UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA ZDRAVSTVENA NEGA, 1. STOPNJA
Aleksandra Makovec
ETIČNI VIDIK ZDRAVSTVENE OBRAVNAVE PACIENTOV Z INFEKCIJSKIMI BOLEZNIMI
diplomsko delo
ETHICAL ASPECTS OF CLINICAL MANAGEMENT OF PATIENTS WITH INFECTIOUS DISEASES
diploma work
Mentorica: viš. pred. mag. Darja Ovijač
Recenzentka: viš. pred. dr. Darja Thaler
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici, viš. pred. mag. Darji Ovijač, za strokovno pomoč, prijaznost, potrpežljivost in usmerjanje pri pisanju. Zahvaljujem se tudi viš. pred. dr. Darji Thaler za recenzijo diplomskega dela.
Zahvaljujem se vsem prijateljicam za vso podporo, ki so mi jo nudile v času študija, posebna zahvala pa gre prijateljici, sošolki in cimri Sari, za vso pomoč in koristne informacije skozi celoten študij in ob pisanju diplomskega dela.
Posebna zahvala gre mojima staršema, ki sta skozi celoten študij verjela vame, me spodbujala in mi stala ob strani.
IZVLEČEK
Uvod: Infekcijske bolezni v enaindvajsetem stoletju predstavljajo velik izziv za javno zdravje. Ob pojavu vse bolj kompleksnih okužb je potrebna obsežnejša in zahtevnejša zdravstvena oskrba, ki med zaposlenimi delavci povzroča številne etične dileme, ki se navezujejo predvsem na načela pravičnosti, dobrotljivosti, neškodljivosti in spoštovanja avtonomije. Pri obravnavi pacientov z infekcijskimi boleznimi se izvajajo tako standardni previdnostni ukrepi kot tudi previdnostni ukrepi na osnovi prenosa okužb, kamor sodi izolacija. Etična vprašanja se pojavljajo zlasti pri uvedbi izolacije in obveznega cepljenja, ki sta najpogostejša in najpomembnejša ukrepa za zajezitev okužb. Namen: Namen diplomskega dela je iz etičnega vidika opredeliti zdravstveno obravnavo pacientov z infekcijskimi boleznimi. Raziskali smo, s katerimi dilemami se zdravstveni delavci srečujejo ob oskrbi pacientov z nalezljivimi boleznimi ter katere etične dileme in vprašanja se pojavljajo pri izolaciji in ob cepljenju. Metode dela: Na tematiko etike in zdravstvene obravnave infekcijskih pacientov je narejen sistematičen pregled domače in tuje strokovne literature. Iskali smo po ključnih besedah: infekcijske bolezni, etika, epidemija, pandemija, cepljenje, izolacija, in izbruh bolezni v slovenskem, angleškem in nemškem jeziku, in sicer v podatkovnih bazah DIKUL, COBBIS, PubMed, Medline, Google učenjak, Web of Science, Science Direct ter OIJN. Rezultati: Osrednji problem med zdravstvenimi delavci je strah pred oskrbo pacientov z nalezljivimi boleznimi, saj se bojijo izpostavljenosti okužbi in prenosu na svoje bližnje. Smernice o zdravljenju pacientov in varovanju pacientovih podatkov niso dovolj jasno zastavljene ali pa niso dostopne vsem zaposlenim. Zdravstveni sistem ni dovolj pripravljen, primanjkuje opreme, bolnišnice nimajo zagotovljenih prostorov za vzpostavitev izolacije. Ob izoliranju pacientov se postavljajo vprašanja kršenja pacientovih pravic, sama izolacija pa vpliva na duševno zdravje pacientov. Etična vprašanja cepljenja se pojavljajo zaradi strahu pred neželenimi učinki cepljenja, prepričanja, da ni tveganja za okužbo, da cepivo povzroči bolezen ter da je cepivo neučinkovito. Razprava in zaključek: Zdravstvenim delavcem primanjkuje znanja s področja nadzora okužb. Zaposleni so izpostavljeni okužbam in imajo pravico do ustreznih informacij, usposabljanja in zaščite, vendar bolnišnice nimajo zagotovljenih ustreznih pogojev. Prav tako so lahko kršene pravice pacientov z vidika varovanja podatkov, dostojanstva in svobode gibanja. Čeprav je cepljenje z leti postalo dokaj varno in učinkovito, se ob cepljenju še vedno pojavljajo vprašanja zaupanja v varnost in učinkovitost cepiv; dojemanje, da je tveganje za okužbo majhno in zato cepljenje ni potrebno; ter nedostopnost v smislu oddaljenosti, stroškov.
Ključne besede: etična načela, epidemija, pandemija, izolacija, cepljenje
ABSTRACT
Introduction: In the twenty-first century, infectious diseases pose a major challenge to public health. With the emergence of increasingly complex infections, more extensive and demanding medical care is needed, which causes many ethical dilemmas among employees, which are mainly related to the principles of fairness, benevolence, harmlessness and respect for one’s autonomy. When treating patients with infectious diseases, both standard precautions and precautionary measures based on the transmission of infections, including isolation, are applied. Ethical issues arise in particular with the introduction of isolation and compulsory vaccination, which are the most common and important measures to contain infections. Purpose: The purpose of this thesis is to define the medical treatment of patients with infectious diseases from an ethical point of view. We investigated what dilemmas healthcare professionals face in the care of patients with infectious diseases and what ethical dilemmas and issues arise in isolation and vaccination. Methods: A systematic review of domestic and foreign professional literature has been made on the topic of ethics and medical treatment of infectious patients. We searched by keywords: infectious diseases, ethics, epidemic, pandemic, vaccination, isolation, and disease outbreak in Slovenian, English and German, in databases DIKUL, COBBIS, PubMed, Medline, Google Scholar, Web of Science, Science Direct and OIJN. Results: A central problem among healthcare professionals is the fear of caring for patients with infectious diseases, as they fear exposure to infection and transmission to their loved ones. Guidelines on patient treatment and patient data protection are not sufficiently clear or are not available to all employees. The health care system is not suitably prepared; there is a lack of equipment, and hospitals do not have the facilities to establish isolation. Patient isolation raises issues of violation of patients 'rights, and isolation itself affects patients' mental health. Ethical issues in vaccination arise from fear of the side effects of vaccination, the belief that there is no risk of infection, that the vaccine causes disease, and that the vaccine is ineffective. Discussion and conclusion:
Healthcare professionals lack the necessary knowledge in the field of infection control.
Employees are exposed to infections and have the right to adequate information, training and protection, but hospitals do not have adequate conditions. Patients' rights could also be violated in terms of data protection, dignity and freedom of movement. Although vaccination has become fairly safe and effective over the years, vaccination still raises issues of confidence in the safety and efficacy of vaccines; the perception that the risk of infection is low and therefore vaccination is not necessary; and inaccessibility in terms of distance, cost.
Key words: ethical principles, epidemic, pandemic, isolation, vaccination
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 TEORETIČNA IZHODIŠČA ... 1
1.2 INFEKCIJSKE BOLEZNI ... 2
1.3 TEMELJNA ETIČNA NAČELA ... 3
1.4 ZDRAVSTVENA OBRAVNAVA PACIENTOV Z INFEKCIJISKIMI BOLEZNIMI ... 5
1.5 CEPLJENJE ... 7
2 NAMEN ... 9
3 METODE DELA ... 10
4 REZULTATI ... 11
4.1 Etična vprašanja in dileme pri obravnavi infekcijskih pacientov ... 11
4.2 Etične dileme pri izolaciji in vpliv izolacije na zdravje pacientov ... 13
4.3 Etične dileme cepljenja zdravstvenih delavcev ... 14
5 RAZPRAVA ... 16
6 ZAKLJUČEK ... 19
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIR ... 20
7.1 Dokumentacijski vir ... 26
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
AIDS covid-19 EVD HIV MERS MRSA RZP SARS SZO TB VRE
Sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti Koronavirus
Ebola
Virus človeške imunske pomanjkljivosti Bližnjevzhodni respiratorni sindrom
Meticilin rezistentni Staphylococcus Aureus Razjede zaradi pritiska
Hudi akutni respiratorni sindrom Svetovna zdravstvena organizacija Tuberkuloza
Vankomicin rezistentni enterokok
1 UVOD
Kljub velikemu napredku medicinskih znanosti in njihovi uporabi v javnem zdravju ostajajo infekcijske bolezni osrednji izziv za javno zdravje enaindvajsetega stoletja. Skrb vzbujajoč so zlasti virus človeške imunske pomanjkljivosti (HIV)/sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti (AIDS), tuberkuloza (TB), malarija, hudi akutni respiratorni sindrom (SARS), ptičja gripa in okužbe, odporne na antibiotike (Tulchinsky, Varavikova, 2014).
