UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT
Športna vzgoja
VELJAVNOST IN PONOVLJIVOST EASYFORCE DINAMOMETRA NA PRIMERU KOLENA IN KOLKA
MAGISTRSKO DELO
Avtor dela LUKA KRIŽAJ
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT
Športna vzgoja
VELJAVNOST IN PONOVLJIVOST EASYFORCE DINAMOMETRA NA PRIMERU KOLENA IN KOLKA
MAGISTRSKO DELO
MENTOR:
prof. dr. Nejc Šarabon, prof. šp. vzg., uni. dipl. fizio.
RECENZENT: Avtor dela:
izr. prof. dr. Vedran Hadžić, dr. med. LUKA KRIŽAJ
KONZULTANT:
izr. prof. dr. Igor Štirn, prof. šp. vzg.
Ljubljana, 2021
IZJAVA ŠTUDENTA OB ODDAJI MAGISTRSKEGA DELA
Spodaj podpisani študent Luka Križaj, vpisna številka 22190195, avtor pisnega zaključnega dela študija z naslovom Veljavnost in ponovljivost EasyForce dinamometra na primeru kolena in kolka,
IZJAVLJAM,
1. da je pisno zaključno delo študija rezultat mojega samostojnega dela;
2. da je tiskana oblika pisnega zaključnega dela študija istovetna elektronski obliki pisnega zaključnega dela študija;
3. da sem pridobil vsa potrebna dovoljenja za porabo podatkov in avtorskih del v pisnem zaključnem delu študija in jih v pisnem zaključnem delu študija jasno označil;
4. da sem pri pripravi pisnega zaključnega dela študija ravnal v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za raziskavo pridobil soglasje etične komisije;
5. da soglašam z uporabo elektronske oblike pisnega zaključnega dela študija za preverjanje podobnosti vsebine z drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim informacijskim sistemom VIS;
6. da na Univerzo v Ljubljani neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja pisnega zaključnega dela študija na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija UL;
7. da dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v pisnem zaključnem delu študija in tej izjavi, skupaj z objavo pisnega zaključnega dela študija;
8. da dovoljujem uporabo mojega rojstnega datuma v zapisu COBISS.
V: ___________________ Podpis študenta: ___________________
Datum: _______________
ZAHVALA IN POSVETILO
Zahvaljujem se svojemu mentorju, prof. dr. Nejcu Šarabonu za priložnost, spodbude, konzultacije, doslednost in strokovno pomoč.
Zahvaljujem se asist. dr. Žigi Kozincu za vso pomoč pri pisanju magistrskega dela.
Hvala vsem preizkušancem za opravljanje meritev.
Hvala Miha, Gašper, Patrik, Dora, Nejc, Aleksander in Ana za vso podporo, spodbude in lepe trenutke tekom študija.
Velika zahvala gre mojim staršem, sestri Nini in bratu Nejcu, ki so me ves čas šolanja spodbujali, usmerjali in mi bili v veliko oporo.
Hvala, Brina. Hvala za vse. Saj veš, miDVA sva NESKONČNA.
»Smej se življenju in življenje se ti bo smejalo nazaj!«
Ključne besede: ročni dinamometer, veljavnost, ponovljivost, spodnje okončine, mišična jakost
VELJAVNOST IN PONOVLJIVOST EASYFORCE DINAMOMETRA NA PRIMERU KOLENA IN KOLKA
Luka Križaj IZVLEČEK
Namen naloge je bil preveriti veljavnost ter ponovljivost rezultatov (znotraj obiska in med obiski), pridobljenih z ročnim dinamometrom EasyForce, upoštevajoč postopke, ki so v skladu s priporočili proizvajalca, na primeru kolena in kolka. V raziskavo je bilo vključenih 50 mladih, zmerno treniranih odraslih. Veljavnost in ponovljivost sta bili testirani s parnim dvo-repim t- testom, katerega velikost učinka smo izrazili kot Cohenov d (d), s Pearsonovim koeficientom korelacije (r), intra-klasnim koeficientom korelacije (ICC) in koeficientom variacije (KV).
Ugotovili smo, da med vrednostmi, izmerjenimi z EasyForce dinamometrom in referenčno metodo z namenskima dinamometroma z zunanjo pritrditvijo, prihaja do statistično značilnih razlik (p < 0,001). Vrednosti iztegovalk in upogibalk kolena, izmerjene z Easyforce dinamometrom, so približno dvakrat nižje od vrednosti, ki so bile izmerjene z referenčno metodo z namenskim dinamometrom z zunanjo fiksacijo (-1,88 ≤ d ≤ -2,02), medtem ko so vrednosti odmikalk in primikalk kolka približno dva- do tri-krat višje (1,81 ≤ d ≤ 2,91).
Korelacija med vrednostmi je v celoti močna pri primikalkah kolka (r ≥ 0,70) in zmerna do močna pri iztegovalkah in upogibalkah kolena ter odmikalkah kolka (0,64 ≤ r ≤ 0,77).
Relativna ponovljivost meritev jakosti z EasyForce-om znotraj obiska je bila dobra pri iztegu kolena (0,84 ≤ ICC ≤ 0,88) in odlična pri vseh ostalih mišičnih skupinah (ICC ≥ 0,90).
Absolutna ponovljivost znotraj obiska je bila sprejemljiva pri meritvah največje jakosti in največje hitre jakosti upogibalk kolena in odmikalk kolka (KV ≤ 9,90%) ter pri meritvah primikalk kolka na drugem obisku (KV ≤ 9,60%). Pri vseh meritvah iztegovalk kolena in primikalk kolka na prvem obisku je bila absolutna ponovljivost nesprejemljiva (KV > 10,0%).
Relativna ponovljivost meritev z EasyForce-om med obiski je bila, ne glede na nalogo, odlična (ICC ≥ 0,95), absolutna ponovljivost pa sprejemljiva (KV ≤ 7,70%).
Key words: hand-held dynamometer, validity, repeatability, lower extremity, muscle strength VALIDITY AND REPEATABILITY OF EASYFORCE DYNAMOMETER IN THE CASE OF KNEE AND HIP
Luka Križaj ABSTRACT
The purpose of the study was to test validity and (intra- and inter-sessions) repeatability of the results obtained by the hand-held dynamometer EasyForce, following procedures that are in accordance with manufacturer’s recommendations, in the case of the knee and hip. The study included 50 moderately trained young adults. Validity and repeatability were statistically tested with a paired two-tailed t-test, whose magnitude of effect was expressed as Cohen’s d (d), with Pearson’s correlation coefficient (r), intra-class correlation coefficient (ICC) and coefficient of variation (CV). We found out there are statistically significant differences between results measured with EasyForce hand-held dynamometer and reference method with dedicated dynamometer with external attachment (p < 0,001). The values of knee extensors and flexors measured with EasyForce dynamometer were approximately twice lower than the values measured with reference method with dedicated dynamometer with external attachment (-1,88
≤ d ≤ -2,02), while the values of hip abductors and adductors were approximately two to three times higher (1,81 ≤ d ≤ 2,91). Correlation between the values was completely strong for hip adductors (r ≥ 0,70) and moderate to strong for knee extensors, knee flexors and hip abductors (0,64 ≤ r ≤ 0,77). Relative intra-session repeatability of strength measurements with EasyForce was good for knee extension (0,84 ≤ ICC ≤ 0,88) and excellent for all other muscle groups (0,90 ≤ ICC ≤ 0,96). Absolute intra-session repeatability was acceptable for measurements of maximal muscle strength and rate of force development of knee flexors and hip abductors (CV
≤ 9,90%) and for measurements of hip adductors on the second visit (CV ≤ 9,60%). Absolute intra-session repeatability was unacceptable for all measurements of knee extensors and for measurements of hip adductors on first visit (CV > 10,0%). Relative inter-sessions repeatability of EasyForce measurements was, regardless of the task, excellent (ICC ≥ 0,95) and absolute inter-sessions repeatability was acceptable (CV ≤ 7,70%).
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 9
1.1 Anatomska vloga iztegovalk in upogibalk kolena ter odmikalk in primikalk kolka ... 9
1.2 Biomehanska vloga in biomehanika poškodb iztegovalk in upogibalk kolena ter odmikalk in primikalk kolka ... 11
1.2.1 Iztegovalke kolena ... 11
1.2.2 Upogibalke kolena ... 12
1.2.3 Odmikalke kolka ... 13
1.2.4 Primikalke kolka ... 14
1.3 Pojavnost poškodb in dejavnikov tveganja za nastanek poškodb iztegovalk in upogibalk kolena ter odmikalk in primikalk kolka ... 15
1.3.1 Iztegovalke in upogibalke kolena ... 15
1.3.2 Odmikalke in primikalke kolka ... 17
1.4 Mišična jakost in jakostna neskladja ... 18
1.4.1 Iztegovalke in upogibalke kolena ... 19
1.4.2 Odmikalke in primikalke kolka ... 19
1.5 Dinamometrija ... 20
1.5.1 Zlato-standardni dinamometri ... 20
1.5.2 Ročni dinamometri ... 22
1.6 Problem, cilji in hipoteze ... 24
1.6.1 Predmet, problem in namen ... 24
1.6.2 Cilji ... 24
1.6.3 Hipoteze ... 25
2 METODE DELA ... 26
2.1 Preizkušanci ... 26
2.2 Pripomočki... 26
2.3 Postopek... 27
3 REZULTATI ... 32
3.1 Ponovljivost znotraj obiska ... 32
3.2 Ponovljivost med obiski ... 34
3.3 Veljavnost ... 36
4 RAZPRAVA ... 38
4.1 Ponovljivost ... 38
4.1.1 Ponovljivost znotraj obiska ... 38
4.1.2 Ponovljivost med obiski ... 39
4.2 Veljavnost ... 40
4.3 Omejitve in prednosti ... 42
5 SKLEP ... 43
6 VIRI ... 44
KAZALO TABEL Tabela 1. Opisna statistika telesnih in demografskih značilnosti preizkušancev ………..……26
Tabela 2. Ponovljivost znotraj obiska za meritve jakosti iztegovalk in upogibalk kolena z EasyForce ter referenčno MNDZF………...….32
Tabela 3. Ponovljivost znotraj obiska za meritve jakosti odmikalk in primikalk kolka z EasyForce ter referenčno MNDZF………...…….33
Tabela 4. Ponovljivost med obiski za meritve jakosti iztegovalk in upogibalk kolena z EasyForce ter referenčno MNDZF………..………....………...………....34
Tabela 5. Ponovljivost med obiski za meritve jakosti odmikalk in primikalk kolka z EasyForce ter referenčno MNDZF………...………...35
Tabela 6. Primerjava rezultatov, pridobljenih z EasyForce in referenčno MNDZF ……....……...….……….……….………..…36
KAZALO SLIK Slika 1. Potek meritev ………...27
Slika 2. Tehtanje mase nog z EF dinamometrom ………..28
Slika 3. Položaj preizkušanca in merilca med merjenjem največje mišične in največje hitre mišične jakosti ………..29
Slika 4. Položaj preizkušanca med merjenjem največje mišične jakosti in največje hitre mišične jakosti iztegovalk in upogibalk kolena ……….30
Slika 5. Položaj preizkušanca med merjenjem največje mišične jakosti in največje hitre mišične jakosti odmikalk in primikalk kolka ……….31
9 1 UVOD
Človeško telo je v gibanju veliko bolj nagnjeno k poškodbam kakor v mirovanju. Med mišičnimi skupinami, ki v veliki meri doprinesejo h kakovosti gibanja, so iztegovalke in upogibalke kolena ter odmikalke in primikalke kolka. Za razliko od iztegovalk in upogibalk kolena, ki izvajajo gibe kolena v bočni ravnini in stabilizirajo kolenski sklep, odmikalke in primikalke kolka delujejo primarno v čelni ravnini. Poleg odmika in primika kolka, je naloga teh mišic stabilizacija ledveno-medenično-kolčnega predela in blaženje zunanjih in notranjih sil, ki v čelni ravnini delujejo na kolk in medenico (Bewyer in Bewyer, 2003; Rodriguez, 2019).
