POČITEK IN SPANJE V VRTCU Z VIDIKA STROKOVNIH DELAVCEV, OTROK IN NJIHOVIH STARŠEV

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

REBEKA ZAJC

POČITEK IN SPANJE V VRTCU Z VIDIKA STROKOVNIH DELAVCEV, OTROK IN NJIHOVIH STARŠEV

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2015

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

PREDŠOLSKA VZGOJA

REBEKA ZAJC

Mentorica: doc. dr. MARCELA BATISTIČ ZOREC Somentorica: asist. dr. SIMONA PROSEN

POČITEK IN SPANJE V VRTCU Z VIDIKA STROKOVNIH DELAVCEV, OTROK IN NJIHOVIH STARŠEV

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2015

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici dr. Marceli Batistič Zorec in somentorici dr. Simoni Prosen za pomoč in nasvete pri pisanju diplomske naloge.

Zahvaljujem se tudi ravnateljici Viških vrtcev Barbari Požun in vsem strokovnim delavcem, ki so s svojim sodelovanjem omogočili izvedbo raziskovalnega dela tega diplomskega dela.

Posebna zahvala gre tudi moji družini, predvsem staršem in sestri Jani, ki so mi ves čas študija stali ob strani, me podpirali in spodbujali v težkih trenutkih in se z mano veselili ob uspehih.

Zahvaljujem se tudi vsem ostalim, ki so tako ali drugače pomagali pri nastajanju mojega diplomskega dela.

POVZETEK

V diplomskem delu sem se posvetila preučevanju počitka in spanja otrok v vrtcu in doma.

V teoretičnem delu sem opredelila spanje, obrede pred spanjem, težave s spanjem, načine uspavanja otrok ter spanje in počitek kot del dnevne rutine v vrtcu.

S pomočjo raziskave, ki sem jo izvedla, sem želela ugotoviti, kako potekata počitek in spanje v vrtcu; ali morajo vsi otroci ves čas počitka počivati na ležalnikih oz. katere dejavnosti vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev nudijo otrokom, ki ne spijo. Prav tako sem želela ugotoviti, ali obstajajo razlike med navadami otrok glede počitka in spanja v vrtcu ter doma (glede ure začetka počitka, časa trajanja počitka, prebujanja in glede ritualov pred spanjem). Želela sem tudi ugotoviti, kakšne so izkušnje, želje in predlogi otrok ter staršev glede počitka. Podatke sem zbrala z anketnima vprašalnikoma za vzgojitelje in pomočnike vzgojiteljev in starše otrok ter intervjujem z otroki.

Ugotovila sem, da počitek in spanje otrok potekata tako, da kljub različnim potrebam otrok po spanju k počitku leže večina otrok. Vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev pa otrok večinoma ne silijo k spanju in tistim otrokom, ki ne zaspijo, omogočijo predčasno vstajanje in umirjene dejavnosti. Zaradi prostorske stiske vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev umirjene dejavnosti večinoma izvajajo kar v igralnicah. Ugotovila sem tudi, da obstajajo razlike med navadami otrok glede počitka in spanja v vrtcu in doma. Ure počitka namreč lahko starši otrok doma prilagajajo vsakemu otroku posebej, v vrtcu pa se počitek za vse otroke določene skupine začne vsak dan ob enaki in vnaprej določeni uri. Prav tako lahko starši otrok glede na potrebe otroka prilagajajo tudi trajanje počitka, v vrtcu pa se ta konča prav tako ob vnaprej določeni uri. Starši otrok posegajo po širši paleti ritualov pred spanjem otrok kot vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev. Poleg poslušanja in petja uspavank, božanja in masaže, branja in poslušanja pravljic in pesmic, ki so jih navedli tako starši kot vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev, so starši izpostavili še pogovor z otrokom in polaganje najljubše igrače k počitku.

Potek počitka, kot so ga opisali vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev, se sklada z navedbami otrok. Otroci so po večini povedali, da jim je način počitka in spanja všeč. Nekateri otroci radi počivajo, kljub temu da med počitkom ne zaspijo, spet drugi pa ne želijo počivati. Želje oz.

predlogi otrok za izboljšavo počitka so naslednji: tisti otroci, ki med spanjem zaspijo, želijo počivati v miru, medtem ko otroci, ki počitka ne potrebujejo več, želijo, da bi se lahko v tem času igrali brez prilagajanja spečim otrokom. Želje in predlogi za izboljšavo staršev pa so:

skrajšani čas počitka, ločeni prostori za tiste otroke, ki spijo, in tiste, ki ne spijo, prisotnost dveh strokovnih delavcev tudi v času počitka. Prav tako pa predlagajo počitke na ležalnikih oz.

individualnih vzmetnicah.

KLJUČNE BESEDE

Predšolski otrok, vzgojitelj, pomočnik vzgojitelja, počitek in spanje, vrtec.

ABSTRACT

In the thesis, I studied how children rest and sleep in the kindergarten and at home.

In the theoretical part several elements were defined: sleep, rituals before sleeping, sleep problems, manners to lull children to sleep and, lastly, sleep and rest as part of a daily routine in the kindergarten.

Through research I conducted, I wanted to establish how rest and sleep in the kindergarten are carried out, whether all children need to rest the whole time and what activities are provided for children who do not sleep by kindergarten teachers / assistants. Furthermore, I wanted to determine whether there are any differences between the children's rest and sleep habits in the kindergarten and at home (regarding the beginning of the rest, its duration, awakening and the rituals before going to sleep) and to find out what children and parents' experiences, desires and proposals concerning rest are. Data was collected through a questionnaire for kindergarten teachers / assistants and children's parents; I also conducted interviews with the children.

I established that the majority of children take a nap and go to sleep despite having different needs regarding sleep. Kindergarten teachers / assistants generally do not force children to sleep and provide different equable activities to those children who cannot fall asleep and allow them to get up earlier. Due to overcrowding, these activities are mostly carried out in playrooms. I also came to a conclusion that there are differences between children's rest and sleep habits in the kindergarten and sleep habits at home. Hours of rest at home can be adjusted to each child individually, while in the kindergarten the rest starts every day at the same and at predetermined time for all children of certain groups. Furthermore, children’s parents can adjust the duration of the rest in accordance with children’s needs, whereas in the kindergarten, the rest ends at predetermined time; what is more, parents have a broader range of children's bedtime rituals in comparison with kindergarten teachers / assistants. In addition to listening and singing lullabies, caressing, massaging, reading and listening to fairy tales and songs, which both parents and kindergarten teachers / assistants use, parents also use conversation with their children and they lay their favorite toy next to them in bed.

The course of rest, as described by kindergarten teachers / assistants, is consistent with the children’s statements. Children mostly enjoy resting and sleeping in the kindergarten. Some children like resting, despite the fact that they do not sleep, while others do not want to rest.

Wishes and proposals for the improvement of rest that were made by the children: those children who sleep want to rest in peace, while the children who do not need a rest want to be able to play without needing to adjust to the children who sleep. Wishes and proposals for improvement made by parents are shortened rest time, separate rooms for children who sleep and those who are awake, the presence of two professional workers even during the rest; they also suggest that children should rest on loungers or individual mattresses.

KEY WORDS

Preschooler, Kindergarten Teacher, Kindergarten Teacher's Assistant, Rest and Sleep, Kindergarten.