Nalezljive bolezni lahko opredelimo kot:
- nove okužbe, ki so posledica sprememb ali razvoja obstoječih organizmov;
- znane okužbe, ki se širijo na nova geografska območja ali populacije;
- prej neprepoznane okužbe, ki se pojavijo na ekološko spremenjenih območjih;
- stare okužbe, ki se pri znanih povzročiteljih ali neuspelih ukrepih javnega zdravja ponovno pojavijo kot posledica odpornosti na antibiotike (CDC, 2014).
Zdravniki, ki delujejo na različnih področjih, se vsakodnevno srečujejo s simptomatičnimi okužbami pri pacientih, ki pa so vse bolj kompleksne (Tomažič, Strle, 2014), zaradi česar je izvajanje celostne zdravstvene oskrbe v zadnjih letih postalo obsežnejše in zahtevnejše. S tem je prišlo tudi do pojava številnih etičnih dilem, kar od zaposlenih terja poglobljeno etično znanje (Meyer-Zehnder et al., 2014). Številna etična vprašanja, ki se pojavijo pri izbruhih nalezljivih bolezni, so v veliki meri enaka tistim, ki se pojavijo pri drugih boleznih, vendar so veliko bolj zapletena. Odločitve se pogosto sprejemajo v negotovosti, ob prisotnih motečih dejavnikih, v strahu in nezaupanju. V okoliščinah, kjer ni mogoče zadovoljiti vseh potreb hkrati, je treba pretehtati in se odločiti za prednostne etične vrednote. Največkrat smo zaradi časovnega pritiska in omejitve virov prisiljeni ukrepati (WHO, 2016).
1.1 TEORETIČNA IZHODIŠČA
Ukrepi javnega zdravja, kot tudi izvajalcev zdravstvenih storitev, ki so bili izvedeni za boj proti izbruhu Ebole (EVD), so sprožili etične dileme, povezane z vprašanji pravičnosti, avtonomije in dobrotljivosti (Klitzman, 2015). Te izkušnje so nam delno v pomoč pri obvladovanju in razumevanju etičnih vprašanj ob kasnejših izbruhih nalezljivih bolezni (Mclvor, 2016).
2
Izbruhi novih, trajajočih in ponovno pojavljajočih se nalezljivih bolezni z visoko stopnjo obolevnosti in umrljivosti predstavljajo pomembno grožnjo za človeška življenja in varnost, ki zahteva stroge odzive javnega zdravja. Ker ob pojavu ni bilo učinkovitih cepiv in zdravil, so odzivi na nedavne izbruhe bolezni, kot so SARS, bližnjevzhodni respiratorni sindrom (MERS) in EVD, običajno vključevali izolacijo okuženih pacientov (Voo et al., 2020).
Pri odreditvi izolacije se srečujemo z etičnimi dilemami, kot je potreba po oceni koristi in tveganja za paciente glede na potrebe širše populacije; v kolikšni meri bi morali biti uporabniki zdravstvenega varstva obveščeni o teh tveganjih, in hkrati prevzeti delno odgovornost pri prenosu bolezni; katere so indikacije za izolacijo; kako prednostno razvrstiti vire in v kolikšni meri je osebje dolžno skrbeti za paciente s potencialno nevarnimi nalezljivimi boleznimi (DoH, 2013).
Čeprav se izobraževanje o etiki v zdravstveni negi pogosto osredotoča le na etične izzive in dileme (Zizzo et al., 2016; cit. po Milliken, 2018), etična ozaveščenost vključuje tudi prepoznavo etične narave in posledic vseh izvedenih intervencij zdravstvene nege (Milliken, Grace, 2015).
1.2 INFEKCIJSKE BOLEZNI
Infekcijske bolezni so bolezni, ki jih povzročajo mikroorganizmi (bakterije, virusi, zajedavci) in jih uvrščamo na drugo mesto vodilnih vzrokov smrti po svetu (Tomažič, Strle, 2014). Prenašajo se neposredno iz enega gostitelja na drugega (dotik, poljub, spolni odnosi, kapljično, vstop skozi kožo pri poškodbah), posredno z aerosoli dolgotrajno suspendiranih delcev v zraku (potniki na letalu, ki potujejo hkrati z pacientom s tuberkulozo ali z pacientom z ošpicami) ali fekalno-oralno s hrano, vodo in slabimi higienskimi razmerami (Tulchinsky, Varavikova, 2014).
Infekcijske bolezni se od drugih človeških bolezni razlikujejo:
- so nepredvidljive in lahko imajo eksplozivni globalni vpliv;
- mnoge povzročijo trajno imunost gostitelja;
- bolezen se nanaša le na enega povzročitelja;
- so prenosljive;
- mnoge lahko preprečimo in izkoreninimo;
- patogeni so zelo prilagodljivi, lahko se razmnožujejo in mnogi tudi mutirajo;
- tesno so odvisni od narave človekovega vedenja (Fauci, Morens, 2012).
Mnoge infekcijske bolezni so posledica našega vedenja in življenjskega sloga, kot na primer družabnih srečanj, potovanj, spolne aktivnosti, poklicne izpostavljenosti, športnih in rekreacijskih dejavnosti, zaužite hrane in pijače ter načina oskrbe pacientov v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah (Kane et al., 2011, Kuss et al., 2011).
Potek nalezljive bolezni lahko razdelimo na naslednje korake:
- izpostavljenost situaciji, ko lahko pride do učinkovitega prenosa povzročitelja okužbe, kar pa vedno ne pomeni, da je do prenosa prišlo;
- pri okužbi gre tako za vstop kot tudi razvoj povzročitelja okužbe v telesu, pri čemer le ta ni nujno sinonim za bolezen, ki bi vključevala posamezne znake in simptome;
- prenašalec je posameznik, ki je lahko v obdobju kolonizacije, inkubacije, okužbe ali rekonvalescence akutne infekcijske bolezni. To obdobje je lahko različno dolgo. Virus se prenaša preko dihal, urina, blata, genitalnih izločkov ali pa ostaja v krvnem obtoku;
- klinična okužba lahko vključuje klinične znake in simptome, ki so lahko bolj ali manj izraženi. Pacient je lahko tudi asimptomatski (Straif-Bourgeois et al.,2014).
1.3 TEMELJNA ETIČNA NAČELA
Po Beauchampu in Childressu veljajo etična načela pravičnosti, avtonomije, dobrotljivosti in neškodljivosti za ključne elemente zdravstvene oskrbe, osredotočene na pacienta (2013;
cit. po Varkey, 2021). Pri obravnavi pacientov z infekcijskimi boleznimi je upoštevanje načel, ki bodo predstavljena v nadaljevanju, še toliko bolj pomembno, saj moramo znati pretehtati in se ob časovni stiski in pomanjkanju virov odločiti za prednostne etične vrednote (WHO, 2016).
Načelo pravičnosti lahko razdelimo na pravičnost v smislu nepristranskosti in pravičnost pri razdeljevanju virov. Vsi ljudje naj bi bili obravnavani enako. Ne glede na premoženje in socialni položaj naj bi bili pacienti s podobnimi zdravstvenimi stanji deležni enako kakovostne zdravstvene obravnave (Taylor, 2013). Ob tem pa ne smemo zanemariti tudi
4
drugih elementov, kot denimo distribucijske pravičnosti. To pomeni, da smo glede na neizogibno resničnost zelo omejenih sredstev za zdravstveno oskrbo moralno dolžni ta sredstva pravično razdeliti med paciente (Taylor, 2013). Povzamemo lahko torej, da sta pri enaki obravnavi pacientov, ključna elementa izogibanje diskriminaciji ter uvidevnost do ranljivih skupin (WHO, 2016).