Z namenom optimalnega opazovanja in ocenjevanja telesnih zmogljivosti (Hirano, Katoh, Gomi in Arai, 2020; Thorborg, Petersen, Magnusson in Hölmich, 2010) ter zdravstvenega statusa (Lesnak, Anderson, Farmer, Katsavelis in Gridstaff, 2019) vrednotimo mišične jakosti.
Z rezultati meritev ugotavljamo šibkosti posameznih mišičnih skupin ter lateralna (neskladje med levo in desno stranjo telesa) in ipsilateralna jakostna neskladja (neskladje med funkcionalno nasprotnima si mišičnima skupinama iste strani telesa), kar nam omogoča pravočasno ugotavljanje nevarnosti in preventivno ukrepanje pred nastankom asimetrij in mišično-skeletnih poškodb (Thorborg idr., 2010). Na podlagi rezultatov oblikujemo intervencijske programe, s katerimi pripomoremo h kakovosti aktivnega vsakdana ter delovni in športni uspešnosti posameznika (Buckinx idr., 2015). Vrednotenje je namenjeno športnikom (Stark, Walker, Philips, Fejer in Beck, 2011; Thorborg, Bandholm in Hölmich, 2013), aktivnim posameznikom in ljudem z nevrološkimi, mišičnimi in/ali skeletnimi motnjami (Stark idr., 2011). Pomemben vidik vrednotenja je pridobivanje zanesljivih kvantitativnih rezultatov meritev (Thorborg idr., 2010), kar omogočajo različni dinamometri. Velik vpliv na izbiro metode merjenja ima cena, več-namenskost naprave, prenosnost, velikost ter veljavnost in zanesljivost rezultatov. Zato se v vedno večji meri v klinični praksi uporabljajo ročni dinamometri (Thorborg idr., 2010). Eden takih je EasyForce ročni dinamometer, katerega veljavnost in ponovljivost bomo ugotavljali v tej študiji.
1.1 Anatomska vloga iztegovalk in upogibalk kolena ter odmikalk in primikalk kolka
V skupino iztegovalk kolena sodijo mišice, ki se nahajajo na sprednji strani stegna. Njihova funkcija je iztegovanje in stabilizacija kolenskega sklepa ter stabilizacija in upogib kolčnega sklepa (v primeru dvosklepne preme mišice) (Waligora, Johanson in Hirsch, 2009). Iztegovalka kolena je štiriglava stegenska mišica (lat. m. quadriceps femoris). Le-ta je sestavljena iz štirih mišic: preme mišice (lat. m. rectus femoris), zunanje široke mišice (lat. m. vastus lateralis), srednje široke mišice (lat. m. vastus medialis) in vmesne široke mišice (lat. m. vastus intermedius) (Flandry in Hommel, 2011). Prema mišica izvira z zgornjega roba sklepne ponvice kolka (lat. acetabulum) in sprednjega spodnjega trna črevnice (lat. anterior inferior iliac spine), zunanja široka mišica iz velikega obrtca (lat. trochanter major) in hrapave črte stegnenice (lat.
linea aspera), srednja široka mišica prav tako izvira s hrapave črte stegnenice, vmesna široka
10
mišica izvira s sprednje površine stegnenice (Štiblar Martinčič, Cvetko, Cör, Marš in Dolenšek, 2016; Waligora idr., 2009). Kite vseh štirih glav štiriglave stegenske mišice se združijo in pripenjajo na grčavino golenice, mednje je vpeta pogačica (lat. patella) (Flandry in Hommel, 2011; Štiblar Martinčič idr., 2016). Med mišicami iztegovalkami kolena je prema mišica dvosklepna, ostale mišice so enosklepne (Štiblar Martinčič idr., 2016).
Iztegovalke kolenskega sklepa neposredno omogočajo hojo, tek, skakanje, vstajanje… in stabilizacijo pogačice ob omenjenem gibalnem udejstvovanju. V skupino upogibalk kolena sodijo mišice, ki so locirane na zadnji strani stegna. Njihova primarna naloga je upogib in stabilizacija kolenskega sklepa ter stabilizacija in iztegnitev kolčnega sklepa (Linklater, Hamilton, Carmichael, Orchard in Wood, 2010). Upogibalke kolena so: dvoglava stegenska mišica (lat. m. biceps femoris), polopnasta mišica (lat. m. semimembranosus) in polkitasta mišica (lat. m. semitendinosus). Polopnasta in polkitasta mišica izvirata iz sednične grče (lat.
tuber ossis ischii) in se naraščata na notranjo stran golenice (Štiblar Martinčič idr., 2016).
Dvoglava stegenska mišica je sestavljana iz dveh glav – kratke in dolge (Fendry in Hommel, 2011). Obe glavi izvirata iz hrapave črte stegnenice oziroma grče sednice, nato se združita v skupno mišico, ki se pripenja na zadnji zunanji del glave mečnice (lat. caput fibulae) (Fendry in Hommel, 2011; Štiblar Martinčič idr., 2016). Vse mišice, razen krajša glava dvoglave stegenske mišice, so dvosklepne, zaradi česar sodelujejo pri opravljanju giba v dveh sklepih (Linklater idr., 2010; Štiblar Martinčič idr., 2016). Dvoglava stegenska mišica poleg upogiba kolena in, v primeru dolge glave, iztega kolka, izvaja tudi zunanjo rotacijo, medtem ko notranjo rotacijo izvajata polopnasta in polkitasta mišica (Štiblar Martinčič idr, 2016).
Poleg omenjenih mišičnih skupin pri upogibu kolena pomagajo krojaška mišica (lat. m.
sartorius), sloka mišica (m. gracilis), dvoglava mečna mišica (lat. m. gastrocnemius) in podkolenska mišica (m. popliteus) (Štiblar Martinčič idr, 2016). Vpletenost dotičnih mišičnih skupin v upogib kolena je odvisna predvsem od položaja kolena (v primeru podkolenske in dvoglave mečne mišice) ter kolka (v primeru krojaške in sloke mišice).
Med mišice, katerih glavna funkcija je odmik kolka, stabilizacija ledveno-medenično-kolčnega predela ter blaženje zunanjih in notranjih sil, ki v čelni ravnini delujejo na kolk in medenico (Bewyer in Bewyer, 2003; Rodriguez, 2019), sodijo velika zadnjična mišica (lat. m. gluteus maximus) (Štiblar Martinčič idr., 2016), srednja zadnjična mišica (lat. m. gluteus medius), mala zadnjična mišica (lat. m. gluteus minimus) in hruškasta mišica (lat. m. piriformis) (Byrne, Mulhall in Baker, 2010; Štiblar Martinčič idr., 2016). Mala in srednja zadnjična mišica izvirata z zunanje ploskve črevnice, pripenjata se na veliki obrtec stegnenice (lat. trochanter major) (Flack, Nicholson in Woodley, 2012). Preko njih poteka velika zadnjična mišica, ki izvira iz zunanje ploskve črevnice in križnice ter se narašča na zadnjično grčevino stegnenice (lat.
tuberositas glutea), hruškasta mišica poteka od sprednje strani križnice do notranje strani velikega obrtca (Byrne idr., 2010; Štiblar Martinčič idr., 2016). Naloga dotičnih mišičnih skupin so odmik, izteg v kolčnem sklepu (velika zadnjična mišica) ter zunanja rotacija, katero izvajata velika zadnjična in hruškasta mišica (Byrne idr., 2010; Flack, Nicholson in Woodley;
2014).
11
V skupino primikalk kolka sodijo sloka mišica (lat. m. gracilis), grebenka (lat. m. pectineus), dolga primikalka (lat. m. adductor longus), kratka primikalka (lat. m. adductor brevis) in velika primikalka (lat. m. adductor magnus) (Byrne idr., 2010). Vse omenjene mišice izvirajo iz sramnice (lat. os pubis) (Štiblar Martinčič idr., 2016). Sloka mišica se narašča na grčevino golenice (lat. tuberositas tibiae), grebenka se pripenja na zadnji strani zgornjega dela stegnenice, dolga primikalka poteka od zgornje veje dimeljnice do srednje tretjine hrapave črte stegnenice, kratka primikalka izvira s spodnje veje sramnice in se prirašča na zgornjo tretjino hrapave črte stegnenice, velika primikalka poteka s sramnice in sednice (lat. os ischii) do hrapave črte in notranjega čvršča stegnenice (Byrne idr., 2010; Štiblar Martinčič idr., 2016).
