UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ANA MARIJA OJSTERŠEK
ODNOS BODOČIH VZGOJITELJEV IN VZGOJITELJIC DO PRIPADNIKOV ISLAMSKE VEROIZPOVEDI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
ANA MARIJA OJSTERŠEK
Mentorica: doc. dr. MARCELA BATISTIČ ZOREC Somentorica: asist. dr. KARMEN MLINAR
ODNOS BODOČIH VZGOJITELJEV IN VZGOJITELJIC DO PRIPADNIKOV ISLAMSKE VEROIZPOVEDI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Marceli Batistič Zorec in somentorici asist. dr.
Karmen Mlinar za strokovno pomoč, usmerjanje, potrpežljivost in spodbudne besede pri pisanju diplomskega dela.
Zahvaljujem se svojim kolegom s Pedagoške fakultete v Ljubljani s programa Predšolska vzgoja za sodelovanje pri raziskovalnem delu diplomskega dela.
Iskrena zahvala gre tudi moji družini in prijateljem za vso ljubezen, nesebično pomoč in neomajno podporo.
POVZETEK
Diplomsko delo Odnos bodočih vzgojiteljev in vzgojiteljic do pripadnikov islamske veroizpovedi preučuje odnos študentov predšolske vzgoje do islama in njegovih pripadnikov.
V teoretičnem delu najprej predstavim islam, njegove značilnosti in njegov pomen v Sloveniji.
V nadaljevanju se osredotočim na stereotipe, predsodke in diskriminacijo pripadnikov islamske veroizpovedi ter na islamofobijo. Sledi poglavje o islamu in muslimanih v vzgojno- izobraževalnem prostoru. Pri zakonskih podlagah vrtca poskušam izpostaviti tiste dele, ki omenjajo islam in njegove pripadnike. Na podlagi evropskih raziskav predstavim odnos pedagoških delavcev do pripadnikov islamske veroizpovedi, kako se kažejo predsodki in stereotipi do pripadnikov islamske veroizpovedi, ki so vključeni v vzgojno izobraževalni prostor, in predlagam, kako se soočiti z negativnim odnosom v vzgojno-izobraževalnem prostoru.
Izsledki tujih raziskav so različni, a vendar zaskrbljujoči, v Sloveniji pa jih primanjkuje oz. jih sploh ni. Raziskav na področju predšolske vzgoje o tej problematiki pa sploh nisem našla. Zato sem izvedla raziskavo, s katero sem ugotavljala: s čim bodoči vzgojitelji asociirajo islam; ali bi v primeru možnosti izbire v svojo skupino sprejeli otroka islamske veroizpovedi; kakšne osebnostne značilnosti pripisujejo pripadnikom islamske veroizpovedi; kakšna občutja jih spremljajo do pripadnikov islamske veroizpovedi in ali imajo predsodke oziroma stereotipe do pripadnikov islamske veroizpovedi.
Dobljeni rezultati kažejo, da bodoči vzgojitelji islam najpogosteje asociirajo z osnovnimi pojmi o islamu in da bi ob možnosti izbire v svoj oddelek sprejeli otroka islamske veroizpovedi.
Bodoči vzgojitelji pripadnikom islamske veroizpovedi večinoma pripisujejo pozitivne osebnostne lastnosti, spremljajo jih pozitivna občutja do pripadnikov islamske veroizpovedi.
Večina anketirancev ni izrazila predsodkov in stereotipov do pripadnikov islamske veroizpovedi. V raziskavi pa smo ugotovili, da je bil pri mnogih anketnih vprašanjih precej visok delež neopredeljenih, kar bi lahko pomenilo nezadostno poznavanje problematike, lahko pa tudi težnjo k izbiri družbeno bolj sprejemljivega odgovora oz. izogibanje izražanja svojega negativnega odnosa do muslimanov in islama.
Ključne besede: islam, predsodki, stereotipi, islamofobija, študentje predšolske vzgoje
ABSTRACT
My diploma thesis, Attitudes of Future Preschool Teachers towards Muslims, examines the attitudes of preschool education students towards Islam and Muslims.
In the theoretical part, I first introduce Islam, its characteristics and its importance in Slovenia.
I then focus on stereotypes, prejudices and discrimination against members of the Islamic religion, and Islamophobia. This is followed by a chapter on Islam and Muslims in the field of education. In the preschool legislation, I try to highlight the parts that mention Islam and its followers. Based on various European studies, I present teachers’ attitudes towards members of the Islamic religion, show how prejudices and stereotypes towards them are manifested in educational institutions, and finally make suggestions on how to deal with negative attitudes in the educational process. .
The results of studies abroad are varied, but mostly worrying, and in Slovenia we have found almost no such studies. However, I did not find any studies on this topic in the field of preschool education. Therefore, in this study I wanted to find out: what associations future preschool teachers have with Islam; whether they would include a Muslim child in their class if they had the choice; what personality traits they attribute to members of the Islamic religion; what they feel towards members of the Islamic religion; and whether they have any prejudices or stereotypes towards them.
The results show that preschool education students most often associate Islam with the basic concepts of Islam and that if they had a choice, they would accept the Muslim child in their class. They mostly attribute positive personality traits to Muslims accompanied by positive feelings towards them. The majority of the respondents did not express prejudices and stereotypes towards Muslims. In our study, we found that many questions had a rather high percentage of undecideds, which could indicate insufficient knowledge of the problem, but also a tendency to choose a more socially acceptable answer or to avoid expressing their negative attitude towards Muslims and Islam.
Key words: Islam, prejudices, stereotypes, Islamophobia, preschool students
KAZALO VSEBINE
UVOD ... 1
TEORETIČNA IZHODIŠČA ... 2
1 ISLAM ... 2
1.1 RAZVOJ IN ZGODOVINA ISLAMA ... 2
1.2 ZNAČILNOSTI ISLAMA ... 2
1.3 ISLAM IN DRUGE RELIGIJE ... 3
1.4 ISLAM V SLOVENIJI ... 3
2 ODNOS DO PRIPADNIKOV ISLAMSKE VEROIZPOVEDI ... 4
2.1 STEREOTIPI IN PREDSODKI, DISKRIMINACIJA, ISLAMOFOBIJA ... 4
2.1.1 ISLAMOFOBIJA IN MEDIJI ... 7
2.2 VKLJUČENOST MUSLIMANOV V VEČINSKO DRUŽBO ... 9
3 ISLAM IN MUSLIMANI V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM PROSTORU ... 10
3.1 ISLAM IN MUSLIMANI V ZAKONSKIH PODLAGAH ZA VRTCE ... 10
3.1.1 KONVENCIJA O OTROKOVIH PRAVICAH... 10
3.1.2 BELA KNJIGA O VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU ... 11
3.1.3 KURIKULUM ZA VRTCE ... 12
3.2 ODNOS PEDAGOŠKIH DELAVCEV DO MUSLIMANOV ... 13
3.3 ISLAMOFOBIJA, PREDSODKI IN DISKRIMINACIJA V VZGOJNO- IZOBRAŽEVALNEM PROSTORU ... 15
3.4 KAKO LAHKO VZGOJITELJ PREPREČI PREDSODKE, DISKRIMINACIJO IN ISLAMOFOBIJO V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM PROSTORU? ... 17
EMPIRIČNI DEL ... 19
4 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI RAZISKAVE ... 19
5 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 19
6 METODA RAZSIKOVANJA ... 20
6.1 VZOREC ... 20
6.2 POSTOPEK IN TEHNIKE ZBIRANJA PODATKOV ... 21
6.3 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV... 21
7. REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 22
7.1 ASOCIACIJE NA BESEDO ISLAM ... 22
7.2 MOŽNOST IZBIRE PRI SPREJEMU OTROKA ISLAMSKE VEROIZPOVEDI V SKUPINO ... 23
7.3 PRIPISOVANJE OSEBNOSTNIH ZNAČILNOSTI PRIPADNIKOM ISLAMSKE VEROIZPOVEDI ... 25
7.4 SPREMLJAJOČA ČUSTVA/OBČUTKI DO PRIPADNIKOV ISLAMSKE VEROIZPOVEDI ... 27
7.5 TRDITVE O ISLAMU IN MUSLIMANIH ... 27
SKLEP ... 32
VIRI IN LITERATURA ... 34
PRILOGE... 38
KAZALO TABEL Tabela 1: Pripisovanje osebnostnih značilnosti pripadnikom islamske veroizpovedi ... 26
Tabela 2: Spremljajoča občutja do pripadnikov islamske veroizpovedi... 27
Tabela 3: Trditve o pripadnikih islamske veroizpovedi ... 28
KAZALO GRAFOV Graf 1: Asociacije islama ……….22
Graf 2: Možnost izbire pri sprejemu otroka islamske veroizpovedi v skupino ... 23
1
UVOD
Iz leta v leto se srečujemo s čedalje bolj raznolikimi igralnicami, kar za vzgojitelja pomeni čedalje bolj fleksibilno delo. Med otroki in družinami, s katerimi se bomo srečevali pri svojem bodočem poklicu, bodo zagotovo pripadniki islamske veroizpovedi. Evropsko poročilo islamofobije govori o porastu nevarnih ideologij, ki izražajo večjo vrednost belcev in širijo strah pred priseljenci, med njimi tudi muslimani (Bayrakli in Hafez, 2019).
