PEDAGOŠKA FAKULTETA PREDŠOLSKA VZGOJA
LEA ČEPON
MENTORICA: izr. prof. dr. Jera Gregorc
ANALIZA IZBRANIH VIDIKOV GIBANJA IN ZDRAVJA PREDŠOLSKIH OTROK V ČASU EPIDEMIJE
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA 2021
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici izr. prof. dr. Jeri Gregorc za hitro odzivnost, nasvete in priporočila pri pisanju diplomskega dela ter za vse spodbudne besede.
Hvala Boštjanu Jakšetu za pomoč pri iskanju tujih raziskav.
Hvala vsem vrtcem za odzivnost in sodelovanje pri pridobivanju večjega števila rešenih anket.
Hvala staršem otrok, ki ste si vzeli čas, rešili anketo in tako pripomogli k izpeljavi naše raziskave.
Na koncu bi se rada zahvalila tudi svojim domačim.
IZJAVA
Podpisana Lea Čepon, rojena 22. 12. 1999, v Ljubljani, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, smer Predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Analiza izbranih vidikov gibanja in zdravja predšolskih otrok v času epidemije pri mentorici izr.
prof. dr. Jeri Gregorc avtorsko delo. Uporabljeni viri so korektno navedeni, teksti niso prepisani brez ustrezne navedbe avtorja,
_______________________
Ljubljana 2021
ANALIZA IZBRANIH VIDIKOV GIBANJA IN ZDRAVJA PREDŠOLSKIH OTROK V ČASU EPIDEMIJE
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2021
Število strani: 60 Število tabel: 4 Število grafov: 30 Število virov: 32 Število prilog: 1 POVZETEK
V diplomskem delu smo analizirali vidike zdravja in gibanja predšolskih otrok v času pred, med in po ukrepih za zajezitev širjenja koronavirusa (SARS-CoV-2). V raziskavi je sodelovalo 195 staršev iz Ljubljane, Vrhnike, Brezovice, Horjula in njihovih okolic. V raziskavi so bili vključeni le starši otrok, starih 2–6 let. Zanimalo nas je kako pogosto so se otroci gibali v urbanem okolju in naravnem okolji ter ali je posamezno obdobje epidemije kaj vplivalo na pogostost gibanja in čas preživetega časa na prostem. Primerjali smo pogostost gibanja otrok na prostem pred epidemijo in med epidemijam ter primerjali z drugimi tujimi študijami. Poleg tega nas je zanimalo kako pogosto so otroci v času posameznega vala epidemije uživali sadje in zelenjavo, ali so pogosteje posegali po sadju ali zelenjavi. Zanimalo nas je tudi ali so imeli otroci časovno ustaljene obroke, tako kot so jih imeli v času odprtja vrtcev.
Vse podatke smo pridobili julija 2021 preko spletne ankete, ki smo jo poslali staršem preko različnih socialnih omrežji. Nato smo pridobljene podatke analizirali v programu Microsoft Excel. Analiza je potekala v štirih fazah, in sicer najprej smo pridobljene podatke številčno obdelali, jih zapisali in razvrstili v različne tabele glede na urbano ali naravno okolje, na pogostost in čas gibanja med tednom in med vikendom, pogostost uživanja sadja in zelenjave v posameznem obdobju in na število obrokov v enem dnevu. Nato smo v drugi fazi izračunali odstotke in tako pri spremenljivkah videli bolj jasne razlike. V tretji fazi smo spremenljivke zapisali v obliki grafov. V zadnji fazi smo vse naše ugotovitve pisno obrazložili, povezali z literaturo in drugimi tujimi raziskavami.
Z raziskavo smo ugotovili, da so se otroci najredkeje gibali tako v urbanem okolju na prostem kot tudi v naravnem okolju na prostem v 1. valu epidemije, in sicer v tem obdobju se je pogostost gibanja v urbanem okolju zmanjšala za 23.5 % in v naravnem okolju za 4.5 %. Otroci so pogosteje posegali po sadju kot zelenjavi, in sicer v času epidemij je dnevno uživalo sadje 74 % otrok in zelenjavo 58 % otrok. Največ staršev (47 %) je v času zaprtja vrtcev otrokom nudilo enako število obrokov, kot pred COVID-19, ko so otroci obiskovali vrtce, in sicer 3 glavne obroke in 2 malici. Te obroke pa je imelo največ otrok, in sicer 50 %, prilagojene glede na dnevno situacijo. Rezultati so pokazali, da so se ljudje skozi različne vale epidemije navadili
na nov način življenja in se hkrati seznanili o pomembnosti gibanja na prostem, saj je pogostost gibanja na prostem po 1. valu epidemije ponovno naraščala.
Ključne besede: pogostost gibanja na prostem, pogostost uživanja sadja in zelenjave, časovno ustaljeni obroki, korona virus, različni vali epidemije
ANALYSIS OF SELECTED ASPECTS OF MOVEMENT AND HEALTH OF PRESCHOOL CHILDREN DURING THE EPIDEMIC
University of Ljubljana, Faculty of Education, 2021
Number of pages: 60 Number of tables: 4 Number of graphs: 30 Number of sources: 32 Number of annexes: 1
SUMMARY
In the present thesis, we analysed aspects of health and physical activity in preschool children before, during and after interventions to contain the spread of coronavirus (SARS-CoV-2). 195 parents from Ljubljana, Vrhnika, Brezovica, Horjul and their surroundings took part in the survey. Only parents of children aged 2–6 years were included in the survey. We were interested in the frequency of children's physical activity in the urban and natural environments, and whether certain epidemic periods had an impact on the frequency of physical activity and time spent outdoors. We compared the frequency of children's outdoor activity before and during the epidemic and compared it with other foreign studies. In addition, we wanted to know how often children consumed fruit and vegetables during each wave of the epidemic and whether they were more likely to reach for fruit or vegetables than before. We also wanted to know whether children had regular mealtimes, as they did when in kindergarten.
All data were collected in July 2021 through an online survey sent to parents via various social networks. The data were then analysed in Microsoft Excel. The analysis was carried out in four phases. First, the data were quantified, recorded and tabulated according to the urban or natural environment, according to the frequency and time of physical activity during the week and at the weekend, and according to the frequency of fruit and vegetables consumption over a period of time and the number of meals per day. Then we calculated the percentages to see clearer differences in the variables. In the third step, the variables were plotted in graph from. In the final stage, we explained all our findings in writing and linked them to the literature and other international research.
The study found that children's physical activity in both outdoor urban and outdoor natural environments was the lowest during the first wave of the epidemic, with a 23.5 % decrease in urban and a 4.5 % decrease in natural environment during this period. Children were more likely to eat fruit than vegetables, with 74 % of children eating fruit and 58 % eating vegetables daily during the epidemic. Most parents (47 %) provided the same number of meals for their children
during lockdown as before COVID-19, when children were in kindergartens, namely 3 main meals and 2 snacks. However, most children (50 %), had these meals adapted to their daily situation. The results showed that people got accustomed to a new lifestyle during the different waves of the epidemic, but became aware of the importance of children's outdoor physical activity as the frequency of outdoor physical activity increased again after the first wave of the epidemic.
Keywords: frequency of outdoor physical activity, frequency of fruit and vegetables consumption, regular meal times, COVID-19, epidemic waves
KAZALO
KAZALO ... 8
1 UVOD ... 10
2 PREDMET IN PROBLEM ... 11
V diplomskem delu preučujemo izbrane kazalnike, ki posredno in neposredno vplivajo na zdravje. Naše raziskovanje se osredotoča na predšolske otroke, na pomen gibanja v naravi kot temelj zdravega razvoja in na druge dejavnike, ki nanj vplivajo, kot npr. starši, vzgojitelji, okolje itd. ... 11
2.1 GIBALNE DEJAVNOSTI KOT TEMELJ ZDRAVEGA RAZVOJA OTROKA ... 11
2.2 POMEN GIBANJA OTROK V NARAVI ... 13
2.3 VIDIKI PREHRANE KOT KAZALNIK DEBELOSTI ... 14
2.5 VLOGA STARŠEV SE JE V ČASU EPIDEMIJE SPREMENILA ... 22
2.6 EPIDEMIJA KORONAVIRUSNE BOLEZNI IN NJENE RAZSEŽNOSTI V PREDŠOLSKEM OBDOBJU ... 23
3 CILJI ... 26
4 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 27
5 METODE DELA ... 27
5.1 METODA ... 27
5.2 VZOREC ... 27
5.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV ... 28
5.4 NAČIN ZBIRANJA PODATKOV ... 28
6 REZULTATI ... 28
6.1 ANALIZA REZULTATOV ANKETNEGA VPRAŠANJA ... 28
7 RAZPRAVA ... 51
8 ZAKLJUČEK ... 56
9 LITERATURA ... 58
10 PRILOGA ... 61
1 UVOD
Na začetek širjenja koronavirusa in z njim povezane bolezni niso bili nikjer na svetu v celoti pripravljeni. Državni voditelji po vsem svetu so bili primorani takoj sprejeti ukrepe za zajezitev virusa brez poglobljenega razmisleka o njihovih posledicah. Zdi se, da je koronavirusna bolezen in strah pred smrtjo ali trajnimi posledicami bolezni, kakor tudi nezadostno razumevanje poteka bolezni, po vsem svetu poglobilo vrednoto zdravja.