Dotičnim mišicam je skupna naloga primik kolka, medtem ko sloka mišica pomaga pri upogibu kolena in notranji rotaciji v kolku (Byrne idr., 2010; Štiblar Martinčič idr., 2016). Grebenka in dolga primikalka, poleg primika, izvajata upogib v kolčnem sklepu ter zunanjo rotacijo skupaj s kratko primikalko (Štiblar Martinčič idr., 2016).
Poleg omenjenih mišic pri primiku kolka sodelujeta tudi notranja mašilka kolčične line (lat. m.
obturatorius internus) in črevničnoledvena mišica (lat. m. iliopsoas), ki je sestavljena iz velike ledvene mišice (lat. m. psoas major) in črevnične mišice (lat. m. iliacus) (Byrne idr., 2010).
Vpliv dotičnih mišičnih skupin je odvisen od kota upogiba v kolčnem sklepu in položaja kolčnega sklepa, glede na čelno ravnino.
1.2 Biomehanska vloga in biomehanika poškodb iztegovalk in upogibalk kolena ter odmikalk in primikalk kolka
1.2.1 Iztegovalke kolena
Iztegovalke kolena so pomembne za izvedbo normalnega koraka in ostalih aktivnosti vsakdanjega življenja (Choe, Coburn, Costa in Pamukoff, 2021; Deopujari in Kiel, 2021;
Hyodo, Masuda, Aizawa, Jinno in Morita, 2017). Poškodbe te mišice se najpogosteje pojavijo pri nogometu, ameriškem nogometu, avstralskem nogometu in ragbiju (Kary, 2010). Pri omenjenih športih, med regulacijo upogiba kolka in/ali iztegnitve kolena, prihaja do nenadnih in ekscentričnih obremenitev iztegovalk kolena (Deopujari in Kiel, 2021; Kary, 2010;
Mendiguchia, Alentorn-Geli, Idoate in Myer, 2012). Do poškodbe lahko prihaja tudi ob pretiranem pasivnem raztezanju mišice (Kaeding, Sanko in Fischer, 1995; Kary, 2010).
Največkrat zaradi omenjenih obremenitev prihaja do natrganin ali raztrganin mišice ali tetive (Keading idr., 1995; Kary, 2010). Poškodba tetive je redka, njena pojavnost je 1,37/100.000 ljudi (Pope, El Bitar in Plexousakis, 2021). Najpogosteje se poškoduje spodnji (distalni) del preme mišice (lat. m. rectus femoris) (Kaeding idr., 1995; Mendiguchia idr., 2013). Do poškodbe iztegovalk kolena najpogosteje prihaja med udarjanjem, zaustavljanjem (Kaeding idr., 1995; Kary, 2010; Mendiguchia idr., 2013; Orchard, 2001) in šprinti (Mendiguchia idr., 2013). Natančen trenutek poškodbe med udarjanjem ni določen. Mendiguchia idr. (2013) ter Orchard (2001) omenjajo tri možne trenutke nastanka poškodbe: ob kontaktu udarne noge z
12
žogo (1); med začetno fazo zamaha, ko je koleno upognjeno in kolk iztegnjen (2); ob zadnjem stiku stopala udarne noge s tlemi pred udarcem (3).
(1) Po mnenju Mendiguchia idr. (2013) je poškodba ob kontaktu udarne noge z žogo, zaradi koncentričnega naprezanja iztegovalke kolena, neznatna.
(2) Do poškodbe pogosteje prihaja med začetno fazo zamaha, ko je koleno upognjeno in kolk iztegnjen. Na začetku faze zamaha, pred udarcem, prihaja do ekscentričnega naprezanja iztegovalk kolena, predvsem preme mišice, ki zaustavlja/upočasnjuje iztegnitev kolka in upogib kolena (Mendiguchia idr., 2013). Med začetkom upogiba kolka postaja kotna hitrost iztegovalk kolena pozitivna, medtem ko se koleno še vedno upogiba, kar povzroča negativno kotno hitrost omenjenega dela (Mendiguchia idr., 2013). Prema mišica se, z namenom delovanja proti upogibu kolena, ekscentrično obremenjuje med največjim upogibom kolena (Mendiguchia idr., 2013). Zaradi rahlo večje kotne hitrosti in večjega upogiba kolena, lahko takrat prihaja do poškodbe iztegovalke kolena (Mendiguchia idr., 2013).
(3) Zadnji omenjen trenutek je neposredno povezan z zaustavljanjem in hitrim vpijanjem sil v kratkem času (Mendiguchia idr., 2013). V primeru zadnjega stika stopala udarne noge s tlemi pred udarcem prihaja do velike sile reakcije podlage (Mendiguchia idr., 2013). Ob tem prihaja do velikih zunanjih sil in sočasne, nižje kotne hitrosti (zaradi velikih mišičnih momentov, ki nasprotujejo sili reakcije podlage) (Mendiguchia idr., 2013). Ob tem zaustavljanje povzroča iztegnitev trupa (nagib nazaj) ter dodatne zaviralne sile in večjo ekscentrično obremenitev na iztegovalke kolena, kar lahko povzroča poškodbe preme mišice (Mendiguchia idr., 2013).
Med šprintom se najpogosteje poškodba pojavi v začetni fazi zamaha (Mendiguchia idr., 2013).
Ob prehodu iz največje iztegnitve kolka v največji upogib kolena in kolka prihaja do maksimalnega podaljšanja omenjene mišice (Mendiguchia idr., 2013). Velika aktivacija mišic med ekscentrično kontrakcijo, skupaj z visokimi kotnimi hitrostmi kolka in kolena med fazo zamaha, povzroča višjo dovzetnost za poškodbe (Mendiguchia idr., 2013).
1.2.2 Upogibalke kolena
Upogibalke kolena, skupaj z iztegovalkami, skrbijo za stabilizacijo kolenskega sklepa in izvedbo učinkovitejšega hodnega ali tekalnega koraka (Choe, 2021; Hyodo idr., 2017).
Poškodbe se najpogosteje pojavijo pri atletiki, ragbiju, nogometu, avstralskem nogometu (Tokutake idr., 2018) in galskem nogometu (Lee, Mok, Chan, Yung in Chan, 2018). Pri omenjenih športih do poškodbe prihaja med šprintom (Danielsson idr., 2020; Lee idr., 2018;
Tokutake idr., 2018), v manjši meri poškodbo povzroča tudi pretirano raztezanje, ki je posledica kontakta, padcev ali izgube nadzora (Lee idr., 2018; Tokutake idr., 2018). Raziskave razteznega tipa poškodbe so pokazale, da do poškodbe upogibalk kolena prihaja zaradi prekomernega upogiba kolka, s sočasno iztegnjenim kolenom (Danielsson idr., 2020). Kadar se mišica poškoduje med šprintom, je v večini primerov poškodovana velika glava dvoglave stegenske
13
mišice (lat. m. biceps femoris) (Danielsson idr., 2020; Lee idr., 2018; Malliaropoulos idr., 2012). Ob poškodbi, ki je nastala zaradi pretiranega raztezanja, se navadno poškoduje polopnasta mišica (lat. m. semimebranosus) (Danielsson idr., 2020).
Trenutek nastanka poškodbe pri šprintu ni točno določen. Nekateri avtorji menijo, da do poškodbe med šprintom navadno prihaja v zaključku faze zamaha, ko se mišica aktivno ekscentrično napreza in omejuje iztegnitev kolena in upogiba kolka (Malliaropoulos idr., 2012).
Hkrati prihaja do največjega raztega mišice (verjetno je razteg velike glave dvoglave stegenske mišice velik, zaradi krajše ročice kolena) (Malliaropoulos idr., 2012). Tik pred začetkom faze kontakta prihaja do koncentričnega naprezanja upogibalk kolena in iztegovalk kolka, z namenom priprave faze opore (Camlek, 2020). Danielsson idr. (2020) predpostavljajo, da do poškodbe prihaja v začetni fazi opore, kjer upogibalke kolena opravljajo nalogo stabilizacije kolenskega sklepa ter upogiba kolena in iztegnitve kolka (Camlek, 2020; Danielsson idr., 2020), pri čemer na mišico delujejo velike sile, ki so usmerjene v nasprotne smeri, medtem ko se telo potiska v smeri naprej, preko točke kontakta stopala s tlemi (Danielsson idr., 2020). Ostali (Malliaropoulos idr., 2012) menijo, da do poškodbe prihaja v zaključni fazi opore, ko upogibalke kolena ponovno dosegajo najvišje ekscentrične obremenitve. Ker se pri šprintu pogosteje poškoduje velika glava dvoglave stegenske mišice kot polkitasta mišica (lat. m.
semitendinosus), so raziskovalci mnenja, da do poškodbe prihaja v fazi opore, saj je dvoglava stegenska mišica aktivna skozi celoten tekalni korak, medtem ko je polkitasta mišica primarno aktivna v fazi zamaha (Danielsson idr., 2020). Tako lahko pojasnimo, zakaj so poškodbe polkitaste mišice, ne glede na velike sile, dokaj redke (Danielsson idr., 2020).
1.2.3 Odmikalke kolka
Poškodbe odmikalk kolka povzročajo nestabilnost ledveno-medenično-kolčnega predela pri hoji, teku in skokih (Mucha, Caldwell, Schlueter, Walters in Hassen, 2017; Pohl idr., 2015).