Kot bodoči vzgojitelji bi se morali čim prej soočiti s problematiko islamofobije, predsodkov in stereotipov do muslimanov. Najprej zaradi splošne informiranosti, saj je to aktualen problem, zaradi katerega so pripadniki islamske veroizpovedi pogostokrat zapostavljeni v družbi. Kot drugo pa zato, ker bomo pri svojem bodočem delu zagotovo soočeni s situacijami v povezavi z muslimani, kjer bomo morali ravnati korektno tako s strani zakonskih podlag kot tudi lastnega osebnega doživljanja in vrednotenja.
Raziskav o odnosu pedagoških delavcev do muslimanov v vzgojno-izobraževalnih ustanovah je relativno malo. Večina jih je izvedenih v šolah in raziskujejo odnose učiteljev do muslimanskih učencev in njihovih družin. Odnosa vzgojiteljev do pripadnikov islamske veroizpovedi ali dela z muslimanskimi otroki in družinami v vrtcih pa ni zaslediti.
Za temo odnos bodočih vzgojiteljev in vzgojiteljic do pripadnikov islamske veroizpovedi sem se odločila, ker je islamofobija aktualna problematika v naši družbi in ker primanjkuje raziskav na področju odnosa vzgojiteljev in vzgojiteljic do pripadnikov islamske veroizpovedi.
2
TEORETIČNA IZHODIŠČA 1 ISLAM
1.1 RAZVOJ IN ZGODOVINA ISLAMA
Da bi razumeli svetovno razširjeno religijo islam, je pomembno poznati njegovo zgodovino.
Začetnik in najpomembnejša osebnost te religije je bil Mohamed, za muslimane tudi zadnji in največji prerok. Rojen je bil 20. aprila 570 v trgovskem in romarskem središču Meka (Pašić, 2005). Mohamedu naj bi se med meditiranjem v jami prikazal angel Gabrijel, ki mu je predajal sporočila boga Alaha. Iz teh sporočil naj bi nastal Koran. Religije na Arabskem polotoku so bile pred islamom politeistične, torej so verniki verjeli v več bogov (Morgan, 2018). Arabce je monoteizem islama ogrožal, saj so zelo radi častili kipe in idole (Pašić, 2005). Ker je Mohamed širil sporočilo, da obstaja le en bog, ga je zelo veliko ljudi zavračalo in preganjalo. S svojimi pripadniki je bežal v Yathrib, v današnjo Medino. Tam je Mohamed učil in pridobil več tisoč sledilcev pripadnikov. Po manj kot desetih letih so postali številčno tako močni, da so zavzeli Meko, islam pa je postal večinska religija na Arabskem polotoku. Po njegovi smrti so njegovi privrženci vero širili na zahod, z vojaškim osvajanjem in trgovino pa se je islam razširil tudi v zahodno Azijo in severno Afriko. Z globalizacijo po postkolonializmu je islam postal svetovno razširjen (Morgan, 2018). Pospešeno širjenje islama se je skozi zgodovino dobro ohranjalo, saj je danes globalno najhitreje rastoča in večinska religija v 49 državah. Po podatkih iz leta 2010 ima islam 1,6 milijarde sledilcev, kar je več kot 20 % svetovne populacije (Morgan, 2018).
1.2 ZNAČILNOSTI ISLAMA
Poleg zgodovine islama je zelo pomembno poznati njegove značilnosti, najpomembnejše pojme in pomene le-teh. Beseda islam je večpomenka, med drugim pomeni predanost, pokornost, iskrenost in sprejemanje vsega, kar vernikom bog Alah izroči (Gregorič, 2018). Je izpeljanka iz besede selam, ki pomeni mir. Islam je za muslimane način življenja, ki vključuje vero, politiko, pravo, ekonomijo, družbo in izobraževanje. Islam ima tudi versko knjigo tj. Koran.
Beseda je arabskega izvora in pomeni zbiranje in branje (Pašić, 2005). Islam ima pet glavnih stebrov oziroma pravil, ki se dotikajo vseh vidikov posameznikovega življenja. Kdor teh načel in obredov ne izpolnjuje, ne more biti musliman (Pašić, 2005). Vera ima dve veji, sunite in šiite.
Suniti predstavljajo večino, okoli 85 % vernikov. Suniti priznavajo vse Mohamedove nauke.
3
Šiiti so po Mohamedovi smrti začeli slediti njegovem sorodniku, danes pa predstavljajo okoli 15 % vernikov (Gregorič, 2018).
Samo četrtina vseh pripadnikov islamske veroizpovedi je etnično Arabcev, države z največjo muslimansko populacijo (Indija, Bangladeš, Indonezija in Pakistan) pa niso del Bližnjega vzhoda. Islam nekateri poimenujejo tudi mohamedanizem, kar pa je za muslimane žaljivo, saj častijo svojega boga Alaha in ne Mohameda (Morgan, 2018).
1.3 ISLAM IN DRUGE RELIGIJE
Da bi lažje razumeli, od kod izvira sovražni odnos do pripadnikov islamske veroizpovedi, moramo med drugim obravnavati tudi odnose s prevladujočo veroizpovedjo v Evropi, krščanstvom. V 9. stoletju je papež Janez VIII vzpostavil kristjane v Evropi kot skupnost, muslimane pa označil za nasprotnike in pozval lastne vernike v vojno z muslimani (Črnič, 2018). Rezultat teh napeljevanj so bile križarske vojne v 11. stoletju, sovraštvo in konflikti pa so se nadaljevali vse do 20. stoletja. Medverski dialog krščanske cerkve in islama se je začel z vatikanskim koncilom (1962–1965). Papež in muslimanski voditelji se še danes trudijo za medsebojno spoštovanje in sožitje (Gregorič, 2018).
Po drugi strani so islam, krščanstvo in judovstvo vsebinsko prepletene vere. Mohamed je v trgovskem mestu Meka srečal veliko ljudi, med njimi zelo veliko judov. Zaradi teh vplivov si naj bi bile vere med seboj podobne (Morgan, 2018). Koran, Tora in Sveto pismo imajo skupne številne osebnosti npr. Adam in Eva, Abraham, Noe, Mojzes, Jezus Kristus, Marija in Janez Krstnik (Gregorič, 2018). V Koranu je zapisano: »Mi verujemo v to, kar je objavljeno nam in kar je objavljeno vam. Naš Bog in vaš Bog je en sam in mi smo njemu predani,« (Koran, 29,46 v Qureshi, 2016). Povedi se sklicujeta na krščansko in judovsko vero (Qureshi, 2016).
1.4 ISLAM V SLOVENIJI
Četudi je islamska veroizpoved v Sloveniji manjšinska, je na tem ozemlju prisotna že več stoletij. Islamska skupnost Republike Slovenije razdeli delovanje in priseljevanje muslimanskega prebivalstva na slovensko ozemlje v štiri faze. Prva je bila povezana z vpadi Osmanske vojske na ozemlja današnje Slovenije (Turški vpadi). Druga faza je opredeljena kot obdobje po Avstro-Ogrski okupaciji Bosne in Hercegovine, kjer so muslimani postali del
4
evropskega okvirja in življenja. V tem obdobju so se muslimani soočili z zahodnoevropsko večinsko kulturo in krščansko vero.
Tretje obdobje Jugoslavije zaznamuje večji val ekonomskih migracij iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo, kasneje pa tudi Albancev iz Makedonije in s Kosova. Trenutno smo v četrti fazi, od osamosvojitve Slovenije leta 1991 dalje (Islamska skupnost, b. d.).
V Sloveniji po statističnih podatkih iz leta 2002 predstavlja islamska veroizpoved, takoj za katoliško, drugo najbolj razširjeno vero v državi (Frank, 2020). V državi obstajata dve glavni muslimanski skupnosti, Islamska skupnost v Sloveniji in Slovenska muslimanska skupnost.
Islamska skupnost v Sloveniji je nastala leta 1994 pod okriljem Islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini. Njeni člani so večinoma bošnjaškega porekla in so v Slovenijo prišli po drugi svetovni vojni (Islamska skupnost, b. d.). Slovenska muslimanska skupnost je bila ustanovljena leta 2006, ko je del članov Islamske skupnosti v Sloveniji ustanovil svojo versko skupnost (Slovenska muslimanska skupnost, b. d.).
2 ODNOS DO PRIPADNIKOV ISLAMSKE VEROIZPOVEDI
2.1 STEREOTIPI IN PREDSODKI, DISKRIMINACIJA, ISLAMOFOBIJA
Pripadniki islamske veroizpovedi so v evropskem prostoru pogostokrat soočeni s stereotipi in predsodki, diskriminacijo in islamofobijo. Stereotipi in predsodki, diskriminacija in islamofobija pa lahko imajo različne stopnje posledic, od najmilejših posploševanj do najhujših eksplicitnih sovraštev in nasilja.
Prva oblika odnosa do pripadnikov islamske veroizpovedi, o kateri bomo govorili, so stereotipi.
S stereotipi posplošujemo nepreverjene in delno točne sodbe o posamezniku ali skupini ljudi.
Stereotipi so ohlapne in splošne predstave, ki pripisujejo togost in nespremenljivost brez upoštevanja individualnih razlik. S stereotipi sklepamo na podlagi omejenih informacij, obenem pa nam stereotipi pomagajo poenostaviti kompleksno okolico in obvladovati realnost.
Stereotipi spodbujajo ustvarjanje družbenih predsodkov (Ule, 2009).
