/m². Tako kot bel papir, ga lahko dobimo v formatih od A4 do A0 [1, 2, 4].

(17)

9

Transparentne folije so folije, na katere rišemo s posebnimi tuši. Debelina teh folij je med 0,05 mm in 0,2 mm in so primerne za predstavitev s projektorjem.

Milimetrski papir je neprosojen risalni papir ali transparentni papir s horizontalno in vertikalno delitvijo (mrežo). Uporablja se za raznovrstne predstavitve, še posebej pa je primeren za skiciranje.

Učencem je najbolj poznan bel papir, v formatih A4, A5 in A3. Prva dva formata sta jim blizu, ker so učbeniki in zvezki praviloma teh dveh formatov, gramatura listov pa 80 g/m², razen platnic zvezkov in učbenikov, ki so višje gramature. Format A3 poznajo kot risalni list pri likovni umetnosti in ima gramaturo 140 g/m². Formata A0 in A1 učenci uporabljajo za izdelavo plakatov in je praviloma višjih gramatur (200 g/m²).

2.2.2 Zarisovalni in merilni pripomočki

Pri tehniškem risanju uporabljamo različna risalna sredstva, prevladujeta pa svinčnik in tuš. Poznamo svinčnike različnih trdot. Najbolj razširjen in v šoli uporaben je grafitni svinčnik z oznako HB, ki je srednje trd. S H označuje tršo mino, ki vsebuje manj grafita.

Višja kot je številka pred črko, trša je mina- 1H, 2H, 3H, 4H... Mehke mine vsebujejo več grafita in so označene s črko B. Višja, ko je številka pred črko, mehkejši je svinčnik – 1B, 2B, 3B, 4B... Pri tehniškem risanju je najbolj uporaben svinčnik s trdoto 2H, saj omogoča risanje tako svetle (ozke) kakor tudi temne (široke) črte z enostavnim pritiskanjem svinčnika na papir. V uporabi pa so tudi t.i. »tehniški svinčniki«, to so svinčniki z grafitnimi vložki. V šoli so najbolj razširjeni tehniški svinčniki s srednje trdimi (HB) grafitnimi vložki debeline 0,5 mm. Za potrebe tehniškega risanja so v uporabi še grafitni vložki debeline 0,3 mm in 0,7 mm, s katerimi lažje narišemo različne debeline črt.

Dovoljena je tudi uporaba radirke.

Tuširna peresa učenci sicer ne uporabljajo, vendar je tuš pri tehniškem risanju zelo pomemben. Uporablja se za risanje originalov in pri kopiranju so vedno vidne vse črte in oznake. Prevladuje uporaba črnega tuša. Barvne tuše uporabljamo le pri risanju na bel papir.

(18)

10

Poleg svinčnikov in peres potrebujemo še šestila, ki jih uporabljamo za risanje krogov, odmerjanje in prenašanje mer. Ravnila, trikotniki (45° in 60°), kotomer, krivuljnike in šablone. Risalne deske z ravnili uporabljajo npr. dijaki strokovnih šol, risalna miza z možnostjo prilagajanja risalne plošče pa je osnovna oprema za tehniško risanje vseh, ki se s tem poklicno ukvarjajo [1, 2, 4].

2.2.3 Črte

Črte pri tehniškem risanju se razlikujejo od črt umetniškega ustvarjanja. S predpisi dosežemo popolnoma jasno in nedvoumno prikazovanje posameznih črt. S tem izključimo kakršne koli nesporazume pri razumevanju in izdelavi risb [5]. Črte se razlikujejo po vrsti in širini. Če naštejemo le nekaj: polna debela / tanka, črtkana debela / tanka, črta pika debela / tanka, črtkana debela / tanka, prostoročna tanka, cik – cak tanka...

Kot prikazuje preglednica 2.1, vsako črto uporabljamo za točno določen namen.

(19)

11

Preglednica 2.1: Prikaz uporabe različnih oblik črt [5].

Ozn aka:

Oblika: Opis: Uporaba:

A debela, polna

  za vidne robove in obrise predmetov,

  za podčrtavanje pozicijskih številk,

  za označevanje konca navoja,

  za puščice, ki kažejo smer prereza ali pogleda;

B tanka, polna

  za šrafure,

  za označevanje globine navoja,

  za kotirne in pomožne kotirne črte,

  za diagonale, ki označujejo ravne ploskve,

  za zvrnjene prereze;

C tanka, prostoročna   za označevanje prekinitev in prelomov,

  šrafura za les;

D cik – cak črta

E črtkana, debela   za prikaz nevidnih robov na risbah večjega formata;

F črtkana, tanka   za prikaz nevidnih robov;

G tanka črta – pika –

črta   za srednice in simetrale,

  za srednice prerezov;

H

tanka črta – pika – črta, odebeljena na koncih in na mestih spremembe smeri

  za označevanje prereznih ravnin;

J debela črta – pika –

črta   za označevanje posebno obdelanih površin predmeta

K tanka črta – pika -

pika črta

  za označevanje alternativne lege premikajočih delov,

  za ponazoritev oblike predmeta pred preoblikovanjem,

  za težiščnice;

Učencem lahko predstavimo različne črte, po lastni presoji jim povemo, za kaj se katera uporablja. Pomembno je, da znajo uporabljati debelo polno črto- za vse vidne robove (A) in tanko polno- kot pomožno črto oziroma kotirno črto (B).

