UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKA NALOGA
MATEJA VAZ FERNANDES
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Predšolska vzgoja
DVOJEZIČNOST
V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
DIPLOMSKA NALOGA
Mentorica: Kandidatka:
dr. Darija Skubic, doc. Mateja Vaz Fernandes
Ljubljana, oktober 2013
Svojemu prvorojencu Enitanu
ZAHVALA
Hvala možu Luisu, ki me je spodbujal k pisanju tega dela in me ves čas podpiral.
Zahvaljujem se svojim staršem, ki so mi študij omogočili, in me vsa ta leta usmerjali na moji poti.
Zahvaljujem se tudi svoji mentorici Dariji Skubic za vso strokovno pomoč in čas, ki mi ga je namenila pri pisanju diplomske naloge.
Hvala vsem, ki so mi kakorkoli pomagali pri nastajanju tega dela.
IZVLEČEK
V diplomski nalogi je obravnavan problem dvojezičnosti v predšolskem obdobju. Slednje je za otrokov govorni razvoj bistvenega pomena, zato je prvi del teoretičnega dela diplomske naloge posvečen jeziku in govoru nasploh. Različni tuji in naši avtorji opozarjajo na pomembnost govornih interakcij odraslega z otrokom v tem obdobju, poleg družinskega okolja so kot pomembni dejavniki omenjeni tudi otrokov spol in vrtec. Pojasnjeni so pojmi materinščina oz. prvi jezik (J1), drugi jezik (J2) in tuji jezik (TJ). Pri obravnavanju pojma dvojezičnosti se namreč prva dva večkrat pojavljata in sta tesno povezana. V drugem delu je dvojezičnost opredeljena, naštete in opisane so njene vrste, izpostavljene prednosti in slabosti dvojezične vzgoje ter vpliv staršev in vzgojiteljev na tako vzgojo.
V empiričnem delu si je mogoče prebrati rezultate in interpretacijo intervjujev, ki so bili opravljeni s starši, katerih otrok je dvojezičen, in jih je do dvojezičnosti vodila življenjska situacija (bodisi mešan zakon, bodisi delo v tujini), ter vzgojiteljicami in pomočnicami vzgojiteljice, zaposlenimi v ljubljanskih vrtcih, v katerih vzgojno-izobraževalno delo poteka v slovenščini. Slednje imajo v skupino vključenega dvojezičnega otroka, kateremu slovenščina predstavlja prvi jezik ali jezik okolja. Pogovarjali smo se o njihovih izkušnjah, načinih vzgoje, dela in komunikacije z otroki ter najpomembnejše, o njihovih stališčih in mnenjih o dvojezični vzgoji.
Ključne besede:dvojezičnost, predšolsko obdobje, razvoj govora, materinščina, drugi jezik
ABSTRACT
The thesis discusses the problem of bilingualism in the pre-school period. This is essential for the child's language development, therefore the first part of the theoretical thesis is devoted to language and speech in general. Various foreign and domestic authors point out the importance of verbal interaction of an adult with the child during this period. As important factors in addition to the family environment the child's gender and kindergarten were also mentioned. The thesis explains the concepts of the first language or mother tongue (L1), second language (L2) and foreign language (FL). In dealing with the concept of bilingualism the first two often occur and are closely linked. In the second part, bilingualism is defined, its kind are listed and described. The thesis points out the advantages and disadvantages of bilingual education and the influence of parents and educators to bilingual education.
In the empirical part of the thesis the results and interpretation of the interviews, conducted with parents and pre-school teachers, are presented. Parents whose children are bilingual and were led to the bilingualism by a life situation (either a mixed marriage or work abroad), as well as pre-school teachers and assistant teachers employed in kindergarten, in which educational work is carried out in Slovenian and have a bilingual child in group, were included in research. We talked about their experiences, methods of education, work and communication with children, and most importantly, about their views and opinions on bilingual education.
Keywords: bilingualism, pre-school period, speech development, mother tongue, a second language
KAZALO
0 UVOD ________________________________________________________________ 1 I TEORETIČNI DEL _____________________________________________________ 3 1 JEZIK IN GOVOR _________________________________________________________ 3 1.1 Razvoj govora in usvajanje jezika _________________________________________________ 3 1.2 Prve besede, pomen in struktura stavka _____________________________________________ 6 2 DEJAVNIKI GOVORNEGA RAZVOJA ______________________________________ 8 2.1 Družinsko okolje in socialno-ekonomski status družine ________________________________ 8 2.2 Otrokov spol in genetski dejavniki ________________________________________________ 9 2.3 Vrtec, vrstniki in vzgojitelj ______________________________________________________ 9 3 MATERINŠČINA, DRUGI JEZIK IN TUJI JEZIK ____________________________ 11 3.1 Materinščine ali prvega jezika (J1) _______________________________________________ 11 3.2 Drugi jezik (J2) ______________________________________________________________ 11 3.3 Tuji jezik (TJ) _______________________________________________________________ 12 3.4 Dejavniki, ki vplivajo na usvajanje/učenje drugega in tujih jezikov ______________________ 12 4 DVOJEZIČNOST _________________________________________________________ 15 4.1 Dvojezična zmožnost __________________________________________________________ 16 4.2 Tipi dvojezičnosti ____________________________________________________________ 16 4.3 Dvojezični otrok _____________________________________________________________ 19 4.4 Stopnje razvoja dvojezičnosti v zgodnjem otroštvu __________________________________ 20 4.5 Slabosti dvojezične vzgoje _____________________________________________________ 22 4.6 Prednosti dvojezične vzgoje ____________________________________________________ 25 5 DVOJEZIČNA VZGOJA V PREDŠOLSKEM OBDOBJU _______________________ 27 5.1 Vloga staršev pri otrokovi dvojezičnosti ___________________________________________ 27 5.2 Dvojezičnost v vrtcih z enim učnim jezikom _______________________________________ 30
II EMPIRIČNI DEL _____________________________________________________ 34 1 METODOLOGIJA ________________________________________________________ 34 1.1 Opredelitev problema _________________________________________________________ 34 1.2 Cilji _______________________________________________________________________ 35 1.3 Raziskovalna vprašanja oziroma predvidevanja _____________________________________ 35 1.4 Raziskovalna metoda __________________________________________________________ 36 1.5 Raziskovalni vzorec ___________________________________________________________ 36 1.6 Rezultati in interpretacija _______________________________________________________ 37
III SKLEP ____________________________________________________________ 50 IV LITERATURA ______________________________________________________ 53 V PRILOGE ____________________________________________________________ 55
1
0 UVOD
Zadnja leta je zanimanje za študije govorno-jezikovnega razvoja mladih dvojezičnih govorcev v veliki porasti, kar bi lahko pripisali predvsem dvema glavnima dejavnikoma, in sicer: vedno večjemu zavedanju pomena dvojezičnosti v današnjem vse bolj mednarodno usmerjenem svetu in povečanem zanimanju za študije zgodnjega jezikovnega razvoja nasploh. Ocenjuje se, da je približno polovica človeštva dvojezična, ta pojav pa lahko srečamo v skoraj vsaki državi.
Še nekaj deset let nazaj je bilo splošno veljavno mnenje, da ima dvojezičnost negativen vpliv na kognitivni razvoj otroka. V začetku 20. stoletja so bile opravljene raziskave, ki so trdile, da je dvojezičnost negativna, da naj bi bili ljudje zaradi znanja več kot enega jezika omejeni in zmedeni. Danes so rezultati raziskav drugačni – dvojezičnost na kognitivni razvoj vpliva pozitivno, s čimer se strinjajo tudi sodobni strokovnjaki in raziskovalci (Špes Skrbiš, 2000:
26).
Razlogi za dvojezičnost otrok so različni. Otrok ne usvaja zgolj dveh jezikov, ampak tudi kulturne navade, običaje in zgodovino ter razvija komunikacijo, ki je drugačna kot pri enojezičnih otrocih. Tega se zavedam tudi sama. Rojena sem v enojezični družini, naš jezik je slovenščina. Še kot osnovnošolka sem se kmalu zavedla, da nam znanje še kakšnega drugega jezika omogoča komunikacijo z ljudmi, ki pripadajo drugim jezikovnim skupinam. Kot šoloobvezni predmet sem se učila angleščine in ob tem uživala. Kmalu sem se seznanila s španščino in brez kakršnih koli tečajev usvojila tudi pisanje v tem zame prečudovitem jeziku.
Splet mi je omogočal komunikacijo tako v angleščini in španščini, spoznala sem navade in načine življenja teh ljudi. Kot študentka sem se odločila izkusiti šestmesečno življenje na Portugalskem. Zavedala sem se, da mi znanje angleščine in španščine ne bosta veliko koristila, saj tam jeziki niso šoloobvezni predmeti. Kljub temu sem v izkušnji uživala, družila sem se z domačini, spremljala tamkajšnjo televizijo ipd. Rezultat ob koncu izmenjave je bilo znanje portugalščine, ki se je še poglabljalo po vrnitvi v Slovenijo. Pri tem mi je najbolj pomagal moj partner, danes mož, naravni govorec portugalščine. Danes govorim tekočo portugalščino, se izražam pisno, berem portugalsko literaturo, velikokrat se zalotim, da v njej razmišljam. Kljub temu pa se še danes sprašujem, ali je to dovolj, da bi sama sebe oklicala za
2
dvojezično osebo. Mnenja strokovnjakov o tem, kolikšna količina znanja jezikov je potrebna za dvojezičnost, so namreč zelo različna. Vsekakor pa sta v mojem vsakdanjiku prisotni slovenščina in portugalščina. Situacija mojega moža je drugačna – od rojstva govori portugalsko, ki je uradni jezik njegove države, in kriolo, afriški jezik, govorjen v njegovi rojstni državi. Sam je dvojezičen. Danes se uči tudi slovenščine in v slovenščini komunicira z vsemi slovensko govorečimi v svojem okolju.
