UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ANA LOVŠIN
NASTANITEV OSEB Z MEDNARODNO ZAŠČITO
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA SOCIALNO PEDAGOGIKO
ANA LOVŠIN
MENTORICA: Doc. Dr. ŠPELA RAZPOTNIK
NASTANITEV OSEB Z MEDNARODNO ZAŠČITO
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
ZAHVALE
Zahvaliti se želim svoji mentorici, ki je verjela v moje sposobnosti ter mi pri pisanju diplomskega dela pomagala s podajanjem konstruktivnih komentarjev.
Zahvale grejo tudi članom moje družine, ki so me tekom študija spodbujali in nudili oporo, ki me je pripeljala do zastavljenega cilja. Hvala!
Posebej se želim zahvaliti vsem prijateljem, ki so mi v zadnjem obdobju dajali nasvete in me predvsem opominjali, da si je med pisanjem diplomskega dela potrebno vzeti odmor in si zbistriti glavo.
Hvala vsem mojim intervjuvancem. Z vašo pomočjo sem znova spoznala, zakaj je bil študij socialne pedagogike prava odločitev. Brez vaše pomoči diplomsko delo ne bi nastalo!
Največjo zahvalo namenjam tebi Samer, ki si me brez zadržkov spustil v svoje življenje, mi ves čas stal ob strani ter bil pripravljen odgovoriti na številna vprašanja. Hvala!
POVZETEK
Diplomsko delo obravnava urejanje nastanitvenega področja oseb z mednarodno zaščito.
Raziskovala sem, kašnih oblik pomoči v procesu iskanja stanovanja so osebe deležne ob pridobitvi statusa in kdo jim to pomoč nudi, s kakšnimi odzivi stanodajalcev se v procesu soočajo, kako doživljajo odnos potencialnih najemodajalcev ter nenazadnje tudi kako vrednotijo pravno urejenost in odnos medijev do tematike.
V teoretičnem delu podajam definicijo migracij ter nadaljujem s predstavitvijo ozadja tako imenovane »begunske krize«1, ki je leta 2015 vzbudila pozornost Slovenije. Po osvetlitvi vzrokov za prihod oseb, se osredotočam na politični in medijski diskurz, ki ju ocenjujem kot ključna dejavnika, ki vplivata na mnenje večinske populacije o prispelih osebah. V nadaljevanju podajam definicijo pojma mednarodne zaščite ter ga podkrepim s statističnimi podatki.
Po predstavitvi slovenske integracijske politike se posvetim ključnemu delu teoretičnega dela – nastanitvi oseb z mednarodno zaščito. Sprva ovrednotim pomen pridobitve primernega stanovanja ter v nadaljevanju opisujem pravno urejenost in pomoč države ter nevladnih organizacij pri iskanju ustreznega stanovanja.
V empiričnem delu predstavim ugotovitve raziskave, ki temelji na petih intervjujih z osebami z mednarodno zaščito. S pomočjo odgovorov ugotavljam, da sogovorniki največkrat iščejo pomoč v svojem socialnem krogu, ki so ga pridobili v času bivanja v azilnem domu. Kot pomemben dejavnik urejanja nastanitvenega področja se izkaže tudi samoaktivnost posameznika ter pomoč aktivistov Tovarne Rog. Osebe so v procesu iskanja nastanitve večkrat deležne zavrnitve s strani stanodajalcev, ki so nezainteresirani za oddajo stanovanja tujcem oziroma bolj specifično - beguncem.
Ključne besede
Migracije, begunci, begunke, mednarodna zaščita, integracija, nastanitev, oblike pomoči
1 V diplomskem delu begunsko krizo večkrat navajam v navednicah, saj ocenjujem, da je šlo v procesu bolj za krizo Evrope, ki se je s težavo soočala s povišanim številom migrantov in migrantk.
Abstract
The main topic of this thesis is the research of the accommodation area of persons under international protection. I have studied what forms of assistance in the process of searching for an apartment are given to persons when they gain the status and who provides them with the help, what kind of responses they are faced with during the process, how they perceive the relationship of potential landlords, and, last but not least, how they evaluate the legal order and attitude of the media in regards to before mentioned topic.
In the theoretical part, I provide the definition of migrations and continue with the presentation of the background of the so-called refugee crisis, which in 2015 aroused the attention of Slovenia. After illuminating the reasons for the arrival of people, I focus on the political and media discourse, which I consider to be key factors influencing the opinion of the majority population on incoming persons. Later on, I define the concept of international protection and support it with statistical data.
After the presentation of Slovenia's integration policy, I continue with focusing on the key part of the theoretical work - the accommodation of people under international protection.
Initially, I evaluate the importance of obtaining a suitable accommodation and in the following I describe the legal arrangement and assistance of the state and non-governmental organizations in finding the right housing.
In the empirical part, I present the findings of a survey based on five interviews with people under international protection. With the help of the answers, I find that the interlocutors most often seek help in their social circle, which they acquired during their stay in the asylum home.
An important factor in regulating the area of accommodation, is also the individual's self- activity as well as the help of the activists of the Tovarna Rog. In the process of searching for accommodation, people often receive refusals from landlords who are not interested in submitting a residence to foreigners or more specifically - to refugees.
Key words
Migrations, refugees, international protection, integration, accommodation, forms of support
Vsebina
UVOD ... 1
I. TEORETIČNI DEL ... 2
1. MIGRACIJE ... 2
2. KRIZA EVROPE ... 3
2.1. OZADJE ... 3
2.2. BALKANSKA MIGRACIJSKA POT ... 4
3. POLITIČNI IN MEDIJSKI ODZIV ... 5
3.1. POLITIČNI DISKURZ ... 5
3.2. MEDIJSKI DISKURZ ... 7
4. MEDNARODNA ZAŠČITA ... 8
4.1. OPREDELITEV ... 8
4.2. PRAVICE OSEB Z MEDNARODNO ZAŠČITO ... 10
4.3. STATISTIČNI PODATKI ... 10
5. INTEGRACIJA OSEB Z MEDNARODNO ZAŠČITO ... 11
6. NASTANITEV OSEB Z MEDNARODNO ZAŠČITO ... 12
II. EMPIRIČNI DEL ... 16
7. OPREDELITEV PROBLEMA ... 16
7.1. CILJI ... 16
7.2. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 17
7.3. RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ... 17
7.4. REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 18
8. SKLEP ... 24
9. REFLEKSIJA ... 25
10. VIRI IN LITERATURA ... 28
11. PRILOGE ... 32
1
UVOD
Pred letom 2015 je število neregularnih prečkanj meje Slovenije iz leta v leto upadalo. Kot tranzitna država je Slovenija dobivala nizko število prošenj za mednarodno zaščito, zaradi česar ni imela postavljenih večjih sprejemnih objektov za migrante in migrantke2, primanjkovale pa so ji tudi izkušnje z obravnavo povišanega števila prošenj za mednarodno zaščito (Ladič in Vučko, 2018).
Situacija se je spremenila z iztekom leta 2015, ki je bilo zaznamovano s pričetkom tako imenovane »begunske krize«. Ljudje, ki so po besedah Kogovšek Šalamon in Bajt (2018) več mesecev živeli v begunskih kampih po Turčiji, Libanonu in Jordaniji, so prispeli na meje Evropske unije in nenazadnje tudi v Slovenijo.
Njihov prihod je vzbudil pozornost tako političnega vrha in medijev kot nevladnih in humanitarnih organizacij ter splošne javnosti. Proces, ki danes še ni zaključen, je v slovensko okolje pripeljal tujce in tujke, ki so po mnenju Kralj (2008) zaradi svoje drugačnosti neprestano pod drobnogledom. Ta njihova drugačnost, argumentirana s tezo o različnosti naše in njihove kulture, je hitro postala eden izmed glavnih argumentov proti njihovem priseljevanju in posledično tudi nudenju pomoči pri integraciji v našo družbo.
Proces integracije zajema urejanje različnih področij življenja med katerimi Pirc (2010) iskanje primerne nastanitve označuje kot eno najpomembnejših. Pri iskanju stanovanja se namreč po njegovih besedah priseljene osebe pogosto srečujejo z večjimi težavami kot pripadniki večinske skupnosti.
Iz navedena razloga želim v diplomskem delu odgovoriti na vprašanje, kako je v procesu iskanja nastanitve sistemsko poskrbljeno za pomoč osebam, ki so v Sloveniji pridobile mednarodno zaščito. Zanima me predvsem, kakšna pomoč jim je ponujena in kdo jim jo v procesu pridobivanja nudi. Prav tako želim izvedeti, s kakšnim odzivom se soočajo ob stiku s potencialnimi najemodajalci ter kako doživljajo odnos, ki so ga deležne. Na ta način želim ugotoviti, ali je iz vidika nastanitve oseb z mednarodno zaščito zagotovljena zadostna podpora oziroma na katerih področjih se soočajo z izzivi, ki jim onemogočajo hitro in učinkovito vključevanje v novo okolje.
2 Namesto izraza begunka/begunec, uporabljam besedo migrantka/migrant, saj po slovenski zakonodaji oseba pridobi status begunca/begunke po pridobitvi mednarodne zaščite.
