ODDELEK ZA GOZDARSTVO IN OBNOVLJIVE GOZDNE VIRE
Iza PETEK
RAST IN KAKOVOST METASEKVOJE (Metasequoia glyptostroboides (Hu et Cheng)) V
ŽIVEM ARHIVU PRI ZADOBROVI PRI LJUBLJANI
DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij – 1. stopnja
Ljubljana, 2021
Iza PETEK
RAST IN KAKOVOST METASEKVOJE (Metasequoia glyptostroboides (Hu et Cheng)) V ŽIVEM ARHIVU PRI ZADOBROVI PRI LJUBLJANI
DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij – 1. stopnja
GROWTH AND QUALITY OF DAWN REDWOOD (Metasequoia glyptostroboides (Hu et Cheng)) IN THE LIVE ARCHIVE AT ZADOBROVA
NEAR LJUBLJANA B. Sc. THESIS
Academic Study Programmes
Ljubljana, 2021
Diplomsko delo je zaključek univerzitetnega študija Gozdarstva in obnovljivih gozdnih virov 1. stopnje na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Komisija za študijska in študentska vprašanja Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire BF je dne 11. 5. 2020 sprejela temo diplomskega dela. Za mentorja je bil imenovan prof.
dr. Robert Brus, za somentorja dr. Gregor Božič, za recenzenta pa doc. dr. Kristjan Jarni.
Komisija za oceno in zagovor:
Predsednik:
Član:
Član:
Datum zagovora:
Iza Petek
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA
ŠD Du1
DK GDK 16:176.1Metasequoia glyptostroboides Hu et Cheng(043.2)=163.6 KG metasekvoja, Metasequoia glyptostroboides, nasad, rast, kakovost AV PETEK, Iza
SA BRUS, Robert (mentor), BOŽIČ, Gregor (somentor) KZ SI-1000 Ljubljana, Večna pot 83
ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire
LI 2021
IN RAST IN KAKOVOST METASEKVOJE (Metasequoia glyptostroboides Hu et Cheng) V ŽIVEM ARHIVU PRI ZADOBROVI PRI LJUBLJANI
TD Diplomsko delo (univerzitetni študij – 1. stopnja) OP IX, 64 str., 11 pregl., 23 sl., 0 pril., 57 vir.
IJ sl
JI sl/en
AI V diplomskem delu smo opisali in podrobno raziskali metasekvojo (Metasequoia glyptostroboides Hu et Cheng), saj je vrsta dokaj nova in še precej neraziskana.
Poznavanje nove tujerodne vrste in njenih rastnih zahtev je ključno pri odločitvi o njeni uporabi v gospodarske in druge namene. Analizirali smo živi arhiv metasekvoje v drevesnici pri Zadobrovi, ki ga je v letih 1993 in 1994 osnoval Gozdarski inštitut Slovenije iz originalnih semen iz predela na Kitajskem, kjer je bila vrsta opisana (locus classicus). Drevesa v nasadu so bila izmerjena že v letih 2000 in 2006, v letu 2020 pa smo meritve ponovili in najnovejše podatke primerjali s predhodnimi. Ugotovili smo, da je pogostnost reproduktivnih organov, torej storžev in moških cvetov, povezana s premerom in višino drevesa, ne pa z lego v nasadu. Užlebljenost debla ni odvisna od lege v nasadu, je pa močno variabilna in povezana s premerom, prav tako je močno variabilen padec premera z višino. Svetloba oziroma lega v nasadu ni edini dejavnik, ki vpliva na lastnosti posameznega drevesa, temveč je razlog tudi genetska variabilnost med drevesi.
Naše ugotovitve iz živega arhiva metasekvoje in v tej nalogi zbrani podatki o vrsti bodo uporabni za morebitno uporabo v gozdu in sajenje metasekvoje pri nas v prihodnosti.
KEY WORDS DOCUMENTATION
DN Du1
DC FDC 16:176.1Metasequoia glyptostroboides Hu et Cheng(043.2)=163.6
CX the Dawn Redwood, Metasequoia glyptostroboides, plantation, growth, quality AU PETEK, Iza
AA BRUS, Robert (supervisor), BOŽIČ, Gregor (co-advisor) PP SI-1000 Ljubljana, Večna pot 83
PB University of Ljubljana, Biotechnical faculty, Department of Forestry and Renewable Forest Resources
PY 2021
TI GROWTH AND QUALITY OF DAWN REDWOOD (Metasequoia
glyptostroboides Hu et Cheng) IN THE LIVE ARCHIVE AT ZADOBROVA NEAR LJUBLJANA
DT B. Sc. Thesis (Academic Study Programmes) NO IX, 64 p., 11 tab., 23 fig., 0 ann., 57 ref.
LA sl
AL sl/en
AB This diploma thesis analyzes the species of Dawn Redwood (Metasequoia glyptostroboides Hu et Cheng) since it is relatively new and has not been researched extensively. The knowledge about non-native tree species and their growth requirements is of key importance in deciding on its usage as a species of economic value. The live archive at Zadobrova, which was established by the Slovenian Forestry Institute in 1993 and 1994, has been analyzed. The trees have been grown from original seeds from an area in China where it was first described (locus classicus). The measurements of all the trees on the plantation were carried out in 2000 and 2006. For the purpose of this diploma, they were taken again in 2020, and the latest data has been analyzed and compared to the previous ones. It has been found that the incidence of reproductive organs, such as cones and male strobili, correlates to the diameter and height of trees, but not to the position in the plantation. The trunks’ ridges do not depend on the position in the plantation;
however they vary significantly from one tree to the next. The light and the position in the plantation are not the only factors affecting the characteristics of individual trees; the genotype has an even greater impact. This analysis of the Dawn Redwood live archive and data on the species gathered in this thesis represent significant value and usefulness for potentially using Dawn Redwood in the forest and planting it in Slovenia in the future.
KAZALO VSEBINE
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ... III KEY WORDS DOCUMENTATION ... IV KAZALO VSEBINE ... V KAZALO PREGLEDNIC ... VII KAZALO SLIK ... VIII
1 UVOD ... 1
1.1 OPREDELITEV PROBLEMA ...1
1.2 NAMEN NALOGE, CILJI IN HIPOTEZE ...4
2 PREGLED OBJAV ... 5
2.1 SISTEMATIKA ...5
2.2 ZGODOVINA IN ODKRITJE ...6
2.3 SPLOŠNI OPIS ...9
2.4 RASTIŠČE IN RAZŠIRJENOST... 13
2.4.1 Razširjenost metasekvoje v Sloveniji ... 18
2.5 LES IN UPORABA ... 19
2.6 RAST ... 24
2.7 BOLEZNI IN ŠKODLJIVCI ... 25
2.8 RAZMNOŽEVANJE ... 25
3 RAZISKOVALNI OBJEKT... 27
3.1 ŽIVI ARHIV ... 27
3.2 OSNOVANJE ŽIVEGA ARHIVA ... 27
3.3 LOKACIJA ŽIVEGA ARHIVA ... 31
3.4 OPIS OBJEKTA ... 31
4 MATERIAL IN METODE ... 33
4.1 POSKUSNI MATERIAL ... 33
4.2 RAZISKOVALNE METODE... 33
4.2.1 Meritve ... 33
4.2.2 Ovrednotenje podatkov ... 34
5 REZULTATI ... 36
5.1 MERITVE V LETU 2020 ... 36
5.2 POVEZAVE MED MORFOLOŠKIMI IN BIOLOŠKIMI LASTNOSTMI
METASEKVOJE ... 40
5.3 ODVISNOST MORFOLOŠKIH IN BIOLOŠKIH LASTNOSTI OD POLOŽAJA V NASADU ... 44
5.4 PRIMERJAVA Z MERITVAMI IZ PREJŠNJIH LET ... 47
6 RAZPRAVA IN SKLEPI ... 49
7 POVZETEK (SUMMARY) ... 54
8 VIRI ... 59
ZAHVALA ... 65
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Povprečne, minimalne in maksimalne vrednosti višin, obsegov in premerov
dreves metasekvoje v nasadu pri starosti 30 let ... 36
Preglednica 2: Dominantni in srednjetemeljnični premer, Pardejeva višina, padec obsega in premera od koreninskega vratu do prsne višine, vitkost ter lesna zaloga nasada ... 40
Preglednica 3: Primerjava povprečij parametrov metasekvoj po testnih vrstah v nasadu ... 45
Preglednica 4: Analiza variance za višine dreves po vrstah v nasadu ... 45
Preglednica 5: Analiza variance za debelinske stopnje dreves po vrstah v nasadu ... 45
Preglednica 6: Kruskal-Wallisov test za užlebljenost debla dreves po vrstah v nasadu ... 46
Preglednica 7: Kruskal-Wallisov test za obrod storžev po vrstah v nasadu... 46
Preglednica 8: Kruskal-Wallisov test za pogostnost moških cvetov po vrstah v nasadu .... 46
Preglednica 9: Povprečne, minimalne in maksimalne vrednosti višin iz leta 2000, 2006 in 2020 ter razlike med leti ... 47
Preglednica 10: Povprečni, minimalni in maksimalni premer koreninskega vratu iz leta 2000, 2006 in 2020 ter razlike med leti ... 47
Preglednica 11: Povprečni, minimalni in maksimalni prsni premer iz leta 2000, 2006 in 2020 ter razlike med leti ... 48
KAZALO SLIK
Slika 1: Metasekvoja v Botaničnem vrtu v Parizu (foto: R. Brus) ...3
Slika 2: Metasekvoja (Metasequoia glyptostroboides Hu et Cheng) ex situ (vir: Ornamental trees…, 2020) ...5
Slika 3: Najstarejše drevo metasekvoje v Xiaohe Commune na Kitajskem (vir: Bartholomew in sod., 1983) ...8
Slika 4: Naravna nahajališča metasekvoje na Kitajskem (vir: Kuser in sod., 1997) ...9
Slika 5: Skorja se lušči v dolgih trakovih (avtor: I. Petek) ... 10
Slika 6: Storž metasekvoje z nekaj izpadlimi semeni (avtor: I. Petek) ... 12
Slika 7: Les metasekvoje (vir: Wengert, 2019) ... 20
Slika 8: Panj metasekvoje v živem arhivu ob reki Savi pri Zadobrovi (avtor: I. Petek)... 23
Slika 9: Skica živega arhiva pri Zadobrovi iz leta 1994 (avtor: G. Božič) ... 29
Slika 10: Grmičasta rast metasekvoje (avtor: D. Jurc)... 30
Slika 11: Digitalni ortofoto posnetek (DOF) živega arhiva pri Zadobrovi (vir: ZGS…, 2020) ... 31
Slika 12: Nasad pri Zadobrovi (avtor: I. Petek)... 32
Slika 13: Frekvenčna porazdelitev dreves po debelinskih stopnjah ... 37
Slika 14: Število dreves metasekvoje po ocenjenih stopnjah obroda storžev ... 37
Slika 15: Število dreves metasekvoje po ocenjenih stopnjah pogostnosti moških cvetov ... 38
Slika 16: Število dreves metasekvoje po ocenjenih stopnjah užlebljenosti debla ... 38
Slika 17: Število dreves metasekvoje po ocenjenih stopnjah kakovosti ... 39
Slika 18: Ocene užlebljenosti debla po padcih premerov dreves od koreninskega vratu do prsne višine v nasadu ... 41
Slika 19: Ocene užlebljenosti debla po prsnih premerih dreves v nasadu ... 41
Slika 20: Ocene pogostnosti moških cvetov po prsnih premerih dreves v nasadu ... 42
Slika 21: Ocene obroda storžev po prsnih premerih dreves v nasadu ... 43
Slika 22: Ocene pogostnosti moških cvetov po višinah dreves v nasadu ... 43 Slika 23: Ocene obroda storžev po višinah dreves v nasadu ... 44
1 UVOD
1.1 OPREDELITEV PROBLEMA
Ko govorimo o tujerodnih drevesnih vrstah v naših gozdovih, imamo v mislih tiste drevesne vrste, ki po naravi ne rastejo v naših krajih, jih pa uvajamo v naše gozdove zaradi njihove lepote, gospodarske koristi, hitre rasti ali kakršnega koli drugega vzroka (Wraber, 1951).