Tako pacienti z bolnišničnimi okužbami, kot tudi tisti, ki so izpostavljeni bolnišničnim okužbam, so pogosto socialno prikrajšani. Zavedati se namreč moramo, da imajo vsi pacienti pravico do zaščite pred nalezljivimi boleznimi, ki zajema upoštevanje preventivnih ukrepov.
Takšni ukrepi morajo vključevati posebne postopke, ki jih ne izvajajo le zdravstveni delavci, temveč jih morajo zaradi varnosti ostalih pacientov upoštevati vsi okuženi pacienti. Na primer, če ima pacient potencialno prenosljivo okužbo, ki se prenaša po zraku in ga ni mogoče pravilno izolirati, je na oddelku dolžan nositi masko in s tem zmanjša možnost širjenja bolezni na druge paciente (Hostiuc et al., 2018).
Pri načelu spoštovanja avtonomije vsakega pacienta so v ospredju svoboda, zasebnost in njegova privolitev, in sicer največkrat na osnovi predhodne informiranosti o zdravstvenem posegu (Phua, 2013). Izvajalci zdravstvene nege smo zagovorniki pacienta in njegovih pravic. Paciente spodbujamo, da se sami odločajo, brez naše prisile in zavajanja (Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije, 2014).
V primerih, ko pa lahko zaščitimo varnost pacientov le s posebnimi ukrepi, je spoštovanje avtonomije opravičeno omejeno. To je razlog, zaradi katerega so nekatere države uvedle obvezno zdravljenje nekaterih nalezljivih bolezni, kot je denimo tuberkuloza (Hostiuc et al., 2018). V tem primeru kršimo pravice pacientov, pojavijo se tudi vprašanja, ali bi morali imeti posamezniki pravico zavrniti obvezno cepljenje, bodisi zaradi verskih prepričanj bodisi zaradi drugih razlogov. Pri zdravljenju in nadzoru nalezljivih in zelo stigmatiziranih spolno prenosljivih bolezni, kot sta na primer HIV in AIDS, se prav tako pojavi vprašanje zaščite in spoštovanja pravic pacientov, saj je treba pridobiti osebne podatke spolnih partnerjev prizadetega pacienta (Phua, 2013).
Koncept opravičeno omejenega spoštovanja avtonomije sta Walter in Ross (2014) opredelila kot relacijsko avtonomijo, ki upošteva družbeni kontekst pacientov. V okviru tega koncepta se lahko v določenih primerih poleg pacientov in zdravnikov odločajo tudi pacientovi svojci oz. skrbniki.
Načelo dobrotljivosti se nanaša na dejanja, ki so storjena v dobro drugim (WHO, 2016).
Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije (2014) nas zavezuje, da pacientom zagotovimo občutek varnosti, bližino sočloveka in si prizadevamo za lajšanje bolečin in trpljenja. V okviru javnega zdravja je načelo dobrotljivosti osnova družbene obveznosti za zadovoljevanje osnovnih potreb posameznikov in skupnosti, zlasti humanitarnih potreb, kot so hrana, zatočišče, dobro zdravje in varnost (WHO, 2016). Nekateri zagovarjajo dobrotljivost kot bistveno načelo, vendar se pojavijo vprašanja, kako na podlagi česa določiti pacientovo dobro, kar pogosto vodi k načelu spoštovanja avtonomije (Taylor, 2013).
Javnozdravstvene intervencije se pogosto izvajajo z utemeljitvijo ''dobrega dela'' oz. tako imenovano ''zaščito blaginje javnosti'', ki je najmočnejši argument v prid vsiljivim posegom v javno zdravje, kot je na primer obvezno cepljenje proti določenim nalezljivim boleznim (Phua, 2013).
Načelo neškodljivosti se nanaša na zahtevo po izogibanju škodovanja pacientom, kot poznamo že Hipokratov rek: ''Najprej ne škodujte''. To načelo velja za vse ljudi, ne le za zdravstvene delavce. V medicini je uporabno v primerih, bodisi ko imajo diagnostično- terapevtski posegi veliko tveganje za pacienta, bodisi ko je prisotno tveganje za resno škodo ob odložitvi diagnostično-terapevtskega ukrepa (Taylor, 2013).
1.4 ZDRAVSTVENA OBRAVNAVA PACIENTOV Z INFEKCIJISKIMI BOLEZNIMI
Vse zdravstvene ustanove morajo imeti vzpostavljene politike in načrte za zgodnjo identifikacijo pacientov z zelo nalezljivo boleznijo, takojšnjo izolacijo in za pravilno vodenje, da se prepreči prenos okužbe med zdravstvenimi delavci, pacienti in obiskovalci zdravstvene ustanove (Weber et al., 2016).
V izrednih razmerah, ko se zdravstvena oskrba izvaja v spremenjenih pogojih, je potrebno vnaprej načrtovati, da se ob pojavu nalezljive bolezni olajša potek dela, zmanjša stres izvajalcev in da se ob omejenem dostopu do zdravstvenih storitev upoštevajo moralna in etična vprašanja (UKCL, 2020).
6
Do pogostih prenosov okužb prihaja tudi v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah, ki pa jih je mogoče občutno zmanjšati z doslednim umivanjem rok, uporabo sterilnih tehnik in ustreznimi postopki čiščenja (Tulchinsky, Varavikova, 2014).
Standardni previdnostni ukrepi so minimalni postopki preprečevanja okužb, ki veljajo za vso oskrbo pacienta, ne glede na domnevni ali potrjeni status okužbe pacienta v katerem koli okolju, kjer se izvaja zdravstvena oskrba. Kadar standardni previdnostni ukrepi ne morejo preprečiti prenosa preko stika, kapljično ali po zraku, jih dopolnjujemo s previdnostnimi ukrepi glede na način prenosa (CDC, 2018):
Standardni previdnosti ukrepi vključujejo (CDC, 2018):
- higieno rok;
- uporabo osebne varovalne opreme (rokavic, maske, očal ipd.);
- higieno kašlja;
- ravnanje z ostrimi in drugimi odpadki;
- čiščenje inštrumentov in naprav;
- čiščenje in dezinfekcijo površin.
Dodatni previdnostni ukrepi, ki se izvajajo pri pacientih z znanimi ali domnevnimi okužbami, se razlikujejo po tem, ali se okužba prenaša preko stika, kapljično ali aerogeno.
Glede na način prenosa mora pacient v kontaktno, kapljično ali aerogeno izolacijo (CDC, 2018).
Paciente, ki so lahko vir okužbe, je treba takoj izolirati v sobi z lastno kopalnico, vse onesnažene materiale, kot so oblačila in posteljnina, pa se obravnava kot nalezljive. Vzorce za laboratorijske preiskave je treba zbrati in poslati v skladu s protokoli (Beeching et al., 2014).
Previdnostni ukrepi na podlagi prenosa okužb zahtevajo namestitev pacienta v enoposteljno sobo ali primerno opremljen prostor; uporabo zaščitne varovalne opreme in pravilno odstranitev le te pred izstopom iz sobe; uporabo opreme za enkratno uporabo pri posameznem pacientu (npr. manšeta za krvni tlak), v primeru, da to ni mogoče, opremo pred uporabo pri drugem pacientu očistimo in razkužimo; omejimo prevoz in gibanje pacientov izven sobe za medicinsko potrebne namene. Pri uvedbi izolacije upoštevamo smernice za izolacijo pacientov (CDC, 2016).
1.5 CEPLJENJE
Eno najpomembnejših in nepogrešljivih orodij javnega zdravja pri obvladovanju nalezljivih bolezni so cepiva (Tulchinsky, Varavikova, 2014). Kot trdi Giubilini (2019), je cepljenje osnovna moralna obveznost posameznika, ob neizpolnitvi le te pa so institucije moralno odgovorne da uveljavijo prisilne politike za doseganje določenih ciljev javnega zdravja in družbe.
Giubilini (2019) poudarja, da etika cepljenja vključuje tri pomembne koncepte:
- koncept čredne imunosti je oblika posredne zaščite pred nalezljivimi boleznimi, ki se pridobi s cepljenjem (ali prebolelostjo) dovolj velikega odstotka ljudi, ki pa se med posameznimi boleznimi razlikuje (WHO, 2020);
- cepljenje je odločitev, ki ne koristi le cepljenemu posamezniku, ampak, kar je še bolj pomembno, prispeva k zaščiti drugih ljudi okoli nas. Tu se ponovno pojavi etično vprašanje, v kolikšni meri bi morali storiti nekaj, kar ni samo v našem interesu;
- če želimo s ''čredno imunostjo'' zaščititi ranljive ljudi, je potrebno kolektivno ukrepanje.