2
I. TEORETIČNI DEL 1. MIGRACIJE
Selitve je mogoče opredeliti kot prostorske premike posameznikov in posameznic z odselitvenega na priselitveno območje z namenom začasne ali trajne odselitve oziroma naselitve. Te predstavljajo demografske procese, ki že od nekdaj v svetu odsevajo gospodarske, etnične, verske, kulturne, socialne, eksistenčne in družbene razmere ter mnoge probleme, ki se kot posledica selitev uveljavljajo v 21. stoletju (Klemenčič in Maver, 2017).
Pajnik in Zavratnik Zimic (2003) migracije povezujeta z mejami, identitetami, človekovimi pravicami in z vprašanji nacije, države, etnije in kulture ter tudi z naraščajočim omejevanjem, izključevalnimi in restriktivnimi politikami, ksenofobijo in rasizmom.
Migracije kot želja posameznika ali posameznice, da iz različnih vzrokov odide s točke A na točko B, so se po opažanjih avtoric Pajnik, Lesjak-Turšak in Gregorčič (2001), odvijale v celotni zgodovini človeštva in predstavljajo spontan življenjski proces, prepoznan kot problematično dejstvo tako v družbenem kot tudi političnem in kulturnem smislu. Kralj (2008) namreč ugotavlja, da tokovi mednarodnih migracij predstavljajo nove izzive, s katerimi se soočajo nacionalne države ter njihove imaginarne in realne meje, institucionalne politike in ureditve ter hkrati tudi percepcije identificiranja in razmejevanja med nami in njimi.
Definicija Združenih narodov mednarodnega migranta opredeljuje kot osebo, ki vsaj leto dni živi zunaj države, v kateri običajno prebiva (Koser, 2017). Po tej definiciji so ZN ocenili, da je število mednarodnih migrantov in migrantk leta 2017 znašalo okoli 258 milijonov. Skoraj 57 odstotkov oseb se je preselilo v razvite regije, medtem ko so območja v razvoju gostila preostalih 43 odstotkov. Med letoma 1990 in 2017 je število razseljenih oseb po svetu naraslo za več kot 105 milijonov oziroma za 69 odstotkov. Največja porast se je zgodila med letoma 2005 in 2017, ko se je število zvišalo iz povprečno 2,5 milijona na 5,6 milijonov na letni ravni.
Med letoma 1990 in 2017 so razvita območja dobila 64 milijonov mednarodnih migrantov in migrantk, kar znaša 60 odstotkov vseh mednarodnih migrantov in migrantk (International Migration Report 2017, 2017).
3
2. KRIZA EVROPE
2.1. OZADJE
Po navedbah Kralj (2008) postajajo v zadnjih desetletjih migracijski tokovi vse bolj globalizirani in diferencirani. Njihove značilnosti se spreminjajo tako kvantitativno kot tudi kvalitativno, v vzrokih za migracije, etnični in nacionalni raznolikosti prebivalstva ter posledično spreminjajo demografsko strukturo držav.
Od leta 2014 do leta 2017 je več kot 1,7 milijona oseb prečkalo Sredozemlje na svoji poti do Evrope. Konec leta 2017 je Turčija gostila najvišje število beguncev in begunk - 3,5 milijonov, medtem ko so druge države Evrope gostile 2,6 milijona (Global Report, 2018). Kot glavni razlog za množičen eksodus prebivalstva Israeli (2013, v Klemenčič in Maver 2017) navaja t. i.
»arabsko pomlad«3 in njene posledice: državljanske vojne v Iraku, Libiji, Siriji in Jemnu. V tovrstnih razmerah so verski fundamentalizmi pogost pojav, kar je privedlo do oblikovanje t.
i. Islamske države na območjih severne Sirije in severnega Iraka (Zupančič, 2017).
Državljani in državljanke Afganistana predstavljajo največjo skupino beguncev in begunk pod zaščito UNHCR v Aziji, kjer so nestabilne varnostne razmere zaradi vojne v letu 2017 prisilile v beg več kot 200.000 ljudi (Global Focus, 2018). Jones (2017) dodaja, da je veliko število oseb prišlo tudi iz Ukrajine, kjer je zaradi vojne iz države zbežalo 867.000 ljudi ter iz Zahodne Afrike, iz katere se številni selijo predvsem iz ekonomskih razlogov.
Še ena velika skupina ljudi prihaja iz Eritreje. Preiskava Združenih narodov je leta 2015 vlado predsednika obtožila zločinov proti človeštvu, mučenja zunaj sodnih pobojev, prisilnega dela in spolnega nasilja (prav tam). Med naštete so se pomešali tudi številni ekonomski migranti in
3Arabska pomlad je naziv za revolucionarni val nasilnih in nenasilnih protestov, nemirov, državnih udarov in državljanskih vojn v arabskem svetu. Začela se je 17. decembra 2010 v Tuniziji s tunizijsko revolucijo in se razširila na velik del arabskih držav. Posledice arabske pomladi so bile državljanske vojne v Iraku, Libiji, Siriji in Jemnu, vstaje v Bahrajnu in Egiptu ter protirežimski protesti v Alžiriji, Iranu, Libanonu, Jordaniji, Kuvajtu, Maroku, Omanu, Sudanu, Džibutiju, Mavretaniji, na palestinskih ozemljih, v Savdski Arabiji, Somaliji in Zahodni Sahari (Klemenčič in Maver, 2017).
4
migrantke, ki jih je bilo leta 2015 največ iz Makedonije, Albanije in Kosova, leta 2016 pa so se tem pridružili še državljani in državljanke Pakistana in Irana (Global focus, 2018).
K množičnim selitvam v Evropo sta prispevala tudi napoved nemške kanclerke Angele Merkel, da bo Nemčija ponudila začasno bivališče vsem beguncem, ki bodo prišli v Nemčijo in znižanje cen organizatorjev nelegalnih potovanj. Te so se znižale za 50 %, s 5.000 - 6.000 na 2.000 - 3.000 ameriških dolarjev (Kogovšek Šalamon in Bajt, 2016).
2.2. BALKANSKA MIGRACIJSKA POT
Približno 80 odstotkov selitvenih tokov poteka prek Turčije do grških egejskih otokov in kopenske meje Evropske unije. Migracijska pot se je od tu nadaljevala preko Makedonije in Srbije na Madžarsko, po zaprtju madžarske meje pa prek Hrvaške in Slovenije proti Avstriji, Nemčiji, Švici in Skandinaviji (Zupančič, 2017).
Slovenija je septembra 2015 zaznala povišan prihod števila migrantk in migrantov ter postala ena izmed držav t. i. »Balkanske poti«, po kateri so se ljudje napotili s ciljem doseči Zahodno Evropo (Ladič in Vučko, 2018). Evropska agencija za mejno in obalno stražo je leta 2015 v regiji zabeležila 764.000 odkritij neregularnih mejnih prehodov, kar je 16-krat več v primerjavi z letom 2014. Največ je bilo državljanov in državljank Sirije, Iraka ter Afganistana. Zgodaj v letu je neregularno prečkalo mejo tudi ogromno število oseb iz Kosova (Migratory Routs, b.d.).
Oktobra 2015 je Madžarska ob že zaprti meji s Srbijo zaprla še mejo s Hrvaško. Slednja je začela preusmerjati pot ljudi proti Sloveniji. Zaradi naraščajočega števila prečkanja meje je slovenska vlada novembra istega leta napovedala vzpostavitev »tehničnih ovir« na meji s Hrvaško. Takoj v naslednjih dneh je Slovenska vojska ob najbolj izpostavljenih delih južne meje pričela postavljati ograjo iz rezalne žice. Slednja naj bi s preprečevanjem prečkanja mej zunaj uradnih prehodov prispevala k večjemu nadzoru nad prihodom oseb v državo (Klemenčič in Maver, 2017).
5
Kljub namestitvi tehničnih ovir se po navedbah Kogovšek Šalamon in Bajt (2016) pritisk ni zmanjšal. Do konca leta 2015 je v Slovenijo prispelo 378.604 oseb, v prvi polovici leta 2016 pa še 99.187 oseb, ki so se v glavnem znašle na slovenskem ozemlju po slučaju, saj so bile vse poti proti zahodnim državam zaprte oziroma nedostopne (Klemenčič in Maver, 2017).
Po sklenitvi dogovora med Evropsko unijo in Turčijo, s katerim je slednja začela preprečevati odhod migrantov in migrantk proti državam Evropske unije, je njihov prihod na zahodno balkanski poti skoraj povsem usahnil. Zaradi strahu pred vnovičnim povišanjem števila prihodov je Slovenija ograje iz rezilne žice pričela nadomeščati s trdnejšimi in višjimi ograjami (prav tam).
V letu 2018 ima glavna migracijska pot na Balkanu še naprej nizko število neregularnih prečkanj. Po podatkih Evropske agencije za mejno in obalno stražo naj bi v prvi polovici leta 2018 nedovoljeno prečkalo meje 2.100 oseb, kar je za 63% nižje kot isto obdobje lani. Vendar pa ima vzporedna pot skozi Albanijo, Črno goro ter Bosno in Hercegovino, kot tudi pot iz Srbije v Bosno in Hercegovino porast migracijskega pritiska (Migratory routs, b.d.).
3. POLITIČNI IN MEDIJSKI ODZIV
Na odnos do migracij vplivajo številni diskurzivni in ne-diskurzivni elementi, ki migracije konstruirajo kot izredno in ogrožajoče stanje. Zapleten preplet mehanizmov izključevanja posledično onemogoča polnopravno članstvo prispelih oseb v evropski politični skupnosti (Guild, 2001).