Naslednja oblika negativnega odnosa do pripadnikov islamske veroizpovedi so predsodki.
Slednji izrazito karikirano pripisujejo značilnosti posameznikom in skupinam. Ti prikazi so po
5
navadi pretirani, sodbe pa so izrazito toge in nespremenljive. Predsodki nezavedno vodijo naše zaznavanje in delovanje v svetu (Ule, 2009).
O predsodkih je znano, da se jih veliko razvije že v zgodnjem otroštvu. Predsodke otroci pridobijo v družini, v vzgojno-izobraževanih ustanovah in medijih, med drugim tudi z otroško literaturo. Otroci razvijejo sposobnost vrednotenja razlik med ljudmi (mi – oni) še preden razvijejo sposobnost kategoriziranja. To »predpojmovno« obdobje močno vpliva na razvoj kasnejših pojmov. Na razvoj pojmov vplivajo tudi čustva. Ta vrednostno-čustvena komponenta
»predpojmov« je podlaga za kasnejše predsodke (Ule, 2009).
Predsodki segajo v vse sfere družbenega življenja, opazimo pa jih lahko skozi vsakdanje pogovore, šale, pregovore, v medijih, na televiziji, v državnih institucijah, v znanosti in v kulturi. Kažejo se skozi prezirljiv, nestrpen, nespoštljiv in ponižujoč odnos do pripadnikov drugih narodov, etničnih skupnosti, ras, kultur, posameznikov z drugačnimi načini življenja, verskimi ali spolnimi usmerjenostmi.
V vsakdanjih situacijah se zdijo predsodki nedolžni, vendar lahko postanejo povezovalni element neke skupnosti. Posledično se lahko v tej skupnosti predsodki uporabljajo kot orodje agresije, preganjanja, izganjanja, opravičujejo diskriminacijo in zapostavljajo ogrožene skupine (Ule, 2009).
Najpogostejši predsodki in stereotipi o muslimanih so npr.: vsi muslimani so enaki, ne glede na nacionalno pripadnost, družbeni razred, svetovni nazor in doslednosti v svoji veri; za muslimana je najpomembnejša njegova vera, ne glede na okoliščine; s svojimi interesi, potrebami in vrednotami izkazujejo drugačnost, ki se ne more uskladiti z nemuslimanskim svetom; s svojo vero in vrednotami, ki obsegajo nasilno obravnavanje žensk in napadalno odzivanje na vse, kar jim je nasprotno, so grožnja za našo varnost, saj želijo z nasiljem islamizirati tiste države, v katerih so v manjšini; nezmožnost sodelovanja, saj zaradi vsega naštetega niso sposobni medsebojnega dialoga ter pogajanj (Guidelines for Educators, 2011).
Predsodki in stereotipi o zavračanju prilagajanja v zahodni svet in želje po islamizaciji Evrope niso upravičeni, saj islam uči o spoštovanju zakonov države, v katerih posameznik živi in zagovarja ločevanje države in vere. Vse navade, ki so povezane z vero, so objektivno gledano nemoteče in ne kažejo na neprilagojenost v večinsko družbo (Daugul, 2020).
6
V javnosti obstaja veliko napačnih predstav in predsodkov o ženskah v islamu. Eden najpogostejših predsodkov oziroma stereotipov o islamu je tudi podrejen položaj ženske.
Ženska v islamu v resnici ni podrejena moškemu, saj islam uči o enakopravnosti moža in žene, oba z dopolnjujočima vlogama. Predsodek o nizki izobraženosti muslimank ne drži, saj je pridobitev izobrazbe pomembna tako za moške kot tudi za ženske. Razlika je le v tem, da denar, ki ga zasluži ženska pri svojem poklicu ostane njej, denar, ki ga zasluži moški, pa se porablja za potrebe cele družine. Ženske v islamu niso prisiljene nositi naglavne rute, saj je to odločitev vsake posameznice (Daugul, 2020).
Predsodke pa se lahko izraža skozi diskriminacijo, ki je neposredno usmerjena proti pripadnikom drugih skupin. Z diskriminacijo se omejuje dostop do šolanja, zaposlovanja, bivanja, kratijo pa se tudi svoboščine in pravice, ki jih ima večinska družba (Ule, 2009).
Diskriminacija je škodljiva za družbo, ne samo z vidika škode do posameznika, ampak negativno vpliva na družbeni mir, stabilnost in varnost. Diskriminacija muslimanov se kaže v diskriminatornih odzivih in odnosu do posameznikov, skupin ali lastnine, ki je zaznana kot muslimanska, je povezana z muslimani ali z islamom. Pojavne oblike so zelo različne, gre za podcenjevalne izjave in sovražni govor v javnosti, neposredno ali posredno diskriminacijo in nasilno vedenje, kot so fizični ali verbalni napadi (Guidelines for Educators, 2011).
Najizrazitejša oblika sovražnega odnosa do pripadnikov islamske veroizpovedi je islamofobija.
Evropsko poročilo o islamofobiji (2019) navaja, da se v Evropi soočamo s porastom nevarnih ideologij, ki favorizirajo belce in širijo strah pred priseljenci, med katerimi so tudi muslimani.
Islamofobični teroristični napadi in napadi na mošeje in džamije so med drugim terjali tudi smrtne žrtve (Bayrakli in Hafez, 2019).
Izraz islamofobija je zelo obširen in je s strani različnih avtorjev opredeljen različno.
Islamofobija dobesedno pomeni strah pred islamom, uporablja se za naslavljanje predsodkov ali diskriminacije muslimanov (Islamophobia Education pack, b. d.). Gottschalk in Greenberg (2008) islamofobijo opredeljujeta kot družbeno tesnobnost do islama in muslimanske kulture.
Shryock (2010) islamofobijo opredeli kot strah pred islamom in muslimani. Døving (2020) pravi, da islamofobijo lahko opredelimo kot predsodke, dejanja in izvajalske prakse, ki
7
napadajo, izključujejo ali diskriminirajo ljudi, ki so ali se zdijo pripadniki islamske veroizpovedi.
V Slovarju Slovenskega knjižnega jezika je islamofobija opredeljena kot »sovraštvo, odpor do islama in muslimanov« (Islamofobija, 2014). Izobraževalni priročnik Islamophobia Education pack (b. d.), pa islamofobijo opredeli kot strah pred islamom zaradi predsodkov in diskriminacij, ustvarjenih na podlagi nepreverjenih dejstev. Vrednote islama niso združljive z drugimi kulturami, še posebej z državami Zahoda, islamska veroizpoved pa je obravnavana kot nasilna politična ideologija in ne zgolj kot vera (Islamophobia Education pack, b. d.).
V javnem prostoru islamofobijo povezujejo najpogosteje s strahom, da bi islamska veroizpoved in muslimanska kultura v evropskem prostoru iz manjšinske prerasla v večinsko. Malokrat se govori o sovražnih odnosih do muslimanov, ki zaradi islamofobije nastanejo (Døving, 2017).
V današnjem času se neposredno z islamom povezuje tudi terorizem. Pred napadom na World Trade Center 11. 9. 2001 se je o terorizmu in islamofobiji redko govorilo. Po tem tragičnem dogodku ljudje v Združenih državah Amerike in Evropi živijo v strahu, da bi ponovno prišlo do podobne tragedije. Islamofobija danes ni osredotočena le na muslimane, ampak na vse, ki se zdijo pripadniki islamske veroizpovedi (Hossain, 2017).
2.1.1 ISLAMOFOBIJA IN MEDIJI
Islamofobija je v sodobni družbi, kot že povedano, zelo razširjena. Eden izmed glavnih razlogov za širjenje strahu pred muslimani so zagotovo mediji.
V norveški javnomnenjski raziskavi (glej Døving, 2017) so ugotavljali, zakaj obstaja negativni odnos do muslimanov na Norveškem. Vprašani so kot zunanji dejavnik za pojav negativnega odnosa med drugim izpostavili medije, ki se osredotočajo na islam in muslimane kot problem.
Enostranska prikazovanja muslimanov in islama širijo pomanjkljivo znanje o islamu in muslimanih, posledično pa pride do nastanka stereotipov in predsodkov v širši družbi. Mediji pogostokrat izpostavijo islam kot politični problem, ki ga je potrebno rešiti, prav tako pa mediji način prikazovanja islama in muslimanov usklajujejo z javnim mnenjem (Døving, 2017).
Z razvojem digitalne tehnologije in medijev so informacije o dogodkih po celem svetu postale zelo hitro dostopne. Težava ni v tem, kako informacije pridobimo, marveč v tem, kako so te
8
informacije predstavljene in obravnavane v medijih (Hossain, 2017). Mediji se pri napadih, kjer napadalci niso pripadniki islamske veroizpovedi, izogibajo besedi terorizem, čeprav to po sami definiciji so, npr. številni strelski pohodi po ZDA. Pri teh napadih so napadalci označeni kot psihično nestabilni in moteni posamezniki. Napadi, katerih napadalci so pripadniki islamske veroizpovedi, pa so označeni kot teroristični napadi, napadalci pa so avtomatsko povezani s svojo vero, čeprav je narava obeh dogodkov popolnoma enaka (Hossain, 2017). Izobraževalni priročnik Islamophobia for Educators (b. d.) navaja, da so politični in medijski odzivi ključno vplivali na vzpostavitev neposredne povezanosti med terorizmom in muslimani v širši javnosti.