Vnos tujerodnih vrst, kot neposredni ali posredni rezultat človeka, povzroči določene spremembe v tamkajšnjem ekosistemu. V nekaterih primerih so te spremembe velike in lahko vodijo tudi do izumiranja tamkajšnjih avtohtonih vrst ali radikalnih sprememb delovanja ekosistema, vendar za večino vrst kvantitativnih informacij o takšnih posledicah ni (Jeschke in sod., 2014). Zaradi globalnega segrevanja in s tem spreminjanja podnebja smo priča vse večjemu številu ujm in naravnih katastrof. To vpliva tudi na gozd in primernost drevesnih vrst za posamezna rastišča oziroma spremembo razširjenosti drevesnih vrst, na kar opozarjata tudi Brus in Jarni (2017), ki navajata, da ima gojenje tujerodnih drevesnih vrst v gozdovih v Evropi dolgo tradicijo; sprva so bile zanimive zaradi lesnoproizvodnega potenciala, ki se mu je v zadnjem času pridružila še morebitna sposobnost prilagajanja na spreminjajoče se razmere.
Wraber (1951) ugotavlja, da so tuje drevesne vrste včasih uvajali in pospeševali v glavnem po parkih, vrtovih, drevoredih, arboretumih in raznih drugih nasadih, torej predvsem iz lepotnih in znanstvenih namenov. Uvajanje drevesnih eksot v gozdne sestoje se je začelo razmeroma pozno in še tukaj so v začetku odločali bolj estetski kakor ekonomski razlogi;
slednji pa stopijo odločno v ospredje v času svetovne krize gozdnega in lesnega gospodarstva (Wraber, 1951). Kutnar in Pisek (2013) pišeta, da je eden od najpogostejših motivov za vnašanje tujerodnih drevesnih vrst v naše gozdove in tudi za osnovanje njihovih nasadov zunaj gozda bilo predvsem pridobivanje lesa. Les posameznih tujerodnih vrst se je namreč izkazal zaradi kakovosti, ki naj bi v nekaterih primerih celo prekašala les domačih vrst. Pri večini tujerodnih vrst pa je bila še posebno v povojnem obdobju za njihovo uvajanje odločilna predvsem hitra rast (Kutnar in Pisek, 2013).
Prvi v Evropi so začeli uvajati gozdne tujerodne vrste in se znanstveno ukvarjati z njihovim gojenjem Francozi in Angleži pred skoraj 270 leti. V Srednji Evropi so jih začeli načrtno uvajati v državne gozdove Nemci in Avstrijci v letih 1880–1890. Iz te dobe izvirajo tudi prvi nasadi tujerodnih gozdnih dreves na slovenskih tleh. Wraber (1951) je leta 1951 opozoril na to, da imajo prednost pri gojenju gozdov iglavci, »saj, da je slovenska zemlja bogata z listavci tako po številu vrst (blizu 40 vrst listavcev) kot tudi po površinski razširjenosti (dobra polovica vse gozdne površine), medtem ko je število iglavcev zelo pičlo (6 drevesnih vrst)«, njihova tehnična uporabnost pa je zelo visoka. Skoraj vsa prva tujerodna drevesa so zrasla v zasebnih gozdovih, zlasti gozdovih veleposestnikov, prevladovali pa so zeleni bor, zelena duglazija, kanadski topol in rdeči hrast. Okoli leta 1950 se je na splošno razširilo
zanimanje za nekatere gozdne tujerodne vrste, ne samo med poklicnimi gozdarji, temveč tudi med kmečkimi posestniki (Wraber, 1951).
Uvajanje tujerodnih drevesnih vrst v naših krajih ima pri raznih drevesih večji ali manjši uspeh, ki je odvisen od raznih dejavnikov. Vsako drevo ima svoje naravno rastišče z določenimi ekološkimi razmerami, v katerih najbolje uspeva. Te ekološke razmere obsegajo talne in podnebne razmere rastišč, njihove površinske oz. reliefne razmere ter medsebojne življenjske odnose rastlinskih vrst, ki uspevajo na istem rastišču in tvorijo določeno rastlinsko združbo. Če prenesemo drevo iz njegovega prvotnega rastišča v novo, smo ga postavili v nove življenjske razmere, ki se od prvotnih bolj ali manj razlikujejo. Sprememba življenjskega okolja včasih ugodno vpliva na rast drevesa, včasih pa je neugodna ali celo kritična za njegovo uspevanje. V tem pogledu razlikujemo dvoje: aklimatizacijo in naturalizacijo. O aklimatizaciji govorimo, kadar se drevesne vrste iz drugačnih podnebnih področij v novem podnebju, kljub manj ugodnim življenjskim razmeram, ustalijo in ohranijo. Kadar prenašamo tuje drevesne vrste na nova rastišča, ki so po ekoloških razmerah podobna izvirnim rastiščem teh drevesnih vrst, govorimo o naturalizaciji. Le ta je mnogo uspešnejša od aklimatizacije (Wraber, 1951).
Danes je v Evropi v gozdovih in provenienčnih poskusih prisotnih vsega skupaj vsaj 150 tujerodnih drevesnih vrst, ki rastejo na 4 % evropskega gozdnega prostora. 77 % tega območja zaseda le 5 tujerodnih drevesnih vrst. Namerno vnašanje rastlinskih vrst iz enega geografskega območja na drugega se je začelo pred tisočletji in se od takrat še vedno nadaljuje. Znanstveniki verjamejo, da je bil vzrok sprva hrana za ljudi in krma za živino, kasneje pa potreba po lesu ter okrasnih in znanstvenih vrednostih. Veliko vnosov vrst je bilo v času feničanskih, grških in rimskih trgovskih mrež, vrste, vnesene pred 1492, veljajo za arheofite. Večina tujerodnih vrst je bila v Evropo vnesena med 17. in začetkom 19. stol.
Obsežno sajenje v parkih in vrtovih se je začelo sredi 19. stol. Danes se odnos do tujerodnih vrst po državah razlikuje, nekatere njihov vnos omejujejo, druge ga spodbujajo (Brus in sod., 2019). Vnos tujerodnih drevesnih vrst na ozemlje današnje Slovenije ni dobro dokumentiran.
Prvi zabeleženi vnos večjega števila vrst je potekal ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja.
Ocenjeni povprečni časovni zamik med prvim znanim vnosom določene vrste v Evropo in njenim vnosom v Slovenijo je bil 70–90 let. Vrste so sprva sadili v specializiranih rastlinskih zbirkah in pogostnost njihovega sajenja je bila na splošno nizka (Brus in Gajšek, 2014).
Po oceni je danes tujerodnih drevesnih vrst manj kot 1% v celotni lesni zalogi gozdov Slovenije (Kutnar in Pisek, 2013). Brus in Jarni (2017) opozarjata, da je treba čimprej analizirati uspešnost že obstoječih nasadov tujerodnih drevesnih vrst in začeti s preizkušanjem še novih tujerodnih vrst. V Sloveniji smo tujerodne drevesne vrste v gozdnih nasadih sadili največ v 1. pol. 20. stol., pozneje pa se je njihova uporaba močno zmanjšala.
Izkušnje z nekaterimi so dobre. V Sloveniji je nabor testnih nasadov in provenienčnih
poskusov s tujerodnimi drevesnimi vrstami skromen, nekateri potekajoči poskusi so v slabem stanju (Brus in Jarni, 2017).
Med tujerodne drevesne vrste spada tudi metasekvoja (Metasequoia glyptostroboides Hu et Cheng), ki je ena najpogostejših in najbolj prepoznavnih rastlinskih fosilov iz časa pozne krede in terciarja na severni polobli (LePage in sod., 2005). Gre za dokaj novo odkrito vrsto, o njej še ni veliko znanega in tudi ne veliko obsežnejšega zbranega gradiva, zato se nam je zdela ta naloga še kako pomembna. Metasekvoja ima zanimivo zgodbo, saj so jo v naravi odkrili šele okoli leta 1944 na Kitajskem, nekaj let pred tem pa je bila najdena le v fosilnih ostankih. Iz teh razlogov smo se odločili, da to drevesno vrsto podrobneje raziščemo in z obširnim pregledom literature spoznamo njeno zgodovino, kot tudi lastnosti in rastne zahteve. Z meritvami in analizo uspevanja vrste želimo ugotoviti njene značilnosti v starejšem nasadu ex situ v Sloveniji, ki ga je na obrečnem zemljišču ob Savi pri Ljubljani osnoval Gozdarski inštitut Slovenije. Ugotoviti želimo, ali je metasekvoja lahko potencialna vrsta za naše gozdove, saj je zaradi naglih podnebnih sprememb še toliko pomembnejše, da najdemo nove primerne in prilagodljive vrste, ki bi v prihodnosti gradile naše gozdove.