Zakaj sem si želela pisati o dvojezičnosti? Ker se zavedam oz. se zavedava oba, da bo ob rojstvu najinih otrok to postal še izrazitejši način našega življenja kot družine. Veliko se pogovarjava o tem, kako bo komunikacija potekala in katero strategijo bova uporabila, vsekakor pa bodo prisotni slovenščina, portugalščina in kriolo, saj mož do tega jezika čuti večjo navezanost kot do portugalščine same. Ker sva v pričakovanju rojstva najinega prvega otroka, sva že začela nabirati knjige, kasete s pravljicami in pesmimi v vseh treh jezikih.
Zavedava se, da je pred nama naloga, ki bo od naju zahtevala veliko vztrajnosti in doslednosti, a se je kljub temu veseliva.
V teoretičnem delu sem skušala zajeti čim več o samem govornem razvoju otroka, saj je pomembno, da se kot odrasli, starši in vzgojitelji zavedamo naše vloge pri tem, velik del pa posvečam dvojezičnosti. Za raziskovalni del sem se odločila, da opravim intervjuje s starši dvojezičnih otrok in vzgojitelji, ki delajo v slovenskih javnih vrtcih in imajo v skupino vključenega dvojezičnega otroka. Za to sem se odločila in preprostega razloga – to sta namreč vlogi, ki ju bom prej ali slej v življenju preizkusila tudi sama.
3
I TEORETIČNI DEL
1 JEZIK IN GOVOR
Govor je zelo pomemben v človekovem razvoju; gre za oblikovanje človeka kot posameznika (individualna funkcija govora) in vzpostavljanje komunikacij z okolico (družbena funkcija govora) (Marjanovič Umek, 1990: 11).
Stoppard pravi, da so osnovni predpogoji govornega razvoja pri večini otrok vgrajeni v njihove možgane in kot dokaz za to vzame gluhega otroka, ki prav tako začne brbljati v isti starosti kot otrok, ki sliši; tako vemo, da slušni dražljaji niso nujen pogoj za razvoj govora (1992: 65).
Francoski avtorji Brunet, Pagé in Joly so govor definirali tako: »Govor je mentalna sposobnost, ki človeku omogoča, da v komunikaciji uporablja organizirane simbolne sisteme, kot je jezik.« (Marjanovič Umek; 1995: 11) V tej definiciji srečamo izraz jezik v povezavi z govorom.
Jezik in govor sta tesno povezana. Jezik lahko opredelimo kot splošni izraz za besedne simbole, govor pa je sredstvo izražanja. Oba skupaj odražata človekovo instiktivno potrebo po občevanju z drugimi (Stoppard, 1992: 65).
1.1 Razvoj govora in usvajanje jezika
Govorni razvoj je zapleten in dinamičen proces, ki se začne z jokom ob otrokovem rojstvu, najbolj intenzivno pa poteka v obdobju dojenčka, malčka in zgodnjega otroštva, ko se otrok sprva sporazumeva neverbalno, od tu pa gre razvoj govora navzgor. Oblikovati in povezovati začne prve glasove, izgovori prvo besedo, razvija besedni zaklad, oblikuje enostavne in sestavljene stavke, razvija komunikacijske spretnosti, v odraslosti pa govor postane način posameznikovega mišljenja in delovanja (Marjanovič Umek, 2006: 7).
4
Tabela 1: Kronološki prikaz govornega razvoja (Marjanovič Umek in dr., 2006: 9).
Novorojenček
- Preferira človeški glas.
- Razlikuje med glasovi.
- Razlikuje svoj govor od govora drugih.
- Joka.
od 1. meseca do 5 mesecev
- Razlikuje med samoglasniki.
- Gruli.
- Vokalizira dva ali več glasov.
- Beblja (združi samoglasnik in soglasnik).
- Naredi govorni obrat.
od 6 do 12 mesecev
- Čeblja in ponavlja posamezne zloge.
- V namene komunikacije rabi geste.
- Razume več besed.
- Izpolni enostavne naloge.
od 12 do 18 mesecev - Govori enobesedne izjave.
- Razume več kot 50 besed.
- Združi samostalnik in glagol.
od 18 do 24 mesecev
- Naredi velik skok v razvoju besednjaka.
- Začne oblikovati dvobesedne izjave.
- Z besedami izraža čustva.
- Rabi telegrafski govor.
od 2 let, 6 mesecev do 5 let
- Govori večbesedne izjave.
- Usvaja slovnična pravila.
- Oblikuje nikalne in vprašalne izjave.
- Besednjak še naprej narašča.
- Rad ima humor in metafore.
- Kaže napredek v sporazumevalnih spretnostih in drugih oblikah pragmatične rabe govora.
- Govor je razumljiv in tekoč.
- Pripoveduje zgodbe.
6 let in več - Kaže metajezikovno zavedanje.
- Oblikuje celovite stavke.
- Govor rabi v različnih govornih položajih.
Prebeg - Vilke proces usvajanja jezika razdeli na štiri vidike (1995: 7), in sicer:
- usvajanje glasovnega sistema, ki se kaže s fiziološkim krikom takoj po otrokovem rojstvu;
- uporabo jezikovnih oblik lastnega jezika (slovnice);
- sposobnosti razumevanja in sporočanja pomena (semantika);
- sposobnost, da se z uporabo govora nekaj naredi ali doseže (komunikacija).
Dodaja, da so ti štirje vidiki med seboj pogojeni, soodvisni in neločljivi.
Marjanovič Umek je razvoj govora razdelila na dve obdobji in sicer predjezikovno obdobje in jezikovno obdobje (2006: 15–18).
5 Predjezikovno obdobje
Prvo obdobje vključuje zgodnje zaznavanje in razumevanje, jok, vokalizacijo, bebljanje in naključna posnemanja glasov, kateri so nerazumljivi in brez pomena. Preko tega preizkuša in razvija svoj govorni aparat ter sporoča svoje potrebe in čustva. Za otrokov govorni razvoj je nadvse pomembna zgodnja komunikacija med odraslo osebo in otrokom.
Poleg omenjenih načinov komunikacije otrok v drugi polovici prvega leta v namene komunikacije uporablja geste in kretnje, katere pogosto spremlja očesni stik z odraslo osebo, kasneje pa temu doda tudi različne oblike vokalizacije (Marjanovič Umek, 2006: 17). Pri vsej tej komunikaciji ne gre pozabiti, da ima odrasla oseba pomembno vlogo odzivanja na otrokove geste in tudi ustreznega poimenovanja predmeta, ki ga otrok kaže.
Po Marjanovič Umek avtorji opisujejo dva različna modela interakcij med dojenčkom in odraslim, in sicer menjajoči govor ter simultani govor. Pri slednjem gre za hkratno govorjenje odraslega in otroka in je pri tri- do petmesečnem otroku dvakrat pogostejši kot menjajoči govor, pri katerem gre za menjavo vlog; odrasli govori, otrok posluša in obratno (1990: 18).
Jezikovno obdobje
O jezikovnem obdobju govorimo takrat, ko otrok izgovori prvo besedo ali skupino glasov, ki imajo pomen. Marjanovič Umek po Whiteheadu navaja tri kriterije, ki določajo prvo besedo in sicer:
- otrok rabi besedo spontano;
- otrok rabi isto besedo stalno za isto dejavnost, predmet ali osebo;
- besedo prepozna tudi odrasla oseba, ki z otrokom komunicira v različnih situacijah (2006;
18).
Večina otrok spregovori prvo besedo med 12-im in 20-im mesecem, besede so največkrat vezane na predmete iz njegovega neposrednega okolja. Tudi v tem obdobju so prisotne geste, le da jih sedaj spremljajo besede.
Vrste besed, ki jih otrok najprej govori, so odvisne predvsem od lastnosti maternega jezika (v kitajščini npr., prevladujejo glagoli nad samostalniki), poudarja Tardif ( v Marjanovič Umek in dr., 2006: 18). Starejše raziskave so namreč najprej pokazale, da otrokov besednjak vsebuje več samostalnikov kot glagolov, česar pa poznejše raziskave niso več potrdile. Še več,
6
pokazale so, da naj bi otrok v obdobju enobesednih izjav enako pogosto uporabljal tudi glagole in prislove. Danes pa so skupnega mnenja, da naj bi bila količina besednih zvrsti odvisna tudi od socialnega okolja ter kulture. Otrok v procesu govornega razvoja usvaja tudi osnovni besedni red, ki prevladuje v njegovem maternem jeziku, preko izjav, ki jih sliši v svojem okolju.
Po Skinnerjevih teorijah naj bi otrok posnemal govor odraslih (Prebeg - Vilke, 1995: 32), vendar se avtorica ob tem sprašuje, koliko let bi potemtakem otrok potreboval, da bi s posnemanjem usvojil vse kombinacije jezikovnih elementov, ki jih želi uporabiti in so mu v določenih situacijah potrebne.
1.2 Prve besede, pomen in struktura stavka
Enoletni dojenčki navadno razumejo pomen besede že, ko jo slišijo približno desetkrat, medtem ko dve- in triletni malčki njen pomen navadno razumejo, ko jo slišijo le enkrat (Marjanovič Umek idr. po Sieglerju, 2006: 21). Otroci pogosto razširijo pomen ene besede, kar pomeni, da otrok v zgodnjem razvoju govora rabi besede za poimenovanje večjega števila predmetov, ljudi in dejavnosti.
