PRIJAVA NASILJA V DRUŽINI – ALI JE RES TAKO ENOSTAVNO?

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

MANCA TROŠT

PRIJAVA NASILJA V DRUŽINI – ALI JE RES TAKO ENOSTAVNO?

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

SOCIALNA PEDAGOGIKA

MANCA TROŠT

Mentorica: dr. NATAŠA ZRIM MARTINJAK

PRIJAVA NASILJA V DRUŽINI – ALI JE RES TAKO ENOSTAVNO?

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2016

III

ZAHVALE

Zahvaljujem se mentorici dr. Nataši Zrim Martinjak za njene spodbude, korektnost in strokovne nasvete v času pisanja diplomske naloge.

Hvala vsem trem intervjuvankam, ki so bile pripravljene z menoj deliti svoje osebne zgodbe ter tako obogatiti diplomsko nalogo in doprinesti nove uvide k problematiki

prijave nasilja v družini.

Posebna zahvala gre moji družini, ki mi je vsa leta študija stala ob strani, me spodbujala, podpirala in verjela vame.

Zahvaliti pa se želim tudi svojim sošolkam Maruški, Juliji in Mariji za vse spodbude, pomoč in nasvete ter prijateljicam Urški, Veroniki, Sandri in Urški, ki so mi stale ob

strani in na poseben način obogatile moja študentska leta.

Iskrena hvala vsem!

Manca

V

POVZETEK

Diplomsko delo se ukvarja s problematiko prijave nasilja v družini s strani tretjih oseb.

Kot se je izkazalo med raziskovanjem in pisanjem diplomske naloge, gre za precej neraziskano področje. Mnogi avtorji (Dobnikar, Filipčič, Felson, Zaviršek in nekateri drugi), ki so predstavljeni tudi v nadaljevanju, se namreč ukvarjajo predvsem z razlogi, ki jih navajajo žrtve in pomembno vplivajo na to, da le-te ostajajo v nasilnem odnosu in ne prijavijo nasilja v družini. Manj pa je zapisanega o tretjih osebah, ki vedo za nasilje v družini in ga ne prijavijo, ter o njihovih razlogih za takšno ravnanje.

Teoretični del te diplomske naloge v začetku obravnava družino kot skupnost, ki jo zaznamuje na eni strani varnost, na drugi pa nevarnost, kar odražajo tudi statistični podatki o nasilju v družini. Glede na pojavnost nasilja v družini pa naloga spregovori tudi o družbenosti tega problema. Ker je nasilje v družini seveda prisotno tudi v slovenskem prostoru, je posebno poglavje namenjeno prav pregledu stanja nasilja v družini pri nas, v nadaljevanju pa slovenski zakonodaji, ki se ukvarja z nasiljem v družini. Za konec so predstavljeni še različni odzivi na nasilje v družini, predvsem s strani žrtev nasilja in pa tudi tretjih oseb, ki vedo za nasilje v družini, pa ga ne prijavijo.

V procesu raziskovanja sem spoznala, da so tretje osebe, ki vedo za nasilje v družini in molčijo, ter njihovi razlogi za molk precej zapostavljeni. Prav zaradi tega želi empirični del naloge odgovoriti na vprašanje, ki ga izpostavlja že sam naslov: ali je prijava nasilja v družini res tako enostavna stvar. Odgovor je mogoče najti v treh različnih intervjujih, prav skoznje pa se odraža širina tega problema. Povabilu za sodelovanje so se namreč odzvale tri osebe, ki so se znašle ali pa še vedno nastopajo v različnih »vlogah«, ko govorimo o nasilju v družini: tretja oseba, ki je prijavila nasilje v družini, tretja oseba, ki ve za nasilje v družini, pa ga ne prijavi, in žrtev nasilja v družini, ki nasilja ne prijavi.

Razloge za molk, ki jih navajajo, so zelo različni, nekateri so skupni vsem, drugi so značilni le za eno od njih. Celostno gledano je vsem trem skupen enak odgovor na vprašanje, ki ga izpostavlja diplomska naloga, hkrati pa je to tudi ključna ugotovitev:

prijava nasilja v družini ni enostavna stvar.

Ključne besede: nasilje v družini, tretje osebe, prijava nasilja v družini, razlogi za neprijavo nasilja v družini, zakonska določila glede prijave nasilja v družini

VI

ABSTRACT:

The thesis deals with the issues of reporting domestic violence by third parties. As it turned out during the research and writing the thesis, it is a considerably uncharted field.

Many authors (Dobnikar, Filipčič, Felson, Zaviršek and some others), also presented below, are mainly dealing with the reasons quoted by victims. They have a significant impact on the fact the victims remain in a violent relationship and don’t report domestic violence. Less is written about the third parties being aware of domestic violence and not reporting it, and their reasons for doing so.

The theoretical part of this thesis initially discusses family as a community, on one side characterized by security and on the other by danger, what is reflected in the statistics on domestic violence. Considering the occurrence of domestic violence, the thesis also speaks about the sociality of this problem. Since domestic violence is certainly also present in the Slovenian space, a special section is dedicated precisely to review the situation of domestic violence in our country. Following is the review of Slovenian legislation which deals with domestic violence. In conclusion, different responses to domestic violence are presented, especially by the victims of such violence and also by the third parties being ignorant of domestic violence by not reporting it to the authorities.

In the process of research I have come to conclusion that the third parties who are aware of domestic violence but remain silent, and their reasons for silence, are rather neglected. For this reason, the empirical part of the thesis wants to answer the question focused upon the title itself: Is reporting domestic violence really such a simple thing.

The answer can be found in three different interviews that showing the broadness of this matter. Three individuals who found themselves or they still appear in different “roles”

when talking about domestic violence responded to the invitation to participate: a third party who reported domestic violence to authorities, a third party who acknowledges domestic violence but refuses to report it, and a domestic violence victim who doesn’t report the violence. The reasons for silence stated by interviewees are very different.

Some are common to all, whereas others are specific to just one of them. Generally, the three participants share the same answer to the question focused upon in the thesis and is at the same time the key consideration: reporting of domestic violence is not a simple thing.

VII

Key words

:

VIII

KAZALO

POVZETEK ... V ABSTRACT: ... VI KAZALO ... VIII KAZALO TABEL ... IX

UVOD ... 1

I TEORETIČNI DEL ... 3

1 DRUŽINA MED VARNOSTJO IN NEVARNOSTJO ... 3

2 NASILJE V DRUŽINI V SLOVENSKEM PROSTORU ... 4

3 NASILJE V DRUŽINI KOT DRUŽBENI PROBLEM ... 5

4 ZAKON O PREPREČEVANJU NASILJA V DRUŽINI... 6

4.1 Opredelitev družinskih članov (2. člen ZPND) ... 6

4.2 Opredelitev nasilja v družini (3. člen ZPND) ... 7

4.3 Dolžnost prijave (6. člen ZPND) ... 7

4.4 Novela ZPND ... 8

5 ODZIVANJE NA NASILJE V DRUŽINI ... 9

5.1 Razlogi za molk in vztrajanje v nasilnem odnosu ... 11

5.2 Razlogi in vzroki, zaradi katerih žrtev ne prijavi nasilja v družini ... 13

5.3 Tretje osebe in nasilje v družini ... 18

II EMPIRIČNI DEL... 20

1 OPREDELITEV PROBLEMA ... 20

2 CILJI ... 21

3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 21

4 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ... 21

4.1 VZOREC IN POSTOPEK IZBIRE ... 22

4.2 RAZISKOVALNI INSTRUMENT TER POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 22

4.3 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ... 23

IX

5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 25

5.1 Raziskovalno vprašanje 1: Kaj doživljajo tretje osebe, ki vedo za nasilje v družini, pa ga ne prijavijo? ... 25

5.2 Raziskovalno vprašanje 2: Kateri so razlogi, zaradi katerih tretje osebe ne prijavijo nasilja v družini?... 27

5.3 Raziskovalno vprašanje 3: Ali lahko izkušnje tretjih oseb, ki so prijavile nasilje v družini, pomembno vplivajo na odločitev drugih ljudi glede prijave nasilja? ... 29

5.4 Raziskovalno vprašanje 4: Kateri so podobni in/ali enaki razlogi žrtev in tretjih oseb, zaradi katerih ne prijavijo nasilja v družini? ... 30

5.5 Raziskovalno vprašanje 5: Ali zaupanje oz. nezaupanje v kazensko pravni sistem, sistem policije in sistem centra za socialno delo vpliva na odločitev glede prijave nasilja v družini? ... 32

IV SKLEPNE UGOTOVITVE ... 34

V ZAKLJUČEK ... 36

VI VIRI IN LITERATURA ... 38

VII PRILOGE ... 43

1 INTERVJU 1: PETRA, TRETJA OSEBA, KI VE ZA NASILJE V DRUŽINI, PA GA NE PRIJAVI ... 43

2 INTERVJU 2: TADEJA, TRETJA OSEBA, KI JE PRIJAVILA NASILJE V DRUŽINI ... 45

3 INTERVJU 3: ANITA, ŽRTEV NASILJA V DRUŽINI, KI NASILJA NE PRIJAVI ... 50

KAZALO TABEL

1

UVOD

V diplomski nalogi je obravnavan problem prijave nasilja v družini s strani tretjih oseb.

