prijave nasilja v družini?
Petra nima neposrednih izkušenj s službami, ki se ukvarjajo z nasiljem v družini (»Sama nisem nikoli imela izkušenj ne z enimi, ne z drugimi.«), je pa slišala zgodbe drugih ljudi in od tod izhaja tudi njeno nezaupanje (»Ampak po izkušnjah drugih ljudi, ki jih slišim, mislim, da je precej nezaupanja.«). Jasno pa je, da je njeno nezaupanje podkrepljeno tudi z izkušnjo iz družine, ki jo na kratko opiše: »Imam izkušnjo iz svoje družino, ko je moja mama bila vpletena in je bilo prisotno nasilje, je uradna oseba rekla, da dokler se nič ne zgodi, oni ne morejo ukrepati. Vsi so prej zaščiteni kot tisti, ki bi mogli biti ta prvi zaščiteni.«. Iz njenih besed je razbrati, da ne zaupa uradnim osebam, ki so dolžne ukrepati, kadar vedo za nasilje v družini in bi morale zaščititi žrtve nasilja. Meni celo, da so velikokrat zaščiteni celo povzročitelji nasilja, žrtve pa ne (»Ker se dogaja, da so velikokrat zaščiteni povzročitelji, žrtve pa ne. In potem žrtve ostanejo žrtve, ali pa postanejo še večje žrtve.«). Precej primerljiv je tudi Anitin odgovor. Pravi, da je njen molk precej povezan predvsem z nezaupanjem v CSD (»Ja. Predvsem z nezaupanjem.
Sploh ker poznam in vidim zgodbe drugih ljudi. Ko se mi zdijo stvari res hude in na meji, pa CSD ne naredi ničesar. Ne vem, kaj bi potem rekli pri nas. Ne vem, predvsem za CSD se mi to zdi. Ker sama vidim, da nič ne naredijo. Slišim pa tudi zgodbe drugih ljudi, ko pripovedujejo o lastnih izkušnjah.«). Zanimivo je, da nobena od njiju nima neposrednih izkušenj, ampak njuno prepričanje temelji predvsem na zgodbah in izkušnjah drugih ljudi. Anita pa dodaja, da ima večje zaupanje v policijo, da čuti več varnosti (»Mislim, da bi prej zaupala policiji. Da bi se počutila bolj varno. Ne vem. Pri CSD-ju čutim nek strah, da nas ne bi dovolj zaščitili, če bi podali prijavo.«). V Petrinem in Anitinem primeru je torej čutiti predvsem nezaupanje v CSD, čeprav je iz Petrinih besed razbrati, da ne zaupa niti policiji. Povsem drugačen pa je Tadejin odgovor. Ta je namreč že pred prijavo nasilja v družini imela s CSD-jem dobre izkušnje in jim je zato zaupala (»Jaz sem imela že od prej dobre izkušnje s centrom, zato sem jim zaupala.
Nikoli me kdaj prej niso grdo odslovili. Poznala sem se s socialno delavko s centra in sem vedela, da ji lahko zaupam. Bila je odprta, topla, znala me je poslušati, razumela me je. Vedno si je znala vzeti čas in me je poslušala, saj je vedela, da sem tja prišla z
33
namenom, da se razbremenim, da povem, kaj me tišči.«). Zanimivo pa je njeno mnenje, ko pravi, da je nezaupanje le izgovor in da je na nas, da dosežemo svoje, ko gre za takšne reči (»Drugače pa se mi zdi, da imajo ljudje nezaupanje do institucij samo za izgovor, da ne prijavijo nasilja v družini. Če imaš namen narediti ta korak, pa je v tebi nezaupanje, boš sam toliko storil in dosegel, da te bodo poslušali.«). Meni celo, da nam je stroka v podporo, kadar prijavljamo nasilje v družini (»Velikokrat imamo izgovore, da tega ne storimo. Saj je težko. Vendar nam je stroka tu v podporo. Tudi meni je bilo težko povedati, težko so mi besede šle z jezika. Vendar je stroka tista, ki te v takšnih primerih zna vprašati in ti tako pomaga, da nimaš občutkov krivde. Če bi me kdo vprašal, ali naj to stori ali ne, bi mu rekla naj to stori. Da ne bo potem, če pride kaj narobe, imel slabe vesti, da ni ničesar naredil, kljub temu da je vedel, kaj se dogaja.«).
