Kot sem že omenila, v literaturi ne najdemo veliko napisanega o tem, zakaj se tretje osebe ne odločijo prijaviti nasilja v družini. Več desetletij pa se raziskovalci sprašujejo in odkrivajo, zakaj tega ne storijo žrtve, vsaj ne vse. Mnogi avtorji (Frieze in Brown, 1989; Herzberger, 1996; Pagelow, 1984; Walker, 1978 v Felson, Messner, Hoskin in Deane, 2002) navajajo, da žrtve nasilja v družini, posebno pa žene, napadene s strani svojih mož, nerade pokličejo policijo. Vzrok za to pripisujejo različnim dejavnikom, kot so skrb za zasebnost, strah pred povračilnimi ukrepi (strah pred maščevanjem), sočutje do povzročitelja nasilja in prizanesljivost policije (Felson, Messner, Hoskin in Deane, 2002). Nekateri od teh avtorjev (Freize in Browne, 1989; Pagelow, 1984 v Felson in Paré, 2005) kot vzroke navajajo tudi ekonomsko in psihološko odvisnost in predvidevanje, da policija njihovih obtožb ne bo jemala resno. Black (1976 v Felson
14
idr., 2002) na drugi strani odkriva fenomen, ki razkriva širok strukturni odnos med odnosno distanco, ki je vzpostavljena med žrtvijo in povzročiteljem nasilja in vključenostjo policije: tesnejši kot je odnos med nasprotniki, manj verjetnosti je, da bo žrtev prijavila nasilje na policijo in da bo le-ta posegla v nasilni odnos. Felson in Paré (2005) tako dodajata, da je vključevanje policije največje, kadar gre za spore med tujci, na zadnjem mestu so spori med intimnimi ali družinskimi člani, vmes pa se uvrščajo spori med prijatelji in znanci.
NCVS navaja dejavnike, ki vplivajo na odločitev ljudi za prijavo nasilja v družini.
Raziskava navaja podatke, zbrane med letoma 1992 in 1998. V raziskavo je bilo v posameznem letu vključenih približno 50000 gospodinjstev in 100000 posameznikov, starih 12 let in več. Raziskovalci so vključene v raziskavo spraševali, kaj jih je spodbudilo oziroma motiviralo za prijavo nasilja v družini in kaj jih je od tega odvračalo. Njihova teza pa je bila, da se žrtve v večji meri odločajo za prijavo nasilja v družini policiji, kadar je njihova motivacija visoka, »cena«, ki bi jo za prijavo policiji morali plačati, pa nizka (Felson idr., 2002). Avtorji navajajo različne vzroke, ki žrtve spodbudijo k prijavi nasilja v družini: prvi vzrok je zaščita, drugi vzrok je želja po zaustavitvi trenutnega napada (Gottfredson in Gottfredson, 1987 v prav tam), tretji pa upanje, da bodo tako preprečili morebitne prihodnje napade (Felson idr., 2002). Po podatkih omenjene raziskave je najpogostejši vzrok za prijavo nasilja ocena, da gre pri nasilju za kaznivo dejanje, temu pa sledita zaustavitev oziroma preprečitev morebitnega napada in preprečitev prihodnjih kaznivih dejanj s strani povzročitelja nasilja (prav tam). Gottfredson (1976 v prav tam) pa pravi, da je motivacija za prijavo policiji odvisna tudi od resnosti kaznivega dejanja, kar Tarling in Morris (2010) navajata kot najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na odločitev žrtve, in stopnje nevarnosti. Žrtve pa lažje prijavijo nasilje v družini, če vedo, da bodo uspešne pri doseganju svojih ciljev (Felson idr., 2002).
Avtorji (Felson, Messner, Hoskin in Deane) so bolj skromni, kadar gre za dejavnike, ki žrtve spodbudijo k prijavi nasilja v družini. Večji pa je nabor dejavnikov, ki govorijo proti prijavi nasilja v družini, torej daljši je seznam »cen«, ki žrtev zavirajo pri odločitvi za prijavo nasilja v družini. Prvi dejavnik predstavlja skrb zaradi sramu in položaja.
