UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Martin Krašovec
Analiza spremembe Zakona o delovnih razmerjih Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Martin Krašovec
Mentorica: doc. dr. Meta Novak
Analiza spremembe Zakona o delovnih razmerjih Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Diplomsko delo posvečam pokojni mami dr. Sabini Jelenc - Krašovec, profesorici in raziskovalki na področju andragogike v Sloveniji, ki je bila nadvse ljubeča mati, ki me je vselej usmerjala v izobraževanje in me spoznala z ljubeznijo do znanja.
Zahvaljujem se tudi očetu za finančno in mentalno podporo v obdobju preizkušenj.
Pohvala tudi mentorici dr. Meti Novak za odzivnost, dobre nasvete in nadvse spodbuden ter pozitiven pristop k pisanju diplomske naloge.
Analiza spremembe Zakona o delovnih razmerjih
Epidemija korona virusa je države sveta potisnila v negotove okoliščine, ki so od oblasti zahtevale hitre spremembe in prilagoditve za ohranitev delovanja družbe. Ena od novosti v tem kriznem času v Sloveniji je bila sprememba zakona, ki ureja delovna razmerja. V tem diplomskem delu so predstavljene spremembe zakona o delovnih razmerjih, mnenja vpletenih javnopolitičnih igralcev, ter vpliv vpeljanih sprememb na reševanje problema brezposelnosti mladih ter na problematiko diskriminacije starejših delavcev. V delu se dotaknem literature o javnih politikah, analizi javnih politik ter javnopolitičnih omrežjih. V zaključku podam osebno razmišljanje in priporočila v zvezi s tovrstnimi problemi, kot so brezposelnost mladih in staranje prebivalstva ter prihodnost pokojninskega sistema. Pri izdelavi diplomske naloge sem uporabil deskriptivno metodo s študijem pridobljene literature in virov ter metodo intervjuja. Ugotovil sem, da se je smiselno zgledovati po smernicah Evropske unije in po mnenju preteklih raziskav o problematiki starajočega se prebivalstva ter da se moramo problema brezposelnosti mladih lotiti na drug način.
Ključne besede: zakon o delovnih razmerjih, brezposelnost mladih, starejši delavci, javne politike, javnopolitična omrežja.
Analysis of the amendment to the Employment Relations Act
The coronavirus epidemic has pushed the countries of the world into precarious circumstances that have required the authorities to make rapid changes and adjustments to keep society afloat.
One of the novelties in this time of crisis in Slovenia was the amendment of the law governing employment relations. This diploma thesis presents the amendments to the Employment Relations Act, the opinions of the public policy actors involved, and the impact of the introduced changes on solving the problem of youth unemployment and on the issue of discrimination against older workers. In this work, I touch on the literature on public policies, analysis of public policies and public policy networks. In conclusion, I give personal thoughts and recommendations regarding such problems as unemployment of young and older workers and the future of the pension system. I used a descriptive method with the study of the acquired literature and sources and the use of the interview method. I have found that it makes sense to follow the guidelines of the European Union and to past research on the issue of an aging population, and that we need to tackle the problem of youth unemployment in a different way.
Key words: Employment relations law, youth unemployment, older workers, public policy, public policy networks.
5 Kazalo vsebine
1 UVOD ... 9
1.1 Hipoteze ... 10
2 TEORETIČNI DEL ... 11
Javne politike ... 11
2.1 Analiza politik in javnopolitični proces ... 12
2.2 Javnopolitično omrežje ... 14
2.3 Dimenzije policy omrežja ... 16
2.4 Socialne politike ... 17
2.5 Ekonomsko-socialni svet ... 19
2.6 Starejši delavci ... 20
2.7 Statistični pregled staranja prebivalstva in brezposelnih mladih ... 21
2.8 Brezposelnost mladih ... 24
2.9 Evropske smernice glede diskriminacije pri zaposlovanju ... 26
2.10 Levo-desni kontinuum ... 27
3 EMPIRIČNI DEL ... 28
3.1 Opis spremembe Zakona o delovnih razmerjih ... 28
3.2 Zakon o delovnih razmerjih ... 29
3.3 Pogoji starostne pokojnine ... 30
3.4 Ustavna presoja ... 30
3.5 Bela knjiga o pokojninah ... 32
3.6 Mnenja in argumenti poslancev političnih strank ... 35
3.7 Vizualni prikaz javnopolitičnih igralcev ... 39
3.8 Analiza intervjujev ... 40
3.9 Preverjanje tez ... 42
3.10 Moja priporočila ter smernice ... 43
4 SKLEP ... 47
5 VIRI ... 48
6 PRILOGE ... 51
6.1 Priloga A ... 51
6.2 Priloga B ... 52
6 Kazalo tabel
Tabela 2.1: Delež prebivalstva nad 65 let po letih (prvo polletje) ... 21 Tabela 2.2: Prikaz deleža brezposelnih mladih od 15-29 let prvega meseca po letih ... 22 Tabela 3.1: Prejemanje pokojnine za moške in ženske ob določeni starosti v določenem letu.
... 33
Kazalo slik
Slika 2.1: Prikaz povprečnega deleža brezposelnih mladih od 15-24 leta v Evropski uniji od leta 2000 do 2020. ... 23 Slika 2.2: Spreminjanje brezposelnosti po starostnih skupinah za leto 2020, glede na leto 2019.
... 23 Slika 3.1: Zaporedje dogodkov do zadržanja zakona ZDR-1 s strani ustavnega sodišča. ... 31 Slika 3.2: Razlogi upokojevanja v Sloveniji leta 2011. ... 35 Slika 3.3: Igralci, ki sodelujejo v javnopolitičnem omrežju: igralci, ki spremembo podpirajo, igralci, ki spremembe ne podpirajo ter drugi igralci ... 39
7 Seznam kratic
Covid-19 Korona virus
DeSUS Demokratična stranka upokojencev Slovenije
DZRS Državni zbor republike Slovenije EaSI EU Programme for Employment and
Social Innovation
Evropski program za zaposlitev in socialne inovacije
EC European commission Evropska komisija
ESF European Social Fund Evropski socialni sklad
ESS Evropski socialni sklad
EUROPOP European population Evropsko prebivalstvo
GZS Gospodarska zbornica Slovenije
LMŠ Lista Marjana Šarca
MDDSZ Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
NSi Nova Slovenija PKP7 Proti-koronski paket 7 SAB Stranka Alenke Bratušek
SD Socialni demokrati
SDS Slovenska demokratska stranka SMC Stranka modernega centra ZDR-1 Zakon o delovnih razmerjih
8
ZIUPOPDVE Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic epidemije
ZSSS Zveza svobodnih sindikatov
ZUJF Zakon za uravnoteženje javnih financ
9
1 UVOD
V letu 2020 smo bili deležni mnogih novosti, ki so bile posledica pandemije virusa Covid-19 oziroma tako imenovanega korona virusa. Virus se je s Kitajske razširil po vsem svetu, tudi v Evropo. Države so bile soočene s krizno situacijo, ki je ogrožala javno zdravje, preizkusila pa je tudi hitrost in učinkovitost odzivanja držav s primernih javno-političnim ukrepanjem (Rausis in Hoffmeyer-Zlotnik, 2021, str. 2). Ker gre za virus, ki se kapljično prenaša, so mnoge države uvedle določene ukrepe za preprečevanje širjenja virusa. Pogosti ukrepi držav so bili zaustavljanje industrijskih obratov, storitev, trgovin, izobraževalnih ustanov in drugih institucij zaradi strahu pred prehitrim širjenjem virusa, ki bi ogrozil že tako preobremenjene zdravstvene institucije. V času epidemije Covid-19 smo bili deležni difuzije oziroma razširjanja politik iz subnacionalnih ter supranacionalnih nivojev na druge politike in njihova oblikovanja (prav tam, str. 3). V takih okoliščinah je smiselno žrtvovati gospodarsko obratovanje in javno življenje v zameno za reševanje življenj. Ukrepi pa so imeli svoje posledice, predvsem so finančno obremenili podjetja in ustanove, ki v tem času niso mogla obratovati in so izgubljala denar, hkrati pa so mogla vseeno plačevati redno zaposlene delavce, ki so bili v tem času na čakanju, z zakonsko predpisano kvoto plače. Vlada Republike Slovenije je vse ukrepe, ki so povezani s posledicami epidemije Covid-19 zapakirala v tako imenovane proti-koronske ukrepe. Ti ukrepi so namenjeni prilagajanju zakonov ali pa uvajanju novih za spopadanje z nastalo krizo. V proti- koronskem paketu številka 7 (PKP7) je bil v državnem zboru sprejet tudi zakon, ki je spreminjal Zakon o delovnih razmerjih. Ta sprememba je omogočala delodajalcem možnost upokojitve starejšega delavca z izpolnjenimi pogoji za starostno upokojitev brez utemeljenega razloga.
Sindikati delojemalcev so zahtevali ustavno presojo zakona na ustavnem sodišču, ki pa je zakon tudi zadržalo in razveljavilo dotedanje upokojitve na podlagi tega zakona. Zanimivo je, da je bil sam zakon v nasprotju z dosedanjo dolgoletno strategijo zaposlovanja ter smernicami EU.