Omenjena poškodba se pogosto kaže kot bolečina (Bewyer in Bewyer, 2003; Godshaw idr., 2019), ki se jo čuti tudi ob gibih velike zadnjične mišice (lat. m. gluteus maximus) (Godshaw idr., 2019). Zaradi redkosti je poškodba lahko spregledana (Stanton, Maloney, DeHaven in Giordano, 2012). Najpogostejše mesto poškodbe je tetiva srednje zadnjične mišice (lat. m.
gluteus medius) ob velikem obrtcu (lat. trochanter major), kar v literaturi imenujejo sindrom bolečine ob večjem obrtcu (angl. greater trochanteric pain syndrome) (Bewyer in Bewyer, 2003;
Godshaw idr., 2019; Pohl idr., 2015; Stanton idr., 2012). Ob preobremenjenosti srednje zadnjične mišice oziroma njene tetive ob velikem obrtcu, prihaja do vnetij, natrganin ali raztrganin (Godshaw idr., 2019). Poškodba odmikalk kolka povzroča krog nenehne napetosti, saj bolečini sledi slabša prekrvavitev, čemur sledi večja količina laktata, ki povzroča večjo bolečino (Bewyer in Bewyer, 2003). Raziskovalci (Bewyer in Bewyer, 2003) poudarjajo 3 načine nastanka poškodbe: velika obremenitev (angl. stress), ki povzroča takojšnjo/akutno poškodbo; nizka obremenitev, ki povzroča postopen nastanek poškodbe (kronična poškodba);
zmerna obremenitev, ki je ponavljajoča (kronična poškodba). Do akutne poškodbe odmikalk kolka prihaja redko, vzrok poškodbe je neznan (Bewyer in Bewyer, 2003; Stanton idr., 2012).
14
Kronične poškodbe se pojavijo pogosteje, povzroča jih degeneracija mišično-tetivne enote (Bewyer in Bewyer, 2003; Stanton idr., 2012). Kroničnim poškodbam lahko sledijo tendinopatije, nato raztrganine in nazadnje odcep tetive od velikega obrtca (Godshaw idr., 2019).
Odkrito je bilo (Pohl idr., 2015), da ima 26% zmanjšanje največje jakosti odmikalk kolka vpliv na biomehaniko bolj dinamičnih gibalnih nalog, zaradi česar se zniža višina skoka in učinkovitost tekalnega koraka (posledično se zmanjša hitrost teka). Pri hoji tovrsten učinek ni viden, saj se odmikalke kolka, z namenom stabilizacije ledveno-medenično-kolčnega predela in blaženja zunanjih in notranjih sil, aktivirajo do 70% največje mišične jakosti, ki jo je mišica sposobna razviti z izometričnim naprezanjem (Pohl idr., 2015).
1.2.4 Primikalke kolka
Poškodba primikalk kolka je ena najpogostejših poškodb v avstralskem nogometu (Orchard, 2001), nogometu in hokeju (Hölmich, 2015; Rodriguez, 2019). Poškodbo povzroča ekscentrično naprezanje mišic med hitrim raztezanjem (Serner, Mosler, Tol, Bahr in Weir, 2019). Najpogosteje se poškoduje dolga primikalka (lat. m. adductor longus) (Kiel in Kaiser, 2020; Rodriguez, 2019), kar predstavlja 62-90% vseh poškodb primikalk kolka (Eckard idr., 2017). Poškodbo primikalk kolka razdelimo v 3 skupine: bolečina brez izgube mišične jakosti, bolečina z zmanjšanjem mišične moči in popolno strganje mišice oziroma tetive z zmanjšanjem mišične moči (Kiel in Kaiser, 2020). Do poškodb prihaja preko gibov zaprte in odprte kinetične verige (Serner idr., 2019). Od gibov v zaprti kinetični verigi so najpogostejši mehanizmi nastanka spremembe smeri (35% vseh poškodb primikalk kolka) in doseganje (angl. reaching) (24% vseh poškodb primikalk kolka), od gibov v odprti kinetični verigi pa udarjanje (29% vseh poškodb primikalk kolka) in skoki (12% vseh poškodb primikalk kolka) (Kiel in Kaiser, 2020;
Rodriguez, 2019; Serner idr., 2019). V primeru udarcev se v 81% poškoduje noga, s katero udarjamo (Rodriguez, 2019).
Raziskave (Charnock, Lewis, Garrett in Queen, 2009) so pokazale, da je dolga primikalka aktivnejša pri udarcih iz gibanja kot pri udarcih iz mesta. Dolga primikalka je aktivna skozi celotno fazo udarca (Charnock idr., 2009). Največje ekscentrično naprezanje dolga primikalka doseže po 45% izvedbe faze zamaha (Charnock idr., 2009). Temu sledi postopno raztezanje, pri čemer dolga primikalka doseže največji razteg okoli 65% faze zamaha (Charnock idr., 2009). Največja verjetnost nastanka poškodbe je med 30% in 45% izvedenega zamaha (Charnock idr., 2009). Do poškodbe prihaja ob hitrem prehodu iz iztegnjenega položaja kolka v upognjen položaj in iz položaja primika kolka v odmik, ob sočasni zunanji rotaciji (Serner idr., 2019). Dodatno tveganje za nastanek poškodbe je povečanje največjega kota iztegnitve kolka, kar se dogaja ob močnih udarcih (Charnock idr., 2009; Kiel in Kaiser, 2020; Rodriguez, 2019).
Biomehansko ozadje poškodb primikalk kolka med spremembami smeri in doseganjem (pri zaprti kinetični verigi), v smeri nepoškodovane strani, je podobno. Največjo aktivacijo dolge
15
primikalke dosežemo med korakom vstran, ob prenosu teže (Serner idr., 2019). Ta se na visoki ravni ohranja do zadnjega dela odrivne faze (Serner idr., 2019). Najdaljši razteg dolge primikalke je dosežen, ko je kolk iztegnjen, odmaknjen in rotiran navzven (Serner idr., 2019).
Kombinacija hitre mišične aktivacije (ekscentrično naprezanje) in raztezanja mišično-tetivne enote (angl. muscle-tendon unit) povzroča poškodbe dolge primikalke (Serner idr., 2019).
1.3 Pojavnost poškodb in dejavnikov tveganja za nastanek poškodb iztegovalk in upogibalk kolena ter odmikalk in primikalk kolka
Med posameznima mišičnima skupinama (agonisti in antagonisti ali mišičnima skupinama na levi in desni strani telesa) lahko primerjamo največjo mišično jakost, ki je opredeljena kot največja sila, ki jo je mišica sposobna razviti z zavestno aktivacijo in rezultira v sklepnem navoru (Mentiplay idr., 2015). Poleg največje mišične jakosti nas pri ugotavljanju razlik med posameznimi mišičnimi skupinami zanima tudi hitra jakost mišice, ki je opredeljena kot hitrost prirastka sile ali navora v času (Mentiplay idr., 2015). Zaradi odstopanj od želenih mišičnih sorazmerij, do katerih prihaja med agonisti in antagonisti ali isto mišično skupino leve in desne strani, pogosto prihaja sprva do asimetrij, kasneje lahko, v primeru, da asimetrij ne odpravljamo, tudi do (hujših) poškodb (Lewis, Foley, Lee in Berry, 2018). Odstopanja od želenih sorazmerij (t.i. asimetrije) lahko vplivajo na dovzetnost za poškodbe in se odražajo v slabši funkcionalni sposobnosti posameznika (Li, Maffulli, Hsu in Chan, 1996). Croiser, Ganteaume, Binet, Gerty in Ferret (2008) navajajo, da je poškodba upogibalk kolena pogosta posledica neustreznega razmerja jakosti med upogibalkami in iztegovalkami kolena. Menijo tudi, da se z vzpostavitvijo ustreznega jakostnega razmerja v veliki meri izognemo ponovni poškodbi omenjene mišične skupine (Croiser idr., 2008). To potrjujejo tudi Risberg idr. (2018), ki dodajajo, da so prav neskladnosti med jakostjo iztegovalk in upogibalk kolena pomemben dejavnik, ki vpliva na hitrost okrevanja po poškodbi in s tem povezano vrnitvijo v trenažni proces. Poleg tega trdijo, da ta nesorazmerja lahko ključno vplivajo na (ne)kakovostno obnovo funkcionalnih sposobnosti po gibalno-skeletni poškodbi (Risberg idr., 2018).
1.3.1 Iztegovalke in upogibalke kolena
Poškodbe iztegovalk in upogibalk kolena so pogost pojav. V zadnjih 20 letih znanstveniki opažajo porast poškodb iztegovalk in upogibalk kolena (Jones idr., 2019). Poškodbe iztegovalk kolena predstavljajo 19% vseh športnih poškodb (Ekstrand, Hägglund in Waldén, 2011).
Omenjena poškodba se pogosto odraža v bolečini, zmanjšani mišični moči in morebitni izgubi funkcije (Kary, 2010). Poškodba povzroča tudi nestabilnost pogačice, degeneracijo in skakalno koleno oziroma patelarno tendinopatijo (slednji sta kronični bolezni) (Deopujari in Kiel, 2021).
V predtekmovalnem delu sezone je pogostost pojava poškodbe preme mišice pri nogometaših 29% (Woods, Hawkins, Hulse in Hodson, 2002). Poškodbo delimo na 3 stopnje, glede na stanje tkiva: manjšo prekinitev tkiva (1. stopnja), trganje mišic z opaznim krvavenjem (2. stopnja) ter
16
izgubo celotne/delne kontinuitete in izgubo funkcionalnosti mišice (3. stopnja) (Kaeding idr., 1995; Kary, 2010). Rehabilitacija po poškodbi iztegovalk kolena poteka dlje kot po poškodbi upogibalk kolena (Mendiguchia idr., 2013).
Na nastanek poškodbe neposredno vplivajo dejavniki tveganja. Kot najpogostejši notranji dejavnik tveganja avtorji (Kaeding idr., 1995; Mendiguchia idr., 2013; Orchard, 2001) izpostavljajo preteklo poškodbo iztegovalk kolena. Le-ta se pojavi kot glavni dejavnik v 17%
vseh poškodb omenjene mišične skupine (Beiner in Jokl, 2002). Drugi najpogostejši notranji dejavnik tveganja je pretekla poškodba upogibalk kolena (Mendiguchia idr., 2013; Orchard, 2001), ki povzroča spreminjanje biomehanike gibalnega vzorca (npr. pri teku, skokih, udarcih…), kar se odraža v preobremenjenosti, ki je posledica zaščite upogibalk kolena (Mendiguchia idr., 2013; Orchard, 2001). Mendiguchia idr. (2013) ter Orchard (2001) omenjajo tudi telesno konstitucijo kot pogost notranji dejavnik tveganja, saj so raziskave pokazale, da je pojavnost poškodbe iztegovalk kolena pogostejša pri posameznikih, ki so nižji in imajo večjo telesno maso. Doprinos nekaterih notranjih dejavnikov tveganja, kot sta starost in dominantnost noge, je vprašljiv (Kaeding idr., 1995; Mendiguchia idr., 2013; Orchard, 2001). Med zunanje dejavnike tveganja avtorji prištevajo vremenske pogoje, (Mendiguchia idr., 2013; Sattler, 2010), drugo osebo (soigralec, nasprotnik, trener…), podlago, opremo (osebno in varnostno opremo) in ostala naključja (pogostost treningov, igralno mesto pri ekipnih športih…) (Sattler, 2010). Nekateri avtorji (Kaeding idr., 1995) so mnenja, da med rizične dejavnike za nastanek poškodbe iztegovalk kolena sodita nezadostno/neprimerno ogrevanje in raztezanje.