2.2.4 Oprema risbe

Vsaka risba ima okvir, ki omejuje prostor za risanje. Pri formatih A4 in A3 je okvir oddaljen od levega roba 20 mm, od vseh ostalih robov pa 5 mm. Pri večjih risbah je oddaljenost okvirja od vseh robov 5 mm. Okvir risbe rišemo z debelo polno črto [4].

V spodnjem desnem kotu, slika 2.5, narišemo okvirjen prostor, ki se imenuje glava risbe.

Glava vsebuje bistvene podatke, ki jih potrebujemo pri uporabi in prepoznavanju risbe:

ime risbe, številka risbe, ime podjetja ali šole, ime konstruktorja, merilo... [4].

(20)

12

Slika 2.5: Položaj glave risbe [4].

2.2.5 Tehniška pisava

Zadnja faza pri izdelavi tehniškega načrta je njegov opis. Vpisati moramo dimenzije, opombe in podatke, izpolniti glavo in kosovnico.

Tehniška risba zahteva tehniško pisavo. Ta je, tako kot pravila tehniškega risanja, standardizirana. V preteklosti je bil velik poudarek na tehniški pisavi, ki pa se je s spremembo pisal spremenil. V preteklosti so pisali z redis peresi, cevkami, grafos peresi vrste 0, drobne črke pa z damskimi preresi [2]. Slika 2.6 prikazuje pokončno (pod kotom 90° glede na vodoravnico) in poševno (nagnjena v desno pod kotom 75°glede na vodoravnico) pisavo. Oblika pisave je enostavna in skladna, hitro naučljiva. Vselej je potrebno paziti na čistost peres in tudi na čistost papirja. Velikost črk je odvisna od velikosti načrta, namena, pomena napisa, razpoložljivega prostora. Velikost črk je 6 mm, 8 mm in 10 mm za glavne napise, 4 mm, 5 mm in 6 mm za pomožne napise, za obstranske napise in kote pa so črke velike 2,5 mm do 5 mm. Tehniško pisavo najlažje vadimo, in pri zahtevnih oziroma pomembnih načrtih izvajamo, s pomočjo mreže, ki jo položimo pod papir, na katerega pišemo. Tako dosežemo največji učinek [1].

(21)

13

Slika 2.6: Tehnična pisava [5].

2.2.6 Kotiranje

Kotiranje je vpisovanje kot oziroma mer, ki določajo končno velikost izdelka. Risba mora vsebovati vse mere, ki morajo biti napisane vsaka le enkrat in sicer tako, da ni potrebno nobeno računanje, kot prikazuje slika 2.7. Kotiramo le vidne robove, nevidnih ni dovoljeno.

Kotirna črta leži vzporedno z robom v razdalji minimalno 10 mm in naslednja v razdalji 7 mm, slika 2.8, in jih, tako kot pomožne črte, rišemo s tanko polno črto B. Pomožne kotirne črte segajo 2 mm nad puščico oziroma kotirno črto. Puščice rišemo polne, v dolžini, ki je enaka višini kotirnih številk – večja od 3,5 mm. Kotirne številke pišemo na sredino kotirne črte, s tehniško pisavo. Številke morajo biti obrnjene tako, da jih beremo od spodnje ali desne strani risbe [5].

Slika 2.7: (a) Nepravilno in (b) pravilno kotiranje stopnic [4].

(22)

14

Slika 2.8: Kotirne in pomožne kotirne črte [4].

2.3 Pravilna drža pisala in risanje črt

Za pisanje in risanje je pomembna grafomotorična spretnosti, h kateri štejemo: kontrolo roke (stoja, dinamično sedenje), fine motorične spretnosti (koordinacija roka-roka, roka- oko), dober položaj telesa, prepoznavanje predmetov, oblike, materiala, velikosti, teže, disociacija, ohranjena površinska senzorika in dotik, bilateralna soročnost, srednja orientacija, prehod preko sredinjske črte, zavedanje telesa, vidno planiranje, zaznavanje dvo- in tri-dimenzionalnih oblik, prepoznavanje prstov, spomin, organizacija, interpretacija in izkušnje. Za izvedbo grafomotorike mora imeti človek normalen mišični tonus, dobro ravnotežje in senzorično integracijo [40].

Ravno črto lahko narišemo z roko, brez uporabe ravnila. Ta trditev je za mnoge začetnike, ki se lotijo skiciranja, skoraj nepojmljiva. V začetku namesto ravnih črt rišemo valovite ali ukrivljene črte, z vajami pa lahko dosežemo, da ravne črte, dele kroga, krog, mrežo ali pa enake daljice skiciramo zelo natančno. V procesu pridobivanja spretnosti skiciranja, moramo upoštevati tudi anatomske omejitve (drža svinčnika, gibljivost ramenskega, komolčnega in podlaktnega sklepa) [1].

2.3.1 Drža svinčnika

Pri skiciranju je najprej potrebno zagotoviti pravilno držanje svinčnika. Sled zapisa kaže natančnost oziroma usposobljenost za natančno prikazovanje tistega, ki je skico izdelal.

Pri tem je pomembno, da vemo, kaj je potrebno, da natančnost dosežemo. Ko položimo roko na papir, posredno dušimo morebitne majhne sprostitve mišic in z rahlo napetostjo mišic preprečimo nenadne mišične relaksacije. Dlan roke mora biti pri skiciranju čista in nezamaščena. Na papir je naslonjena z čim večjo površino; mezinec in rob dlani v

(23)

15

njegovem podaljšku morata ležati na papirju, slika 2.9. Vsi ostali prsti, razen palca, ki v delu objema svinčnik, so naslonjeni na mezinec [1].

