VERBALNO NASILJE NAD OTROKI IN ODRASLIMI V VRTCU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

KATJA OMAN

VERBALNO NASILJE NAD OTROKI IN ODRASLIMI V VRTCU

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2019

PEDAGOŠKA FAKULTETA PREDŠOLSKA VZGOJA

KATJA OMAN

Mentorica: doc. dr. DARIJA SKUBIC

VERBALNO NASILJE NAD OTROKI IN ODRASLIMI V VRTCU

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2019

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Dariji Skubic za vso strokovno pomoč in nasvete med nastajanjem diplomskega dela.

Prav tako se zahvaljujem družini in prijateljem za podporo in spodbude v času študija ter nastajanja diplomskega dela.

Zahvaljujem se prijateljicama za pomoč pri izvajanju raziskave.

Velika zahvala gre tudi vsem vzgojiteljem in pomočnikom vzgojitelja, ki so sodelovali v raziskavi.

POVZETEK

Nasilje se dogaja povsod po svetu, a o tem še vedno ne govorimo veliko. Verbalno nasilje je ena izmed oblik nasilja. Večina ljudi se ne zaveda, da lahko že ena žaljiva beseda nekomu zaznamuje življenje. Vse, kar se dogaja človeku v obdobju otroštva, lahko zelo vpliva na njeno oz. njegovo prihodnost, zato je pomembno, da otroke vzgajamo v ustreznem vzgojnem slogu, spodbujamo pozitivno in nenasilno komunikacijo ter jih naučimo ustreznega soočanja s problemi. Pri vzgoji otrok ima pomembno vlogo tudi vrtec, v katerem pa se prav tako velikokrat pojavljajo različne oblike verbalnega nasilja med otroki, med vzgojitelji in otroki ter tudi med zaposlenimi. Veliko primerov (ne le verbalnega) nasilja ostane neopaženih in zamolčanih. V diplomskem delu sem raziskovala, kakšna so mnenja vzgojiteljev in pomočnikov vzgojitelja o tem, katera ravnanja so verbalno nasilje, kdo so največkrat povzročitelji in žrtve pri verbalno nasilnih dejanjih med otroki, katere so najpogostejše oblike verbalnega nasilja odraslih nad otroki, med otroki ter med zaposlenimi. Med drugim sem ugotovila, da obstajajo razlike v mnenjih in izkušnjah vzgojiteljev in pomočnikov vzgojitelja o verbalnem nasilju v vrtcu glede tega, ali so zaposleni v zasebnem ali javnem vrtcu ter glede na dolžino njihove delovne dobe.

Ključne besede: verbalno nasilje, vrtec, posledice verbalnega nasilja

ABSTRACT

Violence happens everywhere in the world, but people still don's talk much about it. Verbal violence is one of the types of violence. Most people are not aware that even one offensive word can mark someone's life . Everything that happens to a human during a childhood can effect his or her future. Therefore it is important that we raise children in the proper way and that we encourage a positive and non-violent communication and teach them the proper way to deal with problems. Kindergarten has an important role to educate children. However, verbal violence also appears very often among the children, between the teachers and the children and between the employees in kindergarten. Unfortunately there are many times that verbal violence remains not noticed and not told. In the diploma, we try to find out what are the opinions of the kindergarten teachers about what verbal violence is, who most often cause verbal violence and who are most often the victims among children, what are the most common types of verbal violence between adults and children, between children and between employees. We also discovered that there are different opinions and experiences about the verbal violence in kindergartens between employees in the private or the public kindergarten and between employees with different length of the working experiences.

Key words: verbal violence, kindergarten, the consequences of verbal violence

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ... 1

2 TEORETIČNI DEL ... 3

2. 1 OPREDELITEV NASILJA ... 3

2. 2 VRSTE NASILJA ... 5

2. 3 VERBALNO NASILJE V VRTCU ... 6

2. 3. 1 Nasilje med odraslimi ... 7

2. 3. 2 Nasilje nad otroki ... 9

2. 3. 2. 1 Vrstniško nasilje ... 9

2. 3. 2. 2 Nasilje odraslih nad otroki ... 12

2. 3. 3 Posledice verbalnega nasilja ... 16

3 EMPIRIČNI DEL ... 19

3. 1 OPREDELITEV PROBLEMA ... 19

3. 1. 1 Cilji ... 19

3. 1. 2 Raziskovalna vprašanja ... 19

3. 2 METODA ... 19

3. 2. 1 Vzorec ... 19

3. 2. 2 Instrument oz. pripomoček ... 20

3. 2. 3 Postopek zbiranja podatkov ... 20

3. 2. 4 Postopek obdelave podatkov ... 20

3. 3 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 21

3. 3. 1 Verbalno nasilje ... 21

3. 3. 2 Vrstniško nasilje ... 22

3. 3. 3 Nasilje med zaposlenimi ... 30

3. 3. 4 Nasilje odraslih nad otroki ... 35

4 SKLEP ... 39

5 SEZNAM LITERATURE ... 43

6 PRILOGA ... 45

KAZALO TABEL

Tabela 1: Število anketirancev glede na vrtec ... 19

Tabela 2: Število anketirancev glede na dolžino delovne dobe v vrtcu ... 20

Tabela 3: Verbalno nasilje med otroki glede na vrtec ... 22

Tabela 4: Verbalno nasilje med otroki glede na dolžino delovne dobe v vrtcu ... 23

Tabela 5: Starost žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na vrtec ... 25

Tabela 6: Starost žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na dolžino delovne dobe v vrtcu ... 26

Tabela 7: Spol žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na vrtec ... 28

Tabela 8: Spol žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na dolžino delovne dobe v vrtcu ... 29

Tabela 9: Verbalno nasilje med zaposlenimi glede na vrtec ... 31

Tabela 10: Verbalno nasilje med zaposlenimi glede na dolžino delovne dobe v vrtcu ... 32

Tabela 11: Verbalno nasilje vzgojitelja nad otroki glede na vrtec ... 35

Tabela 12: Verbalno nasilje vzgojitelja nad otroki glede na dolžino delovne dobe v vrtcu .... 36

KAZALO SLIK

Slika 2: Verbalno nasilje med otroki glede na dolžino delovne dobe v vrtcu ... 24

Slika 3: Starost žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na vrtec ... 26

Slika 4: Starost žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na dolžino delovne dobe v vrtcu ... 27

Slika 5: Spol žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na vrtec ... 28

Slika 6: Spol žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na dolžino delovne dobe v vrtcu ... 29

Slika 7: Verbalno nasilje med zaposlenimi glede na vrtec ... 31

Slika 8: Verbalno nasilje med zaposlenimi glede na dolžino delovne dobe v vrtcu ... 32

Slika 9: Verbalno nasilje vzgojitelja nad otroki glede na vrtec ... 35

Slika 10: Verbalno nasilje vzgojitelja nad otroki glede na dolžino delovne dobe v vrtcu ... 36

1

1 UVOD

Konflikti nas spremljajo vse življenje. Ljudje si nismo različni le po videzu, temveč tudi po mnenjih, vrednotah in stališčih, zato konflikti niso neobičajni. Od nas pa je odvisno, na kakšen način bomo konflikt razrešili. To lahko storimo s pogovorom, v katerem obe osebi povesta svoje mnenje, poslušata in spoštujeta mnenje drugega ter poiščeta skupno rešitev, ki ustreza obema. Nekateri pa konflikte rešujejo s prepirom, ki lahko vodi tudi do nasilja. Nasilje je prisotno pri ljudeh vseh starosti, prisotno je v družinah, v šolah in vrtcih …

Verbalno nasilje, ki je ena izmed oblik nasilja, danes predstavlja velik problem v vzgojno- izobraževalnih institucijah. Veliko ljudi ga izvaja, pa se tega niti ne zaveda, saj nekaterih ravnanj ljudje nimajo za verbalno nasilje. Tudi vzgojitelji so lahko izvajalci nasilja. Nekateri ljudje se ne zavedajo, kakšne posledice lahko povzročijo žalitve, kričanje, grožnje in ostale oblike verbalnega nasilja. Lahko pustijo dolgotrajne posledice in travme. Ljudje si najbolje zapomnimo slabe izkušnje, zato nas lahko ena žalitev spremlja tudi vse življenje. Zanimivo pa je, da je to, kar danes velja za nasilje, včasih veljalo za sprejemljivo. Odrasli so otroke vzgajali z nasiljem, ker se jim je zdelo, da to otrokom koristi. Nasilje je bila vzgojna metoda.

Med nastajanjem diplomskega dela me je najbolj zanimalo, katere oblike verbalnega nasilja se najpogosteje pojavljajo v vrtcih ter kdo so največkrat povzročitelji in žrtve. Na svetu obstaja več različnih pedagoških konceptov in v večini je nasilje nekaj nedopustnega. Zanimalo me je, kakšna so mnenja, stališča in izkušnje vzgojiteljev iz javnih in zasebnih vrtcev z verbalnim nasiljem.

2

3

2 TEORETIČNI DEL

2. 1 OPREDELITEV NASILJA

Vsi ljudje imamo pravice, ki jih moramo spoštovati, saj lahko le tako družba deluje. Zavedati se moramo, da nimamo pravic le mi, ampak tudi vsi drugi, zato pravice niso neomejene.

Nasilje je običajno namerno ter ponavljajoče ali enkratno dejanje, ko nekdo zlorabi svojo moč v škodo drugi osebi z namenom, da bi jo nadzorovala, prevladala ter uresničila svoje interese.