Kot primer, ki ponazarja, kako nevarne so lahko nalezljive bolezni brez ustreznega cepiva, lahko izpostavimo, da je še v 17. stoletju epidemija bubonske kuge v petletnem obdobju povzročila smrt tretjine evropskega prebivalstva, kar predstavlja približno 25 milijonov ljudi (Britannica, 2021), epidemija Ebole pa med letoma 2014 in 2016 v Zahodni Afriki skoraj 30 000 smrtnih primerov. Primer, ki je precej zaskrbljujoč, je tudi nedavni upad cepljenja proti ošpicam, ki je v Evropi v letih 2018/19 povzročil potrojeno število primerov ošpic (European Parliament News, 2018). Zadnji primer, kako nevarne so lahko nalezljive bolezni, ko nimamo cepiva, pa je pandemija koronavirusa (covid-19), zaradi katerega je danes na svetu ogroženih več milijonov življenj, po vsem svetu pa je umrlo že več kot milijon ljudi. Vsem je skupno, da ob začetku izbruhov ni bilo na voljo ustreznega cepiva (Giubilini, 2020).
Upoštevanje najpomembnejših etičnih načel, ki se uporabljajo kot moralni okvir za vodenje in ravnanje v zdravstveni negi, je zelo uporabno tudi pri reševanju etičnih dilem v povezavi z obveznim cepljenjem zdravstvenih delavcev (Bowen, 2020). Giubilini (2019) poudarja, da bi zdravstveni delavci morali imeti ne le moralno obveznost, temveč tudi zakonsko obveznost, da se cepijo kot člani skupnosti za dosego čredne imunitete.
8
Avtonomija, ki se osredotoča na pravico posameznika do samoodločanja trdi, da imajo vsi kompetentni odrasli pravico, da se sami odločajo o lastni zdravstveni obravnavi, vključno s pravico do sprejetja in zavrnitve medicinske intervencije (Beauchamp, Childress, 2013; cit.
po Bowen, 2020). Obvezna politika cepljenja v sedanjem primeru covid-19 bi tako prisilila zdravstvene delavce, da se cepijo z nepreverjenim cepivom, s čimer bi se kršila njihova avtonomija (Jiang, 2020). Načelo pravičnosti podpira obvezno cepljenje zdravstvenih delavcev v korist imunsko oslabljenih posameznikov in tistih, ki imajo kontraindikacije pri cepljenju (Beauchamp, Childress, 2013; cit. po Bowen, 2020). Dobrotljivost od nas zahteva, da mora posameznik delati v dobro drugim, ob tem pa mora biti breme manjše glede na korist.
Obvezno cepljenje zdravstvenih delavcev bi torej zmanjšala verjetnost, da bi pacienti zboleli in zmanjšalo bi se prenašanje virusa v zdravstveni organizaciji, vendar pa bi v zameno za družbeno dobro kršili spoštovanje avtonomije, ki je osrednje načelo medicinske etike (Beauchamp, Childress, 2013, cit. po Bowen, 2020).
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je iz vidika etike opredeliti zdravstveno obravnavo pacientov z infekcijskimi boleznimi.
Cilj je:
- ugotoviti, s katerimi težavami in dilemami se pri kompleksni zdravstveni oskrbi srečujejo zdravstveni delavci;
- katera etične dileme se pojavijo pri izolaciji pacientov z nalezljivimi boleznimi in kako socialna izolacija vpliva na zdravje pacientov;
- katera etična vprašanja in dileme se pojavijo pri cepljenju.
10
3 METODE DELA
V diplomskem delu je uporabljena deskriptivna metoda dela. Narejen je sistematičen pregled domače in tuje strokovne literature, ki se navezuje na temo etike, zdravstvene obravnave in infekcijskih bolezni. Članki so pridobljeni preko oddaljenega dostopa Digitalne knjižnice Univerze v Ljubljani (DIKUL) ter iz podatkovnih baz COBBIS, PubMed, Medline ter Google učenjak, Web of Science, Science Direct, The Online Journal of Issues in Nursing (OJIN), v časovnem obdobju od februarja do maja 2021. Uporabljene so ključne besede:
infekcijske bolezni (infectious diseases, communicable diseases), etika (ethics), epidemija (epidemic), pandemija (pandemic), cepljenje (vaccination), izolacija (isolation), izbruh (outbreak).
Vključitveni kriteriji, ki smo jih upoštevali pri iskanju so znanstveni in strokovni članki ter recenzirana besedila v slovenskem, angleškem in nemškem jeziku. Uporabljena literatura je objavljena med letoma 2011 in 2021, besedilo je v celoti dostopno. Članki zajemajo zdravstveno obravnavo pacientov z infekcijskimi boleznimi in vključujejo odraslo populacijo.
Po pregledu povzetkov smo izključili članke, ki niso ustrezali namenu in ciljem diplomskega dela. V diplomsko delo smo vključili 53 enot literature. Kakovost je ugotovljena s pomočjo uporabe hierarhije dokazov v znanstveno raziskovalnem delu.
4 REZULTATI
V nadaljevanju so rezultati raziskav razdeljeni v tri sklope. Prvi sklop se navezuje na etična vprašanja in dileme, s katerimi se srečujejo zdravstveni delavci pri oskrbi pacientov z infekcijskimi boleznimi, drugi sklop prikazuje rezultate raziskav, ki obravnavajo etične dileme pri izolaciji pacientov z nalezljivimi boleznimi in posledice le te na zdravje, v tretjem sklopu pa so predstavljeni rezultati, ki se navezujejo na etične dileme v zvezi s cepljenjem.
4.1 Etična vprašanja in dileme pri obravnavi infekcijskih pacientov
Sperling (2021) je preučeval, v kolikšni meri izraelske medicinske sestre zaznavajo tveganja in kolikšna je njihova motivacija za delo med izbruhom covid-19. Preučeval je odnos medicinskih sester do različnih etičnih dilem, ki so pomembne za pandemijo in ugotavljal, kateri so motivacijski dejavniki za delo med pandemijo in ali ti vplivajo na samo oskrbo. V raziskavi je sodelovalo 231 medicinskih sester, pretežno ženskega spola (82,5 %), povprečno starih 41 let, s povprečno srednješolsko izobrazbo in 14 leti delovnih izkušenj. 82,7 % vprašanih je navedlo, da ima enota, v kateri delajo, jasne smernice za zdravljenje pacientov s covid-19; le 68,8 % pa se jih je o tem izobraževalo. Polovica slednjih se je usposabljala po specializiranem programu, medtem ko so bili preostali o covid-19 obveščeni s formalnimi smernicami in postopki (15,6 %), elektronskih učnih orodij (14,6 %), predavanji (12,2 %) in sprotnim obveščanjem (7,6 %). Velik odstotek vprašanih ( 40,9 %) je strah oskrbe pacientov z nalezljivo boleznijo in jim to predstavlja veliko čustveno breme (41,1 %). Pri možnosti izbir med oskrbo pacienta s covid-19 ali drugimi boleznimi bi mnogi (32,9 %) raje skrbeli za slednje, 37 % pa bi pacientu s covid-19 pomagalo le, če bi morali. Skoraj polovica (49,5
%) meni, da zmorejo sprejemati etične odločitve, vključno z omejevanjem omejenih zdravstvenih virov v težkih situacijah, medtem ko približno četrtina (24,7 %) meni, da se s tem ne znajo soočati. Večina medicinskih sester (74,7 %) meni, da nimajo pravice zavrniti zdravljenja nekaterih pacientov med izbruhom covid-19, in sicer so to v večji meri medicinske sestre, ki se v omenjeni raziskavi počutijo bolj samozavestno in kompetentno.
Velika večina (81,4 %) meni, da imajo vsi pacienti pravico do enakega optimalnega zdravljenja med pandemijo, ne glede na starost in zdravstveno stanje, kljub temu pa ne bi vsi starejših pacientov priključili na respiratorje (47,2 %). V veliki meri (69,4 % ) se pri
12
delitvi virov pomoči sklicujejo na najvišjo starost pacientov od 80 do 99 let. Pri delitvi virov je bil ugotovljen velik vpliv religioznosti.