Zdravje je po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije opredeljeno kot »stanje popolnega fizičnega, duševnega in socialnega blagostanja in ne le kot odsotnost bolezni ali invalidnosti«.
Dejavniki, ki vplivajo na zdravje, so, glede na prej omenjeno definicijo, še širši, kot bi bili, če bi zdravje opredelili zgolj na odsotnost telesne bolezni oz. invalidnosti. Notranjim in zunanjim dejavnikom, ki so deloma subjektivni, deloma objektivni, se pri varovanju zdravja priključijo še vedenja, tvegana za zdravje, med katere uvrščamo gibalno neaktivnost, nezdravo prehranjevanje, alkohol, cigarete itd.
V času epidemije koronavirusne bolezni smo bili priča, kako je cel svet varoval predvsem fizično zdravje in, morda zaradi nemoči in strahu pred smrtjo, v prvih fazah zavestno ali nezavedno prezrl vse ostale vidike zdravja. Glede na to, da se fizičnega zdravja ne more ločiti od duševnega zdravja in socialnega blagostanja, so strokovnjaki kmalu začeli poudarjali pomen ustreznih ukrepov za krepitev duševnega zdravja in načinov za vzpostavljanje socialnih stikov.
V diplomskem delu preučujemo izbrane vidike zdravja in predvsem ravnanja oz. vedenja, tvegana za zdravje (npr. količina, intenzivnost, pogostost in trajanje gibalnih dejavnosti za ohranjanje zdravja, vrsta, količina in pogostost ustrezne zdrave prehrane ipd.). Namen diplomskega dela je preučiti, kako so se spreminjale navade staršev in otrok v izbranih vidikih varovanja zdravja pred, med in po epidemiji.
2 PREDMET IN PROBLEM
V diplomskem delu preučujemo izbrane kazalnike, ki posredno in neposredno vplivajo na zdravje. Naše raziskovanje se osredotoča na predšolske otroke, na pomen gibanja v naravi kot temelj zdravega razvoja in na druge dejavnike, ki nanj vplivajo, kot npr. starši, vzgojitelji, okolje itd.
2.1
GIBALNE DEJAVNOSTI KOT TEMELJ ZDRAVEGA RAZVOJA OTROKAOtrok se začne premikati že v maternici, kjer lahko zaznamo različne reflekse. Tudi takoj po rojstvu se gibanje začne s t. i. refleksnimi odzivi. Ti so brez vpliva zavesti in so kot odgovori na določene senzorične dražljaje (Sorčič, 2013). V naslednjih stopnjah nekateri refleksi zbledijo, medtem ko nekateri ostanejo celo življenje. Določene refleksne gibe nadoknadijo hoteni gibi, ki jih otrok izvaja z namenom oz. so ciljno usmerjeni. Te gibe otrok usvoji z večkratnim ponavljanjem, ki se oblikujejo v avtomatizirani nezavedni gib (prav tam). Gibalni razvoj je povezan s spremembo gibalnega vedenja, ki je še posebej intenziven do tretjega leta starosti (Gallahue in Ozmum, 1998; Pišot in Planinšec, 2005).
V tem obdobju zgodnjega otroštva je gibalni razvoj tesno povezan z razvojem možganov, saj je premikanje vezano na živčno-mišični ustroj človeka (Taylor idr., 2017). Živčno-mišično delovanje v predšolskem obdobju sledi plastičnosti možganov (Bergant, 2012) in mielinizaciji živčnih vlaken, ki še ni zaključena. Plastičnost možganov v povezavi z zorenjem in otrokovo radovednostjo pripomore k večji aktivnosti in s tem k hitremu oblikovanju osnovnih gibalnih vzorcev (Videmšek in Visinski, 2001). Zaradi plastičnosti možganov je močnejši horizontalni transfer (Bergant, 2012), kar pomeni, da otrok podobna gibanja usvoji hitreje kot odrasel. Na hitrost usvajanja gibalnih vzorcev sovplivata tudi dednost in okolje (Videmšek idr., 2003).
Petric (2017) trdi, da dednost (geni) določi mejo, do kam se lahko določene lastnosti razvijejo, okolje pa po njenem mnenju omogoča razvoj danega genskega potenciala. Razvoj je učinkovitejši, če poteka v varnem in spodbudnem okolju (Nemec in Karnjec, 2013).
Kakovost in hitrost gibalnega razvoja se pogosto razlikujeta tudi glede na spol (Debenjak, 2015). Zurc (2008) meni, da se pri dečkih hitreje pojavi rast in razvoj telesa kot pri deklicah.
Študije so pokazale, da so dečki bolj aktivni kot deklice (Dencker idr, 2006; Šimunič, 2008;
Volmut, 2014). Volmut (2004) je v raziskavi ugotavljala razlike v količini in intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti glede na spol in starost. Raziskava je pokazala, da imajo dečki pri starosti sedmih letih za najmanj 2,4 % višjo gibalno aktivnost kot deklice. Pri starosti osmih let
pa je najvišja razlika med spoloma, in sicer do 18,8 % (prav tam). Razlika v količini gibalne/športne aktivnosti dečkov in deklic se skozi leta še povečuje (Videmšek idr., 2008).
Otroci, ki so gibalno/športno manj aktivni, imajo slabše razvite gibalne sposobnosti ter večje možnosti za debelost oz. prekomerno telesno težo (Pišot in Zurc, 2004; Planinšec, 2003). Petric (2017) poudarja, da je gibalni razvoj odvisen od rasti, zorenja, izkušenj, interakcije med posamezniki, spodbud iz okolja, zdravstvenega stanja otroka, adaptacije otroka na novo stanje in njegove aktivnosti. Petric (2017) tudi trdi, da so spodbude iz okolja senzorične oblike, kar pomeni, da jih otroci kot informacije prejemajo preko čutil in se na dane informacije odzivajo različno z gibanjem telesa.
Zaradi različnih zunanjih dejavnikov in bioloških predispozicij prihaja med otroki do razlik.
Razlike niso vidne le na gibalnem, ampak na vseh področjih razvoja, saj Zurc (2008) meni, da spremembe na enem področju pustijo posledice na vseh ostalih razvojnih področjih.
Gibanje torej pri otroku spodbuja razvoj govora, čustveni razvoj (izražanje veselja ob gibanju), spoznavanje novih pojmov (plitko, globoko), prejemanje različnih občutkov in zaznav (višina, globina), vpliva na kognitivno-spoznavni razvoj (ujeti žogo, se kotaliti) in pozitivno samozavedanje (vožnja s kolesom) (Skuban, 2002).
Raznolikost med otroki je torej neizogibna, zato je neizogibna tudi razlika v poučevanju.
Predvidevanje, da imajo enako stari otroci enaka izhodišča, niso ustrezna (Kurikulum za vrtce, 1999), kar je poudarjeno na vseh področjih kurikuluma (gibanje, narava, družba, jezik, matematika, umetnost). Pomen raznolikosti in hkrati univerzalna želja po igri, vzgojitelju in starših omogoča drugačen pristop pri poučevanju gibanja. Otroci se v predšolskem obdobju gibajo zaradi svoje lastne potrebe, želje in igre, zato je smiselno, da v tem obdobju vse gibalne dejavnosti izvajamo preko igre (Žlajpah idr., 2004). Kurikulum za vrtce (1999) opredeljuje igro kot sredstvo za razvoj. Pri področju gibanja med različnimi igrami našteva elementarne igre, igre in dejavnosti z žogo, igre z različnimi pripomočki in orodji itd. Preko teh različnih dejavnosti otrok spoznava različna pravila iger, se uri v sodelovanju in upoštevanju in sprejemanju različnosti. Vse te igre morajo biti sistematično načrtovane, upoštevati morajo celotni razvoj otroka in biti privlačne ter domiselne. Pomembno je, da otrok sprejme dejavnost kot izziv brez strahu pred neuspehom ali zavrnitvijo. Vsebina igre se skozi starost otroka spreminja, pri čemer moramo upoštevati fazo otrokovega gibalnega razvoja (prav tam).
Primožič in Kalan (2015) menita, da je pomembna vsaka faza v otrokovem gibalnem razvoju.