Cilj diplomskega dela je ugotavljanje razlogov za spremembo Zakona o delovnih razmerjih, 89.
člena, 3 odstavka, ki je bil vložen v okviru PKP7 oziroma proti-koronskega paketa številka 7.
Zanima me, kakšno javno-politično vprašanje sprememba člena pravzaprav naslavlja in kakšen je njegov namen, oziroma identifikacija javno-političnega problema, glede na to, da sprememba zakona ne sovpada z dolgoročno strategijo Slovenije in EU o spodbujanja delavcev k delu tudi po dosegu pogojev za starostno upokojitev. V nalogi nameravam analizirati stališča igralcev javnopolitičnega omrežja zakona, kot so ministrstvo oziroma vlagatelj spremembe zakona, sindikati in združenja delodajalcev. Cilj naloge je po analizi podati priporočila, ki bi lahko
10
služila kot odgovor na omenjen javno-politični problem, ob upoštevanju različnih stališč tako delodajalcev kot delojemalcev ter tudi medgeneracijskih razlik.
1.1 Hipoteze
Z ozirom na zastavljene cilje diplomske naloge sem si zastavil naslednje raziskovalno vprašanje diplomske naloge:
Kakšni so bili razlogi za oblikovanje spreminjanja javne politike bolj v smeri prisilnega upokojevanja glede na to, da je obstoječa politika naravnana tako, da spodbuja delavce za maksimalno delovno dobo, kljub izpolnjenim starostnim pogojem?
Da bi v diplomski nalogi lahko odgovoril na raziskovalno vprašanje, sem si postavil naslednje teze, ki jih bom v nalogi preveril:
Teza 1: Sprememba zakona je bila oblikovana z namenom naslavljanja problema brezposelnosti mladih.
Teza 2: Sprememba zakona je v nasprotju z obstoječo strategijo upokojevanja, ki spodbuja podaljševanje delovnega razmerja.
Teza 3: Sprememba zakona je bila oblikovana z namenom omilitve posledic epidemije na gospodarstvo. Podjetja bi z upokojevanjem lahko zmanjšala stroške v času zdravstvene krize.
V diplomskem delu se bom poslužil raziskovalne metode družboslovnih intervjujev. Intervjuje bom opravil s člani omrežja, oziroma igralci omrežja, njihova stališča pa bom uporabil kot dodatni vir informacij za razumevanje in slikanje le-tega policy omrežja. Uporabljal pa bom tudi metodo analize primarnih ter sekundarnih virov.
11
2 TEORETIČNI DEL
Javne politike
Kadar se v družbi pojavi nek problem, ki potrebuje določeno strategijo reševanja in ga želimo odpraviti ali pa zmanjšati, je smiselno, da kot družba najdemo zanj rešitev. Ko je v to reševanje vključena država in njene institucije, se oblikujejo javne politike, ki naslavljajo ta problem.
Javna politika je ožji termin od termina politika, in se uporablja za opisovanje javnih zadev, ki so namenjene doseganju javnega dobrega ter za zasledovanje temeljnih družbenih vrednot (Kustec, 2009, str. 45). Da lahko neko politiko smatramo kot javno politiko mora biti ta politika ustvarjena ali pa biti najmanj obravnavana v okviru vladnih postopkov, vplivov in organizacij (Hoogwood in Gunn, 1984, str. 24). Heclo, Heidenheimer in Adamsova (v Kustec, 2009, str.
45) pravijo, da je javna politika odgovor na: Kako oblast deluje ali ne deluje; zakaj oblast deluje ali ne deluje; ter kakšni so učinki tega delovanja oziroma ne delovanja. Dye pa je javne politike opredelila kot: ''Kaj vlada dela? Zakaj to dela? Kakšno spremembo dosega?'' (v Fink-Hafner, 2007, str. 14). Anderson (v Fink-Hafner, 2007, str. 46) pravi, da je javna politika načrtno delovanje igralcev za rešitev javno-političnih problemov. Ker se odločitveni procesi večinoma odvijajo v formalnih okvirih, ki imajo v naprej dogovorjena pravila, pa ni dovolj poznati le igralce in njihove vloge, temveč tudi značilnosti odnosov med odločevalci kot zainteresiranimi igralci, ki prihajajo iz civilne družbe (Fink-Hafner, 2007). Javne politike so to kar se javni uslužbenci znotraj vlade, ter s podaljškom tudi prebivalci, ki jih izvolijo, odločijo da bodo ali pa ne bodo storili za reševanje javnih problemov. Javni problemi pa so pogoji, ki jih javnost smatra kot nedopustljive oziroma nezaželene in si želijo rešitev teh problemov. Pod te probleme spada vse od okolja do zdravja, tudi za primere, kjer so odgovorni posamezniki ali pa korporacije (Kraft in Furlong, 2018, str. 5–6).
Javne politike se od splošnega pojma politike precej razlikujejo, saj gre pri javnih politikah za oblikovanje strategije rešitev za odpravo nekega družbenega javnega problema, celotni proces pa oblikuje in v njem v večjem delu sodeluje vladajoča oblast. Pojem politika pa je veliko širši, pogosto pa se uporablja za označevanje boja političnih igralcev za oblast. Javne politike lahko razumemo kot nekakšne umetne tvorbe, katerih cilj je reševanje konkretnega problema v okviru problemskega okolja, za katerega je pristojna demokratično izvoljena oblast (Hogwood in Gunn v Kustec, 2009, str. 46). Javne politike ne odsevajo le družbenih najpomembnejših vrednot, ampak tudi konflikte vrednot (Kraft in Furlong, 2018, str. 7).
12
Niso pa vse javne politike enake. Poznamo različne tipologije javnih politik glede na katero področje posegajo, koga naslavljajo ter pa na katerem ozemlju veljajo. Javne politike se med seboj razlikujejo glede na: 1) področje na katerega posegajo, kot so npr. kmetijska,
okoljevarstvena, zunanja, socialna politika; 2) ciljne skupine, ki jih javne politike naslavljajo, kot so npr. mladinska, upokojenska, družinska; 3) institucionalni okvir, ki javno politiko določa, glede na katerem politično opredeljenem teritoriju velja kot so regionalna, nacionalna, deželna, zvezna, skupna evropska politika (Fink-Hafner, 2007, str. 16).
Prav tako pa glede na posledice javne politike razlikujemo na: 1) urejevalne politike, s katerimi se določa pravila vedenja; razdelitvene, s katerimi država razdeljuje vire; 2) prerazdelitvene, s katerimi država spreminja razdelitev obstoječih virov; ter 3) ustanovne, s katerimi država vzpostavlja nove ali pa reorganizira stare ustanove (Fink-Hafner, 2007, str. 17).
2.1 Analiza politik in javnopolitični proces
Javnopolitična analiza je raziskovanje različnih komponent javnih politik, javnopolitičnega procesa ali pa obojega. Drugače povedano je javnopolitična analiza raziskovanje vzrokov in posledic javnopolitičnih odločitev (Kraft in Furlong, 2018, str. 11). Javnopolitična analiza se je začela kot študija racionalnih tehnik za izboljšavo učinkovitosti javnopolitičnega odločanja.
Začetki discipline analize javnih politik segajo v 60 letih 20. stoletja, zaradi prepričanja, da bi lahko izboljšali javnopolitično odločanje z bolj znanstvenim pristopom, ki bi nudil oblikovalcem javnih politik določene tehnike in orodja, katerim bi lahko sledili (John, 2012, str. 26). Je mlada znanost, leta 1951 pa je njen utemeljitelj Lasswell opredelil analizo politik kot skrb za znanje ''o'' odločevalskih procesih v javni ureditvi (public order) in ''v'' njih (Fink- Hafner, 2007, str. 11). Ideja je bila, da bi bili vzpostavljeni formalni in preverjeni postopki za ocenjevanje stroškov in koristi neke javne politike, kar bi vodilo do bolj premišljenih odločitev.
Cene in stroški različnih pristopov k reševanju nekega javnega problema oziroma oblikovanja javne politike bi bili med seboj primerljivi. Sčasoma se je tehnika stroškov in koristi izkazala za mnogokrat neprimerno v smislu, da jo je bilo lahko manipulirati za politične interese. Tako se je javnopolitična analiza začela premikati k bolj fleksibilnim metodam in tehnikam javnopolitične analize. Hogwood in Gunn (1984) menita, da lahko javnopolitična analiza pomaga odločevalcem pri definiranju relevantnih problemov, iskanju rešitev in evalvaciji za ugotavljanje kaj se je zgodilo..