Slika 2.9: Suha in čista pest mora biti z veliko površino položena na papir [1].

Svinčnik držimo med palcem, kazalcem in sredincem, pri čemer sta palec in kazalec rahlo ukrivljena. Konica svinčnika sega 40 do 60 mm od konic prstov, ostali del svinčnika leži na zgornjem robu dlani. S tako dolgo razdaljo med konico svinčnika in dlanjo lahko ustvarimo enakomeren in majhen pritisk. Tako dobimo tanke, sive črte. Na sliki 2.10 je narisan položaj dlani, ki omogoča nemoten pregled že narisanih črt. Takšno držanje svinčnika nekateri ne uporabljajo, saj jim to onemogoča anatomija roke, dlani [1].

Slika 2.10: Prijem svinčnika, ki omogoča nemoten pogled na papir [1].

Pri risanju uporabljamo tudi debele, črne črte. Svinčnik držimo pokončno, 20 mm do 35 mm od konice, pri čemer vrh svinčnika leži na prvem členku nad dlanjo, slika 2.11. Roka mora ležati umirjeno, vendar trdno. Ker bi z gibanjem dlani po že zarisanih črtah skico zmazali, gibanje svinčnika omejimo na premikanje le preko prstov. Zato daljšo črto naredimo tako, da jo sestavimo iz večjega števila krajših črt [1].

(24)

16

Slika 2.11: Prijem svinčnika za risanje črnih črt [1].

2.3.2 Drža telesa

Za pravilno izvajanje grafičnih potez, moramo pravilno držati pisalo in sedeti. Sedeti moramo pokonci in vzravnano, stopala imamo na tleh. Višina stola ne sme biti ne prenizka ne previsoka. Kolena so upognjena pod pravim kotom. Višina mize mora biti primerna naši višini in sicer moramo imeti podlaht položeno na mizo. Pri prenizki mizi se preveč usločimo, pri previsoki mizi pa preveč utrujamo ramenski obroč, kar povzroča preveliko napetost v mišicah in posledično utrujenost v mišicah roke. Drža naj bo vzravnana. Rameni morata biti spuščeni (ne dvignjeni), remenski obroč mora biti širok, da nam omogoča kvalitetno vodenje roke po pisalni površini. Ne smemo upogibati hrbtenice. Razdalja med očmi in pisalno mizo naj bi bila med 25 cm in 35 cm. Če je razdalja manjša, smo preveč sključen nad mizo (pišemo z nosom). Stol je odmaknjen nekaj centimetrov od roba mize. Lahko se naslonimo na naslonjalo stola. Svetloba mora padati na pisalno površino in sicer pri desničarjih z leve strani, pri levičarjih pa z desne.

Ko pišemo, se naša roka giblje v komolcu in v ramenu. Zapestje pa takrat miruje in je v nevtralnem položaju. Vzporedno z robom mize naj bo pisalna površina (list oziroma zvezek). Levičarji lahko list rahlo obrnejo v desno. Ko je levi rob lista postavljen malo više, lahko levična oseba vidi, kar piše. Osebe, ki pišejo z desno roko, so desničarji. Vsi desničarji pišejo na način, da roko odmikajo od telesa, levičarji pa jo pomikajo k telesu [1].

2.3.3 Skiciranje črt

Za dobro prostoročno risanje je potrebno precej vaje. Pri skicah običajno uporabljamo polne (debele ali tanke) ravne in ukrivljene črte.

(25)

17

Polne ravne črte so lahko debele ali tanke, razvrstimo jih v vodoravne, navpične in poševne. Vodoravne črte desničarji vlečejo od leve proti desni, levičarji pa od desne proti levi.

Pri risanju ravnih črt se nam pogosto zgodi, da narišemo ukrivljeno črto ali lok, kar je posledica trde roke (laket je nepremična), morali pa bi premikali celo roko. To je pomembno pri skiciranju dolgih vodoravnih ali navpičnih črt. Roko, s katero rišemo, vedno vlečemo v smeri proti telesu, saj je vlečenje (mehansko) vedno stabilnejše od porivanja. Za začetek narišemo premico, ki je usmerjena od začetka naše glave v smeri proti nosu, slika 2.12, se pravi, da nos predstavlja našo središčnico vida. Pri risanju se obrača samo nadlaket, podlaket in dlan ostaneta nepremični. Če roko zasukamo, dobimo poševne črte [1].

Slika 2.12: (a) Nepravilno in (b) pravilno premikanje roke pri risanju dolgih premic [1].

Pri risanju ravnih črt, bodisi vodoravnih ali navpičnih, si lahko dobro pomagamo z mazincem kot oporo, ki drsi ob vodilu, se pravi ob robu risalne deske. Svinčnik držimo 40 mm od konice, mazinec položimo na zunanji del risalne deske (ali risalnega bloka) in vlečemo od zgornjega roba lista navzdol, proti sebi, pri čemer imamo pogled usmerjen proti končni točki. Na takšen način lahko rišemo tudi vzporednice, saj tako lažje vzdržujemo enako razdaljo med črtami, kot prikazuje slika 2.13. Vodoravne črte lahko rišemo enako, da mazinec drsi ob vodoravnem robu, lahko pa enostavneje list papirja zasukamo za 90^o in vodoravne črte rišemo kot navpične [1].