Izključene so torej žrtve nasilja in tisti ljudje, ki se pri svojem delu kot strokovnjaki srečujejo s tem problemom. Obravnava te tematike se mi zdi nujno potrebna, ker je glede na manjše ali večje raziskave in analize (Filipčič, 2013; Kozmik in Dobnikar, 1999; National Crime Victimization Survey – NCVS, 2003) delež tretjih oseb, ki prijavijo nasilje v družini, precej majhen. Številke se gibljejo približno med 5 % in 28 % glede na prej navedene raziskave in analize (prav tam).

Delež teh ljudi je po mojem mnenju zaskrbljujoč, kljub temu da smo v Sloveniji kar po dveh zakonih dolžni prijaviti nasilje v družini. Po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, v nadaljevanju ZPND (2008), je nasilje dolžan prijaviti vsakdo, kadar je žrtev nasilja otrok, po Kazenskem zakoniku (KZ-1, 2008) pa je nasilje dolžan prijaviti vsakdo, ne glede na to, ali je žrtev otrok ali odrasla oseba in je predvidena kazen za povzročeno kaznivo dejanje najmanj 15 let. Ko sem izbirala temo za svojo diplomsko nalogo, so mi po tihem na misel velikokrat prišla prav ta zakonska določila. Zavedam se, da mi le-ta nalagajo prijavo nasilja v družini in da sem v resnici tudi sama v prekršku, vendar še vedno ne zmorem narediti tega pomembnega koraka. Ker se mi zdi ta tema tako zanimiva in privlačna, sem želela v tej diplomski nalogi raziskati prav to:

kaj je tisto, kar ljudi odvrača od prijave nasilja v družini. Menim namreč, da se lahko povsem upravičeno vprašamo, kateri so razlogi, da se za prijavo nasilja v družini, glede na prej omenjene raziskave in analize (Filipčič, 2013; Kozmik in Dobnikar, 1999;

National Crime Victimization Survey – NCVS, 2003), odloči do približno tretjina ljudi, in kaj bi bilo potrebno storiti in spremeniti, da bi številke postale višje. Po rezultatih omenjenih raziskav je namreč največ nasilja še vedno prijavljenega s strani žrtev.

Zavedati pa se moramo, da statistike ne odražajo povsem realnega stanja in da v raziskave niso zajeti vsi primeri nasilja v družini. Upoštevati je potrebno torej tudi sivo polje, ki v tem primeru nastane, hkrati pa je potrebna tudi določena mera kritičnosti.

Ena od navedenih raziskav je namreč ameriška (NCVS, 2003), druga pa je bila pri nas izvedena že dolgo nazaj (Bratina, 1999 v Kozmik in Dobnikar, 1999), še preden je bil sprejet ZPND. Kljub temu pa novejša, a manjša analiza (Filipčič, 2013) kaže, da se delež tretjih oseb, ki so prijavile nasilje v družini, ni prav nič povečal.

2

Opozoriti želim še na dejstvo, da je v literaturi največ prostora namenjenega predvsem žrtvam nasilja in njihovim razlogom, zaradi katerih ne prekinejo kroga nasilja in ostajajo v nasilnem odnosu. Hkrati pa različni avtorji (Felson, Paré, Messne, Hoskin, Deane, van der Ent, Evers, Komduur in nekateri drugi) raziskujejo tudi razloge, zaradi katerih žrtve ne prijavijo povzročitelja nasilja. Mene pa so v diplomski nalogi zanimali razlogi tretjih oseb, ki se ne odločijo za prijavo nasilja v družini, čeprav so mi prav tako v pomoč bile žrtve nasilja. V življenju sem se namreč že srečala z osebami, ki vedo za nasilje v družini, pa molčijo, večkrat sem že zasledila plakate, ki spodbujajo k prijavi nasilja, celo zakon je tisti, ki nas k temu obvezuje. Kljub zakonskim določilom in ozaveščenosti o tem problemu, pa se mnogi še vedno ne odločijo za ta korak, čeprav jim za žrtve nasilja ni vseeno. Iz tega sem sklepala, da morajo ljudje imeti resne in trdne razloge, da molčijo in da prijava nasilja vendarle ni tako enostavno dejanje, čeprav se na prvi pogled morda zdi. To področje pa se mi je zdelo tako zelo zanimivo tudi zato, ker je še neraziskano in ker se pomembno vlogo tretjih oseb na nek način zanemarja oziroma se njihove vloge še ne zavedamo dovolj. Prav tretje osebe, torej socialna mreža, pa lahko žrtvam predstavljajo pomemben dejavnik, pomoč in podporo na poti iz nasilnega odnosa. Zato se mi zdi potrebno, da se temu področju nameni več časa in prostora ter da raziskav in analiz (Filipčič, 2013; Kozmik in Dobnikar, 1999; National Crime Victimization Survey – NCVS, 2003), ki verjetno dokaj jasno odražajo stanje prijav s strani tretjih oseb, ne zanemarimo kar tako. Raje jih vzemimo zares in poglejmo, kaj lahko na tem področju še spremenimo in naredimo, da bomo delovali v korist žrtev in jim tako pomagali iz začaranega kroga nasilja.

3

I TEORETIČNI DEL

1 DRUŽINA MED VARNOSTJO IN NEVARNOSTJO

Institucija družine obstaja ne glede na kulturološke spremembe in vsak od nas čuti potrebo po pripadnosti majhni skupini bližnjih ljudi. V tej skupini lahko ljudje razvijamo intimne vezi in občutke varnosti. Na splošno naj bi družina pomenila varen pristan (Boscolo in Bertrando, 1995 v Rus Makovec, 2004). Družino najpogosteje razumemo tudi kot tisti kraj, kamor se lahko umaknemo pred napetostmi, kraj, kjer najdemo razumevanje, ljubezen in podporo družinskih članov (Filipčič, 2002).

Čačinovič Vogrinčič (1998) dodaja, da je naloga družine posebno in edinstveno obvladovanje neskončne raznolikosti razlik med posamezniki te skupine, hkrati pa ustvarjanje sistema oziroma skupine, ki naj bi omogočila srečanje, soočenje in odgovornost.

Na žalost pa takšna predstava le idealizira družinsko življenje in se marsikdaj ne sklada s stvarno podobo o družini. Raziskave kažejo, da je družina v resnici najnevarnejši kraj, saj je največja verjetnost, da bomo žrtve fizičnega, psihičnega in spolnega nasilja, prav v družini. Takšno stanje izpričujejo podatki o obsegu nasilja (Filipčič, 2002). Vsak peti par naj bi se namreč srečal s problemom nasilja (Wallace, 1999 v prav tam; Alvazzi del Frate, 1995 v Filipčič, 2002), v družini je spolno zlorabljenih od 15 % do 25 % otrok (Wallace, 1996 v Filipčič, 2002), zlorabljenih pa je tudi od 3 % do 10 % družinskih članov, ki so starejši od 65 let (Philipson in Biggs, 1995 v Filipčič, 2002).

Kadar govorimo o nasilju v družini, je predvsem znotraj kriminološke stroke moč zaslediti različne teorije o nasilju v družini, ki jih lahko razdelimo v tri skupine: na individualistične teorije, teorije, ki izvirajo iz socialne psihologije (teorija socialnega učenja in teorija izmenjave) in sociološke teorije (teorija konflikta, teorija virov in feministične teorije) (Filipčič, 2002). Različni avtorji pa nasilje opredeljujejo prav kot boj za moč oziroma zlorabo moči povzročitelja nasilja, njegov namen pa je podreditev žrtve nasilja oziroma prevlada storilca nad žrtvijo in njeno nadzorovanje (Walker, 1999;

Turkheimer, 2004 v Filipčič, 2013; Rihtaršič, 2011 v Filipčič, 2013; Obran, 2014).

Vendar pa Filipčič (2013) pravi, da so s pravnega vidika takšne opredelitve nasilja preširoke in preohlapne. Bistvo kazensko-pravne opredelitve določenega ravnanja je namreč določnost, s katero se državi onemogoči samovolja pri kaznovanju

4

posameznikov. Zgornja opredelitev nasilja pa z vidika kazenskega prava ne omogoča zadostne mere določnosti. Prav določnost je eno od opravičil za zmanjšanje nasilja na posamičen dogodek oziroma dogodke, ki pa seveda gledano z vidika zgornje definicije nasilja ne zajema celotne dinamike nasilja v družini. O pomenu kazensko-pravne opredelitve nasilja pa več v nadaljevanju.

2 NASILJE V DRUŽINI V SLOVENSKEM PROSTORU

O nasilju v družini se je v Sloveniji začelo govoriti relativno pozno, šele konec 80. let prejšnjega stoletja (Sedmak, 2006), kar pa ne pomeni, da nasilja v družini pred tem časom ni bilo. Nasilje v družini je bilo prisotno že desetletja pred tem, le da je odnos do tega pojava bil povsem drugačen. Precej morda že pozabljenih ali celo zanemarjenih dejstev nam v svoji knjigi odstira Alenka Puhar (2004), v kateri oriše zgodovino otroštva na Slovenskem v 19. stoletju. Njeni zapisi so zelo zgovorni. Tako nam že na primer lastnosti idealne žene, ki jih je zapisala in ki so v takratnem času bile v veljavi, povedo marsikaj. Takole pravi: »Biti je morala: »Svojemu možu prav pokorna in udana.