Razlog nasilja je velikokrat prevlada moči nad žrtvijo, ker je ta mlajša, manj sposobna, na nižjem družbenem položaju idr. Z nasiljem nekdo nekoga poniža, prestraši, mu škoduje, kar povzročitelju daje občutek moči in pomembnosti, vendar je ta občutek lažen, saj se ga žrtev boji in ga v resnici ne spoštuje (Društvo za nenasilno komunikacijo, b. d.).

Nasilje je, ko oseba z nekom ravna neskladno s tem, kar je sprejemljivo in ustrezno v družbi.

Oseba je lahko žrtev ene ali več različnih vrst nasilja hkrati. Povzročitelji nasilja nad otrokom so običajno osebe, ki jih otrok pozna. Če odrasla oseba otroka ne zavaruje pred nasiljem, čeprav zazna nevarnost, to prav tako velja za zlorabo (Ančić idr., 2017).

S konflikti se v življenju velikokrat srečamo. Nasilje lahko razumemo tudi kot alternativno razreševanje konflikta, ko ostali načini ne delujejo (pogovor, kompromis). Veliko ljudi poskuša konflikte najprej rešiti s pogovorom, vendar ne pridejo do kompromisa, zato se pogovor lahko stopnjuje v verbalno nasilje. Nekatere ljudi pa določene situacije hitro razburijo in včasih že takoj uporabijo nasilno komunikacijo nad sogovorcem (Helgeland in Lund, 2017).

V literaturi se uporablja tudi izraz institucionalno nasilje nad otrokom, kar pomeni nasilje, ki se dogaja v kateri koli instituciji, v kateri izvajajo vzgojno-izobraževalni program (šola, vrtec, dijaški in študentski dom, ustanove za otroke s posebnimi potrebami idr.), in vključuje katerokoli obliko nasilja. Nasilje v vzgojno-izobraževalnih institucijah ločimo na (Ančić idr., 2017):

−

−

4

−

Vedno več se piše o nasilju, kaj je sprejemljivo in kaj ne, zakoni so se v zadnjih desetletjih precej spremenili. M. Pušnik (2012) opozarja na to, da je bilo v resnici nasilje v vzgojno- izobraževalnih institucijah vedno prisotno. Včasih so otroke kaznovali s fizičnimi kaznimi, danes pa take metode niso sprejemljive, vendar se še vedno pojavljajo.

Do leta 1945 je bilo bistvo vzgoje stroga disciplina, otroci so morali brezpogojno ubogati starše, zlasti očeta, ki je bil glavni v družini. Tisti otroci imajo mogoče danes večjo toleranco do nasilja, saj je bilo to takrat normalno in jim je bil tak vzgojni slog privzgojen. Danes veliko teh ljudi pravi, da kakšna klofuta in zmerjanje ne škodujeta otrokom, saj so tudi oni to doživeli in so normalno odrasli. Takrat ni bilo zakonov proti nasilju nad otroki; to se je začelo spreminjati po drugi svetovni vojni. Pojavljati so se začela razna svetovanja za žrtve nasilja, skupine in zatočišča, telefonske linije za pomoč žrtvam ipd. Otroci so najbolj ranljiva skupina ljudi za nasilje, saj so popolnoma odvisni od odraslih na različnih področjih (npr.: socialno, finančno idr.). Več je stvari, pri katerih je posameznik odvisen od drugih, večja je ranljivost za nasilje (npr. otroci s posebnimi potrebami so bolj odvisni od odraslih kot otroci brez posebnih potreb, zato so zelo ranljiva skupina v družbi) (Lešnik Mugnaioni, 2014).

Ljudje torej vedno bolj zavračamo nasilje, nasilne vzgojne metode, vedno več stvari je nedopustnih v šolah, vrtcih in družini, družba je vedno bolj občutljiva na take pojave. Otroke se vedno bolj spoštuje, upošteva in jih imamo za vedno bolj enakovredne odraslim (Muršič, 2012).

D. Lešnik Mugnaioni (2012) pravi, da nasilje zelo težko opredelimo, ker je to odvisno od norm, vrednot, prepričanj, kulture in izkušenj vsakega posameznika, zato bi lahko vsak človek sestavil svojo definicijo nasilja. To, kar za nekoga pomeni nasilje, je za drugega lahko normalno. Na svetu obstaja veliko različnih kultur in v nekaterih različne oblike nasilja še vedno dopuščajo. Ne glede na kulturo ima pa tudi vsak človek svoja prepričanja glede tega, kaj je prav in kaj ne. To je običajno najbolj povezano z vzgojo, ki so je bili deležni ljudje v družinskem okolju.

Nasilja ne smemo zamenjati z agresivnostjo. Nasilje je antisocialno vedenje, agresivnost pa se lahko nanaša na trenutno reakcijo ali pa na značilnost posameznika. Agresivnost lahko

5

pomeni negativno vedenje, ki ni dopustno in povzroča fizično ali psihično škodo; v takem agresivnem vedenju je prisotno nasilje. Pozitivna agresivnost pa zajema konstruktivne oblike agresivnosti in omogoča socializacijo, saj je v širšem pomenu agresivnost vsak aktiven pristop do nekoga (Lepičnik Vodopivec in Hmelak, 2016). Pozitivna agresivnost zajema nekatera dejanja, ki jih velikokrat izvajamo pri učenju, v športu, igri in drugih dejavnostih. K tej agresivnosti spada tudi obrambna agresija, katere cilj je preživetje, zaščita sebe ali drugih (Lešnik Mugnaioni idr., 2009).

Pri otroku so značilni izbruhi trme med drugim in četrtim letom starosti. Na ta način skuša za vsako ceno doseči svoje. Če mu bo vedno uspelo, bo tudi kasneje v življenju vedno želel dobiti vse, kar želi in ne bo dobro sprejel, če nečesa ne bo dobil. Trma je del otrokovega razvoja, odrasli pa moramo pri tem ustrezno ukrepati. Za otroka se vse vrti okoli njega, želi uveljaviti lastno voljo in je še v procesu spoznavanja, da so poleg njega še drugi, ki imajo tudi svoje potrebe in želje. Da ne bo vedno dobil vsega, kar si želi, bo spoznal le, če bomo vztrajni, mu ne uresničimo čisto vsake želje ter smo dosledni pri postavljanju mej in pravil. Pri vsem tem pa nikakor ne smemo dopustiti, da nas otrokova trma spodbudi k fizičnemu ali verbalnemu znašanju nad njim (Hrovat Kuhar, 2017).

2. 2 VRSTE NASILJA

Obstajajo različni kriteriji, po katerih lahko ločimo nasilje na več vrst (Lepičnik Vodopivec in Hmelak, 2016):

− glede na prostor, kjer je nasilje prisotno: šola, vrtec, družina;

− glede na vpletene žrtve in povzročitelje: vrstniško nasilje, nasilje odraslega nad otrokom, nasilje otroka nad odraslim, nasilje med odraslimi ter

− glede na obliko nasilja: zanemarjanje, fizično, psihično, spolno in ekonomsko nasilje (verbalno nasilje je ena od oblik psihičnega nasilja).

D. Lešnik Mugnaioni (2012) ugotavlja, da veliko avtorjev pri opredelitvi nasilja zajema le fizično in spolno nasilje ter grožnje. Ostale oblike nasilja so prišle v ospredje kasneje in različne oblike so si enakovredne, saj imajo lahko podoben ali celo hujši učinek na žrtev.

Fizično in spolno nasilje sta bila (in sta še vedno) bolj v ospredju, ker so posledice običajno zelo vidne vidne (poškodbe), medtem ko posledice drugih oblik nasilja pogosto pri človeku težko opazimo, ali pa jih sploh ne opazimo.

6

J. Lepičnik Vodopivec in M. Hmelak (2016) opisujeta naslednje oblike nasilja:

− zanemarjanje otroka je lahko le enkratno dejanje, lahko pa tudi večkratno ali dolgotrajno. Gre za zanemarjanje otrokovih fizičnih, psihičnih, čustvenih, socialnih in drugih potreb ali za neustrezno zadovoljevanje teh potreb, otroka odrasli ne zaščitijo pred nevarnostmi ipd.;

− fizično nasilje je zloraba fizične moči nad nekom, pri čemer so poškodbe lahko manj ali bolj opazne, prav tako pa je fizično nasilje, če odrasel otroka namerno ne zavaruje pred poškodbo;

− spolno nasilje je, ko odrasla (ali mladoletna) oseba žrtev prisili v kakršnokoli dejanje, ki je povezano s spolnostjo. Če je žrtev otrok, je spolno nasilje tudi, če ga povzročitelj zapelje v neko dejanje, ga načrtno opazuje pri kopanju in preoblačenju, se pred otrokom slači. Namen tega je kontrola in moč nad žrtvijo in/ali zadovoljitev svojih spolnih potreb. Povzročitelj spolnega nasilja nad otrokom je običajno nekdo, ki ga otrok pozna, zna navezati stike z otroki in se z njimi dobro razume, zna dobro manipulirati ipd.;

− pri ekonomskem nasilju nad otrokom gre za dejanja, povezana z denarjem, npr.:

izkoriščanje otrok za pridobitev zaslužka, ugrabitev otrok, odvzemanje denarja ali osebnih stvari s strani vrstnikov, prekomerno delo doma idr.;

− psihično nasilje je verbalno ali neverbalno, cilj pa je prestrašiti žrtev, jo ponižati, žrtev se počuti ničvredno, nezaželeno, dejanje negativno vpliva na žrtvino samopodobo in občutek varnosti.