Metasekvoja, ki je hitrorastoča vrsta, ima precej širok razpon podnebne tolerance in nima posebnih večjih škodljivcev in bolezni, ki bi jo pestile, bi s temi lastnostmi lahko predstavljala odlično potencialno vrsto za naše gozdove. Taka posebna vrsta bi gozdu lahko dodala tudi na vrstni pestrosti in estetski zanimivosti gozda.
Slika 1: Metasekvoja v Botaničnem vrtu v Parizu (foto: R. Brus)
1.2 NAMEN NALOGE, CILJI IN HIPOTEZE Namen:
S to nalogo smo želeli natančno opisati in raziskati metasekvojo, drevesno vrsto z zanimivo zgodovino. Želeli smo spoznati njeno rast in razvoj v nasadu, ki je bil v Sloveniji vzgojen iz semena iz avtohtone populacije na Kitajskem ter podrobneje preučiti njene morfološke značilnosti. S tem smo želeli na enem mestu zbrati večino do danes znanih informacij in z našimi dodatnimi analizami in ugotovitvami ovrednotiti metasekvojo kot potencialno gospodarsko zanimivo drevesno vrsto.
Cilji:
Z meritvami višin in obsegov ter ocenami pogostnosti moških cvetov, obroda storžev, užlebljenosti in kakovosti debla želimo ugotoviti stanje in morfološke značilnosti dreves v generativnem nasadu metasekvoje na obrečnem rastišču v Sloveniji. Z analizami želimo poiskati odvisnosti med različnimi parametri ter njihovo variabilnost in intenzivnost.
Hipoteze:
Pogostnost reproduktivnih organov (moški cvetovi, obrod storžev) je povezana s premerom in višino dreves ter njihovo lego v nasadu.
Užlebljenost debla in padec premera v spodnjem delu debla sta močno variabilna znaka; nekatera drevesa so zelo malo užlebljena in imajo majhen padec premera.
Užlebljenost debla ni odvisna od lege v nasadu.
Debelinski in višinski prirastek dreves sta povezana z lego dreves v nasadu.
2 PREGLED OBJAV 2.1 SISTEMATIKA
Metasekvoja (Metasequoia glyptostroboides Hu et Cheng) spada v deblo semenk (Spermatophyta), poddeblo igličastolistnih golosemenk (Coniferophytina), razred Pinopsida, podrazred storžnjakov (Pinidae), red Pinales, družino taksodijevk (Taxodiaceae) in rod Metasequoia (Batič in sod., 2003).
Družina taksodijevk (Taxodiaceae) obsega vednozelena in listopadna drevesa z igličastimi, srpastimi ali luskastimi listi, nameščenimi spiralasto, le pri rodu Metasequoia so listi nameščeni nasprotno. V to družino spadajo rodovi, kot so Taxodium, Sequoia, Sequoiadendron in Cryptomeria (Batič in sod., 2003). Rod Metasequoia je en izmed sedmih monotipskih rodov znotraj taksodijevk (Taxodiaceae) (LePage in sod., 2005).
Značilnosti taksodijevk so, da listje ne odpade posamezno, ampak drevo odvrže celotne kratke poganjke, da so listi nameščeni spiralasto in prav tako luske na storžu. Od teh treh značilnosti ima metasekvoja le eno, in sicer način odpadanja listja. Drugi dve sta značilnost cipresovk, kar je tudi razlog, zakaj včasih (predvsem tuji viri) metasekvojo uvrščajo kar med cipresovke (Belder in Wijnands, 1979). Zhao in sod. (2012) navajajo, da je razlog v DNA testih. Zaradi velike podobnosti med rodovi Metasequoia, Sequoia in Sequoiadendron se nekaterim zdi nesmiselno razvrščanje le teh v dve različni družini, kar delajo nekateri (Belder in Wijnands, 1979).
Slika 2: Metasekvoja (Metasequoia glyptostroboides Hu et Cheng) ex situ (vir: Ornamental trees…, 2020)
2.2 ZGODOVINA IN ODKRITJE
Zgodovina odkritja metasekvoje seže v leto 1931, ko je Shigero Miki, japonski rastlinski ekolog in paleobotanik (Ma, 2002), raziskoval aluvialne nanose v okolici Kjota na Japonskem in odkril ostanke vodnih rastlin in dreves. Svojo pozornost je usmeril predvsem v tiste vrste, ki so bile tam prisotne v preteklosti, pa jih tedaj v živi obliki ni bilo več. Med ostanki, za katere so predvidevali, da spadajo v rod Sequoia, so se nekateri v podrobnostih razlikovali od drugih in prav te so pritegnili njegovo pozornost. Leta 1938 je odkril enake storže v glinastih nanosih v Hashimotu, vključno z nekaj skoraj popolnimi primerki z luskastimi listi na spodnjih koncih pecljev (Chaney, 1950). Nabrali so tako storže, ki naj bi pripadali rodu Sequoia, kot tudi poganjke, za katere so domnevali, da pripadajo rodu Taxodium. Ti poganjki so imeli nasprotno razporejene liste in so bili brez zimskih brstov na vrhu poganjka, kar je vzbudilo dvome. Zato je S. Miki nadaljeval z iskanjem. Delo so mu oteževale izredno krhke vejice, katerih listi so med postopkom obdelave vedno znova odpadli. Jeseni leta 1940 pa je v glinastih nanosih v Osusawi našel, kar je iskal - skoraj popolne primerke prej domnevnega rodu Taxodium z luskastimi listi na spodnjem koncu peclja. V svojih opazovanjih in raziskavah je našel nekaj podobnosti z obema prej omenjenima rodovoma. Na koncu je zaradi nasprotno nameščenih poganjkov in lusk na storžih razporejenih pravilno križno, opisal nov rod dreves - Metasequoia (Chaney, 1950).
Velja torej, da je Miki vrsto fosilov odkril leta 1938, naslednje leto je doktoriral in nato leta 1940 s ponovnimi najdbami potrdil odkritje nove vrste. Vse skupaj je objavil leta 1941, vendar so zaradi vojne takrat le redki izvedeli za to (Ma, 2002). Pred odkritjem in opisom fosilov iz poznega miocena in pleistocena na Japonskem so večino najdenih ostankov (večinoma semenski storži in listi) dodelili rodovom Glyptostrobus, Sequoia, Taxites in Taxodium. Že ob prvih opisih fosilnih najdb pa je bilo jasno, da gre za družino taksodijevk kar je bilo kasneje tudi utemeljeno ob najdbi živih primerkov. Fosilne najdbe rodu Metasequoia Miki so obsežne in dokazujejo, da je bil rod prisoten in tudi široko razširjen po Severni Ameriki in Evraziji od zgodnje pozne krede do plio-pleistocena. Odkritja tega rodu, ki segajo najdlje v preteklost, so našli v nanosih na zahodu Kanade, na Aljaski in Rusiji, in sicer segajo v obdobje cenomanija (prvo obdobje pozne krede, pred približno 100 milijoni let). To dokazuje, da je rod že v svoji zgodnji evolucijski zgodovini dosegel veliko razširjenost. Do zgodnjega terciarja se vzorci razširjenosti niso močno spremenili. Razlika je bila le v tem, da je bil takrat rod Metasequoia dominanten gradnik polarnih listopadnih gozdov. Še pomembneje pa je, da razširjenost tega rodu kaže na njegov uspeh pod različnimi klimatskimi in okoljskimi razmerami skozi čas, vključno z mrazom in posebnimi svetlobnimi razmerami polarnih območij. Zanimivo pa je, da trenutno v Evropi še ni odkritih nahajališč, čeprav bi v teoriji vrsta v preteklosti lahko prehajala od nahajališč do evropskega prostora in so nekateri prepričani, da je bila prisotna (LePage in sod., 2005). Brinar (1971) celo navaja članek, ki naj bi poročal, da je bila vrsta po Evropi na splošno razširjena v kredi, medtem, ko so v jurskih formacijah dotlej našli njene sledove le v zahodni Franciji. Po
LePage in sod. (2005) naj bi rod ostal prisoten v zahodni Sibiriji in kanadskem delu Arktike do poznega pliocena, na Japonskem vse do zgodnjega pleistocena. Na jugovzhodu Kitajske naj bi takrat izumrla, vendar se je kasneje ponovno vrnila iz Japonske. V miocenu se je razširjenost očitno izrazito zmanjšala. Vzrok temu bi lahko bila povečani sušnost in ohladitev na globalni ravni ter večja konkurenca za različne vire in habitat s strani borovk (Pinaceae). Bolj kot ohladitev, je najbrž na zmanjšano razširjenost vplivala povečana sušnost, vendar znanstveniki menijo, da to nista bila edina in zadostna razloga za njeno izumrtje po večini delov sveta. Domnevajo, da bi šlo lahko tudi za dejavnike, kot so spremembe pokrajin, pojav novih rastlinskih združb, povečana konkurenca ipd. Primerjali so relativno številčnost družin Taxodiaceae in Pinaceae v preteklosti in ugotovili, da ko se je številčnost taksodijevk zmanjševala, se je številčnost borovk večala. Dodajajo tudi, da taksodijevke v večini podpirajo endomikorizne, borovke pa ektomikorizne glive. V gozdovih na toplejših, bolj nižinskih predelih, na tleh bogatih s hranili in mineralnimi snovmi, v povprečju rastline pogosteje uporabljajo endomikorizni način. Z naraščajočo nadmorsko višino in širino, nižjimi temperaturami in včasih zmanjšano količino vode pa začne prevladovati ektomikorizni način. Skupaj z drugimi dejavniki bi to lahko ugodno vplivalo na ektomikorizne rastline, kot so borovke (LePage in sod., 2005). V Severni Ameriki je rod Metasequoia preživel vsaj skozi pliocen, v Aziji pa skozi zgodnji pleistocen.
Fosili iz holocena manjkajo na obeh celinah, kljub temu, da je metasekvoja preživela, verjetno v mokriščih v nižinah vzdolž reke Jangce (Jagels in Equiza, 2007).
Odkritje živih osebkov vrste Metasequoia glyptostroboides velja za eno največjih botaničnih odkritij dvajsetega stoletja. Podatki o odkritju in spoznavanju vrste pa si niso popolnoma enotni, niti ne v celoti znani in so včasih celo napačni (Ma, 2002), zato pride do razlik med posameznimi viri. Ma (2002) je sam raziskoval kronologijo odkritja in prišel do nekakšnega zaključka, da je Chan Wang leta 1943 na Kitajskem slišal za zanimivo neznano drevo v Moudao-u. Odšel si ga je pogledat in 21. julija leta 1943 nabral vzorec. Le ta je bil nedvomno prvi kadarkoli nabrani vzorec te vrste, ki jo je Wang poimenoval za Glyptostrobus pensilis.