(26)

18

Slika 2.13: Prostoročno skiciranje dolgih črt [1].

Poševne črte oziroma črte narisane pod kotom, desničarji praviloma skicirajo od leve spodnje strani proti desni zgornji. Bolj zahtevno je vlečenje črt od leve zgornje strani proti spodnjemu desnemu kotu. Lahko si pomagamo tudi tako, da list papirja zasučemo v lego, ki je za nas najprimernejša. V tem primeru rišemo črte kot navpičnice in jih vlečemo proti nosu, kot prikazuje slika 2.14 [1].

Slika 2.14: Prostoročno skiciranje poševnih črt [1].

Ukrivljene črte so krožnice, loki ali nepravilne krivulje. Krožnice skiciramo natančneje tako, da najprej narišemo srednjice (križ), na katerih nato označimo polmere, slika 2.15.

Oznake za polmere nam oblikujejo okvir, znotraj katerega lahko skiciramo krožnico.

Načini oziroma vrstni red povezovanja točk polmerov so si med avtorji strokovnik knjig različni. Nekateri predlagajo začetek skiciranje krožnice v zgornjem levem delu – vlečenje svinčnika v nasprotni smeri urinega kazalca, za tem pa skiciranje še desne spodnje strani krožnice – vlečenje svinčnika v smeri urinega kazalca [1]. V literaturi najdemo tudi drugačen način. Polmere, ki ležijo na srednjici, s tanko črto podaljšamo na vsako stran. Ko to storimo pri vseh štirih polmerih, jasneje vidimo krožnico. Z močnejšo črto prevlečemo tanko črto in med seboj povežemo dele krožnice [4]. Oba načina sta

(27)

19

primerna za risanje manjših krožnic (pod 50 mm), za risanje večjih krožnic (nad 50 mm), pa je potrebno narisati še en par srednjic, ki so na prvotni srednjici zasukani za 45^o, slika 2.16. Na vseh srednjicah prav tako označimo polmere, ki jih med seboj povežemo [1].

Slika 2.15: Postopek risanja kroga [4].

Slika 2.16: Skiciranje krožnic in krožneg loka [1].

Pri risanju krožnic in krožnega loka moramo biti pozorni na položaj dlani glede na središče zaokrožitve. Središče krožnice mora biti pod našo dlanjo ali pod prsti, slika 2.17, nikakor pa ne sme biti krožnica ločilna meja med središčem in dlanjo [1].

Slika 2.17: (a) Pravilno in (b) nepravilno držanje pesti pri risanju krožnice [1].

(28)

20

(29)

21

3 RISANJE V OSNOVNI ŠOLI

Elemente tehniškega risanja, ki je temelj za ustvarjalno tehniško izražanje, učenci pridobivajo pri različnih učnih predmetih. Pri pregledovanju in primerjanju posameznih učnih predmetov v osnovni šoli lahko potegnemo nekatere povezave, ki so pomembne za in pri nastajanju tehniške skice.

Tehniško risanje je, tako kot druge vrste risanja, veščina, ki jo učenci usvajajo postopoma in zahteva od njih veliko mero natančnosti in pozornosti. Glede na razvojne sposobnosti učencev se tehniško risanje podaja postopoma, učitelju pa je vodilo učni načrt, učbeniki, delovni zvezki in ostala gradiva pa so sredstvo za podajanje novega znanja.

V nadaljevanju bomo pregledali v kolikšni meri in v katerih oblikah se tehniško risanje pojavlja v učnem načrtu pri spoznavanju okolja ter naravoslovju in tehniki, kasneje pa si bomo ogledali še cilje likovne vzgoje in matematike, ki so učitelju v pomoč pri učenju risanja tehniške slike.

3.1 Tehniška skica v učnem načrtu

Učni načrt je učiteljev temeljni dokument, ki določa vsebino in obseg učne snovi, ki jo morajo učenci usvojiti pri posameznem učnem predmetu in razredu. Tehnika in tehnologija je v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju integrirana v dva predmeta: spoznavanje okolja [13] v 1., 2. in 3. razredu ter naravoslovje in tehniko [14]

v 4. in 5. razredu.

Pri pregledovanju učnih načrtov predmetov spoznavanje okolja ter naravoslovje in tehnika, smo se osredotočili na povzemanje pojmov, ki se navezujejo na področje tehniškega risanja. Izpisali smo cilje, ki neposredno zahtevajo stik s tehniško sliko, bodisi da jo učenci berejo ali ji sledijo pri izdelovanju tehniških predmetov, bodisi jo sami rišejo.

Izpisane cilje in vsebine, ki se navezujejo na tehniško sliko smo po predmetih in razredih priložili diplomskemu delu – priloga 8.1 in priloga 8.2.

(30)

22 3.1.1 Spoznavanje okolja

Učni načrt spoznavanja okolja je nekoliko odmaknjen od tehniškega področja. V prvih dveh razredih ne najdemo nobenega cilja, ki bi se neposredno navezoval na področje tehniške slike, priloga 8.1. Učni načrt sicer podaja vrsto predmetov, ki naj bi jih učenci izdelali pri spoznavanju okolja, vendar ni natančno podano, kako naj bi učenci prišli do končnega izdelka. Učenci v prvih dveh razredih so motorično bistveno bolj razviti kot v predšolskem obdobju, spretnejši so pri razstavljanju in sestavljanju tehniških predmetov.