Faza mora biti kakovostno usvojena, saj le tako lahko otrok uspešno napreduje na naslednjo
fazo. Bolj kot bo kakovostno usvojena predhodna, večja verjetnost je, da bo kakovostno usvojena tudi naslednja faza. Faze potekajo v določenem zaporedju, pri čemer se jih ne da preskočiti (Primožič in Kalan, 2015). Znak ustreznega gibalnega razvoja je, ko je otrokovo gibanje vedno bolj nadzorovano in učinkovito (Gallahue in Ozmun, 2006). Od novorojenčka, ki je povsem nemočen, se v času manj kot enega leta otrok po določenih fazah gibalno razvije vse do pokončnega položaja, kar mu posledično kmalu omogoča samostojno hojo po prostoru in rokovanje s sebi izbranimi predmeti (Videmšek in Visinski, 2001). Le tako se lahko otrok razvija in uri v naravnih oblikah gibanja, kot so prijemanje, plazenje, lazenje, hoja, tek, skakanje, plezanje, metanje itd., in jih z utrjevanjem povezuje na višje gibalne strukture (Gallahue in Ozmun, 2006). V tem obdobju potekajo dinamične in kontinuirane spremembe motoričnega vedenja, ki se kažejo v gibalnih sposobnostih (koordinacija, moč, ravnotežje, gibljivost, vzdržljivost, hitrost in preciznost) ter spretnostih (lokomotornih, manipulativnih in stabilnostnih) (prav tam). Novi gibalni koncepti se med seboj prepletajo in privedejo lažje ter hitrejše horizontalne, vertikalne in bilaterarne transformacije (Kroflič in Marjnovič Umek, 2001). Med gibalnimi sposobnostmi je smiselno na začetku uriti ravnotežje, moč in koordinacijo. Posledično bo otrok kakovostnejše prešel v faze zanesljivejšega, ritmičnega in enakomernega gibanja. Po teh usvojenih fazah bo otrok pripravljen na urjenje hitrosti in preciznosti (Cemič in Gregorc, 2020). Urjenje gibljivosti je z vidika maksimalne gibljivosti predšolskega otroka ter z vidika nezmožnosti pravilnega izvajanja vaj (npr. natančnega in enakomernega ponavljanja gimnastičnih vaj v ritmu s ciljem razvoja gibljivosti) vprašljiva (Cemič in Gregorc, 2014). Podobno bi lahko izpostavili hitrost. Pri predšolskem otroku, ko njegovo telo še ne zmore ritmično, enakomerno izvajati gibov, je verjetno gibanje bolj vezano na razvoj koordinacije kot razvoj hitrosti. Primeren čas za razvijanje hitrosti je v 3. triletju osnovne šole oz. po 11. letu starosti (Videmšek in Pišot, 2007). Podobno bi lahko trdili tudi za preciznost (Cemič in Gregorc, 2014).
2.2
POMEN GIBANJA OTROK V NARAVIKo je otrok aktiven, postane dihanje pospešeno in globlje, pri tem narašča potreba po večji količini kisika (Pustovrh, 2011). Sorčič (2014) opredeljuje kisik kot hrano in zdravilo za delovanje telesa, zato je gibanje v naravi pomembno, saj nudi svež zrak. Z gibanjem se razvijajo celice, ki ščitijo organizem pred bakterijami – makrofagi (Mešera, 2012). Intenzivnejše gibanje omogoči hitrejše potovanje imunskih celic po telesu, kar veča možnost za učinkovitejše uničevanje virusov in bakterij (prav tam). Rednejša, kot je gibalna aktivnost, trajnejše bodo pozitivne spremembe (Quinn, 2011).
Cukjati (2011) navaja, da naj bodo otroci telesno dejavni predvsem v naravi, saj še dodatno krepi imunski sistem in napolni telo s pozitivno energijo. Narava (gozd, travnik, hrib) ali njeni deli (gozdna pot s koreninami, odpadli listi, podrastje, različne vrste dreves ipd.) spodbujajo posameznika h gibanju in urjenju različnih gibalnih sposobnostih (Kosi - Radovanović, 2016).
Otroku omogoča miseln, čustven, posreden in neposreden prostor in čas za sprostitev (Lim idr., 2017). Gibanje pripomore tudi h kakovostnejšemu razvoju kosti, mišic, k splošnemu počutju ter zdravju (Kosi - Radovanović, 2016). Poleg vsega tega naravno okolje spodbuja domišljijo, saj lahko vsak nestrukturiran material (drevo, kamen, vejo) spremenimo v sebi želen športni pripomoček (Sorčič, 2014). Kurikulum za vrtce (1999) navaja, da narava otroku nudi možnost raziskovanja, opazovanja in medpredmetnega povezovanja. Zaradi celostnega razvoja je pridobljeno znanje dolgotrajnejše in kakovostnejše (prav tam).
Kosi - Radovanović (2016) trdi, da je gibanje na prostem zaradi številnih pozitivnih učinkov koristno tudi ob hladnejših in/ali deževnih dneh. Za gibanje v naravi so primerni vsi letni časi, le količino/obseg preživetega časa je potrebno prilagajati glede na temperaturo ozračja in vremenske razmere (Kroflič in Marjanovič Umek, 2001). Vsak letni čas ponuja drugačna doživetja (sankanje, izdelovanje iz snega, skakanje po lužah itd.) (Sorčič, 2014). Zimski letni čas otroku dodatno okrepi imunski sistem, saj so vremenski dejavniki manj ugodni (vetrovi, hladno ozračje, zasneženi dnevi itd.) (Cukjati, 2011). Tudi Dolenc (2008) meni, da mora vzgojiteljica otrokom vsakodnevno omogočiti gibalno dejavnost na prostem, ne glede na vremensko napoved. Vsakodnevno gibanje na prostem omogoča otroku razvijanje ustreznih navad in utrjuje potrebo po vsakdanji gibalni dejavnosti (Kroflič in Marjanovič Umek, 2001).
Vorvick (2010) meni, da se s telesno vadbo upočasni sproščanje stresnih hormonov, vendar ne smemo z intenzivnostjo vadbe pretiravati. Če je vadba prenaporna, povzroči ravno obraten učinek (prav tam).
2.3 VIDIKI PREHRANE KOT KAZALNIK DEBELOSTI
Raziskave kažejo, da se veča delež ljudi, ki se hrani z osiromašenimi, a hkrati visoko energijskimi živili (Gabrijelčič Blenkuš in Robnik, 2016). Širca - Čampa (2011) trdi, da starši vplivajo na izbiro živil in način prehranjevanja otroka skozi vse življenje. Napačno izbrana, pretirana in neprimerna prehrana najpogosteje vodi v debelost. Debelost je družinski fenomen, ki ni posledica dednih zasnov, ampak posledica nezdravega življenjskega sloga. Zaradi istega življenjskega sloga staršev in otrok prihaja do odvečne podkožne maščobe (prav tam). Le v
manjšem deležu je debelost in nekontrolirano hranjenje povezano z dedno dispozicijo (The American Journal od Clinical Nutrion, 2021).
V današnjem času pogosto prihaja do senzorne sitosti ali preobjedanja. To je kompleksen vedenjski fenotip, ki je globalen prehranjevalni sistem. Pomeni, da se nasitimo z določeno vrsto hrane, nato vidimo drugo estetsko privlačno hrano, zavohamo nov privlačen vonj hrane ali okusimo določen okus hrane in posledično dobimo ponoven apetit (The American Journal od Clinical Nutrion, 2021). Bolj, kot je hrana raznolika, večja je naša želja, da poskusimo čim več različnih vrst hrane (NIJZ, 2016). Posledično vnesemo v telo večjo količino hrane, kot bi jo drugače, če bi imeli samo eno vrsto hrane. Eden najpomembnejših dejavnikov debelosti je procesirana prehrana, ki je zelo tržna (The American Journal od Clinical Nutrion, 2021).
Industrije nezdrave prehrane vedo, kateri okusi se med seboj najbolje ujemajo, da postane hrana zasvajajoča (NIJZ, 2016). To so kombinacije maščob, rafiniranih ogljikovih hidratov in ojačevalcev (soli). Poleg tega živilu odstranijo vsebnost vlaknin, ki upočasni absorpcijo kalorij, s čimer se nenaravno aktivira presežena produkcija dopamina, hormona ugodja in sreče (The American Journal od Clinical Nutrion, 2021). Prehrambne industrije to dobro izkoriščajo ter proizvajajo nove in nove okuse (NIJZ, 2016). Skozi proces hranjenja in preko načina priprave te vrste hrane stalno krepimo ponavljajočo nezdravo prehransko vedenje (The American Journal od Clinical Nutrion, 2021). Posledično izgubimo občutek, kdaj imamo dovolj zaužite hrane, kar nas pripelje do izgube kontrole nad svojimi prehranjevalnimi odločitvami. Odvisnost postaja kronična. Značilnost, ki spremlja odvisnost od hrane, je močno povezana s fiziologijo in psihologijo. Vse to pripelje do debelosti in do tveganja za nastanek kroničnih bolezni.