KAZALO

UVOD ... 1

1. SPANJE ... 2

1.1 TEMELJNI SPALNI RITMI ... 2

1.2 PROCES SPANJA ... 2

1.2.1 MIRNO ALI NREM-SPANJE ... 3

1.3 NADZOR SPANJA ... 4

1.4 SPANJE V RAZLIČNIH RAZVOJNIH OBDOBJIH ... 5

1.4.1 DOJENČKI (od rojstva do 1 leta) ... 5

1.4.2 MALČKI (od 1 leta do 3 let) ... 5

1.4.3 PREDŠOLSKI OTROCI (od 3 let do 6 let) ... 5

1.4.4 ŠOLSKI OTROCI IN NAJSTNIKI ... 6

1.4.5 ODRASLI ... 6

2. OBREDI PRED SPANJEM ... 7

2.1 OBRED PRED NOČNIM SPANJEM ... 8

2.2 OBRED PRED DNEVNIM SPANJEM ... 9

3. TEŽAVE S SPANJEM ... 10

3.1 HUDE SANJE ... 10

3.2 NOČNA MORA ... 10

3.3 NOČNI STRAH ... 11

3.4 GOVOR V SPANJU ... 12

3.5 HOJA V SPANJU ... 12

3.6 STRAH PRED ZAPUŠČENOSTJO ... 13

3.7 PREBUJANJE SREDI NOČI... 13

3.8 PREZGODNJE ZBUJANJE ... 13

4. NAČINI USPAVANJA OTROKA ... 14

4.1 »NINICA« ... 14

4.2 USPAVANJE OTROKA Z DOLOČENIMI BESEDAMI ... 14

4.3 BRANJE OZ. PRIPOVEDOVANJE PRAVLJICE... 15

4.4 USPAVANJE Z GLASBO ALI ZVOKI ... 15

4.5 MASAŽA, BOŽANJE IN DOTIK ... 16

5. SPANJE IN POČITEK KOT DEL DNEVNE RUTINE V VRTCU ... 16

5.2 RAZISKAVE O POČITKU IN SPANJU V VRTCU ... 18

5.3 SUBJEKTIVNE TEORIJE GLEDE SPANJA IN POČITKA ... 18

6. PROBLEM IN CILJI RAZISKOVALNE NALOGE ... 19

7. METODOLOGIJA ... 20

7.1 VZOREC MERJENCEV... 20

7.2 UPORABLJENI INSTRUMENTI IN TEHNIKE ... 20

7.3 POSTOPEK ZBIRANJA IN OBDELAVE PODATKOV ... 21

8. REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 22

8.1 POTEK POČITKA IN SPANJA V VRTCU ... 22

8.2 NAVADE OTROK GLEDE POČITKA OZIROMA SPANJA V VRTCU IN DOMA ... 25

8.3 IZKUŠNJE IN ŽELJE OTROK ... 33

9. ZAKLJUČEK ... 35

10. VIRI IN LITERATURA... 36

UVOD

Kljub stoletni zgodovini raziskovanja in številnim obstoječim hipotezam še danes ni jasno, kakšen je sploh pomen spanja in zakaj spimo. Kljub temu pa je dejstvo, da je spanje biološka nuja in da brez spanja ni življenja. Spanje je torej ena izmed primarnih človekovih potreb.

Predvsem je zelo pomembno za rast in razvoj otrok, zlasti v predšolskem obdobju, saj zavzame več kot polovico prvih nekaj let človekovega razvoja in je tako primarna možganska aktivnost v tem življenjskem obdobju. Pomanjkanje spanja pri otroku lahko privede do posledic tako pri telesnem kot tudi pri kognitivnem razvoju otroka. V času spanja se namreč poleg rastnih hormonov izločajo tudi številni drugi hormoni, ki imajo odločilno vlogo pri rasti in razvoju otroka (Gnidovec Stražišar, 2012).

Nekateri posamezniki potrebujejo več spanja, drugi manj. Tega se moramo zavedati predvsem strokovni delavci vrtca in se truditi čim bolj upoštevati individualne potrebe posameznika.

Zavedam se, da lahko siljenje otroka k spanju povzroči negativno oz. travmatično izkušnjo posameznika. Za temo »Počitek in spanje otrok v vrtcu z vidika strokovnih delavcev, otrok in njihovih staršev« sem se odločila, ker vem, da je spanje kot del dnevne rutine v vrtcu tema diskusije že vrsto let in bi rada tudi sama pripomogla k njegovemu izboljšanju. Z anketnima vprašalnikoma, ki sem ju sestavila za starše in strokovne delavce, sem želela pridobiti povratne informacije o njihovem pogledu na spanje in počitek v vrtcu, prav tako pa sem z desetimi otroki izvedla intervju, saj sem želela ugotoviti, kako oni doživljajo počitek v vrtcu. Raziskovanje počitka v vrtcu in iskanje možnosti za njegovo izboljšanje mi je bilo v veselje, saj sem ob tem izvedela in se naučila marsikaj novega.

1. SPANJE

Spanje je naravno telesno stanje, ki se pojavlja znotraj 24-urnega cikla dneva in je ena izmed temeljnih človekovih potreb (Kaj je spanje in faze spanja, 2015). Po definiciji je spanje aktiven fiziološki proces, stanje zmanjšane motorične aktivnosti, stanje zmanjšane odzivnosti na zunanje dražljaje in je nujno za preživetje (Rojc, 2012, v Zagorc, 2012). Med spanjem potekajo različni procesi. Najpomembnejše med njimi so konsolidacija in reorganizacija spomina ter obdelava informacij v osrednjem živčevju (Gnidovec Stražišar 2012; Rojc, 2012, v Zagorc, 2012). Zato je zadostno spanje ključnega pomena za osnovne otrokove potrebe, za njegovo zdravo rast in razvoj (Gnidovec Stražišar, 2012 v Zagorc, 2012). Poleg tega pa med spanjem potekajo še regeneracija, obnovitev telesa in celic, sinteza noradrenalina in serotonina, izločanje hormonov, varčevanje z energijo; pri dojenčkih pa tudi nastajanje sinaps v REM-fazi (Dolenc Grošelj, 2006, v Zagorc, 2012). V povprečju na noč prespimo od 6 do 9 ur, kar je tretjina našega življenja (Kaj je spanje in faze spanja, 2015).

1.1 TEMELJNI SPALNI RITMI

Nekateri posamezniki za spanje potrebujejo več časa, drugi manj (Rojc, 2012, v Zagorc, 2012).

Biološki procesi v telesu se namreč lahko pri določenih osebah zgodijo v krajšem času in preko dneva normalno delujejo. Prav tako se zmanjšuje čas spanja glede na starost, in sicer: v prvih dneh po rojstvu novorojenček prespi 16 ur in več, najstnik spi približno 10 ur, odrasli 6 do 8 ur, starostniki pa glede na rezultate zadnjih raziskav potrebujejo toliko spanja kot odrasli, le da ga drugače razporedijo (Dolenc Grošelj, 2009, v Zagorc, 2012). Prav tako se spreminja tudi čas spanja. V prvih mesecih je tako novorojenčkovo spanje enakomerno porazdeljeno preko dneva in noči, že pri 6 mesecih pa dojenček preko dneva prespi le še četrtino skupnega prespanega časa. V času razvoja pri približno 6 letih otrok postopno opusti dnevne počitke. Rečemo lahko, da se količina spanja tako zmanjšuje prav na račun zmanjševanja števila epizod spanja; obdobja nočnega spanja se z razvojem podaljšujejo, dnevna pa skrajšujejo (Gnidovec Stražišar, 2012).

1.2 PROCES SPANJA

Spanje se začne z »zaspanostjo«. To je stanje, v katerem izgubljamo stik z okolico in ga z dražljaji bujenja zlahka pretrgamo.Pri stopnjevani utrujenosti preidemo na lahek spanec, med katerim lahko možgane dosežejo zunanji dražljaji, ki pa nas ne prebudijo. Sledi tekoč prehod v trdni spanec. To je stopnja, na kateri spečega le stežka prebudimo (Langen, 1984). Ta ritem se ponovi približno petkrat do šestkrat v noči, pri tem pa so njegove krivulje vedno nižje. Vmes se vključujejo še stopnje sanj, ki so vedno bolj izrazite, pogostejše, daljše in intenzivnejše.

Meritve in primerjave možganskih tokov spečega in budnega človeka pokažejo različne valove, ki se med seboj razlikujejo po stopnjah trdnega spanja in se med nočnim spanjem ponavljajo

približno vsaki dve uri (Langen, 1984). Med nočjo torej preživljamo cikle spanja, podobne valovom. Izmenjujejo se plitvo in globoko spanje ter sanjarjenje. Vmes pridemo za kratek čas na površje, vendar se ne zbudimo popolnoma in po navadi takoj spet utonemo v spanje (Pantley, 2003).

Spanje ni enovit proces, saj se v njem izmenjujejo različne faze spanja. Poznamo fazo O, ki predstavlja budnost, tri NREM-faze in fazo REM. Spanju v prvih treh fazah pravimo mirno spanje (Gnidovec Stražišar, 2012), prva faza predstavlja dremež, druga je faza plitkega spanja in tretja je faza globokega spanja oz. spanja počasnih valov. Četrto, torej REM-fazo, imenujemo aktivno spanje (Dolenc Grošelj, 2009, v Zagorc, 2012).

1.2.1 MIRNO ALI NREM-SPANJE

Mirno spanje ali NREM spanje (odsotnost hitrih očesnih gibov) je spanje v klasičnem pomenu besede, za katerega je značilna postopna upočasnitev možganske aktivnosti, ki postaja s poglabljanjem spanja vse bolj visokoamplitudna. Mirno spanje zaznamuje kar od 75 do 80 % celotnega nočnega spanja človeka. V tej fazi otrok spi praktično negibno, kljub temu da je njegov mišični tonus ohranjen. Otrokovo telo je sproščeno, njegovi prsti so napol pokrčeni, obraz pa brez izraza z zaprtimi in negibnimi očmi. Dihanje je redno, plitvo in počasno, njegovo srce pa bije enakomerno. Mirno spanje se izmenjuje z aktivnim spanjem (Gnidovec Stražišar, 2012).