Učiteljeva prisotnost pri vodenju dejavnosti je v tem obdobju bistvena, saj sam določa smernice, na kakšen način bodo učenci prišli do končnega izdelka. Nekateri učitelji se odločijo za preprosto skico, ki ne vsebuje elementov kotiranja in s tem povezanih dolžinskih enot, drugi podajajo ustna navodila postopoma, za vsak korak izdelave posebej. Za učenčevo tehniško inovativnost je bolje, da se srečajo s preprosto tehniško sliko.

Učni cilji v tretjem razredu pri spoznavanju okolja že vključujejo cilje vezane na tehniško sliko, saj morajo učenci znati slediti načrtu ali shemi delovnega postopka, priloga 8.1.

Učenci v tem obdobju želijo izdelovati uporabne izdelke, sami kreirati in iskati rešitve za izdelovanje novih predmetov. Ker so fizično spretnejši, bolj samostojni in ker so miselno napredovali, imajo večjo motivacijo za problemski pristop k učenju. Vpeljava tehniške slike za potrebe tehniškega ustvarjanja je v tretjem razredu potrebna, saj se s tem učenci že učijo, kako prikazati predmet, ki je plod njihove tehniške inovativnosti.

3.1.2 Naravoslovje in tehnika

Predmet naravoslovje in tehnika namenja od skupnega števila učnih ur eno tretjino ur tehniki. Število učnih ciljev, ki so povezani s tehniškim področjem, je v sorazmerju z naravoslovnimi cilji malo, vendar ne najdemo veliko ciljev, ki se navezujejo na tehniško sliko, priloga 8.2. Cilji, ki so navedeni v učnem načrtu natančno določajo, na kakšen način se učenci srečajo s tehniško sliko (jo berejo, rišejo, načrtujejo). Učenci so v četrtem in petem razredu že sposobni reševanja težjih problemov, saj lahko v mislih obdržijo dve spremenljivki, v petem razredu pa se že kaže zmožnost mišljena zunaj konkretne stvarnosti. Zato je v učnih ciljih zajeto tudi samostojno učenčevo načrtovanje in risanje skic.

(31)

23

V pregledici 3.1 smo zajeli učne cilje, ki v posameznem razredu določajo, na kakšen način oziroma kako učenci pridobivajo in uporabljajo znanje branja in risanjaje tehniške skice na razrednji stopnji pri učnih predmetih spoznavanje okolja in naravoslovje in tehnika.

Cilji, ki jih morajo učenci doseči na področju tehniškega risanja se med razredi razlikujejo. Uporaba besede skica je v vseh razredih, kjer je omenjena, dosledno uporabljena, vendar ni določena v kateri obliki jo učenci spoznajo: osnutek, risba ali skica.

Preglednica 3.1: Učni cilji, ki določajo načine uvajanja tehniške skice za učence od 1. do 5. razreda.

Razred Berejo načrt/

shemo

Berejo

skico Rišejo

načrt Rišejo skico

1.

2.

3. 

4.   

5.  

Kot je zapisano v prejšnjem poglavju, je osnovni element risanja, tudi tehniškega, črta.

Učenci se risanja črte učijo pri različnih predmetih, tudi pod različnimi cilji. Pri likovni vzgoji črto spoznajo za namene likovnega izražanja, pri matematiki kot osnovo in del različnih likov in teles. Pri naravoslovnih predmetih črte kot take učenci ne spoznajo, temveč je le-ta del celote, tudi tehniške skice.

3.1.3 Umetniško risanje in likovna vzgoja

Umetnost je dejavost, katere namen je ustvarjanje in oblikovanje estetske vrednosti, ena od oblik umetnosti je likovna umetnost [7]. Razdelimo jo na več področij: risanje, slikanje, grafika, kiparstvo in oblikovanje prostora. Risanje je likovna tehnika, pri kateri se upodablja z enobarvnimi črtami, pri čemer so izrazna sredstva črta, pika, oblika, svetlo- temni odnos in površina [8]. Temelj risanja je risba.

V učnem načrtu za likovno vzgojo [9] je zapisano, da je predmet splošno koristen, saj so razvite prostorske predstave in sposobnost vizualizacije pomembne za mnoga predmetna področja. Njena temeljna naloga je, da razvija učenčeve likovne zmožnosti, pri čemer ta

(32)

24

izhaja iz razumevanja vizualnega prostora in se izraža v aktivnem preoblikovanju v likovni prostor. Pri likovni vzgoji sta temelja odkrivanje in spodbujanje učencev k ustvarjalnosti, inovativnosti, likovni občutljivosti, sposobnosti opazovanja in presojanja, zmožnosti vrednotenja likovne in vizualne kulture.

Kot smo že predhodno omenili, je tudi učni načrt za likovno vzgojo razdeljen na več področij: risanje, slikanje, grafika, kiparstvo in arhitektura. Največ vzporednic s tehniškim risanjem lahko potegnemo s področjem risanja, saj učenci na tem mestu pridobijo največ znanja o pojmih, kot so pika in črta (ravna, ukrivljena, lomljena...), ki sta temeljna elementa pri katerem koli risanju [9]. V Prilogi 8.3 smo zajeli cilje in pojme pri likovni vzgoji, ki so pomembni tudi na področju tehniške skice.

Likovno risanje in tehniško risanje imata kar nekaj skupnih značilnosti, hkrati pa se močno razlikujeta, kar je predstavljeno v preglednici 3.2.