Žena naj bi bila prijazna, nežna, previdna in pazljiva, potrpežljiva, odjenljiva, obzirna, pozorna, prikupljiva, nedolžno prebrisana in pametno mamljiva.« Če ni bila takšna, je bilo kmalu hudo …« (prav tam, str. 108). Prizanesli pa niso niti otrokom. Iz zapisov, ki jih v knjigi podaja Puhar (2004), je razvidno, da je bil tepež legitimna pa tudi svetovana metoda vzgoje. Pretepanje in drugo nasilno vedenje pa so uporabljali tudi za ženske. Le- to je veljalo za nepogrešljivo sestavino moškosti. Neenakost pa se ni kazala le s fizičnim kaznovanjem, ampak tudi ko se je družina zbrala pri skupnem obedu. Tako je moški v družini imel pri mizi najboljše mesto, pri obedu je prvi zajemal iz sklede, za večerjo pa je smel jesti bolje kot ostali člani družine. To je le nekaj primerov, ki kažejo na to, da je v takratnem času med člani družine vladalo neenako razmerje moči.

Zaskrbljujoče je dejstvo, da niti stroka, niti raziskovalci, politiki ali na splošno državljani o tem problemu niso govorili javno. Tako so žrtve nasilja s svojim problemom ostajale same in tudi posledice nasilja so največkrat nosile same. Nasilje v družini je bilo varovano kot družinska skrivnost, stroka in politika pa sta ta problem največkrat relativizirali, ga zanikali ali celo spregledali. K takšnemu odnosu do problema nasilja v družini so zagotovo prispevali obstoječi patriarhalno-tradicionalni družbeni vzorci. Tudi v slovenskem kazenskem zakoniku so šele leta 1999 nasilje v družini opredelili kot posebno kategorijo nasilnega ravnanja, pred tem pa je bilo

5

uvrščeno skupaj z drugimi oblikami nasilnih ravnanj. Zaradi tega tudi ni obstajala realna slika pojavnosti nasilja v družini (Sedmak, 2006).

3 NASILJE V DRUŽINI KOT DRUŽBENI PROBLEM

Kadar govorimo o družini in družinskem življenju, lahko hitro trčimo ob pojem zasebnosti. Še toliko bolj pa se nam vprašanja okrog tega lahko zastavljajo, ko gre za nasilje v družini in za prijavo ter obravnavanje le-tega. Filipčič (2002) pravi, da zasebnost predstavlja sinonim za družino, vendar pri tem opozarja na razliko med pravico do zasebnega in pravico do družinskega življenja. Po njenem ju ne moremo enačiti, saj sta zasebno in družinsko življenje samo dva vidika pravice do zasebnosti.

Razlaga, da je potrebno posameznikovo zasebnost z vidika družine pogledati na dveh ravneh. Gre namreč za posameznikovo zasebnost v odnosu do družinskih članov in za zasebnost posameznikov kot družinskih članov v odnosu do drugih posameznikov zunaj družine oziroma do države. Ista avtorica (2000) tako zanika, da bi družina bila »utrdba«

zasebnosti, v katero država in posamezniki nimajo vstopa. Država svoj interes za urejanje družinskih razmerij izkazuje že od svojega nastanka, dejstvo pa je, da je moderna družina veliko bolj upravljana, kot je bila v preteklosti.

Kot že prej omenjeno, se o problemu nasilja v družini do nekje konca 80. let prejšnjega stoletja ni govorilo javno. Danes pa sta tako stroka (glej Mears in Visher, 2005; Sulak, Saxon in Fearon, 2014) kot tudi politika jasni glede tega pojava in tako vemo, da gre pri nasilju v družini za širši družbeni problem. Kot navajajo različni avtorji (Sedmak, 2006;

Sedmak idr., 2006; United Nations Secretary General, 2002; Walker, 1999), se razlogi za takšno razumevanje gibljejo predvsem okoli konceptov človekovih pravic, Sedmak idr. (2006, str. 4) pa govorijo še o izenačitvi »pravic v javnem in zasebnem prostoru ter odgovornosti družbe, države, politike in nenazadnje politikov, ki jo zastopajo.« Enako utemeljitev navaja tudi Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014 (2009), ki pravi, da nasilje v družini posega v temeljne človekove pravice. Pridružuje pa se jima tudi Kazenski zakonik (KZ-1, 2008), v katerem je v 191.

členu nasilje v družini opredeljeno kot samostojno kaznivo dejanje.

6

4 ZAKON O PREPREČEVANJU NASILJA V DRUŽINI

Filipčič (2008) zatrjuje, da je zakonodajni vidik obravnave nasilja v družini izredno pomemben. Prav zakonodaja namreč določa trdne okvire, ki so nujno potrebni, kadar je treba delovati in ukrepati na področju nasilja. V okviru zakonodaje so tudi institucije zavezane k določenemu načinu ravnanja, tako žrtev lahko pomoč zahteva, ne le da jo od institucij pričakuje. Filipčič (prav tam) pa poudarja tudi, da ni dovolj spreminjati le kazenske zakonodaje, saj ta ne zmore zagotavljati celovite pomoči žrtvam. Kazensko- pravno obravnavanje nasilja predstavlja le eno od oblik spopadanja s tem pojavom.

Zraven morajo nujno pristopiti tudi druge institucije, ki lahko žrtvam nasilja nudijo konkretno pomoč, zato je tako zelo potreben sistemski zakon o nasilju v družini.

Avtorica (2014 v Veselič, Horvat in Plaz, 2014) dodaja, da sistemskost obravnave nasilja prinaša tudi bolj učinkovite ukrepe. To pa pomeni tudi večje usklajevanje in dopolnjevanje sprememb nalog organov in ukrepov za varstvo žrtve. Osrednjo vlogo imajo tu socialnovarstveni in sodni organi. V zakonodaji so njihove naloge jasno razmejene, različna pa so tudi izhodišča njihovega dela.

Odločitev, da Slovenija potrebuje takšno sistemsko zakonodajo na področju nasilja v družini, je na vladni ravni bila sprejeta leta 2004 (prav tam). Pred tem so bile potrebne spodbude in pritiski, ki so prihajali predvsem iz vrst nevladnih organizacij in društev, prav tako pa sta se stopnjevali prepoznavnost in ozaveščenost o problemu nasilja v družini (Sedmak, 2006). Tako smo v Sloveniji 1. februarja 2008 dobili Zakon o preprečevanju nasilja v družini.

Nasilje v družini je v ZPND (2008) jasno opredeljeno. Kot že omenjeno, je to zakon, ki nasilje v družini opredeljuje kot poseben družbeni pojav in je zato potreben specifične obravnave (Filipčič, 2008). Sam zakon je razdeljen na šest delov, za potrebe diplomske naloge pa je smiselno uporabljen le prvi del, ki v 2. členu opredeljuje družinske člane, v 3. členu pa definira nasilje v družini (ZPND, 2008). Filipčič (2008) pravi, da sta pri opredelitvi nasilja v družini pomembni prav ti dve okoliščini: opredelitev nasilnih dejanj in opredelitev družine.

4.1 Opredelitev družinskih članov (2. člen ZPND) ZPND kot družinske člane opredeljuje naslednje osebe:

7

 »zakonca ali zunajzakonsko partnerico oziroma partnerja, bivšega zakonca ali bivšo zunajzakonsko partnerico oziroma partnerja,

 partnerico oziroma partnerja ali bivšo partnerico oziroma partnerja v registrirani istospolni partnerski skupnosti,

 krvno sorodnico oziroma sorodnika (v nadaljevanju sorodnik) v ravni vrsti,

 krvnega sorodnika v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena,

 sorodnika po svaštvu do vštetega drugega kolena,

 posvojiteljico oziroma posvojitelja (v nadaljevanju posvojitelj) in posvojenko oziroma posvojenca,

 rejnico oziroma rejnika (v nadaljevanju rejnik) in rejenko oziroma rejenca,

 skrbnico oziroma skrbnika (v nadaljevanju skrbnik) in varovanko oziroma varovanca,

 osebe, ki imajo skupnega otroka,

 osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu« (ZPND, 2008).

4.2 Opredelitev nasilja v družini (3. člen ZPND)

V 3. členu ZPND je nasilje v družini natančneje opredeljeno oziroma definirano. Tako se kot nasilje v družini šteje »vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje družinskega člana … ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročiteljice oziroma povzročitelja nasilja« (ZPND, 2008). Iz te opredelitve je jasno razvidno, da ZPND definira pet vrst nasilja v družini:

fizično, spolno, psihično, ekonomsko nasilje in zanemarjanje. Vsaka vrsta nasilja je v zakonu tudi na kratko pojasnjena.

4.3 Dolžnost prijave (6. člen ZPND)

ZPND nalaga tudi dolžnost prijave nasilja v družini. K temu so posebej zavezani

»organi in organizacije ter nevladne organizacije, ki pri svojem delu izvedo za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da se izvaja nasilje«. O tem so dolžni takoj obvestiti center za socialno delo, »razen v primeru, če žrtev temu izrecno nasprotuje in ne gre za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti«. Drugi odstavek istega člena pa dolžnost prijave nalaga vsakomur, posebno pa strokovnim delavcem oziroma delavkam v zdravstvu ter osebju vzgojno-varstvenih

8

in vzgojno-izobraževalnih zavodov, ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti, kadar gre za sum, da je žrtev nasilja otrok. V takšnem primeru je potrebno takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo (ZPND, 2008).