1.2.2 AKTIVNO ALI REM SPANJE

V REM-spanju je osnovna možganska aktivnost podobna tisti v budnosti. Za to spanje so značilni pri zaprtih očeh hitri očesni gibi. Aktivnost celega telesa v tej fazi spanja je zelo intenzivna, pogosti so tudi stereotipni gibi okončin in trupa. Značilni sta tudi odpiranje oči oziroma rahlo premikanje vek zaradi intenzivnih gibov očesnih zrkel pod njimi. Pri novorojenčku oziroma dojenčku v tej fazi lahko opazimo različne grimase obraza, ki ponazarjajo izraze obraza ob različnih osnovnih čustvih (strah, presenečenje, jeza, žalost itd.) Dihanje in bitje srca sta neredna in pospešena. Za to fazo je med drugim značilno tudi sanjanje.

Pri večjem otroku in odraslih to spanje imenujemo REM-spanje (Gnidovec Stražišar, 2012).

1.3 NADZOR SPANJA

Fiziologijo spanja urejata dva procesa, in sicer homeostatski in cirkadiani nadzor spanja.

Homeostatski nadzor je proces, s katerim telo vzdržuje ravnovesno stanje v telesu, deluje pa po principu: dlje kot smo budni, bolj smo zaspani. Eden izmed dejavnikov tega procesa bi lahko bil adenozin; njegovo kopičenje med budnostjo sproži aktivacijo, njegova raven pa se med spanjem spušča (Topolovec, 2009; Musek, 2011, v Zagorc 2012). Vendar pa samo homeostatski nadzor ni dovolj, kar potrjuje tudi dejstvo, da smo bolj zaspani v določenem delu dneva, kasneje pa manj. Krivec za to je cirkadiani nadzor spanja, ki spanje uravnava glede na štiriindvajseturno izmenjavanje dneva in noči. V našem telesu je več cirkadianih ritmov, ki telo pripravljajo na budnost in spanje in je zato kakovostnejše spanje tisto, ki sledi našemu vsakodnevnemu urniku.

Spanje izven našega običajnega urnika, pa tudi če je tako dolgo, ni tako kakovostno, saj v telesu delujejo procesi, značilni za budnost (Zagorc, 2012, v Zagorc, 2012).

Spanje torej uravnava notranja telesna ura oz. biološka ura ali dnevni oz. cirkadiani ritem.

Znotraj približno 24 ur najdemo ponavljajoče se vzorce, npr. kortizol, ki se značilno dvigne, tik preden se zbudimo, in se med dnevom spet spušča. Podobno je tudi telesna temperatura preko dneva višja, preko noči pa se začne nižati. Nadalje se koncentracija melatonina poveča preko noči, upade pa šele proti jutru. Melatonin je zelo pomemben, saj je eden izmed fizioloških urejevalcev spanja in budnosti (Dolenc Grošelj, 2009, v Zagorc, 2012), nastaja pa v češeriki oz.

pinealni žlezi. Vsi omenjeni procesi so med seboj povezani, zato je pomembno, da zadržujemo podoben urnik spanja in budnosti, saj s spreminjanjem urnika ne vplivamo le na svoje spanje, ampak tudi na ostale procese, ki se začnejo križati med seboj. Usklajenost vseh procesov in usklajenost homeostatskega in cirkadianega nadzora spanja je zato najpomembnejša.

Novorojenček nima razvitega cirkadianega ritma budnosti, vendar ima ultradiani oz. večfazni ritem budnosti in spanja. V celoti se cirkadiani ritem spanja vzpostavi v starosti od treh do štirih mesecev (Gnidovec Stražišar, 2012, v Zagorc, 2012).

Zaradi na 25 ur naravnane notranje telesne ure oz. biološke ure ali dnevnega oz. cirkadianega ritma moramo spalni ritem nenehno naravnati na novo, kar pa počnemo s spalnimi navadami ter izpostavljanjem svetlobi in temi. Dnevni ritem torej vpliva na to, kako budne se počutimo v različnih delih dneva. V človeški biološki uri je razlog za naravno popoldansko zmanjšanje budnosti, ki mu sledi obdobje budnosti, to pa traja do večera, ko se pojavi zaspanost (Pantley, 2003).

1.4 SPANJE V RAZLIČNIH RAZVOJNIH OBDOBJIH

1.4.1

Novorojenčki prespijo približno dve tretjini dneva. V naslednjih mesecih se njihova potreba po spanju postopoma znižuje na 14 do 15 ur dnevno in tako posledično postajajo otroci več budni čez dan (Gnidovec Stražišar, 2012). Dojenčki spijo toliko, kolikor jim zapovedujejo njihove osebne fiziološke potrebe. Prav tako pa spijo povsod, kjer se znajdejo, in skoraj v vsakršnih okoliščinah, z izjemo če so bolni, jih kaj boli oz. če jim je izredno neprijetno. Možnost, da vplivamo na to, koliko bodo spali, je zato zelo omejena (Leach, 2004). Dojenčki se ne rodijo z dnevnim ritmom odraslega. Pri njih se cikli spanja izmenjujejo s stanjem budnosti ves dan in vso noč ter se sčasoma ustalijo v predvidljiv vzorec dnevnega in nočnega spanja. Biološka ura dojenčka se začne razvijati približno pri 6 do 9 tednih starosti, vendar približno pri 4 do 5 mesecih še ne deluje gladko. Z dozorevanjem biološke ure doseže otrok točko, ko je podnevi večinoma buden, ponoči pa večinoma spi. Obdobja dojenčkovega spanja se ustalijo pri približno 9 ali 10 mesecih. Dojenček takrat hodi spat in se zbuja vsak dan ob približno istem času, dolžina nepretrganega spanja pa se podaljša. Prav tako preživijo več časa kot odrasli v plitvem spanju in imajo več tistih vmesnih faz, ko se za hip zbudijo (Pantley, 2003).

1.4.2 MALČKI (od 1 leta do 3 let)

Celotno število ur, ki jih malček prespi, se v tem obdobju postopno zmanjšuje in se nekje do 2.

leta zmanjša za kakšno uro. Po večini malčki v tej starosti spijo 11 ali 12 ur. Razliko med celotno potrebo po spanju in tem časom dopolni z dnevnim počitkom. Na začetku gredo malčki skoraj gotovo čez dan še dvakrat spat, in sicer tako, da dnevni čas porazdelijo precej enakomerno. Med 15. in 18. mesecem se pojavi za malčke zoprno obdobje, ko sta jim dva počitka preveč, samo eden pa premalo (Leach, 2004). Priporočljivo je, da otroke navadimo, da zaspijo sami. Zato je pomembno, da poskrbimo in jih damo v posteljo, ko so zaspani in ne ko že spijo. Posledično se bodo otroci tega hitro naučili. Do usvojitve tega jim najlažje pomagamo tako, da jim ustvarimo večerno rutino – pižama, pravljica, umivanje zobkov, spanje – in jih navajamo, da hodijo spat vsak dan ob isti uri (Spanje v različnih življenjskih obdobjih, 2015).

1.4.3 PREDŠOLSKI OTROCI (od 3 let do 6 let)

Skoraj vsi otroci v starosti od 3 do 6 let imajo težave, preden zaspijo. Pri približno 3 letih otroci potrebujejo približno 12 ur spanja na dan. Počitki postanejo krajši in redkejši. Počitek naj ne bo preblizu večeru, ker bodo potem otroci zvečer težje zaspali. Po 5. letu starosti otroci običajno podnevi ne spijo več, ponoči pa potrebujejo od 10 do 13 ur spanja (Spanje v različnih

življenjskih obdobjih, 2015). Veliko otrok tako prebije veliko več časa v postelji, kot pa dejansko spi. Pri predšolskih otrocih se hitro razvija čut za lastništvo, hkrati pa se v njih začenja prebujati čut za zasebnost. Pomembno je, da otrokom priskrbimo kotiček, ki bo povsem njihov.

Pri tem moramo upoštevati, da bodo otroci v tem prostoru preživeli vsaj polovico časa, zato mora biti svetel, čist in ličen. Pomembno je tudi, da poskrbimo za red kotička oz. prostora.

Osrednji kos pohištva tega kotička mora biti otrokova postelja. Otroke spodbujamo, da kadar vstanejo, pospravijo posteljo. Okrog postelje premišljeno razpostavimo drugo opremo, da se bodo otroci vsak večer z veseljem zatekali v svoje kotičke in se zjutraj ne bodo v njih takoj dolgočasili. Pomembno je, da ta prostor oz. kotiček povezujemo z lepimi stvarmi, zato nikakor ni primerno, da ga uporabljamo kot prostor za kazni. Otroke moramo pravočasno obvestiti, da se približuje čas spanja. Najbolj se obnese točno določen večerni postopek. Ko so otroci že v postelji, jim lahko pred spanjem preberemo oz. povemo še kakšno pravljico. Preden se od njih poslovimo, jim lahko tudi obljubimo, da jih bomo prišli še pogledat, če že spijo. Otroci tako vedo, da se bo ta oseba zares vrnila (Leach, 2004).

1.4.4 ŠOLSKI OTROCI IN NAJSTNIKI

Otroci, stari do 12 let, še vedno potrebujejo okoli 10 ur spanja na dan. V obdobju najstništva pa se trajanje spanja postopno zmanjša na 8 ur, kolikor v povprečju spi tudi odrasel človek.