Preglednica 3.2: Podobnosti in razlike med likovnim in tehniškim ustvarjanjem.

Likovno risanje Tehniško risanje

Osnovni elementi izražanja Pika, črta Pika, črta

Pripomočki Barvni svinčniki, svinčnik,

voščenke, flomastri, radirka Svinčniki različnih trdot, radirka, ravnila, šestilo

Materiali Papirji različnih barv in

gramatur, format ni določen, umetne mase

Bel papir, predpisani formati in gramature

Pravila risanja Individualno likovno izražanje Mednarodno sprejeti standardi

3.1.4 Matematika

Matematika je, kot je zapisano v učnem načrtu za osnovne šole, eden temeljnih predmetov. Njene naloge so izobraževalno-informativne, funkcionalno-formativne in vzgojne. Pomembna je kot podpora naravoslovno-tehniškim in družboslovno- humanističnim znanostim, zato je prisotna v večini področij človeškega življenja in ustvarjanja. Matematika ni več zgolj rutinsko obvladovanje računskih postopkov, čedalje pomembneje je razumevanje, medpredmetno povezovanje in uporaba matematičnega znanja ter možnost reševanja problemov [10].

(33)

25

Predmet matematika je razdeljena na več tem: geometrija in merjenje, aritmetika in algebra ter druge vsebine (logika). Za potrebe tehničnega risanja je za nas pomembno predvsem področje geometrije in merjenja. V prilogi 8.4 smo zajeli učne cilje, ki se posredno ali neposredno navezujejo na področje tehniškega risanja in tehniške skice.

Učenci z znanjem, ki ga pridobijo pri matematiki, uspešno rešujejo problematiko reševanja oziroma upodabljanja tehniške skice.

3.2 Gradiva

Učenci znanje pridobivajo preko različnih virov. Večina učnih predmetov v osnovni šoli ima za podajanje novih znanj na voljo učbenike in delovne zvezke. Ta literatura je za učence temeljna. Pri likovni vzgoji učenci novo znanje pokažejo na izdelkih (risbah, slikah...).

Nekatere založbe poleg učbenikov in delovnih zvezkov nudijo tudi možnost nakupa gradiv, ki vsebujejo vse potrebne materiale in navodila za izdelavo izdelkov, ki so vezani na pouk spoznavanja okolja ter naravoslovja in tehnike. Učiteljem so takšna gradiva lahko v veliko pomoč, saj jim ni potrebno iskati vedno novih idej in tudi nakup materiala ni potreben, ker je ves potreben material zbran v posebni škatli in pripravljen tako, da je učencem lažje, če katerega postopka pri obdelovanju materijalov še ne obvladajo (npr.

žaganje lesenih letvic). Kar je prednost, je lahko hkrati tudi slabost. Učitelj ne razvija svojih idej, je ukalupljen in vezan na dana gradiva. Hkrati pa tudi starši pričakujejo, da bo otrok v šoli porabil vsa gradiva, ki so mu jih kupili. Končna odločitev je na strani učitelja, ki se odloči, ali bo s takimi gradivi delal ali se bo znašel kako drugače [11, 12].

3.3 Pregled učbenikov in delovnih zvezkov

Učencem je na različne načine podana ista učna snov, katere cilj je neposredna ali posredna pridobitev znanja o tehniškem risanju. Terminologija, ki se uporablja pri tehnišnem risanju, se v učnem načrtu in učnih gradivih uporablja v nekoliko spremenjenem pomenu. Največkrat besed osnutek, skica ali risba niti ne zasledimo, saj so enostavno izpuščene ali pa so navodila pri nalogah napisana tako, da teh besed ne potrebujejo. Za razvoj učenčeve tehniške inovativnosti je potrebno, da postopoma usvaja znanja o tehniškem risanju in poimenovanju različnih tehniških slik. Poleg poznavanja

(34)

26

tehniške slike je pomembno tudi znanje branja tehniške dokumentacije oziroma načrta, saj učenci le tako lahko izdelajo željen izdelek.

Pregledali smo veliko različnih gradiv; za prvo vzgojno-izobraževalno obdobje učbenike in delovne zvezke oziroma delovne učbenike [15 – 28], za 4. in 5. razred pa smo si pregledali učbeniške komplete, tj, učbenik in delovni zvezek [29 -38]. V nadaljevanju bomo podali pregled uporabe različnih stopenj tehniške slike v učnih gradivih.

3.3.1 Prikaz različnih stopenj tehniške slike v učnih gradivih

Pri pregledovanju potrjenih učbeniških gradiv smo zasledili več pomanjkljivosti pri pravilni uporabi stopenj tehniških slik, zato smo si za lažjo predstavitev podatkov določili svoje termine:

 Osnutek = osnovna skica – črno-bela skica izdelka ali faz izdelovanja.

 Risba - risba gradiva, ki vsebuje elemente kotiranja.

 Ilustracija – barvna risba gradiva, faze izdelovanja ali končnega izdelka .

 Fotografija – črno-bela ali barvna fotografija gradiva, faz izdelovanja ali končnega izdelka.

V spodnjih tabelah je prikazana uporaba različnih stopenj tehniških skic. Kljub temu, da tehniško skico označujemo kot skico, ki je narisana prostoročno, je v veliki večini potrjenih učbeniških gradivih moč zaslediti uporabo fotografije (končnega izdelka ali stopenj izdelave) namesto skice. Zaradi pogostega pojavljanja v učnih gradivih, smo za primerjavo v preglednice uvrstili tudi fotografijo.