NCVS zato kot najbolj pogost razlog za molk navaja prepričanje, da gre pri nasilju v družini za zaseben problem. Ljudje so včasih zaskrbljeni zaradi vpletenosti v nasilno dejanje, celo kadar so žrtve. Bojijo se stigmatizacije (prav tam). Drugi dejavnik
15
predstavlja željo po zaščiti povzročitelja nasilja pred kazenskim pregonom. Želja lahko temelji na sočutju ali emocionalni povezanosti s povzročiteljem. Kadar je povzročitelj nasilja (zakonski) partner, je lahko ta želja podkrepljena s finančno odvisnostjo od partnerja ali z željo po zaščiti njunih otrok (Pagelow, 1984 v Felson idr., 2002). Kot tretji dejavnik se pojavlja strah pred povračilnimi ukrepi, strah pred maščevanjem (Gottfredson in Gottfredson, 1987 v Felson idr., 2002). Žrtve so bojijo, da bi storilec na prijavo nasilja odgovoril s fizičnim nasiljem ali kakšno drugo nenasilno obliko maščevanja. Zanimivo je, da NCVS strah pred maščevanjem navaja kot ne preveč pogost vzrok za molk. Kot kaže, je strah dejavnik, ki žrtve v večji meri spodbuja k prijavi nasilja v družini (Felson idr., 2002), čeprav vemo, da mnogi zgoraj omenjeni avtorji (npr. Dobnikar, Filipčič in Plaz) navajajo strah kot tisti dejavnik, zaradi katerega žrtve ostajajo v nasilnem odnosu. Četrti dejavnik, ki žrtve odvrača od prijave nasilja, je njihovo sodelovanje pri različnih ilegalnih dejavnostih (Black, 1983 v prav tam), peti vzrok pa predstavljajo posledice, ki jih s seboj nosi sama prijava. Sam klic na policijo žrtve res ne stane veliko časa in truda, kasnejša vključenost v sam proces pa lahko zahteva kar precejšnjo ceno (Greenberg in Ruback, 1985 v Felson idr., 2002).
Poleg zgornjih petih »cen«, ki jih mora žrtev plačati ob prijavi nasilja v družini, avtorji navajajo še 5 vzrokov, ki vplivajo na to, da žrtev ne prijavi nasilja na policijo. Nekateri od teh so zgoraj na kratko že bili omenjeni. Pridružujejo pa se jim še nekateri drugi vzroki. Felson idr. (2002) jih omenjajo pet. Prvi vzrok je strah pred maščevanjem. Ta vzrok je še pomembnejši, kadar je povzročitelj nasilja zakonec ali partner, saj gre v tem primeru za pogostejši stik in hud konflikt. Prav tako pa ne gre zanemariti razlik, ki se pojavljajo med spoloma. Singer (1988 v prav tam) je ugotovil, da je ta strah močneje prisoten pri ženskah kot pri moških, strah pa je pri žrtvah močnejši tudi takrat, kadar je povzročitelj nasilja moški. Moški naj bi namreč bili bolj nagnjeni k nasilju kot ženske.
Če potegnemo črto, lahko vidimo, da je verjetnost, da predstavlja strah pred maščevanjem zaviralni dejavnik prijave nasilja, posebno visoka, kadar gre za partnerski odnos, kjer je ženska žrtev, moški pa povzročitelj nasilja. Drugi vzrok je predstava žrtve o resnosti kaznivega dejanja. Na to predstavo lahko močno vpliva odnos med žrtvijo in storilcem. Straus idr. (1980 v Felson idr., 2002) pravijo, da žrtve vzpostavijo do nasilnega dejanja večjo toleranco, kadar je le-to povzročeno s strani družinskega člana, manjšo toleranco pa čutijo do nasilnega dejanja, ki je bilo povzročeno s strani nekoga zunaj družine, čeprav NCVS te teze ni potrdila (Felson idr., 2002). Pojavljajo pa se tudi
16
razlike glede na spol. Straus (1993 v prav tam) razlaga, da ljudje nasilna dejanja, povzročena s strani žensk, vidijo kot manj resna od tistih, povzročenih s strani moških.
Prav tako pa moški, ki so bili žrtve nasilja, vidijo nasilno dejanje kot manj resno v primerjavi z ženskami, žrtvami nasilja (Felson, 1996; Kanekar idr. 1981 v Felson idr., 2002). Nacionalna raziskava proti nasilju nad ženskami (The National Violence Against Women, 1995–1996 v Felson in Paré, 2005) pa je pokazala, da je prepričanje, da je napad bil nepomemben, najpogostejši vzrok, da ostane nasilje neprijavljeno. Naslednji dejavnik je zasebnost, ki predstavlja najpomembnejši vzrok za izognitev prijave, kadar je povzročitelj nasilja družinski član. Toliko bolj pa je ta dejavnik pomemben, kadar je povzročitelj nasilja zakonec ali partner. Četrti dejavnik predstavlja zaščita povzročitelja nasilja. Žrtve nasilja v družini nerade prijavijo storilca zaradi socialnih vezi, ki so ustvarjene med njima. Tako žrtve lažje prijavijo znanca ali neznanca kot pa družinskega člana ali partnerja. Nekateri avtorji menijo, da so predvsem ženske tiste, ki želijo zaščititi moškega povzročitelja (Elliot, 1989; Schmidt in Hochstedler, 1989 v Felson idr., 2002). Kot dodaja Pagelow (1984 v Felson idr., 2002), te ženske ne želijo svojih mož spravljati v težave zaradi želje po nadaljevanju odnosa pa tudi zaradi emocionalnih in ekonomskih vzrokov. Zadnji dejavnik pa govori o prizanesljivosti policije do povzročiteljev nasilja v družini (Dobash, 1979 v Felson idr., 2002). Dokazi so sicer različni, toda glede na raziskavo, ki je bila izvedena leta 2001, je policija prizanesljiva do manjših kaznivih dejanj, v katerih žrtev pozna storilca, ne glede na spol (Felson in Ackerman, 2001 v Felson idr., 2002).