Oblikovanje javnih politik je kompleksen proces. Raziskovalci so za lažje razumevanje javnih politik oblikovali različne mode. Eden najbolj pogosto uporabljenih model je procesualni
13
model, ki proces oblikovanja javnih politik pojavni v časovno zaporednih fazah. Model javnopolitičnega procesa prikazuje logično zaporedje dejavnosti, ki vplivajo na razvoj javnih politik. Model prikazuje posamezne faze javnopolitičnega procesa ter odnose med javnopolitičnimi igralci na grobo. Služi tudi za vizualizacijo ter razumevanje celotnega javnopolitičnega procesa (Howlett in drugi, 2009, str. 89). Javne politike imajo tako določeno strukturo časovnih faz, ki ji oblikovalci politik sledijo zaradi učinkovitosti in smiselnosti. Dunn (1994) predstavi pet časovnih faz in procesov povezanih z njimi, s pomočjo katerih lahko pojasnjujemo vsebino preučevanja javne politike. Časovne faze so: Opredelitev javnopolitičnega problema oziroma oblikovanje dnevnega reda, oblikovanje javne politike in napovedovanje, sprejemanje javne politike in priporočila, izvajanje javne politike ter spremljanje, ter ocenjevanje javne politike oziroma vrednotenje (prav tam, str. 47). Podobno Howlett, Ramesh in Pearl časovne faze oblikovanja javnih politik opredelijo kot: postavljanje dnevnega reda, oblikovanje javne politike, odločanje, implementacija javne politike, ter evalvacija javne politike (Howlett in drugi, 2009, str. 10–13). Kraft in Furlong (2018, str. 90) delita faze javnopolitičnega procesa na določitev dnevnega reda, oblikovanje javne politike, legitimiranje javne politike, implementacija politike, evalvacija javne politike, ter spreminjanje javne politike. Določitev dnevnega reda se nanaša na to kako se javni problem dojema in definiranje težav, ki se jih uvrsti na dnevni red. Oblikovanje politike je oblikovanje ciljev in strategij za odpravo definiranega javnega problema. Legitimiranje javne politike se nanaša na mobilizacijo politične podpore in formalno uveljavljanje javne politike. Faza implementacije javne politike pomeni zagotavljanje institucionalnih virov za izvajanje programa javne politike.
Javnopolitična evalvacija se nanaša na ocenjevanje uspešnosti ali neuspešnosti programa.
Zadnja faza spreminjanja javne politike pa pomeni spreminjanje javnopolitičnih ciljev ali sredstev na podlagi dosedaj zbranih informacij (Kraft in Furlong, 2018, str. 90).
V literaturi lahko zasledimo tudi naslednje opredelitve faz oblikovanja javne politike: iskanje družbenega problema; filtriranje problema; opredelitev problema; predvidevanje; postavljanje prioritet in nalog; analiza različnih možnosti; implementacija, monitoring in nadziranje javne politike; evalvacija in ocenjevanje javne politike; ohranjanje, nadgrajevanje ali pa opustitev javne politike. (Hogwood in Gunn, 1984, str. 24). Howlett, Ramesh in Pearl poimenujejo proces javnih politik v fazah z besedo javnopolitični cikel, sam koncept pa je tako poimenoval že Harold Laswell. Ideja javnopolitičnega cikla je poenostavljenje javnopolitičnega procesa s tem, ko se ga razčleni na določene osnovne faze procesa le te pa so sklenjene v cikel. Oblikovanje
14
javne politike se tako ne zaključi z zadnjo fazo procesa ampak lahko vodi v nov krog oblikovanja politike oziroma v preoblikovanje politike (Howlett in drugi, 2009, str. 10-13) 2.2 Javnopolitično omrežje
V javnih politikah sodelujejo različni igralci, med katerimi so različni odnosi, ki so ključen del oblikovanja javnih politik. Te relacije in odnose med igralci, ki so prisotni v procesu oblikovanja in izvajanja javnih politik, imenujemo javnopolitično omrežje.
Uporaba koncepta javnopolitičnega omrežja služi v moji diplomski nalogi za dodatno razumevanje, v kakšnem razmerju so med seboj javnopolitični igralci. S takšno analizo dobimo bolj pregledno sliko povezovanja igralcev ter njihovih povezav.
Kustec pravi, da ''omrežje v splošnem smislu pojmujemo kot skupek vseh enot, povezanih z nekim določenim tipom odnosov, oblikovanih prek povezav med igralci, ki (npr. na ravni javne politike) sodelujejo v procesih oblikovanja in izvajanja javnih politik'' (Kustec, 2007, str. 88).
Policy omrežje je opisano z akterji tega omrežja, njihovimi povezavami in omejitvami. Igralci so lahko javni oziroma državni ali pa zasebni, kot so npr. korporacije. Povezave med igralci v policy omrežju pa služijo kot komunikacijski kanali za izmenjavo informacij, znanja, zaupanja ali pa drugih surovin (Kenis in Schneider, 1991, str. 42).
Pri konceptu javno-političnih omrežij je ključno zavedanje, da z njim spoznavamo, preučujemo omrežja odnosov med igralci v procesu oblikovanja in izvajanja politik (Kustec, 2007, str. 89).
Igralci so lahko iz državne ali pa civilne družbe (prav tam, str. 90). Scharpf, Marin in Mayntzova (1991) opredelijo javnopolitično omrežje kot koncept, ki predstavlja nove kvalitete v odnosih med državo in civilno družbo ter proces delovanja javnih politik (Kustec, 2007, str. 89). Civilni igralci lahko s pomočjo državnih igralcev dobijo dovolj vpliva za vstop v proces izvajanja oziroma oblikovanja javnih politik. Če so igralci izključeni iz omrežja, je ta izguba članstva pogosto dokončna. V primeru vrnitve igralcev pa morajo biti igralci pripravljeni na vrnitev vsak trenutek s pomočjo mnogih sredstev. Vsi zainteresirani igralci niso vedno del omrežja, saj so kriteriji izključevanja vedno prisotni (Kustec, 2007, str. 90).
V literaturi oblikovanja javnih politik se pojavi opazovanje omrežij v poznih 60. in zgodnjih 70. letih, čeprav so se dejanske študije omrežij pojavile v naslednjih desetletjih. Od takrat so začeli mnogi avtorji uporabljati besedo javnopolitično omrežje za opis vseh novih vidikov v modernem ustvarjanju javnih politik (Kenis in Schneider, 1991, str. 27). Izraz policy omrežja se je razvil predvsem zaradi treh dejavnikov: sprememba politične realnosti, sprememba
15
konceptualnega in teoretičnega razvoja v političnih znanostih in analizi politik ter, razvoj metodologij za analizo struktur, kar je vodilo do bolj strukturnega pristopa v družbenih vedah (prav tam, str. 33).
Pristop javnopolitičnih omrežij k javnopolitični analizi je začel prevladovati v 1990. in v začetku 2000. let. S pristopom javnopolitičnih omrežij so začeli raziskovalci opazovati odnose med predstavniki skupin, birokrati, politiki in drugimi udeleženci v javnopolitičnem procesu.
Javnopolitično omrežje je opisano z igralci tega omrežja, njihovimi povezavami in omejitvami.
Igralci so lahko javni oziroma državni ali pa zasebni, kot so npr. korporacije. Povezave med igralci v javnopolitičnem omrežju pa služijo kot komunikacijski kanali za izmenjavo informacij, znanja, zaupanja ali pa drugih surovin. Meje javnopolitičnega omrežja niso nujno določene s strani formalnih institucij, ampak so posledica procesa soodvisnega delovanja, ki je opirajoč na funkcionalno in strukturno podlago (prav tam, str. 42).
Odnosi med javnopolitičnimi igralci pa vplivajo na to, kako politični sistem obravnava javne politike in procese javnih politik (John, 2012, str. 70). Odnosi med igralci se večinoma vzpostavljajo zaradi razpolaganja z viri ter močjo (Kustec, 2007, str. 91). Viri obsegajo finančna sredstva, znanje, dohodki, vpliv in moč, ter stopnja urbanizacije, s katerimi igralci razpolagajo.
Javnopolitični igralci z viri preko dobro razvitih sistemov medsebojnega komuniciranja trgujejo ter jih menjujejo (prav tam, str. 90). Kustec pravi, da so nujna izhodišča za vzpostavitev javnopolitičnega omrežja določanje problema, igralcev, virov, odnosov, ter meje omrežij. Meje omrežij so pogosto nejasne, in prehajajo druga v drugo. Zaradi nejasnih mej se omrežja različnih problemskih okolij na določenih točkah srečujejo med seboj (prav tam). Meje javnopolitičnega omrežja niso nujno določene s strani formalnih institucij ampak so posledica procesa soodvisnega delovanja, ki je opirajoč na funkcionalno in strukturno podlago (Kenis in Scheiner, 1991, str. 42). V primeru vstopanja igralcev z ravni Evropske unije pa govorimo o večnivojski strukturi tega omrežja (Kustec, 2007, str. 90).
Pomembna je stabilnost omrežja, ki temelji na zaupanju, zanesljivosti, slovesu in pravilih sodelovanja. Pomembno je, da poznamo čim več lastnosti okolja ter vpletenih igralcev. Odnosi igralcev so tako formalni, kot neformalni, ki se odražajo prek osebnih znanstven, udeleževanja prireditev itd. (prav tam, str. 91).
Temelj javnopolitičnega omrežja je decentralizacija socialne organiziranosti in vladovanja, ki ne izhaja več iz enega igralca kot je npr. država. Namesto tega je sistem razdeljen na več enot
16
delovanja, ki tvorijo celoto. Koordinacija tega sistema ne izhaja iz ene same enote, ampak je usklajeno delovanje vseh individualnih igralcev, ki si izmenjavajo informacije in druge surovine za delovanje (Kenis in Schneider, 1991, str. 27).