Količina dnevnega spanja se zmanjšuje; podaljšujejo se obdobja nočnega spanja (Gnidovec Stražišar, 2012). Najstniški cikli spanja so zelo različni, saj med tednom navadno ostajajo pokonci dolgo v noč in zjutraj zgodaj vstanejo ter gredo v šolo, ob koncu tedna pa vstanejo zelo pozno. V času pubertete nastanejo v telesu številne spremembe, ki pa pogosto niso vzrok za slabo spanje. Na slabši spanec mladostnika lahko vplivajo drugačno dojemanje okolja, vrstnikov, zavedanje spolnosti ter pritiski v šoli in družbi (Spanje v različnih življenjskih obdobjih, 2015).

1.4.5 ODRASLI

Optimalna količina spanja za večino odraslih je 7 do 8 ur. Nekateri posamezniki potrebujejo zgolj 5 ur, spet drugi pa tudi več kot 10 ur spanja (Koliko spanja potrebujemo?, 2015).

Način življenja se med 19. in 30. letom močno spremeni. Kljub temu da imamo ustaljene spalne navade, na naše spanje vplivajo številni pritiski (delovno mesto, odgovornosti glede finančnega področja …). Raziskave tudi kažejo, da se začnemo v tem obdobju manj gibati in da takrat popijemo več alkohola, kar posledično negativno vpliva na naš spanec. Za krepčilen in globok spanec v tem življenjskem obdobju sta priporočljiva večerno razgibavanje oziroma različne sprostitvene tehnike (Spanje v različnih življenjskih obdobjih, 2015).

Po zadnjih raziskavah starostniki potrebujejo vsaj toliko, če ne več spanja v primerjavi z mlajšimi odraslimi. Lahko si pomagajo z dremežem preko dneva (Koliko spanja potrebujemo?, 2015). Raziskave prav tako kažejo na to, da bolj kot se staramo, slabše spimo. S starostjo se

namreč spreminja vzorec spanja. Starejši spijo manj časa ter bolj razdrobljeno in imajo tudi manj globokega spanca v primerjavi z mlajšimi. Polovica starejših ljudi od 60 let ima torej redne težave z nespečnostjo ali drugimi spalnimi težavami, k čemur prispevajo številni dejavniki, kot so:

 Slabe spalne navade, ki lahko vplivajo na motnje spalnega ritma. Posameznikovo sposobnost za dober spanec lahko prizadenejo: uživanje alkohola pred spanjem, povečanje preživljanja časa v postelji, ko smo budni, ali dremanje čez dan.

 Psihološke stiske ali duševne motnje, ki jih prinaša življenje in povzročajo veliko stresa ter posledično težave s spanjem (smrt ljubljene osebe, selitev iz domače hiše, fizične omejitve zaradi bolezni).

 Bolezni, kot so artritis, povečana prostata, zgaga, slabše srce, Alzheimerjeva bolezen – take osebe težje zaspijo ali se pogosto prebujajo.

 Upokojitev, ki pogosto pomeni zmanjšanje dnevnih aktivnosti in lahko privede do nepravilnega urnika spanja, budnosti in kroničnih težav s spanjem.

 Motnje spanja, npr. apneja, občasne motnje gibanja udov, sindrom »nemirnih nog«.

 Nekatera zdravila, ki poslabšajo spalne sposobnosti posameznika.

Krepčilni spanec je ključen za naše fizično zdravje in dobro počutje ne glede na našo starost (Spanje v različnih življenjskih obdobjih, 2015).

2. OBREDI PRED SPANJEM

Spanje je zelo pomemben fiziološki proces tako za otroka kot tudi za odraslega človeka.

Pomanjkanje spanja je pomemben element, ki vpliva na spoznavne funkcije (npr. pozornost, koncentracijo, spomin) ter čustveno in telesno zdravje (Priporočila zdravega spanja pri otrocih, 2015). Nekateri starši pripravijo otroke na spanje z različnimi obredi. To so največkrat razne umiritvene dejavnosti oz. neka rutina, ki jo vsak dan ponavljajo pred spanjem in preko katere otroke pripravijo do spanja. Običajno so to npr. branje pravljic, gledanje risank, umivanje ter odhod v posteljo.

Zelo pomembno je, da otroka že zgodaj navadijo na stalno uro večernega uspavanja in jutranjega prebujanja. Prav tako je pomembno, da otroku pred spanjem uredijo tak ritual, ki bo zanj pomenil nek prijeten dogodek in mu bo naznanjal pot k spanju, ter da ga s svojimi dejanji naučijo razlikovati med dnevom in nočjo. Poskrbeti morajo, da bo otrok spal v ustreznem spalnem okolju s primerno temperaturo, vlago, osvetljenostjo in brez hrupa. Postelja mora biti namenjena izključno spanju in ne sme biti prostor za igro in hranjenje (Priporočila zdravega spanja pri otrocih, 2015).

Priporočila zdravega spanja pri otrocih od rojstva do 12. leta (2015) :

1. Poskrbeti moramo, da otrok dobi dovolj spanja, s tem da določimo njegovi starosti primerno uro, ob kateri bo hodil spat (zaželeno pred 21.00) in ob kateri se bo zjutraj zbujal.

2. Vzdrževati moramo stalen čas večernega uspavanja in jutranjega prebujanja tako ob delovnikih kot ob koncu tedna.

3. Otroka moramo navaditi na ritual pred spanjem. Spi naj v udobnih oblačilih.

4. Otroka spodbujajmo k samostojnemu uspavanju brez naše pomoči.

5. Izogibati se je potrebno svetli luči pred spanjem in ponoči; zjutraj pa je priporočljiva čim večja izpostavljenost močni dnevni svetlobi.

6. Iz otroške spalnice odstranimo vse elektronske naprave, vključno s televizorjem, računalnikom in mobilnim telefonom, prav tako pa je potrebno omejiti čas njihove uporabe zvečer pred spanjem.

7. Vzdržujemo redno uro ustaljenih dnevnih opravil in rednih dnevnih obrokov.

8. Dnevni počitek naj bo prilagojen starosti otroka.

9. Otrok naj bo podnevi čim bolj telesno aktiven in naj dovolj časa preživi na prostem.

10. Iz prehrane otroka je potrebno izločiti hrano in pijačo, ki vsebujeta kofein, kot so različni sokovi, gazirane pijače, kava in čaji.

2.1 OBRED PRED NOČNIM SPANJEM

Spalni vzorci se med seboj razlikujejo in spreminjajo s starostjo. Na otrokove vzorce spanja v starosti od petih mesecev do petih let najbolj vplivajo navade staršev. K boljšemu spanju otroka najbolj pripomoremo z raznimi obredi pred spanjem in asociacijami na nočno spanje.

Za obrede pred spanjem je pomembno, da jih opravljamo čim bolj dosledno ter jih prilagajamo glede na otrokove potrebe. Z obredom moramo nujno začeti eno uro pred spanjem, da bodo otroci pripravljeni za spanje in bodo vedeli, kdaj se morajo začeti

pripravljati na odhod v posteljo (Pantley, 2003). Ker otrok na začetku nima občutka za čas in je to lastnost, ki se je nauči preko svojih staršev, je dobro, da le-ti večkrat opomnijo otroka o iztekanju časa oz. mu merijo čas, ki ga loči do počitka (npr. s peščenimi urami ali pa mu na uri pokažejo, kdaj se bo iztekel čas, ki ga ima, da se uredi za spanje, tako, da mu pokažejo urni kazalec in mu povedo, da se bo njegov čas za urejanje iztekel, ko bo prišel na določeno številko) ter ga s tem spodbudijo, da bo pravočasno dokončal vse aktivnosti, se uspel pravočasno umiti in preobleči v pižamo ter bo pripravljen za spanje ob vnaprej dogovorjeni uri (Cole, 2009). V obred je potrebno vključiti katero koli mirno dejavnost, ki otroka umiri ter uspava (Pantley, 2003).

E. Pantley (2003: 101) navaja naslednje dejavnosti:

 »mirno kopanje v topli kopeli;

 masiranje;

 branje;

 petje;

 poslušanje nežne glasbe (klasična glasba);

 kratek sprehod;

 zibanje;

 dojenje;

 hranjenje po steklenički«.