Ko nekdo nad nekom izvaja nasilje, je to velikokrat kombinacija dveh ali celo več vrst nasilja hkrati; različne oblike nasilja se med seboj povezujejo (Lepičnik Vodopivec in Hmelak, 2016).

2. 3 VERBALNO NASILJE V VRTCU

Vrtec je eno od prvih okolij, v katerem se začenja vzgoja, otroci spoznavajo prijatelje in se igrajo. Da se otroci v vrtcu dobro počutijo, je pomembno, da preprečujemo agresivno vedenje in spodbujamo prijazno komunikacijo brez nasilja do kogarkoli, pri čemer so jim vzgojitelji zgled (Helgeland in Lund, 2017).

7

Zgled vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja zagovarja tudi Kurikulum za vrtce (1999, str. 22).

Vse interakcije, ki jih imata med sabo ter z otroki v skupini, morajo biti take, da spodbujata prijazno sporazumevanje:

− nasmehi, objemi, dotiki;

− vzgojitelj in pomočnik vzgojitelja se v pogovoru z otrokom spustita na višino njegovih oči;

− namesto kritike in povzdigovanja glasu nad otrokom ga preusmerita k ustreznejšemu vedenju;

− odzivata se na otrokova vprašanja in jih poslušata;

− spodbujata otroke, da povejo svoja mnenja, ideje idr.

Veliko različnih načinov komunikacije lahko uvrstimo v verbalno nasilje. Sem spadajo draženje, žaljivi vzdevki, posmehovanje, sramotenje, kričanje, preklinjanje, grožnje, šale, obtoževanje, obsojanje, kritiziranje in ukazovanje (Brendgen et al., 2006, v Skubic, 2018, str.

104).

Oseba, ki je verbalno nasilna, običajno za svoja dejanja krivi žrtev, posledično pa bo tako mislila tudi ona. Kdor je velikokrat izpostavljen kričanju, žaljenju ipd., sčasoma začne temu verjeti in začne čutiti krivdo ter se vedno bolj tudi vede tako in izpolni povzročiteljeva pričakovanja (Jurkovič, 2012).

A. Škvarč (2014) je v raziskavi ugotovila, da je veliko vzgojiteljev mnenja, da nimajo dovolj širokega znanja o nasilju ter da niso dobro izobraženi, kako reševati situacije, v katerih je prisotno nasilje. Več znanja o nasilju imajo svetovalne delavke, ki vzgojitelje lahko usmerijo k ustreznemu pristopu. Nekateri vzgojitelji, ki imajo znanje o nasilju, v praksi ne vedo, kako ravnati, ko pride do nasilja, saj niso imeli še veliko izkušenj s takimi situacijami. Avtorica ugotavlja tudi, da ima družba še vedno visoko toleranco do nekaterih oblik nasilja.

2. 3. 1 Nasilje med odraslimi

Ko je nekdo načrtno žaljiv in sovražen do ene ali več oseb v svojem delovnem okolju, gre za nasilje na delovnem mestu. Uporablja se tudi izraz »mobing«, ki izhaja iz angleščine in pomeni planiti na ali napasti nekoga. Taka dejanja se običajno ponavljajo dlje časa, na žrtvi pa lahko pusti posledice na duševnem ali socialnem področju. Povzročitelj je lahko ena oseba ali

8

več, enako velja tudi za žrtev (Društvo za nenasilno komunikacijo, b. d.). Uporablja se lahko tudi angleški izraz »bossing« za nasilje vodstva institucije nad zaposlenimi. (Pšunder, 2012).

V Sloveniji je delodajalec dolžan zaposlene zaščititi pred kakršnim koli nasiljem na delovnem mestu, posledice hujših oblik nasilja pa so sankcije. Povzročitelj je lahko žrtvin sodelavec ali vodstvo institucije. Posledice mobinga ne čutijo le žrtve in povzročitelji, ampak tudi opazovalci in vsa institucija, torej v vrtcu otroci in lahko tudi njihovi starši. Vsi odrasli so otrokom zgled; ne samo starši, ampak tudi vzgojitelji v vrtcu. Če bo med vzgojiteljem in pomočnikom vzgojitelja tekla nasilna komunikacija, otroci lahko to posnemajo in bodo tudi sami reševali težave z nasiljem (Lešnik Mugnaioni, 2012).

Najpogostejše oblike verbalnega nasilja med vzgojitelji so povzdigovanje glasu, kričanje, skakanje v besedo, zmerjanje, kritiziranje, grožnje, neprimerno govorjenje za žrtvinim hrbtom, posmehovanje, klicanje z neprimernimi imeni ipd. Glede na raziskavo malo več kot polovica žensk nekomu pove, da so žrtve katere od oblik nasilja in le približno tretjina moških. Tisti, ki povedo, običajno povedo samo svojim prijateljem in družini in skoraj nikoli dogodka ne prijavijo, saj so mnenja, da se ne bo nič izboljšalo oziroma nasilna dejanja ne bodo trajala dolgo časa. Tisti, ki na delovnem mestu opazijo nasilje med zaposlenimi, so običajno sodelavci in le redko vodstvo institucije (Lešnik Mugnaioni idr., 2009).

Na nasilje na delovnem mestu ne vplivajo le odnosi med zaposlenimi, temveč tudi odnosi v skupini, klima v igralnici, otroci, osebnost vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja … Stres na delovnem mestu je prav tako lahko razlog za slabe medosebne odnose med zaposlenimi, posledica tega pa so konflikti, ki se včasih razvijejo tudi v nasilje. To seveda odnose in motivacijo za delo še bolj poslabša. Vse to občutijo tudi otroci. Po raziskavi so vrtci ena izmed vzgojno-izobraževalnih institucij, v kateri se najpogosteje pojavlja nasilje med zaposlenimi. Primeri verbalnega nasilja med zaposlenimi so: skakanje v besedo, kričanje, žalitve, kritiziranje dela, verbalno nasilje po telefonskih ali elektronskih sporočilih, grožnje in nejasne pripombe, a se večina vzgojiteljev strinja, da je dobra komunikacija pomembna v pedagoškem poklicu. Za uspešno pedagoško delo v skupini otrok v vrtcu je zelo pomembno, kakšen je odnos med vzgojiteljem in pomočnikom vzgojitelja. Če eden drugemu izpodrivata avtoriteto v skupini (npr. eden postavi neko pravilo za otroke, drugi pa to pravilo ne upošteva), ju otroci ne bodo upoštevali in negativno vzdušje se prenese tudi nanje. Posledično

9

se odnos med vzgojiteljem in pomočnikom vzgojitelja še poslabša, še posebej, če za težave v skupini krivita eden drugega (Pšunder, 2012).

Potrebno je omeniti tudi nasilje med vzgojitelji in starši. Pojavljajo se vse oblike agresivnosti, najpogosteje pa prihaja do psihičnega nasilja, torej tudi verbalnega. Primeri takih dejanj so kričanje, grožnje, poniževanje, žaljenje, obtoževanje, vmešavanje staršev v strokovnost vzgojitelja oziroma vzgojitelja v vzgojo staršev ipd. Starši in vzgojitelji se morajo potruditi za dober odnos, zdravo komunikacijo, pomoč in podporo drug drugemu ter uspešno sodelovanje, saj njihov odnos posredno vpliva tudi na otroka (Lešnik Mugnaioni idr., 2009).

2. 3. 2 Nasilje nad otroki 2. 3. 2. 1 Vrstniško nasilje

Preden za otroka rečemo, da je nasilen, moramo vedeti, da je nasilje tudi del razvojnega procesa in se otrok nenehno spreminja. Za nasilje je značilno neodobravanje ostalih, udarci, jeza ... Pri grobi igri je sicer prisotno agresivno vedenje, vendar je tudi veselje, tek, smeh.

Nasilje je sicer vzgojno pogojeno, vendar pa vseeno ne smemo dopustiti vseh takih dejanj.

Včasih je nasilno vedenje otroka predvsem želja po pozornosti, ki je odrasli velikokrat ne prepoznajo. Na vsako tako vedenje je treba pravilno reagirati, pri čemer je zelo pomembna vloga odraslih. Odrasli imajo dolžnost zaščititi otroke pred nasilnimi dejanji, jim zagotoviti spodbudno okolje za učenje in razvijanje njihovih spodobnosti ter jim omogočiti, da najdejo svojo identiteto in uporabljajo svoja znanja v družbi. Za otroke je zelo pomembna tudi prosta igra, v kateri se lahko popolnoma prepustijo domišljiji in se sprostijo, saj so v njej aktivni, lahko sami odločajo po različnih stvareh in imajo čas zase. Če jim ni omogočeno vse to, bodo kasneje lahko nesamostojni, neodgovorni, težje se bodo prilagodili v družbi, vse potrebe bodo želeli imeti takoj zadovoljene, njihovo vedenje bo moteče, agresivno. Na razvoj agresivnega vedenja v veliki meri vplivajo različni pogoji v otroštvu (Lepičnik Vodopivec in Hmelak, 2016, str. 51–53):

− pozitiven ali negativen čustveni odnos med otrokom in starši;

− strpnost agresivnega vedenja v družini;

− uporaba nasilnih metod pri vzgoji doma ter

− otrokov značaj.