Kot posamezniki smo torej dolžni prijaviti nasilje v družini, kadar je žrtev nasilja otrok, ne pa tudi polnoletna oseba. Hkrati pa ne smemo spregledati dejstva, da je po 4. členu ZPND (2008) otrok žrtev nasilja, tudi če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja. Pozabiti pa ne smemo niti na Kazenski zakonik (KZ-1, 2008), ki nam v 281. členu nalaga sankcije zaradi opustitve prijave kaznivega dejanja ali storilca, kadar gre za kaznivo dejanje, za katerega je predpisana kazen najmanj petnajst let. Pri tem pa ni pomembno, ali je žrtev kaznivega dejanja otrok ali polnoletna oseba (Filipčič, 2014 v Veselič idr., 2014).

4.4 Novela ZPND

Pomembno se mi zdi dodati, da je februarja letos v javni razpravi bila novela ZPND.

Novelo je pripravilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, v sodelovanju z vsemi ministrstvi, ki se pri svojem delu srečujejo s področjem nasilja (Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za notranje zadeve – Policija, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Ministrstvo za pravosodje), pa tudi s predstavniki sodniške stroke, Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, Socialne zbornice in nevladnih organizacij. Zakon se od sprejetja dalje ni spreminjal, v tem času pa so se v praksi pokazale določene pomanjkljivosti. Spremembe se nanašajo na več področij. Širi se opredelitev družinskih članov, kar pomeni, da se bodo kot družinski člani štele tudi

»osebe v svaštvu v ravni vrsti, osebe, ki so v partnerskem razmerju, ne glede na to ali živijo v skupnem gospodinjstvu, družinski člani po tem zakonu, tudi če je razmerje ali skupnost že prenehala, novi partnerji družinskih članov po tem zakonu«. Širi se tudi opredelitev nasilja v družini. Podan je bil predlog, da se za fizično ali spolno nasilje šteje že grožnja s tovrstnim nasiljem. »Dodatno naj bi za fizično nasilje štelo tudi prisiljevanje v delo ali opustitev dela ter omejevanje gibanja in komuniciranja, za spolno nasilje pa tudi objavljanje spolnih vsebin o žrtvi. Kot psihično nasilje se dodatno opredeljuje razširjanje informacij o žrtvi. Širi pa se tudi opredelitev ekonomskega nasilja, in sicer kot neizpolnjevanje obveznosti do družinskega člana ali prelaganje obveznosti na družinskega člana, brez njegove vednosti ali pristanka.« Dodaja pa se tudi povsem nova oblika družinskega nasilja, in sicer zalezovanje. To je opredeljeno kot

9

»naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, fizično vsiljevanje, opazovanje, vmešavanje v storitve oziroma usluge ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve, ki povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske«. Pomembna pa je tudi posebna zaščita oziroma dolžnost prijave za tiste osebe, »ki zaradi osebnih okoliščin niso sposobne skrbeti zase, kjer se dolžnost prijave uredi enako kot za otroke, kar pomeni, da mora vsakdo, zlasti pa strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu ter osebje vzgojno-varstvenih in vzgojno- izobraževalnih zavodov, ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo, kadar sumi, da je takšna oseba žrtev nasilja« (V javni razpravi novela Zakona o preprečevanju nasilja v družini, 1. 2. 2016). To je le nekaj predlogov, ki naj bi vnesli spremembe v obstoječi ZPND.

5 ODZIVANJE NA NASILJE V DRUŽINI

Čeprav imamo na eni strani zakonodajno opredelitev nasilja v družini, zaradi katere je jasno, kdaj in v katerih primerih je potrebno ukrepati in smo po zakonu celo dolžni ukrepati, kadar vemo za nasilje v družini, pa včasih to ni zadosten razlog in motivator za naše ustrezno odzivanje. Muršič (2012) pravi, da je opredelitev nasilja odvisna od naše konceptualizacije, od tega, kakšen pomen pripišemo nasilju in kako ga presojamo na podlagi naših referenčnih vrednot. Šele ko podamo opredelitev nekega pojava, pojav kot tak tudi ustvarimo. Enako se dogaja tudi pri nasilju. Proces ustvarjanja določenega pojava, v našem primeru nasilja, pa se na tej točki ne ustavi. Naša predstava o nasilju in vrednote, ki jih na ta pojav vežemo, namreč vplivajo na naše odzivanje (tudi čustveno odzivanje) in tudi na naše nadaljnje ravnanje v zvezi s pojavom nasilja. Ukvarjanje z nasiljem na področju družboslovja torej za nas pomeni veliko odgovornost. Kadar se na podlagi naše konceptualne izbire na določen pojav odzovemo oziroma izberemo določeno ravnanje, potem naše ravnanje s seboj prinaša določene posledice. Te pa lahko pomenijo na eni strani grožnjo, na drugi strani pa uresničenje izbranih vrednot.

Podobno pravi tudi Sedmak (2006), ki odziv posameznic in posameznikov na nasilno dejanje povezuje s percepcijo nasilja. Na nasilje se lahko ustrezno odzovemo šele, ko določeno dejanje spoznamo kot nasilno. Običajno nimamo težav pri prepoznavanju fizičnega nasilja (npr. pretepanje), problem pa se pojavi, ko govorimo o subtilnejših oblikah nasilja, ki so povezani z nadzorom (psihično nasilje) ter kršenjem osebne svobode in avtonomije. Sedmak (prav tam) pa opozarja tudi na to, da obstaja razkol med

10

samoizpričanim in dejanskim ravnanjem, ko gre za nasilje v družini, in opaža, da so odstotki tistih, ki bi zagotovo oz. verjetno obvestili policijo, izjemno visoki, vendar pa ne izpričujejo dejanskega stanja policijskih prijav. Med letoma 2004 in 2006 je bila izvedena empirična študija (Sedmak, Kralj, Medarić in Simčič, 2006), ki je pokazala, da bi jih med 976 vprašanimi 543 (55,7 %) zagotovo, 290 (29,7 %) pa verjetno obvestilo policijo, če bi vedeli, da njihov(a) sosed(a) večkrat pretepa svojega otroka. Če bi vedeli, da njihov bližnji sorodnik izvaja psihično nasilje nad svojim otrokom, pa bi jih med 964 vprašanimi 468 (48,5 %) zagotovo in 275 (28,5 %) verjetno obvestilo policijo.

Bratina (1999 v Kozmik in Dobnikar, 1999) pa je objavila raziskavo, v kateri prikazuje podatke 46 centrov za socialno, zbranih na Skupnosti centrov za socialno delo. V letih 1998 in 1999 je bilo skupno 1088 prijav nasilja v družini. Od tega je bilo 535 (49,17 %) prijav podanih s strani žrtve, 52 (4,78 %) prijav s strani sosedov, 73 (6,71 %) pa s strani sorodnikov.

V okviru ciljnega raziskovalnega projekta Pojavnost nasilja in odzivnost na nasilje v zasebni sferi in v partnerskih odnosih je Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti med letoma 2008 in 2011 opravil analizo ukrepov prepovedi približevanja, ki jih je po takratnem Zakonu o policiji izrekla policija. V analizi je bilo obravnavanih 189 primerov. Prijavitelji nasilnega dogodka so bili različni: v 79,9 % je to bila žrtev nasilja, v 10,0 % pa sorodniki žrtve (Filipčič, 2013). Prvotni namen analize sicer ni bil ugotoviti, kdo je prijavil nasilje, je pa v njej bila narejena razdelitev tudi glede na prijavitelje. Poudariti je potrebno, da je šlo v tem primeru za manjšo analizo, kljub temu pa ne gre zanemariti podatkov, ki zopet odražajo odzivnost tretjih oseb na nasilje v družini.

Zasledimo pa lahko tudi podatke tuje raziskave. National Crime Victimization Survey, v nadaljevanju NCVS, navaja, da je med letoma 1992 in 2002 nasilje v družini prijavilo 72 % žrtev nasilja, 28 % pa tretjih oseb, med katere se štejejo družinski člani, sorodniki in v nekaj primerih tudi osumljenci sami (Felson, Ackerman in Gallagher, 2005 v Klein, 2009).

Zgoraj omenjeni statistični podatki, ki so po mojem mnenju lahko precej zaskrbljujoči, saj odražajo odzivnost družbe na nasilje v družini, so le podkrepili lastno izkušnjo, da prijava nasilja v družini v resnici ni enostavna stvar, četudi smo zakonsko zavezani k

11

temu dejanju. Iskala sem literaturo, ki bi se ukvarjala prav s tem problemom, torej zakaj tretje osebe (izključujem žrtve nasilja in strokovne delavce, ki so toliko bolj zavezani k prijavi nasilja v družini) ne prijavijo nasilja v družini, vendar nisem zasledila skoraj ničesar. Zato sem se odločila, da vzroke za takšno vedenje iščem pri žrtvah, katerim tudi ni vedno enostavno poklicati policije ali se zglasiti na centru za socialno delo, in pri tretjih osebah, ki so nasilje v družini prijavile. Žal pa tudi o slednjih v literaturi ni veliko zaslediti. Ključne so torej na tem mestu žrtve nasilja v družini. Pri tem pa se je potrebno zavedati, da so žrtve nasilja v družini lahko povsem različni ljudje, ki imajo tudi različne zmožnosti in priložnosti, da se na nasilje v družini odzovejo. Zagotovo tako na tem mestu ne moremo enačiti otroka in odrasle osebe ali odrasle osebe in starejšega človeka.