V prostorih, kjer se nahaja otrok v času pred spanjem, mora biti blaga svetloba, tako da na koncu otrok in starš stopita v tiho, zatemnjeno otroško sobo. Med tem starš otroku tiho govori in si pomaga s svojim načinom uspavanja. Obred lahko starši otrok tudi vnaprej načrtujejo in ga zapišejo, kar pomaga pri natančnejši in doslednejši izvedbi le-tega. Pomembno je, da se obred izvaja vsak večer (Pantley, 2003). Pred začetkom izvajanja obreda mora imeti otrok končane vse obveznosti (npr. opravljena domača naloga) ali druge odgovornosti (pospravljene igrače), zato je pomembno, da ga starši opozorijo, da lahko prilagodi svoj tempo, saj otroci zelo hitro izgubijo občutek za čas, še posebej takrat, ko so utrujeni ali pa ko so nad čim posebej navdušeni (Cole, 2009). Prav tako je pomembno tudi prilagajanje obreda glede na stanje otroka;

če le-ta sitnari in zeha, je potrebno preskočiti določene korake in ga dati čim prej spat. Obred pred spanjem je zelo pomemben za otroke do starosti približno 10 let (Pantley, 2003).

2.2 OBRED PRED DNEVNIM SPANJEM

Obred pred dnevnim spanjem se mora razlikovati od obreda pred večernim spanjem. Kljub temu pa imata lahko tudi kaj skupnega, npr. to, da ima otrok pri obeh ob sebi svojo »ninico«

oz. da posluša glasbo, ki ga uspava. Pomembno je, da ga izvajamo vsak dan in da je ves čas enak, razen v primeru, ko otrok kaže jasna znamenja, da je utrujen in želi spati. V tem primeru lahko obred skrajšamo ali ga izpustimo (Pantley, 2003).

V primeru, da otrok podnevi ne želi iti spat, lahko v obred vključimo sproščujoče gibanje, npr.

(Pantley, 2003 : 111):

 »zibanje;

 umirjanje v oprtniku;

 vožnja v vozičku;

 nežna glasba, ki spominja na uspavanko.«

Obred pred spanjem naj bo kratek in preprost. Kadar hodi otrok spat ob približno enakem času, mu bodo približevanje spanja napovedala različna znamenja, npr. čas kosila (Pantley, 2003).

3. TEŽAVE S SPANJEM

V predšolskem obdobju ima veliko otrok težave s spanjem, ki lahko nastanejo zaradi stresa in drugih dejavnikov. Težave, ki nastanejo, so navedene v nadaljevanju.

3.1 HUDE SANJE

To je neke vrste mora, ki muči mnoge otroke med pogrezanjem v sen. Otrok sam ne zna povedati, ali je bil buden ali je spal. Ko iz njegove sobe že kar nekaj časa ni slišati glasov in mislimo, da je otrok zaspal, se lahko zgodi, da bo otrok spet na lepem začel jokati ali pa nas bo poklical in nam povedal, da ne more zaspati (Leach, 2004). Najpogosteje se razvijejo neposredno iz zgodb, ki jih je otrok slišal ali gledal po televiziji, zato moramo biti pozorni na to, kakšne oddaje otrok gleda po televiziji. Prav tako je pomembno, da izberemo take večerne pravljice, da bo šel otrok spat z glavo, polno prijetnih, vsakdanjih dogodkov, ne pa

skrivnostnih in grozljivih prizorov. Hude sanje lahko povzročijo tudi drobci iz resničnega življenja, ki jih otrok sliši in razume samo na pol, kot so npr. razni telefonski pogovori, prepiri staršev itd. Zaradi teh dejavnikov lahko otroka pred spanjem prevzame tesnoba. Najboljše je, da se z otrokom pogovorimo in mu pojasnimo, kaj se je zgodilo, na njemu primeren način, vsekakor pa mu ne smemo lagati (Leach, 2004).

Na hude sanje se je najboljše odzvati tako, da se z otrokom pogovorimo in ga spodbudimo, naj nam pove, kaj je sanjal. Ta pogovor bo lahko zadostoval in mu bo odleglo ter se bo pomiril.

Otroka pa moramo vseeno potolažiti s sicer preprostimi, vendar odločnimi besedami, ki ga bodo pomirile, prepričale in mu dale občutek varnosti. Povedati mu moramo, da v sobo ne more priti nihče (Leach, 2004).

3.2 NOČNA MORA

Med REM-spancem tudi otroci sanjajo. To se dogaja petkrat na noč (Wiltshire, 2010). Sanje spadajo k delu notranjega življenja (Leach, 2004). Nekaterih sanj se otrok spomni, druge pa lahko otroka tako prestrašijo, da se prebudi. Nočne more se običajno začnejo pojavljati po 3.

letu starosti in so najpogostejše med 3. in 8. letom starosti, ko imajo otroci največ domišljije.

Po navadi otrok morasto sanja v poznih nočnih urah in se po takih sanjah popolnoma prebudi (Wiltshire, 2010). Poskrbeti moramo, da gremo k otroku takoj, ko začne jokati. Ko bo otrok zagledal, zaslišal ali začutil dotik osebe, ki mu je blizu, se bo pomiril in mirno zaspal nazaj (Leach, 2004). Če pa starši oz. skrbniki še dolgo ne bodo prišli k njemu in se bo on v tem času prebudil, ga bo zaradi lastnega joka prevzela še hujša groza. Prav tako se to lahko tudi zgodi, če ga bo skušala potolažiti varuška, ki je otrok še ne pozna dobro. To lahko pripelje do tega, da si bo otrok nočno moro zapomnil in se bo zaradi nje lahko bal zaspati (prav tam, 2004).

Nočne more, ki se pojavljajo zgolj občasno, so povsem naraven pojav; če pa se začnejo pojavljati pogosteje, so lahko posledica nečesa, kar otroka vznemirja. Moraste sanje lahko povzročijo oz. sprožijo dogodki, kot so: selitev, smrt v družini ali začetek šole, ki porušijo

otrokov ustaljeni red. Lahko pa jih povzroči tudi grozljiva televizijska oddaja ali zgodba (Wiltshire, 2010).

Wiltshire (2010) predlaga, da otroku, ki ga tlači nočna mora, pomagamo tako, da:

 Ga pomirimo in mu povemo, da so bile to samo sanje, ki niso resnične. Če otrok dovoli, ga lahko tudi objamemo in ga spodbudimo k temu, da skupaj pregledamo sobo in ga prepričamo, da se v njej ne skrivajo pošasti. Pomembno je, da ne podcenjujemo otrokovih strahov in ga pomirimo, da je vse v redu.

 Z njim ne razpravljamo o podrobnostih, uspavamo ga z običajnim obredom, o njegovih sanjah pa se z njim pogovorimo zjutraj.

 Vsaj eno uro pred spanjem otroku preprečimo gledanje televizije.

 Otrokom ne beremo grozljivih pravljic za lahko noč.

 Otroka spodbudimo, naj nariše, kaj je sanjal, in se nato z njim pogovorimo ob risbi.

3.3 NOČNI STRAH

Nočni strah se dogaja med rahlim spancem. Večina otrok ga nikoli ne doživi; pri tistih, ki ga doživljajo (15 % otrok), pa se pojavi le redko. Domnevajo, da je nagnjenje k doživljanju nočnih strahov podedovano, povzročijo pa jih lahko tudi čustveni stresi, ki jih je otrok doživel podnevi, zaprtje ali povišana temperatura (Wiltshire, 2010). Včasih ga lahko izzove tudi travmatičen dogodek, npr. operacija, prisilna ločitev od staršev ali prometna nesreča (Leach, 2004). Nočni strah se pojavlja med 2. in 6. letom starosti in traja od pet do trideset minut, največkrat se pojavi zgodaj ponoči – približno eno do štiri ure po tem, ko otrok zaspi. Od mor se nočni strah razlikuje v tem, da se otrok ne zbudi in se ne zaveda, da je ob njem ljuba oseba (Wiltshire, 2010). Povezan je s kričanjem in jokom, je soroden mesečnosti in se pojavi samo pri otrocih. Le-ti se na nočni strah različno odzivajo; eni ostanejo v postelji, drugi pa

brezglavo tavajo okoli. Če se zelo prestrašijo, navadno iščejo zavetje pri starših. Včasih se samodejno prebudijo, včasih pa spijo naprej in jih le stežka prebudimo (Langen, 1984).

Takega otroka običajno najdemo sedečega na postelji, s široko odprtimi očmi strmečega v neko »stvar« v kotu, ki je v resnici sploh ni. Otrok, ki ga mori nočni strah, je videti ne samo prestrašen, ampak tudi prežet z grozo. Če se strahu pridruži še jeza, je to hudo sovraštvo; če ga prevzame tudi žalost, pa huda obupanost (Leach, 2004). Takšnega otroka je skoraj nemogoče potolažiti in pomiriti (Wiltshire, 2010).

Otroku, ki ga muči nočni strah, lahko pomagamo tako, da (prav tam):

 Ga ne poskušamo zbuditi, saj bi ga s tem še bolj prestrašili. Prepričamo se, da je na varnem in otroka poskusimo pomiriti ter ga položimo nazaj v posteljo.

 Izvajamo obrede pred spanjem otroka, saj nočne strahove največkrat doživljajo preutrujeni otroci.

 Če otrok pogosto doživlja nočne strahove, ga zbudimo, še preden se bodo pojavili. S tem se namreč spremeni ali prekine spalni cikel in otrok posledično ne doživlja groznih sanj.