Težava je, da je kot leto najdbe navedeno leto 1944 in se to pojavlja v velikem številu virov po svetu. Nekateri naj bi navajali celo leti 1945 in 1946. Kasneje nastaneta dve verziji zgodbe o tem, kako je Chung-Lun Wu poskrbel za prenos informacij in vzorca do profesorja Wan- Chung Chenga. Zgodaj spomladi leta 1946 je Cheng poslal svojega študenta po nove vzorce v Moudao. Nabral jih je z istega drevesa kot Wang ob prvem odkritju. V tem času je Cheng že potrdil, da gre brez dvoma za nov takson. Za pomoč je še isto pomlad prosil Hsen Hsu Huja iz Pekinga, ki je tudi potrdil domnevo o novem taksonu. H. H. Hu je najprej vrsto želel poimenovati Pingia grandis, vendar je po najdbi dokumenta S. Mikija iz leta 1941 rod poimenoval Metasequoia, kot je rod fosilov te vrste poimenoval Miki. Zaradi državljanske vojne sta Hu in Cheng vrsto uradno poimenovala šele maja leta 1948 (Ma, 2002). Jeseni leta 1947 je Cheng zopet poslal po semena in preučitev tamkajšnje vegetacije, tokrat svojega asistenta. Ta je zopet odšel v Moudao, nato pa od domačinov izvedel še za vas Shui-sha-ba v Dolini metasekvoje, kjer naj bi bilo še veliko dreves te vrste. Iz obeh lokacij je nabral
semena, skupaj približno 2 kg (Ma, 2002). Tu torej ni šlo za odkritje enega posameznika, temveč za sodelovanje več ljudi, ki so pripomogli k odkritju in poimenovanju nove drevesne vrste (Ma, 2002). Zaradi njene zanimive zgodovine odkritja so to vrsto poimenovali tudi
»živa rastlinska okamenina« (Brinar, 1971) ali »živi fosil« (Brinar, 1971; Williams, 2005;
Brus, 2015).
Slika 3: Najstarejše drevo metasekvoje v Xiaohe Commune na Kitajskem (stara približno 420 let glede na raziskave iz leta 1977 in s prsnim premerom 160 cm, merjenim leta 1980) (vir: Bartholomew in sod., 1983)
Slika 4: Naravna nahajališča metasekvoje na Kitajskem (vir: Kuser in sod., 1997)
Preučitev fosilov, o katerih so poročali v literaturi, kaže, da se jih večina morfološko sklada z živo vrsto M. glyptostroboides, kar predstavlja neverjeten primer, da je dokazano morfološko vrsta ostala nespremenjena od zgodnje pozne krede. Verjetno je tudi genetsko precej nespremenjena, vendar to ni dokazano (LePage in sod., 2005).
Iz Kitajske so bila semena nato poslana v ZDA, Evropo in druge dele Azije in so tja prispela v decembru 1947 in januarju 1948 (Ma, 2002). Prvo metasekvojo zunaj Kitajske so leta 1948 posadili v Bostonu, istega leta so jo prinesli v Evropo (Brus, 2012).
2.3 SPLOŠNI OPIS
Domačini pravijo metasekvoji shui-hsa (shui = voda, hsa = macesen), kar pomeni vodni macesen. Prilastek »vodni« opozarja na dejstvo, da je vrsta razširjena na Kitajskem ob rekah (Brinar, 1971). Metasekvoja ali pasekvoja, živi fosil, drevo iz časa dinozavrov: to je le nekaj imen, pod katerimi prepoznamo to posebno vrsto. V angleščini je najpogosteje imenovana dawn redwood, včasih tudi water fir ali chinese fir. Poznana so tudi imena, ki izhajajo iz Kitajske, in sicer Shui-sha-ba, Shui Shan ali Shui-sa (v dobesednem prevodu to pomeni water fir (Hu, 1948)).
Metasekvoja je listopadno iglasto drevo. V višino lahko zraste do 35 m (Belder in Wijnands, 1979; Brus, 2012), izjemoma do 50 m (Brus, 2012; Chu in Cooper, 1950). Večje višine lahko dosegajo drevesa na avtohtonem rastišču (Belder in Wijnands, 1979), in sicer znaša največja višina, ki jo lahko doseže, nekaj več kot 50 m (Williams, 2005). Prsni premer meri do 2 m (Brus, 2012). Gressitt (1953) navaja celo drevo v dolini Shuisapa na Kitajskem, ki je imelo
prsni premer 8 čevljev, kar znaša 2,44 m. Belder in Wijnands (1979) pa navajata možni obseg tudi do 7 m. Je dolgoživo drevo. Ocenjujejo, da lahko doseže tudi več kot 1000 let (Kozakiewicz in Monder, 2016).
Krošnja je stožčasta (Mayer in Schwegler, 2005). Brus (2012) pa navaja, da je krošnja stožčasta le v mladosti, pozneje pa široko zaobljena. Deblo je ravno ter spodaj močno odebeljeno in globoko rebrasto užlebljeno (Brus, 2012). Brinar (1971) dodaja, da se deblo užlebi sčasoma in do 3 m nad tlemi, kot je to primer na mnogih tropskih drevesnih vrstah.
Mayer in Schwegler (2005) navajata, da je skorja rdečerjava do lisičje rdeča. Brus (2012) pa, da je skorja sivkasto ali rdečkasto rjava in pri višji starosti plitvo vzdolžno razpokana ter da se lušči v dolgih trakovih. Brinar (1971) dodaja, da so opazili, da se na 3- do 5-letnih drevescih izpod razpok v skorji vsipa rjavkast prah, podoben črvini, ki jim je sicer sprva povzročal skrbi, vendar so kasneje uvideli, da je to najbrž le normalen razvojni pojav. Veje izraščajo vodoravno ali rahlo usmerjeno navzgor (Brus, 2012). Veje so razporejene premenjalno. Njihov insercijski kot variira glede na položaj na deblu od 45 do 75 stopinj.
Veje so razmeroma tanke in se v strnjenem sklepu zelo dobro čistijo pa tudi na sproščeno raslih drevesih po 18. do 20. letu zadovoljivo. Odmiranje vej ne poteka dosledno po deblu, kot je to navadno pri drugih drevesnih vrstah, ampak pogosto prizadeva zasenčene veje, ki so razporejene različno visoko na deblu (Brinar, 1971).
Slika 5: Skorja se lušči v dolgih trakovih (avtor: I. Petek)
Metasekvoja je vetrocvetna in enodomna vrsta (Brus, 2012). Williams (2005) navaja, da so moški in ženski cvetovi na različnih vejah istega drevesa. Kot večina golosemenk ima tudi metasekvoja dolgo mladostno fazo, preden začne proizvajati semena, zato so ta tudi redka (Zhao in sod., 2012). Drevesa so sposobna proizvesti ženske storže veliko let preden so sposobna proizvesti moške (Williams, 2005). Precej raziskav navaja, da drevo ne proizvede kaljivih semen vse do starosti 25 do 30 let. To je najbrž rezultat pomanjkanja cvetnega prahu pri mladih drevesih. Nekateri pogojujejo proizvodnjo semen tudi z višino, in sicer naj bi na splošno drevesa začela s proizvodnjo ženskih storžev, ko dosežejo višino 9 do 15 m, moških pa pri 18 do 27 m višine (Williams, 2005). Poganjki so dveh vrst: dolgi poganjki do jeseni porjavijo in olesenijo, kratki poganjki so 6-15 cm dolgi, nasprotno nameščeni (pri močvirskem taksodiju premenjalno), ne olesenijo in jeseni odpadejo. Iglice so ploščate, svetlo zelene, nežne, tope ali zašiljene, a ne bodeče (Brus, 2012) in so navadno sedeče (Brinar, 1971). Brus (2012) navaja dolžino 8–35 mm, Mayer in Schwegler (2005) pa 1-3 cm.
Na dolgih poganjkih so iglice razporejene spiralno, na kratkih dvoredno. Jeseni iglice najprej porumenijo, nato pordečijo in odpadejo skupaj s kratkimi poganjki, iglice z dolgih poganjkov odpadejo posamezno (Brus, 2012). Belder in Wijnands (1979) navajata, da se to zgodi novembra.
Moški cvetovi so jajčasti, veliki do 5 mm (Brus, 2012). Williams (2005) navaja velikost 4 do 6 mm, ko so le ti zaprti, ter 6 do 10 mm, ko se odprejo in razsipajo cvetni prah. Sestavljeni so iz okrog 20 prašnikov in združeni v viseče grozde ali klase, ki se razvijejo na koncu lanskoletnih poganjkov. Ženski cvetovi se posamič razvijejo na koncu olistanih kratkih poganjkov, so do 6 mm dolgi in zeleno rumeni. Storži dozorijo decembra v prvem letu in so okroglasti ali valjasti, v premeru merijo do 2,5 cm, visijo na 2–2,5 cm dolgem peclju (pri močvirskem taksodiju storžki skoraj sedijo na vejicah (Brinar, 1971)) in so rjavi (Brus, 2012). Storži imajo od 22 do 26 okroglih, ščitasto izbočenih plodnih lusk, ki so križno nasprotno razporejene (Brinar, 1971). Navadno so zgornje in spodnje plodne luske sterilne.
Plodne luske so na koncu ščitasto odebeljene in močno stisnjene, pod vsako je 5–6 drobnih, do 5 mm dolgih, z obeh strani s krilcem obdanih rjavih semen (Brus, 2012). Williams (2005) piše, da so semena majhna in lahka in merijo približno 5 mm v dolžino in 4 mm v širino.
Zaradi majhnosti, lahkosti in krilc so idealna za prenos z vetrom. Število semen je približno 540.200/kg (Williams, 2005).