Javnopolitična omrežja morajo biti videna kot integrirane hibridne strukture političnega vladovanja. Pomembno je, da smo iz vidika integracije pozorni na vse dejavnike in njihove povezanosti, kot so npr. birokracija, trg, družba ali pa korporacije (Kenis in Schneider, 1991, str. 42).
2.3 Dimenzije policy omrežja
Van Warden loči dimenzije javnopolitičnih omrežij na glavne dimenzije omrežja, kot so:
javnopolitični igralci, funkcija, struktura, institucionalizacija, pravila igre, odnosi moči ter strategije igralcev (Van Warden, 1992).
Prvo dimenzijo igralcev najprej loči na število igralcev, ki delujejo v javnopolitičnem omrežju.
Te igralci so lahko posamezniki ali pa predstavniki organizacij, tako državnih kot nedržavnih.
V dimenzijo igralcev spadajo tudi interesne skupine in politične stranke. Značilnosti igralcev so pomembne za ugotavljanje javnopolitičnega omrežja. Te značilnosti so lahko: njihove potrebe in interesi, sredstva, profesionalizacija, odnosi, struktura itd. (prav tam).
Funkcija je druga dimenzija javnopolitičnh omrežij po Van Wardnu. Najbolj pogoste funkcije javnopolitičnih omrežij so: dostop do odločevalskega procesa, konzultiranje, pogajanje, koordinacija ali pa sodelovanje pri oblikovanju, implementaciji ali legitimizaciji (prav tam).
Po Van Wardnu je struktura javnopolitičnega omrežja vzorec odnosov med igralci. Pod- dimenzije strukture so med seboj prepletene. Variable v dimenziji strukture so: velikost omrežja, meje, članstvo, vzorec povezovanja, moč povezav, gostota povezanosti, simetrija, podomrežja, tip koordinacije med igralci, centralizacija, stabilnost, narava odnosov, stopnja delegacije (prav tam).
Institucionalizacija se po Van Wardnu nanaša na formalni vidik strukture javnopolitičnega omrežja ter njegove stabilnosti. Institucionalizacija je odvisna od strukturnih lastnosti omrežja;
bo pa večja v zaprtih omrežjih ter manjša v odprtih omrežjih (prav tam).
Kot pravila igre Van Warden označi način izmenjave igralcev v omrežju. Dejavniki pravila iger so percepcija vloge, odnos, interesi ter socialno in intelektualno ozadje igralcev. Visoko institucionalizirana omrežja imajo svojo ''kulturo'', kot jo imajo tudi organizacije. Pravila igre
17
se pogosto kažejo v naslednjih primerih: predvidevanja oportunizma, poganjanja in nesoglasje interesov za dosego skupnega konsenza, prizadevanje za javni interes družbe ali pa interesa določenih skupin, skrivnost ali pa odprtost, politizacija ali pa depolitizacija problemov, racionalni pragmatizem ali pa ideološke borbe (prav tam).
Odnose moči Van Warden opiše kot razmerje moči med javnopolitičnimi igralci. Pojavljajo se štirje pogosti odnosi moči, in sicer: odnosi moči, na katere vpliva posel, neodvisnost države ali javne administracije proti organiziranim interesom, privatni interesi, ki izhajajo iz državnega instrumenta, ter kot zadnje simbioza, kjer imajo igralci enakomerno razporejeno moč (prav tam).
Van Warden opiše strategije igralcev kot način, kako igralci delujejo v javnopolitičnem omrežju, da zadovoljijo svoje potrebe, interese ter cilje. Za dosego le-teh uporabijo določeno strategijo. Osnovni tipi strategij so: dostop do privatnih interesov s pasivnostjo, priznavanje določenih organiziranih interesov in jim biti naklonjen, aktivno podpirati določene organizacijske interese, ali pa ustanavljanje ali pa spreminjanje organizacij ter struktur (prav tam).
2.4 Socialne politike
Ker politika zaposlovanja, ki je del te diplomske naloge sodi v širše področje socialnih politik, v nadaljevanju najprej opredelim značilnosti socialne politike. Socialna politika je javna politika, s katero države zagotavljajo socialno varnost in blaginjo svojim državljanom. To so tiste politike, ki naslavljajo potrebe in blaginjo posameznikov. Cilj socialnih politik je naslavljanje in zagotavljanje temeljnih potreb prebivalcev, z zagotavljanjem različnih storitev in dobrin. Socialna politika obsega različne dele javne politike kot so: politika socialne varnosti in socialnega varstva, politika zdravstvenega varstva, politika izobraževanja, politika zaposlovanja, stanovanjska politika, družinska politika (Filipovič in Rakar, 2019).
Bubnov Škoberne in Strban (v Filipovič in Rakar, 2019) pravita, da je ''Cilj socialne politike doseganje večje blaginje državljanov z naslavljanjem njihovih potreb ter zmanjševanje neenakosti v družbi. Cilj je torej ustvarjanje znosnih življenjskih razmer za vsakogar, možnost za zdravje, za osebni in poklicni razvoj, za polno zaposlenost in za odpravljanje socialne izključenosti in socialnih napetosti''.
Ko govorimo o državi blaginje, predvsem izpostavljamo pomen države kot igralca. Poleg države pa poznamo tudi druge igralce, ki jih literatura prepoznava. Pogosto se v teoretskih
18
razpravah blaginje uporablja koncept trikotnika blaginje, ki ga sestavljajo tri različne sfere:
država, trg in civilna družba. Pod civilno družbo se umeščata še skupnost in družina (Filipovič in Rakar, 2019, str. 28).
V obdobju socializma je imela Slovenija podoben sistem kot ostale socialistične države, tj.
državnosocialistični sistem blaginje. V tem sistemu je bila vloga države pri zagotavljanju socialne varnosti posameznikov prevladujoča, saj je bila država lastnik, financer in nadzornik institucij. Zaradi pomanjkljivosti sredstev in storitev, ki jih je država zagotavljala svojim državljanom pa so se vključile druge neformalne mreže, predvsem družina. V Sloveniji oziroma Jugoslaviji lahko opišemo tri glavne faze v razvoju socialne politike. Prva je potekala od sredine 50. let, ko je Jugoslavija vzpostavila kolektivni sistem socialne varnosti s sistemom obveznega socialnega zavarovanja, brezplačnim šolskim sistemom, ki je vseboval tudi vrtce, letovišča, domove za dijake ter študente. Do konca 60. let je potekala druga faza, za katero je značilno razvijanje in posodabljanje javnih institucij oziroma državnega sektorja. Fazo zaznamuje predvsem visoka stopnja ekonomske rasti, prav tako pa namensko porabljena sredstva po posameznih področjih, kot so npr. zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo. V tako imenovani tretji fazi v 70. letih pa opazimo trend oblikovanja in izvajanja socialnopolitičnih odločitev naravni občine in v okviru podjetij. Namen je bilo razvijanje lokalne samozadostnosti, s čim boljšo mrežo javnih institucij. Pojavijo se tudi socialnopolitične odločitve, ki so namenile sredstva za družine z otroki v obliki otroških dodatkov. Za to fazo je značilno tudi razvijanje prostovoljnih organizacij in društev (prav tam, str. 47–48).
Po osamosvojitvi Slovenija izoblikuje specifični sistem blaginje imenovan ''tridelni sistem''.
Sistem ima tri ključne elemente (Kolarič v Filipovič in Rakar, 2019, str. 48). Prvi del tridelnega sistema blaginje je dobro razvita mreža državnih institucij, kjer so storitve formalno organizirane in profesionalizirane. Te storitve vključujejo tudi denarna nadomestila oziroma denarno pomoč. Na tej točki je potrebno izpostaviti, da enako velja tudi za podjetja, ki nudijo storitve, ter so formalno in profesionalno organizirana. V okviru podjetij nudijo storitve za zaposlene, kot so: tople malice, rekreacije, varstvo, izobraževanja. Drugi del se nanaša na vse storitve, ki niso bile opravljene v okviru državnega dela sistema blaginje. Te storitve so bile opravljene v okviru samopomoči in vzajemne medsebojne pomoči ljudi. Šlo je za neplačano in prostovoljno obliko dela znotraj neformalnega sektorja. Tretjič, v ''vmesnem prostoru'' je potekalo izvajanje storitev, kot so ''siva'' produkcija storitev, katere nosilci so bili posamezniki, zaposleni v organizacijah in institucijah, ki so posameznikom nudili storitve za plačilo. Gre za nelegalno obliko ponujanja storitev, a jih je država tolerirala, ker so s tem kompenzirali deficite
19
javnega sektorja. Prav tako je v povezavi z neformalnim delom sistema blaginje potekala organizirana produkcija storitev s strani prostovoljnih organizacij in društev, ki je služila kot pomembno dopolnilo javnemu sektorju (prav tam, str. 48).
Finančno je funkcioniranje državnega oziroma javnega tridelnega sistema blaginje temeljijo na obveznem plačevanju prispevkov podjetij in zaposlenih (prav tam, str. 49).