3.1. POLITIČNI DISKURZ
Po besedah Bajt (2018) je ključno ločevati med množico posameznikov, ki s svojimi izjavami in dejanji načeloma ne dosežejo splošne javnosti, ter političnimi figurami, ki s sprejemanjem odločitev in oblikovanjem politik tvorijo javni diskurz. Politična teoretičarka in filozofinja
6
Arendt (1986) s konceptom »pravica imeti pravico« opozarja, da človeška enakopravnost obstaja le, če je politično zaščitena.
Kljub veliki verjetnosti, da se bo migracijska pot preusmerila v Slovenijo, se politična elita, državni aparati in službe na prihod niso pripravili. Reakcija je bila neorganizirana, represivna in v nasprotju z mednarodnim humanitarnim pravom ter je spodbudila rast »legitimirane«
ksenofobije (Pehljan, 2015). S postavljanjem mej in diskurzom o mejah so bili migranti in migrantke predstavljeni kot tisti, ki s svojim prihodom ogrožajo ustaljeni red znotraj države (Guild, 2001).
Migracije so v obliki »izzivov« za nacionalno varnost rezultirale v spremembah določenih državnih politik in procedur, kot je sprememba zakona o obrambi, namestitev ograje po meji s Hrvaško in ostritev Zakona o mednarodni zaščiti in Zakona o tujcih. Po navedbah Poročila z delovnega področja migracij za leto 2017 (2018) Zakon o tujcih obravnava spremenjene razmere pri migracijah, ki bi lahko ogrozile javni red in notranjo varnost Republike Slovenije.
Zakon o mednarodni zaščiti pa zmanjšuje obseg pravic oseb s priznano mednarodno zaščito tam, kjer naj bi te presegale minimalne standarde. Namen ukrepov je bil preprečiti oziroma izključiti potrebo po morebitni razglasitvi izrednega stanja (prav tam).
Večina diskurzov in ukrepov je temeljila na varnostnih okvirih, mehanizmih varovanja ter nenazadnje kriminalizaciji migrantov in migrantk (Bigo, 2005). Mednarodni terorizem vezan na islamski fundamentalizem ter mednarodno trgovanje z orožjem, drogami in ljudmi sta po besedah Geddes (2003) postala temna stran učinkov globalizacijskih procesov, ki so povezali in v nekaterih političnih diskurzih enačili mednarodne migracije s kriminalom. Posledično so se v javnosti mednarodne migracije pričele prikazovati kot varnostni problem, ki se ga je treba lotevati predvsem s kazenskopravnega vidika, z mehanizmi nadzora in kaznovalnega aparata države (prav tam).
Kralj (2008) opozarja, da tovrstne politike, ki se na nacionalnih ravneh institucionalizirajo v obliki restriktivnih politik, puščajo svoj vpliv na lokalni ravni in jih kot posledico lahko vidimo v različnih civilnodružbenih iniciativah in gibanjih, ki v imenu lastne avtohtonosti nasprotujejo priseljevanju tujih oseb. Bučar Ručman (2005) doda, da smo posledično v demokratičnih
7
državah Evrope priče predvolilnim kampanjam in tudi referendumom s proti priseljenskimi politikami, katerih osrednje sporočilo je ravno zagotavljanje varnosti in zmanjševanje stopnje kriminala z omejevanjem priseljevanja.
3.2. MEDIJSKI DISKURZ
Jalušič (2001) razlaga medijsko konstrukcijo realnosti kot aktivno ustvarjanje javne in politične agende, ki ne kreira le prevladujočega mnenja javnosti in navideznega konsenza o problematiki, temveč v dopolnjevanju z drugimi diskurzi ustvarja podlage, izhodišča in legitimacijo za izvajanje politik na državni in lokalni ravni.
Kljub zaznani visoki meri humanitarnosti v prvem odzivu slovenske vlade, ki se je odražala tudi v medijskem poročanju, se je po opažanju Bajt (2018) omenjena retorika ob prvem številčnejšem prihodu spremenila. Mediji so ustvarili konsenz, da na osebni kot tudi na ravni nacionalne varnosti, prispele osebe predstavljajo grožnjo, kar je ob zaostrenih socialnih razmerah krčenja države blaginje rezultiralo v prepoznavanju migrantk in migrantov kot enih izmed glavnih krivcev za trenutne težave (Bučar Ručman, 2014).
S svojim prihodom naj bi slednji odvzemali naša delovna mesta, zasedali naša stanovanja, živeli na naš račun in ogrožali obstoječo kulturo z vnašanjem svojih vrednot in navad ter zviševali stopnjo kriminala (Bešter, 2003). Komel (2017) ugotavlja, da se je polemika o zviševanju stopnje kriminala v javnosti razplamtela predvsem zaradi enačenja muslimanov s teroristi.
Mnogotere poteze edinstvenosti islamskega sveta se po njegovih besedah v zahodnih očeh reducirajo zgolj na rabo nasilja kot sredstva za dosego religiozno zastavljenih ciljev. Nasilje teroristov predstavlja normo oziroma pravilo, od katere postane miroljubni musliman odklon, ne pa nasprotno.
Bučar Ručman (2014) doda, da so bile prispele osebe stereotipno označene kot neprilagodljive, kljub temu da avtorica Bešter (2003) integracijo razume kot dvostranski proces, ki zahteva prilagajanje tako priseljenih oseb kot tudi večinske družbe. Sociolog in filozof Bauman (2016) opomni, da je lahko že skozi celotno zgodovino tujec vstopil v krog
8
fizične bližine le v vlogi sovražnika, proti kateremu se je potrebno boriti, v vlogi začasnega gosta, ki je zaprt v posebne četrti ter je z osamitvijo postal neškodljiv ali v vlogi soseda, ki se mora obnašati, kot se obnašajo sosedje .
Ule (1999) zaznava predsodke naše družbe v nestrpnem odnosu do oseb, ki odstopajo od ideološkega modela človeka v sodobnih evropskih družbah. Ta predstavlja heteroseksualnega belca, pripadnika liberalnega krščanstva iz vsaj srednjega, če ne višjega družbenega razreda.
Šabec (2006) zaključi, da je t. i. »kriza« pokazatelj še vedno živeče ideje superiornosti evropske civilizacije.
4. MEDNARODNA ZAŠČITA
4.1. OPREDELITEV
Zakon o mednarodni zaščiti (2016) v 20. členu določa dve obliki mednarodne zaščite: status begunca in status subsidiarne zaščite.
Status begunca se prizna osebi, ki utemeljeno dokaže, da je v matični državi ogrožena zaradi pripadnosti določeni rasi, etnični skupini, veroizpovedi, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (prav tam).
Subsidiarna zaščita se prizna osebi, ki izkaže utemeljene in verodostojne razloge, da bi ji bila ob vrnitvi v svojo državo povzročena resna škoda, vendar ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Prav tako se subsidiarno zaščito prizna zaradi grožnje zoper življenje ali svobodo prosilca, zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada v izvorni državi. Odločba o priznanju zaščite velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji (prav tam).
9
Za mednarodno zaščito lahko v Sloveniji po navedbah Zakona o mednarodni zaščiti (2017), zaprosi tujec ali oseba brez državljanstva, ki meni, da je v matični državi sistematično preganjan zaradi političnega prepričanja ali verske, rasne, narodnostne oziroma etnične pripadnosti ter kdor meni, da bi bila ob vrnitvi v matično državo ogrožena njegovo življenje ali svoboda oziroma bi bil lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju.
Zakon določa, da mora tuja oseba po vstopu v državo pri državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti čimprej izraziti namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Nato steče postopek, v katerem policija ugotovi istovetnost osebe in pot, po kateri je prišla. Prošnjo vloži v azilnem domu, kjer je nastanjena. Prosilci oziroma prosilke imajo pravico do prebivanja in prostega gibanja po celotnem ozemlju Slovenije od dneva vložitve prošnje do pravnomočne odločitve. Po vložitvi prošnje oseba prejme izkaznico prosilca oziroma prosilke za mednarodno zaščito, ki hkrati služi kot dovoljenje, da lahko ostane v Republiki Sloveniji do izvršljivosti odločitve. V primeru negativne odločitve se osebo skladno z Zakonom o tujcih preda policiji, ki izvede postopek vrnitve v izvorno državo (prav tam).
Države o vlogah odločajo na podlagi kriterijev, določenih v Konvenciji o statusu beguncev (Koser, 2017). Dokumenti opredeljujejo, kdo je begunec oziroma begunka in kakšno pravno varstvo, pomoč in socialne pravice mu/ji pripadajo. Opredeljuje tudi njegove/njene obveznosti do držav gostiteljic. Sprva je bila konvencija iz leta 1951 bolj ali manj omejena na zaščito oseb po drugi svetovni vojni, vendar je Protokol iz leta 1967 razširil področje uporabe, saj se je problem razseljevanja razširil po vsem svetu (The 1951 Refugee Convention, b.d.).
V evropskem prostoru konvencijo dopolnjujejo različni mednarodni akti človekovih pravic, kot so Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter njen protokol iz leta 1950, Mednarodni sporazum o civilnih in političnih pravicah, Mednarodni sporazum o socialnih, ekonomskih in kulturnih pravicah ter mnoge druge resolucije in direktive EU (Vrečer, 2001).