Slika 6: Storž metasekvoje z nekaj izpadlimi semeni (avtor: I. Petek)
Glede časa cvetenja, oprašitve in oploditve imajo znanstveniki zelo različna mnenja. Li (1999) navaja, da se moški cvetovi pojavijo sredi junija, ženski v začetku julija. Cvetni prah se formira v novembru in je spomladi s pomočjo vetra prenesen do ženskih storžev. Brus (2012) navaja, da vrsta cveti med februarjem in aprilom, Mayer in Schwegler (2005) navajata mesec maj. Williams (2005) navaja, da se oprašitev zgodi v februarju ali marcu, preden drevo olista. Li (1999) nadaljuje, da se oploditev zgodi junija, zarodek pa dozori v oktobru ali novembru. Williams (2005) navaja začetek decembra ter december in januar za odpadanje semen. Po 40. do 60. letu naj bi se produkcija storžev zmanjšala, kar bi bil lahko vzrok slabega pomlajevanja ponekod na Kitajskem (Williams, 2005). Razlike v navedbah časa cvetenja, oprašitve in oploditve se pojavljajo, ker je podnebje v različnih delih sveta različno ali pa iz razloga, ki ga navaja Williams (2005); metasekvoja naj bi imela določeno plastičnost v času začetka razvoja storžev, ker v mnogih delih Severne Amerike, kjer jo gojijo za okras, proizvaja kaliva semena tudi v delih, kjer temperature od januarja do marca ostajajo pod lediščem (npr. New Jersey in Pensilvanija).
Okrog časa odkritja so na Kitajskem našli približno 1.000 primerkov metasekvoje, od tega jih je bilo le 100 sposobnih proizvajati seme (Hendricks in Søndergaard, 1998). Proizvodnja semen je majhna iz več razlogov. V naravi metasekvoja prvih 25 do 30 let nima plodnih moških cvetov, torej posledično tudi ne (kalivih) semen. Ekstremna vlažnost in velika
količina padavin v naravnem habitatu metasekvoje v času oprašitve lahko vplivata na prenos peloda in/ali preprečita ženskim storžkom, da bi se odprli in sprejeli pelod. Zato na plantažah za povečanje proizvodnje semena pogosto izvajajo tudi umetno oprašitev (Li, 1999).
Metasekvoja se lahko razmnožuje s semeni, vendar marsikje v Evropi ne rodi ali proizvaja gluho seme. Zelo uspešno je vegetativno razmnoževanje z zelenimi ali olesenelimi potaknjenci (Brus, 2012), zato se za njeno reprodukcijo navadno uporablja vegetativni način (Brinar, 1971). Williams (2005) ugotavlja, da za kalitev seme metasekvoje potrebuje približno 5 do 7 dni. V prvih petih do šestih tednih je umrljivost kalčkov lahko visoka. Glavni razlog za to so napadi gliv in posledično dušenje kalčkov. Tudi sadike so dovzetne za izsušitev (Williams, 2005).
2.4 RASTIŠČE IN RAZŠIRJENOST
Metasekvoja je avtohtona na zelo majhnem hribovitem območju na osrednjem Kitajskem.
Naravno uspeva v majhnih in domnevno reliktnih populacijah (LePage in sod., 2005) na vzhodu pokrajine Sečuan, zahodu pokrajine Hubej in severozahodu pokrajine Hunan (Brus, 2012). Je sestavni del mešanih mezofilnih gozdov na nadmorskih višinah med 750 oziroma 800 in 1.500 m. Na naravnih rastiščih raste na hribovitem območju na kislih aluvialnih tleh v gorskih dolinah (LePage in sod, 2005; Brus, 2015), kjer je dovolj vlage. Povprečna letna temperatura je približno 13 °C. Padavine so sezonske s povprečno letno količino padavin približno 1.300 mm (LePage in sod., 2005).
Največja naravna populacija je na območju, dolgem 25 km in širokem 1,5 km v dolini Shui- sha-ba. Populacija v okrožju Lichuan je v letih 1986–1988 obsegala 5.746 dreves (s prsnim premerom večjim od 20 cm) (Williams, 2005). Danes obstaja več populacij v obliki izoliranih sestojev na območju, velikem približno 800 do 1.000 km2 znotraj provinc Hubej, Hunan in Sečuan. V drugih delih Kitajske so v zadnjih 50 letih zasadili mnogo nasadov metasekvoje (Brus, 2012).
Je obvodna vrsta, ki je na avtohtonih rastiščih omejena na spodnje dele mokrih pobočij in gorske rečne doline. Večina avtohtone populacije metasekvoje se nahaja v precej zaprti dolini na nadmorski višini 1.050 m (Williams, 2005). V dolini pa so po večini riževa polja, kjer bi domnevno v preteklosti lahko bili gozdovi metasekvoje (Bartholomew in sod., 1983).
Dolina Shui-sha-ba (Dolina metasekvoje) (okrožje Lichuan, provinca Hubej) leži na kraškem območju, kjer je značilna neenakomerna topografija in prekinjeni drenažni sistemi.
Prevladujoča kamnina tega območja je jurski peščenjak, ki prekriva permski apnenec. Dno doline je razmeroma ravno, kjer teče reka Modao. Ta reka se konča ob vznožju apnenčaste pečine in ponovno pride na površje 10 do 20 km jugovzhodno. Osnovni gradnik tal je pretežno peščenjak, čeprav gre v nižinskih predelih bolj za mešanico usedlin apnenca in peščenjaka. Več starih sestojev na strmih pobočjih raste na starih nanosih, po možnosti na
deponijah plazov ali naplavin (Williams, 2005). Rada ima peščenjak, apnenčastih tal se izogiba (Chu in Cooper, 1950). Na njenem avtohtonem rastišču uspeva zlasti ob bregovih majhnih potokov, med skalami in balvani, ki jih na debelo prekrivajo mahovi in jetrenjaki.
Z njimi rastejo številne druge vrste dreves, marsikje je polno grmičevja in olesenelih lian. V sestoju je veliko hladneje, temneje in bolj vlažno kot zunaj. Na takih mestih se metasekvoja pomlajuje naravno, na dnu doline pa je bila posajena (Chu in Cooper, 1950).
Dolino metasekvoje, oziroma to regijo, so nadzirala nomadska ljudstva, katerih potomci so še leta 1950 (najbrž še danes) živeli v tamkajšnjih gorah. Migrirali so iz Sečuana pred približno 270 leti od danes (Chu in Cooper, 1950). Obseg metasekvoje pred poselitvijo je težko opredeliti, čeprav je bil ta po vsej verjetnosti večji kot je danes. Na to kažejo tudi številni dokazi, kot so na primer posamezna drevesa, ki uspevajo zunaj glavnih populacij in bi lahko ostali tam še izpred 200, 300 let, ko je bilo območje obsežno naseljeno. Prav tako na večji obseg kažejo sub-fosilni ostanki lesa, najdeni zunaj današnjega območja, celo do Wuhana na Kitajskem. Obstajajo tudi zgodovinski dokazi, da je metasekvoja morda obstajala tudi drugje na Kitajskem še leta 1920. Na splošno torej velja mnenje, da sta človekova dejavnost in širitev kmetijskih površin igrala precejšnjo vlogo pri nedavnem krčenju metasekvoje (Williams, 2005). Ko je bila naravna vegetacija izpodrinjena ali močno spremenjena, učinkovito naravno obnavljanje ni bilo več mogoče (Chu in Cooper, 1950).
Chu in Cooper (1950) navajata, da so domačini opisovali gozdove na pobočjih tako goste, da skoznje ni bilo videti neba ter da je bilo dno doline še nedotaknjeno od človeka. Kasneje ob poselitvi so to požgali, da so pridobili prostor za riževa polja. Od takrat so se ta polja razširila po vsej ravnini, gozdovi na pobočjih pa so bili precej uničeni in izpraznjeni zaradi potrebe po lesu in oglju. To se je začelo pred približno dvema stoletjema in pol od danes. Je pa območje te doline utrpelo manjše posledice kot drugi deli te regije. Sklepajo, da je vzrok otežen dostop do doline. Razločiti med naravnimi in umetno posajenimi sestoji v območju naravne razširjenosti včasih ni tako preprosto, saj je nekaj manjših skupinic, ki so na prvi pogled videti naravno, vendar jih je v resnici tja prinesel človek. V pomoč so lahko razmere, ki v tem primeru niso bile običajne za metasekvojo, saj je bila lega bolj suha, tla bolj čista in razmere niso bile najbolj primerne za reprodukcijo. Po drugi strani pa so tudi nekateri naravni sestoji tako uničeni s strani človeka, da na prvi pogled delujejo kot umetno zasajeni (Chu in Cooper, 1950).
Leta 2002 je v vseh opazovanih naravnih sestojih na Kitajskem primanjkovalo mladih drevesc. To kaže na podnebne spremembe, ki so zmanjšale uspešnost rasti iz majhnega v večje drevo. Možno je, da je za to kriva človekova dejavnost in krčenje sestojev in posledično manjšanje vlažnosti tal ipd., saj so sadike zelo občutljive na razpoložljivost vlage.
Edina rešitev za ohranitev teh naravnih sestojev je torej saditev (Williams, 2005). V naravnem okolju na Kitajskem je bila metasekvoja okrog leta 1948 sicer zaščitena s strani države in prepovedana je bila sečnja celo najmanjših dreves (Chaney, 1948). Bartholomew
in sod. (1983) pa navajajo, da je bilo to okoli leta 1980. Najti jo je moč ob riževih poljih, okoli hiš (Chu in Cooper, 1950; Brinar, 1971), v ravnih linijah ob glavnem toku reke ter ob cestah (Chu in Cooper, 1950). Brinar (1971) celo dodaja, da so metasekvojo na Kitajskem proglasili za svoje nacionalno drevo in jo Hendricks in Søndergaard (1998) navajata, da je bilo (vsaj pred dobrimi dvajsetimi leti) na Kitajskem vsako leto posajenih nekaj milijonov primerkov metasekvoje, v večini potaknjencev, v Severni Koreji pa so uporabljene v gozdnih nasadih. Takrat je v Evropi in Združenih državah Amerike niso uporabljali kot gospodarsko vrsto (Hendricks in Søndergaard, 1998).
Na območju naravne razširjenosti na Kitajskem so ob odkritju popisali tudi nekaj drugih tamkajšnjih drevesnih vrst. Poleg metasekvoje so našli tudi predstavnike rodov Betula, Castanea, Quercus, Liquidambar, Fagus, Cercidiphyllum (Chaney, 1948). Chu in Cooper (1950) navajata še rodove Cunninghamia, Cornus, Populus, Pterocarya, ti so imeli premer večji od 25 cm. Rodovi Castanea, Liquidambar, Rhus, Meliosma, Styrax, Idesia, Kalopanax, Clerodendron in Cercidiphillum, poleg tistih že prej omenjenih, so imeli premer večji od 10 cm. Še enajst vrst pa je imelo predstavnike le v plasti mladja. Na splošno so najpomembnejši rodovi Metasequoia, Cunninghamia, Castanea in Liquidambar, dve golosemenki in dve kritosemenki. Metasekvoja je bila prisotna v vseh plasteh (Chu in Cooper, 1950). Zaradi teh vrst je bilo to območje dokaj podobno gozdovom severne Amerike in Evrazije iz preteklosti (Chaney, 1948). Rastišče metasekvoje na Kitajskem je podobno rastišču močvirskega taksodija na jugovzhodu ZDA (Bartholomew in sod., 1983).