V juniju 2005, je bila v okviru projekta »Analiza družinskega nasilja v Sloveniji – predlogi
preventive in ukrepov« izvedena javnomnenjska raziskava »Nasilje v družinah« na reprezentativnem vzorcu polnoletnih prebivalcev Republike Slovenije. V raziskavi je sodelovalo 1006 moških in žensk. V enem od vprašanj so morali oceniti tudi, ali posamezne institucije naredijo dovolj za preprečevanje nasilja v družini. Izbirali so lahko med petstopenjsko lestvico, kjer 1 pomeni, da institucija ne naredi dovolj, in 5, da naredi. Odgovori za CSD in policijo so bili naslednji: »Centre za socialno delo je z oceno 1 ocenilo 15,9 % respondentov, oceno 2 je podalo 18,5 % vprašanih, oceno 3 pa 34,7 %. 23,1 % je centre za socialno delo ocenilo z oceno 4, oceno 5 pa je podalo 7,7 % vprašanih. Ocene ni podalo 6 % anketiranih. 23 % respondentov je policiji namenilo oceno 1, oceno 2 je podalo 25,2 % vprašanih, oceno 3 pa 30,3 %. Oceno 4 je policiji namenilo 15,1 % respondentov, oceno 5 pa 6,4 %. Ocene ni podalo 4,3 % anketiranih.«
(Sedmak idr., 2006, str. 56). Ocene ljudi so približno tretjinske (za CSD je oceno 1 ali 2 podalo 34,4 % ljudi), čeprav je iz podatkov razbrati malce več nezaupanja v delo policije (48,2 % ljudi, ki so podali oceno 1 ali 2). Odgovore, ki sem jih dobila v intervjujih, seveda ne morem povsem direktno aplicirati na rezultate, ki jih je pokazala navedena raziskava, je pa dejstvo, da lahko dve od intervjuvank uvrstim bolj med delež tistih, ki delo CSD-ja ocenjujeta kot slabše, eno pa med delež tistih, ki delo bolje ocenjuje.
34
IV SKLEPNE UGOTOVITVE
Doživljanje obeh tretjih oseb (Petre in Tadeje), ki sta bili vključeni v raziskavo za potrebe moje diplomske naloge, se je izkazalo za precej podobno. Ena govori o neprijetnih občutkih, o grozi, druga o tem, da ji je hudo. Doživljanje obeh gre torej v smer neprijetnih občutkov, žalosti, zgroženosti. Ko govorimo o prijavi nasilja v družini, pa se njuna ravnanja razhajajo. Ena nasilje prijavi, druga ne.
Pravzaprav se je pri vseh treh intervjuvankah izkazalo, da prijava nasilja v družini zares ni enostavna stvar. Razlika je le v tem, da je ena od njih zmogla ta korak, čeprav je za to potrebovala kar 7 let. Ostali dve intervjuvanki pa tega koraka še nista naredili, čeprav je ena od njiju o tem že razmišljala, ena pa tega sploh ne želi narediti.
Razlogi, ki pričajo o tem, zakaj je ta korak tako težko narediti, so različni in vsaka od intervjuvank ima svoje osebne razloge. Nekateri so si med seboj podobni, drugi povsem različni. Vsem trem pa je zagotovo skupen strah, ki je povezan z različnimi dejavniki.
Tudi mnogi avtorji večkrat govorijo o strahu kot tistem razlogu, ki ljudi odbija od tega, da bi se odločili za prijavo nasilja v družini (Dobnikar, 1996 v Antić Gaber in Selišnik, 2013; Felson in Paré, 2005; Felson idr., 2002; Veselič, 2007).