V večjih in vplivnejših medijskih hišah v ZDA, npr. Fox News manipulirajo z uporabo besed, s čimer spodbujajo strah pred muslimani. Z raziskavo Think Progress (ameriška politična medijska hiša) so ugotovili, da so medijske hiše v obdobju treh mesecev (november 2010 do januar 2011) uporabili izraze »radikalni islam« ali »ekstremistični islam« sto sedemkrat, medijska hiša CNN sedeminosemdesetkrat in MSNBC's štiriindvajsetkrat. Mediji na ta način spodbujajo porast islamofobije pri svojih bralcih in sledilcih (Hossain, 2017).
Seveda mediji ne nosijo v celoti krivde za obstoječo islamofobijo, velik vpliv ima tudi politika.
Ko mediji in politiki širijo napačne informacije o islamu in muslimanih, se te informacije razširijo pri širši populaciji. Najpogostejše so izjave, da muslimani podpirajo nasilje in terorizem. Prav nasprotno, velika večina, 1,6 milijarde muslimanov ne le nasprotuje, ampak tudi obsoja napade na nedolžne ljudi. Mediji redkokdaj objavijo takšne izjave muslimanov, kar pa širša populacija razume kot podporo muslimanske skupnosti takšnim dogodkom (Hossain, 2017).
Podobno se dogaja tudi v Sloveniji. Avtor knjige Islam in Muslimani v Sloveniji, Ahmed Pašić, je izvedel manjšo raziskavo, v kateri je analiziral 132 člankov Slovenskih časopisnih dnevnikov, ki vsebujejo temo islama in muslimanov. Ugotovil je, da so najpogostejše teme člankov terorizem, nasilno širjenje vere, zatiranje žensk ter tudi tema gradnje džamije v Sloveniji. Ugotovil je, da so članki pogostokrat predstavljali nepreverjena dejstva in podatke.
Največ člankov se je opiralo na najbolj pogoste predsodke o muslimanih, nevtralnih ali celo pozitivnih prispevkov pa ni zasledil (Pašić, 2005).
9
2.2 VKLJUČENOST MUSLIMANOV V VEČINSKO DRUŽBO
Vsem Zahodnim državam je skupno, da imajo muslimani težave z integracijo v večinsko družbo (Pašić, 2006). Predsodki državljanov vplivajo na uspešnost vključenosti muslimanov v posamezno državo. Na uspešnost integracije, meni Pašić (2006), pa vpliva tudi, da primanjkuje organizacij, ki bi podpirale muslimanske skupnosti.Za nenehni konflikt med Zahodnim in islamskim svetom naj bi bila odgovorna socio-ekonomska neenakost, vzajemni predsodki, občutek sovražnosti in odnos do ameriških poseganj na Bližnjem vzhodu (Osolnik, 2003, v Pašić, 2006).
Pomembno vlogo pri vključevanju muslimanov v zahodni svet ima izobraževalni sistem.
Pogostokrat je javni izobraževalni sistem odklonilen do islamske veroizpovedi, favorizira krščanstvo ali stremi k popolni sekularizaciji. Posledično muslimani ustanavljajo svoje šole ali se posamezniki šolajo na ustanovah v islamskem svetu. Ti posamezniki se posledično bolj integrirajo v muslimansko skupnost, saj je integracija v druge kulture z naraščajočo starostjo vse težja (Pašić, 2006).
V norveški javnomnenjski raziskavi izvedeni v letu 2017 (glej Døving, 2017) so s postavitvijo odprtega vprašanja »Kaj misliš, da je razlog za obstoječi negativen odnos do Muslimanov?«
primerjali odgovore vprašanih, jih povezali z obstoječimi najpogostejšimi stereotipi in jih poskušali postaviti v kontekst.
Tretjina je kot razlog za negativen odnos izrazila strah pred terorizmom, najpogosteje pa so izrazili škodljive kulturne in verske vrednote, željo po nadvladi Evrope, zavračanje integracije v norveško družbo in željo po socialni distanci. Pri pojasnjevanju svojih odgovorov so uporabljali besede, ki nakazujejo razdeljenost, drugačnost in deljenje po sistemu »mi in oni«.
Odgovarjali so še, da se muslimani ne želijo adaptirati v obstoječo družbo in vsiljujejo svoje navade, da so med njimi in muslimani prevelike razlike v vrednotah, kulturi, politikah, da izvajajo nadzor nad ženskami, so krivi posilstev, izvajajo prisilne poroke in zlorabljajo otroke.
Vprašani so tudi menili, da bi denar, ki ga porabijo za priseljence, med katerimi so tudi muslimani, raje porabili za domove za ostarele, saj si zaradi zavračanja po adaptaciji v družbo tega denarja ne zaslužijo (Døving, 2020).
Najbolj pereča tema zadnjih nekaj let življenja islamske skupnosti v Sloveniji je izgradnja islamskega kulturnega centra (Pašić, 2006). Interes za gradnjo mošeje v Sloveniji je nastal že v
10
70. letih prejšnjega stoletja (Pašić, 2005). Po raznih političnih zapletih, zamenjavah lokacij gradenj in dovoljenj so Ljubljansko džamijo oziroma Islamski kulturni center odprli februarja 2020 (Islamska skupnost, b. d.). Islamska skupnost se srečuje s težavami z nakupom halal prehrane, tj. hrane, ki jo muslimani po Koranu lahko uživajo. Prav tako imajo ženske z naglavnimi rutami težave s pridobitvijo služb (Pašić, 2006).
3 ISLAM IN MUSLIMANI V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM PROSTORU
3.1 ISLAM IN MUSLIMANI V ZAKONSKIH PODLAGAH ZA VRTCE 3.1.1 KONVENCIJA O OTROKOVIH PRAVICAH
Konvencija o otrokovih pravicah je bila sprejeta leta 1989, takrat kot prvi mednarodni dokument, ki je sistematično uredil in obravnaval pravice otrok. Dokument je podpisalo skoraj vseh 193 članic OZN, Slovenija takoj ob osamosvojitvi leta 1991. Danes še vedno velja kot temeljna podlaga za večino dokumentov, ki urejajo ali obravnavajo predšolsko vzgojo (Kurikulum za vrtce (1999), Bela knjiga (1995, 2011), Zakon o vrtcih, 2000).
Že na začetku (2. člen) omeni, da pravice v konvenciji veljajo za vse otroke »ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, veroizpoved, politično ali drugo prepričanje, narodno, etnično ali družbeno poreklo, premoženje, invalidnost, rojstvo ali kakršenkoli drug položaj otroka, njegovih staršev ali zakonitega skrbnika.« (Konvencija o otrokovih pravicah, 1989, 2. člen).
Pravic, ki se dotikajo otrokove etnične pripadnosti, vere, jezika, narodnosti itn., je v nadaljevanju kar nekaj. V 8. členu zasledimo med drugim spoštovanje pravice otroka do ohranjanja lastne identitete ter zagotavljanje pomoči in varstva, če je za slednje nezakonito prikrajšan (Konvencija o otrokovih pravicah, 1989, 8. člen). 13. in 14. člen se osredotočata na pravico do izražanja v katerikoli obliki ter na pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi.
V nadaljevanju obeh členov pa so navedene omejitve za »zavarovanje državne varnosti, javnega reda, zdravja ali morale ali pa temeljnih pravic in svoboščin drugih« (Konvencija o otrokovih pravicah, 1989, 13., 14. člen). Pravico do tega, da otrok ne sme biti izpostavljen samovoljnim vmešavanjem v zasebnost, družino ali napadom časti in ugleda, ureja 16. člen (Konvencija o otrokovih pravicah, 1989, 16. člen).
11
V 17. členu je omenjena tudi dostopnost do najrazličnejših domačih in mednarodnih virov; člen posebno tudi omenja mednarodno sodelovanje pri zagotavljanju raznolikosti gradiv, poleg tega pa tudi posebno posvečanje jezikovnim potrebam otroka (Konvencija o otrokovih pravicah, 1989, 17. člen).
Izobraževanje otrok naj bo po 29. členu konvencije usmerjeno med drugim tudi k spoštovanju
»otrokovih staršev, kulturne identitete, jezika in vrednot, nacionalnih vrednot države, v kateri otrok prebiva; države, iz katere morda izhaja, in do civilizacij, različnih od njegove«; ter v nadaljevanju k pripravi otroka na »odgovorno življenje v svobodni družbi, razumevanje miru, strpnosti, enakosti med spoloma, prijateljstva med vsemi narodi, etničnimi, narodnimi in verskimi skupinami …« (Konvencija o otrokovih pravicah, 1989, 29. člen). Etnične, verske in jezikovne manjšine so omenjene v 30. členu, po katerem ima otrok pravico, da skupaj s svojo družino živi v lastni kulturi, izpoveduje in izraža lastno vero in uporablja lastni jezik (Konvencija o otrokovih pravicah, 1989, 30. člen).
3.1.2 BELA KNJIGA O VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU
Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju določa temeljno delovanje vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Od osamosvojitve Slovenije sta nastali dve Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju. Prva je izšla v letu 1995, druga pa leta 2011. Bela knjiga izdana v letu 2011 je bila objavljena po večjih zakonskih spremembah. Vselej pa se običajno sklicujemo na Belo knjigo (2011), saj predstavlja podlago za zakonske spremembe. Uvodni del Bele knjige (2011) predstavlja splošna načela in cilje vzgoje in izobraževanja v Sloveniji, ki se opirajo predvsem na človekove in otrokove pravice. Načelo človekovih pravic in dolžnosti razlaga človekove in otrokove pravice ter človekove temeljne svoboščine skozi vzgojno izobraževalni okvir. Načelo pravičnosti govori o pomembnosti pravičnosti oziroma tesno povezani enakosti v vzgojno- izobraževalnem prostoru kot temelju pravične družbe (Bela knjiga, 2011).