V enem od opisov gozdov metasekvoje na Kitajskem, natančneje v dolini Bifeng v Sečuanu (zahodno od doline metasekvoje) je navedeno, da je glavna vrsta v drevesnem sloju metasekvoja, v grmovnem pa japonska kamelija (Camellia japonica L.). V zeliščnem sloju je le nekaj praproti in v mahovni nekaj mahov. V istem gozdu so našli 32 vrst makro gliv, prevladovale so vrste Bisporella citrine, Lycoperdon ericaneum, Nidula niveotomentosa in Peziza sylvestris. Li in sod. (2012a) opozarjajo na nižje bogastvo z makro glivami, kar je vzrok velike človeške dejavnosti. Lokalno prebivalstvo je nabiralo užitne in tudi turisti na tem območju so iz radovednosti nabirali razne barvite klobuke. Prav tako so ljudje odstranili bambus, tamkajšnjo naravno vegetacijo (Li in sod., 2012a).
Podnebje doline Shui-sha-ba je označeno kot zmerno mezotermno podnebje s suhimi zimami (Williams, 2005). Povprečna letna temperatura je približno 13 °C (Williams, 2005; LePage in sod., 2005). Povprečna temperatura najhladnejšega meseca variira med -6,1 in 1,7 °C, najtoplejšega meseca pa med 23,3 °C in 32,3 °C (LePage in sod., 2005). Padavine so sezonske s povprečno letno količino padavin približno 1.300 mm (LePage in sod., 2005), Williams (2005) pa navaja natančnejšo količino, in sicer 1.283 mm. Zanimivo je, da bolj suhi meseci sovpadajo z obdobjem, ko metasekvoja odvrže iglice. Ni pa znano, ali je vzrok za to v sezonski suši ali v katerem drugem dejavniku. V rastni sezoni pa je na tem območju na razpolago veliko vlage (Williams, 2005). Williams opozarja, da je tam razlik v podnebju
zelo malo in za raziskovane primere zunaj naravnega areala (ex-situ) navaja povprečno letno temperaturo 16,3 °C in povprečno letno količino padavin 2.360 mm. Pri ex situ drevesih ni znanega nobenega primera, kjer bi le ti uspevali brez umetnega dodajanja vode v okoljih z manj kot 500 mm padavin v povprečnem letu. To potrjuje opažanja drugih, ki ugotavljajo, da je uspešnost rasti posameznih dreves močno povezana z razpoložljivostjo vode. Na območjih z malo padavinami lahko ta sezonski primanjkljaj prepreči dolgoročno preživetje te vrste. To lahko pojasni tudi današnje neuspevanje metasekvoje v sredozemskem podnebju.
Ker je listopadno drevo, je razporeditev padavin skozi sezono pomembnejša kot njihova absolutna količina (Williams, 2005). Kuser (1982) navaja primer in sicer drevo metasekvoje na Univerzi v Kaliforniji, ki raste poleg bazena z umetnim krožnim tokom. Dokler ga niso prestavili k vodi, je bilo to drevo eno manjših v svojem nasadu. Kasneje je preraslo vse (Kuser, 1982).
Čeprav trenutno raste na dokaj toplem delu sveta, pa ne smemo pozabiti, da je v preteklosti ta vrsta uspevala na precej hladnejših delih in da je še vedno kos nižjim temperaturam, kot na primer v Kanadi in Rusiji, kjer temperature pogosto padejo tudi do -30 in -40 °C (LePage in sod., 2005). Jeglič (1956) v svoji knjigi piše, da so bili mladi primerki metasekvoje v arboretumu Volčji Potok, kljub hudi zimi 1955/1956 takrat docela zdravi in brez poškodb zaradi mraza. LePage in sod. (2005) nadaljujejo, da eksperimenti kažejo tudi na to, da so listi in vejice odporni proti zmrzali pri temperaturah kar do -30 °C. V preteklosti je bila prisotna tudi nad severnim tečajnikom, kjer je 3 mesece neprekinjene svetlobe poleti in 3 mesece popolne teme pozimi. Tam bi metasekvoja lahko zelo dobro uspevala, če predpostavimo, da je bil rod listopaden, tako kot je danes (LePage in sod., 2005).
Metasekvoja najbolje raste na globokih, svežih do vlažnih, vendar zračnih in s hranili dobro preskrbljenih tleh. Ustrezajo ji peščena tla, zadovoljivo raste na težkih, slabše prezračenih in s kalcijem revnih tleh (Brus, 2012). Kljub temu, da najbolje uspeva na vlažnih rastiščih, potrebuje dobro odcedna tla (Kuser, 1982). Na enem mestu v gozdu metasekvoje na Kitajskem so izmerili pH tal 4,32 (Li in sod., 2012a). Je prilagodljiva vrsta in prenese zmerno sušo tudi v kombinaciji z izredno nizko zimsko temperaturo. Občutljivejša je spomladi, ko jo včasih prizadene pozna slana. Je hitrorastoča vrsta (Brus, 2012). V višino zraste zelo hitro in je sposobna doseči višino 30 m že v manj kot 50 letih (Williams, 2005). Je svetloljubna vrsta, ki prenese zelo malo zasenčenja, zato jo sadimo na svetlih in odprtih mestih (Brus, 2012). V senci drugih dreves ne uspeva dobro (Williams, 2005).
Zanimivo je vprašanje, zakaj se je metasekvoja, ki je bila v davnih geoloških dobah razširjena skoraj po vsej severni polobli, ohranila le na ozkem območju zahodne Kitajske.
Chaney pojasnjuje ta pojav z razlago, da je le v prizadetih dolinah ostalo podnebje približno takšno, kot je bilo tam v eocenu terciarja oziroma takšno, kot je bilo v mezozoiku na Arktiki.
Prav v pliocenu, ko je zaradi ohladitve in suše ta drevesna vrsta drugje izginila, so se namreč ob dolinah, kjer raste še danes, dvignila gorstva, ki pozimi varujejo doline pred vdorom
hladnega zraka s severa, poleti pa pred suhimi zračnimi tokovi z zahoda. Zato je ostalo poletje tam deževno in zime niso pretirano mrzle. Takšno podnebje pa metasekvoji najbolj prija. Razvojna preteklost je torej podobna aravkarijini (Araucaria araucana K. Koch) v Čilu in Argentini (Brinar, 1971).
Petdeset let po tem, ko je metasekvoji pravzaprav grozilo izumrtje, se je vrsta razširila tako na že prej znanih kot tudi na novih območjih. Ne samo, da je bila prinesena nazaj na njej v preteklosti že domača tla v Severno Ameriko, Rusijo in na Japonsko, ampak tudi drugod po vsem svetu. Na mednarodnem botaničnem kongresu, junija 1948, na Nizozemskem, so semena razdelili med 19 delegatov, ki so zastopali 10 držav in jih raznesli po svetu. Tako semena kot sadike so se posledično pojavile na trgu. Semena so poslali po svetu z namenom, da vrsta ne bi izumrla in bili so uspešni, saj so bile sadike iz semen naravno rastočih dreves posajene po vsem svetu in danes rastejo po botaničnih parkih in vrtovih na vseh celinah z izjemo Antarktike. Ta poskus je razkril tudi širok razpon morfologije te vrste in presenetljivo dihotomijo med podnebnimi razmerami v sedanjem naravnem območju in podnebnimi razmerami, v katerih je drevo sposobno živeti ob gojenju (Williams, 2005). Metasekvoja je torej sposobna preživeti tako hude zime in debelo snežno odejo kot tudi močne poletne sončne žarke (Satoh, 1999).
Drevesa metasekvoje sedaj najdemo v večini botaničnih vrtov po svetu, v Evropi od Irske na zahodu, do Češke na vzhodu, od Skandinavije na severu in vse do Mediterana na jugu.
Najdemo jih tudi visoko na Katmanduju v Nepalu in na hribovitih Havajih, v Južni Afriki, Avstraliji, Tasmaniji in Novi Zelandiji in tudi na vseh celinah z izjemo Antarktike. Williams (2005) piše, da v prihodnosti najbrž ne bo težav z naravno razmnožitvijo metasekvoje v sedanjih nasadih, saj se ponekod že subspontano razmnožuje, ponekod pa so se pojavile že mladike (tudi pod osamljenimi drevesi). Čeprav je dolgotrajno preživetje metasekvoje zunaj meja njenega tolerantnega območja vprašljivo, več dokazov kaže, da sta kalitev in kratkotrajna uspešnost mogoča (Williams, 2005).
Metasekvoja ima v nasadih in drugih ex situ primerih veliko geografsko razširjenost.
Presenetljivo je, da je vrsta, ki je v naravi omejena na tako zelo majhnem območju, tako prilagodljiva in uspeva zelo dobro tudi v nasadih in drugih ex situ primerih (Williams, 2005).
Na primer, na Danskem naj bi imeli več kot 50.000 dreves metasekvoje (Hendricks in Søndergaard, 1998; Williams, 2005). Na poti skozi predmestje Kopenhagna na Danskem tudi lahko naštejemo kar nekaj dreves metsekvoje, večina iz prvih dreves, klonov izbranih leta 1950 (Hendricks in Søndergaard, 1998). Tudi drugje po Evropi je zelo pogosta, prav tako po večjem delu vzhodne Severne Amerike (Williams, 2005). V Nemčiji je metasekvoja prisotna tudi kot gozdno drevo, predvsem na severozahodu, vendar zaenkrat o naravnem pomlajevanju še ni veliko informacij (Urweltmammutbaum …, 2011). Na Nizozemskem so jo posadili (v začetku šestdesetih let) z namenom raziskati njeno možno uporabo v gozdarstvu, kot dobro alternativo drugim vrstam (Polman in sod., 1999).
Razširjanje metasekvoje po svetu daje tudi nekaj dodatnih podatkov o podnebni toleranci te vrste. Do sedaj je jasno, da lahko raste v širokem razponu povprečne letne temperature, in sicer od 4,5 do 20,8 °C ter povprečne letne količine padavin od 497 do 2.859 mm (Williams, 2005). Brinar (1971) navaja, da je največja vročina, ki jo metasekvoja še prenese, +46 °C, kar pomeni, da ji v našem podnebju ne more biti prevroče. Primerek, ki so ga vzgojili iz potaknjenca, npr. tudi ob našem Jadranu pri Luciji zelo dobro uspeva in dokazuje, da je metasekvoja zelo prilagodljiva (Brinar, 1971).