Nasprotno od razširjenega pomena besed je zožen pomen besed, kar pomeni, da otrok z eno besedo poimenuje ožjo skupino predmetov, ljudi … Marjanovič Umek (2006: 22–23) poleg teh dveh odnosov besed med otroškim pomenom besede in pomenom, ki ga ima ista beseda za odraslega, po Reichu navaja še pet drugih možnih odnosov, in sicer delno prekrivanje, neprekrivanje, istovetnost ter besede, ki niso v besednjaku odraslega in obratno, besede odraslega, ki niso v besednjaku otroka.
Prebeg - Vilke fazo jezikovnega obdobja, ko otrok začne oblikovati skupine glasov, imenuje holofrastična faza uporabe jezika, v kateri se otrok zadržuje kar nekaj časa. »Značilnost teh prvih besed je, da otrok z njimi ne imenuje samo predmeta, osebe ali situacije, temveč izraža tudi svoj odnos do njih.« (1995: 32) Otrok z eno samo besedo, npr. banana, nakaže, da hoče pojesti banano, nam odraslim pa v večini primerov uspe razkriti, kaj priteguje otrokovo pozornost, in tako komunikacija poteka in napreduje brez zastojev.
7
Holofrastična faza se kmalu začne prepletati s telegrafskim govorom – otrok svojo željo želi izraziti bolj precizno in poleg samostalnika doda glagol. Ko se govor postopoma razvija, otrok začne dodajati funktorje – pomožne glagole, zaimke in vse tiste besede, ki same zase nimajo pomena (Prebeg - Vilke, 1995: 34–35).
Malčki, stari od dve do dve leti in pol, praviloma razumejo relacijski besedi za poimenovanje prostorskih odnosov v in na in ju tudi že rabijo (Marjanovič Umek idr., 2006: 23), kar pa ne pomeni, da otrok v celoti razume njihov pomen. Navadno relacijsko besedo kombinirajo še s prislovom ter tako po svojem mnenju naredijo sporočilo še bolj jasno (npr. daj noter v kozarec). V govoru triletnika relacijske besede začnejo opravljati samostojno vlogo (Kranjc, 1999).
V zgodnjem otroštvu (od približno tri do šest let) se govor tako na slovničnem kot sporazumevalnem področju razvija hitro in v medsebojni povezanosti. Govorni razvoj se nadaljuje tudi v obdobje srednjega in poznega otroštva, ko sta govor in mišljenje vedno bolj prepletena in soodvisna (Marjanovič Umek idr., 2006, 26).
V prvem poglavju sem pisala o govorno-jezikovnem razvoju predšolskega otroka. Gre za zapleten in dinamičen proces, v katerega spadajo že jok, vokalizacija in bebljanje dojenčka, nadaljuje pa se vse do obdobja poznega otroštva in dlje.
V naslednjem poglavju se bom na kratko posvetila dejavnikom govornega razvoja.
8
2 DEJAVNIKI GOVORNEGA RAZVOJA
Na razvoj govora (Kranjc, 1999: 29) vplivajo notranji in zunanji dejavniki:
- med notranje ali fiziološke in psihološke dejavnike štejemo prirojene dispozicije, motivacijo in čustveno stanje otroka;
- med zunanje ali sociološke in socialne dejavnike štejemo izobrazbeno strukturo staršev, socialni položaj družine, število otrok v družini ter širše družbeno okolje.
Po Marjanovič Umek idr. (2006: 50) avtorji največkrat izpostavljajo kakovost otrokovega družinskega okolja, status družine in kakovost vrtca, sama pa dodaja tudi genetske dejavnike.
2.1 Družinsko okolje in socialno-ekonomski status družine
»Kakovost družinskega okolja je celovit in večplasten kontekst, ki vključuje tako priložnosti in možnosti, ki jih okolje nudi otroku za razvoj njegove govorne kompetentnosti, kot tudi značilnosti govornih interakcij med otrokom in njegovimi starši.« (Foy in Mann, 2003, v Marjanovič Umek idr., 2006: 50) Raziskave več avtorjev so pokazale in potrdile pomembnost družinskega okolja v procesu razvoja otroškega govora (prav tam: 50–51). Izpostavili so predvsem pogoste govorne interakcije med vsakodnevnimi rutinami in, zelo pomembno, tudi med igro, razširjanje in preoblikovanje otrokovega pripovedovanja, spodbujanje otrokovega večmodalnega zaznavanja in povezovanja govora s pisano besedo ter uporabo različnih komunikacijskih sistemov, kot npr. televizija, video, računalniške igre.
»Kot enega izmed pomembnih pokazateljev kakovosti družinskega okolja številni avtorji poudarjajo tudi otrokovo izpostavljenost otroški literaturi v smislu skupnega ali samostojnega branja ter socialnega modela, ki ga preko pogostega prebiranja literature otroku nudijo njegovi starši.« (prav tam: 51) Avtorji izpostavljajo pomembnost odnosa staršev do literature, (glasnega in večkratnega) branja, pogovarjanja o prebranem ter obiskovanju knjižnic in knjigarn.
9
Na pozitivno povezovanje z obsegom in kakovostjo govorne interakcije med starši in otroki imajo po besedah več avtorjev na podlagi njihovih raziskav vpliv tudi ugodni demografski dejavniki otrokove družine (ugodnejši ekonomski status, višja stopnja izobrazbe staršev, velikost družine … ) (Marjanovič Umek idr., 2006: 53–56).
2.2 Otrokov spol in genetski dejavniki
Dejavnik, katerega izpostavlja več avtorjev (Bornstein in Hayness, D'Odorico, Carubbi, Salervi in Calvo, Macaulay idr.; povzeto po Marjanovič Umek idr.) je tudi spol otroka.
Rezultati raziskav, v katerih so bile preučevane razlike v govornem razvoju dečkov in deklic, kažejo, da se govor deklic razvija hitreje kot govor dečkov. Deklice hitreje spregovorijo, prej usvojijo slovnico jezika, dosegajo višje rezultate pri preizkusih pravilne izgovorjave besed, oblikujejo daljše izjave, imajo širši besedni zaklad ter dosegajo višje rezultate na lestvicah govornega razvoja. Pogosteje se vključujejo v simbolno igro in pri tem uporabljajo govor v simbolni funkciji, prej pričnejo brati in imajo pri tem manj težav kot dečki (prav tam).
Nekateri avtorji poročajo o tem, da se te razlike med spoloma v govornem razvoju pojavijo le v obdobju zgodnjega otroštva, pozneje pa izginejo (Marjanovič Umek idr., 2006: 57), drugi te razlike razlagajo z razlikami v hitrosti razvoja. Marjanovič Umek (1990, povzeto po Marjanovič Umek idr., 2006: 58) je na podlagi rezultatov svoje raziskave zaključila, da med dečki in deklicami, starimi od tri do šest let, ni razlik v govornem razumevanju ali izražanju.
Na otrokov govorni razvoj imajo pomemben učinek tudi genetski dejavniki (Marjanovič Umek idr., 2006: 63). Ti delno vplivajo na razvoj otrokove slovnice ter na razvoj na področju semantike, fonologije in artikulacije. Izobrazba matere pomembno pozitivno vpliva na govorno usposobljenost otroka, saj otrok od svojih staršev, natančneje od matere, podeduje besedno inteligentnost.
2.3 Vrtec, vrstniki in vzgojitelj
Poleg družinskega okolja na govorni razvoj pomembno vpliva tudi vrtec, saj se otroci vključujejo v različne dejavnosti, ki jih spodbujajo k sodelovanju v različnih govornih
10
položajih, in govorne interakcije z odraslo osebo, vzgojitelji ali vrstniki. Slednji so za otroka pomembni predvsem po njegovem drugem, tretjem letu, ko otrok posebej rad posnema vedenje in govor drugih otrok in želi z njimi komunicirati. Zgodnejša vključitev otroka v vrtec pa je pozitivna predvsem za dojenčke in malčke iz manj spodbudnega okolja (Marjanovič Umek idr., 2006: 59–64).
V vrtcu so otroci deležni veliko neposrednih spodbud na področju govornega izražanja, katere ustvarja vzgojitelj v skupini. »Pomembno vlogo ima tudi vzgojiteljica s svojim govornim zgledom, ki otroku omogoči, da poleg socialne zvrsti jezika, ki jo je spoznal v družini, svoje jezikovno znanje izpopolni še s splošno pogovornim jezikom.« (Erženičnik-Pačnik, 1999:
318) S svojim strokovnim znanjem in ravnanjem lahko vpliva na boljše razvijanje otrokovih govornih zmožnosti.
»Otroci se naučijo govoriti, ker se z njimi pogovarjamo. Od njih pričakujemo, da se bodo naučili govoriti, in zato jim že od prvih dni govorimo, kakor da bi razumeli, kaj jim pripovedujemo.« (Prebeg - Vilke, 1995: 54)
Poleg vplivov družine in okolja ter genetskih dejavnikov na otrokov govorni razvoj pomembno vplivata tudi igra in prebiranje literature otroku oziroma otroka. Ti dejavniki so si vzajemni, odrasli pa se moramo zavedati pomembnosti vloge v tem procesu in kar se da najbolje nanje vplivati.
Preden preidemo na temo dvojezičnosti, moramo pojasniti pojme materinščina, prvi, drugi in tuji jezik, saj bodo v nadaljevanju večkrat uporabljeni.
