Pomembno se mi zdi dodati, da je februarja letos v javni razpravi bila novela ZPND.
Novelo je pripravilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, v sodelovanju z vsemi ministrstvi, ki se pri svojem delu srečujejo s področjem nasilja (Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za notranje zadeve – Policija, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Ministrstvo za pravosodje), pa tudi s predstavniki sodniške stroke, Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, Socialne zbornice in nevladnih organizacij. Zakon se od sprejetja dalje ni spreminjal, v tem času pa so se v praksi pokazale določene pomanjkljivosti. Spremembe se nanašajo na več področij. Širi se opredelitev družinskih članov, kar pomeni, da se bodo kot družinski člani štele tudi
»osebe v svaštvu v ravni vrsti, osebe, ki so v partnerskem razmerju, ne glede na to ali živijo v skupnem gospodinjstvu, družinski člani po tem zakonu, tudi če je razmerje ali skupnost že prenehala, novi partnerji družinskih članov po tem zakonu«. Širi se tudi opredelitev nasilja v družini. Podan je bil predlog, da se za fizično ali spolno nasilje šteje že grožnja s tovrstnim nasiljem. »Dodatno naj bi za fizično nasilje štelo tudi prisiljevanje v delo ali opustitev dela ter omejevanje gibanja in komuniciranja, za spolno nasilje pa tudi objavljanje spolnih vsebin o žrtvi. Kot psihično nasilje se dodatno opredeljuje razširjanje informacij o žrtvi. Širi pa se tudi opredelitev ekonomskega nasilja, in sicer kot neizpolnjevanje obveznosti do družinskega člana ali prelaganje obveznosti na družinskega člana, brez njegove vednosti ali pristanka.« Dodaja pa se tudi povsem nova oblika družinskega nasilja, in sicer zalezovanje. To je opredeljeno kot
9
»naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, fizično vsiljevanje, opazovanje, vmešavanje v storitve oziroma usluge ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve, ki povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske«. Pomembna pa je tudi posebna zaščita oziroma dolžnost prijave za tiste osebe, »ki zaradi osebnih okoliščin niso sposobne skrbeti zase, kjer se dolžnost prijave uredi enako kot za otroke, kar pomeni, da mora vsakdo, zlasti pa strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu ter osebje varstvenih in vzgojno-izobraževalnih zavodov, ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo, kadar sumi, da je takšna oseba žrtev nasilja« (V javni razpravi novela Zakona o preprečevanju nasilja v družini, 1. 2. 2016). To je le nekaj predlogov, ki naj bi vnesli spremembe v obstoječi ZPND.
5 ODZIVANJE NA NASILJE V DRUŽINI
Čeprav imamo na eni strani zakonodajno opredelitev nasilja v družini, zaradi katere je jasno, kdaj in v katerih primerih je potrebno ukrepati in smo po zakonu celo dolžni ukrepati, kadar vemo za nasilje v družini, pa včasih to ni zadosten razlog in motivator za naše ustrezno odzivanje. Muršič (2012) pravi, da je opredelitev nasilja odvisna od naše konceptualizacije, od tega, kakšen pomen pripišemo nasilju in kako ga presojamo na podlagi naših referenčnih vrednot. Šele ko podamo opredelitev nekega pojava, pojav kot tak tudi ustvarimo. Enako se dogaja tudi pri nasilju. Proces ustvarjanja določenega pojava, v našem primeru nasilja, pa se na tej točki ne ustavi. Naša predstava o nasilju in vrednote, ki jih na ta pojav vežemo, namreč vplivajo na naše odzivanje (tudi čustveno odzivanje) in tudi na naše nadaljnje ravnanje v zvezi s pojavom nasilja. Ukvarjanje z nasiljem na področju družboslovja torej za nas pomeni veliko odgovornost. Kadar se na podlagi naše konceptualne izbire na določen pojav odzovemo oziroma izberemo določeno ravnanje, potem naše ravnanje s seboj prinaša določene posledice. Te pa lahko pomenijo na eni strani grožnjo, na drugi strani pa uresničenje izbranih vrednot.