5.1 Razlogi za molk in vztrajanje v nasilnem odnosu

Molk vztraja, je dolg in vseprisoten, pravita Antić Gaber in Selišnik (2013) ter dodajata, da molčijo mnogi, tako žrtve kot prijatelji in znanci, pa tudi mediji in institucije. Kot navaja Dobnikar (1996 v prav tam), so razlogi za molk bili in še vedno so zelo različni:

od strahu, nemoči, zmedenosti in čustev do neznanja. Pravi, da so ti razlogi tudi kontradiktorni in velikokrat večplastni. Prav tako Zaviršek (1998) meni, da so osebni razlogi za molk različni. Kot enega od razlogov za molk pa vidi idejo o obstoju meje med zasebnim in javnim. Meni pa, da gre pri argumentaciji teh idej za protislovnost, saj se vprašanje zasebnosti nasilja pojasnjuje s sfero javnosti.

Strah kot vzrok za vztrajanje v nasilnem odnosu je v literaturi večkrat omenjeni dejavnik. Van der Ent, Evers in Komduur (2001) pravijo, da je strah odločilen dejavnik, ki vpliva na nedejavno in neučinkovito upiranje ženske, zato mnoge ženske, ki hudo trpijo zaradi nasilja, o tem tudi najdlje molčijo. Poleg strahu pa kot vzroke za molk navajajo tudi občutke krivde in sramu, zvestobo zlorabljajočemu partnerju, strah pred njim in pa ambivalentne občutke o samem razmerju.

Podobne dejavnike za vztrajanje v nasilnem odnosu navaja tudi Filipčič (2002). Ti so predvsem strah, kako se bo partner odzval, če bo ženska hotela prekiniti odnos, ta pa je večkrat posledica konkretnih groženj, kaj se bo zgodilo, če ga bo zapustila. Ženske čutijo sram pred tem, kako se bo okolica odzvala, ko bo izvedela, kaj mož počne z njimi. Prav tako se mnoge ženske bojijo ostati same. Menijo, da je bolje živeti z nekom, četudi je nasilen, kot pa sam. Nekatere ženske se počutijo tudi izolirane in brez zunanje

12

podpore. Pogosto se namreč dogaja, da mož izvaja strog nadzor nad njihovim življenjem, predvsem nad socialnimi stiki. Ženske pa ob misli na prekinitev razmerja naletijo tudi na številne socialno-ekonomske ovire, velikokrat gre za ekonomsko odvisnost od moža. Avtorica (prav tam) dodaja, da lahko vzroke iščemo tako v značilnostih žensk, v dinamiki razmerja med žrtvijo in nasilnežem ter tudi v izkušnjah žensk z nasiljem med njenima staršema. Videti je torej, da so ti vzroki številni in da se njihovi učinki med seboj prepletajo. Upoštevati pa je potrebno tudi tradicionalno mnenje o nasilju nad ženskami, da le-to ni tako hudo, kot ga želijo prikazati feministična gibanja, ali celo to, da so ženske mazohistične. V nasprotnem se namreč ne bi vračale nazaj k nasilnemu partnerju, potem ko so ga že zapustile. Kot odgovor na takšen način razmišljanja se je konec sedemdesetih let razvila teorija naučene nemoči.

To pomeni, da ženske sprejemajo nasilje kot način življenja, ker so se skozi proces socializacije in prek lastnih izkušenj naučile, da takšnega načina življenja ne morejo preprečiti. Počutijo se psihično paralizirane in tako ne vidijo izhoda iz lastne situacije.

Prepričane so v svojo nemoč. Takšnemu občutku nemoči se pogosto pridruži še občutek odgovornosti za povzročiteljeva nasilna dejanja, ki izhaja iz tradicionalne delitve vlog v družini med partnerjema. Zanemariti pa ne gre niti Duttonove teorije (Dutton in Painter, 1981 v prav tam), ki pravi, da se med nasilnežem in žrtvijo razvije močna čustvena navezanost, poimenoval pa jo je »travmatična vez«. Gre za izraz, ki označuje močne čustvene vezi med dvema osebama, kjer ena oseba pretepa drugo, ji grozi ali pa kako drugače zlorablja svojo moč oziroma premoč. Pri odločanju ženske, ali naj zapusti nasilni odnos, pa ima velikokrat pomembno vlogo tudi pritisk širše družine ali okolja, da mora družina ostati skupaj. Velikokrat je v ozadju prepričanje, da je za otroke bolje, če odraščajo v družini z obema staršema, četudi je eden od njiju nasilen.

Tudi Plaz (2014 v Veselič idr., 2014) je prepričana, da je vzrokov za ostajanje v nasilnem odnosu veliko in da so zelo kompleksni. Pravi, da je pri razumevanju tega problema najbolj pomembno vedeti, koliko poguma je potrebnega, da se ženska odloči zapustiti odnos, v katerem se pojavlja nasilje. Najpogostejši občutki, ki spremljajo žensko, so ponavadi ponižanje, prestrašenost, osramočenost in nesposobnost. Človek, ki je poln vseh teh negativnih občutij, pa ponavadi zelo težko zbere pogum, da bi lahko začel živeti na novo. Mertus in drugi (1995 v prav tam) pa navajajo še mnogo drugih razlogov, ki prispevajo k temu, da ženska ostaja v nasilnem odnosu. Ti so: spomin na dobre stare čase, napačno iskanje vzroka nasilja, idealiziranje nasilnega partnerja,

13

družbena pričakovanja, ženska pogosto verjame obljubam povzročitelja nasilja, zbujanje občutka krivde, če želi ženska zapustiti povzročitelja nasilja, strah zaradi groženj z umorom ali s še večjim nasiljem, zanikanje, naučena nebogljenost, pomanjkanje samospoštovanja in zaupanja vase, omejitve, ki nastanejo zaradi popolnega nadzora in izoliranosti, strah pred osamljenostjo in starostjo, fizična in psihična izčrpanost, revščina in brezposelnost, vera in običaji, družinsko ozadje, pomanjkanje učinkovitih institucij, ki bi žrtev zaščitile, pomanjkanje informacij in dejstvo, da družba še vedno ne verjame zgodbi ženske, ki doživlja nasilje.

Vsi zgoraj omenjeni avtorji so pisali o tem, zakaj ženske ostajajo v nasilnem odnosu.

Kot vemo, pa se nasilje v družini ne izvaja samo nad ženskami. Žrtve so tudi moški, otroci in starejši. Filipčič (2002) pa je že pred dobrim desetletjem pisala tudi o »novih«

oblikah nasilja. Kot pojasnjuje, ne gre za nove oblike v smislu, da so se v tistem času pojavile prvič. Njihova novost je v tem, da so šele v takratnem času postale predmet obravnavanja, čeprav so kot pojav znane že dolgo. »Nove« oblike nasilja v družini, o katerih govori omenjena avtorica (prav tam), so naslednje: nasilje med sorojenci, nasilje otrok nad starši, nasilje med istospolnima partnerjema, nasilje žensk nad moškimi in zlorabe starejših v družini.

Zakaj zgoraj omenjeni posamezniki (poleg žensk) ostajajo v nasilnem odnosu, ne piše praktično nihče. Nekateri avtorji (Brown, Deane, Felson, Frieze, Hoskin, Messner, Paré) pa navajajo, zakaj ne pride do prijave nasilja, vendar več o tem v nadaljevanju.

5.2 Razlogi in vzroki, zaradi katerih žrtev ne prijavi nasilja v družini

Kot sem že omenila, v literaturi ne najdemo veliko napisanega o tem, zakaj se tretje osebe ne odločijo prijaviti nasilja v družini. Več desetletij pa se raziskovalci sprašujejo in odkrivajo, zakaj tega ne storijo žrtve, vsaj ne vse. Mnogi avtorji (Frieze in Brown, 1989; Herzberger, 1996; Pagelow, 1984; Walker, 1978 v Felson, Messner, Hoskin in Deane, 2002) navajajo, da žrtve nasilja v družini, posebno pa žene, napadene s strani svojih mož, nerade pokličejo policijo. Vzrok za to pripisujejo različnim dejavnikom, kot so skrb za zasebnost, strah pred povračilnimi ukrepi (strah pred maščevanjem), sočutje do povzročitelja nasilja in prizanesljivost policije (Felson, Messner, Hoskin in Deane, 2002). Nekateri od teh avtorjev (Freize in Browne, 1989; Pagelow, 1984 v Felson in Paré, 2005) kot vzroke navajajo tudi ekonomsko in psihološko odvisnost in predvidevanje, da policija njihovih obtožb ne bo jemala resno. Black (1976 v Felson

14

idr., 2002) na drugi strani odkriva fenomen, ki razkriva širok strukturni odnos med odnosno distanco, ki je vzpostavljena med žrtvijo in povzročiteljem nasilja in vključenostjo policije: tesnejši kot je odnos med nasprotniki, manj verjetnosti je, da bo žrtev prijavila nasilje na policijo in da bo le-ta posegla v nasilni odnos. Felson in Paré (2005) tako dodajata, da je vključevanje policije največje, kadar gre za spore med tujci, na zadnjem mestu so spori med intimnimi ali družinskimi člani, vmes pa se uvrščajo spori med prijatelji in znanci.

NCVS navaja dejavnike, ki vplivajo na odločitev ljudi za prijavo nasilja v družini.