11
3 MATERINŠČINA, DRUGI JEZIK IN TUJI JEZIK
3.1 Materinščine ali prvega jezika (J1)
… se naučimo kot prvega, torej preden sezačnemo učiti kateregakoli drugega jezika v svojem primarnem socialnem okolju. V njem najlažje razmišljamo, čustvujemo, doživljamo in razumevamo sebe in druge ter sporočamo drugim o sebi in svetu. Usvajanje prvega jezika je primarno vsaj v dveh pogledih; je prvo v času in je prvo po pomembnosti. Usvajamo ga spontano in neizogibno, hitro ter uspešno. Po Kleinu je »usvajanje prvega jezika za otroka sredstvo socializacije, skozi katerega usvaja kulturne, verske in ostale vrednote v družbi in pridobiva socialno identiteto.« (Pirih Svetina, 2005: 10–11) Prva jezika pa sta lahko tudi dva – družine, kjer sta starša govorca dveh različnih jezikov. Govorimo o dvojezičnem usvajanju prvih jezikov (Klein, 1986, v Pirih Svetina, 2005: 12).
3.2 Drugi jezik (J2)
… ali jezik okolja, je jezik, ki je za posameznika sredstvo komunikacije, učenje/usvajanje poteka vzporedno z njegovim prvim jezikom. Ima socializacijsko funkcijo, saj ga posameznik usvaja predvsem zaradi sporazumevalnih potreb z okolico in pogosto vodi do dvojezičnosti (Marjanovič Umek idr., 2006: 138). Govorci ga lahko uporabljajo v vseh formalnih položajih, tj. npr. v vrtcih, šolah …
Prebeg - Vilke navaja, da je usvajanje drugega jezika lahko zapleten proces in starostno ni omejen. Uči se ga lahko tako odrasel kot otrok. Otroci, ki se znajdejo v takih situacijah, navadno v vrtcu/šoli del časa molčijo in pozorno poslušajo ter opazujejo, nenadoma pa spregovorijo. Zgodi se lahko tudi, da se J1 v tem primeru umakne J2, in slednji postane otrokov prvi jezik (1995: 61–65).
12 3.3 Tuji jezik (TJ)
… je »neprvi jezik, ki se ga posmeznik uči/nauči večinoma v šoli in ima v določeni državi zares status tujega jezika (in sredstvo sporazumevanja).« (Marjanovič Umek idr., 2006: 139) Ponavadi ga uporabljamo izven države, v kateri smo se ga naučili. Doseg dvojezičnosti je pri učenju tujega jezika vprašljiv, odvisen je predvsem od učenčeve notranje motivacije (Prebeg - Vilke, 1995: 61).
Če povzamemo, razvoj J1 poteka spontano in naravno preko komunikacije, zato pravimo, da ga usvajamo. Jezikovna pravilnost sporočanja ni važna, bistveno je, da sogovornik dojame vsebino sporočila. Učenje je zaveden in načrtovan proces z določenimi cilji in vsebinami, poteka nespontano, predpostavlja tudi prepoznavanje in popravljanje napak. V ospredju niso komunikacijske veščine, ampak poznavanje jezikovnih pravil. Usvajanje J1 in J2 lahko vodi v dvojezičnost, TJ pa se predvsem učimo.
3.4 Dejavniki, ki vplivajo na usvajanje/učenje drugega in tujih jezikov
Na razvoj dvojezičnosti vpliva več dejavnikov (Pirih Svetina, 2005: 13):
- otrokove značilnosti – starost, motivacija, osebnostne značilnosti in intelektualne sposobnosti;
- pogoji za usvajanje J2 – trajanje izpostavljenosti J2, način usvajanja/učenja, vpliv okolja;
- značilnosti jezikov, ki jih otrok usvaja – jezikovna bližina oz. razdalja.
Holzman (1997: 221) poleg teh dejavnikov navaja še dejavnike, ki otroku olajšajo usvajanje/učenje J2 in TJ, kot npr. otrok ima rad ali občuduje ljudi, ki govorijo drugačen jezik, želi biti njihov prijatelj, ve, da se bo lažje vključil v igro in vzpostavil stik, če bo znal njihov jezik.
Nekateri dejavniki so univerzalni in vplivajo tudi na usvajanje prvega jezika. Ti dejavniki so dejavniki, ki opisujejo otrokove značilnosti, torej starost, motivacija, osebnostne značilnosti, jezikovna nadarjenost in kognitivni slog.
13 Starost
Ellis (1986, v Pirih Svetina, 2005: 14) je prišel z rezultati raznih raziskav do zaključkov, da starost, pri kateri nekdo začne usvajanje J2, ne igra nobene vloge pri zaporedju usvajanja elementov le-tega. Začetna starost, pri kateri nekdo začne usvajati J2, pa naj bi vplivala na hitrost pri usvajanju, predvsem slovnice in besednjaka. Trajanje izpostavljenosti J2 in začetna starost vplivata na končni rezultat oz. stopnjo usvojenega znanja. Večletna izpostavljenost J2 pripomore k večji sporazumevalni učinkovitosti v drugem jeziku, nižja začetna starost pa k izgovorjavi.
Struktura možganov v prvih 10-ih letih in tja do pubertete omogoča naravno, nenaporno in brezpogojno uspešno usvajanje jezika. Po tem času se struktura možganov spremeni in usvajanje J2 ni več nujno brezpogojno uspešno. Prav tako pa so otroci pri usvajanju J2 uspešnejši, saj niso (toliko) obremenjeni s svojo socialno identiteto.
Osebnostne lastnosti
Na usvajanje J2 naj bi vplivali predvsem ekstravertnost (usmerjenost v zunanji svet; v SSKJ, Bajec, 1995) oz. introvertnost (usmerjenost v svoj notranji svet; v SSKJ, Bajec, 1995) človeka. Prvi tip naj bi bil pri usvajanju jezika uspešnejši, kar pa ni bilo potrjeno z nobeno raziskavo (Pirih Svetina, 2005:14). Kljub temu pa se zdi logično, da bodo ekstravertirani otroci v vsakem obdobju lažje kontaktirali z drugimi osebami in tako slišali in uporabljali več jezika (Prebeg - Vilke, 1995: 68).
»Jezikovna nadarjenost
… ali talent za učenje jezika, je neodvisen od inteligentnosti, ni rezultat predhodnih učnih izkušenj, je relativno stabilen in različen pri posameznikih.« (Skehan, 1991, v Pirih Svetina, 2005: 15) Posameznik ima sposobnost prepoznavanja in pomnjenja novih glasov, senzibilnost za slovnico jezika ter sposobnost spoznavanja in identificiranja podobnosti in razlik med oblikami in pomeni (Prebeg - Vilke, 1995: 68).
Motivacija
»Motivacija je skupno poimenovanje za vrsto dejavnikov in njihovo medsebojno vplivanje, ki povzroči, da se nekdo začne učiti jezik in potem pri učenju tudi vztraja.« (Klein, 1986, v Pirih Svetina, 2005: 15) Gardner in Lambert, ki sta opravila največje raziskave na področju
14
motivacije v dvojezičnem okolju, razlikujeta dva tipa motivacije, in sicer integrativnega in instrumentalnega. Prvi tip se pojavi, ko se otrok želi identificirati s kulturo J2, pri usvajanju prvega jezika pa je dominanten, ko se otrok želi identificirati s starši. Instrumentalni tip motivacije se pojavi, ko se otrok uči J2 funkcionalno – za komuniciranje s svojim okoljem (Prebeg - Vilke, 1995: 66).
Ko govorimo o dvojezičnosti, pomislimo na nekoga, ki zna in uporablja dva jezika. Po prebrani literaturi ugotovimo, da je težko uporabljati termin dvojezičnost samo za osebo, ki se je rodila v mešanem zakonu. Dvojezična oseba je lahko tudi oseba, katero so življenjske okoliščine pripeljale do potrebe učenja in usvajanja J2, po navajanju nekaterih avtorjev pa je to predvsem odvisno do kolikšne mere znanja J2 pride.
Kako dvojezičnost opisujejo domači in tuji avtorji, kateri so tipi dvojezičnosti ter katere so prednosti in slabosti dvojezične vzgoje, si poglejmo v naslednjem poglavju.
15
4 DVOJEZIČNOST
Dvojezičnost – znanje in raba dveh jezikov – oz. večjezičnost – znanje in raba več jezikov (Bajec, 1995) – predstavlja pogost pojav v mnogih delih sveta, predvsem v državah ali skupnostih, ki so majhne ter pri posameznikih, ki so pogosto v stiku z osebami iz drugega jezikovnega okolja (Holzman, 1997: 216).
»Termin dvo- ali večjezičnost opredeljuje govorce dveh ali večih jezikov kot tudi prisotnost dveh ali več jezikov na nekem območju ali v nekem družbenem kontekstu«, nudi pa nam ne nikakršne informacije o jezikovnem vedenju dvojezičnih govorcev (Pertot, 2011: 4).
Za razliko od definicije po psihološkem slovarju Laterza (Harre, Lamb, Mecacci, 1992), ki pravi, da je »oseba dvojezična, če je usvojila drugi jezik dovolj dobro, da lahko v tem jeziku opravlja pomemben delež svojih družbenih ali miselnih dejavnosti«, definiciji iz SSKJ in Pertote ne opredeljujeta stopnje znanja jezika dvojezične osebe. Skutnabb in Kangas pa dvojezičnost opredeljujeta kot »popolno obvladovanje dveh različnih jezikov, pri katerih ne prihaja do medsebojnega vplivanja med jezikovnima procesoma.« (Skutnabb, Kangas, 1991) Termin dvojezičnost torej vsi avtorji opisujejo kot zmožnost obvladovanja dveh jezikov, razlikuje se le njihovo opredeljevanje tega obvladovanja. Nekaterim je pomembno obvladovanje vseh štirih sporazumevalnih dejavnosti (govor, razumevanje, branje pisanje), medtem ko drugim zadošča, da dvojezični govorec uporablja le eno od teh dejavnosti.