10 4.2. PRAVICE OSEB Z MEDNARODNO ZAŠČITO
Osebe z mednarodno zaščito so upravičene do prebivanja v Republiki Sloveniji, denarnega nadomestila za zasebno nastanitev, pomoči pri vključevanju v okolje, zaposlitve in dela, zdravstvenega in socialnega varstva, pridobitve informacij o pravicah in dolžnostih ter izobraževanja (Zakon o mednarodni zaščiti, 2016).
Na področju pravic iz naslova socialnega varstva in izobraževanja so izenačene s slovenskimi državljani. Pravice iz naslova zaposlovanja in dela uveljavljajo v skladu z predpisi, ki urejajo zaposlovanje in delo tujcev. Po pridobitvi statusa se osebam z mednarodno zaščito izda dovoljenje za prebivanje kot samostojna listina. Begunci in begunke lahko pridobijo tudi potni list, ki se izda z veljavnostjo največ 10 let. Osebe s subsidiarno zaščito uporabljajo svoj nacionalni potni list. Če ga nimajo, lahko za čas trajanja subsidiarne zaščite pridobijo potni list za tujca (Integracija oseb z mednarodno zaščito, b. d.).
4.3. STATISTIČNI PODATKI
Po statističnih podatkih Ministrstva za notranje zadeve (2018) je bilo do konca julija 2018 vloženih 1542 prošenj za mednarodno zaščito.
V letu 2017 je bilo po podatkih Poročila o delu Urada za migracije za leto 2017 (2018) vloženih 1.476 prošenj za mednarodno zaščito. Največ prosilcev in prosilk je bilo iz Afganistana (578), Alžirije (201), Pakistana (140), Turčije (102), Sirije (94) in Irana (60). V letu 2017 je bila mednarodna zaščita priznana 152 osebam, od tega je bil 139 osebam priznan status begunca in 13 osebam status subsidiarne zaščite. Največ statusov mednarodne zaščite je bilo priznanih državljanom Sirije (97) in Eritreje (29).
Leta 2016 je bilo skupaj vloženih 1.308 prošenj za mednarodno zaščito. Največ prošenj so vložili državljani in državljanke Afganistana (419), Sirije (281), Iraka (120), Pakistana (104) in Irana (78). Leta 2016 je bilo število priznanih statusov nekoliko višje, in sicer je bila mednarodna zaščita priznana 170 osebam, od tega je bil 138 osebam priznan status begunca in 32 osebam status subsidiarne zaščite. Med osebami, ki jim je bila priznana mednarodna
11
zaščita je bilo največ državljanov in državljank Sirije (88), Iraka (29), Eritreje (22), Afganistana (14) in Irana (12) (Poročilo z delovnega področja migracij, mednarodne zaščite in vključevanja za leto 2016, 2017).
Statistično poročilo Direktorata za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo 2015 (2016) navaja, da ja bilo leta 2015 vloženih 277 prošenj, ki so jih največ vložili državljani in državljanke Afganistana (48), Iraka (43), Irana (34), Kosova (28), Pakistana (25), Sirije (17) in Ukrajine (14). V letu 2015 je bila mednarodna zaščita priznana 45 osebam, od tega je bil 34 osebam priznan status begunca in 11 osebam status subsidiarne zaščite. Največ mednarodnih zaščit je bilo priznanih osebam iz Irana (19), Sirije (10) in Somalije (7).
5. INTEGRACIJA OSEB Z MEDNARODNO ZAŠČITO
Svetovna komisija za mednarodno migracijo opisuje integracijo kot večdimenzionalen in dolgotrajen proces, v katerem morajo sodelovati tako priseljene osebe kot drugi člani družbe (Koser, 2017). Medved (2010) potrebo po razvijanju integracijskih politik opisuje kot nujo, ki odraža kompleksnost migracij in v ospredje postavlja tako izzive integracije migrantov in migrantk kot integracijo in kohezijo celotne družbe.
Medica (2010) za vzpostavitev temeljev slovenske integracijske politike označuje sprejetje Resolucije o migracijski politiki iz leta 1999, ki jo je leta 2002 potrdila tudi nova Resolucija o migracijski politiki ter hkrati začrtala multikulturni model, ki priseljenim omogoča enakopravno vključitev v družbo ob hkratnem ohranjanju njihove kulturne identitete.
Slovenska pristojna služba za izvajanje pomoči pri integraciji je Urad Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov, ki omogoča pogoje za vključevanje oseb z mednarodno zaščito v družbeno, kulturno in gospodarsko življenje s tri letnim integracijskim postopkom.
Slednji temelji na osebnem integracijskem načrtu in se pripravi ter izvaja na podlagi znanja, potreb, zmožnosti in sposobnosti posameznika. Programi integracije in pomoči pri vključevanju zajemajo pomoč pri urejanju življenjskih situacij, učno pomoč, učenje jezika ter izvedbo integracijskih ukrepov preko izvajanja različnih dejavnosti, ki lajšajo dostop do
12
informacij in omogočajo lažjo orientacijo v družbi (Poročilu o delu Urada za migracije za leto 2017, 2018).
Osebam z mednarodno zaščito pri urejanju začetnih življenjskih situacij v novem okolju nudijo pomoč predvsem nevladne organizacije. Te izvajajo projekte pomoči in organizirajo različne aktivnosti za lažje in hitrejše vključevanje v okolje. Med urejanje življenjskih situacij sodijo iskanje stanovanja, podpis stanovanjske pogodbe, prijava prebivališča, prijava v evidenco zavoda za zaposlovanje, izpolnjevanje vloge za denarno socialno pomoč, odpiranje bančnega računa in izbira zdravnika. V sklopu aktivnosti organizirajo srečanja, učno pomoč, enodnevne izlete, obiske gledališč ipd. Osebe, ki pridejo v Republiko Slovenijo na podlagi programa premestitve, so vključene v trimesečni orientacijski program, ki zajema učenje slovenščine in spoznavanje slovenske družbe (Osebe z mednarodno zaščito, b. d.).
6. NASTANITEV OSEB Z MEDNARODNO ZAŠČITO
Edgar (2004) meni, da migranti in migrantke zaradi večje izpostavljenosti bivanja na območjih slabe kakovosti sodijo med ene izmed najbolj ranljivih skupin prebivalstva. Hkrati dodaja, da za bivanje plačujejo velik delež svojih dohodkov in se zaradi nepoznavanja jezika hitreje znajdejo v tveganih okoliščinah. Med glavne vrste ovir, s katerimi se srečujejo na trgu nepremičnin po njegovih navedbah sodijo pravne, ekonomske, kulturne in prostorske omejitve ter diskriminacija.
Bešter (2009) posledice slabo urejenih nastanitvenih zmožnosti zaznava v koncentraciji priseljenih oseb v običajno revnejših in manj razvitih delih mest, ki postopoma postanejo neatraktivni za večinsko prebivalstvo. Na ta način se povečajo možnosti njihove segregacije ter stigmatizacije njihovih stanovanjskih okolij in njih samih. Zlatar (2017) opominja, da je v izogib getoizaciji pomemben razvoj socialno in etnično mešanih skupnosti, ter poudarja, da naj bi posamezniki in posameznice v institucionalnih oblikah namestitve, kot so npr. sprejemni centri, bivali čim krajši čas, potem pa naj bi jim bil omogočen dostop do zasebnih nastanitev.
13
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah v 7. členu o spoštovanju zasebnega in družinskega življenja navaja, da ima »vsakdo /…/ pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja in komunikacije«. Člen 34(3), ki se nanaša na socialno varnost in pomoč pa navaja, da:
»V boju proti socialni izključenosti in revščini Unija priznava in spoštuje pravico do socialne pomoči in pomoči pri pridobitvi stanovanj, ki naj zagotovita dostojno življenje vsem, ki nimajo zadostnih sredstev v skladu s pravili, ki jih določajo pravo Unije ter nacionalne zakonodaje in običaji.« (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, 2000).
Urad Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov do zapolnitve kapacitet omogoča nastanitev v integracijski hiši ali drugih nastanitvenih zmogljivostih, ki jih določi Vlada Republike Slovenije, vendar najdlje za eno leto od dneva pridobitve statusa. Do nastanitve je poleg osebe z mednarodno zaščito upravičena tudi njena družina, ki je na podlagi pravice do združitve družine pridobila dovoljenje za prebivanje v državi. Osebi s priznano mednarodno zaščito, pri kateri obstajajo utemeljeni razlogi, se lahko enkrat podaljša obdobje nastanitve, vendar najdlje za šest mesecev (Zakon o mednarodni zaščiti, 2016). Po preteku navedenega obdobja se posameznik oziroma posameznica preseli na zasebni naslov.
V integracijski hiši v Ljubljani in Mariboru je tako možna nastanitev za 55 oseb. Vlada Republike Slovenije je z namenom razširitve nastanitvenih zmogljivosti v letu 2017 pričela z iskanjem prostih stanovanj. Po podatkih ministrstva za javno upravo so državni organi za potrebe naselitve identificirali 46 stanovanj v lasti države, hkrati pa je ministrstvo medtem prejelo še dodatnih 45 ponudb zasebnih stanovanj (Potočnik, 2017).