10

Vzgojitelj mora v vrtcu znati prepoznati nasilna dejanja otroke, ki so žrtve oz. povzročitelji nasilja. Najprej mora vedeti, kaj lahko vpliva na razvoj agresivnega vedenja, poznati mora zakonodajo, pravilnike in konvencije o pravicah. V skupini morata vzgojitelj in pomočnik vzgojitelja spoštovati in upoštevati pravice otrok, spodbujati pravilno ravnanje, otroke navajati na samostojnost pri vsakdanjih opravilih, napake otrok pa naj izkoristita za učenje, saj napake niso nujno nekaj negativnega. Skupino naj ne preobremenita s preveč vodenih aktivnosti, v prosto igro naj ne posegata po nepotrebnem in naj ne hitita pri vsakem opravilu, sicer bodo otroci nestrpni, napeti in vse več bo agresivnega vedenja (Lepičnik Vodopivec in Hmelak, 2016, str. 53–54).

Obstaja povezava med agresivnim vedenjem otroka v vrtcu in družinskim okoljem, v katerem živi otrok. Nekateri otroci, ki so nasilni do vrstnikov, so sami žrtve nasilja v družini, pri nekaterih pa je razlog nasilja določen dogodek, ki povzroča veliko stresa med ostalimi člani otrokove družine in posredno negativno vpliva tudi nanj (npr. razveza zakonske zveze staršev, smrt v družini, slab odnos z brati, sestrami ali starši idr.) (Jurkovič, 2012). Seveda pa moramo vedeti, da je agresivno vedenje do drugih le eden od možnih odzivov otroka na take dogodke, saj so si otroci različni. Vzgojitelj v vrtcu mora pri ponavljajočem agresivnem vedenju otroka upoštevati vse možne razloge, pogovori naj se s starši o možnih vzrokih in rešitvah.

Otroci v vrtcu imajo različne vloge pri agresivnem vedenju. Lahko so samo žrtve, samo povzročitelji, žrtve in povzročitelji nasilja hkrati ali opazovalci. Skoraj vsi otroci že vedo, kaj je draženje, posmehovanje. Njihova razlaga je po navadi, da je ustrahovanje takrat, ko poveš ali narediš nekaj zlobnega, ali da je ustrahovanje kot draženje, le bolj zlobno. V angleščini se za ustrahovanje, trpinčenje idr. uporablja izraz »bullying«. Otroci se včasih igrivo šalijo, vendar lahko igra hitro postane posmehovanje, ko iste besede uporabijo v zaničljivem ali jeznem tonu. Velikokrat se zbadanju pridružijo tudi drugi otroci, ki so bili najprej v vlogi opazovalca. Mogoče se na ta način želijo zaščititi, da sami ne bi postali tarča zasmehovanja, ali pa se jim le zdi zabavno. Včasih pa otroci stopijo na stran žrtve in skušajo rešiti težavo (Helgeland in Lund, 2017).

Ustrahovanje ali bullying v vzgojno-izobraževalni instituciji pomeni ponavljajoče in namerno agresivno vedenje nad vrstnikom, ki je šibkejši od povzročitelja. Tudi v vrtcu se otroci pogosto spravljajo na otroke, ki so manjši in šibkejši od njih in se ne zmorejo postaviti zase ter se braniti (Olweus, 1993, v Skubic, 2018, str. 104).

11

Največji strah otrok v vrtcu je, da bi bili izključeni iz igre in ne bi imeli prijateljev. Sicer večina otrok to izkušnjo doživi vsaj enkrat, vendar je razlog tega po navadi le to, da se je njihov prijatelj igral s kom drugim in so se takrat počutili osamljene ali pa so bili ljubosumni.

Velikokrat si otroci tudi rečejo: »Ti nisi več moj prijatelj,« kar jih sicer lahko prizadene, običajno pa so v naslednjem trenutku spet prijatelji. Otroci zamer ne vlečejo v nedogled, kot to velikokrat počnemo odrasli. Hitro se spet pobotajo, pozabijo na slabe stvari ter pretekle dogodke pustijo za sabo. Včasih pa nekatere otroke vrstniki stalno izločujejo iz igre zaradi različnih razlogov (npr. velikokrat jim pokvarijo igro s podiranjem kock, so pogosto agresivni do ostalih idr.). Raziskave so pokazale, da so lastnosti teh otrok nižje jezikovne spretnosti od vrstnikov, pravila iger ostalih otrok so jim težje razumljiva in so na splošno v skupini manj opazni tako s strani otrok kot tudi s strani vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja. V večini vrtcev velja nenapisano pravilo »vsi se morajo igrati z vsemi«. Otroci se običajno s tem pravilom strinjajo in čutijo slabo vest, če je nekdo izključen iz igre, hkrati pa se želijo igrati le s svojim najboljšim prijateljem. Lahko sklepamo, da so to pravilo otrokom vcepili odrasli, da bi preprečili izključevanje otrok. Za velikokrat izključenega otroka je to po eni strani dobro, vendar pa je v taki igri lahko prisotno negativno vzdušje, saj se otroci z njim v resnici nočejo igrati. V taki igri tudi ni nujno, da se bo otrok, ki so ga morali vključiti v igro, dobro počutil, saj bo lahko čutil, da ga drugi ne želijo zraven (Helgeland in Lund, 2017, str. 138-139).

Otroci velikokrat tudi izzivajo drug drugega, pri čemer se nekateri le umaknejo stran ali k odraslemu, nekateri pa se branijo z besedami ali fizično (npr.: otroka odrinejo, udarijo, mu povejo, da mu njegovo dejanje ni všeč). Otrok, ki je nekoga izzival in se je ta potem branil, vidi v taki situaciji le to, kar je bilo nato storjeno njemu in tega ne vidi kot posledico svojih dejanj. Ko bo šel do vzgojitelja, mu bo poročal le o dejanjih drugega otroka. Ne razume še, da tudi njegova dejanja lahko prizadenejo druge otroke in tudi ne poveže svojih dejanj s tem, da se otroci z njim zaradi tega ne želijo igrati. Zelo pogost pojav v vrtcu je, da otrok uporablja oblike fizičnega nasilja nad drugimi v povezavi z verbalnim nasiljem.

Pri otrocih, ki povzročajo nasilje, najprej opazimo agresivno vedenje. Taki otroci po navadi niso agresivni le do ostalih otrok, ampak tudi do vzgojiteljev in staršev. Običajno so njihovi gibi nagli in hitri, spravljajo se po navadi na otroke, ki so manjši in ki se ne zmorejo sami braniti, poleg tega pa se večkrat kot drugi znašajo tudi nad predmeti. Prisotno je tudi pomanjkanje empatije, pri čemer moramo biti previdni, ker je to pri teh otrocih le bolj opazno kot pri drugih, saj je predšolsko obdobje čas, ko se empatija še razvija (Pušnik, 2012).

12

Pri otrocih nasilna dejanja velikokrat niso povezana s tem, kaj jim je druga oseba storila.

Otrok, predvsem v starostni skupini do tretjega leta, po navadi izvaja agresivna dejanja nad drugimi otroci (ali odraslimi) v trenutkih, ko je v stiski (na prvi pogled bi opazovalec rekel, da je otrok to storil brez razloga), in sicer nad katerim koli otrokom, ne glede na njegovo starost in spol. To velja tudi za odrasle. Na primer če se iz nekega razloga razburimo, lahko začutimo željo po tem, da bi nekoga (ali nekaj) udarili, čeprav ta oseba ni razlog naše stiske. Pri otrocih pa je razlika le v tem, da sami najverjetneje ne razumejo svoje stiske in razlogov zanjo, saj še ne zmorejo ugotoviti povezave med različnimi dogodki, ki tudi za odraslega na prvi vtis niso povezani.

2. 3. 2. 2 Nasilje odraslih nad otroki

Z nasiljem kršimo otrokovo pravico do življenja brez nasilja. Otroci velikokrat naredijo kaj narobe in v nobenem primeru ne smemo ravnati nasilno do njih. Za vsako otrokovo napačno dejanje obstaja nenasilen način, kako otroka naučimo, zakaj je nekaj prav ali narobe (Lepičnik Vodopivec in Hmelak, 2016).

Včasih otroštvo ni veljalo za nekaj pomembnega. To je bila le faza, skozi katero gre vsak človek. Otroci so bili včasih deležni hudega kaznovanja in ustrahovanja, v šoli in doma. Na ta način so odrasli želeli doseči disciplino in zahtevali brezpogojno ubogljivost od otrok. Šele kasneje je otroštvo dobilo pomen, postalo je pomembno, ugotovili so, da vse v otroštvu na različne načine vpliva na prihodnost (Škvarč, 2014).

Glede na odnos med odraslim (starši, vzgojitelj, učitelj) in otrokom poznamo tri različne vzgojne sloge (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010):

− demokratični vzgojni slog temelji na enakosti ter pravo mero med svobodo in omejitvami. V takem okolju so dovoljene napake, saj tak vzgojitelj ve, da se tudi iz napak učimo, otrok lahko izraža svoja mnenja in želje. Prisotna je prava mera popustljivosti in strogosti, upošteva pa se tudi otrokove potrebe;

− popustljivi vzgojni slog sicer izhaja iz otrokovih razvojnih zmožnosti, interesov in želja, vendar je pretirano popustljiv in nedosleden pri pravilih. Otrok bo v takem okolju postal sebičen, nesamostojen, brezobziren do čustev in želj drugih, vedno bo takoj zahteval vse, česar si bo zaželel. Zaradi nedoslednosti otrok ne bo vedel, kako ravnati, saj neko pravilo mogoče včasih velja, drugič pa ne;

13

− represivni ali avtoritarni vzgojni slog temelji na strogih prepovedih, pravilih, kaznih, nadzoru in preprečevanju. Odrasla oseba od otroka zahteva brezpogojno ubogljivost, ravna se po prepričanju da ima ona/on vedno prav, otrok pa ne. Otrok je podrejen in manjvreden, ima slabo samopodobo. V taki vzgoji hitro lahko pride do različnih oblik nasilja.

