Obsežnejših raziskav ali teorij, ki bi se ukvarjale z vzroki in razlogi, zaradi katerih tretje osebe ne prijavijo nasilja v družini, ni. Nekaj že omenjenih razlogov navaja Dobnikar (1996 v Antić Gaber in Selišnik, 2013), ki so enaki razlogom žrtev, medijev in institucij.
Glede na rezultate NCVS odnos med žrtvijo in storilcem vpliva na odločitev tretjih oseb glede prijave nasilja (Felson, Messner in Hoskin, 1999 v Felson in Paré, 2005). Tako tretje osebe v manjši meri prijavijo nasilje, kadar gre za napad med pari ali prijatelji, v primerjavi z nasiljem med tujci, v večji meri pa, kadar gre za napad moškega nad žensko (Felson in Paré, 2005). Poudariti pa je pomembno, da ti podatki veljajo le za fizični napad. Razlike pa se pojavljajo tudi glede na vrsto nasilja: tretje osebe namreč v več primerih prijavijo fizično nasilje, v primerjavi s spolnim, posebno kadar je povzročitelj prijatelj, spremljevalec ali znanec (prav tam).
Ker je konkretne vzroke, zaradi katerih tretje osebe ne prijavijo nasilja v družini, skorajda nemogoče najti, se mi zdi zanimivo pregledati argumente proti zakonu, ki velja v zvezni državi Kentucky in ki tamkajšnje prebivalce zavezuje k prijavi nasilja.
Argumenti se sicer nanašajo na prijavo nasilja med intimnima partnerjema, kar seveda ne zajema vseh oseb, ki so lahko žrtve nasilja v družini, kljub temu pa nam kažejo način in smer razmišljanja, kadar je treba prijaviti nasilje med odraslimi osebami. Zakon bi lahko v določenih točkah primerjali s slovenskim Kazenskim zakonikom, po katerem smo v prekršku, kadar opustimo ovadbo kaznivega dejanja ali storilca, ne glede na to ali gre za otroka ali polnoletno osebo. Tudi zakon, ki velja v zvezni državi Kentucky (Bledsoe, Yankeelov, Barbee in Antle, 2004) predvideva, da mora nasilje med
19
intimnima partnerjema prijaviti vsakdo, ne le zdravstveni oskrbovalec. Namen tega zakona ni le v odkrivanju kaznivih dejanj, ampak predvsem v odkrivanju žrtev, katerim se lahko posledično nudi potrebne storitve, predvsem socialne in pravne, pa tudi druge, na primer zatočišče.
Nasprotniki tega zakona navajajo predvsem naslednje argumente: krši se avtonomnost odrasle žrtve, povečuje pa se tudi morebitna nevarnost oziroma tveganje za žrtev, ki lahko takšno prijavo spremlja. Drugačno je njihovo mnenje, kadar gre za otroka ali starejšo osebo. Od otrok se ne pričakuje, da bodo zmožni podati prijavo o nasilju, prav tako pa starejše osebe niso vedno fizično in mentalno zmožne podati prijave, četudi bi ta bila potrebna. Združenje proti nasilju v družini v zvezni državi Kentucky (The Kentucky Domestic Violence Association) navaja tri argumente proti temu zakonu.
Podpirajo sicer namen, ki tiči za zakonom, ne podpirajo pa zakona kot takega (prav tam). Kot prvi argument navajajo možnost, da bi se storilec lahko maščeval žrtvi. Gre torej za tveganje, ki se pojavi ob prijavi (Currens, 1998 v Bledsoe idr., 2004). Drugi argument je ta, da obveza ljudi k prijavi nasilja jemlje pogum žrtvam in jih tako ne spodbuja, da bi same poiskale pomoč zaradi strahu pred prijavo nasilja. Strah jim dodatno vliva še partner, povzročitelj nasilja, ki pravi, da jima bo država odvzela otroke, če bo storjena uradna prijava. Tretji argument ima filozofske temelje. Nasprotniki trdijo, da je obveza k prijavi neetična, ker se vmešava v pravico žrtve, da sama odloča o tem, ali in s kom bo delila zaupne informacije (Bledsoe idr., 2004).
Omenjeno Združenje proti nasilju v družini je neprofitna organizacija (Kentucky Coalition Against Domestic Violence, 2016), v kateri so zaposleni različni profili ljudi, gre torej za strokovnjake, ki se ukvarjajo s področjem nasilja v družini. Zato jih seveda ne morem povsem enačiti s tretjimi osebami, kot sem jih opredelila v svoji diplomski nalogi. Se mi je pa njihova argumentacija zdela omembe vredna, ker lahko mnenje strokovnjakov močno vpliva tudi na širšo javnost. Seveda se med strokovnjaki ne pojavljajo samo argumenti proti, ampak imamo na drugi strani tudi podpornike tega zakona. Laična javnost pa se lahko sama odloči, na katero stran se bo postavila, kljub temu da jih zakon zavezuje k prijavi. A glede na slovenske razmere lahko vidimo, da tudi zakon ni vedno dovolj močan razlog, da se ljudje odločijo za prijavo nasilja v družini.
20
II EMPIRIČNI DEL
1 OPREDELITEV PROBLEMA
Večkrat sem že naletela na plakat, ki je spodbujal k prijavi nasilja v družini. Ob tem sem vedno začutila odgovornost, da se odzovem na nasilje, za katerega vem, da se dogaja.