Pomemben dejavnik, ki se je izpostavil pri dveh intervjuvankah, Petri in Tadeji, je prepričanje o tem, ali se imamo pravico vmešavati v drugo družino. Pri Tadeji, ki je nasilje prijavila, se jasno izraža stališče, da se je ta problem tiče kot del družine.
Nasprotno pa Petra meni, da se v drugo družino nima kaj vmešavati. O »problemu«
zasebnosti družine je pred leti pisala že Zaviršek (1998), ki meni, da gre pri argumentaciji idej o meji med zasebnim in javnim za protislovnost, saj se vprašanje zasebnosti nasilja pojasnjuje s sfero javnosti. Podobno tudi Filipčič (2002) zanika, da bi družina bila »utrdba« zasebnosti, v katero država in posamezniki nimajo vstopa. Prav pri Petri in Tadeji pa je zanimivo še eno stališče, ki je prav tako povezano z odnosom do prijave nasilja v družini. Gre za odgovornost žrtve za prijavo nasilja. Tadeja je jasna, da ni le žrtev tista, ki je odgovorna za prijavo nasilja, ampak da je pomembno tudi ravnanje tistih, ki vedo za nasilje. Sama ima namreč izkušnjo, da je žrtev popolnoma zaupala storilcu in verjela, da je vse, kar dela normalno in sprejemljivo. Žrtev se je na nek način vdala v življenje, ki ji ga je narekoval povzročitelj nasilja. Tako ni bila več zmožna razsoditi, da so dejanja, v katera jo sili mož, popolnoma nesprejemljiva in vredna
35
obsodbe. Nasprotno pa Petra meni, da je žrtev sama odgovorna za ukrepanje proti nasilju in za prijavo in da bi lahko celo otroci, ker so že polnoletni, storili nekaj za to, da bi se krog nasilja prekinil. Na tem mestu se nam seveda čisto upravičeno postavi vprašanje o avtonomnosti odrasle osebe, s katerim se je pri nas že ukvarjala Filipčič (2010). O avtonomnosti odrasle osebe pa imajo deljena mnenja tudi zagovorniki oziroma nasprotniki zakona v zvezni državi Kentucky. Zakon v tej državi namreč določa, da je k prijavi nasilja zavezan vsakdo, ne le zdravstveni oskrbovalec.
Nasprotniki tega zakona pa kot enega od argumentov izpostavljajo prav avtonomijo, ki je odrasli žrtvi odvzeta s tem, ko mora nasilje v družini prijaviti vsakdo, ki zanj ve (Bledsoe idr., 2004).
Še en razlog, ki ima po mojem mnenju močan vpliv na odločitev za prijavo nasilja v družini, pa je še zaupanje oziroma nezaupanje v institucije, ki so povezane z obravnavo in preprečevanjem nasilja v družini. Pri obeh intervjuvankah, ki nasilja ne prijavita, je namreč izraženo precejšnje nezaupanje v te institucije, medtem ko je pri Tadeji, ki je nasilje prijavila, jasno izraženo zaupanje. Njihovi odgovori so se sicer vrteli pretežno okoli centra za socialno delo, Anita pa je omenila tudi policijo, v katero pa je izrazila večjo stopnjo zaupanja kot v center za socialno delo. Lahko bi rekli, da so njihovi odgovori precej primerljivi z raziskavo, ki so jo leta 2005 v Sloveniji izvedli Sedmak in drugi (2006).
Drugih razlogov, ki so jih navedle intervjuvanke, med seboj ne moremo primerjati, ker so si različni. Anita, žrtev nasilja, še vedno upa, da bo bolje, Petra, ki ve za nasilje, nasilja ne prijavi, ker tako želi žrtev nasilja. Anita govori o občutkih krivde in izdajstva do svojega očeta, če bi nasilje prijavila, Petro skrbi, kaj bi se zgodilo, če bi po prijavi nasilja Karina in njen mož še kdaj prišla nazaj skupaj, kako bi se ona v takšnem primeru počutila. Vprašanj in skrbi je torej veliko in ostajajo odprta.