Raziskava navaja podatke, zbrane med letoma 1992 in 1998. V raziskavo je bilo v posameznem letu vključenih približno 50000 gospodinjstev in 100000 posameznikov, starih 12 let in več. Raziskovalci so vključene v raziskavo spraševali, kaj jih je spodbudilo oziroma motiviralo za prijavo nasilja v družini in kaj jih je od tega odvračalo. Njihova teza pa je bila, da se žrtve v večji meri odločajo za prijavo nasilja v družini policiji, kadar je njihova motivacija visoka, »cena«, ki bi jo za prijavo policiji morali plačati, pa nizka (Felson idr., 2002). Avtorji navajajo različne vzroke, ki žrtve spodbudijo k prijavi nasilja v družini: prvi vzrok je zaščita, drugi vzrok je želja po zaustavitvi trenutnega napada (Gottfredson in Gottfredson, 1987 v prav tam), tretji pa upanje, da bodo tako preprečili morebitne prihodnje napade (Felson idr., 2002). Po podatkih omenjene raziskave je najpogostejši vzrok za prijavo nasilja ocena, da gre pri nasilju za kaznivo dejanje, temu pa sledita zaustavitev oziroma preprečitev morebitnega napada in preprečitev prihodnjih kaznivih dejanj s strani povzročitelja nasilja (prav tam). Gottfredson (1976 v prav tam) pa pravi, da je motivacija za prijavo policiji odvisna tudi od resnosti kaznivega dejanja, kar Tarling in Morris (2010) navajata kot najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na odločitev žrtve, in stopnje nevarnosti. Žrtve pa lažje prijavijo nasilje v družini, če vedo, da bodo uspešne pri doseganju svojih ciljev (Felson idr., 2002).

Avtorji (Felson, Messner, Hoskin in Deane) so bolj skromni, kadar gre za dejavnike, ki žrtve spodbudijo k prijavi nasilja v družini. Večji pa je nabor dejavnikov, ki govorijo proti prijavi nasilja v družini, torej daljši je seznam »cen«, ki žrtev zavirajo pri odločitvi za prijavo nasilja v družini. Prvi dejavnik predstavlja skrb zaradi sramu in položaja.

NCVS zato kot najbolj pogost razlog za molk navaja prepričanje, da gre pri nasilju v družini za zaseben problem. Ljudje so včasih zaskrbljeni zaradi vpletenosti v nasilno dejanje, celo kadar so žrtve. Bojijo se stigmatizacije (prav tam). Drugi dejavnik

15

predstavlja željo po zaščiti povzročitelja nasilja pred kazenskim pregonom. Želja lahko temelji na sočutju ali emocionalni povezanosti s povzročiteljem. Kadar je povzročitelj nasilja (zakonski) partner, je lahko ta želja podkrepljena s finančno odvisnostjo od partnerja ali z željo po zaščiti njunih otrok (Pagelow, 1984 v Felson idr., 2002). Kot tretji dejavnik se pojavlja strah pred povračilnimi ukrepi, strah pred maščevanjem (Gottfredson in Gottfredson, 1987 v Felson idr., 2002). Žrtve so bojijo, da bi storilec na prijavo nasilja odgovoril s fizičnim nasiljem ali kakšno drugo nenasilno obliko maščevanja. Zanimivo je, da NCVS strah pred maščevanjem navaja kot ne preveč pogost vzrok za molk. Kot kaže, je strah dejavnik, ki žrtve v večji meri spodbuja k prijavi nasilja v družini (Felson idr., 2002), čeprav vemo, da mnogi zgoraj omenjeni avtorji (npr. Dobnikar, Filipčič in Plaz) navajajo strah kot tisti dejavnik, zaradi katerega žrtve ostajajo v nasilnem odnosu. Četrti dejavnik, ki žrtve odvrača od prijave nasilja, je njihovo sodelovanje pri različnih ilegalnih dejavnostih (Black, 1983 v prav tam), peti vzrok pa predstavljajo posledice, ki jih s seboj nosi sama prijava. Sam klic na policijo žrtve res ne stane veliko časa in truda, kasnejša vključenost v sam proces pa lahko zahteva kar precejšnjo ceno (Greenberg in Ruback, 1985 v Felson idr., 2002).

Poleg zgornjih petih »cen«, ki jih mora žrtev plačati ob prijavi nasilja v družini, avtorji navajajo še 5 vzrokov, ki vplivajo na to, da žrtev ne prijavi nasilja na policijo. Nekateri od teh so zgoraj na kratko že bili omenjeni. Pridružujejo pa se jim še nekateri drugi vzroki. Felson idr. (2002) jih omenjajo pet. Prvi vzrok je strah pred maščevanjem. Ta vzrok je še pomembnejši, kadar je povzročitelj nasilja zakonec ali partner, saj gre v tem primeru za pogostejši stik in hud konflikt. Prav tako pa ne gre zanemariti razlik, ki se pojavljajo med spoloma. Singer (1988 v prav tam) je ugotovil, da je ta strah močneje prisoten pri ženskah kot pri moških, strah pa je pri žrtvah močnejši tudi takrat, kadar je povzročitelj nasilja moški. Moški naj bi namreč bili bolj nagnjeni k nasilju kot ženske.

Če potegnemo črto, lahko vidimo, da je verjetnost, da predstavlja strah pred maščevanjem zaviralni dejavnik prijave nasilja, posebno visoka, kadar gre za partnerski odnos, kjer je ženska žrtev, moški pa povzročitelj nasilja. Drugi vzrok je predstava žrtve o resnosti kaznivega dejanja. Na to predstavo lahko močno vpliva odnos med žrtvijo in storilcem. Straus idr. (1980 v Felson idr., 2002) pravijo, da žrtve vzpostavijo do nasilnega dejanja večjo toleranco, kadar je le-to povzročeno s strani družinskega člana, manjšo toleranco pa čutijo do nasilnega dejanja, ki je bilo povzročeno s strani nekoga zunaj družine, čeprav NCVS te teze ni potrdila (Felson idr., 2002). Pojavljajo pa se tudi

16

razlike glede na spol. Straus (1993 v prav tam) razlaga, da ljudje nasilna dejanja, povzročena s strani žensk, vidijo kot manj resna od tistih, povzročenih s strani moških.

Prav tako pa moški, ki so bili žrtve nasilja, vidijo nasilno dejanje kot manj resno v primerjavi z ženskami, žrtvami nasilja (Felson, 1996; Kanekar idr. 1981 v Felson idr., 2002). Nacionalna raziskava proti nasilju nad ženskami (The National Violence Against Women, 1995–1996 v Felson in Paré, 2005) pa je pokazala, da je prepričanje, da je napad bil nepomemben, najpogostejši vzrok, da ostane nasilje neprijavljeno. Naslednji dejavnik je zasebnost, ki predstavlja najpomembnejši vzrok za izognitev prijave, kadar je povzročitelj nasilja družinski član. Toliko bolj pa je ta dejavnik pomemben, kadar je povzročitelj nasilja zakonec ali partner. Četrti dejavnik predstavlja zaščita povzročitelja nasilja. Žrtve nasilja v družini nerade prijavijo storilca zaradi socialnih vezi, ki so ustvarjene med njima. Tako žrtve lažje prijavijo znanca ali neznanca kot pa družinskega člana ali partnerja. Nekateri avtorji menijo, da so predvsem ženske tiste, ki želijo zaščititi moškega povzročitelja (Elliot, 1989; Schmidt in Hochstedler, 1989 v Felson idr., 2002). Kot dodaja Pagelow (1984 v Felson idr., 2002), te ženske ne želijo svojih mož spravljati v težave zaradi želje po nadaljevanju odnosa pa tudi zaradi emocionalnih in ekonomskih vzrokov. Zadnji dejavnik pa govori o prizanesljivosti policije do povzročiteljev nasilja v družini (Dobash, 1979 v Felson idr., 2002). Dokazi so sicer različni, toda glede na raziskavo, ki je bila izvedena leta 2001, je policija prizanesljiva do manjših kaznivih dejanj, v katerih žrtev pozna storilca, ne glede na spol (Felson in Ackerman, 2001 v Felson idr., 2002).

Zasledila pa sem tudi starejšo raziskavo (Janssen in Hulsman, 1992 v van der Ent, idr., 2001), v kateri so zlorabljene ženske spraševali o vzrokih, da nasilja ne prijavijo. Kot najpogostejši vzrok navajajo strah pred partnerjem, na drugem mestu pa se nahaja nepoučenost o možnosti prijave. Tema vzrokoma pa sledijo še jemanje poguma (odvračanje) s strani policije, prepričanje, da prijava ne pomaga, slabe izkušnje s policijo (ne jemljejo je resno, ni zaščite), prepričanje, da psihično nasilje ni kaznivo, sram, sočustvovanje s partnerjem, hotenje partnerja, da odide sam, ugotovitev, da prijava ni potrebna, mišljenje, da je nasilje v zakonski zvezi dovoljeno, nesodelovanje institucij in prepričanje, da je prijava za žensko ponižujoča. Preseneča me, da je nepoučenost o možnosti prijave na drugem mestu. Tega vzroka namreč v prejšnjih raziskavah, četudi so bile starejšega datuma, nisem zasledila. Je pa vzrok po mojem

17

mnenju utemeljen, če ga umestimo v čas, v katerem je bil naveden. Tehnologija in posledično dostop do informacij nista bila tako obširna, kot sta v današnjem času.

Tudi večina zgoraj omenjenih raziskav vključuje pretežno podatke o tem, zakaj se ženske ne odločijo za prijavo nasilja v družini. Ponovno je torej zapostavljeno nasilje nad otroki, moškimi in starejšimi, čeprav je moč najti nekaj informacij, zakaj le-ti ne prijavijo nasilja v družini.

Zakaj otrok ne prijavi nasilja v družini, se je verjetno kar nesmiselno spraševati. Morda je bolj na mestu vprašanje, zakaj otrok ne zaupa nikomur, da prihaja do nasilja v družini. Filipčič (2008) pravi, da je bilo nasilje nad otroki najprej prepoznano kot oblika nasilja v družini in pri tem izpostavlja, da otroci zaradi svoje nemoči in nezmožnosti samostojne izbire družine, v kateri bodo živeli, potrebujejo posebno varstvo države.