Podobno pravi tudi Sedmak (2006), ki odziv posameznic in posameznikov na nasilno dejanje povezuje s percepcijo nasilja. Na nasilje se lahko ustrezno odzovemo šele, ko določeno dejanje spoznamo kot nasilno. Običajno nimamo težav pri prepoznavanju fizičnega nasilja (npr. pretepanje), problem pa se pojavi, ko govorimo o subtilnejših oblikah nasilja, ki so povezani z nadzorom (psihično nasilje) ter kršenjem osebne svobode in avtonomije. Sedmak (prav tam) pa opozarja tudi na to, da obstaja razkol med
10
samoizpričanim in dejanskim ravnanjem, ko gre za nasilje v družini, in opaža, da so odstotki tistih, ki bi zagotovo oz. verjetno obvestili policijo, izjemno visoki, vendar pa ne izpričujejo dejanskega stanja policijskih prijav. Med letoma 2004 in 2006 je bila izvedena empirična študija (Sedmak, Kralj, Medarić in Simčič, 2006), ki je pokazala, da bi jih med 976 vprašanimi 543 (55,7 %) zagotovo, 290 (29,7 %) pa verjetno obvestilo policijo, če bi vedeli, da njihov(a) sosed(a) večkrat pretepa svojega otroka. Če bi vedeli, da njihov bližnji sorodnik izvaja psihično nasilje nad svojim otrokom, pa bi jih med 964 vprašanimi 468 (48,5 %) zagotovo in 275 (28,5 %) verjetno obvestilo policijo.
Bratina (1999 v Kozmik in Dobnikar, 1999) pa je objavila raziskavo, v kateri prikazuje podatke 46 centrov za socialno, zbranih na Skupnosti centrov za socialno delo. V letih 1998 in 1999 je bilo skupno 1088 prijav nasilja v družini. Od tega je bilo 535 (49,17 %) prijav podanih s strani žrtve, 52 (4,78 %) prijav s strani sosedov, 73 (6,71 %) pa s strani sorodnikov.
V okviru ciljnega raziskovalnega projekta Pojavnost nasilja in odzivnost na nasilje v zasebni sferi in v partnerskih odnosih je Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti med letoma 2008 in 2011 opravil analizo ukrepov prepovedi približevanja, ki jih je po takratnem Zakonu o policiji izrekla policija. V analizi je bilo obravnavanih 189 primerov. Prijavitelji nasilnega dogodka so bili različni: v 79,9 % je to bila žrtev nasilja, v 10,0 % pa sorodniki žrtve (Filipčič, 2013). Prvotni namen analize sicer ni bil ugotoviti, kdo je prijavil nasilje, je pa v njej bila narejena razdelitev tudi glede na prijavitelje. Poudariti je potrebno, da je šlo v tem primeru za manjšo analizo, kljub temu pa ne gre zanemariti podatkov, ki zopet odražajo odzivnost tretjih oseb na nasilje v družini.
Zasledimo pa lahko tudi podatke tuje raziskave. National Crime Victimization Survey, v nadaljevanju NCVS, navaja, da je med letoma 1992 in 2002 nasilje v družini prijavilo 72 % žrtev nasilja, 28 % pa tretjih oseb, med katere se štejejo družinski člani, sorodniki in v nekaj primerih tudi osumljenci sami (Felson, Ackerman in Gallagher, 2005 v Klein, 2009).
Zgoraj omenjeni statistični podatki, ki so po mojem mnenju lahko precej zaskrbljujoči, saj odražajo odzivnost družbe na nasilje v družini, so le podkrepili lastno izkušnjo, da prijava nasilja v družini v resnici ni enostavna stvar, četudi smo zakonsko zavezani k
11
temu dejanju. Iskala sem literaturo, ki bi se ukvarjala prav s tem problemom, torej zakaj tretje osebe (izključujem žrtve nasilja in strokovne delavce, ki so toliko bolj zavezani k prijavi nasilja v družini) ne prijavijo nasilja v družini, vendar nisem zasledila skoraj ničesar. Zato sem se odločila, da vzroke za takšno vedenje iščem pri žrtvah, katerim tudi ni vedno enostavno poklicati policije ali se zglasiti na centru za socialno delo, in pri tretjih osebah, ki so nasilje v družini prijavile. Žal pa tudi o slednjih v literaturi ni veliko zaslediti. Ključne so torej na tem mestu žrtve nasilja v družini. Pri tem pa se je potrebno zavedati, da so žrtve nasilja v družini lahko povsem različni ljudje, ki imajo tudi različne zmožnosti in priložnosti, da se na nasilje v družini odzovejo. Zagotovo tako na tem mestu ne moremo enačiti otroka in odrasle osebe ali odrasle osebe in starejšega človeka.