Pravzaprav imajo vse odvisnosti za rezultat nekakšno patologijo, npr. kajenje (pljučni rak in srčno-žilne bolezni), pitje alkohola (ciroza jeter), uživanje kanabinoidov (panični napadi in napadi psihoze), drugi opiati (respiratorne depresije) itd. Vse te odvisne snovi (tobačni izdelki, alkohol, nezdrava prehrana) imajo nenaravno koncentracijo snovi, ki spodbujajo naše možgane, da se vedejo nekontrolirano. Poleg tega imajo te snovi dodane "ojačevalce" (v pivu je tudi sladkor, v tobačnih izdelkih je poleg nikotina dodanih še 100 drugih snovi), ki jih povezujejo s kombinacijo dopamina, od katerega je težko pobegniti. Popolno prenehanje kajenja ali pitja alkohola je mogoče, medtem ko popolno prenehanje hranjenja ni mogoče, potrebne so spremembe prehranjevanja, kar pa je iz prejšnjih razlogov težko, zato debelost narašča, s tem pa naraščajo tudi bolezni (prav tam).
Jevremov (2007) in drugi strokovnjaki preobjedanje povezujejo s/z:
- pomanjkanjem kontrole nad vnosom hrane,
- emocionalnim hranjenjem,
- nagrajevanim hranjenjem,
- hrepenenjem po hranjenju (prav tam).
Debelost posameznika izmerimo s pomočjo indeksa telesne mase (ITM). Z izračunom ITM-ja dobimo razmerje med višino in težo osebe (Jevremov, 2007). Spodnja tabela prikazuje, kje je meja, ko ima oseba preveč podkožne maščobe v razmerju s svojo velikostjo (prav tam).
Tabela 1 Ocena telesne teže glede na razmerje indeksa telesne mase (ITM)
Vir: Jevremov, 2007
NIJZ (2016) meni, da dovoljšna mišična masa deluje presnovno zaščitno. V tem primeru je bolje, da ima oseba kljub preveliki podkožni maščobi tudi veliko mišične mase, kot pa veliko podkožne maščobe in malo mišične mase (sarkopenična debelost). Raziskovalci menijo, da je sarkopenična debelost najbolj ogrožajoča za zdravje (prav tam). SLOfit podatki iz Fakultete za šport UL (2016) so pokazali, da ima tudi Slovenija pri otrocih in mladostnikih problem tako s klasično debelostjo kot tudi s sarkopenijo. Dani rezultati so povezani s premajhno gibalno učinkovitostjo otrok (prav tam).
Graf 1 Prikaz grafa o napovedi za zmanjšanje preddebelosti in debelosti otrok v Sloveniji
Vir: Starc idr., 2016
Pri grafu 1 črna črta napoveduje, da bo od leta 2016 debelost otrok postopoma skozi leta padala (NIJZ, 2016). Vendar današnji rezultati kažejo drugače, saj je vmes prišla epidemija koronavirusa, ki je niso predvideli (SLOfit, 2020).
Debelost lahko privede do frustracij, ki spremljajo pogosto neuspešno zmanjšanje odvečne teže, saj odvisnost od hrane spodbuja vedenja, s katerimi se le s težavo uspešno soočimo in jih premagamo (The American Journal od Clinical Nutrion, 2021).
Vražič (2009) meni, da je zdravljenje debelosti dolgotrajen proces, ki zahteva temeljite spremembe prehranjevalnih navad in telesne dejavnosti. Povečano podkožno maščobo je pri otroku težko normalizirati, če se v ta proces ne pridružijo vsi člani družine (Gabrijelčič Blenkuš in Robnik, 2016). Gabrijelčič Blenkuš in Robnik (2016) opozarjata: »Intenzivno in ne dovolj premišljeno ukrepanje za zmanjšanje debelosti lahko tudi sproži problematiko neustreznega dietnega vedenja, motenje hranjenja in posledično podhranjenosti«. Zato je premišljeno dejanje še toliko pomembnejše (prav tam).
Otroku moramo v vsakodnevni rutini omogočiti redne obroke z ustrezno energijsko in hranilno vrednostjo, saj na ta način poskrbimo za optimalen psihofizični razvoj, boljše intelektualne sposobnosti, vitalnost in zorenje, povečajo odpornost ter delavno storilnost otroka (Pokorn, 2005). Pomembno je tudi, da otroku omogočamo dovolj časa za zaužitje obroka (prav tam).
Sami obroki morajo biti v čim bolj ustaljenem času (Gabrijelčič - Blenkuš, Gregorčič, Adamič
in Čampa, 2005). S preventivnimi ukrepi lahko otroka zavarujemo pred debelostjo in boleznimi ( Elliman in Bedford, 2001).
NIJZ (2013) navaja nekaj predlogov, kako lahko ustvarimo spodbudnejšo okolje za zdravje otrok:
- različne organizacije, programi o prehrani,
- vključevati starše in druge družinske člane v zdrav življenjski slog,
- v zdrav življenjski slog vključevati tudi druge družbene skupnosti in širše okolje.
Svetovna zdravstvena organizacija (2013) navaja tudi nekaj preprostih spodbud k zdravi prehrani:
- V jedi uživajmo.
- Jejmo pestro hrano, ki naj bo pretežno rastlinskega izvora.
- Bodimo vsak dan telesno dejavni in jejmo toliko, da bo naša telesna teža primerna.
- Večkrat na dan jejmo kruh, žita, testenine, riž in krompir, najbolje pri vsakem obroku.
- Izbirajmo polnozrnate izdelke.
- Večkrat na dan (pri vsakem obroku) jejmo veliko zelenjave in sadja.
- Jejmo čim manj maščob in izdelkov, ki vsebujejo maščobe (npr. mesne izdelke, namaze itd.).
- Omejimo količino mesa in mesnih izdelkov. Izbirajmo puste vrste mesa.
- Enkrat ali dvakrat na teden uvedimo brezmesni dan.
- Dnevno uživajmo manj mastno mleko in manj mastne mlečne izdelke.
- Čim redkeje uživajmo slaščice in sladke pijače (sladkane sokove, gazirane in negazirane).
- Hrano solimo čim manj in omejimo uživanje že pripravljenih slanih jedi.
- Hrano pripravljajmo na zdrav način in higiensko neoporečno.
- Hrano dušimo, kuhajmo ali pecimo, vendar je ne cvrimo. Dodajajmo ji čim manj maščob, soli in sladkorja.
Na NIJZ-u in ZZZS-ju (2018) so objavili novo prehrambno piramido. Dodali so novi pomembni skupini, in sicer gibanje in hidracijo. Ko izpolnimo zadostno količino gibanja in zadostno količino popite tekočine (voda, mineralna voda, nesladkani sadni in zeliščni čaji), lahko šele
začnemo govoriti o piramidi hranil. V resnici sta dodani bazi zdravega življenjskega sloga (prav tam).
Pirman (2021) poudari, da je na tej piramidi spremenjen vrstni red živil. Zamenjali so »polico«
z ogljikovimi hidrati s »polico« s sadjem in zelenjavo. Menijo, da telo potrebuje večjo količino sadja in zelenjave kot ogljikovih hidratov. Tudi v zgornjem delu piramide sta iz ene »police«
nastali dve, in sicer se delita na živila z visoko vsebnostjo maščob (olje, oreščki in maslo) in živila, ki vsebujejo poleg velike količine nasičenih maščob tudi sladkor, velike količine soli, umetnih dodatkov in sledi (sladkor, peciva, čokolade, sladoled, paštete itd.) (prav tam).
Slika 1 Nova prehranska piramida
Vir: NIJZ, 2019
2. 4 VIDIKI GIBANJA KOT KAZALNIK DEBELOSTI
Gabrijelčič Blenkuš in Robnik (2016) sta sodobni čas poimenovali »debelo okolje«. Drev (2010) trdi, da na debelost, poleg nezdrave prehrane, vpliva tudi gibalna neaktivnost. Vzroke za manjšo aktivnost splošne populacije vidijo Starc idr. (2010) v sodobni tehnologiji in industrializirani družbi, ki zavirata redno aktivnost na prostem. Povečuje se sedeči življenjski slog (Drev, 2010). Otroci/mladostniki veliko svojega prostega časa preživijo ob IKT tehnologiji (prav tam). Posledično je vedno več oseb, ki je slabše gibalno zmogljivih in imajo povečano telesno težo ter podkožno maščobo (Starc idr., 2010).
Tako kot otroci prevzamejo od staršev prehranjevalne navade, prevzemajo tudi gibalne navade (Kosi - Radovanoć, 2016). Videmšek idr. (2008) so na podlagi 71 anketnih vprašalnikov
debelostnikov ugotovili, da več kot polovica anketiranih oseb v času otroštva ni bilo gibalno aktivnih. Tukaj lahko vidimo, kako pomembno vlogo imajo starši v času otrokovega odraščanja, saj so dejanja staršev ključna za privzgajanje zdravih življenjskih navad, ki nezavedno spremljajo otroka celo življenje. Ko so bili anketirani debelostniki o času svojega otroštva, se je izkazalo, da jih večina njihovih staršev v tistem času ni spodbujala v športne aktivnosti (prav tam).