Raven in sodelavci (2018) so raziskovali s kakšnimi izzivi se soočajo zdravstveni delavci ob izbruhu EVD ter kakšne so možnosti za povečanje zmogljivosti osebja ter zdravstvenega sistema v prihodnosti. Ugotovili so, da je problem neustrezen triažni sistem, pomanjkanje izolacijskih in drugih postelj, osebne varovalne opreme in usposobljenih služb za preprečevanje in obvladovanje bolezni. Pomanjkanje znanja zdravstvenih delavcev prispeva k povečanju strahu pred boleznijo in povečuje negotovost, kako se zaščititi in oskrbeti paciente.
V raziskavi (Kumar et al., 2020), kjer so raziskovali napovedne dejavnike, povezane s strahom zdravstvenih delavcev med pandemijo covid-19, je sodelovalo 329 anketirancev, od tega je bilo skoraj 80 % moških. Večina anketiranih se boji okužbe z covid-19 (84.8 %), zato se tudi bojijo prihajati v službo kjer so okužbi izpostavljeni (65 %), predvsem pa jih je strah, ker na delovnem mestu ni zagotovljena ustrezna zaščitna oprema (70.2 %). Anketirani (88,1
%) menijo, da je pred zaposlitvijo potrebna zdravstvena vzgoja in usposabljanje o ukrepih za nadzor okužb.
O etičnih vprašanjih v povezavi s TB so raziskovali Arapi in sodelavci (2015), ki so želeli preučiti znanje in stališča zdravstvenih delavcev glede številnih etičnih vprašanj, obravnavanih v smernicah Svetovne zdravstvene organizacije (SZO). Sodelovali so zdravniki (77,7 %), medicinske sestre (16,2 %) in patronažne medicinske sestre (6,7 %), ki delujejo na različnih klinikah (77,1%), centrih za obravnavo tuberkuloznih pacientov (19 %) in v zdravstvenih domovih (1,9 %). Smernice SZO za obravnavo pacientov s TB pozna le 61,9 % anketiranih, ki večinoma delajo v bolnišnicah in imajo boljše znanje kot zaposleni v drugih zdravstvenih ustanovah. Kar zadeva varovanje zdravstvenih podatkov in zasebnosti 69,5 % anketiranih meni, da je ta pravica zadovoljena, medtem ko 21,9 % anketiranih navaja pomanjkanje prostora in časa. 8,6 % jih meni, da pri nalezljivih boleznih, kot je TB, zaupnost in zasebnost ne predstavljata težav. Glede zaupnosti v povezavi z pacientovimi bližnjimi 89,5 % anketiranih obvešča sorodnike o pacientovem zdravstvenem stanju in o tveganjih prenosa, 63,5 % bi obvestilo tudi delodajalca, če bi imeli dostop. 26,9 % anketiranih pacienta prepriča, da sam obvesti sorodnike in delodajalca, 9,6 % pa je prepričanih, da je obveščanje tretjih oseb v nasprotju z medicinsko deontologijo.
Njozing in sodelavci (2011) so raziskovali, kakšna je perspektiva zdravstvenih delavcev glede zaupnosti v povezavi s HIV-om, s katerimi izzivi se srečujejo, ter kako jih rešujejo.
Vsi anketirani se sicer zavedajo, kako pomembno je varovanje pacientovih podatkov, vendar so mnenja o dolžnosti obveščanja pacientovih spolnih partnerjev razlikujejo. Nekateri so mnenja, da zdravstveni delavec brez soglasja pacienta ni dolžan obvestiti spolnih partnerjev HIV pozitivnega pacienta, če le ta iz kakršnih koli razlogov temu nasprotuje. Drugi menijo, da je dolžnost zdravstvenega delavca tudi zaščititi spolne partnerje pacientov, ki jim grozi izpostavljenost virusu HIV.
4.2 Etične dileme pri izolaciji in vpliv izolacije na zdravje pacientov
V raziskavi (Gould et al., 2018), kjer so raziskovali postopke za prepoznavanje bolj ali manj virulentnih pacientov, ter njihovo premestitev v izolacijske prostore v britanskih bolnišnicah, je skoraj polovica (46,9 %) anketirancev poročala o težavah s komunikacijo, dostavi osebne opreme in opreme, ki je potrebna za vzpostavitev izolacije. Poleg nevarnosti širjenja okužbe so poročali tudi o drugih dejavnikih, ki vplivajo na odločitev za izolacijo in sposobnosti ohranjanja izolacije, kot so akutne bolezni in vedenjske težave, na osnovi česar se odločijo o tem, ali je smiselno sprožiti izolacijski postopek. Pri pacientih, ki zaradi težav z duševnim zdravjem ne morejo upoštevati omejitev, se dogovorijo in jim denimo omogočijo gibanje zunaj sobe pod nadzorom. Ugotovili so tudi, da sta slabo razumevanje in razlaga o pomembnosti izolacije pogosto vzrok za pritožbe pacientov, saj se večkrat zgodi, da se paciente seli v enoposteljno sobo, nihče pa jim ne razloži, zakaj je ta ukrep pomemben.
Pomembno težavo predstavlja tudi vodenje evidence, saj več kot polovica organizacij ni vodila evidence o pacientih, ki potrebujejo izolacijo ali v izolaciji so. Za izboljšanje izolacije je 63,9 % anketirancev predlagalo, da bi potrebovali boljše namestitve (več enoposteljnih sob z lastno kopalnico), potrebno bi bilo izobraziti zaposlene in izboljšati komunikacijo med posameznimi službami ter urediti dokumentiranje in izboljšati postopke za določanje prednostnih nalog.
Arapi in sodelavci (2015) so med drugim raziskovali, če anketirani omejevalne ukrepe povezujejo s kršenjem pacientovih pravic. 53% anketiranih podpira ukrepe izolacije, čeprav menijo, da so ob tem kršene pacientove pravice, medtem ko 41,9% vprašanih meni, da z omejitvami ne kršimo pacientovih pravic, kadar je ogroženo javno zdravje. Zdravstveno
14
varstvo je po mnenju večine anketirancev zagotovljeno. Velik delež (42 %) jih tudi meni, da strah pred izolacijo pacientom redko preprečuje dostop do zdravstvenih storitev.
V raziskavi na Irskem (Reidy et al., 2015) jih je zanimalo, ali so njihove bolnišnice pripravljene na pandemijo gripe. Ugotovili so, da lahko le 52 % bolnišnic nudi ustrezno izolacijo, 54 % jih ima narejen začasni načrt, medtem ko ima 38 % le zadovoljiv načrt za nudenje ustreznih prostorov za varno bivanje pacientov med izbruhom bolezni.
Purssell in sodelavci (2020) so naredili pregled strokovne literature iz različnih kliničnih področij. Med drugim jih je zanimalo, kako izolacija vpliva na hospitalizirane odrasle paciente z nalezljivimi boleznimi. V več raziskavah so zasledili povečano tveganje za tesnobo in depresijo. Zaradi previdnostnih ukrepov so pri bolnikih z MRSO (Meticilin rezistentni Staphylococcus Aureus) in VRE (Vankomicin rezistentni enterokok) zasledili tudi več padcev in razjed zaradi pritiska (RZP). Nekatere študije so pokazale, da zdravstveno osebje preživi manj časa s pacientom v izolaciji, v primerjavi z neizoliranimi pacienti.
Povprečno število stikov na uro je bilo tako 2,1, medtem ko pri neizoliranih bolnikih 4,2.
4.3 Etične dileme cepljenja zdravstvenih delavcev
Raziskava, v kateri so ugotavljali vključenost diplomiranih medicinskih sester v proces cepljenja, njihovo vlogo, znanje in prisotnost kakršnih koli etičnih dilem, ugotavlja, da se skoraj polovica (45,5 %) diplomiranih medicinskih sester srečuje z etičnimi dilemami v povezavi s cepljenjem. Starši, ki svojih otrok ne želijo cepiti, imajo predvsem slabe izkušnje ali pa se bojijo stranskih učinkov in zdravstvenih težav, ki se lahko pojavijo; nekateri svojih otrok ne želijo cepiti, ker se bojijo razvoja avtizma kot posledico cepljenja (Romih, 2017).