Raziskave so pokazale, da so dvojezične družine v letih pred 1990 opuščale »naravno dvojezičnost«, zaradi različnih predsodkov družbe, in se skušale bolj integrirati v okolico, v kateri so živele. To pomeni, da so prevzele samo jezik države, v kateri so živele, in njeno kulturo. Na ta način so postale »bolj podobne« tamkajšnjim družinam (Fletcher and MacWhinney, 1996: 337–358).
Danes si veliko staršev otrok, ki ne živijo v dvojezičnem okolju, želi, »da bi si njihovi otroci v vrtcu, šoli ali drugače organiziranih oblikah učenja pridobivali znanje drugega jezika.« (Čok, 1994: 93)
16 4.1 Dvojezična zmožnost
Dvojezična zmožnost je zmožnost posameznika sporazumevati se v dveh jezikih. Značilno dvojezičen človek se v obeh jezikih počuti »doma«, čeprav je lahko eden od njiju močnejši ali ga raje uporablja na posebnih področjih (Fonda, 2001–2002: 19).
McLaughlin (1984; v Pertot, 2004: 11) pravi, da dvojezičnost kot prvi jezik pripisujemo tistim govorcem, ki so se dveh jezikov učili od rojstva ali vsekakor pred tretjim letom starosti. Sem torej spadajo tako otroci iz dvojezičnih družin kot tudi otroci enojezičnih staršev, ki živijo v jezikovno drugačnem okolju.
Strokovne analize in praktične izkušnje spremljanja zgodnje dvojezičnosti so potrdile, da usvajanje dvojezične govorne zmožnosti ne ogroža otrokovega spoznavnega, čustvenega in psihičnega razvoja (Čok, 1988: 28).
4.2 Tipi dvojezičnosti
Upoštevati je treba razliko v obsegu časa, v katerem je otrok izpostavljen drugemu jeziku, in številu priložnosti, v katerih lahko jezik uporablja. Glede na relativno razvitost sporazumevalne zmožnosti govorimo o dveh tipih dvojezičnosti (Nečak Lük, 1995):
- uravnotežen tip – izpostavljenost otroka obema jezikoma;
- dominanten tip – boljše obvladovanje enega od jezikov.
Za primer dominantne dvojezičnosti lahko vzamemo primer italijanske manjšine na področju slovenske Istre, če gre za homogeno družino (oba starša govorita isti jezik). Otrok v tem primeru razvije močnejši čustveni odnos do materinščine. Ko govorimo o heterogeni družini (npr. slovensko-italijanska), in če starša govorita vsak svoj jezik, bo otrok tako izpostavljen obema jezikoma. Gre za uravnotežen tip dvojezičnosti, kjer bo otrok razvil enako močan čustveni odnos do obeh jezikov.
Glede na način, na katerega otroci usvajajo svoja dva jezika, razlikujemo med simultano in sukcesivno dvojezičnostjo:
17 Simultana dvojezičnost
Otrok je dvema jezikoma sočasno izpostavljen že od rojstva. Nekateri strokovnjaki uvrščajo v to skupino tudi otroke, ki se drugega jezika naučijo med razvojem govora do tretjega leta starosti, četudi ne sočasno. Gre predvsem za otroke iz mešanih družin, kjer straša govorita drug materni jezik. Razvoj otrokovega govora v dvojezičnem okolju poteka enako kot v enojezičnem okolju. Otrok beblja, ponavlja samoglasnike in soglasnike, sestavlja zloge ...
Odzivi dojenčkov so različni glede na to, kdo in v katerem jeziku jih zanje pomembna oseba nagovarja. Fonološke značilnosti posameznega jezika se namreč razlikujejo in dojenčki imajo to predstavo že zgodaj ustvarjeno (Pertot, 2011: 10).
Grosjean (1982; v Prebeg - Vilke, 1995: 78) je v simultanem procesu dvojezičnosti opazil tipične vidike govornega razvoja, in sicer:
- začetna faza, v kateri otrok meša jezike;
- postopno ločevanje dveh jezikov;
- vpliv enega jezikovnega sistema na drugega;
- eden od jezikov postane dominanten;
- hitra sprememba v ravnotežju, ko se okoliščine spremenijo.
Rezultati raziskav kažejo, da gre razvoj vsakega jezika dvojezičnih otrok skozi faze razvoja enojezičnih otrok. Naloge, ki jih morata opraviti tako dvojezični kot enojezični otrok so namreč identične, in sicer se morata naučiti:
- glasovnega sistema jezika,
- oblikovanja besed in kombiniranja teh v izjave, - pomena besed,
- uporabe jezika v namene komunikacije z okolico (Marjanovič Umek idr., 2006: 144).
Seveda je med otroki, tako dvo- kot enojezičnimi, potrebno upoštevati veliko individualnih razlik v razvoju. Nekateri dvojezični otroci se bodo kaj kmalu izražali kot enojezični vrstniki, razvoj nekaterih je počasnejši in neenakomeren, drugi spet lahko dolgo mešajo oba jezika.
Sukcesivna dvojezičnost
Če gre pri simultani dvojezičnosti za sočasno usvajanje jezikov, gre pri sukcesivni za zaporedno usvajanje jezikov. Otrok začne drugi jezik usvajati po tem, ko je njegov prvi jezik
18
že ustaljen. Tu gre npr. za družine, ki emigrirajo v drugo državo v času, ko je otrok bolj ali manj že usvojil materni jezik, otrok pa začne usvajati jezik večinskega prebivalstva v vrtcu ali drugi podobni ustanovi. Otrok en jezik že zna, zato ima manj težav z ločevanjem dveh jezikov. V teh primerih je pomemben vpliv znanja prvega jezika na pridobljeno znanje drugega jezika (Prebeg - Vilke, 1995: 87).
Pertot loči še hitro in počasno zaporedno dvojezičnost. O prvi govorimo, ko je prvi jezik že ustaljen, usvajanje drugega jezika pa napreduje predvsem zaradi veliko priložnosti in izpostavljenosti J2. V drugo, počasno zaporedno dvojezičnost, uvršča otroke, ki za učenje J2 niso dovolj motivirani oz. nimajo dovolj priložnosti za učenje le-tega. Napredovanje teh otrok je počasno (2004: 10).
Glede na cilj in pristop staršev – kakšnega dvojezičnega govorca bi radi vzgojili – ločimo:
Pasivna dvojezičnost
Cilj staršev je, da otrok razume J2, ne pa da bi ga tudi govoril. Otrok je izpostavljen predvsem samo poslušanju J2 preko pesmic, seštevank, igric ipd. Otroka ne silimo h govorjenju tega jezika, kar je lahko zanj odlična motivacija (Prebeg - Vilke, 1995: 103).
Aktivna dvojezičnost
Otrok J2 aktivno uporablja, saj starši doma uporabljajo J2 kot edino sredstvo komunikacije oz. si rojeni govorec J2 prizadeva, da bi z otrokom ves čas komuniciral v tem jeziku, tako doma kot tudi zunaj doma – sestajanje z vrstniki, ki govorijo ta jezik, prebiranje slikanic, poslušanje pravljic ipd. Pri tej obliki lahko bolj zanesljivo predvidimo, ali bo otrok obvladal tudi svoj J2 (Prebeg - Vilke, 1995: 104).
Absolutna dvojezičnost
O tej dvojezičnosti govorimo tedaj, ko se otrok v obeh jezikih približuje standardu izvirnega govorca. J2 je doma uporabljen zelo intenzivno, hkrati pa veliko pozornosti posvečamo tudi jezikovnemu razvoju v J1 z intenzivnim branjem, poslušanjem pravljic, obiskovanjem prireditev ipd. Otrok ima možnost obiskovanja dežele J2 in ima stike s tamkajšnjimi sorodniki ter prebiranja literature v J2, dopisovanje s prijatelji iz dežele J2 ipd. Kot prednost take
19
dvojezičnosti strokovnjaki izpostavljajo predvsem močno povezanost s starši (Prebeg - Vilke, 1995: 104).
Glede na število govorcev in razlog za dvojezičnost ločimo kolektivno in individualno dvojezičnost:
Kolektivna dvojezičnost
Kadar gre za pripadnost otrokove družine narodni skupnosti, ki živi na narodnostno mešanem območju, govorimo o kolektivni dvojezičnosti. Na območju, kjer družina živi, sta uradna dva jezika, sta enakovredna v vseh formalnih govornih položajih, uporabljena v javnem življenju, oba sta učna jezika v vrtcu in učna predmeta v šoli.
Individualna dvojezičnost
Ko je posameznik dvojezičen zaradi selitve družine v tujino (iz različnih razlogov) ali je bil rojen v jezikovno mešani družini, govorimo o posameznikovi dvojezičnosti (Marjanovič Umek idr., 2006: 139).
Glede na vpliv usvajanja J2 na J1, ločimo med aditivno in subtraktivno dvojezičnostjo.
Aditivna dvojezičnostpravimo dvojezičnosti, pri kateri so razvite vse kognitivne sposobnosti in pomeni obogatitev posameznikovih jezikovnih sposobnosti. Subtraktivna dvojezičnost pa privede do obubožanja prvega jezika. Do slednje pride v primeru, ko družbeno-kulturno okolje ne upošteva obeh posameznikovih jezikov kot enakovrednih. Tema dvema tipoma dvojezičnosti so izpostavljeni predvsem izseljenci in pripadniki jezikovnih manjšin (Pertot, 2011: 6).