Cilji vzgoje in izobraževanja v Sloveniji obsegajo med drugim tudi »zagotavljanje enakih možnosti za vzgojo in izobraževanje vsakega posameznika (ne glede na spol, socialno in kulturno poreklo, veroizpoved, narodno pripadnost, svetovnonazorsko pripadnost in telesno ter duševno konstitucijo) ter nudenje ustrezne pomoči in spodbud posameznikom oz. skupinam priseljencev«. (Bela knjiga, 2011, str. 16–17).
12
Naslednji za nas pomemben cilj je: »Razvijanje zmožnosti za življenje v demokratični družbi:
spoštovanje otrokovih in človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, razvijanje zavesti o pravicah in odgovornostih človeka, razvijanje zavesti o pravicah in odgovornosti državljana Republike Slovenije, razvijanje zavesti o narodni identiteti in vključenosti v mednarodni prostor, razumevanje in sprejemanje različnosti, spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, vzgajanje za medsebojno strpnost, solidarnost za miroljubno sožitje in spoštovanje soljudi, razvijanje odgovornega, avtonomnega in kritičnega posameznika.« (Bela knjiga, 2011, str. 17).
3.1.3 KURIKULUM ZA VRTCE
Kurikulum za vrtce (1999) je nacionalni dokument in strokovna podlaga za vzgojitelje in vzgojiteljice v javnih vrtcih. Dokument vsebuje cilje ter načela, ki zajemajo multikulturnost in sprejemanje drugačnosti. Že v ciljih kurikuluma je zapisano »oblikovanja pogojev za večje izražanje in ozaveščanje skupinskih razlik (nediskriminiranost glede na spol, socialno in kulturno poreklo, svetovni nazor, narodno pripadnost, telesno in duševno konstitucijo)«
(Kurikulum za vrtce, 1999, str. 5). Najpomembnejše načelo, ki obsega vsebino sprejemanja različnosti, je »načelo enakih možnosti in upoštevanja različnosti med otroki ter načelo multikulturalizma« (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 6). To načelo pojasnjuje, da je potrebno omogočati enakovredne pogoje za optimalni razvoj otrok, da mora strokovni delavec upoštevati značilnosti starosti otrok kot tudi individualnih razlik med otroki v razvoju in učenju.
Pedagoški delavec mora upoštevati tudi skupinske razlike in omogočiti okolje, kjer se te skupinske razlike tudi lahko izražajo. Prav tako se z vsebinami, dejavnostmi in materiali omogoča, da vsi otroci dobijo izkušnje in spoznanja o celem svetu (ljudi, stvari, kultur) – s tem naj bi upoštevali načelo različnosti in multikulturalizma (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 6).
Izpostavljam tudi načelo sodelovanja s starši, ki tudi opisuje za obravnavano temo ključen dejavnik. Pri sodelovanju z družinami otrok je potrebno upoštevati tudi njihovo »zasebnost, kulturo, jezik, identiteto, svetovni nadzor, vrednote, prepričanja stališča, navade in običaje, dosledno upoštevati njihovo pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov« (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 8). Področje družbe v kurikulumu pojasnjuje, da je otroke za učenje medsebojne strpnosti in drugačnosti potrebno seznaniti z drugimi kulturami in civilizacijami (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 32). Prav tako govori o seznanjanju in uresničevanju temeljnih človekovih pravic, o omogočanju občutka varnosti in socialne pripadnosti, o temeljih enakosti in nediskriminiranosti s pravili vedenja in komuniciranja v igralnici. V vrtcu je potrebno
13
ustvariti demokratično vzdušje, kjer se otroke navaja na skupinsko odločanje in delitev odgovornosti. Otroke tudi seznanimo z vprašanji etike, nepravičnosti in konflikti v družbi (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 33).
Naš nacionalni kurikulum daje dobra izhodišča za zagotavljanje prostora, odprtega za muslimanskega otroka oz. družine. Pri uresničevanju kurikuluma pa je pomembno izpostaviti tudi prikriti kurikulum, ki predstavlja vsa dejanja vzgojitelja oz. vzgojiteljice. Prikriti kurikulum je povezan s stališči, predsodki in stereotipi vzgojitelja, ki so odraz družbenih navad in reda in pomembno vplivajo na ravnanja in odločitve v vrtcu. S prikritim kurikulumom deloma sovpadajo tudi subjektivne teorije vzgojiteljev in vzgojiteljic, ki predstavljajo stališča, tako implicitna kot eksplicitna, v vsakdanjih odnosih v vrtcu. Za učinkovito izvajanje kurikuluma je pomembno vplivanje na obstoječe subjektivne teorije vzgojitelja oziroma vzgojiteljice. To lahko dosežemo z dodatnimi izobraževanji o kurikulumu kot tudi z evalvacijami pedagoškega dela in skupnimi diskusijami (Batistič Zorec, 2004).
3.2 ODNOS PEDAGOŠKIH DELAVCEV DO MUSLIMANOV
Raziskav o odnosu vzgojiteljev do pripadnikov islamske veroizpovedi predvsem v Sloveniji ni veliko. Predpostavljamo lahko, da se v šolah in vrtcih dogajajo podobni procesi, zato bomo v nadaljevanju pisali o odnosu učiteljev v šolah do muslimanov, saj je na tem področju izvedenih nekaj več raziskav.
Učilnice in igralnice postajajo iz leta v leto vse bolj raznolike. Te razlike se dotikajo etničnosti, spola, življenjskega stila, socialnega razreda in vere učencev. Širjenje islamofobije postane zelo hitro del učilnic. Najbolj zaskrbljujoče je nadlegovanje s strani pedagoških delavcev in vodstva vzgojno-izobraževalnih ustanov (Hossain, 2017).
Število državljanov zahodnoevropskih držav, ki se opredeljujejo kot muslimani, narašča in islamska veroizpoved ostaja druga največja religija v skoraj vseh Evropskih državah. Iz tega lahko sklepamo, da velik del pripadnikov islamske veroizpovedi predstavljajo otroci, ki so vključeni v vzgojno-izobraževalni sistem (Agirdag idr., 2012).
Pedagoški delavci imajo osrednjo vlogo pri vključevanju muslimanov v vzgojno-izobraževalni sistem. Pedagoški delavci pri svojem delu z učenci in otroki usklajujejo uradne pravilnike,
14
kurikulum, učbenike, skozi osebno in profesionalno znanje izvajajo odločitve pedagoške narave, se odločajo, kako bodo potekale interakcije v razredu, uravnavajo vedenje učencev, sodelujejo s starši in kolegi in sprejmejo na stotine odločitev vsak dan (Niyozov in Plium, 2009).
Vsak pedagoški delavec ima določene stereotipe in prepričanja, ki vplivajo na odnos do učencev ter na delo v učilnici. Učiteljevo prepričanje v učenčeve sposobnosti je eden pomembnejših vodil za učenčev uspeh. Ko učitelji podcenjujejo učenca, to vpliva na odnos med učiteljem in učencem, prav tako pa tudi na zaznavanje lastnih sposobnosti samega učenca. Če ima učitelj nizka pričakovanja do učencev, lahko učenci razvijejo nizka pričakovanja do sebe (Teacher bias, 2018).
V mnogih evropskih državah imajo učenci, ki izhajajo in severne Afrike, bližnjega vzhoda, Turčije in Azije, nižji šolski uspeh kot učenci, ki izhajajo iz Evrope (glej Agirdag idr., 2011;
Dronkers in Van der Velden 2010). Raziskave so prav tako pokazale, da predsodki in pričakovanja učiteljev vplivajo na razliko med dosežki etnične manjšine in večine (glej McKown in Weinstein, 2008; van den Bergh idr. 2010). Čeprav mnogi raziskovalci pišejo o pomembnosti odnosa pedagoških delavcev do učencev in vpliva odnosa pedagoških delavcev na šolski uspeh učencev, odnos do naraščajoče muslimanske populacije ostaja neraziskan (Agirdag idr., 2012).
Agirdag in sodelavci (2012) so ugotavljali, katere značilnosti pedagoškega delavca so povezane s pozitivnim ali negativnim odnosom do muslimanskih učencev. Ugotovili so, da imajo ženske bolj pozitiven odnos do pripadnikov muslimanske skupnosti v primerjavi z moškimi. Pedagoški delavci, ki so sami pripadniki islamske veroizpovedi, imajo bolj pozitiven odnos kot tisti, ki so se opredelili kot kristjani ali drugo.
Z odnosom do muslimanskih otrok je povezana tudi delovna doba – tisti z daljšo delovno dobo so imeli bolj negativen odnos do muslimanskih učencev. Učitelji z univerzitetno izobrazbo imajo bistveno bolj pozitiven odnos kot tisti z nižjo izobrazbo. V raziskavi so tudi ugotovili, da več kot je muslimanskih učencev v oddelku, bolj je negativen odnos pedagoških delavcev do muslimanskih učencev (Agirdag idr. 2012).