Če je telesna aktivnost premajhna in je vnos energije s hrano prevelik, se odvečna energija shrani v maščobne zaloge (Potočnik, 2011).
Zaradi pomanjkanja gibanja in nepravilne prehrane ima vedno več otrok težave s prekomerno težo (Štemberger, 2004). Poleg debelosti to prinese tudi zdravstvene težave in slabo samopodobo (prav tam). Na inštitutu za varovanje zdravja poudarjajo, da v primerjavi s sedečim načinom življenja, aktivnost zmanjša tveganje debelosti za 50 % (IVZ, 2004).
Debelost otrok je v Sloveniji neprestano naraščala vse do leta 2009 (SLOfit, 2020). Nato se je naraščanje ustavilo in začelo počasi padati. Raziskave Nacionalnega inštituta za javno zdravje (2016) so pokazale, da okolje močno vpliva na življenjski slog posameznika. Razlike se kažejo med višjim in nižjim socialno-ekonomskim slojem prebivalstva, in sicer imajo otroci iz višjega socialno-ekonomskega statusa bolj zdrav življenjski slog kot otroci iz nižjega socialno- ekonomskega statusa (NIJZ, 2016). Razlike glede na življenjski slog se kažejo tudi v starosti in spolu otrok oz. mladostnikov. Na dane dejavnike je NIJZ naredil načrt za obdobje od 2015 do 2025. Implantiral je sistem ukrepov ter tako otrokom omogočil čim bolj kakovostno življenje, v katerem bodo lahko razvijali zdrave prehranske in gibalne navade (prav tam).
Do pričetka epidemije je Sloveniji uspelo zmanjšati povprečje debelosti otrok, vendar je v času epidemije povprečje debelosti otrok naraslo za več kot 20 %. To je več kot takrat, ko se je Slovenija soočila z najhujšo krizo naraščanja debelosti, in sicer od 2003 do 2007 (SLOfit, 2020). Slofit (2020) meni, da je to najhujša kriza telesnega in gibalnega razvoja otrok v Sloveniji. Dejavnik naraščanja debelosti v času epidemije je posledica zmanjšane gibalne aktivnosti otrok v naravi oz. na prostem in manj zdravih ter načrtovanih obrokov. Vse skupaj pa je tudi privedlo do zmanjšane gibalne sposobnosti (prav tam).
Starc idr. (2021) so na osnovi točk iz 30-letnega obdobja merjenja telesne mase slovenske mladine 1989–2018 preučevali, kakšna je prekomerna prehranjenost in debelost otrok v treh starostnih skupinah. Z raziskavo so ugotovili, da se je od 1989 do 2009 debelost otrok približno
potrojila in prehranjenost podvojila (prav tam). V zadnjem desetletju se je naraščanje debelosti in prehranjenosti ustavilo. Ta ustavitev v naraščanju debelosti in prehranjenosti je bila bolj izrazita pri dečkih kot pri deklicah in bolj pri mlajših kot starejših otrocih oz. mladostnikih. Vse to naraščanje debelosti od 1989 do 2018 (pred COVID-19) je prikazano na grafu 2 (SLOfit, 2020).
Graf 2 Prikaz naraščanja debelosti otrok v Sloveniji od 1989 do 2018
Vir: Maroje idr., 2020
Graf 3: Prikaz naraščanja debelosti slovenskih deklic in dečkov od 1989 do konca prvega vala epidemije (do 31. 5. 2020)
Vir: SLOfit, 2020
2.5 VLOGA STARŠEV SE JE V ČASU EPIDEMIJE SPREMENILA
Vloga staršev se skozi otrokov razvoj spreminja, spreminja pa se tudi glede na družbene okoliščine. V času epidemije so se okoliščine družbenega življenja spremenile in s tem tudi vloga staršev.
Otroci začnejo pridobivati vrsto informacij že takoj po rojstvu (Berčič, 2000; Videmšek, 2002).
Pri tem so starši v otrokovem zgodnjem predšolskem obdobju zelo pomembni, saj ga vzgajajo, motivirajo in vodijo skozi nove poti v življenju (Videmšek idr., 2018). Tudi Kalish (2000) je v raziskavi ugotovila, da so otroci športno aktivnih mater dvakrat bolj aktivni od tistih otrok, ki imajo športno neaktivne matere. Pri tem imajo očetje še močnejši vpliv, saj so otroci športno aktivnih očetov kar 3,5-krat bolj aktivni od otrok, ki imajo športno neaktivne očete. Otroci, ki imajo oba starša športno aktivna, so 6-krat bolj aktivni od otrok, ki imajo športno neaktivne starše.
Starši so odgovorni za njegovo zgodnje učenje, ki jih otrok večinoma pridobi preko gibanja (Videmšek idr., 2005). Zaradi močne čustvene navezanosti starša in otroka je ravno družina tisto okolje, kjer se otrok najhitreje in najbolje oblikuje. Na začetku starši otroka seznanjajo z domačim okoljem (travnik, gozd, okolica hiše). Kasneje pa se začne otrok spoznavati tudi z drugim okoljem. Otrok od staršev postopoma prevzema verbalno in neverbalno sporočilo o zdravem načinu življenja (Petric, 2017). Pri tem so staršem v pomoč vzgojitelji. Starši in pedagoški delavci navajajo otroka, da zna poskrbeti za svojo varnost in za varnost drugega, privajajo ga na skrb za svoje zdravje, higieno, seznanjajo ga z vrednostjo narave in z
naravovarstvenimi napotki, kot npr.: ne onesnažujemo okolja, ne trgamo rož, ne uničujemo tuje lastnine itd.(prav tam).
Pri oblikovanju pozitivnih izkušenj v gibanju so pomembni tudi pedagoški delavci. Petric (2007) meni, da če otrok vzpostavi pozitiven odnos do gibanja in športa, se ta kmalu preoblikuje v vsakdanjo rutino oz. postane navada. Pred razglasitvijo epidemije v Sloveniji oz. pred 12. 3.
2020 so bili dostopni različni športni programi, ki so skrbeli za varno vadbo otroka, hkrati pa so bili lahko v njo aktivno vključeni tudi starši. Pri skupni aktivnosti staršev in otrok se vzpostavi posebna čustvena povezanost. Poleg tega ima otrok večjo motivacijo za gibanje, saj mu starši predstavljajo model posnemanja. Skupna športna vadba daje otroku posebne fizične občutke (objem, dotik in gib), ki jih je potrebno ohranjati celo življenje (prav tam).
V času epidemije pa so se zaprla vsa športna društva, športne vadbe, prepovedana je bila uporaba igrišč in združevanja na javnih prostorih (Starc, 2020 v Ličen 2020). Starš se ni več mogel z otrokom udeleževati gibalnih aktivnosti, ki so pripomogle k boljšemu otrokovemu razvoju (gibalne urice, bralne dejavnosti, jezikovne urice itd.) in čustveni povezavi med njima.
V tem času se je vloga starša spremenila. Zaradi premalo močne motivacije in neustreznega strokovnega znanja na področju športa, so v tem času starši zanemarili gibalno aktivnost sebe in otroka (prav tam). Starc meni (2020), da so bili otroci v času zaprtja prikrajšani gibalnih in drugih dejavnosti. Slaba doslednost staršev pri gibalni aktivnosti šolskih otrok se je že pokazala po prvem valu epidemije, ko so v šolah izvajali preverjanje gibalnih sposobnosti (SLOfit, 2020).
NIJZ in organizatorji SLOfit-a (2020) opozarjajo, da bi morali starši v času zaprtja vrtcev, šol in drugih športnih organizacij preživeti skupaj z otroki čim več časa aktivno na prostem oz. v naravi. Turk (2012) meni, da bi bilo potrebno otroka v času epidemije omejiti z IKT napravami.
Pred epidemijo je skušal vrtec reševati napake staršev in nadoknaditi gibalne primanjkljaje otrok (Turk, 2021). Ko se je začela epidemija COVID-19, so morali starši v celoti prevzeti odgovornost razvoja svojega otroka in nadomestiti vlogo vzgojitelja. Kovač idr. (2021) menijo, da bi morali starši namesto vzgojitelja otroku ponuditi čas, vzdušje, soigralca in material za dejavnost; se znati vživeti v otrokova občutja; ga znati motivirati za različne aktivnosti na prostem; poskrbeti za pozitivna občutja in mu nuditi tako fizično kot tudi psihično oporo, kar pa je za starše zahtevna naloga.
2.6 EPIDEMIJA KORONAVIRUSNE BOLEZNI IN NJENE RAZSEŽNOSTI V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
V času zaprtja države zaradi preprečevanja širjenja koronavirusa so bili delodajalci, ki so lahko omogočili delo od doma, pozvani, da delojemalcem to omogočijo (Turk, 2021). Ta sprememba je prizadela mnogo ljudi, pomenila pa je izgubo vsakdanjega gibanja do službe, v njej in iz nje (hojo, vzpenjanje in spuščanje po stopnicah itd.). Nierkerk (2020) je ugotavljal, da so ljudje pred epidemijo odhajali na delo tudi peš ali s kolesom, medtem ko so se v času epidemije samo
»priključili« na računalnik in delali. V gibanju so se ustavili odrasli ljudje in posledično tudi otroci (Turk, 2021). Starc idr. (2020) menijo, da so bili otroci največje žrtve korona virusa, saj se te posledice vidijo na telesni, gibalni učinkovitosti, socialnih in čustvenih odnosih. Starc idr.