Poškodbe upogibalk kolena predstavljajo 10-12% vseh športnih poškodb (Ekstrand idr., 2011;
Lee idr., 2018), 6-12% vseh poškodb pri ragbiju (Brooks, Fuller, Kemp in Reddin, 2006) in 17- 21% vseh poškodb pri atletiki (Edouard, Branco in Alonso, 2016; Malliaropoulos idr., 2012) in galskem nogometu (Roe, Murphy, Gissane in Blake, 2018). Ugotovljeno je bilo, da v galskem nogometu 22% vseh nogometašev utrpi poškodbo upogibalk kolena vsako sezono (Ekstrand, Waldén in Hägglund, 2016). V avstralskem nogometu do 81% poškodb upogibalk kolena prihaja pri šprintu in 19% pri udarjanju žoge z nogo (Hagel, 2005). Ta poškodba je obenem največji razlog za zgrešene tekme v avstralskem nogometu (Charlton idr., 2018), pri ragbiju predstavlja 2,88 poškodb posameznika na 1000 ur treningov/tekem (Tokutake idr., 2018).
Povprečna odsotnost po poškodbi, do katere je prišlo med šprintom, traja 24 dni, medtem ko vrnitev po poškodbi, ki je nastala zaradi raztezanja, traja dlje (Ahmad idr., 2014). V primeru ponovne poškodbe je okrevanje daljše v povprečju za 30% (Ekstrand idr., 2011). V prvem letu je ponovljivost poškodbe upogibalk kolena 12-41% (Woods idr., 2004). Tekom nadaljnje nogometne kariere je verjetnost ponovitve poškodbe 3,6-krat večja kot nastanek poškodbe pri posameznikih, ki si upogibalke kolena še niso poškodovali (Lee idr., 2018). Znaki poškodbe, ki so povezani z mišično jakostjo, so pri polprofesionalnem avstralskem nogometu opazni do 3 sezone (Charlton idr., 2018).
Različni avtorji opredeljujejo različne dejavnike tveganja za nastanek poškodbe upogibalk kolka. Najpogostejši dejavnik tveganja je pretekla poškodba, pri kateri način poškodbe (med šprintom ali raztezanjem) nima statistično pomembne povezave z načinom nove poškodbe (Charlton idr., 2018; Orchard, 2001; Tokutake idr., 2018). Drugi najpogostejši dejavnik
17
poškodbe je neprimerno sorazmerje med največjo jakostjo upogibalk kolena in iztegovalk kolena (H/Q razmerje) (Charlton idr., 2018; Croisier, Forthomme, Namurois, Vanderthommen in Crielaard, 2002; Orchard, 2001; Tokutake idr., 2018). Za normalno delovanje telesa mora biti največja jakost upogibalk kolena z ekscentričnim naprezanjem večja od 2,44-krat telesne teže posameznika (Lee idr., 2018). V kolikor je omenjena jakost nižja, to povzroča 5,6-krat večjo verjetnost nastanka poškodbe (Lee idr., 2018). Med ostale dejavnike tveganja sodi zmanjšana največja jakost upogibalk kolena ob ekscentričnem naprezanju (Charlton idr., 2018;
Lee idr., 2018), morebitne okvare sprednje križne vezi (lat. ligamentum cruciatum anterius) (Ermiş, Yimazi, Kabadayi, Bostanci in Mayda, 2019), razlike največje jakosti upogibalk kolena med levo in desno stranjo telesa ter razlike v dolžini upogibalk kolena med levo in desno stranjo (Croisier itd., 2002; Lee idr., 2018). Velik pomen pri nastanku poškodbe upogibalk kolena Lee idr. (2018) ter Tokutake idr. (2018) pripisujejo spolu. Poškodba upogibalk kolena, poleg zmanjšanja največje mišične jakosti in poslabšanja največje hitre mišične jakosti, povzroča slabšo gibljivost kolenskega sklepa (Croisier itd., 2002; Ermiş idr., 2019). Raziskave (Malliaropoulos idr., 2012) so pokazale, da z izvajanjem ekscentrične vadbe preventivno vplivamo na poškodbo upogibalk kolena. Najbolj priporočljivi vaji za preprečitev poškodb sta:
nordijska vaja za upogibalke kolena (angl. Nordic hamstring exercise) (Charlton idr., 2018;
Malliaropoulos idr., 2012) in enonožni mrtvi dvig (angl. Single leg deadlifts) (Malliaropoulos idr., 2012).
1.3.2 Odmikalke in primikalke kolka
Raziskave so pokazale 70 % verjetnost poškodbe in/ali občutka bolečine v dimljah oziroma primikalk ali odmikalk kolka znotraj posamezne sezone pri profesionalnih nogometaših in hokejistih lige NHL (Hanna, Fulcher, Elley in Moyes, 2010; Wollin, Thorborg, Welvaert in Pizzari, 2018). Poškodba odmikalk kolka je najpogostejša pri ženskah srednje starostne kategorije (Domb, Gui in Lodhia, 2015). 83% pacientov z bolečino na zunanji strani kolčnega predela ima ali je imelo težave s srednjo zadnjično mišico (Bird, Oakley, Shnier in Kirkham, 2001; Kagan, 1999, v Stanton idr., 2012). Med starostniki je pogostost delne natrganine oziroma celotne raztrganine tetive srednje zadnjične mišice 20% (Howell, Biggs in Bourne, 2001) v Zhu, Musson, Cornish, Young in Munro, 2020). Z namenom preverjanja prisotnosti poškodbe (natrganine ali raztrganine tetive) se uporablja test, ki z 72% natančnostjo vrednoti, ali je poškodba pri posamezniku navzoča, glede na občutenje bolečine pri velikem obrtcu v 30 s stoji na eni nogi ali ne (Bird idr., 2001). Dlje časa trajajoča zmanjšana zmogljivost ali mišična preobremenjenost odmikalk kolka lahko povzroča iliotibialni sindrom, patelofemoralni sindrom (Mucha idr., 2017), kolenski valgus, notranjo rotacijo kolka (Palmer, Hebron in Williams, 2015), išiasa (Bewyer in Bewyer, 2003) in pojav Trendelenbergovega znaka (Bewyer in Bewyer, 2003; Godshaw idr., 2019). Omenjeni sindromi povzročajo veliko nestabilnost in bolečino v ledveno-medenično-kolčnem predelu (Zhu itd., 2020), tudi zlome in osteoartritis (Stanton idr., 2012).
18
Prisotnost iliotibialnega sindroma je povezana z nenehnim drsenjem iliotibialisa preko zunanjega epikondila (lat. epicondylus lateralis) stegnenice (Fredericson idr., 2000). Omenjen sindrom se kaže kot bolečina v zunanjem delu stegna (Fredericson idr., 2000), s čimer ima težavo 11% ljudi s poškodbo kolena (Reid, 1988). Povzroča zmanjšanje mišične jakosti upogibalk in iztegovalk kolena ter odmikalk kolka (Fredericson idr., 2000). Predpogoj za zaključek rehabilitacije je izostanek bolečine, čemur sledi izvajanje meritev in vadba za povrnitev mišične jakosti, ki je primerljiva z največjo mišično jakostjo mišice na nasprotni strani telesa ali v želenem razmerju z antagonistom (Godshaw idr., 2019). Stanje iliotibialnega sindroma se izboljša z izvajanjem 6-tedenskega programa vadbe (Fredericson idr., 2000), medtem ko se je bolečina, zaradi patelofemoralnega sindroma, z izvajanjem 3-tedenskega programa vadbe zmanjšala za 40% (Ferber, Kendall in Farr, 2011).
Poškodbe primikalk kolka predstavljajo 10% vseh poškodb v švedski hokejski ligi (Lorentzon, Wedren in Pietila, 1988). Ta poškodba se kaže kot bolečina in morebitno zmanjšanje mišične jakosti (Kiel in Kaiser, 2020; Rodriguez, 2019). Raziskave so pokazale, da 48,4% poškodb nastane nekontaktno, 20,4% jih povzroči prekomerna uporaba/izčrpanost, 13% kontakt, ostalih 18,2% poškodb nastane zaradi drugih, neopredeljenih mehanizmov (Kerbel, Smith, Prodromo, Nzeogo in Mulcahey, 2018). Mehanizmi se med seboj razlikujejo glede na gibalne dejavnosti, v katerih je do poškodbe prišlo (Kerbel idr., 2018). Pojavnost poškodbe pri košarkarjih lige NBA je 3,26 poškodb posameznika na 1000 ur treningov/tekem (Jackson, Starkey, McElhiney in Domb, 2013) oziroma, na primeru hokejistov, 1,81 poškodb na 1000 ur (angl. player-game hours) (Epstein, McHugh, Yorio in Neri, 2013).
Različne raziskave so potrdile različne dejavnike tveganja, ki vplivajo na nastanek poškodbe.
Največkrat omenjen dejavnik tveganja je pretekla poškodba primikalk kolka, sledi slabše razmerje med največjo jakostjo primikalk in odmikalk kolka (AD/AB razmerje) (Charnock idr., 2009; Kiel in Kaiser, 2020; Rodriguez, 2019), slabša gibljivost, neprimerno raztezanje (Kiel in Kaiser, 2020; Rodriguez, 2019) in travma (kronična poškodba) (Charnock idr., 2009).