Izkazalo pa se je, da so za odločitev za prijavo oziroma neprijavo nasilja v družini pomembne tudi izkušnje in mnenja drugih ljudi. Anita meni, da bi ji primeri dobrih praks pomagali. Petra pravi, da ne bi zmogla tega koraka tako hitro, a hkrati omeni mnenje kolegice, ki pravi, da vse skupaj ni tako enostavno. V odgovorih intervjuvank je torej zaznati tudi socialni vpliv (glej Secord in Backman, 1976 v Ule, 2009).
36
V ZAKLJUČEK
Problem nasilja v družini je prisoten v naših okoljih od nekdaj in verjetno na žalost tudi vedno bo. Pozitivno je to, da se v zadnjem času temu problemu posveča in namenja veliko več pozornosti. Kako pa je s prijavo nasilja v družini? Odgovor na vprašanje, ki ga postavljam že v samem naslovu diplomske naloge, je po vsem, kar nakazuje literatura in kar nam govorijo odgovori intervjuvank, jasen. Ne! Prijava nasilja v družini ni enostavna stvar, čeprav nas k temu zavezuje zakon, čeprav nas mnoga društva in nevladne organizacije spodbujajo k temu, čeprav morda vemo za zgodbo žene, moža, otrok, starejše osebe, ki trpijo nasilje v družini. Kljub vsem protiargumentom, je ta korak še vedno težak in ga mnogi ne zmorejo.
Kaj bi lahko spremenili, kje bi morali ravnati drugače, da bi odgovor bil drugačen? Da bi zmogli reči, ja, ta korak je mogoč in ni tako težak? Odgovor žrtve priča, da se ne bi počutila dovolj zavarovano v primeru prijave nasilja, odgovor tretje osebe, ki ne prijavi nasilja v družini, nakazuje, da ne zaupa institucijam in da tudi izkušnja njene mame vpliva na mnenje, ki ga ima o strokovnih delavcih, ki bi morali ukrepati v primeru nasilja v družini. Na drugi strani pa stoji zgodba s koncem, ki kaže, da se ta problem da uspešno rešiti in da lahko ljudem omogočijo, da zaživijo na novo. V Sloveniji smo naredili velik korak že s tem, ko se je z novim Zakonom o preprečevanju nasilja v družini začela sistemska obravnava nasilja. A ljudje, ki delajo v praksi, kljub temu še vedno zaznavajo določene pomanjkljivosti, zato se v letošnjem letu sprejema novela tega zakona. Na eni in drugi strani stojijo ljudje, žrtve, tisti, ki vedo in molčijo, tisti, ki vedo in ukrepajo, tisti, ki morajo ukrepati po službeni dolžnosti. Pri slednjih se mi zdi pomembna predvsem strokovnost in tudi moralna odgovornost do vseh vpletenih. Če bi se vsi držali tega, potem ne bi bilo govora o krivicah, o strahu pred nezavarovanostjo, o tem, da strokovni delavci žrtvam ne verjamejo. Vsi bi bili na boljšem.
Kaj pa lahko kot socialna pedagoginja sama prispevam, kako sem lahko v pomoč ljudem, ki so žrtve nasilja, in tistim, ki vedo za nasilje pa jim je ob tem hudo? Na prvem mestu se mi zdi pomembno, da ljudem verjamem, da verjamem njihovim zgodbam, stiskam in težavam. In da jim znam prisluhniti, biti do njih sočutna. Kmalu zatem pa zagotovo pride tudi ustrezno ukrepanje in skrb za varnost in zaščito vseh vpletenih, tako žrtev kot tudi prič. In seveda opora in podpora, ki jo eni in drugi potrebujejo. Hvaležna sem, da sem se v letošnjem letu na praksi srečala s to problematiko in od blizu videla,
37
kakšne posledice pušča nasilje v družini. Ta izkušnja je nepozabna in verjamem, da mi bo pomagala hitreje stopiti na pot prijave nasilja v družini, če se bom kot strokovnjak kdaj srečala s tem problemom.