4.3 Dvojezični otrok
Da otrok lahko komunicira z ljudmi, ki so mu pomembni, se mora naučiti govoriti. To jim uspe, ker se odrasli z njimi pogovarjamo. Ocenjuje se, da 65 % prebivalstva v svetu dnevno uporablja vsaj dva jezika (Pertot, 2011: 8).
20
Tako kot je za ene otroke naravno, da govorijo samo en jezik, je za nekatere otroke naravno to, da uporabljajo dva jezika. Do usvajanja in uporabe dveh jezikov prihaja iz različnih razlogov:
- pripadnost otrokove družine skupini manjšinskega jezika;
- življenje družine v tuji deželi zaradi dela, študija ali emigracije;
- mešani zakon, v katerem družina živi v deželi enega od staršev ali v deželi, v kateri sta oba starša tujca (Prebeg - Vilke, 1995: 60).
»Otroci, ki si od rojstva v jezikovno mešani družini ozaveščajo rabo dveh ali več jezikov, zelo spretno preklapljajo iz enega v drugi jezik in dokazujejo jezikovno manj spretnim odraslim, da to zmorejo brez večjih težav.« (Čok, 1994: 93)
Otroci usvajajo jezik/-e v bolj ali manj naravnem okolju, bodisi v družini, kjer starši govorijo dva različna materna jezika, bodisi v ustanovi, kjer je jezik drug jezik od maternega jezika otroka. Ker so si situacije tako različne in hkrati podobne, je uporaba termina drugi jezik neizogibna, saj ga avtorji, ko govorijo o dvojezičnosti, pogosto uporabljajo.
Kot že prej povedano, se lahko drugega jezika učita tako otrok kot odrasli. Lenneberg (1967, v Marjanovič Umek idr., 2006: 139) navaja, da je kritično obdobje za usvajanje J2 v obdobju do mladostništva, ker naj bi po dvanajstem, trinajstem letu prihajalo do prenosa naglasa iz J1, medtem ko lahko malčki v zgodnjem in srednjem otroštvu jezik usvojijo brez naglasa. Z njim se strinja več avtorjev.
Razlika je tudi v učenju. Odrasli namreč razume jezik kot formalni sistem, saj se jezika uči tako, da se uči formalnih pravil, medtem ko ga malčki razumejo zgolj kot sredstvo, s katerim izražajo svoj namen. »Ne zanima jih, kaj je jezik, ampak kaj se z njim lahko doseže.«
(Halliday, 1973, v Marjanovič Umek idr., 2006: 140)
4.4 Stopnje razvoja dvojezičnosti v zgodnjem otroštvu
Razvoj dvojezičnosti v zgodnjem otroštvu poteka v treh stopnjah (Marjanovič Umek idr., 2006: 143):
21
1. stopnja do treh let: razvoj govora je zelo podoben govoru enojezičnega otroka.
Oblikovan ima en leksikalni sistem, ki vsebuje besede iz obeh jezikov, saj oba jezika dojema kot enega. Pogosto sestavlja besedne zveze, sestavljene iz obeh jezikov. Otrok je v tem obdobju simultano izpostavljen dvema jezikoma, njegova glavna naloga je razlikovati glasove, besednjak in slovnico obeh jezikov.
2. stopnja od treh do štirih let: otrok že razlikuje med dvema različnima besednjakoma, vendar uporablja enaka slovnična pravila v obeh jezikih. Skoraj vse besede zna povedati v obeh jezikih. V tem obdobju so otroci torej že zmožni prevajati iz enega jezika v drugi jezik, mnogi se svoje dvojezičnosti tudi zavedajo.
3. stopnja: otrok govori dva različna jezika, z različnima slovnicama in besednjakoma, vsak jezik pa povezuje z določeno osebo, s katero ta jezik tudi govori.
Glede na sočasnost usvajanja jezika ločimo med:
- otroki, ki se učijo govoriti dveh jezikov istočasno;
- otroki, ki se drugega jezika naučijo, ko je J1 bolj ali manj že ustaljen (Pertot, 2011:
8).
Ločnico strokovnjaki postavljajo v tretje leto. Po mnenju Taborsa in Snowa (1994; v Pertot, 2004: 14) naj bi šel govorni razvoj otrok, ki uporabljajo drugi jezik po tretjem letu, skozi naslednje faze:
- otrok uporablja materinščino z vsakomer, tudi tistimi, ki je ne razumejo;
- sledi obdobje molka, saj otrok ob pomanjkanju odziva otrok doživlja frustracije in se odpove rabi materinščine. V obdobju molka komunicira neverbalno in tiho ponavlja besede, ki jih sliši iz okolice;
- uporabljati začne novi jezik in sicer v enobesednih povedih, uporablja polnopomenske besede, ne pa slovničnih. Komunicira kot enojezični otroci v zgodnjih fazah govornega razvoja;
- otrok doseže stopnjo produktivne rabe jezika – sestavlja kratke povedi z osebkom in povedkom.
22
Pomembno je vedeti, da razvoj pri vseh otrocih ne poteka enako. Obdobje molka lahko pri enih traja tudi leto in več, medtem ko jo drugi takoj premostijo. Pomembna je motivacija otroka, ki jo usmerjajo predvsem starši in okolje. Mešanje kodov je zgolj del procesa, ki vodi do dvojezičnosti.
Novejše raziskave dokazujejo, da otroci, ki usvojijo J2 do petega ali šestega leta starosti, lahko dosežejo enako stopnjo jezikovne veščine v vsakem od jezikov kot dvojezični govorci od rojstva, kar povezujejo s časom izpostavljenosti jeziku in z zorenjem možganov (Pertot, 2011: 8).
4.5 Slabosti dvojezične vzgoje
Mešanje kodov pri otrocih
Problem mešanja kodov je zelo prisoten v strokovni literaturi, kjer se ukvarjajo predvsem z vprašanjem, ali gre majhen otrok pri dvojezičnem govornem razvoju skozi fazo, v kateri sta jezikovna sistema spojena, ali pa od vsega začetka ločuje jezika.
Ko majhen otrok začne izgovarjati posamezne besede v dveh različnih jezikih, težko govorimo o mešanju kodov. Kodi so dogovorjeni znaki, ki predstavljajo nek določen podatek (Bajec, 1995). Pojavi se lahko pri simultanih ali zaporednih govorcih, o mešanju pa govorimo takrat, ko se le-to pojavi v isti povedi in večkrat. Nekateri otroci nikoli ali le redko mešajo jezike, drugi pa prehajajo od začetne faze mešanja k postopnemu ločevanju jezikovnih sistemov in pravilnemu izražanju. Tako kot pri fazi molka, lahko tudi to fazo hitro prerastejo, lahko pa traja dlje. Pojav ni odvisen samo od zunanjih dejavnikov in okolja, ampak tudi od značilnosti posameznega otroka. Otroci, ki gredo skozi to fazo, najprej mešajo posamezne besede, kasneje lahko zamešajo slovnična pravila. Velikokrat se izkaže, da je mešanje le posledica primanjkljaja v besedišču. Vsekakor to ni znak, da je otrok zmeden in da ne ločuje jezikov. Pomembno je, da okolje otroku nudi enako pestre jezikovne spodbude v obeh jezikih (Pertot, 2011: 20).
Dvojezične družine oz. starši bi se morali ravnati po principu »en človek – en jezik«, kar pomeni, da naj bi vsak starš z otrokom govoril en jezik, po možnosti svoj materni. Otrok namreč enači jezik z osebo in to mu pomaga pri ustvarjanju dveh jezikovnih sistemov. Enako
23
velja za vsakega odraslega, ki je v govorni interakciji z otrokom. Poleg tega igrajo bistveno vlogo tudi strategije, ki jih predvsem starši uporabljajo na otrokovo mešanje kodov (Pertot, 2011: 40):
1. Strategija najmanjšega prilagajanja: odrasli se delajo, da ne razumejo otrokovega jezikovno neustreznega sporočila in se nanj ne odzivajo (Prosim?).
2. Strategija postavljanja vprašanj: odrasli v vprašalni obliki ponovijo otrokove besede v ustreznem jeziku, otrok pa mora prevod potrditi ali zanikati z da ali ne.
3. Srednja stopnja prilagajanja: odrasli enostavno prevedejo otrokovo sporočilo, ne da bi zahtevali kakšno potrdilo s strani otroka.
4. Strategija »kar nadaljujmo«: vsak sogovornik se pogovarja v svojem jezikovnem kodu, saj se vsi razumejo (nobenega prevoda, nobenega zahtevka po popravku;
pogovor se preprosto nadaljuje).
5. Strategija preklapljanja: odrasli se popolnoma prilagodijo malemu sogovorniku in prevzamejo kod, ki ga je uporabil otrok.
Z vidika usvajanja obeh jezikovnih kodov sta prvi dve strategiji ustreznejši, saj otroku sporočata, da se mora jezikovno prilagoditi sogovorniku. Z zadnjima dvema strategijama otroku sporočamo, da so v okolju jezikovno mešane oblike pogovora dovoljene.
Semilingvizem
... ali poljezičnost je nasprotje dvojezičnosti. Je tisto stanje v dvojezičnosti, kjer sta jezikovna in sporočanjska zmožnost v obeh jezikih zelo skromni. To pomeni, da govorec ne obvlada na zadostni ravni nobenega od dveh kodov, nobenega od dveh jezikov (Pertot, 2011: 6).