Zasledila sem tudi objavo, ki je direktno aplicirala soodgovornost za dogajanje nasilja tudi na tiste, ki za nasilje vedo, pa ga ne prijavijo. Na spletni strani sem zasledila spodbudo, da je potrebno ukrepati in ne le poslušati (Mednarodni dnevi boja proti nasilju nad ženskami – Ne zatiskajmo si oči, nasilje v družini je problem celotne družbe, 2011). Jaz in moja družina smo v situaciji, ko vemo za nasilje, a ne ukrepamo.
Zastavljajo se nam namreč različna vprašanja, pojavljajo se strahovi, skrbi in pomisleki.
V diplomski nalogi želim osvetliti, s čim vse se soočajo ljudje, ki vedo za nasilje v družini, kakšna vprašanja in skrbi se jim porajajo in kaj doživljajo. Na samem začetku je potrebno opredeliti, kaj nasilje v družini sploh je. Nasilje se namreč lahko izvaja nad različnimi družinskimi člani, ženskami, moškimi, otroki, starejšimi (Filipčič, 2002), obstaja pa tudi več različnih vrst nasilja (fizično, spolno, psihično, ekonomsko nasilje, zanemarjanje), ki so opredeljena tudi v ZPND (2008). Prav ta zakon je glede prijave nasilja povsem jasen, kadar gre za organe in organizacije ter nevladne organizacije, ki se pri svojem delu srečajo z okoliščinami, na podlagi katerih je moč sklepati, da gre za nasilje. Vsakdo pa je zavezan k prijavi nasilja, kadar sumi, da je žrtev nasilja otrok. Iz tega sklepam, da ljudje, ki vedo za nasilje, lažje prelagajo odgovornost za prijavo nasilja na odrasle žrtve, ker se te lahko same zaščitijo. Filipčič (2010) v svojem članku obravnava prav to dejstvo avtonomnosti odrasle žrtve. Otroci, starejše in invalidne osebe ter osebe, ki zaradi osebnih okoliščin niso sposobne skrbeti zase, pa so po zakonu (ZPND, 2008) deležne posebnega varstva in skrbi. Ob vsem skupaj se odpira tudi vprašanje, ali gre pri nasilju v družini za zaseben ali družbeni problem, pri čemer se stroka nagiba k slednjemu (Sedmak, 2006; Antić Gaber in Selišnik, 2013; Filipčič, 2000).
Veliko je napisanega na temo, zakaj žrtev ostaja v nasilnem odnosu in zakaj nasilja ne prijavi (Felson in Paré, 2005; Felson, Messner, Hoskin in Deane, 2002). Veliko manj
21
pozornosti pa se namenja temu, zakaj tretje osebe1 redko prijavijo nasilje. Po podatkih NCVS-ja je med letoma 1992 in 2002 nasilje v družini prijavilo le 28 % tretjih oseb (Friday, Lord, Exum in Hartman, 2006, v Klein, 2009). Glede na lastno izkušnjo in po pogovoru z znanko, ki je po nekaj letih prijavila nasilje v družini sorodnikov, vem, da je možnih razlogov več.
2 CILJI
Z raziskovanjem želim ugotoviti, kaj doživljajo tretje osebe, ki vedo za nasilje v družini.
Najti želim možne razloge, zaradi katerih te osebe ne prijavijo nasilja v družini. Prav tako me zanima, ali obstajajo podobnosti med razlogi žrtev in tretjih oseb, da nasilja v družini ne prijavijo. Ugotoviti želim, ali imajo tretje osebe zaupanje v kazensko pravni sistem, sistem policije in sistem centra za socialno delo in ali zaupanje oz. nezaupanje vpliva na odločitev glede prijave nasilja v družini.
3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
RV1: Kaj doživljajo tretje osebe, ki vedo za nasilje v družini, pa ga ne prijavijo?
RV2: Kateri so razlogi, zaradi katerih tretje osebe ne prijavijo nasilja v družini?
RV3: Ali lahko izkušnje tretjih oseb, ki so prijavile nasilje v družini, pomembno vplivajo na odločitev drugih ljudi glede prijave nasilja?
RV4: Kateri so podobni in/ali enaki razlogi žrtev in tretjih oseb, zaradi katerih ne prijavijo nasilja v družini?
RV5: Ali zaupanje oz. nezaupanje v kazensko pravni sistem, sistem policije in sistem centra za socialno delo vpliva na odločitev glede prijave nasilja v družini?
4 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA
Pri raziskovanju sem se poslužila kvalitativnega pristopa. Opravila sem tri polstrukturirane intervjuje: enega z osebo, ki ve za nasilje v družini, pa ga ne prijavi, drugega z osebo ki je prijavila nasilje v družini, in tretjega z žrtvijo nasilja v družini, ki nasilja ne prijavi. Pripravljena sem imela okvirna vprašanja, pogovoru pa sem se tudi
1 Vsi, ki niso žrtev in niso kot strokovni delavci dolžni prijaviti nasilja v družini (uporabljeno za oba spola).
22
sproti prilagajala. Vse intervjuje sem nameravala posneti, jih kasneje poslušati in dobesedno zapisati, vendar se nobena od intervjuvank s tem ni strinjala, zato sem delala sprotne zapiske in doma naredila približen zapis intervjuja po spominu in narejenih sprotnih zapiskih. Za obdelavo podatkov sem uporabila kvalitativno analizo teksta – kodiranje.