Tomori (2006) pojasnjuje, da je otrok, ki je priča nasilju nad njegovimi bližnjimi, zbegan, nasilje ga spravlja v strah in negotovost ter stisko, porušeno pa je tudi njegovo notranje ravnovesje. Otrok se pogosto tudi počuti krivega za nasilje, četudi ni bil neposreden povzročitelj nasilja. Takšna občutja pa so lahko še bolj razdiralna za njegovo doživljanje kot sam strah za njegovo varnost. Tudi ZPND (2008) torej povsem upravičeno nalaga dolžnost prijave nasilja nad otrokom vsakomur od nas.

Filipčič (2002) piše o »pretepenih moških« in pravi, da je zanje značilna izredno nizka stopnja prijav. Vzroki so podobni kot pri ženskah, vendar so nekateri med njimi še bolj izraziti in bolj pomembni. Podobno kot pri ženskah se tudi pri moških pojavlja občutek sramu. Status trpinčenega moškega je v nasprotju z vlogo moškega v patriarhalni družbi, ki jo le-ta od njega zahteva, ne le pričakuje. S prijavo partnerke pa bi razkril svojo nesposobnost, da torej ne zmore izpolniti pričakovanj okolice, to pa bi ga zelo stigmatiziralo. Pri Prepoznavi in obravnavi žrtev nasilja v družini v okviru zdravstvene dejavnosti: nasilje v družini (b.d.) dodajajo, da moški nasilje v družini v še večji meri kot ženske dojemajo kot zasebno stvar in ne kot kaznivo dejanje. Prav tako omenjajo občutke krivde in sramu zaradi družbeno pričakovanega vedenja moških in žensk.

Raziskave, ki jih navajajo, pa kažejo, da strokovni delavci, ki delujejo na področju nasilja v družini, moškim žrtvam velikokrat ne verjamejo, njihova pričevanja so pogosto spregledana, dogaja pa se celo, da so obtoženi povzročitve nasilja.

18

Razlogov, zakaj starejše osebe prikrivajo nasilje v družini, je več. Združeni narodi (2002) navajajo naslednje: strah pred institucionalizacijo, maščevanjem, sramoto, zadrego, prisotna je lahko tudi želja po zaščiti storilcev pred posledicami njihovega dejanja ali prepričanje, da so si nasilje zaslužile. Še večji problem pa lahko imajo osebe, ki imajo težave pri govorjenju, saj ne zmorejo niti jasno povedati, kaj se dogaja. Hvalič (2002) pa dodaja še nekaj drugih, in sicer: starejše osebe se velikokrat ne počutijo zlorabljene ali pa je velikokrat pri njih prisotna tudi želja, da bi ostali v stikih s svojo družino. Poleg tega imajo strah pred izgubo ekonomske varnosti, močno pa je prisotna čustvena stiska zaradi dejstva, da je nasilen njihov otrok, zato stisko raje potlačijo, ker je prehuda, da bi jo prenesli.

5.3 Tretje osebe in nasilje v družini

Obsežnejših raziskav ali teorij, ki bi se ukvarjale z vzroki in razlogi, zaradi katerih tretje osebe ne prijavijo nasilja v družini, ni. Nekaj že omenjenih razlogov navaja Dobnikar (1996 v Antić Gaber in Selišnik, 2013), ki so enaki razlogom žrtev, medijev in institucij.

Glede na rezultate NCVS odnos med žrtvijo in storilcem vpliva na odločitev tretjih oseb glede prijave nasilja (Felson, Messner in Hoskin, 1999 v Felson in Paré, 2005). Tako tretje osebe v manjši meri prijavijo nasilje, kadar gre za napad med pari ali prijatelji, v primerjavi z nasiljem med tujci, v večji meri pa, kadar gre za napad moškega nad žensko (Felson in Paré, 2005). Poudariti pa je pomembno, da ti podatki veljajo le za fizični napad. Razlike pa se pojavljajo tudi glede na vrsto nasilja: tretje osebe namreč v več primerih prijavijo fizično nasilje, v primerjavi s spolnim, posebno kadar je povzročitelj prijatelj, spremljevalec ali znanec (prav tam).

Ker je konkretne vzroke, zaradi katerih tretje osebe ne prijavijo nasilja v družini, skorajda nemogoče najti, se mi zdi zanimivo pregledati argumente proti zakonu, ki velja v zvezni državi Kentucky in ki tamkajšnje prebivalce zavezuje k prijavi nasilja.

Argumenti se sicer nanašajo na prijavo nasilja med intimnima partnerjema, kar seveda ne zajema vseh oseb, ki so lahko žrtve nasilja v družini, kljub temu pa nam kažejo način in smer razmišljanja, kadar je treba prijaviti nasilje med odraslimi osebami. Zakon bi lahko v določenih točkah primerjali s slovenskim Kazenskim zakonikom, po katerem smo v prekršku, kadar opustimo ovadbo kaznivega dejanja ali storilca, ne glede na to ali gre za otroka ali polnoletno osebo. Tudi zakon, ki velja v zvezni državi Kentucky (Bledsoe, Yankeelov, Barbee in Antle, 2004) predvideva, da mora nasilje med

19

intimnima partnerjema prijaviti vsakdo, ne le zdravstveni oskrbovalec. Namen tega zakona ni le v odkrivanju kaznivih dejanj, ampak predvsem v odkrivanju žrtev, katerim se lahko posledično nudi potrebne storitve, predvsem socialne in pravne, pa tudi druge, na primer zatočišče.

Nasprotniki tega zakona navajajo predvsem naslednje argumente: krši se avtonomnost odrasle žrtve, povečuje pa se tudi morebitna nevarnost oziroma tveganje za žrtev, ki lahko takšno prijavo spremlja. Drugačno je njihovo mnenje, kadar gre za otroka ali starejšo osebo. Od otrok se ne pričakuje, da bodo zmožni podati prijavo o nasilju, prav tako pa starejše osebe niso vedno fizično in mentalno zmožne podati prijave, četudi bi ta bila potrebna. Združenje proti nasilju v družini v zvezni državi Kentucky (The Kentucky Domestic Violence Association) navaja tri argumente proti temu zakonu.

Podpirajo sicer namen, ki tiči za zakonom, ne podpirajo pa zakona kot takega (prav tam). Kot prvi argument navajajo možnost, da bi se storilec lahko maščeval žrtvi. Gre torej za tveganje, ki se pojavi ob prijavi (Currens, 1998 v Bledsoe idr., 2004). Drugi argument je ta, da obveza ljudi k prijavi nasilja jemlje pogum žrtvam in jih tako ne spodbuja, da bi same poiskale pomoč zaradi strahu pred prijavo nasilja. Strah jim dodatno vliva še partner, povzročitelj nasilja, ki pravi, da jima bo država odvzela otroke, če bo storjena uradna prijava. Tretji argument ima filozofske temelje. Nasprotniki trdijo, da je obveza k prijavi neetična, ker se vmešava v pravico žrtve, da sama odloča o tem, ali in s kom bo delila zaupne informacije (Bledsoe idr., 2004).

Omenjeno Združenje proti nasilju v družini je neprofitna organizacija (Kentucky Coalition Against Domestic Violence, 2016), v kateri so zaposleni različni profili ljudi, gre torej za strokovnjake, ki se ukvarjajo s področjem nasilja v družini. Zato jih seveda ne morem povsem enačiti s tretjimi osebami, kot sem jih opredelila v svoji diplomski nalogi. Se mi je pa njihova argumentacija zdela omembe vredna, ker lahko mnenje strokovnjakov močno vpliva tudi na širšo javnost. Seveda se med strokovnjaki ne pojavljajo samo argumenti proti, ampak imamo na drugi strani tudi podpornike tega zakona. Laična javnost pa se lahko sama odloči, na katero stran se bo postavila, kljub temu da jih zakon zavezuje k prijavi. A glede na slovenske razmere lahko vidimo, da tudi zakon ni vedno dovolj močan razlog, da se ljudje odločijo za prijavo nasilja v družini.

20

II EMPIRIČNI DEL

1 OPREDELITEV PROBLEMA

Večkrat sem že naletela na plakat, ki je spodbujal k prijavi nasilja v družini. Ob tem sem vedno začutila odgovornost, da se odzovem na nasilje, za katerega vem, da se dogaja.

Zasledila sem tudi objavo, ki je direktno aplicirala soodgovornost za dogajanje nasilja tudi na tiste, ki za nasilje vedo, pa ga ne prijavijo. Na spletni strani sem zasledila spodbudo, da je potrebno ukrepati in ne le poslušati (Mednarodni dnevi boja proti nasilju nad ženskami – Ne zatiskajmo si oči, nasilje v družini je problem celotne družbe, 2011). Jaz in moja družina smo v situaciji, ko vemo za nasilje, a ne ukrepamo.

Zastavljajo se nam namreč različna vprašanja, pojavljajo se strahovi, skrbi in pomisleki.