Ne smemo pomešati jeze in kričanja. Jeza je popolnoma naravno čustvo, s katerim ni nič narobe, kričanje pa je način izražanja jeze. Če začutimo, da bomo vzkipeli, se poskušajmo pomiriti (npr.: preštejemo do deset, globoko vdihnemo ...). Še vedno lahko v komunikaciji z otrokom uporabimo jezen in odločen ton glasu, saj to ni nujno tudi kričanje (Hrovat Kuhar, 2017).

Po zakonodaji se kaznuje vsako nasilno dejanje odraslega nad otrokom v vrtcu, vendar je še vedno veliko takih pojavov, ki jih večina ljudi ne obravnava. Verbalno nasilje je ena izmed oblik, do katerih pride največkrat. Zelo običajno pri nasilnih dejanjih je tudi uporaba različnih oblik hkrati (Lešnik Mugnaioni, 2012).

Vzgojiteljeva nasilna vedenja do otrok so lahko dejanja, katerih namen je kaznovati otroke, manipulirati, ali pa je to način discipliniranja. Primer takih dejanj je žaljenje ali posmehovanje. Ustrahovanje otrok s strani odraslih še ni zelo priznan problem. Po nekaterih raziskavah je skoraj polovica vprašanih učiteljev priznalo, da so vsaj enkrat v svoji učiteljski karieri ustrahovali učenca (Twemlow e tal., 2006, v Skubic, 2018, str. 106). Tarča nasilja odraslih nad otroki naj bi bili pogosteje dečki kot deklice (Brendgen e tal., 2006, v Skubic, 2018, str. 114).

Ko odrasli povzdignejo glas nad otrokom ali nanj zakričijo, ob tem pogosto uporabijo tudi neprimerne izraze, s katerimi ga ponižajo. Na ta način kritizirajo njegovo osebnost, medtem ko bi se morali osredotočiti na otrokovo nepravilno dejanje, in sicer z odločnim tonom, ki ni kričanje. Nekateri uporabljajo tudi čustveno izsiljevanje, npr.: »Ne maram te več, ker nisi bil priden,« s čimer v otroku vzbudijo slabo vest in potem pravila upoštevajo, da bi ga odrasel imel rad in ne, ker je tako prav. Problem je tudi, ker so nekateri vzgojitelji v vrtcu preveč osredotočeni na dosego ciljev in ne v proces, otrokovi soudeležbi ne daje velikega pomena. V vsem tem pa lahko pride do nepotrebnega hitenja ter različnih oblik verbalnega (in drugih oblik) nasilja. Otrokom morajo biti ustrezno postavljena pravila in meje. Na začetku jih sicer še ne razumejo in jih upoštevajo zaradi strahu pred kaznijo, kasneje pa jih ponotranjijo in

14

začnejo razumeti, zakaj je nekaj prav oziroma narobe, kar je pomembno za moralni razvoj otroka. Te pridobljene vrednote otroka spremljajo tudi kasneje v življenju (Škvarč, 2014).

Pri moralni vzgoji je bistvo, da otrok pridobi vrednote, prepričanja, naučijo se pravilnega presojanja o tem, kaj je prav in kaj ne. Glede na Piagetovo teorijo moralnega razvoja je predšolski otrok v obdobju heteronomne morale, v kateri so najpomembnejši ljudje pri disciplini odrasli, kasneje pa pride v obdobje avtonomne morale, v kateri zna človek sam priti do ustrezne rešitve. Po Kohlbergovi teoriji je moralni razvoj razdeljen na tri faze (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010):

− predmoralna faza: značilen je egocentrizem, za posameznika je moralno to, kar ne privede do kazni ter tisto, kar je njemu v korist;

− konvencionalna faza: bistvo je podrejanje pravilom v družbi, za posameznika je moralno tisto, kar odobrava ožja socialna skupina ter je v skladu z družbenimi zakoni in normami ter

− postkonvencionalna faza: za posameznika so še vedno moralni družbeni zakoni in norme, velikokrat pa ravna v skladu s svojim osebnim etičnim kodeksom, čeprav ni vedno usklajen z družbenimi pravili; te faze ne dosežejo vsi ljudje.

A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010) omenjata tri koncepte moralne vzgoje:

− kulturno-transmisijski koncept: bistvo je prenašanje družbenih pravil na otroka, pri čemer se otrok ne nauči kritičnega mišljenja;

− permisivni koncept: izhaja iz otroka in njegovih potreb, vedno je v središču pozornosti, je egocentričen, nesamostojen, išče potrditev in naklonjenost pri drugih ljudeh, vrednot ne ponotranjijo, zaradi česar kasneje v življenju ne spoštujejo pravil ter

− procesno-razvojni koncept: je najustreznejši koncept moralne vzgoje, saj spodbuja otrokovo razmišljanje in izražanje z reševanjem moralnih problemov, razvoj in učenje potekata postopoma.

Da otrok pravila in meje ponotranji, morajo biti postavljene dosledno s strani odrasle osebe.

Ko otroku postavimo prepovedi, morajo biti te smiselne, otrok jih mora razumeti in poznati posledice kršenja. Dobro je, da mu povemo alternativo, kaj lahko počne (npr.: »Ne teci po igralnici, tekel boš lahko zunaj na igrišču.«), razložimo pa tudi, zakaj imamo neko pravilo (npr.: »Če boš tekel po igralnici, se lahko kam zaletiš in se poškoduješ«). Ko otrok neko

15

pravilo prekrši, se moramo najprej prepričati, ali je to pravilo poznal, sicer morda ne bo vedel, kaj je storil narobe (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).

Ljudje naj bi bili dolžni ukrepati, če kjerkoli zasledijo katero koli obliko nasilja, tudi vzgojitelji v vrtcu. Veliko nasilnih dejanj pa se spregleda, ostanejo neopaženi in nihče ne ukrepa. Razlogi so lahko naslednji (Jurkovič, 2012):

− premalo znanja o tem, kaj velja za nasilje;

− podcenjevanje posledic nasilja;

− vzgojitelj se ne zaveda dolžnosti o ukrepanju, če pride do nasilja ali če sumi nasilje;

− vzgojitelj se ne želi izpostavljati pred starši in vodstvom vrtca;

− vzgojitelj se ne želi vtikati v delo sodelavca;

− toleranca do uporabe nasilja nad otrokom (npr. kot vzgojno sredstvo);

− vzgojitelj ne ve, kako ukrepati v primeru nasilja ali suma nasilja ter se tudi ne pozanima o tem;

− vzgojitelj želi zaščititi vrtec, v katerem je bilo izvedeno nasilno dejanje nad otrokom (ali med osebami, ki so zaposlene v vrtcu), da ne bi bil na slabem glasu;

− v podobni pretekli izkušnji je vzgojitelj ukrepal, vendar se ni končalo dobro (npr.: ni prišlo do nobenih nadaljnjih ukrepov s strani vodstva vrtca, ni bilo sprememb ali izboljšanja, na koncu je vzgojitelj izpadel slabo ipd.).

Vzgojitelj v vrtcu mora torej vedeti, kaj vse velja za nasilje, zavedati se mora dolžnosti, da mora zaščititi otroke, vedeti mora, kako ukrepati v različnih situacijah, v katerih je prisotno nasilje. Da lahko taka dejanja prepreči, pa mora vedeti tudi, kako prepoznati osebe, ki izvajajo psihično nasilje. Munc (2010) navaja značilnosti teh oseb:

− pogosto komunicirajo verbalno agresivno (npr.: kričanje, pretirano ukazovanje, grožnje, posmehovanje idr.);

− svoja dejanja zanikajo ali jih opravičujejo z raznimi izgovori (npr.: »Danes sem v stresu.« »Bilo je slučajno in nenamerno.«);

− v žrtvi vzbuja občutke krivde, jo podcenjuje ter

− njihovo razpoloženje močno niha, hitro gre lahko iz ene skrajnosti v drugo.

16

A. Škvarč (2014) v raziskavi ugotavlja, da imajo vzgojitelji med vsemi oblikami nasilja najvišjo toleranco do psihičnega, torej tudi do verbalnega. Običajno najprej prijavijo taka nasilna ravnanja nad otrokom, posledice katerih so vidne (fizično in spolno nasilje) ter lahko dejanja dokažejo. Prijava po navadi poteka tako, da se opazovalec najprej pogovori z izvajalcem nasilja oziroma ga opozori na njegova ravnanja, potem se obrnejo na sodelavce, nazadnje pa na vodstvo vrtca. Razlogi za nasilna dejanja vzgojiteljic in vzgojiteljev nad otroki so velikokrat spontani odzivi. V trenutku jeze ne razmišljajo o tem, kako bi morali ravnati in se odzovejo s kričanjem, čeprav imajo lahko veliko znanja o nasilju. Ravnanja nad otroki niso povezana le z znanjem odraslih, temveč tudi z vzgojo, ki so je bili deležni v otroštvu, njihovih prepričanjih, vrednotah, izkušnjah idr.