2.5 Ekonomsko-socialni svet
Pri opredeljevanju igralcev javnopolitičnega omrežja, ki pokriva področje politike zaposlovanja, kar je predmet te diplomske naloge, ima posebno vlogo Ekonomsko-socialni svet. Ekonomsko-socialni svet (ESS) je tristranski organ socialnih partnerjev in Vlade RS, ki je ustanovljen z namenom, da spremlja stanje na ekonomskem in socialnem področju ter oblikuje stališča in predloge v zvezi s temi področji (Ekonomsko-socialni svet, b. d.). ESS sodeluje pri pripravi zakonodaje ter daje priporočila v zvezi z njo, spodbuja sprejetje ali pa spremembo zakonov, oblikuje stališča in mnenja o delovnem gradivu, uredbah, odredbah in zakonih ter o proračunskem memorandumu in državnem proračunu. Svoje predloge nato pošilja Državnemu zboru RS, Državnemu svetu RS ter strokovni in širši javnosti.
Sestava ESS je enakopravno zastopana s strani vseh treh partnerjev, in sicer predstavnikov vlade, delojemalcev in delodajalcev (Ekonomsko socialni svet, b. d.). Člani ESS-ja so tako predstavniki Združenja delodajalcev Slovenije, Gospodarske zbornice Slovenije, Obrtno- podjetniške zbornice Slovenije, Združenja delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije, Trgovinske zbornice Slovenije, Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, Konfederacije sindikatov Slovenije PERGAM, Konfederacije sindikatov 90 Slovenije, Konfederacije novih sindikatov Slovenije – NEODVISNOST, Slovenske zveze sindikatov – ALTERNATIVA;
Zveze delavskih sindikatov Slovenije SOLIDARNOST ter konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije. S strani vlade so člani ESSja predstavniki Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstva za finance, Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Ministrstva za javno upravo, Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, Ministrstva za zdravje ter Urada RS za makroekonomske analize in razvoj. Večino članov ESSja smo prepoznali tudi kot igralce, ki sodelujejo v javnopolitičnem omrežju spremembe zakona, ki ureja delovna razmerja (glej Slika 3.7).
20 2.6 Starejši delavci
Na tematiko starejših delavcev na trgu je bil objavljen v Sloveniji dokument Starejši delavci.
Ta dokument pa velja za pomembnega pri soočanju s problematiko staranja prebivalstva ter s tem tudi staranja delovne sile. Dokument ''Podaljšano zaposlovanje in odloženo upokojevanje'' je bil pripravil Inštitut za ekonomska raziskovanja v okviru projekta Aktivno in zdravo staranje v Sloveniji. Namen dokumenta je identifikacija področij, ki potrebujejo ukrepanje za izboljšanje položaja starejših na trgu dela, ter analiziranje obstoječih ukrepov v Sloveniji. Pri pripravi tega dokumenta je sodelovalo več deležnikov, tako socialnih partnerjev, strokovnjakov ter splošne javnosti (Kavaš in drugi, 2015, str. 4).
Zaradi zniževanja rodnosti ter zmanjševanja smrtnosti oziroma podaljševanja življenjske dobe ljudi se države v ''razvitem svetu'' soočajo s procesom staranja prebivalstva. Delež starajočega prebivalstva, starejšega od 65 let, se povečuje, delež mlajšega prebivalstva pa se zmanjšuje.
Demografske projekcije EUROPOP nakazujejo na to dejstvo, trend staranja prebivalstva pa se z letom v leto zvišuje, do leta 2030 pa naj bi pričakovana življenjska doba posameznikov znašala za moške 80 let, za ženske pa okoli 85 let. Delež starejših se bo v prihodnjih 35 letih skoraj podvojil, kar pa bo imelo posledice na povečanje na celotno družbo, tudi na povečanje izdatkov pokojnine, zdravstva ter oskrbe (prav tam, str. 3).
Po ocenah dokumenta (Kavaš in drugi, 2015) bo staranje prebivalstva vplivalo na področje podaljšanega zaposlovanja ter odloženega upokojevanja. Namen dokumenta je poskusiti spodbuditi delodajalce, delojemalce ter državo, da vzdržujejo ter nagradijo delovne zmožnosti zaposlenih ter s tem podaljšujejo zaposlitveno dobo zaposlenih na trgu dela (prav tam, str. 5).
Analiza dokumenta je, da obstoječi pokojninski sistem dolgoročno ni javnofinančno vzdržen, svetuje pa uporabo naslednjih možnosti: povišanje starosti ob upokojitvi in daljše ostajanje v delovnem razmerju, zviševanje prispevkov, zniževanje višine pokojnin, ali pa kombinacijo zgornjih ukrepov (prav tam, str. 7). Ne glede na smer reforme pa argumentirajo, da bo potrebno zvišati stopnjo delovne aktivnosti pri starejših, ki so stari od 55 do 64 let, oziroma v prihodnosti do 74 let, kar bo zahtevalo podaljšano zaposlovanje in odloženo upokojevanje.
Analiza je pokazala, da je nizka stopnja delovne aktivnosti med prebivalci v letih od 55 pa do 64 posledica: zgodnjega upokojevanja, stečajev podjetij, nizke izobrazbene strukture starejših, pomanjkanje sodobnih kompetenc, negativni odnos delodajalec do starejših zaposlenih, neustreznih pogojev dela za starejše, nezadostnost spodbud za podaljšanje delovne aktivnosti
21
po izpolnitvi starostnih pogojev za upokojitev, nefleksibilnost trga dela starejših ter zniževanje vključenosti starejših v aktivno politiko zaposlovanja (prav tam, str. 8).
Namen strateških ukrepov zviševanja delovne aktivnosti starejših prebivalcev je pridobitev vsaj trojne koristi: zmanjšanje vpliva demografskih sprememb na gospodarski razvoj, zmanjšanje zneska za izplačevanja pokojnin, oziroma povečanje davčnih prihodkov, ter možnost podaljšanega obdobja za delodajalce, da prilagodijo lastno poslovanje (prav tam, str. 9).
Po podatkih projekta se večina držav članic EU zaveda pomena programov aktivnega staranja, največjo pozornost temu področju pa posvečajo države, kot so Nizozemska, Finska, Velika Britanija, Španija, Poljska, ter tudi nekatere manjše članice, kot so Estonija, Latvija in Slovaška (prav tam, str. 10).
2.7 Statistični pregled staranja prebivalstva in brezposelnih mladih
Za objektivno razumevanje staranja prebivalstva ter brezposelnosti mladih v Sloveniji moramo pogledati podatke, ki so javno dostopni na Statističnem uradu Republike Slovenije. Na ta način lahko objektivno analiziramo, kakšno je stanje staranja prebivalstva v Sloveniji ter koliko je pravzaprav brezposelnih mladih v Sloveniji.
Kot vidimo iz Tabele 2.1 (Statistični urad RS, 2021), delež prebivalcev starih nad 65 let v Sloveniji med leti 2011 in 2020 vidimo, kako hitro narašča delež starejših prebivalcev. Tabela dodatno potrdi trend staranja prebivalstva, na kar nakazuje tudi literatura, ki se s tovrstno tematiko ukvarja. Če se povečuje delež starejših v družbi, to pomeni tudi, da se zmanjšuje delež mlajših, oziroma tistih, ki so zaposleni ter polnijo pokojninsko blagajno. Torej gre za dvojno problematiko naraščanja števila starejših, ki koristijo starostno pokojnino ter zmanjševanje števila mlajših, ki polnijo pokojninsko blagajno. Staranje prebivalstva v Sloveniji torej že predstavlja problem.
Tabela 2.1: Delež prebivalstva starih nad 65 let po letih (prvo polletje).
Prvo polletje po letih
2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020
Delež prebivalcev nad 65 let (Slovenija)
16,5 16,8 17,1 17,5 17,9 18,4 18,9 19,4 20,2 20,7
Vir: Statistični urad Republike Slovenije (2021).
22
Če pogledamo delež brezposelnosti iz Statističnega urada Republike Slovenije, je smiselno, da pogledamo delež brezposelnih mladih po letih, da vidimo, kako pereč je problem brezposelnih mladih.
Iz tabele 2.2 (Zavod RS za zaposlovanje, 2021) lahko vidimo spreminjanje deleža brezposelnih mladih od 15 pa do 29 leta starosti v obdobju od leta 2013 pa do leta 2021. Statistika nam prikazuje, da se delež brezposelnih mladih rahlo zmanjšuje, v najslabšem primeru pa zagotovo ne narašča. Državi je sicer v interesu, da je število brezposelnih čim manjše. Podatki kažejo na rahlo vpadanje deleža brezposelnosti med mladimi, torej ne gre za tako pereč problem.
Tabela 2.2: Prikaz deleža brezposelnih mladih od 15-29 let prvega meseca po letih.
Vir: Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (2021).