Preglednica 3.3: Pregled prikazovanja tehniške slike v učbeniških gradivih v 1. razredu.

Vir Osnutek Risba Ilustracija Fotografija

Učbenik (UČ)

UČ [15]

UČ [16]  

Delovni zvezek

(DZ)

DZ [17]   

Delovni učbenik

(DU)

DU [18]  

(35)

27

Učbenik (UČ)

UČ [19]  

UČ [21] 

Delovni zvezek

(DZ)

DZ [20] 

DZ [22] 

Delovni učbenik

(DU)

DU [23]   

Učbenik (UČ)

UČ [24]  

UČ [26]  

Delovni zvezek

(DZ)

DZ [25]   

DZ [27] 

Delovni učbenik

(DU)

DU [28]  

Učbenik (UČ)

UČ [29]

UČ [31] 

Delovni zvezek

(DZ)

DZ [30]  

DZ [32] 

(36)

28

Preglednica 3.7: Pregled prikazovanja tehniške slike v učbeniških gradivih v 5. azredu.

Učbenik (UČ)

UČ [33]  

UČ [35]

UČ [37] 

Delovni zvezek

(DZ)

DZ [34] 

DZ [36] 

DZ [38] 

Pri pregledovanju učbeniških gradiv smo ugotovili, da se tehniška slika pojavlja zelo poredko. V 1. razredu, preglednica 3.3, in 2. razredu, preglednica 3.4, se najpogosteje pojavljata osnutek in fotografija. V 3. razredu, preglednica 3.5, pa se prvič pojavi tudi slika. Tudi v 4. in 5. razredu osnovne šole, ko so cilji pri predmetu naravoslovje in tehnika že usmerjeni k branju in risanju tehniške slike, se pogosto pojavlja tudi risba, preglednica 3.5 in preglednica 3.6.

3.3.2 Načini podajanja navodil za izdelavo tehniških izdelkov

Načini podajanja navodil za izdelavo so si med učnimi gradivi različni. Lahko so posamezne faze oziroma stopnje izdelovanja besedno obrazložene, lahko so podane v obliki sheme, posamezne faze so ilustrirane ali fotografirane, ali pa učenci dobijo le sliko oziroma fotografijo končnega izdelka.

Za izdelovanje predmetov so v okviru tehniške dokumentacije na voljo različne vrste tehniških risb in skic. Pri pregledovanju učnih gradiv smo zasledili, da se načini prikazovanja postopkov izdelave zelo različni, tako med učnimi gradivi kot med razredi.

Za lažjo razvrstitev načinov podajanja navodil za izdelavo predmetov smo določili kriterije, ki so prikazani v preglednicah, in sicer:

 učenci dobija skico končnega izdelka,

 učenci dobijo ilustracijo končnega izdelka,

 učenci dobijo fotografijo končnega izdelka,

 tehnologija izdelave je učencem prikazana z ilustracijami,

(37)

29

 tehnologija izdelave je učencem prikazana s fotografijami,

 tehnologija izdelave je učencem podava v obliki tekstovnih navodil izdelave in

 navodila za izdelavo so predstavljena shematsko.

Shematsko navodila so navodila, ki vsebujejo tako besedno kot tudi ilustartorske dele.

Posamezne stopnje izdelave so med seboj povezane s puščicami, akterim učenec lahko sledi.

Preglednica 3.8: Načini podajanja navodil za izdelovanje tehniških izdelkov v 1. razredu.

Vir Izdelek Tehnologija

izdelave Shematski prikaz postopka Slika Ilustracija Fotografija Ilustracija Fotografija Tekstovna

navodila

Učbenik (UČ)

UČ [15] 

UČ [16] 

Delovni zvezek

(DZ)

DZ [17]  

Delovni

učbenik (DU)

DU [18]   

navodila

Učbenik (UČ)

UČ [19] 

UČ [21]  

Delovni zvezek

(DZ)

DZ [20]  

DZ [22]  

Delovni

učbenik (DU)

DU [23]  

(38)

30

navodila

Učbenik (UČ)

UČ [24]  

UČ [26]   

Delovni zvezek

(DZ)

DZ [25]    

DZ [27]   

Delovni

učbenik (DU)

DU [28]     

navodila

Učbenik (UČ)

UČ [29] 

UČ [31]  

Delovni

zvezek (DZ)

DZ [30]    

DZ [32]  

(39)

31

navodila

Učbenik (UČ)

UČ [33]  

UČ [35]

UČ [37]   

Delovni

zvezek (DZ)

DZ [34]   

DZ [36]   

DZ [38] 

Pri ponazoritvi s preglednicami lahko jasno vidimo, v kolikšni meri se pojavlja slika, kot temeljni element tehniške dokumentacije. V prvih dveh razredih, preglednici 3.8 in 3.9, branje oziroma sledenje tehniške slike ni podano v učnem načrtu in učenci se najpogosteje srečajo z ilustracijo in fotografijo. V 3. razredu, preglednica 3.10, se praviloma izmenjujejo fotografije, ilustracije in tekstovna mavodila. V 4. razredu, preglednica 3.11, in 5. razredu, preglednica 3.12, se ilustracija umakne iz učbenikov, pojavljati se začnejo slike in shematski prikazi postopkov. Učenci pretežno dobijo navodila za izdelavo v obliki tekstovnih navodil, kljub temu, da učni načrt predvideva »branje« tehniške slike.