Oseba z mednarodno zaščito, ki je nastanjena na zasebnem naslovu in nima lastnih sredstev, je 18 mesecev od dneva pridobitve statusa upravičena do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu. Če se je oseba udeležila tečaja slovenskega jezika in bila na njem prisotna vsaj 80 odstotkov ur, je upravičena do denarnega nadomestila še nadaljnjih osemnajst mesecev (Zakon o mednarodni zaščiti, 2016).
14
V primeru, da obiskuje srednjo šolo, fakulteto ali izobraževanje odraslih je upravičena do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu za obdobje treh let od pridobitve statusa. Obdobje upravičenosti se lahko podaljša za čas šolanja, vendar le do dopolnjenega 26. leta. Prav tako je oseba, ki je bila združena z družino, upravičena do denarnega nadomestila tudi za družino, in sicer do konca obdobja upravičenosti do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev. Sredstva za nastanitev zagotavlja urad (Zakon o mednarodni zaščiti, 2016).
Osebe z mednarodno zaščito so upravičene do denarne socialne pomoči v višini, ki omogoča preživetje. Odvisna je od prihrankov in premoženja osebe ter višine dohodkov. Dodeli se z naslednjim mesecem od oddane vloge. Po materialno pomoč se osebe lahko obrnejo na organizacije med katere sodijo Rdeči križ, Karitas in druge nevladne organizacije, ki nudijo pomoč osebam v stiski z različnimi zbiralnimi akcijami. V primeru materialne ogroženosti lahko posamezniki in posameznice na centru za socialno delo zaprosijo za izredno denarno socialno pomoč, ki se dodeli bodisi v obliki enkratnega zneska ali za obdobje od 3 do 6 mesecev (Osebe z mednarodno zaščito, b. d.).
Za reševanje težav na področju zasebne nastanitve Ministrstvo za notranje zadeve in Sklad za azil, migracije in vključevanje financirata program »Pomoč pri integraciji za osebe z mednarodno zaščito«, ki ga izvaja nevladna organizacija Društvo Odnos (Ministrstvo za notranje zadeve, 2017). Osebe naj bi po pridobljenem statusu z njihovo pomočjo stanovanje našle v 14 dneh.
Po navedbah Ministrstva za notranje zadeve (2017) Slovenijo na področju nastanitve čaka veliko dela tudi vnaprej, saj je vlada RS v letu 2016 sprejela izvedbeni načrt, po katerem bo iz Italije, Grčije ali druge države Evropske unije premestila 567 oseb. Prav tako bo iz tretjih držav, ki niso članice EU trajno preselila 20 oseb.
15 Statistični podatki
Po podatkih Urada republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov je avgusta 2018 v integracijskih hišah v Ljubljani in Mariboru skupaj bivalo 45 ljudi. 17 oseb je bivalo v stanovanjih, ki jih je začasno določila vlada Republike Slovenije, v azilnem domu v Logatcu in 2 na njegovi izpostavi na Kotnikovi ulici v Ljubljani. 12 oseb je bilo nastanjenih v dijaških domovih, 100 jih je odšlo v tujino, 446 pa jih biva v zasebni nastanitvi, medtem ko 270 oseb čaka na razplet njihove prošnje za mednarodno zaščito (Urad vlade republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov, 2018).
16
II. EMPIRIČNI DEL
7. OPREDELITEV PROBLEMA
Za raziskovanje procesa nastanitve oseb z mednarodno zaščito sem se odločila na podlagi pogovora s fantom, ki je v času »Begunske krize« pridobil mednarodno zaščito v Sloveniji.
Tekom najinega druženja je večkrat omenil, da mu je v začetnem obdobju vključevanja v novo okolje iskanje stanovanja predstavljalo največjo težavo. Opisoval je različne izzive, s katerimi se je soočal, ter ocenil, da urejanje področja nastanitve oseb z mednarodno zaščito v Sloveniji ni v zadostni meri urejeno. Pri pregledu literature in branju člankov na spletu sem v nadaljevanju ugotovila, da na pomanjkljivosti opozarjajo tudi nevladne organizacije ter aktivisti na področju begunstva, kar me je spodbudilo k nadaljnjem raziskovanju in razmišljanju o morebitnih izboljšavah.
Po podatkih Ministrstva za notranje zadeve (2017) se osebe z mednarodno zaščito po preteku enega leta od pridobitve statusa soočajo s preselitvijo na zasebni naslov. Proces iskanja ustrezne nastanitve predstavlja precej zahtevno nalogo, saj osebe večinoma izbirajo med profitnimi najemniškimi stanovanji in stopijo v stik s potencialnimi najemodajalci, katerih odnos pogosto temelji na podlagi predsodkov. Slednje so po besedah Ule (1999) ljudje nekdaj izražali v neposrednih stikih s člani drugih družbenih skupin, danes pa se kažejo predvsem skozi izogibanje stikov in ohranjanjem distance. Posameznice in posamezniki naj bi po pridobljenem statusu stanovanje našli v 14 dneh, vendar številni v azilnem domu ostanejo dlje.
Čeprav področje nastanitve ni edini izziv, s katerim se soočajo osebe z mednarodno zaščito, sama vrednotim to področje kot eno izmed ključnih izhodišč za urejanje lastnega življenja.
Posledično ocenjujem, da Slovenija tako iz vidika pravne (ne)urejenosti kot medijskega ter občega družbenega odnosa poskrbi za eno težavo več v procesu integracije oseb v novo okolje.
7.1. CILJI
Cilj raziskave je podrobneje raziskati proces iskanja ustrezne nastanitve oseb s pridobljeno mednarodno zaščito. Osredotočiti se želim na oblike pomoči, ki so jih osebe v procesu iskanja deležne, in odgovoriti na vprašanje, kdo jim nudi pomoč pri urejanju nastanitvenega področja.
17
Izvedeti želim, na kakšne odzive naletijo ob stiku s potencialnimi stanodajalci ter nenazadnje tudi kako celoten proces doživljajo. Na ta način želim ugotoviti, s kakšnimi izzivi se soočajo pri iskanju stanovanja, in opozoriti na morebitne težave, ki bi jih bilo potrebno sistemsko urediti.
Z raziskovanjem želim dokazati, da tako država kot mediji in državljani Slovenije otežujejo proces nastanitve osebam z mednarodno zaščito, ki je ključen dejavnik integracije oseb v slovensko okolje.
7.2. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
R1: Katerih oblik pomoči so osebe z mednarodno zaščito deležne v procesu iskanja namestitve?
R2: S kakšnimi izzivi se osebe soočajo v procesu iskanja namestitve?
R3: Kako vrednotijo in ocenjujejo pravno (ne)urejenost, odnos medijev in družbe?
R4: Na kakšne odzive naletijo pri iskanju namestitve ter kako jih doživljajo?
7.3. RAZISKOVALNA METODOLOGIJA
7.3.1. OPIS NABORA RAZISKOVALNIH OSEB
Intervju sem opravila s petimi osebami z mednarodno zaščito, ki so v Slovenijo prispele po letu 2015. Prvega intervjuvanca sem spoznala preko sošolke, stik z drugimi štirimi pa sem vzpostavila z njegovo pomočjo. Vsi intervjuvanci so moškega spola, stari med 20 in 50 let. Prvi trije so državljani Sirije, četrti je brez državljanstva, saj je bil rojen v begunskem kampu, zadnji intervjuvanec prihaja iz Iraka.
7.3.2. RAZISKOVALNI INSTRUMENT
Pri raziskovanju sem uporabila polstrukturiran intervju. Sestavila sem ključna vprašanja ter na podlagi pridobljenih odgovorov zastavljala dodatna, s čimer sem pridobila več manevrskega prostora. Vprašanja za intervju sem sestavila na podlagi predhodnega druženja in pogovorov
18
z enim izmed intervjuvancev. Hkrati sem si pomagala tudi s pomočjo literature, ki sem jo brala tekom pisanja diplomskega dela. Vprašanja so odprtega tipa.
7.3.3. POSTOPEK RAZISKOVANJA IN ZBIRANJA PODATKOV
Intervjuje sem izvedla v tednu med 6. in 10. avgustom, in sicer na različnih lokacijah v Ljubljani, ki so jih izbrali intervjuvanci. S tremi osebami sem se sestala v kavarni, z dvema pa v Tovarni Rog. Prvi trije intervjuji so trajali približno eno uro, medtem ko sta zadnji in predzadnji trajala pol ure. Vsi intervjuji so potekali v angleškem jeziku, kar je na trenutke predstavljalo večji izziv, še posebej pri pogovoru o njihovem doživljanju v procesa iskanja nastanitve. Pred izvedbo intervjuja sem osebam zagotovila anonimnost s podpisom izjave v kateri je bilo navedeno, da so vsi odgovori namenjeni izključno diplomskemu delu ter da bodo njihova imena spremenjena. Vse intervjuje sem snemala s telefonom, saj mi je to kasneje omogočilo lažjo obdelavo podatkov.
7.3.4.
POSTOPEK OBDELAVE PODATKOVPo vsakem opravljenem intervjuju sem posnetke pretipkala. Nato sem pričela z razčlenitvijo besedila in določanjem enot kodiranja. Podatke, ki za mojo raziskavo niso bili relevantni, sem izpustila. Sledil je postopek odprtega kodiranja, s katerim sem na podlagi opisov oblikovala pojme. Slednje sem nato združila v kategorije ter jih poimenovala. Obdelavo podatkov sem zaključila z osnim kodiranjem.