Zdravljenje akutne poškodbe traja 4-8 tednov, kronične več mesecev (Elattar, Choi, Dills in Busconi, 2016). Pretekla poškodba pri hokejistih, v primerjavi z nepoškodovanimi posamezniki, povzroči v povprečju 18% nižjo največjo mišično jakost in s tem povezano slabše AD/AB razmerje (Tyler, Nicholas, Campbell in McHugh, 2001). Verjetnost ponovne poškodbe primikalk kolka je 2,4-krat večja kot verjetnost prve poškodbe (Whittaker, Small, Maffey in Emery, 2015).
1.4 Mišična jakost in jakostna neskladja
Nizka oziroma zmanjšana mišična jakost je pogosto opazovana v postopkih kliničnega opazovanja populacije (Mentiplay idr., 2015). Najpogosteje se meritve mišične jakosti izvajajo pri športnikih, starostnikih in posameznikih z bolezensko sliko. Športnike se meri z namenom preventive pred poškodbami. Merjenje mišične jakosti starejših je povezano s preprečevanjem upada mišične jakosti, ki ga ob ne ukrepanju in neizvedeni intervenciji lahko povzroča starost
19
(Buckinx idr., 2015). S pomočjo meritev največje jakosti in največje hitre jakosti iztegovalk kolena starejše populacije, lahko ugotavljamo prisotnost kroničnih bolezni, kot so kolenski osteoartritis, koronarna srčna bolezen ali kronična obstruktivna pljučna bolezen (Lesnak idr., 2019).
1.4.1 Iztegovalke in upogibalke kolena
Razmerje med največjo jakostjo oziroma največjo hitro jakostjo upogibalk in iztegovalk kolena (razmerje H/Q) je eden izmed najzanesljivejših parametrov za ugotavljanje nagnjenosti k poškodbam (Ermiş idr., 2019). Priporočeno razmerje H/Q, merjeno z izokinetično meritvijo, pri kotni hitrosti 60°/min, je 0,6 ali več (Ermiş idr., 2019). Razmerja, nižja od vrednosti 0,55, so neposredno povezana z nastankom poškodbe, saj je verjetnost nastanka 4,66-krat (Croisier, Ganteaume, Binet, Genty in Ferret, 2008) oziroma, v primeru razmerja 0,5, kar 5,6-krat večja kot pri posameznikih s priporočljivim razmerjem (Lee idr., 2018). V primeru nižjih vrednosti razmerja H/Q je nevarnost za nastanek poškodbe večja pri upogibalkah kot iztegovalkah kolena (Ermiş idr., 2019). Avtorji (Ermiş idr., 2019) ne poročajo o statistično značilnih razlikah med razmerji H/Q dominantne in ne dominantne noge. Drugo, opazovano razmerje največje mišične jakosti in največje hitre mišične jakosti je razmerje med izbrano mišično skupino leve in desne strani telesa (lateralno jakostno razmerje). Razlika v največji (hitri) mišični jakosti iztegovalk ali upogibalk kolena leve in desne strani telesa, ki je nižja od 10%, se smatra za normalno (Dauty, Potiron-Josse in Rochcongar, 2003), medtem ko se razlika 10-15% obravnava, kot da nesorazmerje obstaja (Ermiş idr., 2019). V kolikor razlika presega 15%, obstaja verjetnost za nastanek poškodbe, medtem ko višje vrednosti omenjeno verjetnost povečujejo (Kannus, 1994).
1.4.2 Odmikalke in primikalke kolka
Poškodbe ali bolečine primikalk in odmikalk kolka so pogost pojav. Predlagano je, da športniki opravljajo redna, preventivna testiranja (Lonie, Brade, Finucane, Jacques in Grisbrook, 2020).
Za ohranjanje želenega stanja, kot preventiva pred poškodbami, moramo izvajati intervencije, ki so najbolj primerne. Kot ugotavljanje nagnjenosti za poškodbo, tekom aktivnejšega življenjskega sloga ali tekmovalne sezone, je v pomoč vrednost razmerja med največjo jakostjo oziroma največjo hitro jakostjo primikalk in odmikalk kolka (AD/AB) ali primerjava med največjo (hitro) jakostjo primikalk in odmikalk kolka leve in desne strani telesa (ADL/ADD ali ABL/ABD). Največja mišična jakost odmikalk in primikalk kolka se, na primeru avstralskih nogometašev, spreminja skozi celotno sezono (Lonie idr., 2020). V največji meri se pozitivno spreminja največja jakost primikalk kolka, kar pogosto povzroča boljše AD/AB razmerje (Lonie idr., 2020). V kolikor je vrednost razmerja AD/AB nižja od 0,8, to pomeni veliko verjetnost za nastanek poškodbe in počasnejši potek rehabilitacije (Lonie idr., 2020). Poškodba primikalk kolka ali bolečina v dimljah pri nogometaših povzroči do 24% slabše razmerje AD/AB v primerjavi s posamezniki, ki bolečine ne čutijo (Thorborg idr., 2011) in 20% slabše
20
razmerje med ADL/ADD (Malliaras, Hogan, Nawrocki, Crossley in Schache, 2009). Veliko verjetnost za poškodbo pomenijo tudi razlike v ADL/ADD oziroma ABL/ABD, ki so večje od 0,15 (Lonie idr., 2020).
Med dominantno in ne dominantno nogo zdravih posameznikov prihaja do 14% razlike med največjo mišično jakostjo pri ekscentričnem naprezanju (Thorborg, Couppé, Petersen, Magnusson in Hölmich, 2011), medtem ko je razlika pri izometričnem 3-4% (Thorborg idr., 2011). Zato je primerjava vrednosti razmerja AD/AB primernejša, saj s tem zanemarimo razlike med dominantno in ne dominantno nogo (Lonie idr., 2020; Thorborg idr., 2011). Poškodovanec se po poškodbi primikalk/odmikalk kolka lahko vrne v proces aktivnejšega treninga oziroma v aktivnejši življenjski slog, ko je vrednost razmerja AD/AB med 90 in 100% (Lonie idr., 2020;
Thorborg idr., 2011).
1.5 Dinamometrija
Za merjenje največjih sil in sklepnih navorov, z namenom vrednotenja mišične zmogljivosti posameznika, uporabljamo različne metode in naprave. Najpogostejše metode, s katerimi ugotavljamo največjo mišično jakost in največjo hitro mišično jakost, so izokinetične in izometrične meritve (Mentiplay idr., 2015). Pogoji odprte kinetične verige omogočajo izolirano merjenje posamezne mišične skupine, katere mišična jakost nas zanima (Bračič, 2011). S tem lahko primerjamo največje mišične jakosti med nasproti ležečimi mišičnimi skupinami (ipsilateralno mišično neskladje) in izbranimi, istimi mišičnimi skupinami leve in desne strani (lateralno mišično neskladje). S pomočjo rezultatov lahko izdelamo primeren (individualiziran) načrt vadbe, ki je najboljša preventiva pred poškodbo oziroma v primeru poškodbe zagotavlja najhitrejšo vrnitev v aktivni življenjski slog. Za izvajanje izometričnih in izokinetičnih meritev uporabljamo zlato-standardne dinamometre (z zunanjo fiksacijo) in ročne dinamometre (angl.
hand-held dynamometer).
1.5.1 Zlato-standardni dinamometri
Med zlato-standardne dinamometre prištevamo naprave, ki s pomočjo pretvornika in računalniške opreme izvajajo meritve največje mišične jakosti in največje hitre mišične jakosti v izbranem kotu znotraj sklepa (Baltzopoulos in Brodie, 1989; Stark idr., 2011). Izokinetične meritve izvajamo z izometričnimi dinamometri. Zanje so značilni konstantni dinamični pogoji, pri čemer naprava s hidravličnim ventilom ali elektromotorjem nadzira konstantno, vnaprej določeno kotno hitrost (Baltzopoulos in Brodie, 1989; Stark idr., 2011). Omogočajo opazovanje spremembe navora v izbranem sklepu, glede na kot sklepa, opredeljeno kotno hitrost (večja kot je kotna hitrost, večjo ekscentrično in manjšo koncentrično silo bo morala posamezna mišična skupina proizvesti za njeno premagovanje) (Baltzopoulos in Brodie, 1989; Dervišević in Hadžić, 2009) in vrsto mišičnega naprezanja (ekscentrično, koncentrično ali izometrično mišično naprezanje) (Marušič, Marković in Šarabon, 2021). Navor, ki ga izmerimo z
21
dinamometrom, je zmnožek dolžine ročice in seštevka sile, proizvedene s strani opazovane mišične skupine in sile teže noge (Baltzopoulos in Brodie, 1989). Če je tekom giba uporabljena največja sila, je upor dinamometra sorazmeren mišični zmogljivosti v različnih kotih sklepa, s čimer omogočajo optimalno obremenitev mišice v dinamičnih pogojih (Baltzopoulos in Brodie, 1989). Navadno se pri merjenju največje mišične jakosti meritev izvede 3-6-krat (Baltzopoulos in Brodie, 1989), medtem je kotna hitrost odvisna od merjenega naprezanja (priporočljiva kotna hitrost za merjenje koncentričnega naprezanja je 30°/min, ekscentričnega 60°/min) (Lee idr., 2018). Rezultati, pridobljeni z izokinetičnimi dinamometri so objektivni (Ermiş idr., 2019), veljavni, ponovljivi, natančni in zanesljivi (Cvjetkovic idr., 2015; Stark idr., 2011), za kar so primerni za primerjavo z ostalimi merilnimi instrumenti. Slabost izokinetičnih dinamometrov je predvsem visoka cena (Buckinx idr., 2015; Lesnak idr., 2019; Mentiplay idr., 2015; Stark idr., 2011: Šarabon idr., 2013; Thorborg idr., 2010), njihova velikost in s tem povezana neprenosljivost (Buckinx idr., 2015; Lesnak idr., 2019; Stark idr., 2011; Šarabon idr., 2013), čas, uporabljen za izvedbo posameznih meritev (Lesnak idr., 2019; Mentiplay idr., 2015; Stark idr., 2011; Thorborg idr., 2010), potreba po uporabi dodatne računalniške opreme (Stark idr., 2011) in ozka namembnost za izbrane mišične skupine (Buckinx idr., 2015; Stark idr., 2011).