15
Tudi Niyozov in Plium (2009) sta raziskovala vlogo pedagoškega delavca ob porastu vključenosti muslimanskih otrok in učencev v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Ugotovila sta, da so raziskave najpogosteje osredotočene izključno na muslimanske učence in njihove družine, raziskav, ki bi se osredotočale na delo učiteljev z muslimanskimi učenci, pa primanjkuje.
Najpogosteje so v teh raziskavah (Sirin in Fine, 2008; Zine, 2001) ugotovili, da se pedagoški delavci in vzgojno-izobraževalne ustanove ne odzovejo na rasizem in islamofobijo, ne vključujejo muslimanske zgodovine in novejših dogodkov v kurikulum, imajo nizka pričakovanja do muslimanskih učencev in usmerjajo le-te v neakademske dejavnosti, so nespoštljivi do muslimanske kulture in islama, imajo premalo znanja o islamu in muslimanih in jim primanjkuje legitimnosti za delo z muslimanskimi učenci. V svoji raziskavi sta ugotovitve omenjenih že izvedenih raziskav podprla z dodatnimi raziskavami, ki so prikazale tudi pozitivne rezultate. Raziskovalca ne zavračata obstoja predsodkov, rasizma in islamofobije med pedagoškimi delavci, vendar sta ugotovila, da obstajajo tudi učitelji, ki so pripravljeni sodelovati z muslimanskimi učenci, njihovimi družinami in muslimanskimi skupnostmi, se izobraževati in so odprti za različnost v svojih učilnicah. Raziskovalca trdita, da bi moralo osredotočanje samo na negativne vidike biti uravnoteženo s pozitivnimi praksami učiteljev. Da bi to dosegli, je potrebno večje število raziskav na področju dela učiteljev (Niyozov in Plium 2009).
3.3 ISLAMOFOBIJA, PREDSODKI IN DISKRIMINACIJA V VZGOJNO- IZOBRAŽEVALNEM PROSTORU
Predsodki in stereotipi, ki so v neki družbi prisotni, vplivajo ne samo na mlade, ampak tudi na njihove starše in pedagoške delavce. To za učitelje predstavlja poseben izziv. Od pedagoških delavcev je nemogoče pričakovati, da bi razreševali politične in družbene probleme, so pa ključni za oblikovanje načinov odzivanja na sporne situacije (Guidelines for Educators, 2011).
Odnos učiteljev in izobraževalnih ustanov do raznolikosti in medsebojnega razumevanja pomembno vpliva na šolski prostor kot tudi na širši družbeni prostor. Pomembno je, da se učitelji zavedajo svojih predsodkov in stereotipov ter možnosti, da lahko šolska pravila in način dela posredno ali neposredno diskriminira pripadnike islamske veroizpovedi (Guidelines for Educators, 2011).
16
V vzgojno-izobraževalnem prostoru pojavne oblike diskriminacije vsebujejo širok spekter dejanj. Najhujše oblike diskriminacije so kazniva dejanja, ki naj bi bila posredovana pristojnim organom. Kazniva dejanja sogrožnje, uničevanje lastnine in vandalizem ter nasilni napadi na posameznike (Guidelines for Educators, 2011).
Nekatere pojavne oblike, ki se včasih zdijo kot običajno šolsko vedenje, so lahko zelo škodljive.
Med te uvrščamo izključevanje, verbalno nasilje, poniževalni komentarji, uporaba žaljivih imen, norčevanje iz identitete ali vere, širjenje laži in govoric ter fizično nasilje (udarjanje, porivanje, brcanje, pljuvanje). Vodstvo vzgojno-izobraževalnih ustanov naj bo še posebej pozorno na šolska pravila in prakse, ki imajo diskriminatorni učinek do muslimanov. Te vsebujejo pravila oblačenja, dostop do virov o lastni veri, jedilnike in dela proste dni (Guidelines for Educators, 2011).
Diskriminacija v šolah ima lahko še posebej negativen vpliv na diskriminirane posameznike, saj šola predstavlja prostor, kjer imajo učenci možnost za razvijanje svojih spretnosti, zmožnosti in osebnosti. Učenci, deležni diskriminacije, so posledično utrpeli naslednje negativne posledice: slaba samopodoba, samoizolacija, vsebljeno zatiranje, neangažiranost za šolske aktivnosti, nedoseganje svojih zastavljenih ciljev, privlačnost agresije in ekstremističnih ideologij, zavračanje šolanja ali predčasno končanje šolanja, zdravstveni problemi, depresija in samomorilnost (Guidelines for Educators, 2011).
Pogostokrat naletimo na nerazumevanje razlik med svobodo govora in spoštovanjem nediskriminacije in raznolikosti verskih in ne verskih prepričanj. Svoboda govora sicer vključuje pravico kritičnosti do religij ali verskih praks. Po drugi strani pa je začrtana jasna meja, ki prepoveduje nacionalno, rasno ali versko sovraštvo, ki vodi do diskriminacije in nasilja. UNESCO pravi, da sta svoboda govora in spoštovanje do verskih prepričanj in simbolov prepletena principa, ki naj bi z roko v roki uresničevala vsakdan poln miru, tolerance, dialoga med civilizacijami, kulturami, ljudmi in religijami (Guidelines for Educators, 2011).
17
3.4 KAKO LAHKO VZGOJITELJ PREPREČI PREDSODKE, DISKRIMINACIJO IN ISLAMOFOBIJO V VZGOJNO- IZOBRAŽEVALNEM PROSTORU?
Literature o smernicah in predlogih za vzgojitelje pri obravnavanju islamofobije, predsodkov in diskriminacije muslimanov v vrtcih ni veliko. Predpostavljamo lahko, da se v šolah in vrtcih dogajajo podobne stvari, zato bomo v nadaljevanju pisali večinoma o predlogih in smernicah za učitelje, saj na tem področju obstaja nekaj več literature in je bilo izvedenih več raziskav.
Za preprečevanje nastanka predsodkov v splošnem naj pedagoški delavci obravnavajo vsakdanje situacije, s konkretnimi in vsakdanjimi primeri. »Nesmiselno je otrokom v otroških vrtcih razlagati zgodbice o prijaznih in pridnih otrocih drugih narodnosti, ker otroci tedaj razvojno še sploh niso dorasli temu, da bi lahko kognitivno povezovali nauke teh zgodbic s svojimi kategorizacijami različnih človeških skupin.« (Ule, 2009, str. 201). O razvoju družbenih pojmov pri otrocih se v primerjavi z razvojem ostalih pojmov ne ve veliko.
Predvidevamo lahko, da se predsodki razvijejo zaradi družbenih vplivov, zato se moramo za preprečevanje predsodkov ukvarjati z vsemi temi vplivi: z otrokovimi vrstniki, starši, mediji in vzgojno-izobraževalnimi ustanovami (Ule, 2009).
Islamofobija v igralnicah in učilnicah ne sme biti ignorirana, saj vpliva na socialni in emocionalni razvoj ter na bodoči akademski uspeh muslimanskih učencev. Če pedagoški delavci niso sposobni prepoznati in odpraviti lastnih predsodkov in stereotipov do muslimanov in islamofobije nasploh v igralnici in učilnici, bo to negativno vplivalo na ne-muslimanske učence in otroke, saj bodo tudi sami razvijali podoben negativen odnos do muslimanov in islama zaradi napačne informiranosti (Hossain, 2017).
Nesprejemljivo je, da so mnogi učenci in starši deležni negativnega odziva pedagoških delavcev. Agirdag in sodelavci (2012) predlagajo kot možnosti izboljšave situacije načrtno mešanje skupin v javnih šolah, več izobraževanj pedagoških delavcev, kjer bi ozavestili in začeli razumevati islam, ter da se poveča število muslimanskih učiteljev ali učiteljev z univerzitetno izobrazbo (Agirdag idr., 2012).
Negativen odnos preprečimo tudi s prepoznavanjem lastnih predsodkov in stereotipov ter z večjo informiranostjo in razumevanjem muslimanov in islama. Ključno je, da učitelji in vzgojitelji od vstopa v vzgojno-izobraževalni sistem v vrtcu do univerzitetnega izobraževanja
18
obravnavajo temo islamofobije. Tako bodo otroci oz. učenci imeli znanje, s katerim bodo upravljali v prihodnih socialnih izkušnjah (Hossain, 2017).
Tudi Priročnik o napačnih prepričanjih učiteljev (Teacher bias, 2018) predstavlja podobne rešitve za preprečevanje predsodkov v razredih. Priročnik omenja kot rešitvi raznolikost med pedagoškimi delavci in prepoznavanje lastnih predsodkov in stereotipov. Predsodke je potrebno identificirati in jih od tu naprej odpravljati. Predsodek ovira profesionalni razvoj, poleg tega pa tudi refleksije učnih ur in lastnih predsodkov ter ravnanj (Teacher bias, 2018).
Naloga pedagoških delavcev v vzgojno-izobraževalnih ustanovah ni samo, da otroke in učence seznanijo s prisotnimi predsodki, stereotipi in diskriminacijami, ampak da hkrati promovirajo medsebojno spoštovanje in razumevanje med otroki in učenci. Na vsako negativno izražanje do islama in muslimanov se mora pedagoški delavec primerno odzvati. Odzove se naj zelo senzibilno, tako do osebe, ki je bila napadena, kot tudi do osebe, ki je izrazila takšen pogled.