Zadeva otrokovo celostno osebnost, saj ga v šoli spremljajo težave pri učenju, vpliva tudi na otrokovo čustvovanje. Na semilingvizem ne smemo gledati kot na osebni primanjkljaj, temveč kot na pojav, ki je tipičen za manjšine v položaju razlikovanja in spornosti identitete.
Pri otroku se pogosto pojavi šele na stopnji, ko naj bi že razumel in uporabljal abstraktne pojme (Bernjak, 1990: 26).
Prepričanjain dejstva o dvojezični vzgoji
»Kljub pogostosti pojavljanja dvojezičnosti v svetu, je ta še vedno obdana z miti,« navaja François Grosjean, profesor psiholingvistike, v svojem internetnem članku (dostopno na:
24
Prvi od teh je vsesplošno prepričanje ljudi, da je dvojezičnost v svetu redek pojav, katerega pa zavrača dejstvo, da je pravzaprav več kot polovica sveta dvojezična. Dvojezični ljudje naj bi oba govorjena jezika obvladali enako, a temu ni tako. Ti govorci namreč obvladajo en jezik samo do stopnje uporabnosti tega jezika, velikokrat tudi govorimo o dominantnem jeziku, tj.
tisti jezik, ki prevladuje npr. zato, ker živimo v okolju, kjer je ta jezik materni jezik.
Velikokrat so ljudje prepričani tudi, da dvojezični govorci z lahkoto in odliko opravljajo delo prevajalca ter da obvladujejo jezike brez naglasa. V prvi polovici zadnjega stoletja je veljajo prepričanje, da dvojezičnost zavira usvajanje jezika/-ov pri otrocih, a so številne raziskave dokazale, da se njihovo usvajanje enači z usvajanjem jezika monolingvističnih otrok.
Negativno naj bi vplivala tudi na kognitivni razvoj otrok, a so tudi te domneve ovržene, saj naj bi bili dvojezični otroci kognitivno celo spretnejši od enojezičnih.
Tabela 2: Miti in dejstva o dvojezičnosti (Steiner, 2009: 18).
PREPRIČANJA DEJSTVA
»Otrok ne more biti dvojezičen, če stopnja njegove inteligentnosti ni dovolj visoka.«
Otrokovi možgani so plastični in dovzetni za učenje več jezikov.
»Dvojezični otrok bo zmeden, jezike bo med seboj pomešal.«
Mešanje kodov je naraven pojav v prosecu učenja več jezikov.
»Če otrok ne spregovori v jeziku okolja v predšolskem obdobju, bo imel probleme v šoli in pri učenju branja.«
Otrok se zna prilagoditi situacijam in je sposoben učenja jezika tudi po petem letu starosti.
»Dvojezičnost vodi do zakasnitve govora.« Nobena znanstvena raziskava ni potrdila tega.
»Starši morajo obvladati več jezikov za dvojezično vzgojo otroka.«
Tudi enojezični starši lahko svojega otroka vzgajajo dvojezično.
»Otroci usvajajo jezike samo pasivno.« Za dvojezičnost otrok potrebuje bogato in stimulativno okolje.
25 4.6 Prednosti dvojezične vzgoje
Kot že omenjeno, je pred 60 leti veljalo mnenje, da dvojezičnost vodi h kognitivnemu obubožanju. Pozneje so strokovnjaki te teze zavrnili in dokazali, da dvojezični govorci dosegajo boljše rezultate pri nalogah, ki zahtevajo reševanje problemov in ustvarjalnost, poleg tega pa so miselno prožnejši. Pozitivno vpliva na otrokov govorni, spoznavni in osebnostni razvoj ter na uspešnost v šoli (Pertot, 2011: 24).
V Dvojezičnost na poti razvoja predšolskega otroka avtorica L. Čok (1989: 46) svoj članek začenja tako: »V procesu normalnega odraščanja otrok lahko usvaja dva ali več jezikov naenkrat brez motenj v čustvenem, spoznavnem in jezikovnem razvoju.« Dodaja, da je dvojezičnost tudi prevzemanje dveh načinov mišljenja in obnašanja.
Avtorica Marjanovič Umek in drugi (2006: 146) navajajo nekatere raziskave, katerih rezultati so dvojezičnost potrjevale kot otrokovo prednost in ne oviro. Pozitivno namreč učinkuje na otrokov splošni spoznavni razvoj, ker spodbuja divergentno mišljenje, zvišuje zmožnost jezikovne analize, učinkuje na otrokovo metajezikovno zavedanje, spodbuja razvoj socialne kognicije, pozitivno pojmovanje samega sebe in zavedanje jezika (štiriletni deček svojemu petletnemu angleškemu prijatelju pravi: Jaz znam angleško in francosko, slednji pa vpraša:
Kaj je to angleščina?). Pertot pa dodaja (2011: 24), da je za razvoj teh sposobnosti pri otroku potrebna izpostavljenost jezikom dalj časa, torej življenje v dvojezičnem okolju, saj le občasen in nekontinuiran stik z drugim jezikom ni dovolj.
Tabela 3: Prednosti dvojezične vzgoje (Steiner, 2009: 24).
Otrok Zmorejo jo vsi otroci. - Dvojezičnost ni odvisna od otrokove stopnje inteligence.
Stimulacija možganov - Razmišlja o jezikih;
- jezike primerja;
- rešuje probleme.
26 Družina Zmorejo jo vsi starši.
- Ne potrebuješ posebnih sposobnosti;
- otroka lahko vzgajaš dvojezično, četudi si enojezičen.
Jezik kot komunikacija - Ustvari se posebna vez med staršem in otrokom.
Okolje Sporazumevanje med
različnimi kulturami - Kulturna zavest posameznika;
- vez med različnimi kulturami okolja.
Svet Globalizacija
- Postaneš državljan sveta;
- svetovna razgledanost dvojezičnih posameznikov;
- samo znanje angleščine je v današnjih časih premalo.
V današnjem svetu velja »več znaš, več veljaš«. Znanje več kot enega jezika je zaželeno in v danih življenjskih situacijah tudi potrebno. Pomembno vlogo pri dvojezični vzgoji v predšolskem obdobju imajo starši in vrtec. Kakšna je vloga staršev in katere pristope uporabljajo vzgojiteljice v vrtcu, je predstavljeno v zadnjem poglavju teoretičnega dela diplomske naloge.
27
5 DVOJEZIČNA V ZGOJA V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
Pri usvajanju drugega jezika v predšolski dobi so potrebne tri komponente: družbena, jezikovna in kognitivna. V družbenem okolju je zaželjena in potrebna uporaba drugega jezika.
Predšolski otrok potrebuje prisotnost sovrstnikov, govorcev jezika, od katerih se učijo, kako se jezik uporablja v naravnih situacijah. Osnova za učenje novega jezika so jezikovni podatki in značilonosti govornega položaja, na katerega se navezujejo. Zelo pomembne so tudi značajske značilnosti posameznika. Proces trajanja usvajanja novega jezika in končno znanje je odvisno od vseh treh kompetenc (Pertot, 2011: 16).
5.1 Vloga staršev pri otrokovi dvojezičnosti
Kot že rečeno, so razlogi za dvojezičnost različni in prav tako se razlikujejo tudi vloge staršev pri dvojezični vzgoji. Obstajajo dvojezične družine, ki so se o tem, ali bodo dvojezične, same odločile, in družine, katere je do te odločitve pripeljala sama situacija, bodisi mešan zakon, bodisi selitev družine v tuje govoreče države ipd.
Avtorica Prebeg - Vilke situacij, v katerih se straši odločajo za dvojezičnost iz ambicije, ne priporoča (1995: 94). Pravi namreč, da take situacije niso naravne, saj noben jezik ne funkcionira v praznem prostoru, ampak je del kulture, kateri otrok pripada. Pomembna pa je tudi stopnja znanja tujega jezika starša in ali lahko otroku sploh služi kot govorni model.
Nekatere družine se lahko odločajo tudi o tem, ali bodo otroka vzgajali kot simultanega ali sukcesivnega dvojezičnega govorca, odgovra na vprašanje, katera je za otroka lažja, pa zaenkrat še ni. Pri obeh tipih se namreč pojavljajo tako prednosti kot pomanjkljivosti. Ena od prednosti simultane dvojezičnosti je ta, da otrok ob rojstvu ne ve, da je izpostavljen dvema jezikoma, in se tako nauči zadovoljevati svoje komunikacijske potrebe, preden bi se lahko sploh uprl učenju drugega jezika. Majhen otrok ima prirojene sposobnosti oblikovanja različnih glasov in simultana dvojezičnost to tudi izkoristi. Tako otroku kasneje ni potrebno ponovno usvajanje teh glasov. Po drugi strani pa starejši otrok več ve o svetu okoli sebe, dalj časa pomni in ima več sposobnosti za sprejemanje in predajanje informacij. Poraja pa se
28
vprašanje, ali se bo starejši otrok, ki svoj prvi jezik dobro uporablja in mu ta dobro služi v komunikacijske namene, sploh želel naučiti drugega jezika (1995: 94–95).
Odločitev za dvojezično vzgojo mora biti vsekakor sporazumna odločitev obeh staršev. V nasprotnem se lahko kmalu zgodi, da bo nasprotovanje enega od staršev oviralo otrokov dvojezični razvoj, privede pa lahko tudi do konfliktov, povezanih z lojalnostjo do jezika, ti pa do osebnostnih in kognitivnih težav (Pertot, 2011: 32).