Zaradi zmožnosti prilagajanja meram preizkušancem so izokinetične naprave primerne za izvajanje testiranj in vadbenih programov. Z namenom sledenja napredku se jih uporablja zadnjih 35 let (Stark idr., 2011). Izokinetični dinamometri omogočajo nadziranje hitrega, natančnega in varnega poteka povrnitve mišične zmogljivosti poškodovanega dela telesa (Baltzopoulos in Brodie, 1989). Mišično zmogljivost lahko ovrednotimo pri različnih kotnih hitrostih (Baltzopoulos in Brodie, 1989). Te se običajno gibljejo med 60 in 300° s-1, saj je s tem omogočeno vključevanje vseh vrst mišičnih vlaken v izvedbo giba (Baltzopoulos in Brodie, 1989). Prednost metode, a hkrati tudi slabost, je vadba v pogojih odprte kinetične verige, saj v primeru vadbe v pogojih zaprte kinetične verige, poleg napredka na področju največje mišične jakosti in največje hitre mišične jakosti trenirane mišične skupine, sočasno opravljamo vadbo koordinacije, propriorecepcije in ravnotežja poškodovanega uda (Kannus, 1994). Z vadbo s pomočjo izokinetičnih naprav prihajamo do napredka, a s tem neposredno ne zagotavljamo izboljšanja rezultatov pri šprintu, metih ali skokih. Naslednja velika slabost vadbe z izokinetičnimi napravami, ki jo Kannus (1994) izpostavlja, je njena visoka cena.
Cenovno nekoliko bolj dostopni so statični oziroma izometrični dinamometri (Charlton idr., 2018). Ti v večini primerov zagotavljajo bolj kakovostno zunanjo pritrditev in prilagoditev dimenzijam preiskovanca. S pomočjo uporabe izometričnih dinamometrov lahko izolirano testiramo največjo mišično jakost, ki jo mišica lahko doseže z izometričnim naprezanjem, za kar lahko rezultate meritev istih oziroma nasproti ležečih mišičnih skupin pod istimi pogoji (identičen kot v sklepu) objektivno primerjamo med seboj in s tem ugotavljamo odstopanja od želenih mišičnih sorazmerij (Krishnan in Williams, 2014). Izometrično naprezanje povzroča manjši napor za mišično-skeletni sistem kakor ekscentrično naprezanje (Charlton idr., 2018;
Thorborg idr., 2010). Zato je tovrstno testiranje primernejše tudi za starejše in posameznike z bolezenskimi slikami (angl. pathology) (Bergamin idr., 2017; Charlton idr., 2018; Colombo idr., 2000; Thorborg idr., 2010). Ob izometričnem naprezanju prihaja do manjših napak med
22
merjenjem največje mišične jakosti kot pri ostalih naprezanjih (ekscentričnem in koncentričnem) (Adsuar idr., 2011; Galen, Clarke, Mclean, Allan in Conway, 2014).
Izometrično testiranje je pokazalo odlično zanesljivost (Charlton idr., 2018; Marušič idr., 2021), za kar je vedno bolj razširjena uporaba izometričnih dinamometrov za ocenjevanje zdravstvenega stanja vseh vrst preizkušancev (Charlton idr., 2018; Colombo idr., 2000).
Navadno se izvede 3 izometrične meritve, ki potekajo 1-5 s (Lesnak idr., 2019).
Zlato-standardni dinamometri omogočajo standardiziran in natančen protokol merjenja (pri izokinetični meritvi enako kotno hitrost, pri izometerični meritvi enak kot) (Colombo idr., 2000;
Marušič idr., 2021) ob vrednotenju največje mišične jakosti in največje hitre mišične jakosti.
Merilci morajo napravo poznati in z njo znati rokovati (Colombo idr., 2000). Pri preizkušancih je priporočljivo izvajanje poskusnih meritev, da le-ti ugotovijo, kako meritev poteka (Šarabon idr., 2013).
1.5.2 Ročni dinamometri
Laboratorijski dinamometri so visoko zanesljivi, a hkrati dragi. Težja uporabnost, narava dolgega testiranja in razpoložljivost omejujejo njihovo uporabo v klinični rabi (Mentiplay idr., 2015). Kaže se vedno večja potreba po metodi vrednotenja, ki bi bila enostavna in hitra, večnamenska in cenovno dostopna ter hkrati veljavna in ponovljiva. V ta namen se v vedno večji meri uporabljajo ročni dinamometri, ki ustrezajo vsem navedenim potrebam, poleg tega so majhni in prenosni (Lesnak idr., 2019; Mentiplay idr., 2015; Stark idr., 2011; Thorborg idr., 2010). Ročni dinamometri so v strokovni literaturi prvič omenjeni l. 1916 (Bohannon, 2006) (Trudelle-Jackson, Jackson, Frankowski, Long in Meske, 1994). Znani so kot priročne naprave, ki jih položimo med roko merilca in izbranim delom preizkušančevega telesa, katerega največjo jakost ali največjo hitro jakost bomo merili (Stark idr., 2011). Prednost omenjenih dinamometrov je povezana z omogočanjem vključevanja večjega števila preizkušancev v meritev (Thorborg idr., 2013), glede na to, da ni potrebnega specifičnega prilagajanja meram posameznika, kakor pri zlato-standardnih dinamometrih. Med meritvami je možen takojšen izpis rezultatov (Stark idr., 2011), hkrati lahko merijo največjo mišično jakost in največjo hitro mišično jakost, ki jo je, za razliko od ostalih, zlato-standardnih dinamometrov, potrebno ročno vnašati in preračunavati (Mentiplay idr., 2015).
Pomembna razlika med ročnimi dinamometri in zlato-standardnimi dinamometri je vloga merilca. Izvedba meritve je v veliki meri odvisna od njega (Stark idr., 2011), saj je njegova tehnika ravno tako pomembna, kakor pravilna izvedba giba meritve (Mentiplay idr., 2015).
Merilčeva naloga je vzdrževanje pravilnega položaja preizkušanca (npr. kot v sklepu lahko povzroča spremembo razmerja dolžina-napetost, s čemer vplivamo na rezultate največje jakosti in največje hitre jakosti) (Thorborg idr., 2013) in nudenje odpora s svojo telesno maso in lastno močjo (Buckinx idr., 2015; Cvjetkovic idr., 2015; Mentiplay idr., 2015; Stark idr., 2011;
Thorborg idr., 2010). Zaradi velikih obremenitev med merjenjem lahko prihaja do poškodb merilca, vendar o tem še ni bilo opravljenih študij ki bi to domnevo neposredno potrjevale
23
(Stark idr., 2011). Tudi zato je, po mnenju Mentiplaya idr., (2015), enostavnejše in natančnejše merjenje izbranih parametrov pri posameznikih, ki so sposobni proizvesti nižjo silo/navor (starostniki ali poškodovanci). Z namenom olajšanja metode merjenja, v izogib poškodbam merilcev in nezanesljivosti pri večjih silah, je primerna uporaba zunanje pritrditve (Thorborg idr., 2010; Thorborg idr., 2013). To je pogosta praksa kliničnih in raziskovalnih metod (Buckinx idr., 2015; Thorborg idr., 2010). Med zunanjo pritrditev sodita pas ali neraztegljiva vrv, njena uporaba mora biti hitra in enostavna (Thorborg idr., 2013). Izvajanje meritev z omenjeno zunanjo pritrditvijo je posebej primerno za testiranje posameznikov s poškodbo upogibalk kolena in/ali poškodbo v predelu dimelj, saj je za omenjene poškodbe značilna visoka verjetnost lateralne in ipsilateralne neskladnost (Thorborg idr., 2013).
Problematika metode merjenja z ročnimi dinamometri je povezana z določanjem natančnega protokola meritev in standardiziranih navodil za preizkušance in merilce (Buckinx idr., 2015;
Stark idr., 2011), česar med meritvijo, v kolikor gre za raziskavo, ne spreminjamo (Stark idr., 2011). Meritve, ki so imele standardizirane tehnike merjenja (enake položaje), so imele bolj zanesljive rezultate vseh preizkušancev (otrok in starejših ter zdravih in tistih z bolezensko sliko) (Stark idr., 2011), v nasprotnem primeru je zanesljivost v večji meri variirala (glede na to, da so rezultati tistih z bolezensko sliko, glede na nižje vrednosti meritev, bolj zanesljivi kot rezultati zdravih preizkušancev) (Buckinx idr., 2015; Mentiplay idr., 2015; Thorborg idr., 2010). Ker standardiziranih protokolov merjenja ni (Mentiplay idr., 2015; Thorborg idr., 2010), se pojavlja problematika razlikovanja rezultatov med meritvami za isto mišično skupino (Mentiplay idr., 2015; Stark idr., 2011; Šarabon idr., 2013; Thorborg idr., 2010). Z namenom zagotavljanja kakovosti meritev je smiselni izbirati položaje, s katerimi omogočimo kar se da dobro stabilnost preizkušanca (Buckinx idr., 2015) in hkrati najmanjšo vključenost drugih mišičnih skupin v meritev, kar vnaprej opravimo z uporabo zlato-standardnih dinamometrov in zunanjo pritrditvijo (Stark idr., 2011). Nezanesljivost, neveljavnost in neponovljivost rezultatov lahko povzročijo tudi (prepozno) naučene naloge preizkušancev (Buckinx idr., 2015; Thorborg idr., 2013), vmesni trening, motivacija preizkušancev in njihova koncentracija ter sodelovanje z merilcem (Buckinx idr., 2015).
Rezultati meritev so v več raziskavah pokazali statistično značilno povezavo med meritvami, izvedenimi z izometričnim oziroma izokinetičnim dinamometrom in izbranim ročnim dinamometrom (Buckinx idr., 2015; Hirano idr., 2020; Lesnak idr., 2019; Mentiplay idr., 2015;
Stark idr., 2011; Thorborg idr., 2010). Le redke raziskave pričajo o statistično pomembnih razlikah med omenjenimi rezultati (Stark idr., 2011). Vseeno kritiki ročnih dinamometrov odsvetujejo njihovo klinično uporabo v uvodnih fazah obravnave, predvsem zaradi večjega števila možnih napak kot pri zlato-standardnih dinamometrih (Lesnak idr., 2019).