7.4. REZULTATI IN INTERPRETACIJA
Katerih oblik pomoči so osebe z mednarodno zaščito deležne v procesu iskanja nastanitve?
Pri raziskovanju oblik pomoči sem se osredotočala tako na ponudnike pomoči kot na vrsto pomoči, ki so je bile intervjuvane osebe deležne. Pri analiziranju odgovorov sem opazila, da so
19
intervjuvanci pomoč pridobivali s strani svojega socialnega kroga, bodisi prijateljev ali aktivistov Tovarne Rog. Slednji so trem intervjuvancem aktivno iskali stanovanje ter ga tudi uspešno našli. Prvemu intervjuvancu je eden izmed aktivistov nudil tudi začasno nastanitev, dokler si ta ni uspel najti stanovanja. Prav tako so aktivisti zagotavljali druge oblike pomoči, kot so nudenje informacij o spletnih straneh s ponudbami prostih stanovanj ter pomoč pri prevajanju in učenju angleščine, kar je osebam omogočilo lažjo komunikacijo s potencialnimi najemodajalci. Aktivisti so jim z druženjem v Tovarni Rog omogočili navezovanje novih stikov, preko katerih so tekom iskanja pridobili več ponudb prostih stanovanj. Pri analiziranju odgovorov sem ugotovila, da so jim podobno pomoč nudili tudi prijatelji, ki so jih spoznali pred pridobitvijo mednarodne zaščite. Ti so jim, tako kot aktivisti, nudili pomoč z dajanjem nasvetov ter aktivnim iskanjem stanovanja. Dvema intervjuvancema so uspešno našli stanovanje, enemu izmed njih pa nudili začasno nastanitev. Prav tako so dvema pomagali z izposojo denarnih sredstev, ko se je ta znašel v nestabilni finančni situaciji.
Tekom procesa iskanja stanovanja je imela pomembno vlogo samoaktivnost posameznika.
Intervjuvanci so odgovarjali, da so z neformalnim druženjem in prostovoljnim delom v nevladnih organizacijah pridobili koristne informacije, spodbude in ponudbe prostih stanovanj. Tekom procesa je bilo odločilno, da so osebe ves čas same klicale stanodajalce in vztrajale kljub slabemu odzivu in zavrnitvah. Eden izmed intervjuvancev je izpostavil, da je ves čas sodeloval z društvom Odnos, ki v Sloveniji ureja področje nastanitve oseb z mednarodno zaščito. Društvo je tekom svojega dela nudilo pomoč tudi drugim intervjuvancem, pri čemer ga je uspešno našlo dvema. Enemu izmed intervjuvancev so zaposleni v društvu nudili tudi nasvete v zvezi z nastanitvijo ter informacije o spletnih straneh s prostimi stanovanji.
S kakšnimi izzivi se osebe soočajo v procesu iskanja nastanitve?
Posamezniki se po pridobitvi mednarodne zaščite soočajo s številnimi izzivi, med katere v začetni fazi iskanja stanovanja sodi predvsem petnajstdnevni rok za izselitev iz azilnega doma.
Zaradi nedostopnosti stanovanj so bili intervjuvanci pod velikim pritiskom, ena oseba pa se je bila posledično primorana vseliti v stanovanje, čeprav je cena najemnine presegala višino finančne pomoči države. Prav tako so morali sprejeti stanovanju ne glede na neustrezne pogoje bivanja. Naslednja težava s katero so se intervjuvanci soočali je nestabilna finančna situacija. Denarna sredstva, ki jih država nudi za najemnino stanovanja so posamezniki prejeli
20
po dveh mesecih od prijave naslova, kar pomeni, da so morali sami kriti tako višino varščine kot najemnino prvih dveh mesecev. To je predstavljalo še večji izziv, ker so pred pridobitvijo mednarodne zaščite porabili že večino prihrankov, saj so pred prihodom v Slovenijo daljše obdobje bivali izven svoje države in se večkrat selili. Prav tako so del lastnih sredstev potrebovali za sprotne stroške.
Intervjuvanci so pridobitev stanovanja ocenili kot ključen dejavnik ureditve lastnega življenja v novi državi. Pred prijavo naslova intervjuvanci niso bili deležni socialne pomoči, niso mogli urediti osebnih dokumentov ter odpreti bančnega računa. Eden izmed intervjuvancev se je posledično zatekel po hrano in oblačila k humanitarnim organizacijam.
Iz odgovorov sem ugotovila, da so v Sloveniji profitna stanovanja za osebe z mednarodno zaščito težje dostopna. Intervjuvanci so navajali, da je na trgu visoko število iskalcev stanovanj ter da so bili kljub trudu večkrat deležni zavrnitve iz strani stanodajalcev. Izziv jim je predstavljala prezasedenost stanovanj, kar je posledično pomenilo, da so stanovanje v večini primerov pridobili tik pred izselitvenim rokom iz azilnega doma. Eden izmed intervjuvancev v preteklem obdobju ni imel težav s pridobitvijo stanovanja, problem pa se je pojavil ob poskusu združitve z družino, saj potrebujejo večje stanovanje in več finančnih sredstev.
Med drugim so intervjuvanci navajali, da v obdobju iskanja stanovanja niso imeli časa urejati drugih področij življenja ter kot oteževalno okoliščino navajali bivanje v novem okolju in nepoznavanje jezika.
Prav tako so intervjuvanci ocenili, da je bilo društvo Odnos tekom njihovega procesa prezasedeno. Pri poskusu pridobivanja pomoči iz njihove strani so se soočali z dolgimi vrstami, kar so sami ocenili kot izgubo časa. Iz navedenega razloga prvi intervjuvanec ni iskal njihove pomoči, temveč se je iskanja stanovanja lotil sam. V odgovorih so osebe izpostavile, da društvo nudi pomoč zgolj pri pridobitvi prvega stanovanja, pri reševanju nadaljnjih težav pa so se morali znajti sami. Poudarili so, da se društvo pretežno osredotoča na pomoč družinam, saj te predstavljajo še posebej delikatno skupino.
Kako vrednotijo in ocenjujejo pravno (ne)urejenost, odnos medijev in družbe?
Eden izmed intervjuvancev je splošno ocenil, da država z nudenjem zgolj finančnih sredstev ne omogoča zadostne pomoči v procesu iskanja stanovanja. Druga dva sta izpostavila, da vidita prednost predvsem v tem, da nastanitve potekajo v velikem mestu, ki nudi boljše pogoje za
21
integracijo. Prav tako sta ocenila, da je višina prejete finančne pomoči zadostna, saj sta z njo vedno pokrila celoten obrok najemnine. Pomanjkljivosti pravne urejenosti so po mojem mnenju najbolj vidne v številu izzivov, s katerimi se osebe soočajo in za katere ocenjujem, da bi jih država lahko s kvalitetnejšo pravno urejenostjo zmanjšala.
Pred izvedbo intervjujev sem si zadala vprašanje, kako intervjuvanci vrednotijo odnos medijev.
Odgovor na to vprašanje sem iskala posredno, in sicer sem se osredotočila na njihovo mnenje o tem, kaj najbolj negativno vpliva na diskriminacijo, ki so jo bili deležni iz strani javnosti. Vsi intervjuvanci so se strinjali, da imajo največji vpliv na splošno družbeno mnenje mediji, ki s širjenjem lažnih novih in osredotočanjem na negativne zgodbe o beguncih ustvarjajo popačeno podobo. Prvi intervjuvanec je v tej točki izpostavil, da tudi sam ne bi želel oddati stanovanja osebi, ki je v medijih predstavljena kot potencialni morilec oziroma posiljevalec.
Odnos družbe so posamezniki vrednotili različno. Na podlagi svojih izkušenj so ugotavljali, da so bili deležni tako pozitivnih kot negativnih odzivov. V svojih odgovorih so navajali, da so bili deležni hladnega odnosa, hkrati pa poudarili, da ni vse tako slabo kot morda na prvi pogled izgleda. Tekom bivanja v Sloveniji so spoznali ljudi, ki so bili zainteresirani za njihovo situacijo ter so si želeli izvedeti več o njihovem življenju. Večkrat so omenili, da največ ljudi spoznajo v Tovarni Rog ter na Metelkovi, kjer se počutijo najbolj sprejete. Opazili so, da ljudje prehitro posplošujejo in si ustvarijo predstave o beguncih zgolj na podlagi enega posameznika, ki je v medijih negativno predstavljen. Težave so videli tudi v dejstvu, da ljudje ne poznajo resničnih statističnih podatkov o številu oseb z mednarodno zaščito, ki trenutno bivajo v Sloveniji. Eden izmed intervjuvancev je izpostavil, da ga je posebej vznemirila protibegunska kampanja politične stranke SDS, ki je s širjenjem lažnih informacij poskušala pridobiti podporo volivcev.
Na kakšne odzive naletijo pri iskanju nastanitve?
Intervjuvanci so tekom pogovora večkrat izpostavili, da so poklicali visoko število stanodajalcev, saj so bili večino časa deležni negativnih odgovorov. Zavrnitev ljudi je večino časa temeljila na nezainteresiranosti posameznikov za oddajo stanovanja tujcem ali beguncem. Njihove razloge za zavrnitve so temeljile predvsem na slabih predhodnih izkušnjah.