V diplomski nalogi želim osvetliti, s čim vse se soočajo ljudje, ki vedo za nasilje v družini, kakšna vprašanja in skrbi se jim porajajo in kaj doživljajo. Na samem začetku je potrebno opredeliti, kaj nasilje v družini sploh je. Nasilje se namreč lahko izvaja nad različnimi družinskimi člani, ženskami, moškimi, otroki, starejšimi (Filipčič, 2002), obstaja pa tudi več različnih vrst nasilja (fizično, spolno, psihično, ekonomsko nasilje, zanemarjanje), ki so opredeljena tudi v ZPND (2008). Prav ta zakon je glede prijave nasilja povsem jasen, kadar gre za organe in organizacije ter nevladne organizacije, ki se pri svojem delu srečajo z okoliščinami, na podlagi katerih je moč sklepati, da gre za nasilje. Vsakdo pa je zavezan k prijavi nasilja, kadar sumi, da je žrtev nasilja otrok. Iz tega sklepam, da ljudje, ki vedo za nasilje, lažje prelagajo odgovornost za prijavo nasilja na odrasle žrtve, ker se te lahko same zaščitijo. Filipčič (2010) v svojem članku obravnava prav to dejstvo avtonomnosti odrasle žrtve. Otroci, starejše in invalidne osebe ter osebe, ki zaradi osebnih okoliščin niso sposobne skrbeti zase, pa so po zakonu (ZPND, 2008) deležne posebnega varstva in skrbi. Ob vsem skupaj se odpira tudi vprašanje, ali gre pri nasilju v družini za zaseben ali družbeni problem, pri čemer se stroka nagiba k slednjemu (Sedmak, 2006; Antić Gaber in Selišnik, 2013; Filipčič, 2000).

Veliko je napisanega na temo, zakaj žrtev ostaja v nasilnem odnosu in zakaj nasilja ne prijavi (Felson in Paré, 2005; Felson, Messner, Hoskin in Deane, 2002). Veliko manj

21

pozornosti pa se namenja temu, zakaj tretje osebe¹ redko prijavijo nasilje. Po podatkih NCVS-ja je med letoma 1992 in 2002 nasilje v družini prijavilo le 28 % tretjih oseb (Friday, Lord, Exum in Hartman, 2006, v Klein, 2009). Glede na lastno izkušnjo in po pogovoru z znanko, ki je po nekaj letih prijavila nasilje v družini sorodnikov, vem, da je možnih razlogov več.

2 CILJI

Z raziskovanjem želim ugotoviti, kaj doživljajo tretje osebe, ki vedo za nasilje v družini.

Najti želim možne razloge, zaradi katerih te osebe ne prijavijo nasilja v družini. Prav tako me zanima, ali obstajajo podobnosti med razlogi žrtev in tretjih oseb, da nasilja v družini ne prijavijo. Ugotoviti želim, ali imajo tretje osebe zaupanje v kazensko pravni sistem, sistem policije in sistem centra za socialno delo in ali zaupanje oz. nezaupanje vpliva na odločitev glede prijave nasilja v družini.

3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

RV1: Kaj doživljajo tretje osebe, ki vedo za nasilje v družini, pa ga ne prijavijo?

RV2: Kateri so razlogi, zaradi katerih tretje osebe ne prijavijo nasilja v družini?

RV3: Ali lahko izkušnje tretjih oseb, ki so prijavile nasilje v družini, pomembno vplivajo na odločitev drugih ljudi glede prijave nasilja?

RV4: Kateri so podobni in/ali enaki razlogi žrtev in tretjih oseb, zaradi katerih ne prijavijo nasilja v družini?

RV5: Ali zaupanje oz. nezaupanje v kazensko pravni sistem, sistem policije in sistem centra za socialno delo vpliva na odločitev glede prijave nasilja v družini?

4 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA

Pri raziskovanju sem se poslužila kvalitativnega pristopa. Opravila sem tri polstrukturirane intervjuje: enega z osebo, ki ve za nasilje v družini, pa ga ne prijavi, drugega z osebo ki je prijavila nasilje v družini, in tretjega z žrtvijo nasilja v družini, ki nasilja ne prijavi. Pripravljena sem imela okvirna vprašanja, pogovoru pa sem se tudi

1 Vsi, ki niso žrtev in niso kot strokovni delavci dolžni prijaviti nasilja v družini (uporabljeno za oba spola).

22

sproti prilagajala. Vse intervjuje sem nameravala posneti, jih kasneje poslušati in dobesedno zapisati, vendar se nobena od intervjuvank s tem ni strinjala, zato sem delala sprotne zapiske in doma naredila približen zapis intervjuja po spominu in narejenih sprotnih zapiskih. Za obdelavo podatkov sem uporabila kvalitativno analizo teksta – kodiranje.

4.1 VZOREC IN POSTOPEK IZBIRE

V vzorec so zajete tri osebe, ki so na različne načine povezane s prijavo oziroma ne- prijavo nasilja v družini. Intervju sem tako opravila s tretjo osebo, ki ve za nasilje v družini, pa ga iz različnih razlogov ne prijavi, s tretjo osebo, ki je nasilje v družini prijavila, in z žrtvijo nasilja v družini, ki nasilja prav tako ne prijavi. Vse tri osebe poznam iz svojega zasebnega življenja. Z njimi sem v predhodnih pogovorih bolj ali manj slučajno prišla tudi na temo nasilja v družini, zato sem vedela, da imajo na tem področju določene izkušnje. Približno sem tudi vedela, da so te izkušnje precej različne, zato so se mi omenjene osebe zdele primerne kandidatke za obogatitev in podkrepitev teoretičnega dela moje diplomske naloge. Vsako posebej sem prosila za sodelovanje in vse so brez večjih težav bile pripravljene sodelovati z mano.

4.2 RAZISKOVALNI INSTRUMENT TER POSTOPEK ZBIRANJA

PODATKOV

Raziskovalni instrument, ki mi je bil v pomoč, je bil delno strukturiran intervju. Okvirna vprašanja sem torej imela v naprej pripravljena, seveda pa sem si kasneje med izvedbo intervjujev pustila nekaj svobode in postavila tudi kakšno dodatno vprašanje. Vse tri intervjuje sem nameravala posneti, vendar pa kasneje nobena od sodelujočih tega ni želela, zato sem si pri vseh treh naredila zapiske, ki sem jih kasneje uredila in preoblikovala v bolj jasen in strukturiran pogovor. Z vsemi tremi osebami sem se tudi dogovorila, da jim zapisan intervju pošljem v pregled. Tako je vsaka od njih imela možnost še kaj popraviti, dodati ali izbrisati. Vsi trije intervjuji vključujejo tudi nekaj vprašanj, ki se ne neposredno tičejo raziskovalnih vprašanj. Vendar pa se mi je ta vprašanja zdelo smiselno vključiti, da je intervju dobil zaokroženo celoto in pa da si bralec intervjuja lažje ustvari sliko dogajanja pri posamezni zgodbi.

23

Prvi intervju sem opravila s Tadejo², tretjo osebo, ki je prijavila nasilje v družini. Srečali sva se 28. 4. 2016 na njenem domu. Sam intervju je potekal približno uro in pol, kasneje pa mi je ta oseba zaupala še dodatne stvari o primeru, ki ga je prijavila, vendar vsi podatki niso relevantni za intervju, zato jih niti nisem vključila vanj. Pogovor je potekal zelo sproščeno in oseba je bila pripravljena povedati veliko, zato mi tudi ni bilo potrebno postaviti veliko dodatnih vprašanj.

Drugi intervju sem opravila s Petro³, tretjo osebo, ki ve za nasilje v družini, pa ga ne želi prijaviti. Intervju sem prav tako izvedla na njenem domu, le da kasneje, in sicer 2. 5.

2016. Ta intervju je potekal krajši čas, približno 30 minut. Ta oseba je na trenutke imela kar precej težav z izražanjem dejstev in pa tudi svojih občutij, doživljanj, zato je tu bilo potrebnih več podvprašanj in spodbud. Nekateri podatki so v intervjuju prirejeni, da ne bi prišlo do morebitne prepoznavnosti oseb, ki so žrtev nasilja.

Tretji intervju pa sem izvedla z Anito⁴, žrtvijo nasilja v družini, ki nasilja v družini ne želi prijaviti. Intervju sva imeli 11. 5. 2016 v študentskem domu, kjer biva, potekal pa je približno eno uro in pol. Oseba je želela, da ji okvirna vprašanja pošljem v naprej, saj se je bala, da bi v intervjuju spraševala tudi kaj takega, česar ne bi bila pripravljena podeliti. Seveda sem se s tem strinjala in jo poskušala razumeti v njeni želji. Zato nisem imela težav s tem, da vprašanja vidi že prej. Ko je vprašanja prebrala, ni več imela težav s tem, da bi svojo izkušnjo podelila z mano. Nekaj podatkov pa je v njeni zgodbi prirejenih, da ne bi prišlo do prepoznavnosti, česar se ta oseba zelo boji.

4.3 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV

Nobeden od intervjujev na željo intervjuvank ni bil posnet, zato sem delala sprotne zapiske, doma pa sem po spominu in s pomočjo zapiskov naredila zapis posameznega intervjuja. Sledila je nadaljnja obdelava podatkov po pravilih odprtega kodiranja, kjer sem najprej določila kode prvega reda, tem je sledila določitev kod drugega reda, na koncu pa še združevanje v kategorije. S pomočjo teh sem analizirala intervjuje in v navezavi s teoretičnim delom napisala utemeljeno teorijo kot odgovor na raziskovalna vprašanja. V pomoč mi je bil učbenik Urbana Kordeša in Maje Smrdu (Kordeš in Smrdu, 2015).

2 Ime je izmišljeno.

3 Ime je izmišljeno.

4 Ime je izmišljeno.