3.4 GOVOR V SPANJU

Govorjenje v spanju je posledica močno izraženih sanj. Najpogosteje se pojavlja pri otrocih in mladostnikih, in tudi pri nekaterih odraslih (Langen, 1984). Mnogi otroci med spanjem momljajo, nekateri pa govorijo tako razločno, da je mogoče razumeti posamezne besede.

Včasih se otrok tudi nasmeji oz. govori v takem tonu, kot bi nekoga dražil (Leach, 2004).Speči se govorjenja običajno sploh ne zaveda. To po navadi opazi tisti, ki spi poleg njega. Nekateri govorijo zelo kratek čas, nekje do 30 sekund, imajo pa lahko te »govorne napade« večkrat na noč; spet drugi govorijo dlje časa in so veliko bolj zgovorni. Medtem ko eni nerazločno šepetajo, drugi govorijo zelo na glas in se da z njimi tudi pogovoriti oziroma od njih kaj izvedeti.

Nekateri nočni govorci včasih celo kričijo (Doljak, 2010). Če otrok govori v spanju in ni videti vznemirjen, ga ni potrebno niti zbuditi niti poslušati. Najbolje je, da mu naslednji dan ne govorimo smešnih zgodbic o tem, kakšne čudne stvari je pripovedoval. Marsikateri otrok se namreč preplaši ob misli, da govori, ko ni povsem pri zavesti. Ko otrok začne enkrat govoriti v sanjah, ga to po navadi spremlja celotno otroštvo (Leach, 2004).

L. Dolenc Grošelj (v Doljak, 2010 : 1), vodja laboratorija za motnje spanja na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana poudarja, da govorjenje v spanju običajno ni nevarno. » Kadar pa se ob govoru pojavljajo tudi hudi nočni strahovi, hoja v spanju ali elementi, ki bi lahko govorili v prid epilepsiji v spanju (cmokanje, stereotipno vedenje, močenje postelje, ugrizi v jezik, krči), da pa je potrebna nadaljnja obravnava in poligrafsko snemanje v spanju.«

Govorjenje v spanju lahko sprožijo številni dejavniki, kot so: stres, dogodki oz. pripetljaji, ki spremljajo močno povišano telesno temperaturo, jemanje določenih zdravil ter zloraba alkohola in prepovedanih substanc (Doljak, 2010).

3.5 HOJA V SPANJU

Podobna je nočnim strahovom. Otrok nekaj ur po tem, ko je šel spat, delno buden začne hoditi okrog – hodi lahko po hiši in tudi zunaj, pri čemer se tega ne zaveda. Takega otroka je najbolje odpeljati nazaj v posteljo in se prepričati, da je na varnem, ne da bi ga zbudili. Otroku, ki hodi v spanju, lahko pomagamo tudi tako, da ga zbudimo, preden bo začel hoditi v spanju.

Preventivno pa z vratci preprečimo vhod na stopnišče ter odstranimo pohištvo z ostrimi robovi, da preprečimo poškodbo (Wiltshire, 2010).

3.6 STRAH PRED ZAPUŠČENOSTJO

Strah pred zapuščenostjo je povsem normalna stopnja v otrokovem razvoju, ki z odraščanjem otroka mine. Zato je priporočljivo, da si starši otroka umislijo nekaj pomirjajočih predmetov, kot npr. najljubšo igračko oz. »ninico« ali odejico (Wilshire, 2010). Prav tako lahko starši pomagajo otroku tudi tako, da mu (prav tam):

 za pomirjanje na robček kapnejo nekaj kapljic sivkine dišave in ga nato položijo v njegovo posteljo;

 predvajajo posnetek svojega glasu, ko mu berejo pravljico, kar bo otroka posledično uspavalo;

 namestijo v sobo svetlobna telesa (okrasne žarnice, svetleče lune in zvezde);

 elektronsko varuško namestijo tako, da bo otrok poslušal njih, kako hodijo po hiši in kramljajo, in bo tako pomirjen zaspal, ker bo vedel, da so njegovi starši v hiši.

3.7 PREBUJANJE SREDI NOČI

Občasno se otrok lahko zbudi po večurnem spanju, ne da bi vedel razlog za to. Po navadi je takrat tako začuden nad tem, da mora poklicati mamo in se prepričati, da ni sam. Takrat je najbolje, da gremo k njemu, ga pomirimo in mu dovolimo, da si ogleduje slikanico, dokler ne bo spet postal zaspan. Če se to ponavlja večkrat, mu lahko poskušamo dopovedati, da večina ljudi rada spi vso noč in bi bilo zato škoda, da nas prebudi, razen v primeru, ko nekaj potrebuje.

Zgodi pa se lahko tudi, da ne bo prenesel samote. To lahko rešimo tako, da ga damo spati skupaj z bratcem oz. s sestrico. Nespečneža prosimo, naj ga ne zbudi. Tako bo otrok ostal čisto tiho, vendar bo vseeno videl, kako bratec oz. sestrica diha, in bo vedel, da ni sam. Če pa otrok nima bratca oz. sestrice, to rešimo tako, da mu damo v sobo npr. akvarij z zlatimi ribicami, želvo, ki prezimi v stanovanju, poseben senčnik za nočno lučko z zvezdicami ali s podobami, ki se prižigajo in ugašajo itd. (Leach, 2004).

3.8 PREZGODNJE ZBUJANJE

Ko otrok vzljubi svoj kotiček in posteljo s stvarmi okoli nje, ne bi smel imeti težav v primeru, da se zbudi zgodaj zjutraj. Otroka spodbudimo, da se tiho igra, ko predčasno vstane in ne moti spečih staršev. Po tretjem letu starosti otrok tudi že razume in ve, da lahko predčasno pride v

sobo staršev, ko nekaj potrebuje oz. da ne sme priti v sobo do zvonjenja budilke ali radia oz.

hoje njegovih staršev po sobi (Leach, 2004).

Vseeno pa otrok utegne nenamerno starše zbuditi, medtem ko se npr. pogovarja z bratcem ali s sestrico oz. s svojimi punčkami ali medvedki itd. V primeru, da otrok vztrajno kliče starše, se je morda polulal ali mora na stranišče oz. je lačen ali žejen. Takrat morajo starši iti do otroka in preveriti situacijo ter ga po potrebi preobleči oz. nahraniti. Če otrok zjutraj pogosto pokliče starše, ker je lačen ali žejen, mu lahko že vnaprej postavijo k postelji skledico s hrano in lonček z napitkom (Leach, 2004).

4. NAČINI USPAVANJA OTROKA

Poznamo in uporabljamo različne metode uspavanja. Izbiramo in prilagajamo jih glede na to, kaj ustreza otroku. Zato je dobro, da preizkusimo čim več načinov in ugotovimo, katera od metod uspavanja posamezniku najbolj ustreza.

4.1 »NINICA«

»Ninica« je predmet, ki otroka potolaži in mu pomaga zaspati, kadar ob njem ni ljube osebe.

To je običajno blazina ali igrača. Nekateri otroci si jo izberejo že kot dojenčki in jo uporabljajo vse otroštvo. Spet drugi jo od časa do časa zamenjajo. Nekateri pa najdejo tolažbo v kateri koli mehki igrači. Obstajajo tudi otroci, ki spijo brez »ninice« (Pantley, 2003).

E. Pantley (2003 : 116) poudarja, da je pri izbiri »ninice« potrebno paziti, da izberemo tako igračo, ki:

 »nima gumbov za oči oz. nos ali delčkov, ki bi jih lahko otrok odtrgal;

 nima oblačil, pokrivala ali drugih kosov iz blaga, ki bi jih otrok lahko odstranil;

 je čvrsta in ni ohlapna;

 je majhna in jo otrok zlahka drži in preprijema.«

Najprimernejša »ninica« je z nečim napolnjena živalca, narejena posebej za majhne otroke. Na začetku je »ninico« najbolje uporabiti pri odhodu v posteljo, kasneje pa jo otrok lahko uporablja tudi čez dan. Veliko otrok »ninica« spremlja tudi v vrtec, da jo lahko stisnejo k sebi in se

»pocrkljajo«, ko jim je težko. Veliko otrok pa jo ima ob sebi tudi pri popoldanskem počitku.

Če se otrok zares naveže na neko igračo, je dobro za vsak primer kupiti še eno enako, če jo morda izgubi (Pantley, 2003).

4.2 USPAVANJE OTROKA Z DOLOČENIMI BESEDAMI

Tudi preko na določen način izrečenih besed lahko otroku damo vedeti, da je čas za spanje.

Odločiti se moramo, katere besede se bo otrok naučil povezovati s spanjem. Ko se odločimo, s

katerimi besedami bomo uspavali otroka, je pomembno, da te izrečemo vsakokrat, ko bo otrok miren in dremoten, da se jih bo navadil. Ko se jih otrok enkrat navadi, ga bomo lahko z njimi umirili pred spanjem oz. v primeru, da se bo zbudil ponoči. Na začetku je pomembno, da izgovarjamo uspavalne besede otroku tik preden zaspi, pozneje ko jih utrdi, pa mu lahko z njimi pomagamo, da se umiri in zaspi (Pantley, 2003).