3.4 Razvojne stopnje

Za uspešno in učinkovito poučevanje je najpomembneje učiteljevo poznavanje razvojnega obdobja učencev in prepletanja učenja in razvoja v določenem obdobju.

Učitelj pri načrtovanju vzgojno-izobraževalnega dela izhaja iz učega načta, pri čemer mora vsebine prilagoditi razvojni stopnji otrok, ne sme pa zanemariti njihovih sposobnosti in izkušenj [2].

3.4.1 Intelektualni razvoj otroka

Različne vede preučujejo intelektualne spremembe v različnih obdobjih človekovega življenja. Nekatere značilnosti lahko močno vplivajo tudi na pouk tehnike in tehnologije.

(40)

32

J. Piaget [39] je otrokov spoznavni razvoj razdelil na 4 glavne stopenje oziroma obdobija, preglednica 3.13.

Preglednica 3.13: Razvojne stopnje po Piagetu [39]

Leta Stopnja Značilnosti

0 – 2 2 - 7 7 – 11 11 – 15

Senzomotorična Predoperacionalna Konkretnih operacij Formalnih operacij

Čutno in gibalno odkrivanje Predstavno in logično mišljenje Konkretno-logično mišljenje Logično mišljenje brez omejitev

Prva se nanaša na začetek otrokovega življenja (0-2 leti), ko otrok spoznava svet le preko zunanjih čutil, za učitelje pa so pomembne zadnje tri stopnje, ki jih podrobneje predstavljamo:

I. Predoperacionalna stopnja

Otrokovo mišljenje ni več povezano samo z zunanjo dejavnostjo, ampak je že ponotranjeno. Prav to pa je pomembno za razvoj inteligentnosti. Razvoj govora je hiter, prav tako se poveča koordinacija gibanja.

 Otrok v tem obdobju pridobiva tehnične izkušnje, logično-matematične predstave, spretnosti in delovne navade.

 Prepozna in posnema tehnične stvari, razstavlje in sestavlja tehnične predmete ter odkriva osnovne tehnične funkcije (vloga osi pri kolesu).

 Konstruira in gradi s sestavljankami.

 Spoznava in uporablja različna gradiva za oblikovanje predmetov.

 V začetku obdobja orodja uporablja nenamensko (zabijanje žebljev v les), nato načrtno uporablja orodje, da doseže nek cilj (spajanje dveh kosov lesa z žeblji).

 Poveča se sposobnost komunikacije, razvijajo se socialne spretnosti, ob igri spoznava maralna načela, aktivno se odloča za vrednoste.

II. Stopnja konkrtenih operacij

Otroci so sposobni logičnega mišljenja v odnosu do fizičnih predmetov, nastajajo kakovostne spremembe v mišljenju v smislu predstav, simbolov in pojmov. Koordinacija gibanja je še bolj razvita.

 Sposobni so v mislih obdržati dve spremenljivki in ju uporabljati pri razporejanju.

(41)

33

 Razvijajo se sposobnosti za tehnično produktivnost in reproduktivnost. Izdelki morajo delovati in biti uporabni.

 Otroci imajo večjo motivacijo za problemski pristop k učenju, kreiranju in preizkušanju novih rešitev in zaupanje v lastne sposobnosti.

III. Stopnja formalnih operacij

V tem obdobju se kaže zmožnost mišljenja zunaj konktetne stvarnosti, razmišlja tudi o odnosih med odnosi. Popolnoma je zmožen razumeti in upoštevati miselne abstrakcije v matematiki ali uporabljati metafore v literaturi.

Kljub nekaterim kritikam je Piagetova konstruktivistična teorija kognitivnega razvoja podlaga za nove pristope v poučevanju in učenju naravoslovja in tehnike.

Za otrokov intelektualni razvoj so pomembne izkušnje, ki jih pridobiva v interakciji s starši, vrstniki in učitelji. Več izkušenj in spretnosti ima, bolj se razvija njegovo razumevanje. Že Piaget je ugotovil, da znanje ni posnetek realnosti. Če si predmet samo ogledamo, ga še ne poznamo, saj je za poznavanje potebno predmet predelati in razumeti ta proces transformacije. Ko poznamo delovanje in zgradbo predmeta, potem ga lahko tudi razumemo. Zato mora biti pouk tehnike in tehnologije skrbno načrtovan, da omogoča razvoj otrokovih osebnih lastnosti: natančnost, vztrajnost, potrpežljivost, doživlanje lepega, ustvarjanje novih oblik in delovnih tehnik. Učenci se med poukom urijo v komunikacijskih spretnostih, medsebojem sodelovanju; izdelujejo izdelke, pri čemer se kaže njihova individualnost, spretnost reševanja problemov. Pri spoznavanju gradiva uporabljajo vsa čutila (vid, vonj, tip).

Učenci pri pouku tehnike in tehnologije razvijajo različne sposobnosti [2], ki jih razdelimo v tri skupine:

1. Gibalne oziroma motorične (psihomotorične) sposobnosti

Sem štejemo ročne spretnosti, spretnosti prstov, rok in celega telesa. Vse psihomotorične spretnosti dejavnosti se sestavljene iz hitrosti, natančnosti in usklajenosti gibov.

2. Čutno zaznavne oziroma senzorne (perceptivne) sposobnosti