Iz slike 2.1 (Eurostat, 2021) lahko vidimo, da se je povprečje brezposelnih mladih od leta 2009 postopno povečevalo do leta 2013, ko je bila prisotna ekonomska in gospodarska kriza. Od leta 2014 pa do leta 2019 se je stopnja brezposelnosti postopno zmanjševala na kar je bila zopet večja leta 2020, ko so na gospodarstvo v veliki meri vplivali ukrepi povezani s širjenjem korona virusa. Podatki v tabeli 2.2, ki prikazuje delež brezposelnih mladih od 15–29 leta v Sloveniji, kažejo, da ima Slovenija glede na evropsko povprečje (glej Slika 2.1) višji delež brezposelnih mladih. Lahko rečemo, da imamo v Sloveniji problem z brezposelnostjo mladih.
Meseca januarja po letih 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 Delež brezposelnih mladih
od 15 do 29 let
23,7 26,1 24,8 23,1 20,9 19,5 19,6 19,9 20,6
23
Slika 2.1: Prikaz povprečnega deleža brezposelnih mladih od 15-24 leta v Evropski uniji od leta 2005 do 2020.
Vir: Eurostat, Unemployment statistics and beyond (2021).
Iz slike 2.2 (Eurostat, 2021) lahko vidimo, da je v Sloveniji prišlo do sprememb v naraščanju brezposelnosti mladih v letu 2020 glede na leto 2019, in sicer v smeri povečanja brezposelnosti mladih. Glede na EU povprečje Slovenija izstopa v negativnem pomenu. Povečanje brezposelnosti med mladimi iz leta 2019 na 2020 lahko pripišemo pandemiji Covid-19, ki je močno vplivala na gospodarstvo in trg delovne sile.
Slika 2.2: Spreminjanje brezposelnosti po starostnih skupinah za leto 2020, glede na leto 2019.
Vir: Eurostat, Unemployment statistics and beyond (2021).
0 5 10 15 20 25 30
2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020
-4 -20 2 4 6 8 10 12
EU Latva Estonija Luxemburg Slovenija Španija Bulgarija Hrvaška Portugalska Finska Švedks Slovaška Irska Latvija Češka Nizozemska Avstrija Ciper Danska Madžarska Malta Belgija Poljska Francija Francija Romunija Italija Grčija Norveška Švica Črna gora Severna… Turčija Srbija
od 15 do 74 let Od 15 do 24 let od 55 do 74 let
.
24 2.8 Brezposelnost mladih
Ko govorimo o brezposelnost mladih, je potrebno najprej definirati, katere pogoje mora oseba izpolnjevati, da se šteje med registrirane brezposelne mlade.
Brezposelna oseba ter iskalec zaposlitve je oseba, ki je zmožna delati in je prijavljena na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, hkrati pa ta oseba ni v delovnem razmerju, ni samozaposlena, ni poslovodna oseba v družbi ali zavodu, ni kmet, ni upokojenec ter nima statusa dijaka, vajenca, študenta ali udeleženca izobraževanja odraslih, mlajšega od 26 let (Zavod za zaposlovanje v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2013, str. 8).
Brezposelnost mladih je tesno povezana z gospodarskim stanjem države, nanjo pa vplivajo vse negativne spremembe na trgu, kot so npr. krize. Podatki kažejo, da se je brezposelnost mladih iz leta 2008 na leto 2009 drastično povečalo zaradi prisotnosti krize v tistem času. Kriza je vplivala na brezposelnost tako, da so podjetja zaradi neugodnih razmer močno omejila novo zaposlovanja ter odpustila zaposlene v fleksibilnih oblikah dela (prav tam, str. 9).
Prispevek mladi in trg dela povzame, da so demografski trendi v Sloveniji neugodni zaradi zmanjševanja rodnosti, ki traja več desetletij (prav tam, str. 37). Prav tako se vedno več mladih izobražuje na terciarni ravni, torej na ravni univerz in visokošolskih institucij, zmanjšal pa se je vpis na poklicne šole. Taka izobrazbena struktura privede do pomanjkanja delavcev za preprosta dela ter presežek delavcev za druge oblike dela. Prav tako predstavlja problem pridobivanja praktičnih izkušenj med študijem in po njem v obliki pripravniških oblikah (prav tam, str. 39). Rešitve bi morali skupaj iskati vodilni izobraževalnih ustanov ter delodajalci, brez vključenosti le-teh mladim ne moremo zagotoviti kvalitetnega izobraževanja ter prehajanja v zaposlitve (prav tam, str. 39).
Problematike brezposelnosti mladih se loti tudi društvo Mladi+, ki je eno od vodilnih društev za predstavljanje interesov mladih v Sloveniji. Društvo Mladi+ predlaga za zmanjševanje brezposelnosti mladih več konkretnih ukrepov. Prvi se nanaša na delno subvencioniranje zaposlitve za mlade. Ker mladi zaradi pomanjkanja izkušenj ne morejo konkurirati na trgu dela, bi bilo po mnenju društva Mladi+ smiselno vzpostaviti posebno shemo za zaposlovanje mladih takoj po vstopu na trg dela. Za čim hitrejši vstop pa bi lahko država del plače subvencionirala.
Takšen ukrep bi mladim na trgu dela omogočil nabiranje prvih delovnih izkušenj ter s tem tudi zaposljivost (˝Okrevanje za mlade˝, 2021).
25
Drugi ukrep, ki ga predlaga organizacija mladih, je spodbujanje zaposlovanja v organizacijah civilne družbe, ki pa so kadrovsko podhranjeni. Ker so civilno družbene organizacije v večji meri neprofitne, je nudenje novih delovnih mest težavno, s pomočjo državnih in evropskih sredstev pa bi bilo takšno zaposlovanje izvedljivo (prav tam).
Naslednji ukrep, ki ga svetuje društvo, je praktično usposabljanje mladih na delovnem mestu.
Potrebno bi bilo povečati sredstva za ukrepe, ki nudijo mladih možnost, se spoznati z delovnimi mesti, kot so npr. usposabljanje na delovnem mestu in delovni preizkus. Za takšno usposabljanje pa naj mladi dobijo primerno plačilo in ne zgolj dodatek. Prav tako naj delodajalec dobi nekakšno subvencijo za zaposlitev ali pa nadomestilo za izvajanje mentorstva (prav tam).
Naslednji ukrep je nudenje plačanega pripravništva v državno reguliranih poklicih. Društvo navaja, da se pripravništva v državno reguliranih poklicih ne razpisujejo več redno, posledica pa je, da redno zaposlene strokovne delavce nadomeščajo delavci in delavke, ki delajo v prekarnih oblikah dela. Društvo svetuje preklic ZUJF 1(Zakona za uravnoteženje javnih financ), ki omejuje sistem pripravništev, predvsem na področju socialnega varstva, vzgoje in izobraževanja. Nadomeščanje začasno odsotnih strokovnih delavcev naj se s pripravniško pogodbo ali pa pogodbo za določen čas nudi tistim, ki so dosegli potrebno izobrazbo, a še nimajo dovolj izkušenj za pristop k strokovnemu izpitu. Potrebno je omogočiti brezplačno opravljanje strokovnega izpita za vse mlade, država pa naj prepove volonterska pripravništva na področju pravosodja ter prednostne liste (prav tam).
Naslednji ukrep je spodbujanje sistema vajeništva, ki je bilo leta 2017 tudi sprejeto v obliki Zakona o vajeništvu, a ni povsem zaživelo na mnogih področjih (prav tam). Društvo svetuje tudi povečanje sredstev za javna dela, saj bi tako država aktivneje pomagala. V javna dela naj se vključi več brezposelnih, zaželeno pa bi bilo tudi zvišanje deleža plače sofinanciranega s strani države (prav tam).
Po mnenju društva Mladi+ bi bilo smiselno zaposlovati več mladih inšpektorjev na Inšpektoratu RS za delo, ki je kadrovsko podhranjen. To bi lahko storili z razpisom novih delovnih mest za mlade, posledica pa bi bile nova delovna mesta za mlade ter večji nadzor nad prekarizacijo in kršitev na trgu dela (prav tam). Zadnjo priporočila ukrepa pa je ustvarjanje zelenih delovnih mest in prispevanje k nizkoogljični družbi, kjer je po mnenju društva še veliko neizkoriščenega
1 Zakon za uravnoteženje javnih financ.
26
potenciala tako na področju izobraževanja, kot na področju ustvarjanja novih delovnih mest za brezposelne mlade ter mlade iskalce dela (prav tam).
Društvo predvideva in upa, da bo Slovenija v načrtu okrevanja uporabila sredstva, ki jih je namenil NextGenerationEU, instrument Evropske unije za podporo državam članicam, ki jih je prizadela pandemija Covid-19. Sklad EU naslednje generacije je Sloveniji namenil približno 5,7 milijarde evrov, od tega kar 2,1 milijarde nepovratnih sredstev tudi za mlade in problematiko brezposelnih mladih (prav tam).
2.9 Evropske smernice glede diskriminacije pri zaposlovanju
Evropska unija se zaveda, da se prebivalstvo stara, rodnost pa je v upadu, ne samo v Sloveniji, temveč tudi v drugih EU državah članicah. Ocenjujejo, da se bo do leta 2060 število prebivalcev starejših od 65 v Evropi dvignilo iz 19,3 na 29 odstotkov vseh prebivalcev. Starost oseb nad 80 let pa naj bi se več kot podvojila. Hkrati predvidevajo, da se bo število delovno aktivnih prebivalcev od 15 pa do 65 let zmanjšala za 11,6 odstotka do leta 2060. To bi lahko privedlo do finančne nevzdržnosti pokojnin, zdravstva in drugih podobnih sistemov. EU želi ta pojav staranja prebivalstva prilagoditi s podaljševanjem delovne dobe starejših zaposlenih ter omogočanje pokojninskih spodbud (Evropska komisija, b. d.). EU je reševanje te problematike skušala nasloviti s sprejemom ustrezne zakonodaje ter finančno podporo projektom, ki naslavljajo staranje prebivalstva.