4.3 BRANJE OZ. PRIPOVEDOVANJE PRAVLJICE

4.3.1 BRANJE PRAVLJIC

Đ. Šmit (2014) poudarja, da je zelo pomembno, da starši začnejo otroku brati pravljice že takoj po rojstvu. Na tak način namreč spodbudijo otrokovo pozornost (poslušanje) in komunikacijo.

Pravljico starši otroku lahko pripovedujejo oz. berejo na več različnih načinov. Lahko ležejo k njemu v posteljo, sedejo na stol ali na njegovo posteljo (Cole, 2009).

4.3.2 PRIPOVEDOVANJE LASTNIH ZGODB

Lahko pa uporabimo lastno domišljijo in si pravljice tudi izmislimo. Pri tem je potrebno paziti, da ne izberemo pravljic, ki vsebujejo nasilno ali pa strah vzbujajočo tematiko, saj takšne zgodbe lahko privedejo otroka do doživljanja nočnih mor ali nočnih strahov. Cole (2009) v svoji knjigi

»Ustvarjajte za otroke pravljice za lahko noč« predstavi svojo izkušnjo o načrtovanju lastnih zgodb za lahko noč, ki jih je vsak večer pripovedoval svojima otrokoma, in poda nasvete, kako se lotiti načrtovanja zgodbe in končne izvedbe pripovedi. Poudarja, da je pri izmišljenih zgodbah dobro izhajati iz aktivnosti, ki so nam bile všeč v našem otroštvu, in uporabiti tudi otroku ljube aktivnosti. Otrokom je še posebej všeč, kadar preko zgodb oživijo nežive stvari.

Na osnovi tega potem oblikujemo lik ali like (Cole, 2009).

4.4 USPAVANJE Z GLASBO ALI ZVOKI

Številni otroci se lažje sprostijo in zaspijo ob nežni glasbi, kar so med drugim pokazale in dokazale tudi raziskave (Pantley, 2003). Pri izbiri glasbe moramo biti previdni. Določena glasba je namreč preveč zapletena in poživlja (npr. džez in nekatera dela klasične glasbe). Zato je najbolje, da izberemo zgoščenko s preprosto, ponavljajočo se, predvidljivo glasbo (npr.

tradicionalne uspavanke). Prav tako je pomembno, da izberemo tako glasbo, ki bo všeč tudi nam in bomo v njej uživali noč za nočjo. Lahko pa se odločimo za zgoščenko s posnetimi zvoki iz narave (npr. žuborenje vode, dež), ki so podobni bitju srca in zvokom tekočin, ki se pretakajo v trebuhu in ustvarjajo zvočno kuliso. Primerne so tudi majhne naprave, ki oddajajo tih zvok (npr. ura, ki tiktaka, ali akvarij, v katerem brbota voda) (prav tam).

Glasba, ki pomirja otroka, je tudi zelo dober način izbire in pomiritve otroka, kadar imamo v hiši veliko glasnih ljudi, saj bo ta preglasila zvoke, ki bi otroka lahko zbudili. Na ta način otroku olajšamo prehod od dnevnega hrupa, na katerega se je že podzavestno navadil, do popolnega nočnega miru. Ko se otrok navadi na pomirjajočo zvočno kuliso ali glasbo, lahko to uporabimo, ko se zbudi sredi noči, in ga tako pomirimo in ponovno uspavamo. Zgoščenka s pomirjajočo glasbo nam prav tako pomaga, če jo vzamemo s seboj, ko gremo zdoma in bo otrok spal kje drugje. Tako bo lažje zaspal v neznanem okolju. Sčasoma bo te zvoke potreboval čedalje manj, kar lahko pospešimo tudi tako, da vsako noč glasnost nekoliko zmanjšamo in postopoma nam glasbe oz. zvokov sploh več ne bo potrebno predvajati (prav tam).

4.5 MASAŽA, BOŽANJE IN DOTIK

Karp (v Kako uspavamo otroka, 2010) za umirjanje otroka predlaga rahlo masiranje trebuščka.

Na ta način se bo otrok navadil dotika, ki ga bo pomiril in uspaval. Ta dotik se lahko uporablja vse življenje in vedno z istim učinkom. Razvil je tehniko umirjanja otroka v petih korakih:

 previjanje otroka;

 polaganje otroka na bok ali trebuh ob staršu;

 mrmranje pesmic ali zvoka, ki bo umirjal otroka, ter rahla masaža trebuščka;

 guganje oz. rahlo zibanje otroka in s tem oponašanje gibov v maternici;

 občasno dojenje ali sesanje dude.

Njegova metoda je usmerjena na ustvarjanje medsebojnega zaupanja in trdne vezi med starši in otrokom. Priporoča jo od rojstva dalje (prav tam). Za umiritev otrok se lahko poslužujemo tudi božanja ali zgolj držanja otrokove roke, lica, hrbta. S pomočjo božanja oziroma masaže se namreč otrok umiri in lažje zaspi. V vrtcu se vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev najpogosteje poslužujejo božanja oz. držanja otrokove roke in masaže hrbta. Zelo učinkovit način umirjanja je tudi ležanje poleg otroka.¹

5. SPANJE IN POČITEK KOT DEL DNEVNE RUTINE V VRTCU

Količina spanja, ki jo posamezni otrok potrebuje, je različna. Priporočljivo je, da imajo vsi otroci čez dan krajša, mirna obdobja, ko se lahko umirijo in sprostijo. Počitek v obliki različnih sprostitvenih vaj in iger, vodenih vizualizacij, umirjanja z glasbo in pravljicami je kratka in aktivna oblika obnavljanja moči, ki je koristna ne glede na starost otroka (Zore, 2008).

Počitek in spanje v vrtcu nastopita po kosilu; to je v 1. starostnem obdobju med 11.30 in 12.00, v 2. starostnem obdobju pa med 12.30 in 13.00. Po kosilu se najprej prezrači igralnica, sledi

1Izraza vzgojitelj in pomočnik vzgojitelja veljata enakovredno za vzgojitelja in vzgojiteljico oz. pomočnika in pomočnico vzgojitelja.

postavljanje ležalnikov ali blazin – vsak otrok dobi svoj ležalnik oz. blazino. Zatem se zatemni prostor. Otroci ležejo vsak na svoj ležalnik ali blazino, po želji lahko vzamejo tudi svojo

»ninico«. Vzgojitelj in pomočnik vzgojitelja nato z odejami pokrijeta otroke. Sledi branje ali poslušanje pravljice preko CD-predvajalnika, poslušanje umirjene klasične glasbe oz. petje ali igranje uspavank na flavto (vsaka skupina ima svoj način umirjanja). Tiste otroke, ki za umirjanje potrebujejo več časa in to želijo, pa vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev običajno še božajo, sedijo poleg njih oz. jih masirajo, da se lažje umirijo in zaspijo. V 1. starostnem obdobju traja počitek nekje do 14.00, v 2. starostnem obdobju pa nekje do 15.00. Seveda se lahko počitek tudi podaljša. Prilagodi se ga glede na potrebe otrok.

V zvezi s počitkom in spanjem je najpomembneje upoštevati (Cotič, 2004 : 46):

 da se čas otrok za počitek oz. spanje razlikuje glede na to, koliko časa otrok preživi v vrtcu;

 da imajo otroci različne spalne navade in da zaspijo na različne načine;

 da ima vsak otrok svoje ležišče, na katerem je njegovo ime;

 da smejo otroci od doma prinesti najljubšo igračo, blazino, odejo ipd.;

 da otrok ne silimo k spanju, temveč jim pomagamo, da se lažje sprostijo in umirijo – včasih pomaga samo to, da sedemo k otrokovem ležalniku, da otrok občuti bližino, v drugih primerih pomaga dotik (npr. božanje po glavi, držanje za roke ipd.);

 svetloba v prostoru za počitek je lahko dnevna ali pa rahlo zasenčena;

 prostor za počitek naj bo prezračen;

 nujna je stalna prisotnost vsaj ene odrasle osebe;

 otrokom dopustimo, da se prebujajo počasi;

 za otroke, ki ne morejo spati (doma ne hodijo več spat), omogočimo prostor, kjer se tiho igrajo (gledanje slikanic, risanje, sestavljanje kock ipd.)

5.1 OPREDELITEV SPANJA V KURIKULU ZA VRTCE

Možnost izbire glede počitka že vrsto let predstavlja enega najbolj perečih problemov in uveljavljanje izbire v zvezi s počitkom je še vedno ena izmed zahtevnejših kurikularnih prenovitvenih nalog, saj se ravno tukaj namreč jasno pokaže razlika med napisanim in prikritim kurikulom. Na formalni ravni se vsi strinjamo, da je potrebno upoštevati pravice otrok, želje staršev in kurikul. Kljub temu se zaplete na izvedbeni ravni (Zore, 2008).