Madewell in sodelavci (2021) so želeli ugotoviti, kakšno je znanje zdravstvenih delavcev v Hondurasu (Srednja Amerika) in kakšen odnos imajo le ti do cepljenja. Med drugim jih je tudi zanimalo, kateri so razlogi za zavrnitev cepljenja proti sezonski gripi. Od celotnega vzorca jih skoraj polovica (47,9 %) ni bilo cepljenih. 41,6 % necepljenih navaja strah pred škodljivimi učinki cepljenja, od tega 30 % strah pred neželenimi učinki, 17 % strah pred okužbo s gripo ter 6,8 % strah pred bolečino pri injiciranju cepiva. Nekateri ne verjamejo, da je cepivo potrebno (61,5 %), predvsem ker ne zaupajo v cepiva (6,6 %) ali pa menijo, da niso učinkovita (6,2 %). Kot razlog za necepljenje navajajo tudi omejen dostop do cepiv
(45,6 %), denimo zaradi prezaposlenosti (26,4 %) ali da jim cepivo ni bilo ponujeno (21,6 %).
Pregled literature, ki med drugim raziskuje tudi prepričanja zdravstvenih delavcev o cepivu proti gripi, pokaže, da so mnogi zdravstveni delavci prepričani, da cepivo ni učinkovito pri preprečevanju gripe, opozarjali so na mutacije virusa in morebitno neusklajenost sevov cepiv. Nekateri so trdili, da znanstveni dokazi o učinkovitosti cepiva ne zadoščajo, spet drugi celo trdijo, da bi morali zadoščati tudi drugi postopki za nadzor okužbe, kot sta na primer umivanje rok in izogibanje stikov s pacienti. Številni so izrazili zaskrbljenost zaradi možnih stranskih učinkov, vključno s povzročanjem gripe ali gripi podobnih simptomov ali neugodja na mestu injiciranja zdravila (Lorenc et al., 2017).
V Srbiji so želeli oceniti razširjenost cepljenja in oceniti status cepljenja proti hepatitisu B med zdravstvenimi delavci v največjem kliničnem centru v Srbiji. Poleg ocenjevanja ravni znanja in statusa cepljenja so del vprašalnika namenili tudi razlogom za in proti cepljenju.
Med najvišje uvrščenimi razlogi za zavrnitev cepiva proti hepatitisu B so bila mnenja, da nimajo povečanega tveganja za okužbo, zaskrbljenost zaradi neželenih učinkov cepiva, prezaposlenost ali pa niso prepričani o učinkovitosti cepiva (Kisic-Tepavcevic et al., 2017).
16
5 RAZPRAVA
Etika v zdravstveni negi je sicer dobro poznana, vendar zaposleni na tem področju niso dovolj osveščeni. Poklicna etika temelji na poklicni in osebni zavzetosti, določa vrednote in načela, po katerih se morajo zaposleni ravnati (Kangasniemi et al., 2014). Pri obravnavi pacientov z infekcijskimi boleznimi je etična ozaveščenost še toliko bolj pomembna, saj se zdravstveni delavci pri obravnavi infekcijskih pacientov srečujejo s številnimi etičnimi dilemami. Predvsem pri novonastalih ali ponovnih izbruhih nalezljivih bolezni se marsikdo prvič sreča z obravnavo takšnih pacientov. Zaradi pomanjkanja znanja je pri zdravstvenih delavcih prisoten strah pred izpostavljenostjo bolezni in obravnavo takšnih pacientov, predvsem pa se pojavljajo vprašanja, kako zaščiti sebe in paciente. To v svojih raziskavah potrjujeta Sperling (2021) in Raven s sodelavci (2018). Kumar s sodelavci (2020) potrjuje potrebo po informiranju in usposabljanju zaposlenih za nadzor okužb in zagotavljanju osebne zaščitne opreme in ostalih virov, kar pripomore k pripravljenosti zdravstvenih delavcev v kriznih razmerah.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pacientovih pravicah (2017) zdravstvene delavce zavezuje, da varujejo vse informacije o zdravstvenem stanju pacientov, medtem ko je razkritje teh podatkov upravičeno le, kadar to dovoljujejo zakoni s področja zagotavljanja javne varnosti. Kot ugotavljajo Arapi in sodelavci (2015) ter Njozing in sodelavci (2011) so stališča zdravstvenih delavcev v povezavi varovanja pacientovih podatkov še vedno deljena, predvsem zaradi nedoločenih smernic zaupnosti v ustanovah, kjer so zaposleni.
Pacientom, ki imajo na primer virus HIV je na voljo individualno svetovanje ali svetovanje v paru. Pozitivna stran svetovanja v paru je, da lahko pari skupaj sprejmejo premišljene odločitve o preprečevanju HIV (v primeru, da partner ni okužen) in reprodukciji (WHO, 2012). Svetovanje v paru je zaželeno tudi pri pacientih, ki svojega statusa o bolezni ne želijo razkriti svojemu partnerju. Tako so v Kamerunu (Srednja Afrika) razvili različne strategije obveščanja partnerjev, tako z neposrednim obveščanjem ob prisotnosti pacienta ali preko telefona/pošte brez razkritja identitete pacienta (Njozing et al., 2011).
Najpogostejši in hkrati najstarejši učinkovit ukrep za preprečitev širjenja nalezljivih bolezni je osamitev pacienta. Z ureditvijo izolacije posegamo v osnovne pacientove pravice, kot so dostojanstvo in svoboda gibanja (Pleterski Rigler, 2014), Arapi s sodelavci (2015) utemeljuje, da je kljub omejevanju pogosto (32 %) ali vedno (58,3 %) zagotovljena varnost
pacienta. Pri pacientih, njihovih svojcih, pa tudi zdravstvenih delavcih pa omejevalni ukrepi povzročajo različne duševne stiske (Pleterski Rigler, 2014), kot so povečano tveganje za tesnobo in depresijo, kar v svoji raziskavi potrjuje Purssell s sodelavci (2020).
Zdravstveni delavci so najbolj izpostavljeni okužbam, soočajo se s psihološkimi stiskami, utrujenostjo, poklicno izgorelostjo, stigmo ipd., zato imajo pravico, da jim delodajalec zagotovi usposabljanje o varnosti pri delu, ustrezno varovalno opremo, jih seznani s tehničnimi posodobitvami, jim zagotovi ustrezna orodja in okolje za ocenjevanje, triažiranje, testiranje in zdravljenje pacientov ter jim omogoči, da uveljavijo pravico zapustiti delovno okolje ob resni in neposredni nevarnosti za njihovo življenje in zdravje (WHO, 2021).
Vendar kot pojasnjujeta Gould s sodelavci (2018) in Reidy s sodelavci (2015) bolnišnice nimajo zagotovljenih ustreznih pogojev za vzpostavljanje izolacije pacientov, saj primanjkuje prostorov, osebne varovalne opreme in opreme, ki je potrebna za vzpostavitev izolacije.
Gould s sodelavci (2018) potrjuje, da imajo največ težav z izolacijo v državah, kjer ne morejo vzpostaviti izolacijskih prostorov, čeprav obstaja veliko razlogov za neuspeh izolacije v vseh organizacijah, ne glede na razpoložljivost opreme. Izolacija vključuje veliko več kot le namestitev pacientov v enoposteljnih sobah. Etične dileme, ki se pojavijo, so neprepoznavanje kužnih pacientov ter pomanjkljivo znanje tako pacientov kot javnosti o njihovem prispevku k preprečevanju okužb.
V Evropi je cepljenje popolnoma običajen ukrep za preprečevanje bolezni. S cepljenjem smo nekatere bolezni uspešno izkoreninili, kljub temu pa so nekatera cepiva še vedno premalo uporabljena. Čeprav je cepljenje z leti postalo dokaj varno in učinkovito, mnogi še vedno nasprotujejo imunizaciji (ECDC, 2021). Na zavračanje cepiva kljub razpoložljivosti vplivajo številni dejavniki, kot so vprašanja zaupanja v varnost in učinkovitost cepiv; dojemanje, da je tveganje za okužbo majhno in zato cepljenje ni potrebno; ter nedostopnost v smislu oddaljenosti, stroškov (WHO, 2014).