Navajali so, da tujci ne pospravljajo ter najemnine ne plačujejo redno. Med drugim so pokazali nezainteresiranost za oddajo stanovanja moškemu, osebi brez statusa študenta, osebi s sirskim državljanstvom ali celo zaradi vmešavanja države. Nekateri so trdili, da stanovanje
22
iznenada ni več na voljo, dodatnih pojasnil za svojo odločitev pa niso želeli podati. Potencialni najemodajalci so ob predstavitvi klicatelja prekinili telefonsko linijo ali zgolj rekli, da stanovanja beguncem ne oddajajo. Eden izmed najemodajalcev kljub dogovorjenemu ogledu stanovanja ni prišel. Pri pozitivnih odzivih so najemodajalci pokazali interes zaradi dobre predhodne izkušnje. Eden izmed najemodajalcev je razumel njihovo situacijo, saj je tudi sam pred leti kot priseljenec iskal stanovanje in bil deležen odklonilnega odnosa. Drugi je videl prednost v tem, da stroške krije država, saj je tako vedel, da bodo denar za najemnino redno nakazovali.
Po uspešno pridobljenem stanovanju so se intervjuvanci soočali z različnim odnosom najemodajalcev. Večinoma z njimi niso imela težav, pri dveh pa se je pojavil problem nadziranja iz strani lastnika, ki je večkrat nenapovedano preverjal situacijo v stanovanju.
Kako doživljajo odnos ljudi, s katerimi se soočajo tekom iskanja nastanitve?
Pri pridobivanju odgovorov vezanih na doživljanje negativnih odzivov je največjo težavo predstavljal jezik. Trije intervjuvanci so se naučili angleškega jezika s prihodom v Slovenijo in so posledično s težavo opisovali lastne občutke. Odgovori so bili posledično bolj skopi.
Intervjuvanci so v veliki meri odgovarjali, da so se sprijaznili z dejstvom, da sami ne morejo vplivati na mnenje ljudi, prav tako pa sem opazila, da so se sprijaznili z oznako begunca. Eden izmed intervjuvancev je celo dejal, da v očeh drugih ni človek, temveč begunec, drugi je rekel, da življenje begunca živi že od samega rojstva. Med drugim so intervjuvanci izpostavili, da se raje zadržujejo v krogu ljudi, ki jih sprejemajo ter da se iz njim neprijetnih situacij raje umaknejo. Tretji intervjuvanec je ocenil, da situacije niso tako slabe, izjavo pa argumentiral z dejstvom, da je bil do sedaj deležen zgolj verbalnega nasilja ter da ga v Sloveniji še nihče ni pretepel.
Na doživljanje oseb so vplivale tudi pretekle izkušnje, ki so bile po njihovih besedah veliko slabše v primerjavi z izkušnjami, ki so jih pridobili v Sloveniji. Pokazali so veliko mero razumevanja z izpostavitvijo dejstva, da sta si naša in njihova kultura zelo različni, kar posledično vpliva na težje medsebojno prilagajanje. Prav tako so poudarili, da jih vsi ljudje nikdar ne bodo sprejeli, zato negativne komentarje raje ignorirajo in se osredotočajo na ljudi, ki so zainteresirani za njihovo življenje.
23
Izpostavili so tudi nekaj negativnih vplivov na njihovo počutje. Opisovali so, da so se soočali s slabim občutkom, slabo voljo, eden izmed intervjuvancev se je spominjal, kako je v določenem obdobju čutil sovraštvo do ljudi, ki so ga obsojali brez razloga. Zadnji intervjuvanec je izpostavil, da se je tekom iskanja nastanitve počutil norega, doživljal je stres, negativni odzivi pa so ga spravljali ob živce, saj ni razumel s čim si je zaslužil zaničevalen odnos. Drugi intervjuvanec je opisoval odziv delavcev društva Odnos, ki so mu z izjavo, da je v Sloveniji dovolj časa, da se lahko znajde sam, dajali občutek krivde.
Veliko njihovih odgovorov se je nanašalo tudi na motivacijo. Prvi intervjuvanec je tako izpostavil, da ga je negativen odnos še bolj spodbudil k njegovemu cilju ozaveščanja o begunski krizi. Intervjuvanci so v veliki meri odgovarjali, da tekom iskanja stanovanja niso imeli časa za smiljenje samim sebi, saj so nujno potrebovali streho nad glavo. Osredotočali so se na življenje v normalnih razmerah in se trudili čim bolj pripadati skupnosti. Tretji intervjuvanec je izpostavil, da je kljub težavam verjel, da se bo na koncu vse uredilo. Sam sicer ni imel težav z negativnimi odzivi. Odnose s svojimi sosedi in lastnico stanovanja v katerem je prvič bival je ocenjeval kot podobne tistim z njegovo družino.
Odgovor nad katerim sem bila posebej presenečena, je prišel s strani četrtega intervjuvanca.
Izpostavil je, da na podlagi lastnih izkušenj ne more obsojati slovenske družbe, saj je bil sam postavljen v podobno situacijo vendar ni reagiral nič boljše. Opisoval je povišan prihod beguncev iz Afganistana in Iraka v Sirijo, ki so prav tako kot on sedaj iskali stanovanje, vendar jim ga nihče ni želel oddati. Iz navedenega razloga je ocenil, da sam posledično ne more soditi oseb, ki njemu ne želijo nuditi nastanitve.
24
8. SKLEP
Skozi raziskovanje procesa nastanitve sem ugotovila, da so intervjuvane osebe pomoč dobivale pretežno iz strani svojega socialnega kroga, ki so ga pridobile v času pred pridobitvijo mednarodne zaščite. Pomembno vlogo v procesu je imela Tovarna Rog, ki je z delom aktivistov posameznikom nudila pomoč pri soočanju z izzivi. Njihovo delo je zajemalo iskanje stanovanj, nudenje začasne nastanitve, nasvetov in predvsem vzpostavitev prostora, kjer so bile osebe vedno dobrodošle. V Tovarni Rog so intervjuvanci spoznavali nove ljudi, navezovali kontakte in posledično pridobili potrebno podporo tekom iskanja stanovanja. Skozi urejanje nastanitvene situacije je ključno vlogo igrala samoaktivnost posameznikov, ki so bili kljub težavam motivirani za integracijo v novo okolje in dosego zastavljenih ciljev. Delež pomoči prispeva tudi društvo Odnos, ki se sooča z visokim številom iskalcev stanovanja in posameznikom nudi pomoč v skladu s svojimi zmožnostmi. Pridobitev ustreznega stanovanja ima bistveno vlogo tudi iz vidika urejanja drugih področij, saj brez prijavljenega naslova bivanja osebe niso bile deležne finančne pomoči iz strani države, ki so jo v novem, nepoznanem okolju, nujno potrebovale.
Odzivi potencialnih najemodajalcev, ki so brez tehtnih razlogov odklanjali intervjuvance, so pokazali predvsem nezanimanje za vzpostavitev stikov s prispelimi osebami. Stanodajalci so interes za oddajo stanovanja izgubili šele potem, ko so izvedeli od kod osebe prihajajo. Po oceni sogovornikov so za odklonilen odnos tako stanodajalcev kot splošne javnosti, zaslužni predvsem mediji, ki begunce in begunke upodabljajo kot grožnjo.
Kljub številnim izzivom s katerimi so se osebe z mednarodno zaščito pri urejanju nastanitve soočale, je iz njihovih besed mogoče razbrati močno željo po pripadnosti in ureditvi življenja v novem okolju. Sogovorniki so splošno ocenili, da država dobro poskrbi za nastanitveno področje, kljub temu, da so tekom intervjuja navajali številne izzive s katerimi so se v procesu soočali. Sama menim, da trenutna pomoč prispelim osebam ne zadostuje njihovim potrebam ter da je do uspešne integracijo posameznikov v novo okolje, še dolga pot. Država bi morala skozi sodelovanje s stanovanjskim sektorjem, ranljivim skupinam zagotavljati dostop do ustreznih nastanitev ter se osredotočati na lajšanje drugih izzivov s katerimi se posamezniki soočajo s prihodom v tujo državo.
V prihodnje bi si želela svoja spoznanja nadgraditi ter vzpostaviti stik z ženskami, ki so v času
»krize« prispele v Slovenijo in se soočale z iskanjem ustrezne nastanitve. Prav tako me bolj
25
poglobljeno zanima doživljanje oseb, ki ga tokrat nisem uspela podrobno raziskati zaradi jezika, ki je tekom pogovorov predstavljal oteževalno okoliščino. Ocenjujem, da bi bilo potrebno v raziskavo vključiti tudi državljane in državljanke drugih držav, saj so v moji zajeti pretežno posamezniki iz Sirije ter ena oseba iz Iraka. Zanimivo bi bilo tudi videti s kakšnimi težavami se soočajo številčne družine, ki so pri iskanju ustrezne nastanitve odvisne od finančne situacije vseh članov ter potrebujejo večje stanovanje.
9. REFLEKSIJA
Migracije spadajo med teme, o katerih zadnjih nekaj let nisem poglobljeno razmišljala. Tu ali tam sem v medijih, skozi pogovor z bližnjimi in na podlagi komentarjev jasnosti prejemala informacije, ki so si bile med seboj precej podobne. Temeljile so na odklanjanju oseb, ki prihajajo pretežno iz držav Bližnjega vzhoda in bodo v našo miroljubno državo prinesle vojno in nasilje ter z leti prevzele nadzor nad evropskim prostorom.