(2020) so z raziskavami ugotovili, da je v času epidemije upadla gibalna učinkovitost otrok, in sicer pri dveh tretjinah otrok je padla najmanj za 13 %. Odvzeta jim je bila najintenzivnejša spodbuda učiteljev in trenerjev za gibanje (Turk, 2021). Preko raziskav so po prvem valu epidemije (junija 2020) ugotovili, da se je največja razlika opazila pri najbolj gibalno aktivnih otrocih, saj jim je pred epidemijo gibanje predstavljalo del vsakdana (SLOfit, 2020). Tudi raziskave na londonski univerzi so pokazale, da v času epidemije ni bilo gibalno aktivnih 85 % ljudi (Nierkerk, 2020). Avtorji menijo, da se bodo posledice epidemije videle še dolgo časa ali celo pustile posledice na določeni generaciji otrok za celo življenje (Starc idr., 2020).
V tabeli 2 si lahko ogledamo, kako je padala gibalna aktivnost prebivalstva v času prvega (12.
3.–31. 5. 2020) in drugega vala epidemije (19. 10. 2020–9. 2. 2021). Zgornja grafa v tabeli 2 odražata povprečno število obiskov na javnih zunanjih krajih (nacionalni parki, marine, javni vrtovi in javne plaže) ter spremembe glede na izhodiščne ocene za celotno Slovenijo; spodnja grafa iz tabele 2 odražata povprečno število obiskov na javnih zunanjih krajih (nacionalni parki, marine, javni vrtovi in javne plaže) ter spremembe glede na izhodiščne ocene na območju Ljubljane (Morrison idr., 2020).
Tabela 2 Prikaz števila obiskov na javnih zunanjih krajih
Prvi val epidemije Drugi val epidemije Povprečje
za celotno Slovenijo
Za regijo Ljubljana
Vir: Marrison idr., (2020).
Graf 2 Prikaz gibalne sposobnosti in gibalne učinkovitosti osnovnošolskih otrok pri merjenju po prvem valu epidemije (junij 2020)
Vir: SLOfit, 2020
Med danimi rezultati v grafu 2 lahko opazimo, da se je sposobnost vzdržljivosti pri otrocih najbolj poslabšala, takoj za tem pa koordinacija (SLOfit. Novinarska konferenca, 2020).
Graf 3 Prikaz nihanja gibalne sposobnosti in gibalne učinkovitost dečkov in deklic od 1989 do 2020
Vir: SLOfit, 2020
V času epidemije so bili otroci prostorsko omejeni. Gibalne primanjkljaje otroka bi starši lahko nadomestili s skupnimi aktivnostmi v naravi in s hišnimi opravili (pometanje, pospravljane, prenašanje predmetov, kopanje zemlje itd.). Otrok ne potrebuje telovadnice in točno določenih športnih pripomočkov, da se bi lahko razvijal v različnih gibalnih sposobnostih. Menim, da bi starš moral biti otroku vzor in se tudi sam čim več gibati v naravi ter otroka privajati na pomoč pri hišnih opravilih.
Zaradi širine in prepletenosti gibanja, zdravja in prehrane smo v diplomskem delu obravnavali le izbrane vidike zdravja v povezavi s prehrano in gibanjem. V diplomskem delu smo preučili, kako in zakaj je epidemija porušila nekatere vzorce. Ugotavljali smo, koliko časa dnevno so starši posvetili gibanju v naravi s svojimi predšolskimi otroki (v prvem valu epidemije, od 12.
3. 2020 do 31. 5. 2020, v drugem valu epidemije, od 19. 10. 2020 do 9. 2. 2021, in v tretjem valu epidemije, od 1. 4. 2021 do 15. 6. 2021) ter ali je staršem uspelo nadoknaditi toliko gibanja v naravi, kot bi ga bili otroci deležni v vrtcu. Ugotavljali smo, kako pogosto so otroci uživali svežo zelenjavo in sadje v času epidemije, ko niso hodili v vrtec, in ali so starši sledili vrtčevski rutini uživanja obrokov (v primernem času dneva in ustreznem časovnem razmiku med posamezni obroki).
3 CILJI
V diplomskem delu smo si zastavili naslednje cilje:
Analizirati izbrane vidike gibalne aktivnosti otrok skupaj s starši.
Analizirati različne vidike otrokovega gibalnega razvoja glede na pogostost aktivnosti na prostem.
Analizirati razlike v izbranih kazalnikih zdrave prehrane.
4 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
V1: Kako se je gibalna aktivnost staršev in njihovih otrok na prostem (glede na čas trajanja vadbe in ločevanje gibalne aktivnosti med tednom in med vikendom ter ločevanje med gibalno aktivnostjo v urbanem okolju in naravnem okolju) razlikovala v času pred epidemijo, v času, ko so bili vrtci zaprti (v času prvega vala epidemije od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020, v času drugega vala epidemije od 19. 10. 2020 do 9. 2. 2021 in v času tretjega vala epidemije od 1. 4. 2021 do 15. 6. 2021) in v času med epidemijo (od 31. 5. 2020 do 19. 10. 2020)?
V2: V katero okolje so se starši skupaj z otroki pogosto odpravili v času zaprtih vrtcev?
V3: Kakšni so bili razlogi za bolj/manj pogosto gibanje otrok in staršev na prostem v času zaprtih vrtcev?
V4: Kako pogosto in kje so starši iskali ideje za pestrejše gibalne aktivnosti otrok na prostem?
V5: Kako pogosto na teden so otroci uživali sadje in zelenjavo v času zaprtja vrtcev (med prvim, drugim in tretjim valom epidemije) med 1. in 2. valom epidemije?
V6: Kako pogosto so starši prisegali na redne, časovno ustaljene obroke?
5 METODE DELA 5.1 METODA
V diplomskem delu smo uporabili kavzalno neeksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja ter kvalitativni raziskovalni pristop.
5.2 VZOREC
V raziskavi smo zajeli naključne starše otrok, starih od 2 do 6 let, iz različnih krajev (iz Horjula, z Vrhnike, z Brezovice in iz Ljubljane ter njene okolice). Reševanje vprašalnika je bilo prostovoljno. Prejeli smo 844 izpolnjenih anket, vendar so nekatere bile zelo pomanjkljivo izpolnjene. Za obdelavo smo lahko uporabili od teh le 195 anket.
5.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV
Pri raziskavi smo uporabili spletni anketni vprašalnik za starše predšolskih otrok, starih od 2 do 6 let. Anketni vprašalnik je razdeljen na dva dela. V prvem delu so vprašanja demografskega tipa, ki se navezujejo na spol, starost otroka, tip naselja in na izobrazbo staršev. V drugem delu se vprašanja navezujejo na pogostost gibanja otrok v naravi in na izbrane zdrave vidike obrokov predšolskih otrok v času prvega, drugega, tretjega »vala« epidemije in v času med 1. in 2. valom epidemije, ko so bili otroci zaradi zaprtja vrtcev ali poletnih počitnic doma. Celoten proces zbiranja in obdelave podatkov je potekal anonimno. Podatke smo uporabili le za namene diplomskega dela.
5.4 NAČIN ZBIRANJA PODATKOV
Pridobljene podatke smo zbirali s pomočjo spletne strani EnKlikAnketa – 1KA spletna anketa.
Anketa je bila aktivna od 23. 6. 2021 do 25. 7. 2021, bila je anonimna, saj so bila vprašanja postavljena le po spolu otroka, izobrazbi staršev in tipu naselja, kjer družina živi. Anketo smo posredovali po e-poštnem naslovu vodstvom vrtcev, oni pa so posredovali staršem po različnih socialnih omrežjih. Skupno smo dobili 195 popolno rešenih anket. Dobili smo odgovore za 96 deklic in 99 dečkov.
5. 5 NAČIN OBDELAVE PODATKOV
Podatke smo kvalitativno obdelali in predstavili interpretacijo rezultatov. Odgovore na anketna vprašanja smo obdelali z računalniškim programom Microsoft Excel. Za obdelavo smo uporabili opisno statistiko in inferenčno statistiko ter rezultate prikazali v obliki grafov in tabel.
Rezultate smo opisali in primerjali s tujimi raziskavami.
6 REZULTATI
Preko zastavljenih ciljev, raziskovalnih vprašanj ter anketnega vprašalnika smo pridobili rezultate, ki smo jih v nadaljevanju predstavili v obliki grafov in tabel.