Evropska unija je leta 2002 pripravila direktivo (Direktiva 2000/78/EC2), ki med drugim tudi prepoveduje diskriminacijo ljudi na podlagi starosti pri zaposlovanju oziroma v delovnih razmerjih. Direktiva je bila sprejeta 27. 11. 2000, v veljavo pa je prišla 2. 12. istega leta s časovno neomejeno veljavnostjo (prav tam.). Direktiva Evropske unije se smatra kot smernica za delovanje držav članic. V tej direktivi lahko vidimo stališče EU, da ne podpira diskriminacije v kateri izmed oblik, tudi v primeru diskriminacije starejših (prav tam).
Prav tako Evropska unija financira civilnodružbene organizacije, ki naslavljajo problematike diskriminacije starejših. Primer takšne organizacije oziroma platforme je AGE Platform Europe. Uvedla je tudi programa, kot sta EU Programme for Employment and Social Innovation (EaSI) ter European Social Fund (ESF), ki financirata in vpeljujeta strategije aktivnega staranja.
2 Direktiva komisije 2000/78/EC, o vzpostavitvi okvirja za enake možnosti in obravnavo zaposlitve. v veljavi od 2. 12. 2000.
27
EU prav tako naslavlja idejo o aktivnemu staranju (Active aging). Izraz aktivno staranje opredeli kot pomaganje starajočim ljudem, da ohranijo nadzor nad svojim življenjem dokler je to le možno. To pomeni, da pripomorejo družbi v ekonomskem kot socialnem vidiku.
Če strnemo direktivo EU, vidimo, da si prizadeva za podaljševanja delovne dobe starejših delavcev ter svari pred diskriminacijo le-teh, kar je v nasprotju z zakonodajo spreminjanja Zakona o delovnih razmerjih v okviru PKP7, kot smo bili priča le-tega v Sloveniji.
2.10 Levo-desni kontinuum
Politična ideologija vladajočega močno vpliva na njegova dejanja, ko oblikuje javne politike.
Ideologija je v primeru vladanja nek skupek prepričanj, kaj bi bilo za družbo po mnenju vladajočega najboljše storiti. Večino političnih strank lahko uvrstimo na levo-desnem kontinuumu vsaj do neke mere, glede na to kakšna prepričanja imajo.
Kropivnik pravi, da se danes večinoma za strankarske družine uporablja razvrščanje na kontinuumu levo-desno. Gre za določitev na podlagi kompleksnega sistema stališč in vrednot, ki so povezane z družbenimi, ekonomskimi, politično ureditvijo, človekovimi pravicami, lastnino, razvojem in modernizacijo, institucijami in družbenimi vlogami (Kropivnik, 2001, str.
138-39). Na tej točki je potrebno tudi izpostaviti, da je vsebine ideološkega kontinuuma težko splošno opredeliti, saj se vsebina in pomen razlikujeta glede na čas in prostor (prav tam). Kljub temu pa lahko v daljšem časovnem obdobju opazimo nekatere značilnosti, ki jih pripisujemo levemu oziroma desnemu delu kontinuuma.
To pomeni, da ima levi ter desni pol določena prepričanja, ki so skupna političnim strankam levega polja, ter tistim, ki so na desnem polju kontinuuma.
Za levi pol kontinuuma so največkrat značilne težnje po zavzemanju za redistribucijo dobrin, horizontalna družbena raven in enakost, zaupanje v spremembe in prihodnost. Za desni pol kontinuuma pa je bolj značilna vertikalna družbena raven, hierarhija, svobodno podjetništvo, spoštovanje tradicije in religije, ohranjanje statusa quo (Kropivnik 2000, str. 139).
V primeru spreminjanja Zakona o delovnih razmerjih je spremembo vložila vladajoča koalicija strank, ki bi jih po kontinuumu levo-desno uvrstili desno. Pričakujemo lahko ideološko ekonomsko zavzemanje v smeri svobodnega podjetništva, kar je tudi eden glavnih namenov spremembe zakona, za razbremenitev podjetnikov oziroma delodajalcev.
28
3 EMPIRIČNI DEL
V empiričnem delu moje diplomske naloge bom pojasnil potek sprejetja Zakona o delovnih razmerjih ter njegovo vsebino. Analiziral bom ključen dokument, ki je bil pripravljen s strani ministrstva v preteklih letih kot smernica za nadaljnjo delo. Nato analiziram mnenja in stališča javnopolitičnih igralcev vpletenih v javnopolitično omrežje, tako iz internetnih virov in člankov, socialnih omrežij, kot je Twitter, kot tudi uradnih strani združenj ter seje državnega zbora. Pri analizi upoštevam le mnenja javnopolitičnih igralcev, ki se v pojavljajo v javnopolitičnem omrežju spremembe Zakona o delovnih razmerjih. Mnenja ter stališča igralcev analiziram s povzemanjem. Eno poglavje namenim analiziranju intervjuja z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot vir dodatnih informacij. V zaključku empiričnega podam svoje lastno mnenje in priporočila, ki služijo za nadaljnjo razpravo.
3.1 Opis spremembe Zakona o delovnih razmerjih
Trenutna vlada oziroma vladajoča koalicija strank Slovenska demokratska stranka (SDS), Nova Slovenija – Krščanski demokrati (NSi), Stranka modernega centra (SMC) ter Demokratična stranka upokojencev Slovenije (DeSUS) je v proti-koronskem paketu ukrepov številka 7, s kratico PKP7, oziroma Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID (ZIUPOPDVE3), spreminjala Zakon o zaposlovanju ZDR-14, oziroma Zakon o delovnih razmerjih, 89. člen 3 odstavek. Popravek zakona omogoča delodajalcu, da zaradi razlogov, ki mu jih ni treba obrazložiti, prekine pogodbo o delovnem razmerju z delavcem, če ta izpolni pogoje do starostne pokojnine. O Zakonu o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije Covid-19 so poslanci razpravljali na 55.
izredni seji Državnega zbora Republike Slovenije, dne 29. decembra 2020, z začetkom ob 11.
uri. Sejo je vodil predsednik Državnega zbora Igor Zorčič ter podpredsedniki Tina Heferle, Branko Simonovič in Jože Tanko. V drugi točki dnevnega reda omenjene seje je potekala razprava o sprejetju ZIUPOPDVE, ki ga je v obravnavo zboru predložila Vlada. Pri razpravi in glasovanju je bilo navzočih 82 poslank in poslancev, za zakon je glasovalo 50 poslancev, proti pa 7 (Državni zbor RS, 2020). Seja se je končala 29. decembra 2020 ob 22.48 uri.
3 Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije Covid-19. Uradni list RS, št. 203/20, 15/21 – ZDUOP in 82/21 – ZNB-C, v veljavi od 31. 12. 2020.
4 Zakon o delovnih razmerjih. Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19 in 203/20 – ZIUPOPDVE, v veljavi od 12. 04. 2013.
29 3.2 Zakon o delovnih razmerjih
Poglavje povzame kaj Zakon o delovnih razmerjih pravzaprav predpisuje in kaj se z novo spremembo zakonodaje v njem tudi spreminja. Zakon o delovnih razmerjih ureja delovna razmerja med delodajalcem in delojemalcem, tako za javni kot zasebni sektor. Delovno razmerje pa je razmerje med delodajalcem in delavcem, ki za svoje delo pod nadzorom delodajalca prejme plačilo (Zakon o delovnih razmerjih, 2013, 4. člen). Zakon o delovnih razmerjih se deli na poglavja: splošne določbe, pogodba o zaposlitvi, pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, varstvo nekaterih kategorij delavcev, uveljavljanje in varstvo pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, delovanje in varstvo sindikalnih zaupnikov, posebne določbe ter kazenske določbe (Zakon o delovnih razmerjih, 2013).
Predmet analize je sprememba zakona ZDR-1, oziroma bolj natančno 89. člena tega zakona.
Vlada je v proti koronskem paketu 7 spreminjala 3. odstavek 89. člena zakona ZDR-1. S to spremembo se spremeni pogoj, da mora imeti delodajalec utemeljen razlog za upokojitev delavca, da lahko delodajalec brez utemeljenega razloga delavca, ki dosega pogoje za starostno upokojitev tudi upokoji. Predhodno je 2. člen omogočal delodajalcu možnost, da delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če za to obstaja utemeljen razlog. Pomemben je tudi 4. odstavek spremembe člena, ki pravi, da ima upokojen delavec pravico do odpravnine.
Citiram 89. člen zakona ZDR-1 (Zakon o delovnih razmerjih, 2013, 89. člen):
odstavek (2) ''Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi''.