24 1.6 Problem, cilji in hipoteze
1.6.1 Predmet, problem in namen
Predmet magistrskega dela je veljavnost in ponovljivost merjenja z EasyForce (EF) ročnim dinamometrom. Z magistrskim delom smo, glede na trenutne potrebe po enostavni, hitri, vsestranski in cenovno dostopni metodi vrednotenja mišične zmogljivosti, preverili veljavnost in ponovljivost merjenja z EF dinamometrom na primeru kolena in kolka.
Problem naloge je dosedanje ne opravljanje validacijskih študij, ki bi preverjale kakovost, zanesljivost delovanja ter veljavnost in ponovljivost metode EF. V literaturi zasledimo veliko raziskav na področju veljavnosti in ponovljivosti drugih ročnih dinamometrov, vendar se le-ti med seboj razlikujejo glede na naloge in tehniko merilca (Buckinx idr., 2015; Mentiplay idr., 2015; Stark idr., 2011), različne testne protokole in s tem povezane začetne položaje preizkušanca, zunanjo pritrditev preizkušanca ali dinamometra (Buckinx idr., 2015; Stark idr., 2011; Thorborg idr., 2010) ter uporabo različnih ročnih dinamometrov, ki se med seboj razlikujejo po obliki, načinu merjenja ter veljavnosti in ponovljivosti rezultatov znotraj obiska in med obiski.
Namen naloge je preveriti veljavnost ter ponovljivost rezultatov (znotraj obiska in med obiski), pridobljenih z ročnim dinamometrom EasyForce, upoštevajoč postopke, ki so v skladu s priporočili proizvajalca, na primeru kolena in kolka. S pomočjo primerjanja rezultatov z različnimi mejnimi vrednostmi želimo ugotoviti nivo ponovljivosti in veljavnosti metode, kar bi razširilo uporabo med raziskovalci na področju športa in gibanja človeka. Tako bomo na dolgi rok prispevali h kakovostnejšemu delu v športni praksi, predvsem z vidika sledenja napredka ter preprečevanja z mišičnimi neskladji povezanih poškodb.
1.6.2 Cilji
Cilj 1: Preveriti veljavnost meritev največje jakosti (največje sile) in hitre jakosti (časa do največje sile) iztegovalk in upogibalk kolena ter odmikalk in primikalk kolka z EF dinamometrom v primerjavi s standardnima namenskima dinamometroma za koleno in kolk z zunanjo pritrditvijo.
Cilj 2: Preveriti ponovljivost meritev največje jakosti (največje sile) in hitre jakosti (časa do največje sile) iztegovalk in upogibalk kolena ter odmikalk in primikalk kolka z EF dinamometrom, znotraj obiska in med obiski.
Cilj 3: Predstaviti prednosti enostavne, hitre in vsestranske uporabe nizkocenovnega EF dinamometra ter bralce seznaniti z merilnimi postopki in praktično uporabo naprave.
25 1.6.3 Hipoteze
H01a: Med rezultati največje jakosti in hitre jakosti, pridobljenimi z EF dinamometrom in standardnimi namenskimi dinamometri z zunanjo pritrditvijo ni statistično pomembnih razlik.
H01b: Med rezultati največje jakosti in hitre jakosti, pridobljenimi z EF dinamometrom in standardnimi namenskimi dinamometri z zunanjo pritrditvijo obstaja statistično značilna močna korelacija.
H02: Rezultati največje jakosti in hitre jakosti, pridobljeni z EF dinamometrom, so odlično ponovljivi znotraj obiska (intraklasni koeficient korelacije > 0,90; tipična napaka < 5 %) in dobro ponovljivi med obiski (intraklasni koeficient korelacije > 0,75; tipična napaka < 10 %).
26 2 METODE DELA
2.1 Preizkušanci
V raziskavi je sodelovalo 50 odraslih preizkušancev, ki so redno gibalno aktivni. Vsak preizkušanec je opravil meritve dvakrat v 5-10 dneh. Vzorčenje je bilo verjetnostno, uporabljen je bil kvotni vzorec.
Tabela 1
Opisna statistika telesnih in demografskih značilnosti preizkušancev Enote Število enot Starost (leta) Telesna višina
(m) Telesna masa
(kg)
Moški 25 23,2±2,0 1,81±0,08 79,1±9,9
Ženske 25 23,6±2,1 1,68±0,05 61,1±6,8
Skupaj 50 23,4±2,1 1,74±0,09 70,1±12,4
Tabela 1 prikazuje opisno statistiko telesnih in demografskih značilnosti preizkušancev. Vzorec je vseboval 25 preizkušancev moškega in 25 ženskega spola. Povprečna starost preizkušancev je bila 23,4 let. Telesna višina moških je bila 1,81±0,08 m, žensk 1,68±0,05 m. Telesna masa moških se je gibala med 69,2-89 kg, žensk 54,3-67,9 kg.
2.2 Pripomočki
Za meritve smo uporabili ročni EasyForce digitalni dinamometer (Meloq, Stockholm, Švedska), izometrični bilateralni kolenski dinamometer (S2P – Science to Practice d.o.o., Ljubljana, Slovenija), prenosni dinamometer MuscleBoard (S2P – Science to Practice d.o.o., Ljubljana, Slovenija), blazino, merilni trak, masažno mizo (višjo podlago) in tehtnico.
EasyForce je nizkocenovni ročni dinamometer, ki meri maksimalno in povprečno silo določenega giba ter skupni čas in čas za dosego maksimalne sile. Z EF dinamometrom bomo merili največjo jakost in največjo hitro jakost vseh preučevanih mišičnih skupin – iztegovalk in upogibalk kolena ter odmikalk in primikalk kolka, glede na vnaprej znane, predpisane položaje, s katerimi kar se da izoliramo preučevano mišično skupino. Maksimalne sile meritev naprava izpiše v enoti Newton (enota Newton – N), čas v sekundah (enota sekunda – s).
Z izometričnim bilateralnim kolenskim dinamometrom podjetja S2P, Science to Practice, d.o.o.
(Ljubljana, Slovenija) in s prenosnim dinamometrom MuscleBoard (S2P – Science to Practice d.o.o., Ljubljana, Slovenija) bomo vrednotili različne standardne izhodne mere za hitro mišično jakost iztegovalk in upogibalk kolena (Šarabon idr., 2013) ter odmikalk in primikalk kolka (Marušič idr., 2021). Za namen kratkega poimenovanja bo v nalogi metoda merjenja z
27
izbranima izometričnima dinamometroma imenovana tudi kot referenčna metoda z namenskim dinamometrom z zunanjo fiksacijo, saj gre za namenska izometrična dinamometra z zunanjo pritrditvijo ključnih telesnih delov.
2.3 Postopek
Postopek merjenja traja 65-75 min (Slika 1). Preizkušancem je bilo naročeno, naj vsako nalogo izvedejo z največjo mišično jakostjo in hitrostjo ter naprezanje zadržijo 3-4 s. Vsak merjenec je izometrično naprezanje opravil trikrat z eno in nato še trikrat z drugo nogo, z vmesnim odmorom 15 s. Zaporedje meritev za posameznega preizkušanca je bilo naključno določeno in identično pri prvem in drugem obisku.
Slika 1. Potek meritev
28
Ob prihodu so bili preizkušanci seznanjeni z namenom raziskave in potekom meritev. Sledilo je 15-minutno standardizirano ogrevanje – 8-minutno kolesarjenje na sobnem kolesu s postopnim oteževanjem, dinamične raztezne in krepilne gimnastične vaje. Nato smo izvedli meritve telesnih značilnosti preizkušancev. Telesno višino smo merili z merilnim trakom, telesno maso s tehtnico, maso nog pri odmiku in primiku z EF dinamometrom (Slika 2) ter dolžino ročic z merilnim trakom (veliki obrtec-manšeta nad gležnjem, veliki obrtec-manšeta nad kolenom in zunanji kondil stegnenice-manšeta nad gležnjem).
Slika 2. Tehtanje mase nog z EF dinamometrom (A = odmik; B = primik)
Z EF ročnim dinamometrom (Meloq, Stockholm, Švedska) smo vrednotili največjo jakost in največjo hitro jakost iztegovalk in upogibalk kolena ter odmikalk in primikalk kolka ob izometričnem naprezanju. Merilec je moral nuditi odpor preizkušancem. Meritve mišičnih skupin so imele različne, standardizirane osnovne položaje. Pri vrednotenju jakosti iztegovalk kolena so bili preizkušanci v sedečem položaju na višji podlagi pri 90° upogibu v kolenih (popolna iztegnitev kolena = 0°). Trup je bil raven in nepritrjen, roke so imeli na stegnih.
Merilec čepi, kleči ali sedi čelno za preizkušancem in mu nudi odpor v smeri upogiba kolena.
EF je vpet v manšeto (dva prsta nad gležnjem, približno 3-4 cm) in pritrdilni trak okoli merilčevega boka (Slika 3). Med vrednotenjem jakosti upogibalk kolena so bili preizkušanci v položaju leže na trebuhu pri enonožnem 90° upogibu v kolenu (druga noga je bila iztegnjena), priročenje. Merilec stoji čelno za preizkušancem in mu nudi odpor v smeri iztegnitve kolena.
EF je vpet v manšeto (dva prsta nad gležnjem) in pritrdilni trak okoli merilčevega boka (Slika 3). Odmik kolka smo vrednotili v leži levo/desno bočno. Spodnja noga je bila za 90° upognjena v kolenu, zgornja noga iztegnjena, spodnja roka predročeno skrčno gor podporno pod glavo, zgornja roka predročeno dol skrčno not oporno na podlago. Merilec je stal bočno ob preizkušancu in mu pomagal vzdrževati raven položaj medenice. EF je vpet v manšeto (dva prsta nad preizkušančevim kolenom) in pritrdilni trak, ki je napet okoli višje podlage (mize) (Slika 3). Pri vrednotenju mišične jakosti primikalk kolka so bili preizkušanci v leži levo/desno bočno. Obe nogi sta bili iztegnjeni. Spodnja je bila v stiku s podlago, odnoženje z zgornjo.