6.1 ANALIZA REZULTATOV ANKETNEGA VPRAŠANJA Graf 4 Prikaz analize vzorca glede na otrokov spol
V Grafu 4 je prikazano število posameznega spola otroka anketiranih staršev. V anketi je sodelovalo za 1,6 % več staršev, ki so imeli otroka moškega spola. Na zgornje vprašanje so odgovorili vsi anketiranci.
Graf 5 Starost otroka anketiranega starša
Graf 5 prikazuje število posamezne starosti otrok anketiranih staršev. Na zgornje vprašanje je odgovorilo 188 staršev, vendar dveh odgovorov pri tem nisem upoštevala, saj sta otroka presegala starost predšolskega otroka. Stara sta bila sedem let in tako ne sodita več v predšolsko obdobje. Kot lahko opazimo, so starši pokrili celoten starostni spekter predšolskega obdobja.
59,1 % celote predstavljajo otroci drugega starostnega obdobja (3–6 let), preostanek, 40,9 %, pa otroci prvega starostnega obdobja (1–3 leta).
99 96
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
M Ž
0 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50
1 leto 1.5 leta 2 leti 2.5 leti 3 leta 3.5 leta 4 leta 4.5 let 5 let 5.5 let 6 let
ŠTEVILO OTROK
STAROST OTROKA
Graf 6 Tip naselja, kjer živijo anketirani starši z otroki
Graf 6 prikazuje tipe naselij, iz katerih prihajajo anketirani starši. V grafu je razvidno, da več kot polovica staršev prihaja iz naselja, ki ima manj kot 2.000 prebivalcev, in sicer 51 %.
Najmanj je bilo anketiranih staršev iz naselja, ki ima več kot 10.000 prebivalcev, in sicer 8 %.
Graf 7 Izobrazba anketiranih staršev
Največ anketiranih staršev ima končano stopnjo visokošolski strokovni in univerzitetni program. Enak delež anketiranih staršev ima končano srednjo poklicno-tehnološko izobrazbo in magistrsko stopnjo.
Graf 8 Zaposleni in brezposelni starši v času zaprtja vrtcev
51%
19%
8%
22%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
Manj kot 2.000 2.000-10.000 Več kot 10.000 Ljubljana
% ANKETIRANIH STARŠEV
ŠTEVILO PREBIVALCEV NASELJA
1% 1%
12%
19%
50%
12%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
Iz grafa 8 je razvidno, da je bilo v času zaprtja vrtcev oz. v času vseh treh valov epidemije 82
% staršev zaposlenih.
Graf 9 Vrsta zaposlenosti staršev predšolskih otrok v času zaprtja vrtcev
Analizirali smo samo kategorijo zaposlenih staršev v času zaprtja vrtcev oz. vseh treh epidemij.
Zaposlenost smo bolj podrobno razčlenili na delo od doma, delo na delovnem mestu, delo od doma in na delovnem mestu, čakanje, bolniško in samozaposlenost. Graf 9 prikazuje, da je bilo v času zaprtih vrtcev največ staršev zaposlenih na delovnem mestu, in sicer 44 %. Najmanjše povprečje, 1 %, sta si delili dve kategoriji staršev, tisti, ki so izmenično delali od doma in na delovnem mestu, ter starši, ki so bili na bolniški.
82%
18%
Zaposleni in brezposelni starši
zaposleni brezposelni, porodniška
37% 44%
1%
10%
1% 7%
0%
5%
10%
15%
20%
25%
30%
35%
40%
45%
50%
Zaposlen (delo od doma)
Zaposlen (delo na delovnem
mestu)
Zaposlen (delo od doma in v
podjetju)
Zaposlen (na čakanju)
Zaposlen (bolniška)
Samozaposlen
Podkategorije zaposlenih staršev
Graf 10 Vrsta zaposlenosti staršev v primerjavi z brezposelnimi starši v času zaprtja vrtcev
Skupaj smo analizirali vse vrste zaposlenih staršev skupaj z brezposelnimi starši v času zaprtja vrtcev. Od celotnih zajetih anketiranih staršev je bilo največ staršev, ki so imeli delo na delovnem mestu, in sicer 36 %. Najmanjši odstotek in hkrati tudi enak delež je bilo staršev, ki so bili zaposleni od doma, imeli bolniško, porodniško ali so v 1. valu epidemije delali na delovnem mestu in v 2. valu epidemije delali od doma.
Graf 11 Primerjava med tipom naselja in zaposlitvenim statusom staršev, ki so sodelovali v anketi
30% 36%
1% 8%
1% 6% 8% 8%
1% 1%
0%
5%
10%
15%
20%
25%
30%
35%
40%
Iz Grafa 11 vidimo, da je največ sodelovalo zaposlenih staršev od doma iz naselja z manj kot 2.000 prebivalci, in to 23 %, nato 6 % manj zaposlenih staršev od doma v naselju do 10.000 prebivalcev. V raziskavi je sodelovalo 8 % staršev, ki so bili brezposelni in so prihajali iz naselja z manj kot 2.000 prebivalci. Najmanj je sodelovalo staršev iz dveh skupin, in sicer samozaposleni starši iz naselja z več kot 10.000 prebivalci in zaposleni starši od doma iz Ljubljane.
Graf 12 Primerjava med tipom naselja (z manj kot 2.000 preb. in vse do naselja do 10.000 preb.) in zaposlitvenim statusom staršev
23%
17%
8%
5%5%5%
4%4%3%3%
3%3%2%2%
1%1%1%1%1%1%1%0%0%
0%
5%
10%
15%
20%
25%
V Grafu 12 smo zajeli starše, ki so prihajali iz naselja z manj kot 2.000 prebivalci in vse do naselja z največ 10.000 prebivalci. Iz zgornjega Grafa 12 lahko razberemo, da je v anketi sodelovalo največ staršev, ki so prihajali iz naselja z manj kot 2.000 prebivalci ter so bili v času epidemij zaposleni od doma, in sicer 31 %. Najmanj je sodelovalo samozaposlenih staršev, ki so prihajali iz naselja do 10.000 prebivalcev, 1%. Brezposelni in osebe s statusom porodniške iz naselja z manj kot 2.000 prebivalci ter zaposleni od doma iz naselja do 10.000 prebivalcev, jih je v anketi sodelovalo enako količino, 7 %. Za dva odstotka manj (5 %) je sodelovalo v anketi oseb, ki so bile zaposlene, vendar so bile na čakanju iz naselja z manj kot 2.000 prebivalci in osebe s statusom porodniške iz naselja do 10.000 prebivalcev.
Graf 13 Primerjava med tipom naselja (z več kot 10.000 preb. in Ljubljano) in zaposlitvenim statusom staršev
31%
22%
11%
7% 7% 7%
5% 5% 4% 3% 2% 1%
0%
5%
10%
15%
20%
25%
30%
35%
V Grafu 13 smo zajeli starše, ki so prihajali iz naselja z več kot 10.000 prebivalci in iz Ljubljane.
Iz zgornjega Grafa 13 lahko razberemo, da je sodelovalo v anketi največ staršev, ki so bili zaposleni od doma in so prihajali iz Ljubljane. Najmanj je sodelovalo staršev iz dveh skupin, to so zaposleni od doma, ki prihajajo iz Ljubljane, ter samozaposleni iz naselja z več kot 10.000 prebivalci (2 %). Prav tako so si enak odstotek (4 %) pri sodelovanju v anketi delile tri skupine, in sicer zaposleni na čakanju iz Ljubljane in iz naselja z več kot 10.000 prebivalci ter zaposleni od doma iz naselja z več kot 10.000 prebivalci.
V nadaljevanju predstavljamo analizo rezultatov 7., 8., 9. in 10. raziskovalnega vprašanja. Med seboj smo primerjali in opazovali razlike pogostosti gibanja otrok skupaj s starši pred epidemijo in v posameznem valu epidemije, ko so bili vrtci zaprti. Dane rezultate smo analizirali, primerjali pogostost gibanja v urbanem okolju (igrišča, parki), v naravnem okolju (travniki, gozd) in ločili gibanje na prostem med tednom in gibanje na prostem med vikendom.
23%
19%
15%
13%
8%
6%
4% 4% 4%
2% 2%
0%
5%
10%
15%
20%
25%
RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 1: Kako se je gibalna aktivnost staršev in njihovih otrok na prostem (glede na čas trajanja vadbe in ločevanje gibalne aktivnosti med tednom in med vikendom ter ločevanje med gibalno aktivnostjo v urbanem okolju in naravnem okolju) razlikovala v času pred epidemijo, v času, ko so bili vrtci zaprti (času prvega vala epidemije od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020, v času drugega vala epidemije od 19. 10. 2020 do 9. 2. 2021 in v času tretjega vala epidemije od 1. 4. 2021 do 15. 6. 2021), in v času med epidemijo (od 31. 5.
2020 do 19. 10. 2020)?
Graf 14 Pogostost gibanja otrok skupaj s starši v urbanem okolju med tednom v posameznem valu epidemije
Pred epidemijo se je povprečno največ otrok (35 %) skupaj s starši gibalo vsaj enkrat na dan.