Metasekvoja velja za eno najuspešnejše obnovljenih ogroženih vrst na svetu glede na število naravno obstoječih dreves in razširjenost naravne populacije. Kljub temu pa so dosedanje študije pokazale nizko genetsko raznolikost v ex situ populacijah. Ugotovljeno je bilo, da so količina semen in stopnja kalivosti v primerih ex situ bistveno nižji od tistih v naravnih, kar kaže na zmanjšano sposobnost regeneracije obnovljenih populacij. Zelo nizke stopnje kalivosti semen in terenske raziskave kažejo na to, da se populacije ex situ zelo težko naravno obnavljajo. To je lahko posledica inbridinga. Zmanjšana genetska raznolikost lahko vodij v biparentalno križanje in s tem inbriding, zlasti pri golosemenkah zaradi njihovega načina razmnoževanja. Visoke stopnje genetske podobnosti med osebki lahko privedejo do resne inbriding depresije v križancih, kar se kaže v manjših semenih in zmanjšani kalivosti.
Poleg obnovljenih populacij pa so tudi v naravnih že zasledili težave pri pomlajevanju zaradi antropogenega vpliva (Li in sod., 2012b). Do danes je bilo razmnoženih vsaj 600 milijonov osebkov te vrste, ki so razporejeni v približno 50 državah po vsem svetu, v veliko širšem obsegu, kot v preteklosti (glede na najdbe fosilov). (Li in sod., 2012b).
2.4.1 Razširjenost metasekvoje v Sloveniji
V Sloveniji je metasekvoja razširjena predvsem kot okrasno drevo in je pogosta po parkih in vrtovih po vsej državi. Prvo v Sloveniji in hkrati eno prvih v tedanji Jugoslaviji so leta 1953 posadili v Arboretumu Volčji Potok, kjer raste še danes (Brus, 2015). Takratni študent gozdarstva, kasneje gojitelj pri GG Ljubljana, Janez Goršič jo je dobil v drevesnici H. A.
Hesse v Weenerju v takratni Zahodni Nemčiji, kjer je bil na praksi. Kot dvoletno sadiko v lončku, vzgojeno iz potaknjenca, jo je izročil takratnemu direktorju arboretuma Volčji Potok Cirilu Jegliču (Brinar, 1971). Arboretum Volčji Potok je nato v začetku 50. let 20. stoletja pridobil tri drevesa, ki so služila kot vir potaknjencev za poskuse z zakoreninjanjem, ki jih je na Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo Socialistične republike Slovenije (danes Gozdarski inštitut Slovenije) opravljal Miran Brinar, kasneje pa je poskuse zakoreninjanja vodil Lado Eleršek (Jurc, 2021). Jeglič (1956) piše, da so takrat metasekvojo že precej uspešno razmnožili in so imeli na razpolago nekaj sadik za druge ustanove, ki bi želele tudi same preizkusiti to »mnogo obetajočo novost«. Brinar (1971) navaja, da je Arboretumu Volčji Potok tamkajšnje potomstvo v prvem primeru daroval nekaterim našim uglednim botanikom in prirodoslovcem, v drugem pa so ga prodali raznim interesentom. Vsega skupaj
je bilo do takrat (v 17 letih) pridelanih in v raznih krajih Slovenije ter po drugih jugoslovanskih republikah posajenih več tisoč metasekvojinih mladik. Med njimi naj bi najhitreje rasle tiste na rahlih, svežih do mokrih, plodnih tleh v zavetju ali pa v toplejšem podnebju (Goriška) (Brinar, 1971). Najbrž gre za vegetativne potomce dreves iz Arboretuma Volčji Potok (torej en genotip oziroma en klon), vendar točnega podatka o tem ni.
Brinar je že leta 1971 zapisal, da razen izrednega zanimanja botanikov in hortikulturnikov ta nova drevesna vrsta zasluži, da ji glede na njeno hitro rast tudi gozdarji posvetijo ustrezno pozornost, sprva poskusno, pozneje pa tudi z gospodarskega stališča; tem bolj, ker je tudi les te nove tujerodne vrste dober in zelo uporaben, saj je enakovreden jelovemu. Pri tem pa opozarja, da bo potrebno ustrezno upoštevati dejstvo, da imamo doslej pri nas opravka le z enim klonom, ki bi mu morali, vsaj z genetskega stališča, postopoma pridružiti še druge, za nas nove klone. To bi bilo zlasti neizogibno, če bi hoteli to drevesno vrsto razmnoževati in širiti s semenom (Brinar, 1971).
Kasneje, v 80. letih 20. stoletja je bilo v številnih drevesnicah okrasnih sadik po Sloveniji moč opaziti posamična drevesa metasekvoje, ki so jih uvažali iz tujine. Torej je bilo v Sloveniji poleg množice potomcev treh klonskih dreves iz arboretuma Volčji Potok vnesenih tudi več drugih klonov ali celo sadik iz semen. Izvor teh okrasnih sadik ni znan (Jurc, 2021).
Najdemo jo tudi po mnogih drugih parkih, lepa skupina raste na primer v parku ob dvorcu Brdo pri Kranju (Brus, 2012).
2.5 LES IN UPORABA
Leta za tem, ko so ta drevesa prenesli iz Kitajske po svetu, so lahko začeli zbirati in preučevati tudi njen les. Le ta se zdaj pojavlja tudi na trgu (Wengert, 2019). Vendar pa o uporabi njenega lesa v industriji še vedno nimamo veliko podrobnejših podatkov (Kozakiewicz in Monder, 2016). Večina raziskav o njenem lesu je pomanjkljivih zaradi omejene velikosti vzorca, kar posledično pomeni, da rezultati v nekaterih situacijah niso povsem natančni. Lastnosti lesa namreč variirajo tudi znotraj ene drevesne vrste (Visscher, 2002).
Les metasekvoje je nekoliko podoben sekvojinemu (Sequoia sempervirens D. Don) (Wengert, 2019). Prav tako je zelo podoben lesu rodu Glyptostrobus in ju je med seboj tudi težko ločiti (op. možno ju je razlikovati v kolikor imamo dovolj velik vzorec lesa) (Visscher in Jagels, 2003). Les metasekvoje je mehak (Brus, 2012; Wengert, 2019) in se lepo oblikuje (Brus, 2012). Je brez posebnega vonja (Visscher, 2002). Ima bolj rožnato kot rdečo jedrovino in belo beljavo, ki je lahko debela tudi nekaj palcev (Wengert, 2019). Polman in sod. (1999) navajajo jedrovino nehomogene temno rdeče/rjave/vijolične barve, beljavo pa od svetlo rumene do bele. Kozakiewicz in Monder (2016) navajata, da je les grob z zelo majhnim deležem kasnega lesa (le ta zavzema približno 10 % celotne širine). Prehod iz ranega v kasni
les je nenaden, oster (Visscher, 2002). Včasih so lahko prisotni tudi travmatski smolni kanali, kar so opazili predvsem pri fosilnih ostankih (Visscher, 2002). Pravi smolni kanali pri taksodijevkah po navadi niso prisotni (Visscher in Jagels, 2003). Letnice niso zelo dobro vidne (Wengert, 2019) in so pogosto vijugaste. Prisotne so tudi lažne letnice (Visscher, 2002). Polman in sod. (1999) dodajajo, da so bile branike zelo široke, tudi do 2 cm, v povprečju pa 0,6 cm. Kozakiewicz in Monder (2016) sta na svojem vzorcu izmerila branike beljave, ki so merile 0,7 mm. Hejnowicz (1973) navaja, da je v literaturi zelo malo pozornosti usmerjene v problem anatomskih sprememb v razvoju od zigote do odraslega osebka. Les iz osrednjega dela debla, blizu stržena, se razlikuje od lesa na zunanjem delu. Na drevesu, starem 15 let (to je sicer precej nizka starost in ni popolnoma reprezentativna za les odraslih osebkov), je bila jedrovina precej debela, beljava pa je zavzela le 3 do 5 branik (Hejnowicz, 1973). Tudi Kozakiewicz in Monder (2016) navajata, da je pas beljave ozek.
Slika 7: Les metasekvoje (vir: Wengert, 2019)
Les metasekvoje je precej šibek (Wengert, 2019). Na splošno ima nizke mehanske parametre. Prav tako ima nizko trdnost (Kozakiewicz in Monder, 2016; Wengert, 2019), majhno gostoto (Kozakiewicz in Monder, 2016) in je lahek (Brus, 2012). Polman in sod.
(1999) navajajo gostoto njihovih primerkov iz Nizozemske 288 kg/m3, primerkov iz Kitajske 310 kg/m3 in iz Rusije 380 kg/m3 (za primerjavo za sekvojo (Sequoia sempervirens D. Don) navajajo gostoto 416 kg/m3, za smreko (Picea abies (L.) Karsten) 460 kg/m3, za rdeči bor (Pinus sylvestris L.) pa 500 kg/m3).Wengert (2019) pa navaja, da se gostota metasekvoje giblje med 288 in 416 kg/m3. Lepljenje je enostavno. Za obdelavo so potrebni izjemno ostri rezalniki, da se prepreči stiskanje vlaken. Tudi brusilni papir mora biti oster (svež), pri tem pa se mora uporabljati majhen pritisk. Stabilnost lesa je relativno dobra. (Wengert, 2019).
Pri obdelavi manjših vzorcev naj do kakršnihkoli težav ne bi prišlo, pri večjih pa so mlajši kosi lesa lahko malenkost težavni zaradi velikih krčitev in raztezanj v tangencialni in radialni smeri (Polman in sod., 1999). Kozakiewicz in Monder (2016) dodajata, da je krčenje majhno, in sicer v povprečju 2,8 % v radialni smeri in 6 % v tangencialni smeri. V drugem
poskusu, ki ga omenjata, pa sta vrednosti 1,88 % za radialno smer in 6,13 % za tangencialno smer. Povprečna tlačna trdnost je 35,6 MPa (Kozakiewicz in Monder, 2016). Testirana drevesa imajo ekstremno anizotropijo (pojav, da ima snov v različnih smereh različne fizikalne lastnosti (Fran, 2020)) (Polman in sod., 1999). Jedrovina je v večini mehanskih lastnosti boljša kot beljava. Ugotovili so tudi, da ima mladostni les večjo gostoto kot zreli les (Polman in sod., 1999). Togost metasekvoje je glede na gostoto zelo visoka in zato tudi niso našli primerne vrste za primerjavo. Togost sekvoje je skoraj enaka metasekvojini, čeprav je njena gostota večja. Razlaga za to ni bila najdena. V primerjavi z drugimi drevesnimi vrstami pa je delna razlaga v večji gostoti (Polman in sod., 1999). V nekdanji Sovjetski zvezi je primerjava lesa metasekvoje z drugimi vrstami pokazala, da naj bi zreli les metasekvoje imel fizikalne in mehanske lastnosti boljše od rodu Sequoiadendron in slabše od rdečega bora, torej, da ima ta večjo, Sequoiadendron pa manjšo trdnost in gostoto od metasekvoje (Kuser, 1982).