Diplomska naloga mi je odprla širši pogled na problematiko nasilja v družini, predvsem pa na težave, s katerimi se srečujejo tretje osebe, ki naj bi prijavile nasilje v družini. Kot zelo dragocene jemljem izkušnje, ki sem jih pridobila z intervjuvanjem. Ko sem znova prebirala intervjuje in jih analizirala, sem spoznala, da bi na določenih mestih lahko sogovornicam bolj prisluhnila in s tem postavila boljše vprašanje, ki bi morda dalo še več natančnih odgovorov in širši pogled na problematiko, s katero sem se ukvarjala.
Zaradi vse prebrane literature se kaj hitro lahko zgodi, da se postavimo v določen okvir, izven katerega ne znamo izstopiti in smo tako hitro zadovoljni s »pravilnimi« odgovori.
S tem pa morda ne dobimo celotnega odgovora, ki bi nam ga sogovornik lahko dal, če bi naše vprašanje bilo bolj odprto in drugače zastavljeno. Hkrati bi si želela, da bi z vztrajnostjo pridobila še več bolj aktualnih podatkov, s katerimi bi podprla svoje ugotovitve. Zaradi neodzivnosti nekaterih pa mi to na žalost ni uspelo. Tako so nekatere raziskave, ki so bile izvedene na slovenskih tleh, že zelo stare, zanimivo in koristno pa bi bilo pregledati novejše.
Svoje diplomsko delo bi z veseljem razširila z nadaljnjim raziskovanjem med strokovnimi delavci in tistimi uslužbenci, ki se srečujejo s prijavami nasilja v družini.
Zanimalo bi me, kaj zanje pomenijo odgovori, ki sem jih pridobila z intervjuji in ki jih odražajo statistični podatki ter kako ti odgovori vplivajo na njihovo delo, če vplivajo in na kaj so sami pozorni in previdni pri svojem delu. Predvsem pa bi bilo koristno raziskati in ugotoviti, kaj je potrebno v praksi spremeniti, da bi se število tretjih oseb, ki bi se odločile prijaviti nasilje v družini, povečalo. Večina si namreč verjetno želi, da bi žrtvam nasilja lahko z ustreznim in primernim ravnanjem pomagale k boljši prihodnosti, vendar se marsikdo počuti nemočnega oziroma ima svoje osebne razloge, zaradi katerih nasilja v družini ne prijavi.
38
VI VIRI IN LITERATURA
Antić Gaber, M. in Selišnik, I. (2013). Zakonodaja o nasilju nad ženskami v Sloveniji, globalni okvir, mednarodno pravo in lokalne posebnosti. V Leskošek, V., Antić Gaber, M., Selišnik, I., Filipčič, K., Urek, M., Matko, K., Zaviršek, D., Sedmak, M. in Kralj, A., Nasilje nad ženskami v Sloveniji (str. 15–40). Maribor: Aristej.
Bledsoe, L. K., Yankeelov, P. A., Barbee, A. P. in Antle, B. F. (2004). Understanding the Impact of Intimate Partner Violence Mandatory Reporting Law. Violence Against Women 10(5), 534–560. doi:10.1177/1077801204264354
Bratina, N. (1999). Analiza ankete na centrih za socialno delo. V Kozmik, V. in Dobnikar, M. (ur.), Dosje: Nasilje nad ženskami (str. 80–92). Ljubljana: Urad vlade Republike Slovenije za žensko politiko, Društvo SOS telefon, Feministično informacijsko kulturno središče in Društvo za nenasilno komunikacijo.
Čačinovič Vogrinčič, G. (1998). Psihologija družine: prispevek k razvidnosti družinske skupine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Felson, R. B. in Paré, P-P. (2005). The Reporting of Domestic Violence and Sexual Assault by Nonstrangers to the Police. Journal of Marriage and Family 67(3), 597–610. doi:10.1111/j.1741-3737.2005.00156.x
Felson, R. B., Messner, S. F., Hoskin, A. W. in Deane, G. (2002). Reasons for reporting and not reporting domestic violence to the police. Criminology 40(3), 617–648.
doi:10.1111/j.1745-9125.2002.tb00968.x
Filipčič, K. (2000). Miti o nasilju v družini. Revija za kriminalistiko in kriminologijo
51(3), 197 – 206. Pridobljeno s
http://www.policija.si/images/stories/Publikacije/RKK/PDF/2000/03/RKK2000-03_KatjaFilipcic_MitiONasiljuVDruzini.pdf
Filipčič, K. (2002). Nasilje v družini. Ljubljana: Bonex založba.