Le 1 % otrok in staršev se je v tem okolju in času gibalo večkrat na dan.
V 1. valu se večina staršev in otrok v urbanem okolju ni gibalo niti enkrat na teden. Tudi v tem času je bil najmanjši delež (1 %) otrok in staršev, ki so se gibali na prostem večkrat na dan.
V 2. in 3. valu epidemije in v času med 1. in 2. valom epidemije se je največ otrok skupaj s starši gibalo poprečno vsak dan. Največje povprečje vsakodnevnega gibanja otrok v urbanem okolju je bilo v času med 1. in 2. valom epidemije, to je 37 %. Delež teh otrok je bil v 2. valu
0x 1x 2x 3x 4x 5x večkrat na
dan
pred epidemijo 7% 20% 10% 16% 11% 35% 1%
1. val epidemije 35% 13% 6% 12% 7% 26% 1%
med 1. in 2. valom epidemije 9% 13% 13% 16% 9% 37% 3%
2. val epidemije 22% 14% 12% 11% 11% 28% 2%
3. val epidemije 20% 9% 10% 16% 11% 33% 1%
0%
5%
10%
15%
20%
25%
30%
35%
40%
pred epidemijo 1. val epidemije med 1. in 2. valom epidemije 2. val epidemije 3. val epidemije
manjši, in sicer za 9 %. Tudi v 3. valu je bil ta odstotek manjši kot v obdobju med 1. in 2. valom epidemije, in sicer za 4 %.V vseh teh treh obdobjih pa je bilo najnižje povprečje otrok, ki so se skupaj s starši gibali večkrat na dan. Povprečno je bilo teh le 1,6 %.
Graf 15 Količina časa gibalne aktivnosti na dan otrok in staršev v urbanem okolju med tednom
Graf 15 prikazuje, da se je povprečno največ otrok anketiranih staršev, ne glede na obdobje, gibalo 1–2 h dnevno, le odstotki so se v vsakem obdobju med seboj razlikovali za največ 10 %.
V 1. valu epidemije je bilo v primerjavi z ostalimi opazovanimi obdobji največ otrok, ki se dnevno niso nič gibali v urbanem okolju, in to 25 %.
Ko smo opazovali, v katerem obdobju je bilo največ otrok, ki so se dnevno gibali 3–4 h, je bilo le-teh največ v 3. valu epidemije.
Po izračunanemu povprečju so bili starši skupaj z otroki najdlje gibalno aktivni v urbanem okolju v času pred epidemijo, nato v času med 1. in 2. valom epidemije, sledi 2. val epidemije in 3. val epidemije. Najmanj časa na prostem so preživeli otroci skupaj s starši v 1. valu epidemije.
0h 1 h-2 h 3 h-4h 5h ali več
pred epidemijo 6% 81% 12% 1%
1. val epidemije 25% 68% 10% 2%
med 1. in 2. valom epidemije 10% 77% 9% 4%
2. val epidemije 19% 71% 9% 2%
3. val epidemije 17% 71% 17% 2%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
pred epidemijo 1. val epidemije med 1. in 2. valom epidemije 2. val epidemije 3. val epidemije
Graf 16 Pogostost gibanja otrok skupaj s starši v urbanem okolju med vikendom v posameznem obdobju
Graf 16 prikazuje, da se je med vikendom v času pred epidemijo povprečno največ otrok in staršev gibalo na prostem vsaj enkrat na vikend, in sicer 39 %.
V 1. valu epidemije je bil enak odstotek otrok, ki so se med vikendom gibali vsak dan in enak odstotek otrok, ki se med vikendom niso nič gibali na prostem – v vsaki kategoriji je bilo le-teh 34 %. Od vseh proučevanih obdobjih je bil v tem času najmanjši odstotek otrok, ki so se med vikendom gibali večkrat na dan.
Med 1. in 2. valom epidemije se je povprečje aktivnosti otrok zvišalo, in sicer največ je bilo otrok in staršev, ki so se v času vikenda gibali v okolju vsak dan, torej dvakrat na vikend, tj. 38
%.
V 2. valu epidemije in v 3. valu epidemije je bila pogostost aktivnosti otrok in staršev enaka, in sicer povprečno jih je bilo največ aktivnih vsak dan v vikendu, le da je bil odstotek vsakodnevnih aktivnih otrok in staršev v 3. valu večji za 1 %.
Glede na pogostost so bili otroci in starši največ gibalno aktivni v času pred epidemijo, nato v času med 1. in 2. valom epidemije, sledi 2. val epidemije, 3. val epidemije, najslabše pa je bilo v 1. valu epidemije.
0x 1x vsak dan večkrat
na dan
pred epidemijo 15% 39% 36% 12%
1. val epidemije 34% 24% 34% 8%
med 1. in 2. valom epidemije 23% 28% 38% 11%
2. val epidemije 28% 29% 33% 10%
3. val epidemije 24% 33% 34% 24%
0%
5%
10%
15%
20%
25%
30%
35%
40%
45%
pred epidemijo 1. val epidemije med 1. in 2. valom epidemije 2. val epidemije 3. val epidemije
Graf 17 Količina časa gibalne aktivnosti na dan otrok in staršev v urbanem okolju med vikendom
V Grafu 17 je razvidno, da je bilo pred epidemijo največ staršev in otrok gibalno aktivnih v urbanem okolju 1–2 h dnevno.
V času 1. vala epidemije je neaktivnost otrok in staršev narasla s 13 % na 38 %. V primerjavi z vsemi epidemijami je bilo v tem času povprečno najmanj otrok, ki so bili gibalno aktivni na prostem. Če primerjamo, kakšen je bil delež aktivnih otrok na prostem med tednom in med vikendom v 1. valu epidemije, je bilo med vikendom za 4,5 % več aktivnih otrok na prostem.
Med 1. in 2. valom epidemije je število aktivnih otrok na prostem ponovno naraslo. Največ otrok je bilo aktivnih 1–2 h dnevno. V tem času je bilo med vikendom 2 % manj aktivnih otrok kot v istem času med tednom.
Tudi v 2. in 3. valu epidemije je bilo največ otrok in staršev gibalno aktivnih na prostem 1–2 h dnevno. Udeležba otrok in staršev na prostem je bila v obeh obdobjih med vikendom nižja kot med tednom.
0h 1 h-2 h 3 h-4 h 5h ali več
pred epidemijo 13% 66% 13% 4%
1. val epidemije 38% 49% 10% 3%
med 1. in 2. valom epidemije 20% 61% 15% 4%
2. val epidemije 30% 56% 10% 3%
3. val epidemije 22% 59% 15% 4%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
pred epidemijo 1. val epidemije med 1. in 2. valom epidemije 2. val epidemije 3. val epidemije
Iz vseh proučevanih časovnih obdobjih je bilo največ staršev in otrok aktivnih na prostem v urbanem okolju v času pred epidemijo, nato v 1. in 2. valu epidemije, sledi 3. val epidemije, temu pa drugi. Najmanj časa na prostem so otroci skupaj s starši preživeli v 1. valu epidemije.
Graf 18 Pogostost gibanja otrok skupaj s starši v naravnem okolju med tednom v posameznem obdobju
Graf 18 prikazuje, da so bili otroci in starši pred epidemijo povprečno največ v naravi vsaj enkrat na dan oz. petkrat na teden. V 1. valu je bilo največ otrok in staršev, ki so bili poprečno samo enkrat na teden aktivni v naravi. V 2. valu sta se povprečji dvakrat in trikrat tedenska aktivnost otrok in staršev izenačili. V 3. valu sta se izenačili trikrat in enkrat tedenska aktivnost otrok in staršev.
Ne glede na določeno časovno obdobje, je bilo najmanj staršev in otrok, ki so bili aktivni v naravi večkrat na dan. Glede na dane rezultate je bilo povprečno največ vsakodnevno gibalno aktivnih otrok in staršev v 3. valu epidemije (31 %) in najmanj v 1. valu epidemije (20 %).
Po izračunanem povprečju se je enak delež otrok in staršev v času pred epidemijo gibal tako v naravnem okolju kot v urbanem okolju. V naslednjih časovnih obdobjih je bilo urbano okolje v primerjavi z naravnim okoljem manj pogosto obiskano. Največja razlika med enim in drugim
0x 1x 2x 3x 4x 5x večkrat na
dan
pred epidemijo 7% 24% 14% 18% 9% 27% 1%
1. val epidemije 10% 25% 15% 20% 10% 20% 1%
med 1. in 2. valom epidemije 5% 19% 16% 21% 10% 29% 2%
2. val epidemije 7% 17% 18% 18% 11% 29% 2%
3. val epidemije 5% 20% 15% 20% 9% 31% 2%
0%
5%
10%
15%
20%
25%
30%
35%
pred epidemijo 1. val epidemije med 1. in 2. valom epidemije 2. val epidemije 3. val epidemije