V splošnem je les metasekvoje odlično odporen proti trohnobnim glivam (Wengert, 2019).
Znani so tudi primeri, kjer so bile korenine metasekvoje močno obrezane, škoda za drevo pa ni bila očitna (Kuser, 1982). Polman in sod. (1999) opozarjajo, da je les sicer zelo odporen proti nekaterim glivam (npr. Gloephyllum in Poria), vendar ne na druge (npr. Coniophora puteana) in so ga po standardu En 350-1 uvrstili kar pod netrajen les. Na splošno pa je na glive bolj odporen kot les sekvoje ali rdečega bora (Polman in sod., 1999). Na Kitajskem lahko vidimo, da je les dokaj odporen proti trohnenju, saj posekana in neuporabljena drevesa metasekvoje ostajajo zdrava dolga leta. Kmetije zgrajene iz njenega lesa, so ostale v skoraj popolnem stanju in nudijo zavetje kar sedmim generacijam prebivalcev. Njen les s starostjo sicer potemni (Kuser, 1982). V nekaterih delih osrednje in jugovzhodne Kitajske je metasekvoja gospodarsko pomembna drevesna vrsta. Gojijo jo zaradi, že prej omenjenega, lahkega in mehkega lesa, ki se lepo obdeluje, in za okras (Brus, 2012). Tam se uporablja za zunanjo gradnjo, brvi, gradnjo čolnov, pohištvo, kmetijsko orodje in papirno maso.
Povsod drugje po svetu je metasekvoja predvsem okrasna drevesna vrsta, ki jo sadijo zaradi nenavadnega in privlačnega videza, lepih jesenskih barv in kot veliko botanično zanimivost (Brus, 2012). Tudi Kuser (1982) piše, da je metasekvoja na dobri poti, da postane priljubljeno okrasno drevo zaradi svojih svetlozelenih iglic, rdečkaste jesenske obarvanosti le teh ter užlebljenega debla. Zaradi velikosti je metasekvoja primerna predvsem za večje vrtove. Običajno sadimo čisto obliko, znanih pa je tudi nekaj okrasnih sort; 'National' ima na primer ozko stebrasto krošnjo (Brus, 2012) in izhaja iz Združenih držav Amerike.
Poznamo tudi dve nizozemski, in sicer 'Moerheim', ki ima stožčasto krošnjo, zaprt položaj iglic, ravno deblo in veje nagnjene navzgor. Slabost je, da je nagnjen k razvoju dvojnega debla. Druga nizozemska sorta pa je 'Vada' in ima hitrejšo rast, ne razvije dvojnega debla ter ima skoraj horizontalno nameščene veje. Deblo je manj ravno kot pri sorti 'Moerheim', bolj gladko in svetlejše barve. Znana je tudi angleška sorta 'Emerald Feathers' (Belder in Wijnands, 1979), poznamo pa še 'Golden Dawn', 'Gold Rush', 'Green Mantle', 'Bonsai', 'IFG',
'Jack Frost', 'Matthaei Broom', 'Miss Grace', 'Nitschke Cream', 'Prof Ching', 'Prof Li', 'Rowena', 'Rutgers Select', 'Sheridan Spire', 'Shui San', 'Spring Cream', 'White Spot', 'Waasland' (Nugue, 2005). Obstoj več kot dvajsetih okrasnih sort kaže na to, da je vrsta sposobna proizvajati različne morfotipe (LePage in sod., 2005).
Zaradi njene hitre rasti (v višino lahko zraste približno 1,7 m na leto (Kozakiewicz in Monder, 2016)) je lahko zelo zanimiva za gojenje v gozdovih. Na njeno hitro rast in zaradi tega možno uporabo v gozdu opozarja tudi Jeglič (1956) ter dodaja, da naj bi bila po vrednosti lesa podobna jelki. Ima tudi potencial za gojenje na plantažah (Wengert, 2019).
Tudi Kozakiewicz in Monder (2016) omenjata potencial metasekvoje za gojenje na plantažah in za izdelavo materialov na osnovi lesa. Primerna bi bila lahko tudi za iverne in vlaknene plošče (Kozakiewicz in Monder, 2016). Brinar (1971) opozarja, da zaradi globoke rebraste užlebljenosti na spodnjem delu debla les ni uporaben za žagovce. Čeprav je les verjetno premehak za kritino, bi ga lahko uporabili za hišne obloge, dele čolnov, zunanje pohištvo, vrtno ograjo, rezbarije in podobne izdelke, ki ne potrebujejo močnega lesa (Wengert, 2019). Zaradi svoje visoke dimenzijske stabilnosti (z vidika krčenja in nabrekanja lesa) je zelo primeren za npr. leseni okras in dodatke (Kozakiewicz in Monder, 2016).
Polman in sod. (1999) omenjajo, da so v preteklosti nekateri že sklepali, da bi bil lahko njen les uporaben za papir, vendar so bila to le sklepanja na podlagi testov o beljenju in podobnih postopkih pri izdelavi papirja. Na Kitajskem pa so takrat njen les že uporabljali za papir.
Prav tako so poročali o zunanjih konstrukcijah, brveh, delih čolnov, pohištvu ter kmečkih orodjih (Polman in sod., 1999). Včasih omenjajo celo gorivo in kot gradbeni les, vendar pa ni veljal za dober les in je bil že takrat najbrž uporabljen predvsem za estetske namene (Chu in Cooper, 1950). Na Nizozemskem pa, po njihovih kriterijih, menijo, da vrsta ni primerna za izdelavo papirja. Ima nekaj slabih lastnosti, in sicer velika stopnja užlebljenosti debla vodi do vraščene skorje, obstojnost odmrlih vej pa daje zelo grčast les. Zaradi le teh je izdelava visokokvalitetnih izdelkov iz masovnega lesa precej otežena. Vendar pa je zaradi velike odpornosti proti glivam in drugih lastnosti lahko vseeno zelo primerna za manjše zunanje konstrukcije, unikatne izdelke ipd. Obstajajo dokazi, da s pomočjo gojitvenih ukrepov lahko dobimo bolj enakomeren les z manj slabih lastnosti (Polman in sod., 1999). Polman in sod.
(1999) navajajo tudi, da so nekateri laboratoriji v preteklosti ocenili les metasekvoje za prelahek, prešibek in premehak, da bi imel ekonomsko vrednost za izdelke iz masivnega lesa. Kasneje so drugi raziskovalci sicer ugotavljali da so se navezovali na les mlajših dreves, ki še nima enakih lastnosti, kot starejši les (Polman in sod., 1999), vendar tudi Kozakiewicz in Monder (2016) opozarjata, da je les premehak za uporabo v določene namene, kot so na primer konstrukcijski elementi, talne obloge in stavbno pohištvo.
Na Nizozemskem so leta 1992 opravili raziskave, kjer so preučevali les iz 23 izbranih dreves metasekvoje iz dveh različnih gozdnih sestojev. Namen je bil ugotoviti primernost te vrste kot alternative za druge vrste takrat uporabljene v gozdarstvu. Pridobljene podatke so primerjali tudi z raziskavami iz drugih držav in z drugimi vrstami mehkega lesa. Testi
odpornosti proti biološkim škodljivcem so pokazali večjo odpornost jedrovine metasekvoje v primerjavi z duglazijo (Pseudotsuga menziesii (Mirb.) Franco) in rdečim borom (Pinus sylvestris L.). Takrat zanimanje za njen les iz teh nasadov na Nizozemskem ni bilo veliko, čeprav so sklepali, da bi lahko v prihodnosti postala zanimiva kot vir lesa pridelanega na plantažah. Težave pri obdelavi in žaganju lesa so se pojavile zaradi velike vsebnosti grč, vrasle skorje in užlebljenosti debla (Polman in sod., 1999). Zaradi odpornosti proti onesnaženem zraku je priljubljena v nemškem okrožju Ruhr in je ena od štirih glavnih vrst v urbanem gozdarstvu na Kitajskem. Okoli leta 1982 se je letno prodalo približno 10.000 sadik v zabojih in število je še naraščalo (Kuser, 1982). Hendricks in Søndergaard (1998) pišeta, da bo najbrž ostala pomembna okrasna drevesna vrsta v parkih in vrtovih, da ima mogoče celo prihodnost kot drevo ob raznih cestah in poteh.
Na trgu se danes najdejo manjši in bolj dekorativni izdelki (npr. košare za različne namene), pogosta so tudi notranja vrata ter palete v katerih je les metasekvoje le del zmesi. Hlodovine ali žaganega lesa metasekvoje na trgu trenutno ni najti, v Nemčiji pa les metasekvoje prodajajo na kose ali po posameznih deskah. Kosi merijo približno 4,33 m v dolžino, 0,36 m v širino in 0,057 m v debelino, cene pa se gibajo med 1.754 evri/m3 in 2.151 evri/m3 (Forst und Holz…, 2020). Najpogostejše najdemo semena, prisotne so tudi sadike in mlada drevesa (Cold stream farm, 2021) in celo bonsaji (All things bonsai, 2021). Semena najdemo po ceni med 0,37 EUR (Forestart, 2020) in 17,39 EUR (Sheffield's seed company, 2021) za 100 semen, kar je približno pol grama (Tree seed online LTD, 2019). Poleg lesa pa nekateri uporabljajo tudi eterična olja in izvlečke, ki imajo velik potencial za protiglivično delovanje.
Nastopijo kot zaviralec rasti micelija proti fitopatogenim glivam, kot so Fusarium solani, Fusarium oxysporum in Sclerotonia sclerotiorum (Zhao in sod., 2012).
Slika 8: Panj metasekvoje v živem arhivu ob reki Savi pri Zadobrovi (avtor: I. Petek)