Filipčič, K. (2008). Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND): uvodna pojasnila.
Ljubljana: GV založba.
39
Filipčič, K. (2010). Avtonomija žrtev nasilja v družini vs. prijavitvena dolžnost. V Dvoršek, A. in Selinšek, L. (ur.), Nasilje v družini: kazensko pravni, kriminalistični in kriminološki problemi (str. 19–29). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede in Pravna fakulteta.
Filipčič, K. (2013). Kazenskopravno odzivanje na nasilje v družini. V Leskošek, V., Antić Gaber, M., Selišnik, I., Filipčič, K., Urek, M., Matko, K., Zaviršek, D., Sedmak, M. in Kralj, A. Nasilje nad ženskami v Sloveniji (str. 41–70). Maribor:
Aristej.
Filipčič, K. (2014). Zakonodaja na področju preprečevanja nasilja v družini v Sloveniji.
V Veselič, Š., Horvat, D. in Plaz, M. (ur.), Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja (str. 157–174). Ljubljana: Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja.
Hvalič, S. (2002). Odstiranja: nasilje nad starimi ljudmi. Kakovostna starost: časopis za socialno gerontologijo in gerontagogiko 5(1/2), 36–45. Pridobljeno s http://www.inst-antonatrstenjaka.si/slike/762-1.pdf
Kazenski zakonik /KZ-1/ (2008). Uradni list RS, št. 55 (4.6.2008). Pridobljeno s http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=20082296
Kentucky Coalition Against Domestic Violence. (2016). Pridobljeno s http://kcadv.org/about/meet-our-staff-board-of-directors/
Klein, A. (2009). Special report: Practical implications of current domestic violence research. Washington, DC: U.S. Department of Justice, National Institute of Justice. Pridobljeno s https://www.ncjrs.gov/pdffiles1/nij/225722.pdf
Kordeš, U. in Smrdu, M. (2015). Osnove kvalitativnega raziskovanja. Univerzitetni učbenik. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Pridobljeno s http://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-6963-98-5.pdf
Mears, D. P. in Visher, C. A. (2005). Trends in Understanding and Addressing Domestic Violence. Journal of interpersonal violence 20(2), 204–211.
doi:10.1177/0886260504267739
40
Mednarodni dnevi boja proti nasilju nad ženskami – Ne zatiskajmo si oči, nasilje v družini je problem celotne družbe. (25. 11. 2011). Pridobljeno s http://www.mnz.gov.si/nc/si/novinarsko_sredisce/novica/article/12027/7249/
Muršič, M. (2012). Prekiniti krog nasilja (za varnejše družine in vzgojno-izobraževalne zavode). V Muršič, M. (ur.), (O)krog nasilja v družini in šoli: soočanje šole/vrtca z nasiljem nad otroki (str. 38–42). Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
Obran, N. (2014). Nasilje nad ženskami – prav(n)e poti v varno življenje žensk in otrok:
praktični vodnik po sodnih in upravnih postopkih. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo.
Plaz, M. (2014). Nasilje nad ženskami v partnerskih in sorodstvenih odnosih. V Veselič, Š., Horvat, D. in Plaz, M. (ur.), Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja (str. 73–92). Ljubljana: Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja.
Prepoznava in obravnava žrtev nasilja v družini v okviru zdravstvene dejavnosti: nasilje v družini. (b.d.). Pridobljeno s http://www.prepoznajnasilje.si/nasilje-v-druzini Puhar, A. (2004). Prvotno besedilo življenja. Ljubljana: Studia humanitatis.
Rennison, C. M. in Rand, M. R. (2003). Criminal Victimization, 2002. Washington, DC: U.S. Department of Justice, Office of Justice Programs.
Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014
Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014