Pomembno je dejstvo, da niso muslimani le žrtve takšnih napadov, ampak so tudi posamezniki z lastnimi identitetami in življenji (Guidelines for Educators, 2011).
Učenje o diskriminaciji muslimanov se lahko umesti v tematike državljanstva, človekovih pravic, tolerance in antirasizma. Podatki in predstavitev islama in muslimanov naj bo tako kot pri ostalih verah in prepričanjih točna, pravična in spoštljiva. Vzgoja in izobraževanje naj se usmerja tudi na vrednote, kot npr. človekove pravice, spoštovanje, pluralizem, antirasizem ter internacionalna in inter-življenjska harmonija (Guidelines for Educators, 2011).
19
EMPIRIČNI DEL
4 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI RAZISKAVE
Problematika negativnega odnosa do pripadnikov islamske veroizpovedi s strani večinske populacije je dokaj dobro poznana. Kot je zapisano v teoretičnem delu, pa obstaja malo raziskav, ki bi neposredno ugotavljale odnose (bodočih) pedagoških delavcev do pripadnikov islamske veroizpovedi.
Zaradi vse večje raznolikosti otrok v igralnicah vrtcev se bomo vzgojitelji pri svojem bodočem poklicu skoraj zagotovo srečali z otroki in družinami islamske veroizpovedi. Za predsodke in stereotipe je značilno, da je njihovo odpravljanje najučinkovitejše, če na njih začnemo delati čim prej. Iz tega razloga je nujno, da se že v času študija soočimo z lastnimi predsodki in stereotipi ter jih postopoma odpravimo. Prav zato je cilj naše raziskave ugotoviti, kakšen je odnos bodočih vzgojiteljev do islamske veroizpovedi in njenih pripadnikov.
5 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Postavili smo si naslednja raziskovalna vprašanja:
RV1: S čim bodoči vzgojitelji asociirajo islam?
RV2: Ali so bodoči vzgojitelji naklonjeni možnosti sprejema otroka islamske veroizpovedi v svojo bodočo vrtčevsko skupino?
RV3: Kakšne osebnostne značilnosti bodoči vzgojitelji pripisujejo pripadnikom islamske veroizpovedi?
RV4: Kakšna občutja spremljajo bodoče vzgojitelje ob pripadnikih islamske veroizpovedi?
RV5: Ali imajo bodoči vzgojitelji stereotipe oz. predsodke do pripadnikov islamske veroizpovedi?
20
6 METODA RAZSIKOVANJA
Uporabljena je bila kvantitativna raziskovalna paradigma. Sodelujoči v raziskavi so izpolnili vprašalnik z vprašanji zaprtega in odprtega tipa ter z lestvicami stališč Likertovega tipa.
6.1 VZOREC
Vzorec je neslučajnostni in priložnostni. V raziskavo je bilo vključenih 64 študentov od prvega do tretjega letnika prvostopenjskega študijskega programa Predšolska vzgoja Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. Dobra tretjina (37,5 %) anketiranih študentov je obiskovala 1.
letnik, četrtina (25,0 %) študentov 2. letnik, preostali (37,5 %) pa 3. letnik tega programa.
Povprečna starost anketirancev je 20,6 let. Večina (85,9 %) anketirancev se je opredelila pod katoliško veroizpoved, eden pod pravoslavno, eden pod islamsko, šest anketirancev se je opredelilo za ateiste, eden pa se ni želel opredeliti.
Anketiranci imajo relativno malo stikov s pripadniki islamske veroizpovedi. Več kot polovica (63,0 %) anketirancev nima stika s pripadniki islamske veroizpovedi. Dobra šestina (16,0 %) ima stik z eno tako osebo, enak delež ima nekaj ožjih/tesnih stikov s pripadniki islamske veroizpovedi. Preostali (5,0 %) anketiranci imajo veliko ožjih/tesnih stikov, eden pa ima samo muslimanske ožje/tesne stike. Tisti, ki so odgovorili, da imajo tesne/ožje stike s pripadniki islamske veroizpovedi, tj. dobra tretjina (37, 0 %) vprašanih, je odgovorila tudi na vprašanje, kako pogosto so z njimi v stiku. Četrtina (25,0 %) anketirancev je odgovorila redko, dobra tretjina (33,0 %) včasih, dobra petina (21,0 %) pogosto in enak delež (21,0 %) srečuje pripadnike islamske veroizpovedi zelo pogosto.
Študentje predšolske vzgoje so v nadaljevanju tudi navedli, kje najpogosteje srečujejo pripadnike islamske veroizpovedi. Tretjina (30,0 %) študentov pripadnike islamske veroizpovedi srečuje v vzgojno-izobraževalnih ustanovah (v osnovni/srednji šoli oziroma na fakulteti), petina (18,0 %) študentov pripadnike islamske veroizpovedi srečuje na opravljanju praktičnega usposabljanja v vrtcih. Šestina (16,0 %) študentov pripadnike islamske veroizpovedi srečuje v javnosti (na ulici kot mimoidoči, v trgovini ipd.), desetina (10,0 %) jih srečuje v prostem času, manj kot desetina (8,0 %) jih srečuje pri študentskem delu, preostali delež (6,0 %) pa doma, saj so njihovi člani družine oziroma tesni/ožji prijatelji.
21
6.2 POSTOPEK IN TEHNIKE ZBIRANJA PODATKOV
V raziskavi sem uporabila anketni vprašalnik, ki sem ga sestavila sama s pomočjo mentorice in somentorice na osnovi že uporabljenih in preverjenih instrumentov (glej Nshom idr., 2020, Daugul, 2020). Vprašalnik sem izdelala v spletnem orodju za ustvarjanje anketnih vprašalnikov 1ka. Povezavo do vprašalnika sem poslala po elektronski pošti študentkam in študentom iz vseh treh letnikov prvostopenjskega študijskega programa Predšolska vzgoja Pedagoške fakultete v Ljubljani. Zbiranje podatkov je potekalo v aprilu in maju 2021.
6.3 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV
Dobljene podatke smo obdelali na osebnem računalniku z uporabo programa Excel za operacijski sistem Windows 11.
22
7. REZULTATI IN INTERPRETACIJA
7.1 ASOCIACIJE NA BESEDO ISLAM
Najprej nas je zanimalo, s čim bodoči vzgojitelji in vzgojiteljice asociirajo islam.
Graf 1: Asociacije islama
Asociacije vprašanih so bile povezane s splošnim poznavanjem islama, saj so anketiranci v največji meri naštevali osnovne pojme islama (Alah, Koran, muslimani, džamija, naglavna ruta). Nekaj asociacij je nakazovalo na obstoj predsodkov in stereotipov, saj sta dva vprašana (3,2 %) islam asociirala s terorizmom, dva anketiranca (3,2 %) sta islam povezala z negativnim odnosom do žensk in štirje vprašani (6,3 %) so islamu pripisali drugačnost v povezavi z večinsko populacijo. Dva odgovora, ki nista povezana z islamom, sta nakazovala na pomanjkljivo poznavanje islama.
Iz asociacij lahko razberemo, da je velika večina (86,5 %) asociacij pozitivnih oziroma nevtralnih. Asociacij, ki bi neposredno izkazovale negativen odnos, pa je bila le dobra desetina (11,7 %).
0,00%
5,00%
10,00%
15,00%
20,00%
25,00%
Asociacije islama
Naglavna ruta Alah Muslimani
Vera Koran Različnost
Prepovedi Mošeja/Džamija Splošni pojmi
Terorizem Odnos do žensk Geografsko/Etnične značilnosti
Mohamed Nepovezani pojmi
23
7.2 MOŽNOST IZBIRE PRI SPREJEMU OTROKA ISLAMSKE VEROIZPOVEDI V SKUPINO
Naslednje vprašanje je bilo, ali bi vprašani, če bi imeli možnost izbire, sprejeli v svoj oddelek otroka, ki je pripadnik islamske veroizpovedi. Vsi vprašani so odgovorili pozitivno, torej da bi v primeru možnosti izbire sprejeli otroka islamske veroizpovedi v svojo skupino. Svoj odgovor so v nadaljevanju tudi utemeljili.
Graf 2: Možnost izbire pri sprejemu otroka islamske veroizpovedi v skupino
Graf 2 prikazuje utemeljitve, ki smo jih na osnovi podobnosti vsebine razvrstili v tri sklope.
Več kot polovica (52,9 %) vprašanih je svoj odgovor argumentirala v sklopu osebnega doživljanja pravičnosti, enakosti in sprejemanja drugačnosti. Te utemeljitve so bile v smislu:
»V svojo skupino bi sprejela vsakega otroka, ne glede na vero, kulturo, raso ali versko pripadnost; vsi smo ljudje, enakovredni in enakopravni.«
Sledi tretjina argumentov (30,0 %), kjer so se anketiranci sklicevali na zakonske podlage in na javni vrtec kot ustanovo, npr. »Vsak otrok ima pravico, da je sprejet v javni vrtec ali v skupino ne glede na vero, nacionalno ali etnično pripadnost, prehrambne navade, saj to narekuje
0,00%
10,00%
20,00%
30,00%
40,00%
50,00%
60,00%
Možnost izbire pri sprejemu otroka islamske veroizpovedi v skupino
Osebno doživljanje pravičnosti, enakosti in sprejemanja Zakonske podlage in javni vrtec kot ustanova
Otrok islamske veroizpovedi kot pozitivna komponenta v skupini
24
kurikulum za vrtce.« Utemeljitve so se pri tem sklopu osredotočale bolj na zakonske podlage kot na osebno doživljanje drugačnosti v vrtcu.