Pri sebi sem velikokrat opazila jezo in razočaranje, saj nisem razumela razlogov za tovrstno sovraštvo ljudi. Jeza, ki se je na trenutke stopnjevala v zgražanje nad diskriminacijo in zavračanjem posameznikov, se je menjala z občutkom nemoči, saj zaradi pomanjkanja vedenja nisem znala v zadostni meri argumentirati, zakaj sama ne vidim prispelih ljudi kot grožnje. Tako kot večina slovenske populacije tudi jaz nisem poznala razmer v državah, od koder bežijo.
Pravzaprav nisem vedela niti približnega števila oseb, ki so se odločile ostati v Sloveniji.
Identitete posameznikov so se v medijskem diskurzu povsem zabrisale, ostale so jim zgolj oznake begunec, terorist ali celo posiljevalec. Informacije o statističnih podatkih in vzrokih za prihod so bile prej izjema kot pravilo, več ali manj pa smo lahko prebirali le zgodbe o spornih dejanjih, ki prikazujejo ločnico med nami in njimi ter pomenijo, da si med seboj ne moremo biti kompatibilni.
Z odločitvijo pisanja diplomskega dela sem naposled dobila izjemno priložnost spoznavanja petih posameznikov, ki so z menoj delili svoje zgodbe in mi omogočili vpogled v del njihovega življenja. Tekom druženja s prvim sogovornikom sem se odločila raziskovati proces izselitve iz azilnega doma in pridobitve stanovanja. Kljub temu da se mi tema v začetku ni zdela zanimiva, sem skozi druženje in obiskovanje Tovarne Rog ugotovila bistvenost lastnega prostora, ki ga osebe več let bivanja v kampih niso imele. Po letih življenja v nestabilnih razmerah
26
jim je pridobitev nastanitve predstavljala izhodišče za dosego zastavljenih ciljev – življenje v normalnih razmerah.
Z raziskovanjem sem prav tako spoznala pomen Tovarne Rog, ki je kot avtonomni prostor vzpostavila sogovornikom okolje, v katerem so čutili pripadnost in predvsem možnost za sprostitev. Osebe so namreč ob urejanju vsakdana potrebovale tudi pobeg iz trenutnega življenja. Tudi sama sem z osredotočanjem na njihove dosedanje izkušnje pozabila, da posamezniki potrebujejo občutek normalnosti, zabavo ter zavedanje, da dogodki preteklega obdobja njihovega življenja niso edina stvar, s katero se morajo iz dneva v dan ukvarjati.
Pokazali so mi, da tako kot jaz v prostem času živijo vsakdanje življenje, imajo vsakdanje pogovore in se ne osredotočajo zgolj na novice v medijih in mnenje večinske populacije. Stvari, ki jih o sebi berejo in slišijo, ne predstavljajo realne slike o tem, kaj oni v resnici so. Trenutek streznitve se mi je pripetil nekega večera, ko mi je eden izmed sogovornikov dejal, da je bilo dovolj razpravljanja o »begunski krizi« in osredotočanja na jezo, ki sva jo oba čutila ter da sedaj sledi pogovor o najinih zanimanjih in stvareh, ki naju veselijo.
Skozi intervjuje sem pridobila zame pomembne informacije, kljub temu pa menim, da sem največ odnesla od diskutiranja drugih tem. Skozi vmesne komentarje in pogovore sem bila presenečena nad njihovo oceno, da odnos ljudi ni tako slab. Dobila sem občutek, da sem sama veliko bolj zgrožena nad obsojanjem ljudi, ki so si ustvarili mnenje na podlagi posploševanja, ne da bi sami spoznali vsaj enega posameznika. Kaj si slednji zares mislijo in kako stvari na njih vplivajo, ne morem izvedeti, vseeno pa se mi zdi, da so tekom življenja doživeli tako slabe izkušnje, da se jim verbalno nasilje ne zdi vredno takega obsojanja, kot se zdi meni, ki na podlagi barve kože in državljanstva nisem izpostavljena zaničevanju. Ne glede na to, ali ljudje vejo, kaj se meni plete v mislih, avtomatično pripadam skupnosti, saj je v mojem potnem listu navedeno pravo državljanstvo.
Vsakič, ko sem izgubljala motivacijo za pisanje svojega dela, sem se poskušala spomniti občutkov, ki sem jih čutila tekom naših druženj. Presenečena sem bila nad njihovim trudom in pripravljenostjo za odgovarjanje na moje dileme. Še posebej se mi je zdelo zanimivo, koliko informacij imajo o Sloveniji, s kakšnim zagonom se učijo slovenskega jezika in želijo čutiti pripadnost v novem okolju. Integracija je vsekakor dvostranski proces, po mojih dosedanjih izkušnjah pa večinska populacija živi v precejšnji zmoti, če meni, da prispele osebe niso pripravljene na prispevanje lastnega deleža k uspešnem sobivanju. Večkrat pozabimo, da smo
27
tudi mi tisti, ki moramo skozi različne izzive spreminjati sebe ter sprejeti osebe in stvari, ki jih sprva ocenjujemo za drugačne.
Diplomsko delo sem zasnovala na podlagi nudenja ključnih informacij, ki bi jih morala vedeti celotna splošna javnost. Z vsemi pravicami in privilegiji, ki smo jih kot državljani Sloveniji deležni tekom našega življenja, zanemarjamo na naše dolžnosti, ki po mojem mnenju zajemajo tudi zainteresiranost za razumevanje procesov, ki se odvijajo v naši družbi. Če v vsakdanu najdemo dovolj časa za obsojanje in pritoževanje nad trenutno situacijo, bi prav tako morali posvetiti delež lastnih življenj vprašanju, v kakšnih razmerah živijo ljudje, ki le redko vzbudijo našo pozornost.
Ob koncu želim poudariti, da v sebi še vedno čutim jezo ob prebiranju komentarjev na družbenih omrežjih in drugih spletnih straneh, saj sem skozi lastno izkušnjo imela pred seboj ljudi, ki so deležni zavračanja zgolj zaradi tega, kar mi menimo, da predstavljajo.
Vsekakor se zavedam, da sem preko petih pogovorov pridobila le košček ogromnega mozaika ter tudi sama intervjujev ne morem posploševati. Kot sem omenila že v sklepu, si v prihodnje želim spoznati več ljudi z izkušnjo begunstva, spoznati, s kakšnimi izzivi se soočajo v svojem vsakdanu, ter dobiti priložnost spoznanja ženske populacije, s katero se do sedaj še nisem srečala.
Iskanje stanovanja in številni izzivi, ki jih proces s seboj prinaša, se po opravljeni analizi raziskovanja vsekakor ne zaključi ob pridobitvi prve nastanitve, temveč gre za daljši proces, v katerem so osebe vsakič znova izpostavljene različnim odzivom populacije. Na njihovi poti bi po mojem mnenju država morala igrati ključno vlogo, skozi katero bi osebam zagotavljala lažji prehod v novo okolje. Nudenje zgolj finančne podpore ni dovolj.
28
10. VIRI IN LITERATURA
Arendt, H. (2003). Izvori totalitarizma. Ljubljana: Študentska založba Claritas.
Bajt, V. in Kogovšek Šalamon N. (2016) V. Bajt, V. in Kogovšek Šalamon, N., (ur.), Razor wired.
Ljubljana: Mirovni inštitut.
Bajt, V. (2018). Online Hate Speech and the »Refugee Crisi« in Slovenia. V. Kogovšek Šalamon, N., Lukšič Hacin, M. in Žagar, I. The Disaster of European Refugee Policy: Perspectives from the »Balkan Route«. (str. 133-156). Ljubljana: Mirovni inštitut.
Balibar, E. (2007). Mi, državljani Evrope?: meje, država, ljudstvo. Ljubljana: Založba Sophia.
Bauman, Z. (2016). Postmoderna etika. Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Bešter, R. (2003). Politike vključevanja priseljencev v večinsko družbo. V: Migracije – globalizacija – Evropska unija. (str. 83-123). Ljubljana: Mirovni inštitut.
Bešter, R. (2009). Integracijski programi za priseljence v izbranih državah Evropske unije.
Razprave in gradivo : revija za narodnostna vprašanja, 59, 43-65
Bučar-Ručman, A. (2014). Migracije in kriminaliteta: pogled čez meje stereotipov in predsodkov. Ljubljana: Založba ZRC SAZU.
Geddes, A. (2003). The politics of Migration and Immigration in Europe. London: Sage Publications.
Jalučič, V. (2001). Ksenofobija ali samozaščita. V. Petković, B. (ur.). Poročilo za spremljanje nestrpnosti (str.12-43), Ljubljana: Mirovni inštitut.
Jones, R. (2017). Nasilne meje: begunci in pravica do gibanja. Ljubljana: Založba /*cf.
Komel, M. (2013). Orientalizem islamskega fundamentalizma: Asasini, teroristi in druge zahodnjaške prikazni. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, 252, 181- 204
Koser, K. (2017). Mednarodne migracije: Zelo kratek uvod. Ljubljana: Založba Krtina.
Kralj, A. (2008). Nepovabljeni: globalizacija, nacionalizem in migracije. Koper: Založba Annales.