Kot potrjujejo Romih (2017), Madewell in sodelavci (2021), Lorenc in sodelavci (2017) ter Kisic-Tepavcevic in sodelavci (2017), nekateri ljudje ne verjamejo v učinkovitost cepiva, bojijo se stranskih učinkov, kot je na primer okužba, proti kateri se cepijo. Na zavrnitev cepljenja vplivajo tako slabe izkušnje, vrednote posameznikov kot tudi prepričanje, da okužbi niso izpostavljeni.
18
Romih (2017) navaja, da zaradi pomanjkljivih in neustreznih informacij nekateri ljudje verjamejo, da lahko bolezen preprečijo ali omilijo s preventivnimi ukrepi in z zdravim načinom življenja. Pred vsakim cepljenjem je potreben informiran pristanek pacientov, s katerim sami prevzamejo odgovornost za morebitne zaplete. Medicinske sestre navajajo, da ni njihova obveza, da paciente (starše) prepričujejo v nekaj, česar sami ne želijo.
6 ZAKLJUČEK
V diplomskem delu smo na podlagi pregleda slovenske in tuje literature predstavili etični vidik zdravstvene obravnave pacientov z infekcijskimi boleznimi. Ugotovili smo, da se zdravstveni delavci pri obravnavi pacientov z infekcijskimi boleznimi srečujejo s številnimi etičnimi dilemami, kar lahko vpliva tudi na kakovost zdravstvene obravnave.
Med zdravstvenimi delavci, ki jim primanjkuje znanja o obravnavi pacientov z infekcijskimi boleznimi, je prisoten strah pred neznanim. Nimajo dovolj informacij, kako zaščiti sebe, paciente in posledično se bojijo stika s pacientom, ki ima nalezljivo bolezen, da ne bi zboleli tudi sami in ogrozili svojih domačih. Čeprav jim mora delodajalec zagotoviti vso potrebno zaščitno in drugo opremo ter primerne prostore, so nemalokrat prepotrebni viri omejeni, moten pa je delovni proces. Do tega pride predvsem v novonastalih izbruhih nalezljivih bolezni, ko tako ustanove kot zaposleni niso pripravljeni na to, kar bi lahko sledilo.
Etična dilema, s katero se zaposleni v zdravstvu srečujejo, je tudi varovanje osebnih podatkov pacientov, kjer zakon določa posredovanje podatkov osebam, ki bi lahko zbolele, čeprav se medicinske sestre in tehniki zdravstvene nege zavedajo kršenja najpomembnejšega etičnega načela − spoštovanja avtonomije varstva podatkov.
V povezavi s cepljenjem je narejenih veliko raziskav, saj se od nekdaj pojavljajo etična vprašanja in dileme, ali se cepiti ali ne. Tako za obvezno kot neobvezno cepljenje so značilna razna prepričanja, da cepivo ne deluje ali celo škoduje, da se lahko pred nalezljivimi boleznimi zaščitimo na druge načine. Zato je imunizacija vse manjša in posledično bolezni ne moremo izkoreniniti ali pa celo pride do ponovnih izbruhov že prej skoraj izkoreninjenih bolezni. Etično vprašljivo je tudi zavračanje cepljenja zdravstvenih delavcev, ki bi morali biti za zgled celotni javnosti.
Ker smo našli le eno raziskavo, narejeno v Sloveniji z omenjenega področja, naloga temelji predvsem na raziskovanju in prebiranju tujih raziskav. To tudi dokazuje, da je raziskav na temo zdravstvene obravnave in prisotnih etičnih dilem v povezavi z infekcijskimi boleznimi na slovenskem območju premalo in da bi bilo potrebno omenjeno problematiko s strani različnih strokovnjakov bolje raziskati.
20
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIR
Arapi K, Kioumis I, Ktenas E, Amanaki E, Garani-Papadatos T (2015). Ethical issues in the treatment of tuberculosis: Knowledge and attitudes of health professionals in three Greek hospitals. Pneumon 4(28): 360–8.
Dostopno na: http://www.pneumon.org/assets/files/789/file622_89.pdf <12. 4. 2021>.
Beeching NJ, Fenech M, Houlihan CF (2014). Ebola virus disease. BMJ 349: g7348.
doi: 10.1136/bmj.g7348.
Bowen RAR (2020). Ethical and organizational considerations for mandatory COVID-19 vaccination of health care workers: A clinical laboratorian's perspective. Clin Chim Acta.
510: 421–2. doi: 10.1016%2Fj.cca.2020.08.003.
Britannica (2021). Black Death.
Dostopno na: https://www.britannica.com/event/Black-Death <15. 4. 2021>.
Centers for Disease Control and Prevention - CDC (2014). EID Journal Background and Goals.
Dostopno na: https://wwwnc.cdc.gov/eid/page/background-goals < 12. 4. 2021>.
CDC (2016). Transmission- based precautions.
Dostopno na: https://www.cdc.gov/infectioncontrol/basics/transmission-based- precautions.html <18. 5. 2021>.
CDC (2018). Standard Precautions.
Dostopno na:
https://www.cdc.gov/oralhealth/infectioncontrol/summary-infection-prevention- practices/standard-precautions.html <12. 4. 2021>.
CDC (2019). 2014-2016 Ebola outbreak in West Africa.
Dostopno na: https://www.cdc.gov/vhf/ebola/history/2014-2016-outbreak/index.html
<12. 4. 2021>.
Department of health - DoH (2013). UK Five Year Antimicrobial Resistance Strategy 2013 to 2018. Richmond House: London.
Dostopno na: https://www.gov.uk/government/publications/uk-5-year-antimicrobial- resistance-strategy-2013-to-2018 <28. 4. 2021>.
European centre for disease prevention and control – ECDC (2021). Vaccine-preventable diseases.
Dostopno na: https://www.ecdc.europa.eu/en/immunisation-vaccines/facts/vaccine- preventable-diseases <15. 5. 2021>.
European Parliament News. Vaccines (2018): MEPs concerned about drop in vaccination rates in the EU.
Dostopno na:
https://www.europarl.europa.eu/news/en/headlines/society/20180316STO99921/vaccines- meps-concerned-about-drop-in-eu-vaccination-rates <12. 4. 2021>.
Fauci AS, Morens DM (2012). The Perpetual Challenge of Infectious Diseases. N Engl J Med 366 (5): 454–61. doi: 10.1056/nejmra1108296.
Giubilini A (2019). The ethics of vaccination. Cham (CH): Palgrave Pivot.
Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK538383/ <10. 4. 2021>.
Giubilini A (2020). Vaccination ethics. Br Med Bull 137 (1): 4–12.
doi: 10.1093/bmb/ldaa036.
Gould DJ, Drey NS, Chudleigh J, King MF, Wigglesworth N, Purssell E (2018). Isolating infectious patients: organizational, clinical, and ethical issues. Am J Infect Control 46(8):
e65–9. doi: 10.1016/j.ajic.2018.05.024.
Hostiuc S, Molnar AJ, Moldoveanu A et al. (2018). Patient autonomy and disclosure of material information about hospital-acquired infections. Infect Drug Resist 11: 369–75.
doi: 10.2147%2FIDR.S149590.
Jiang S (2020). Don’t rush to deploy COVID-19 vaccines and drugs without sufficient safety guarantees. Nature 579(7799): 321. doi: 10.1038/d41586-020-00751-9.
22
Kane M, Case LK, Kopaskie K, et al. (2011). Successful transmission of a retrovirus depends on the commensal microbiota. Science 334(6053): 245–9.
doi: 10.1126/science.1210718.
Kangasniemi M, Pakkanen P, Korhonen A (2014). Professional ethics in nursing: an integrative review. J Adv Nurs 71(8): 1744–57. doi: 10.1111/jan.12619.
Kisic-Tepavcevic D, Kanazir M, Gazibara T et al. (2017). Predictors of hepatitis B vaccination status in healthcare workers in Belgrade, Serbia, December 2015. Euro Surveill 22(16): 30515. doi: 10.2807%2F1560-7917.ES.2017.22.16.30515.
Klitzman R (2015). Evolving challenges and research-needs concerning Ebola. Am J Public Health 105(8): 1513–5. doi: 10.2105%2FAJPH.2015.302757.
Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije (2014). Ur L RS 71: 7847.