5.1.1 Otroci v tuji deželi
Tu gre predvsem za enojezične družine, ki so se zaradi različnih, najpogosteje gospodarskih razlogov, preselili v tuje govorečo državo. Starši se morajo odločiti, ali si bodo prizadevali, da otrok usvoji najprej materni jezik, ali pa bodo otroka vpisali v vrtec, šolo z jezikom dežele, v kateri so. Seveda se tukaj pojavi več različnih situacij in vzrokov, zakaj se odločiti za eno ali drugo. Razmisliti je potrebno, koliko časa namerava družina v tej državi ostati. Če ima država, v kateri trenutno živijo, šolo, ki poteka v maternem jeziku otroka, potem je odločitev lažja. V nasprotnem se lahko namreč zgodi, da otrok v šoli nazaduje zaradi nepoznavanja jezika, v katerem poteka pouk. Strokovnjaki tem družinam priporočajo naslednje; čim prej naj začnejo z obema jezikoma, vendar naj drugi jezik uvajajo postopoma, veliko naj komunicirajo z otroki in odraslimi, ki so izvirni govorci jezika države (Prebeg - Vilke, 1995: 96–97).
5.1.2 Otroci v dvojezični družini
V dvojezični družini straša govorita različna materna jezika. Te družine največkrat živijo v matični državi enega od staršev, drugi starš tujec lahko govori jezik večine ali ne, lahko pa živijo v državi, katere materni jezik ni ne enemu ne drugemu staršu. Tem družinam je zelo pomembna izbira strategije, katera bo na koncu otroka tudi pripeljala do dvojezičnosti.
Pomemno je, da si starši začrtajo cilj in razmislijo, ali bi radi pasivnega, aktivnega ali absolutnega dvojezičnega govorca (Prebeg - Vilke, 1995: 95–103).
1. Kombinirana strategija: starši izmenično uporabljajo oba jezika. Starš, ki je tujec v deželi zakonca, prehaja iz enega jezika v drugega, medtem ko rojeni govorec jezika uporablja svoj jezik. Kdaj uporabljati kateri jezik, je odvisno od mnogih dejavnikov,
29
kot so predmet pogovorov, situacija, navzoče osebe ... Ta strategija je ena najbolj naravnih, obstaja pa možnost, da se drugi jezik zanemari.
2. En človek – en jezik: vsak od staršev govori z otrokom svoj materni jezik. Pri tej strategiji je vsak jezik vezan na določeno osebo in strokovnjaki poudarjajo, da prav zaradi tega ne prihaja do mešanja jezikov. Starš na ta način vzpostavlja naraven čustveni odnos z otrokom. Vprašanje, ki se pri tej strategiji poraja je, kateri jezik naj starši govorijo, kadar se pogovarjajo med seboj. Nekateri strokovnjaki svetujejo, naj govorijo ali jezik 1 ali 2, ali pa vsak svojega (v primeru, da oba govorita oba jezika).
Drugi pa svetujejo, naj starši medseboj govorijo jezik 2, saj se bo količina tega jezika tako povečala, rezultati bodo boljši. Predvsem pa sta pomembni doslednost in vztrajnost staršev v obdobju, ko je otrok še zelo majhen.
3. Na začetku en jezik: to strategijo izbirajo starši, ki se bojijo, da bi otroka zmedli, če bi ga izpostavili obema jezikoma. Z otrokom govorita oba prvi jezik, drugega pa vpeljeta, ko se otrok nauči svojega prvega jezika. Ta strategija ni najbolj priporočljiva, saj, kot do sedaj že povedano, otrok do jezika vzpostavi čustveni odnos, nato pa eden od staršev nenadoma zamenja jezik in to pri otroku izzove občutljivost. Starši na ta način tudi zmanjšujejo otrokove možnosti postati dvojezičen.
4. Starši z otrokom govorijo drugi jezik: ta strategija je dobra v odnosu do drugega jezika, pojavlja pa se vprašanje, kakšen bo otrokov odnos do prvega jezika. Če je prvi jezik jezik okolja, in se ga otrok nauči pred vstopom v šolo, je ta strategija primerna, v nasprotnem pa odsvetovana s strani strokovnjakov.
5. Starši z otrokom govorijo prvi jezik: ta strategija bo otroka komajda pripeljala do dvojezičnosti, če sploh bo. Poslužujejo se je predvsem starši, katerih eden od njiju je (govorec drugega jezika) več let prebil v govorni skupnosti prvega jezika in ta jezik rad govori.
Starši, ki poznajo samo narečje
Strokovnjaki opozarjajo, da je poznavanje maternega jezika obeh staršev važna ali celo temeljna komponenta otrokove kulturne identitete in občutka pripadnosti. Bistvena je
30
prisotnost komunikacije med starši in otrokom, ne pa kako »dobro« kdo govori jezik. Z opustitvijo maternega jezika enega od staršev se lahko zgodi, da pride do nezaželenih sprememb v čustvenem odnosu med straši in otrokom (Pertot, 2011: 44).
Enojezični starši otrok, ki usvajajo drugi jezik v vrtcu
Pomembno je vedeti, da se otrok jezika ne bo naučil kar mimogrede in brez pomoči staršev.
Pozitiven odnos do drugega jezika, podpora in njihovo zanimanje so za otrokov jezikovni razvoj ključnega pomena. Poskrbeti morajo tudi za bogato jezikovno okolje, najboljša spodbuda je, da se straši jezika učijo tudi sami in ga uporabljajo v komunikaciji z drugimi (vzgojiteljicami, starši drugih otrok, ostalim prebivalstvom države) (Pertot, 2011: 45).
5.2 Dvojezičnost v vrtcih z enim učnim jezikom
V večini vrtcev vzgojno-izobraževalno delo poteka v enem samem učnem jeziku, ki je lahko za nekatere otroke materni jezik, za druge pa deloma ali popolnoma tuj. Predšolsko obodbje je za otrokov govorni razvoj najpomembnejše obdobje. V vrtcu jezikovna dejavnost zajema sodelovanje in komunikacijo z odraslimi, otroki, seznanjanje s pisnim jezikom in spoznavanje lastne in tuje kulture. Otroci se učijo izražati izkušnje, čustva, misli in razumeti sporočila drugih. Vrtec mora prispevati k oblikovanju dobre podlage za kolektivno dvojezičnost (na narodnostno mešanih območjih) inpodlago za posameznikovo dvojezičnost pri tistih otrocih, katerim slovenščina ni materni oz. edini jezik. Podpora vrtca pri posameznikovi dvojezičnosti se kaže predvsem v spoštovanju odločitve staršev in otrok za učenje prvega in drugega jezika ter spodbujanju k učenju obeh jezikov (Kurikulum za vrtce, 2004: 31–32).
V Kurikulumu za vrtce (2004: 32) kot temeljni cilj s področja jezika, ki definira tudi globalne cilje, je razumevanje jezika kot temelja lastne identitete, globalni cilji pa so:
- jezik kot objekt igre;
- zavedanje obstoja lastnega in drugih jezikov ter lastne in drugih kultur;
- poslušanje, razumevanje in doživljanje jezika;
- doživljanje in spoznavanje temeljnih literarnih del za otroke;
- razvijanje jezika z vidika moralno-etične dimenzije;
- spodbujanje ustvarjalnosti;
- razvijanje neverbalnih komunikacijskih spretnosti;
31 - spodbujanje jezikovne zmožnosti;
- spoznavanje simbolov pisnega jezika;
- doživljanje statusa slovenskega jezika kot državnega jezika.
Vzgojiteljica je pri svojem delu z dvojezičnimi otroki primorana upoštevati načelo enakih možnosti in upoštevanja različnosti med otroki ter načelo multikulturizma, načelo uravnoteženosti v dopolnjevanju z načelom izbire in drugačnosti ter načelo vertikalne povezanosti in sodelovanja s starši ter okoljem (2004: 11–17).
5.2.1 Pristopi in jezikovne tehnike
O slednjih je spregovorila avtorica S. Pertot v svojem delu Jezikovna vzgoja v vrtcu: vidiki vzgojiteljic (2004: 19). Uporabijo jih lahko vzgojiteljice in pri tem pomagajo dvojezičnim otrokom pri razvoju govora oz. pri izboljšanju jezikovnega izražanja. Avtorica sicer omenja štiri pristope: naravni, reaktivni, dvojezična metodologija in skupinsko pogajanje za jezikovni kod. Omenili bomo samo prva dva, saj se druga dva nanašata na dvojezične ustanove oz.
dvojezična, mešana področja.
Naravni pristop
Učenje in usvajanje J2 je najučinkovitejše, če se odvija preko pomembnih interakcij. V prvi fazi je treba dopuščati napake, ker so naravni proizvod procesa usvajanja jezika. Pri uporabi naravnega pristopa mora vzgojiteljica spoštovati nekatera načela:
- posredovati mora razumljiv jezikovni material, da bo otrok dojel bistvo sporočila;
- sporočilo mora posredovati važne informacije v trenutku, ko jih otrok potrebuje;
- otrok se mora počutiti sprejetega ne glede na svoje jezikovne veščine, zato je potrebno poskrbeti za sproščeno vzdušje. Še posebej je to pomembno za otroke, ki jezika sploh ne razumejo (npr. slovenskega);
- otroka nikakor ne silimo k uporabi drugega jezika, dokler se sam ne opogumi.
Strokovnjaki so mnenja, da je ta pristop učinkovit v začetni fazi, ko otrok pride prvič v stik z drugim jezikom, vztrajanje pri tem pristopu pa ima lahko nepopravljive individualne ali skupinske posledice (Pertot, 2004: 20–21).