S PKP7 je dodan odstavek (3): ''Ne glede na prejšnji odstavek lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi brez navedbe utemeljenega razloga iz prve alineje prvega odstavka in z odpovednim rokom 60 dni, če delavec izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine v skladu s prvim in četrtim odstavkom 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju'' (ZIUPOPDVE, 2020).
Prav tako se na novo doda odstavek (4): ‘'V primeru odpovedi na podlagi prejšnjega odstavka ima delavec pravico do odpravnine v skladu s 108. členom Zakona o delovnih razmerjih'' (ZIUPOPDVE, 2020).
30 3.3 Pogoji starostne pokojnine
Pogoja do starostne upokojitve sta glede na Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-25), ki ureja pogoje starostne upokojitve v 27. členu, in sicer doseženih 40 let delovne dobe in starost 60 let ali več ter vsaj 15 let delovne dobe in starost nad 65 let.
Trenutna pokojninska zakonodaja omogoča kljub izpolnjenim pogojem za starostno ali predčasno pokojnino podaljševanje aktivne dobe, ki prinese določene ugodnosti, dokler ostajate v obveznem zavarovanju. Prva ugodnost je višji odmerni odstotek, ki zviša vsakih 6 mesecev dela do največ 3 let odstotek odmernine za 1.5 odstotka. Druga ugodnost pa je izplačilo 40 odstotkov starostne pokojnine na mesec, od pokojnine, do katere bi bili upravičeni, če bi se upokojili tisti dan. Po treh letih se vsota mesečne starostne pokojnine zmanjša iz 40 na 20 odstotkov, kjer tudi ostane do prenehanja delovnega razmerja. Obe ugodnosti veljata le za polni delovni oziroma zavarovalni čas (Republika Slovenija E-uprava, b. d.).
3.4 Ustavna presoja
Sindikati so se odločili za sprožitev postopka ustavne presoje novega zakona, ki so ga vložili v imenu Konfederacije novih sindikatov Slovenije – Neodvisnost, Ljubljana in drugih, ki jih zastopa Iztok Ščernjavič (Klarič, 2021). Oceno ustavnosti je bila obravnavana na seji 18.
februarja 2021 na Ustavnem sodišču Republike Slovenije. Ustavno sodišče pa se je 23.
februarja 2021 odločilo izvrševanje tretjega, četrtega in petega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 52/16, 81/19 in 203/20) ter 156.a člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08 in 203/20) začasno zadržati. Prav tako je ustavno sodišče začasno razveljavilo vse že vložene upokojitve, ki so jih vložili delodajalci takoj po začetku veljave zakona 31. decembra 2020 (Sklep ustavnega sodišča, 2021).
Predlagatelji so v utemeljitvi ogroženosti pravic delavcev navedli da: ''da je zakonodajalec izpodbijano ureditev, ki pomeni korenito sistemsko spremembo delovnopravne zakonodaje, sprejel brez javne razprave in socialnega dialoga. Z očitno zlorabo nujnega zakonodajnega postopka in interventne zakonodaje naj bi tudi onemogočil zakonodajni referendum'' (prav tam, str. 1).
5 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 99/13 – ZSVarPre- C, 101/13 – ZIPRS1415, 44/14 – ORZPIZ206, 85/14 – ZUJF-B, 95/14 – ZUJF-C, 90/15 –
ZIUPTD, 102/15, 23/17, 40/17, 65/17, 28/19, 75/19, 139/20, 189/20 – ZFRO, 51/21 in 121/21. V veljavi od 1.
01. 2013.
31
Od trenutka izpeljave naj bi bili delavci izpostavljeni stalnemu trajnemu oziroma časovno neomejenemu pritisku neutemeljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi ''posegala vsaj v njihovo pravico do osebnega dostojanstva. Obravnavani pa naj bi bili kot objekt oziroma strošek in ne več kot subjekt delovnega razmerja'' (prav tam, str. 2).
Predlagatelji so mnenja, da je nevarnost odpuščanja zaradi spremembe zakona realna in konkretna. Argumentirali so, da je takih delavcev, ki izpolnjujejo pogoje, nekaj več kot 9000.
S spremembo zakona naj bi bile delavske pravice ogrožene. Vlada se je odzvala z mnenjem, da neposredna ogroženost pravic delavcev ni ogrožena, ustavnemu sodišču pa je predlagala, da naj zahtevo zavrže (prav tam).
Ustavno sodišče je sklenilo, da so predlagatelji dokazali neposredno in konkretno ogroženost pravic delavcev. Na podlagi prvega in tretjega odstavka 39. čena ZUstS v sestavi predsednika dr. Rajka Kneza so sodniki in sodnice: dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, ddr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs sklep sprejeli s sedmimi glasovi proti dvema.
Sklepu sta nasprotovala sodnika Klemen Jaklič in Marko Šorli (prav tam).
Slika 3.1: Zaporedje dogodkov do zadržanja zakona ZDR-1 s strani ustavnega sodišča.
Veljava
NASPROTNIKI SPREMEMBE ZAKONA Opozicija političnih strank
Sindikati delavcev
PODPORNIKI SPREMEMBE ZAKONA Sindikati delodajalcev in podjetnikov
Vloga za ustavno presojo zakona
Zadržanje zakona
sprejetje PRIKAZ ZADRŽANJA ZAKONA
32 3.5 Bela knjiga o pokojninah
Eden pomembnejših dokumentov na tematiko starejših delavcev je Bela knjiga o pokojninah.
Dokument je pripravilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti leta 2016 s ciljem zagotavljanja ravnotežja v pokojninski blagajni med prihodki in odhodki. Gre za zelo obsežen dokument s 309 stranmi, ki med drugim naslavlja nevzdržnost trenutno obstoječega pokojninskega sistema na dolgi rok, predlaga pa ukrepe, kot so: dvigovanje upokojitvene starosti, podaljševanje zavarovalne dobe ob nižjih starostih, prilagoditve odmere novih pokojnin in usklajevanje pokojnin posameznih generacij (˝Bela knjiga o pokojninah˝, 2016, str. 207).
Predlagani ukrepi bi v naslednjih 40 letih ohranili odhodke za pokojnine, hkrati pa bi na dolgi rok prihranili od 2.5 do 3 odstotke BDP glede na trenutno veljavno zakonodajo (prav tam, str.
207).
Podatki prikazani v tabeli 3.1 (Bela knjiga o pokojninah, 2016) nakazujejo, kakšni bi bili prihranki kasnejšega upokojevanja v manjšanju let prejemanja pokojnine, oziroma večanju let prispevanja k pokojninski blagajni. Izračunana je projekcija, koliko dolgo bi upokojenci prejemali pokojnino, če bi se upokojili z leti 60, 63, 64, 65 ali pa 67 let, ter kakšne bi bili posledice dolgoročno v letih 2025, 2030, 2040, 2040, 2050 in 2060. Vidimo lahko, da bi podaljševanje dela delavcev uspešno zniževalo leta prejemanja pokojnine, hkrati pa podaljšalo leta vplačevanja v pokojninsko blagajno, kar vodi do bolj stabilne pokojninske blagajne. Kot vidimo iz tabele, bi moški, ki bi se upokojili leta 2014 pri starosti 60 let, prejemali pokojnino povprečno 21,2 let. Ženske pa bi v povprečju prejemale pokojnino 25,5 let, če bi se prav tako upokojile pri 60 letih starosti v letu 2014. Za smiselno primerjavo lahko primerjamo oba spola, ki se pri 60 letih upokojita leta 2025, ter oba spola, ki se upokojita pri 67 letih starosti leta 2025.
V prvem primeru oziroma pri 60 letih starosti moški prejema pokojnino 22,4 let, ženska pa povprečno 26,6 let. V primeru 67 let starosti ob upokojitvi pa moški prejema pokojnino le 16,9 let, ženska pa 20,4 leta. Razlika med delavci, ki se upokojijo pri starosti 60 let ter 67 let je ogromna, in sicer za povprečnega moškega 5,5 let ter za povprečno žensko 6,2 let. Tabela dobro prikaže smiselnost zviševanja delovne dobe v primeru starajočega se prebivalstva, ki zmanjša časovno prejemanje pokojnin delavcev, kar ugodno vpliva na pokojninsko blagajno (prav tam).
33
Tabela 3.1: Prejemanje pokojnine za moške in ženske ob določeni starosti v določenem letu.
Starost Leto upokojitve Moški Razlika v letih Ženske razlika v letih
60 2014 21,2 25,5 60 2025
2030 2040 2050 2060
22,4 1,2 23,0 1,8 24,2 3,0 25,3 4,1 26,4 5,2
26,6 1,1 27,1 1,6 28,2 2,7 29,2 3,7 30,1 4,6 63 2025
2030 2040 2050 2060
20,0 -1,2 20,6 -0,6 21,7 0,5 22,7 1,5 23,7 2,5
23,9 -1,6 24,4 -1,1 25,4 -0,1 26,4 0,9 27,3 1,8 64 2025
2030 2040 2050 2060
19,2 -2,0 19,8 -1,4 20,9 -0,3 21,9 0,7 22,9 1,7
23 -2,5 23,5 -2,0 24,5 -1,0 25,5 0,0 26,4 0,9