Dostopno na: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2014-01- 2937/kodeks-etike-v-zdravstveni-negi-in-oskrbi-slovenije <15. 4. 2021>.
Kumar J, Katto MS, Siddiqui AA, et al. (2020). Predictive factors associated with fear faced by healthcare workers during COVID-19 pandemic: A questionnaire-based study.
Cureus 12 (8): e9741. doi: 10.7759%2Fcureus.9741.
Kuss SK, Best GT, Etheredge CA, et al. (2011). Intestinal microbiota promote enteric virus replication and systemic pathogenesis. Science 334(6053):249–52.
doi: 10.1126%2Fscience.1211057.
Lorenc T, Marshall D, Wright K, Sutcliffe K, Sowden A (2017). Seasonal influenza vaccination of healthcare workers: systematic review of qualitative evidence. BMC Health Serv Res 17(1): 732. doi: 10.1186/s12913-017-2703-4.
Madewell ZJ, Chacón-Fuentes R, Jara J et al. (2021). Knowledge, attitudes, and practices of seasonal influenza vaccination in healthcare workers, Honduras. Plos One 16(2): e 0246379. doi: 10.1371/journal.pone.0246379.
Mclvor J (2016). The Ethics of Infectious Disease Control: Lessons from the Ebola outbreak and an ethical framework. Diploma work. Victoria University of Wellington Library. Dostopno na: https://core.ac.uk/download/pdf/46582693.pdf <17. 4. 2021>.
Meyer-Zehnder B, Barandun Schäfer U, Albisser Schleger H, Reiter-Theil S, Pargger H (2014). Ethische fallbesprechungen auf der intensivstation: vom versuch zur routine.
Anaesthesist 63: 477–87. doi: 10.1007/s00101-014-2331-x.
Milliken A (2018). "Ethical Awareness: What It Is and Why It Matters". Online J Issues Nurs 23(1).
Dostopno na:
https://ojin.nursingworld.org/MainMenuCategories/ANAMarketplace/ANAPeriodicals/OJI N/TableofContents/Vol-23-2018/No1-Jan-2018/Ethical-Awareness.html <26. 3. 2021>.
Milliken A, Grace P (2015). Nurse ethical awareness: Understanding the nature of everyday practice. Nurs Ethics 24(5): 517–24. doi: 10.1177%2F0969733015615172.
Njozing BN, Edin KE, San Sebastian M, Hurting AK (2011). “If the patients decide not to tell what can we do?"- TB/HIV counsellors’ dilemma on partner notification for HIV.
BMC Int Health Hum Rights 11(6): 1–11. doi: 10.1186/1472-698x-11-6.
Phua KL (2013). Ethical dilemmas in protecting individual rights versus public protection in the case of infectious diseases. Infect Dis (Auckl) 6: 1–5.
doi: 10.4137%2FIDRT.S11205.
Pleterski Rigler D (2014). Etični vidiki zdravstvene obravnave pacientov, ki so nosilci odpornih bakterij. In: Jagodic Bašič V, Gračner M, eds. Večkratno odporne bakterije- aktualni problemi: Zbornik predavanj. 22. strokovni seminar, Rogaška Slatina, 21. marec 2014. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 41–4.
Dostopno na: https://www.zbornica-zveza.si/wp-content/uploads/2019/10/ZBORNIK- Bakterije-Tisk.pdf <15. 5. 2021>.
Purssell E, Gould D, Chudleigh J (2020). Impact of isolation on hospitalised patients who are infectious: systematic review with meta-analysis. BMJ Open 10(2): e030371.
doi: 10.1136/bmjopen-2019-030371.
Raven J, Wurie H, Witter S (2018). Health workers' experiences of coping with the Ebola epidemic in Sierra Leone's health system: a qualitative study. BMC Health Serv Res 18(1):251. doi: 10.1186%2Fs12913-018-3072-3.
24
Reidy M, Ryan F, Hogan D, Lacey S, Buckley C (2015). Preparedness of hospitals in the republic of Ireland for an influenza pandemic, an infection control perspective. BMC Public _Health 15: 847. doi: 10.1186%2Fs12889-015-2025-6.
Romih L (2017). Vloga diplomirane medicinske sestre v procesu cepljenja. Diplomsko delo. Jesenice: Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin, 21-6.
Sperling D (2021). Ethical dilemmas, perceived risk, and motivation among nurses during the COVID-19 pandemic. Nursing Ethics 28(1): 9–22.
doi: 10.1177%2F0969733020956376.
Straif-Bourgeois S, Ratard R, Kretzschmar M (2014). Infectious Disease Epidemiology.
Handbook of Epidemiology. 2. izdaja. New York: Springer: 2041–119.
doi: 10.1007%2F978-0-387-09834-0_34.
Taylor RM (2013). Ethical principles and concepts in medicine. Handb Clin Neurol 118:
1–9. doi: 10.1016/b978-0-444-53501-6.00001-9.
Tomažič J, Strle F (2014). Infekcijske bolezni. 1. izdaja. Ljubljana: Združenje za infektologijo, Slovensko zdravniško društvo, 1–26 .
Tulchinsky TH, Varavikova EA (2014). The New Public Health. 3. izdaja. Amsterdam : Academic Press, 149–236. doi: 10.1016/B978-0-12-415766-8.00004-5.
Varkey B (2021). Principles of Clinical Ethics and Their Application to Practice. Med Princ Pract 30(1): 17–28. doi: 10.1159/000509119.
Voo TC, Laderman Z, Kaur S (2020). Patient Isolation during Infectious Disease
Outbreaks: Arguments for Physical Family Presence. Public Health Ethics 13(2): 133– 42.
doi: 10.1093%2Fphe%2Fphaa024.
Walter JK, Ross LF (2014). Relational autonomy: moving beyond the limits of isolated individualism. Pediatrics 133(1): 16–23. doi: 10.1542/peds.2013-3608d.
Weber DJ, Rutala WA, Fischer WA, Kanamori H, Sickbert-Bennett EE (2016). Emerging infectious diseases: Focus on infection control issues for novel coronaviruses (Severe acute respiratory syndrome-CoV and Middle East Respiratory Syndrome-CoV), hemorrhagic
fever viruses (Lassa and Ebola), and highly pathogenic avian influenza viruses, A(H5N1) and A(H7N9). Am J Infect Control 44(5): e91–100. doi: 10.1016/j.ajic.2015.11.018.
World Health Organization- WHO (2012). Guidance on couples hiv testing and
counselling including antiretroviral therapy for treatment and prevention in serodiscordant couples. Dostopno na: https://apps.who.int/iris/handle/10665/44646 <20. 5. 2021>.
WHO (2014). Strategic Advisory Group of Experts (SAGE) on Immunization. Report of the SAGE Working Group on Vaccine Hesitancy. Geneva: WHO, 2014.
Dostopno na:
https://www.who.int/immunization/sage/meetings/2014/october/1_Report_WORKING_G ROUP_vaccine_hesitancy_final.pdf <16. 5. 2020>.
WHO (2016). Guidance for managing ethical issues in infection disease outbreaks.
Dostopno na: https://apps.who.int/iris/bitstream/handle/10665/250580/9789241549837- eng.pdf?sequence=1&isAllowed=y <10. 4. 2021>.
WHO (2020). Coronavirus disease (COVID-19): Herd immunity, lockdowns and COVID- 19.
Dostopno na:
https://www.who.int/news-room/q-a-detail/herd-immunity-lockdowns-and-covid-
19?gclid=EAIaIQobChMIl7fo7KDR8AIVGdN3Ch1gRAd3EAAYASAAEgJLXvD_BwE
<15. 5. 2021>.
WHO (2021). COVID-19: Occupational health and safety for health workers. Interim guidance.
Dostopno na: https://www.who.int/publications/i/item/WHO-2019-nCoV-HCW_advice- 2021.1 <15. 5. 2021>.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pacientovih pravicah (2017). Ur L RS 55:
7083.
Dostopno na: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina?urlurid=20172526
<15. 5. 2021>.
26
7.1 Dokumentacijski vir
Univerzitetni klinični center Ljubljana -UKCL (2020). Strokovno-etična priporočila UKC Ljubljana pripravljena ob pandemii okužb z virusom SARS-Cov-2 (COVID-19). Komisija za strokovno etična vprašanja: Ljubljana, junij 2020.