2. 3. 3 Posledice verbalnega nasilja

Vsakemu se lahko včasih zgodi, da nad otrokom povzdigne glas ali zavpije. Če se to zgodi le občasno, ni še nič narobe, če pa se to stalno dogaja, to le še bolj spodbuja k vpitju. Otroke vzgajamo tudi z zgledom in avtoriteto, vpitje pa vzgojo poruši in otroku pove, da smo izgubili nadzor nad sabo, zato bo lahko tudi otrok tako ravnal v situacijah, ki mu povzročijo frustracije. Posledica veliko kričanja je tudi, da bo potem otrok ubogal iz strahu, ne ker bi mislil, da je tako prav. Pri tem so prisotni občutki nejevolje in sovraštva, zaradi česar bo drugič še bolj izzival odrasle (Hrovat Kuhar, 2017).

Posledice nasilja nad otroki so odvisne od več dejavnikov: starost, značaj, oblika nasilja, dolžina časovnega obdobja izvajanja nasilja, odnos med udeleženimi osebami, odziv udeleženih in drugih oseb, pomoč, ki je bila nudena žrtvi. Otroka z nasiljem naučimo, da na ta način lahko izkoristijo moč nad drugimi, da je to kot vzgojna metoda sprejemljivo, da si ljudje to zaslužijo, če naredijo kaj narobe, nezaupanja do ljudi ter da je to dober način reševanja težav (Jurkovič, 2012).

Zaradi neprimerne vzgoje (v vrtcu ali družini) lahko pri otroku nastanejo travme, ki jih najprej še ne razume in se posledice začnejo poznati kasneje v otroštvu ali celo v odrasli dobi (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).

Medtem ko uspešno rešeni konflikti odnose izboljšujejo, jih nasilje uničuje. Žrtve se počutijo manjvredne, prestrašene, doživljajo tesnobo in strah, umaknejo se vase, lahko imajo celo

17

telesne posledice (npr.: otrok neha jesti, zboli, dobi glavobole, ima težave z odvajanjem vode in blata, ima motnje dihanja ipd.) (Društvo za nenasilno komunikacijo, b. d.).

Posledice verbalnega nasilja se lahko poznajo tudi pri vedenju in na socialnem področju:

sesanje prsta (če je otrok star več, kot pa je običajno za to dejanje), agresivno vedenje do ljudi in predmetov, grizenje delov telesa (nohti, ustnica …), neupoštevanje pravil, strah pred drugimi ljudmi, izogibanje ljudi, osamljenost, poškodovanje samega sebe (npr.: praskanje, grizenje), težave pri vzpostavljanju stika z ljudmi, previsoka ali prenizka zrelost glede na starost otroka, pretirano iskanje pozornosti ter negativen vpliv na nadaljnji razvoj (Ančić idr., 2017).

Posledice nasilnih dejanj lahko na otroku ne pustijo hujših posledic, lahko pa se posledice poznajo še več let. Velika možnost je, da bo otrok v kasnejših letih tudi sam nasilen do partnerja in svojih otrok, če je bil v otroštvu izpostavljen nasilni vzgoji (verbalnemu nasilju ali kateri koli drugi obliki). Pri otrocih, ki so nasilni do svojih vrstnikov, je lahko razlog tega tudi doživljanje nasilja v družini. Vzgojitelj mora ugotoviti vzrok nasilnih dejanj otrok. Če je otrok v vrtcu velikokrat nasilen do ostalih, naj vzgojitelj o tem obvesti starše, saj lahko skupaj lažje pridejo do razloga za otrokova dejanja. Prav tako mora vzgojitelj otroke opazovati, saj je to dober način, da spozna otroka, njegova dejanja, odzive … (Lešnik Mugnaioni, 2014).

Nekateri ljudje, ki so bili v otroštvu ali odrasli dobi žrtve nasilja, pa imajo lahko zaradi te izkušnje še nižjo toleranco do nasilja, kot ljudje, ki v življenju niso bili deležni nasilja. Že ena kritika bi se jim lahko zdela preveč vsiljiva. Ljudje potrebujemo meje, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Otroci teh mej še nimajo, zato jim moramo odrasli pomagati. Postaviti jim je treba razumna pravila, meje, dan mora imeti ritem. Otrok, ki tega nima, bo lahko na primer že nevsiljiv nasvet, zakaj naj nečesa raje ne počne, razumel kot grajo. Pomembno je, da vzgojitelj v vrtcu otroka opazuje ter komunicira s starši otrok, saj bo na ta način lažje ugotovil razloge otrokove stiske in njegovih agresivnih dejanj. Vzgojitelj mora staršem dogajanje v vrtcu in vse okoliščine povedati, tako kot se je v resnici zgodilo.

Otroka, ki je pogosto nasilen do drugih otrok v vrtcu (različne oblike verbalnega in/ali drugih oblik nasilja), običajno drugi ne sprejmejo v igro, ga zavračajo, posledično pa to zanj predstavlja še več frustracij in je lahko njegovo vedenje vedno večkrat agresivno. Majhen otrok še ne zmore ugotoviti, da ga vrstniki zaradi tega zavračajo. Ko mu drugi otrok npr. vrne

18

udarec, v mislih vidi kot žrtev le sebe. Težko mu je tudi dopovedati, da je on prvi udaril drugega otroka, saj ne razume te povezave.

Posledice nasilja v vrtcu (in šoli) so nižji dosežki v šoli, pomanjkanje motivacije za sodelovanje pri dejavnostih in slabše duševno zdravje. Odnos med vzgojiteljem in otrokom zelo vpliva na socialno, vedenjsko in čustveno področje otroka (Brendgen e tal., 2006, v Skubic, 2018, str. 106). Vzgojiteljevo agresivno vedenje otrokom tudi sporoča, da je to sprejemljiv način socialne interakcije (Bandura, 1986, v Skubic, 2018, str.). Posledice nasilja se lahko kažejo različno tudi glede na spol otroka. Pri dečkih se običajno kaže v jezi, agresivnem vedenju in verbalnem nasilju (Lee bet al., 2007, v Skubic, 2018, str. 113), pri deklicah pa se bolj kaže z depresijo, umaknejo se od družbe in kažejo različne fizične simptome, npr. glavobol ali bolečine v trebuhu (Dehon e tal., 2010, v Skubic, 2018, str. 113).

Vzgojitelj ima veliko vlogo v otrokovem življenju, zato ga nasilje vzgojitelja zelo zaznamuje (Skubic, 2018, str. 115).

S. Jurkovič (2012) pravi, da posledice psihičnega nasilja, kamor spada tudi verbalno nasilje, lažje preboli odrasla oseba, ker lažje razume, kaj se ji je zgodilo kot otrok. Žrtvi bo najbolje, če si dobro uredi življenje (ljubeča družina, partner …), kar pa žrtvam ni lahko doseči, saj je pogosta posledica travmatične izkušnje (v odrasli dobi ali v otroštvu) težava z vzpostavljanjem in ohranjanjem stikov in odnosov.

Nihče si ne izbira, s kom bo delal. Dobro timsko delo ter poslušanje in spoštovanje mnenj drugega je za vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja je ključno za uspešno izvajanje pedagoškega dela. Taka vedenja bosta posredovala tudi otrokom, saj sta jim zgled (Pšunder, 2012).

19

3 EMPIRIČNI DEL

3. 1 OPREDELITEV PROBLEMA 3. 1. 1 Cilji

Cilji diplomskega dela so ugotoviti, katere oblike vedenja vzgojitelji in pomočniki vzgojitelja iz javnih in zasebnih vrtcev prepoznajo kot verbalno nasilje, katere oblike verbalnega nasilja se najpogosteje pojavljajo v vrtcih ter razlike v mnenjih o verbalnem nasilju med vzgojitelji in pomočniki vzgojitelja glede na vrsto vrtca in dolžino delovne dobe.

3. 1. 2 Raziskovalna vprašanja

RV 1: Katera dejanja po mnenju vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev spadajo k verbalnemu nasilju?

RV 2: Katere so najpogostejše oblike verbalnega nasilja v vrtcu med otroci, med zaposlenimi ter nasilja odraslih nad otroki?

RV 3: Kdo je največkrat povzročitelj in žrtev verbalnega nasilja med otroki v vrtcu glede na otrokov spol in starost?

RV 4: Ali se mnenja in izkušnje vzgojiteljev in pomočnikov vzgojitelja o verbalnem nasilju v vrtcu razlikujejo glede na to, ali so zaposleni v zasebnem ali javnem vrtcu?

RV 5: Ali se mnenja in izkušnje vzgojiteljev in pomočnikov vzgojitelja o verbalnem nasilju v vrtcu razlikujejo glede na dolžino njihove delovne dobe v vrtcu?

3. 2 METODA 3. 2. 1 Vzorec

V raziskavi je sodelovalo 32 vzgojiteljev in pomočnikov vzgojitelja.