Zasledila pa sem tudi starejšo raziskavo (Janssen in Hulsman, 1992 v van der Ent, idr., 2001), v kateri so zlorabljene ženske spraševali o vzrokih, da nasilja ne prijavijo. Kot najpogostejši vzrok navajajo strah pred partnerjem, na drugem mestu pa se nahaja nepoučenost o možnosti prijave. Tema vzrokoma pa sledijo še jemanje poguma (odvračanje) s strani policije, prepričanje, da prijava ne pomaga, slabe izkušnje s policijo (ne jemljejo je resno, ni zaščite), prepričanje, da psihično nasilje ni kaznivo, sram, sočustvovanje s partnerjem, hotenje partnerja, da odide sam, ugotovitev, da prijava ni potrebna, mišljenje, da je nasilje v zakonski zvezi dovoljeno, nesodelovanje institucij in prepričanje, da je prijava za žensko ponižujoča. Preseneča me, da je nepoučenost o možnosti prijave na drugem mestu. Tega vzroka namreč v prejšnjih raziskavah, četudi so bile starejšega datuma, nisem zasledila. Je pa vzrok po mojem
17
mnenju utemeljen, če ga umestimo v čas, v katerem je bil naveden. Tehnologija in posledično dostop do informacij nista bila tako obširna, kot sta v današnjem času.
Tudi večina zgoraj omenjenih raziskav vključuje pretežno podatke o tem, zakaj se ženske ne odločijo za prijavo nasilja v družini. Ponovno je torej zapostavljeno nasilje nad otroki, moškimi in starejšimi, čeprav je moč najti nekaj informacij, zakaj le-ti ne prijavijo nasilja v družini.
Zakaj otrok ne prijavi nasilja v družini, se je verjetno kar nesmiselno spraševati. Morda je bolj na mestu vprašanje, zakaj otrok ne zaupa nikomur, da prihaja do nasilja v družini. Filipčič (2008) pravi, da je bilo nasilje nad otroki najprej prepoznano kot oblika nasilja v družini in pri tem izpostavlja, da otroci zaradi svoje nemoči in nezmožnosti samostojne izbire družine, v kateri bodo živeli, potrebujejo posebno varstvo države.
Tomori (2006) pojasnjuje, da je otrok, ki je priča nasilju nad njegovimi bližnjimi, zbegan, nasilje ga spravlja v strah in negotovost ter stisko, porušeno pa je tudi njegovo notranje ravnovesje. Otrok se pogosto tudi počuti krivega za nasilje, četudi ni bil neposreden povzročitelj nasilja. Takšna občutja pa so lahko še bolj razdiralna za njegovo doživljanje kot sam strah za njegovo varnost. Tudi ZPND (2008) torej povsem upravičeno nalaga dolžnost prijave nasilja nad otrokom vsakomur od nas.
Filipčič (2002) piše o »pretepenih moških« in pravi, da je zanje značilna izredno nizka stopnja prijav. Vzroki so podobni kot pri ženskah, vendar so nekateri med njimi še bolj izraziti in bolj pomembni. Podobno kot pri ženskah se tudi pri moških pojavlja občutek sramu. Status trpinčenega moškega je v nasprotju z vlogo moškega v patriarhalni družbi, ki jo le-ta od njega zahteva, ne le pričakuje. S prijavo partnerke pa bi razkril svojo nesposobnost, da torej ne zmore izpolniti pričakovanj okolice, to pa bi ga zelo stigmatiziralo. Pri Prepoznavi in obravnavi žrtev nasilja v družini v okviru zdravstvene dejavnosti: nasilje v družini (b.d.) dodajajo, da moški nasilje v družini v še večji meri kot ženske dojemajo kot zasebno stvar in ne kot kaznivo dejanje. Prav tako omenjajo občutke krivde in sramu zaradi družbeno pričakovanega vedenja moških in žensk.
Raziskave, ki jih navajajo, pa kažejo, da strokovni delavci, ki delujejo na področju nasilja v družini, moškim žrtvam velikokrat ne verjamejo, njihova pričevanja so pogosto spregledana, dogaja pa se celo, da so obtoženi povzročitve nasilja.
18
Razlogov, zakaj starejše osebe prikrivajo nasilje v družini, je več. Združeni narodi (2002) navajajo naslednje: strah pred institucionalizacijo, maščevanjem, sramoto, zadrego, prisotna je lahko tudi želja po zaščiti storilcev pred posledicami njihovega dejanja ali prepričanje, da so si nasilje zaslužile. Še večji problem pa lahko imajo osebe, ki imajo težave pri govorjenju, saj ne zmorejo niti jasno povedati, kaj se dogaja. Hvalič (2002) pa dodaja še nekaj drugih, in sicer: starejše osebe se velikokrat ne počutijo zlorabljene ali pa je velikokrat pri njih prisotna tudi želja, da bi ostali v stikih s svojo družino. Poleg tega imajo strah pred izgubo ekonomske varnosti, močno pa je prisotna čustvena stiska zaradi dejstva, da je nasilen njihov otrok, zato stisko raje potlačijo, ker je prehuda, da bi jo prenesli.