Najmanjši delež argumentov (17,1 %) smo uvrstili v tretji sklop odgovorov, kjer je otrok pripadnik islamske veroizpovedi in islama v skupini nekaj pozitivnega in dobra priložnost za učenje tako vzgojiteljic kot otrok, v smislu: » Otroka bi brez zadržkov sprejela v skupino, to bi predstavljalo novo priložnost učenja za otroke kot tudi za vzgojitelja. S tem bi lahko med drugim odpravljali predsodke.« Menim, da je dejstvo, da so bili vsi vprašani naklonjeni sprejemu otroka islamske veroizpovedi v svojo skupino, pozitivno. Prav tako menim, da je pri delu vzgojitelja predšolskih otrok zelo pomembno, da nas osebno vodi želja po pravičnosti in enakovrednosti vseh ljudi.
Tretjina odgovorov se je sklicevala na zakonske podlage in javni vrtec kot ustanovo, kot npr.
na Kurikulum za vrtce ali Konvencijo o otrokovih pravicah. Obe zakonski podlagi narekujeta, da med otroki ne smemo delati razlik in da imajo vsi otroci na podlagi zakonodaje pravico biti sprejeti v vrtec. Ti odgovori so bili osredotočeni predvsem na zunanje dejavnike, ki jim narekujejo, kako se morajo odzivati v takšnih situacijah, kar se mi zdi nekoliko problematično.
Pri teh odgovorih bi se lahko vprašali, kakšno je osebno doživljanje teh posameznikov, ki naj bi bilo primarno vodilo v podobnih situacijah. Obstaja možnost, da anketiranci osebno niso naklonjeni sprejemu otrok islamske veroizpovedi, vendar se zavedajo, da so jih zaradi zakonskih podlag primorani sprejeti v svojo skupino.
Trije anketiranci so omenili med drugim tudi, da je bilo zastavljeno vprašanje neprimerno.
Zvenelo je morda nenavadno, saj naj bi bilo vodilo vsakega vzgojitelja, da sprejme v svojo skupino vsakega otroka. Odgovore sem razumela v smislu, da bi anketiranci brezpogojno sprejeli tega otroka v skupino in da se o tem sploh ne bi smelo spraševati. V osnovi je to zelo pozitivna ugotovitev, kljub vsemu pa menim, da se je potrebno o tovrstnih tematikah tudi pogovarjati.
Priročnik za pedagoške delavce Teacher bias (2017), omenja, da imamo vsi ljudje predsodke in da slepo zanikanje le-teh po navadi predsodke lahko poslabša. Nujno je, da jih prepoznamo in jih nato skozi različne strategije odpravljamo.
25
Menim, da se mora vsak vzgojitelj nujno soočiti z vprašanjem, ali ima zadržek do posamezne skupine ljudi, karbi lahko oviralo njegovo delo v skupini. O morebitnih predsodkih in stereotipih bi morali imeti možnost iskreno spregovoriti in poiskati primerno pomoč. Na podlagi prebranih utemeljitev menim, da bi bilo nujno v času študija, pa tudi kasneje na profesionalni poti, prepoznavati aktualne problematike in svoj odnos do le-teh.
Dve utemeljitvi sta označili vrtec kot prostor, ki ni primeren za pogovor o veri oz. da se vzgojitelja vera otroka in družin ne tiče. Po Kurikulumu za vrtce (1999) je v načelu enakih možnosti in upoštevanja različnosti med otroki ter v načelu multikulturalizma omenjeno, da se upošteva skupinske razlike (tudi glede na kulturno poreklo, svetovni nazor in vero) in ustvarja pogoje za njihovo izražanje (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 6). Tudi v Konvenciji o otrokovih pravicah (1989) je v 13. in 14. členu omenjena pravica do izražanja v katerikoli obliki ter pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi (Konvencija o otrokovih pravicah, 1989, 13. in 14. člen). Otroku moramo torej omogočiti, da se o svoji veri lahko izraža na različne načine.
Pozorni moramo biti tudi na to, da šolska pravila in način dela ne diskriminirajo pripadnikov islamske veroizpovedi, kar se tiče jedilnikov, praznikov in običajev (Guidelines for Educators, 2011). Glede na napisano je nujno potrebno, da se o veri otroka in družine vzgojitelj pozanima, da prav zaradi pretiranega zavračanja pomembnosti vere ne pride do diskriminacije.
7.3 PRIPISOVANJE OSEBNOSTNIH ZNAČILNOSTI PRIPADNIKOM ISLAMSKE VEROIZPOVEDI
Pri naslednjem vprašanju so anketiranci na ocenjevalni lestvici (1 – se nikakor ne strinjam, 2 – se ne strinjam, 3 – se niti ne strinjam niti strinjam, 4 – se strinjam in 5 – popolnoma se strinjam) izrazili, v kolikšni meri se strinjajo z vnaprej danimi osebnostnimi značilnostmi pripadnikov islamske veroizpovedi.
26
Tabela 1: Pripisovanje osebnostnih značilnosti pripadnikom islamske veroizpovedi
Ocena 1 (se nikakor ne strinjam)
2 3 4 5 (popolnoma
se strinjam)
Nespoštljivi 58,4 % 26,2 % 15,4 % / /
Nasilni 49,2 % 29,2 % 21,5 % / /
Prijazni / / 23,5 % 42,2 % 34,3 %
Neinteligentni 69,2 % 16,9 % 12,4 % 1,5 % /
Nepošteni 53,8 % 35,4 % 10,8 % / /
Srčni / 1,5 % 32,3 % 27,7 % 38,5 %
Arogantni 40,0 % 26,2 % 27,7 % 6,1 % /
Iz Tabele 1 lahko razberemo, da so anketiranci pripadnikom islamske veroizpovedi v večini pripisali pozitivne osebnostne lastnosti. Menim, da je to pozitivna ugotovitev, saj to pomeni, da imajo bodoči vzgojitelji v večini pozitiven pogled na pripadnike islamske veroizpovedi. Je pa pri vsaki lastnosti precejšen delež anketirancev (od 10,8 do 32,3 %) podalo oceno 3 – se niti ne strinjam niti strinjam, kar se mi zdi nekoliko problematično. Po eni strani lahko ti odgovori nakazujejo na nepoznavanje tematike. Lahko bi se tudi vprašali, ali imajo ti posamezniki negativne poglede in stališča do pripadnikov islamske veroizpovedi, pa so napisali odgovor, ki je bolj družbeno sprejemljiv.
Podobno pomanjkljivost sta v raziskavi ugotovili Peček in Munda (2015), kjer so ugotavljali odnose sošolcev in učiteljev do romskih učencev v osnovnih šolah v Mariboru. V zaključku avtorici ugotavljata, da se je kljub pozitivnim ugotovitvam v raziskavi potrebno vprašati, koliko gre za družbeno sprejemljive odgovore učencev. V nadaljevanju pa ponujata rešitev, da bi neposredne odnose opazovali in bi se tako izognili podobnim dilemam (Peček in Munda, 2015).
27
7.4 SPREMLJAJOČA ČUSTVA/OBČUTKI DO PRIPADNIKOV ISLAMSKE VEROIZPOVEDI
Pri naslednjem vprašanju so anketiranci na ocenjevalni lestvici (1 – se nikakor ne poistovetim, 2 – se ne poistovetim, 3 – se niti ne poistovetim niti poistovetim, 4 – se poistovetim in 5 – popolnoma se poistovetim) izrazili, v kolikšni meri se poistovetijo s čustvi do pripadnikov islamske veroizpovedi.
Tabela 2: Spremljajoča občutja do pripadnikov islamske veroizpovedi
Ocena 1 (se nikakor ne
poistovetim)
2 3 4 5 (popolnoma
se
poistovetim)
Sprejemanje / 3,1 % 29,7 % 34,4 % 32,8 %
Nespoštovanje 57,8 % 21,9 % 15,7 % 3,1 % 1,5 %
Nezaupljivost 29,7 % 31,3 % 18,8 % 15,7 % 4,5 %
Občudovanje 7,7 % 12,5 % 42,2 % 18,8 % 18,8 %
Zaničevanje 67,2 % 18,8 % 12,5 % / 1,5 %
Odobravanje 3,1 % 4,7 % 21,9 % 39,0 % 31,3 %
Tabela 2 prikazuje, v kolikšni meri študenti predšolske vzgoje doživljajo določena čustva do pripadnikov islamske veroizpovedi. Večinoma so pri anketiranih do pripadnikov islamske veroizpovedi prisotna pozitivna čustva. Malo manj pogosti so odgovori anketirancev, ki so svoje doživljanje izrazili z oceno 3 – se niti ne poistovetim, niti poistovetim. Najmanjši delež anketirancev spremljajo negativna čustva do pripadnikov islamske veroizpovedi.
7.5 TRDITVE O ISLAMU IN MUSLIMANIH
Pri zadnjem vprašanju so anketiranci na ocenjevalni lestvici (1 – se nikakor ne strinjam, 2 – se ne strinjam, 3 – se niti ne strinjam, niti strinjam, 4 – se strinjam in 5 – popolnoma se strinjam) izrazili, v kolikšni meri se strinjajo s podanimi trditvami o islamu in pripadnikih islamske veroizpovedi.