Tabela 1: Število anketirancev glede na vrtec

Vrtec f f (%) Javni 23 71,9 Zasebni 9 28,1 Skupaj 32 100

20

Tabela 2: Število anketirancev glede na dolžino delovne dobe v vrtcu

Dolžina delovne dobe v vrtcu f f (%)

Do 5 let 14 43,7

5–10 let 7 21,9

10–15 let 5 15,6

Več kot 15 let 6 18,8

Skupaj 32 100

3. 2. 2 Instrument oz. pripomoček

Za pripomoček sem uporabila anketni vprašalnik, ki sem ga sestavila na podlagi zastavljenih raziskovalnih vprašanj. Vprašanja o verbalnem nasilju v vrtcu sem razdelila na štiri sklope:

− oblike verbalnega nasilja,

− verbalno nasilje med otroki,

− verbalno nasilje med zaposlenimi ter

− verbalno nasilje vzgojiteljev nad otroki.

Vprašanja se nanašajo na mnenje in izkušnje anketirancev. Pri vprašanjih zaprtega tipa so morali anketiranci obkrožiti odgovor, nekaj pa je vprašanj odprtega tipa, pri katerih so anketiranci morali našteti oblike nasilja oz. napisati primere verbalnega nasilja.

3. 2. 3 Postopek zbiranja podatkov

Za izvedbo anketnega vprašalnika sem prosila za dovoljenje ravnateljev oz. ravnateljic vrtca, ki sem jih seznanila s temo diplomskega dela ter se dogovorila, kdaj bom prevzela izpolnjene vprašalnike. Anketa je anonimna; edina podatka sta dolžina delovne dobe v vrtcu ter zaposlitev v javnem ali zasebnem vrtcu. Sodelujočim osebam sem v anketi zagotovila, da bom odgovore uporabila izključno za namene diplomskega dela.

3. 2. 4 Postopek obdelave podatkov

Spremenljivki v vzorcu (dolžina delovne dobe v vrtcu, vrsta vrtca) sem prikazala s v strukturnih in frekvenčnih tabelah. Odgovore petih vprašanj zaprtega tipa sem prikazala v strukturnih ali strukturnih in frekvenčnih tabelah ter oblikovala stolpične prikaze odgovorov.

Vprašanja odprtega tipa sem predstavila opisno; vključila sem tudi statistične in frekvenčne podatke. Za poimenovanje anketirancev sem v poglavju Rezultati in interpretacija uporabila le

21

splošno moško obliko (vzgojitelj, pomočnik vzgojitelja, anketiranec) ali izraz oseba. Vsi izrazi se nanašajo na oba spola.

3. 3 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

Rezultati so prikazani glede na vsebinske sklope v anketnem vprašalniku. Najprej me je zanimalo, kako anketiranci opredeljujejo verbalno nasilje.

3. 3. 1 Verbalno nasilje Sklop zajema eno vprašanje:

Kaj vse po vašem mnenju spada pod verbalno nasilje?

Anketiranci so našteli več vedenj, ki po njihovem mnenju veljajo za verbalno nasilje. Pojavlja se 17 različnih dejanj. S statistično obdelavo odgovorov sem ugotovila, katera dejanja je omenilo največ anketirancev:

− žaljenje z vzdevki in neprimernimi besedami (25 od 32 oseb, to je 78,1 % oseb),

− kričanje (18 od 32 oseb, to je 56,3 %),

− posmehovanje (13 od 32 oseb oz. 40,6 %),

− poniževanje (10 od 32 oseb oz. 31,3 %),

− povzdigovanje glasu (9 od 32 oseb oz. 28,1 %),

− grožnje (9 od 32 oseb oz. 28,1 %),

− zaničevanje (6 od 32 oseb oz. 18,8 %),

− izsiljevanje (5 od 32 oseb oz. 15,6 %),

− ustrahovanje (4 od 32 oseb oz. 12,5 %),

− upravljanje (3 od 32 oseb oz. 9,4 %),

− kritiziranje (3 od 32 oseb oz. 9,4 %),

− podcenjevanje (3 od 32 oseb oz. 9,4 %),

− cinizem (2 od 32 oseb oz. 6,3 %),

− obtoževanje (1 od 32 oseb oz. 3,1 %),

− negativno mnenje (1 od 32 oseb oz. 3,1 %),

− predsodki (1 od 32 oseb oz. 3,1 %) ter

− ščuvanje (1 od 32 oseb oz. 3,1 %).

22

Glede na pogostost posameznih odgovorov pri osebah iz javnega in zasebnega vrtca ter osebah z delovno dobo do pet let, od 5 do 10 let, od 10 do 15 let ter več kot 15 let lahko rečem, da v danem vzorcu ni povezave med dolžino delovne dobe ali vrsto vrtca in mnenjem, katera dejanja sodijo k verbalnemu nasilju. V odgovorih so se največkrat pojavila dejanja, ki so najbolj očitna (npr.: kričanje, ki je glasno in ga zato hitro opazimo), najmanjkrat pa dejanja, ki so manj opazna ali neopazna.

Verbalno nasilnih dejanj je zelo veliko. Poleg zgoraj naštetih odgovorov k verbalnemu nasilju štejemo še posmehovanje, žaljenje z vzdevki, podcenjevanje, kričanje, zaničevanje, ščuvanje in grožnje, dodaja pa še tikanje brez dovoljenja, omalovaževanje in zafrkavanje (Mugnaioni Lešnik, 2005, v Škvarč, 2014, str. 13).

Težko je opredeliti, kaj vse je verbalno nasilje, saj ima vsak človek drugačne poglede na svet ter drugačne vrednote in mnenja.

Nato me je zanimalo vrstniško nasilje v vrtcu.

3. 3. 2 Vrstniško nasilje Sklop zajema pet vprašanj:

Ali ste na svojem delovnem mestu kdaj opazili verbalno nasilje med otroki?

V tabeli 3 in na sliki 1 lahko vidimo, da so vse anketirane osebe iz zasebnega vrtca vsaj enkrat na svojem delovnem mestu zasledile verbalno nasilje med otroki. Pri 23 vzgojiteljih in pomočnikih vzgojitelja iz javnega vrtca je bila ena, ki se z vrstniškim nasiljem (še) ni srečala.

Ker je v obeh vrtcih najpogostejši odgovor da, lahko sklepamo, da ni povezave med opažanjem verbalnega nasilja med otroki in vrsto vrtca.

Tabela 3: Verbalno nasilje med otroki glede na vrtec

Vrtec Skupaj

Javni Zasebni f f (%)

Da 22 9 31 96,9

Ne 1 0 1 3,1

Skupaj 23 9 32 100

23

Slika 1: Verbalno nasilje med otroki glede na vrtec

Oseba, ki verbalnega nasilja ni opazila, je zaposlena v vrtcu največ pet let, torej še nima veliko izkušenj, kar lahko razberemo iz tabele 4 in slike 2. Vendar pa dolžina delovne dobe ni velik dejavnik pri opažanju verbalnega nasilja med otroki, saj lahko že v zelo kratkem času v vrtcu pride do teh pojavov. Pomembno je tudi osebno mnenje, kaj se nekomu zdi nasilno.

Glede na statistične podatke ne morem govoriti o povezavi med opažanjem verbalnega nasilja med otroki in dolžino delovne dobe, saj je v vseh štirih skupinah najpogostejši odgovor, da so verbalno nasilje med otroki že opazili.

Nasilje med otroki se dogaja zelo pogosto. Vzgojitelji morajo v vrtcu tako okolje, v katerem se otroci počutijo varne in sprejete. Potrebna je ničelna toleranca do vseh oblik nasilja, razumljivo in dosledno postavljena pravila in meje, pravilni ukrepi v primerih nasilja ter spodbujanje pozitivne komunikacije. V vzgojno-izobraževalnih ustanovah, v katerih imajo manj dosledna pravila ter višjo toleranco do nasilja, se agresivna dejanja pojavljajo pogosteje (Muršič, 2012).

Tabela 4: Verbalno nasilje med otroki glede na dolžino delovne dobe v vrtcu

Dolžina delovne dobe v vrtcu (leta) Do 5 5–10 10–15 Več kot 15

Da 13 7 5 6

Ne 1 0 0 0

Skupaj 14 7 5 6

0 2 4 6 8 10 12 14 16 18 20 22 24

Javni Zasebni

Vrtec

Da Ne

24

Slika 2: Verbalno nasilje med otroki glede na dolžino delovne dobe v vrtcu

Napišite obliko verbalnega nasilja, ki se med otroki v vrtcu po vašem mnenju pojavlja najpogosteje.

Anketiranci so navedli do tri najpogostejše oblike verbalnega nasilja med otroki. Pojavilo se je 9 različnih ravnanj. S statistično obdelavo odgovorov sem ugotovila, kateri odgovori se pojavijo najpogosteje:

− žaljenje z neprimernimi besedami in vzdevki (20 od 31 oseb oz. 64,5 % oseb),

− kričanje (6 od 31 oseb oz. 19,4 %),

− posmehovanje (4 od 31 oseb oz. 12,9 %),

− izsiljevanje (3 od 31 oseb oz. 9,7 %),

− zaničevanje (2 od 31 oseb oz. 6,5 %),

− ustrahovanje (2 od 31 oseb oz. 6,5 %),

− grožnje (1 od 31 oseb oz. 3,2 %),

− povzdigovanje glasu (1 od 31 oseb oz. 3,2 %) ter

− izločanje iz igre (1 od 31 oseb oz. 3,2 %).

Razlike v odgovorih pri osebah iz javnega in zasebnega vrtca ali pri osebah z delovno dobo do pet let, od 5 do 10 let, od 10 do 15 let ter več kot 15 let se niso pojavile. Pri vseh skupinah anketirancev je bilo žaljenje najpogostejši odgovor, odgovor kričanje se prav tako pojavlja v vseh skupinah, ostali odgovori pa se pojavljajo malokrat (največ pri dveh osebah iz vsake skupine).

0 2 4 6 8 10 12 14

Do 5 5–10 10–15 Več kot 15

Dolžina delovne dobe v vrtcu (leta)

Da Ne

25

A. Helgeland in I. Lund (2017) sta ugotovili, da je najpogostejša oblika verbalnega nasilja med otroki v vrtcu izločanje iz igre, sledijo ji žaljenje in posmehovanje. Vse tri oblike so se pojavile tudi v moji raziskavi, a žaljenje in posmehovanje pogosteje od izločanja iz igre.

Kdo so največkrat povzročitelji in žrtve verbalnega nasilja med otroki glede na starost otrok?

Iz tabele 5 in s slike 3 lahko razberemo, da je glede na opažanja anketiranih oseb največkrat povzročitelj starejši od žrtve, saj je ta odgovor izbralo skoraj polovica vseh oseb (48,4 %). V javnem vrtcu je približno enako pogost odgovor, da je povzročitelj starejši od žrtve (9 od 22 oseb oz. 40,9%) ali isto star (8 od 22 oseb oz. 36,4 %), medtem ko v zasebnem prevladuje odgovor, da je povzročitelj starejši (6 od 9 oseb oz. 66,7 %). Šest od 31 vzgojiteljev in pomočnikov vzgojitelja (19,4 %), pet iz javnega in eden iz zasebnega vrtca, je obkrožilo dve od naštetih možnosti, iz česar lahko sklepamo, da sta po njihovem mnenju oba odgovora zdita enako pogosta. Vsi izmed teh so obkrožili možnosti, da je povzročitelj starejši od žrtve in isto star kot žrtev. Ena anketirana oseba iz zasebnega vrtca ni obkrožila nobene možnosti, zraven pa dopisala, da ne vidi povezave med nasiljem in starostjo otrok. Kot razlog nasilja navaja stisko povzročitelja, ki ne pozna drugega načina za reševanje težav, za žrtev pa si izbere osebo, ki je energetsko in čustveno šibkejša od njega, ne glede na starost in spol. Nikomur se ne zdi najpogostejša možnost, da je povzročitelj mlajši od žrtve torej lahko sklepamo, da do take situacije ne pride velikokrat.

Da je večina žrtev nasilja ne glede na starost in spol telesno in psihično šibkejša, omenja tudi M. Pušnik (2012). Žrtve so običajno tudi bolj negotove, tesnobne, občutljive ter večkrat iščejo pozornost odraslih.

Tabela 5: Starost žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na vrtec

Vrtec Skupaj

Javni Zasebni f f (%) Povzročitelj je starejši od žrtve 9 6 15 48,4 Povzročitelj je mlajši od žrtve 0 0 0 0 Povzročitelj je isto star kot žrtev 8 1 9 29

Več od naštetega 5 1 6 19,4

Nič od naštetega 0 1 1 3,2

Skupaj 22 9 31 100

26

Slika 3: Starost žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na vrtec

V tabeli 6 in na sliki 4 vidimo, da je pri vzgojiteljih in pomočnikih vzgojiteljev, ki so v vrtcu zaposleni do pet let, najpogostejši odgovor, da je povzročitelj starejši od žrtve (pri 8 od 13 osebah oz. 61,5 %), dvakrat manj (4 od 13 oz. 30,8%) jih je obkrožilo, da je povzročitelj isto star kot žrtev in ena je obkrožila obe možnosti. Pri anketirancih, ki so v vrtcu zaposleni od 6 do 10 let, so se štiri opredelili z enim odgovorom, in sicer tri (42,9 %), da je povzročitelj starejši od žrtve, in le ena, da sta iste starosti. Dve osebi sta obkrožili dva odgovora (28,6 %) ter ena nobenega. Od vzgojiteljev in pomočnikov vzgojitelja z delovno dobo od 11 do 15 let je le eden obkrožil dve možnosti, pri ostalih štirih pa se enako pogosto pojavita odgovora, da je povzročitelj starejši (2 od 5 oseb oz. 40 %) ali isto star kot žrtev (2 od 5 oseb oz. 40 %).

Podobni odgovori so pri osebah, ki so v vrtcu že več kot 15 let, le da sta dve osebi obkrožili dve možnosti (33,3 %), dve osebi, da je povzročitelj starejši od žrtve (33,3 %) in dve, da je povzročitelj isto star kot žrtev (33,3 %).

Tabela 6: Starost žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na dolžino delovne dobe v vrtcu

Dolžina delovne dobe v vrtcu (leta)

Do 5 5–10 10–15 Več kot 15 Povzročitelj je starejši od žrtve 8 3 2 2 Povzročitelj je mlajši od žrtve 0 0 0 0 Povzročitelj je isto star kot žrtev 4 1 2 2

Več od naštetega 1 2 1 2

Nič od naštetega 0 1 0 0

Skupaj 13 7 5 6

0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

Javni Zasebni

Vrtec

Povzročitelj je starejši od žrtve Povzročitelj je mlajši od žrtve Povzročitelj je isto star kot žrtev Več od naštetega

Nič od naštetega

27

Slika 4: Starost žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na dolžino delovne dobe v vrtcu

Kdo so največkrat povzročitelji in žrtve verbalnega nasilja med otroki glede na spol otrok?

Iz tabele 7 in slike 5 lahko razberemo, da je 35,5 % anketirancev odgovorilo, da sta povzročitelj in žrtev verbalnega nasilja v vrtcu dečka, isto število oseb pa je obkrožilo več možnih odgovorov. Pri slednjih so nekateri obkrožili vse, torej so se jim vse možnosti zdele enako pogoste. Nekateri so obkrožili dve možnosti, in sicer, da sta povzročitelj in žrtev istega spola in se po njihovih izkušnjah pojavlja enako pogosto pri deklicah in dečkih, ali pa obe možnosti, pri katerih je povzročitelj deček in se po njihovih izkušnjah pojavlja enako pogosto ne glede na spol žrtve. V zasebnem vrtcu je več možnosti obkrožila le ena od osmih oseb (12,5 %), medtem ko je iz javnega to storilo deset od 23 oseb (43,5 %). Torej v zasebnem vrtcu se najpogosteje pojavlja verbalno nasilje dečka nad dečkom, v javnem pa je to drugi najpogostejši odgovor, glede na to, da je večina vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev obkrožilo več kot en odgovor. Štiri osebe iz javnega vrtca oz. 17,4 % so obkrožile odgovor, da sta žrtev in povzročitelj deklici, česar ni izbral nihče iz zasebnega vrtca. Da je povzročitelj deček in žrtev deklica, je iz vsakega vrtca izbrala ena oseba. Tri od vseh 31 oseb (9,7 %) niso obkrožile nobene možnosti: iz zasebnega vrtca je to storila ena oseba in zraven dopisala, da ne vidi povezave med nasiljem in spolom žrtve ter dve iz javnega vrtca. Med njima je ena oseba dopisala, da pri spolu povzročitelja in žrtve ni splošnega pravila. Nihče od anketirancev ni obkrožil možnosti, da je povzročitelj deklica in žrtev deček; glede na te statistične podatke lahko sklepamo, da do te situacije pride manjkrat kot do ostalih.

0 1 2 3 4 5 6 7 8 9

Do 5 5–10 10–15 Več kot 15

Dolžina delovne dobe v vrtcu (leta)

Povzročitelj je starejši od žrtve Povzročitelj je mlajši od žrtve Povzročitelj je isto star kot žrtev Več od naštetega

Nič od naštetega

28

Večina raziskav na temo vrstniškega nasilja je sicer pokazala, da so v nasilna dejanja največkrat vpleteni dečki kot žrtve in povzročitelji, ampak med njimi prevladuje fizično nasilje, medtem ko je verbalnega (psihičnega) nasilja več med deklicami (Pušnik, 2012).

Podatki v moji raziskavi pa so pokazali, da so v verbalno nasilnih dejanjih največkrat dečki v vlogi žrtve in povzročitelja.

Tabela 7: Spol žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na vrtec

Vrtec Skupaj

Javni Zasebni f f (%) Povzročitelj deček, žrtev deček 7 4 11 35,5 Povzročitelj deček, žrtev deklica 1 1 2 6,5 Povzročitelj deklica, žrtev deklica 4 0 4 12,9 Povzročitelj deklica, žrtev deček 0 0 0 0

Več od naštetega 10 1 11 35,5

Nič od naštetega 1 2 3 9,7

Skupaj 23 8 31 100

Slika 5: Spol žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na vrtec

V tabeli 8 in na sliki 6 so prikazani odgovori o spolu žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja med otroki glede na dolžino delovne dobe anketirancev. Da sta povzročitelj in žrtev verbalnega nasilja dečka, je najpogostejši odgovor pri vzgojiteljih in pomočnikih vzgojitelja z delovno dobo do pet let, in sicer sedem od 13 (53,8 %), medtem ko je ta odgovor izbrala le ena izmed sedmih oseb z delovno dobo od 6 do 10 let, ena izmed petih oseb z delovno dobo od 10 do 15 let ter dve od šestih (33,3 %) z delovno dobo več kot 15 let. Odgovor povzročitelj

0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11

Javni Zasebni

Vrtec

Povzročitelj deček, žrtev deček Povzročitelj deček, žrtev deklica Povzročitelj deklica, žrtev deklica Povzročitelj deklica, žrtev deček Več od naštetega

Nič od naštetega