V Kurikulu za vrtce (1999 : 21) je poudarjeno, da »počitek in spanje ne bi smela biti ne obvezna ne časovno preveč strogo določena; organizacija počitka je odvisna od individualnih potreb, organizacije posebej utrudljivih dejavnosti, sprehodov, obiskov različnih institucij, izletov.

Prehod iz dejavnosti ali kosila k počitku pa naj bo postopen in naj poteka brez pretirane naglice, hitenja s pospravljanjem, pripravljanjem ležalnikov«. Eden izmed ciljev Kurikula za vrtce (1999 : 10) je »večje omogočanje individualnosti, drugačnosti in izbire v nasprotju s skupinsko rutino«. Vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev bi se torej morali prilagoditi različnim potrebam

otrok in omogočiti spanje tistim otrokom, ki ga potrebujejo, ostalim pa v času počitka pripraviti različne umirjene dejavnosti.

Pomembno je, da otrokom spanje predstavimo kot nekaj pozitivnega in koristnega ter da jih k spanju ne silimo in počitek prilagodimo različnim potrebam otrok. Nekateri otroci namreč potrebujejo več spanja, spet drugi manj. Strinjam se z M. Batistič Zorec (2015 : 1), ki poudarja, da: »je potrebno tudi na tem področju zagotoviti, da bodo v času, ki je v vrtcu namenjen počitku in spanju, posamezni otroci lahko spali, počivali ali se igrali«. S tem si počitka ne bodo zapomnili kot nekaj negativnega in travmatičnega, kot ga zna zaradi siljenja k spanju marsikdo opisati kasneje.

5.2 RAZISKAVE O POČITKU IN SPANJU V VRTCU

Rezultati raziskave v okviru projekta Reggio Emilia (Batistič Zorec, 2010) so pokazali, da različne potrebe otrok po spanju upošteva le desetina strokovnih delavcev (spijo le tisti otroci, ki potrebujejo počitek, ostali pa počnejo kaj drugega). Največ strokovnih delavcev vztraja, da vsi otroci ležejo k počitku, kasneje pa nespečim otrokom omogočijo, da vstanejo in se igrajo.

T. Šiško (2012), ki je spanje in počitek spremljala v Vrtcu Murska Sobota, prav tako kot M.

Batistič Zorec (2010) ugotavlja, da še vedno vsi otroci, v starosti 4–5 let, ležejo k počitku, potem pa po določenem času (to je približno 30 minut) vstanejo, kar je po avtoričinem mnenju že preveč. Ugotavlja, da otroci počivajo na željo staršev in ne glede na svoje potrebe ter predlaga dogovor oz. dogovarjanje glede počitka med vzgojitelji in otroki.

5.3 SUBJEKTIVNE TEORIJE GLEDE SPANJA IN POČITKA

Na razmišljanje o subjektivnih teorijah slovenskih vzgojiteljev najmočneje vplivata behavioristična teorija ter t. i. »k otroku usmerjena« filozofija (Batistič Zorec, 2005).

B. Marentič Požarnik (2000, v Batistič Zorec, 2003) pojasnjuje, da so »subjektivna ali osebna pojmovanja naše osebne ideje, ki jih imamo o nekem pojavu in nam pomagajo razložiti svet ter se v njem znajti. Pogosto so čustveno in vrednostno obarvana, ne povsem zavestna in logična«.

L. Katz (1996, v Batistič Zorec, 2003) pravi, da so psihologi nekako od sredine pravkar preteklega stoletja svoje poslanstvo na področju predšolske vzgoje videli v opozarjanju na potrebe otrok.

Sklicevanje na potrebe otrok je značilno tudi za naš prostor in se pogosto povezuje s pozivom, da mora vzgoja upoštevati otroka, kakršen resnično je (Batistič Zorec, 2003). Problematično pa je, da se prav z uporabo pojma »potreba« skuša prikriti družbeno posredovanje pojmov otroštvo in vzgoja. Po mnenju mnogih avtorjev se namreč prav preko pojma potreba skrivajo bolj prefinjene oblike discipliniranja. Vendar pa se v spremembi filozofije in posledično v odnosu vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev do otrok nedvomno kaže tudi demokratizacija vzgoje

(Batistič Zorec, 2005). Vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev se zavedajo pomena spoštovanja in upoštevanja pravic otrok ter zagovarjajo individualizirano zadovoljevanje osnovnih potreb, povezanih s prehrano, pitjem in spanjem v vrtcu. Poudarjajo tudi nujnost zagotavljanja zasebnosti in intimnosti v vrtcu ter pravico otrok do izbire (Kroflič idr., 2002, v Batistič Zorec, 2005).

Mnenja vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev o potrebnosti ter pomembnosti počitka in spanja otrok v vrtcu so zelo različna in poleg tega tudi odvisna od različnih dejavnikov.

Delovni čas zaposlenih, število otrok v skupini, njihove različne želje, ustaljen ritem vrtca, stereotipna prepričanja o tem, kaj je za otroka dobro, nas lahko zavedejo k reakciji »za vse enako«. Vzgojiteljica J. Zore (2008) poudarja, da se otroci lahko enako dobro odpočijejo in

»umirijo«, če sede ali zleknjeni na mehkejši blazini prisluhnejo pripovedovanju oz. prebiranju zgodbe, zato predlaga, da počitka ne povezujemo nujno z ležanjem na ležalnikih (ali celo z zaprtimi očmi), na katerih bi se morala odpočiti večina otrok.

Nekateri vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev pa zagovarjajo, da vsi otroci, kljub temu da nekateri nikoli ne zaspijo, vseeno potrebujejo vsaj malo počitka – približno pol ure. Obstajajo tudi vzgojitelji, ki še vedno vztrajajo in silijo otroke, da na ležalnikih, v tišini in v redkih primerih tudi brez »ninic« ostanejo ves čas počitka. Zaradi različnih stališč vzgojiteljev ostajata počitek in spanje otrok v vrtcu še vedno tema diskusije.

6. PROBLEM IN CILJI RAZISKOVALNE NALOGE

Kot poudarjam v diplomski nalogi, sta počitek in spanje otrok v vrtcu že vrsto let tema diskusije.

Prav tako je bilo v sklopu diskusije in iskanja najboljše rešitve za otroke, ki počitek in spanje v vrtcu potrebujejo, in tiste, ki ga ne, narejenih že tudi kar nekaj raziskav. Rezultati kažejo, da različne potrebe otrok upošteva le desetina strokovnih delavcev (Batistič Zorec, 2010).

V Kurikulu za vrtce (1999 : 21) je poudarjeno, da »počitek in spanje ne bi smela biti ne obvezna ne časovno preveč strogo določena; organizacija počitka je odvisna od individualnih potreb, organizacije posebej utrudljivih dejavnosti, sprehodov, obiskov različnih institucij, izletov«.

Eden izmed ciljev Kurikula za vrtce (prav tam : 10) je »večje omogočanje individualnosti, drugačnosti in izbire v nasprotju s skupinsko rutino«. Vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev bi se torej morali prilagoditi različnim potrebam otrok in omogočiti spanje tistim otrokom, ki ga potrebujejo, ostalim pa v času počitka pripraviti različne umirjene dejavnosti.

Za raziskavo z naslovom »Počitek in spanje v vrtcu z vidika strokovnih delavcev, otrok in njihovih staršev« sem se odločila, ker bi rada tudi sama pripomogla k njunemu izboljšanju.

Vrtec je namreč ustanova, v kateri otroci preživijo precejšen del dneva, zato je zelo pomembno, da se v njem počutijo dobro in se vsako jutro radi vračajo vanj. Pomembno je, da vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev ustvarijo prijetno klimo ter dnevno rutino izpeljejo na tak način, da vrtec otrokom ne bo ostal v spominu kot travmatična izkušnja; da se potrudijo in poskusijo tudi počitek in spanje izpeljati na tak način, da ju predstavijo kot nekaj pozitivnega. Ob tem morajo

čim bolj upoštevati individualne potrebe posameznikov in otrok ne silijo k mirnemu ležanju in spanju ter nespečim otrokom omogočiti razne umirjene dejavnosti. Da bi dobila vpogled v stališča strokovnih delavcev, staršev in navsezadnje tudi otrok sem se odločila o spalnih navadah ter poteku počitka in spanja v vrtcu poleg strokovnih delavcev povprašati tudi otroke in njihove starše. Poleg opisa stanja sem želela dobiti še njihove predloge, kako izboljšati počitek in spanje v vrtcu.

V raziskovalni nalogi sem postavila naslednje cilje:

1. Ugotoviti, kako potekata počitek in spanje v vrtcu; ali morajo vsi otroci ves čas počitka počivati na ležalnikih oz. kaj vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev nudijo otrokom, ki ne spijo.

2. Ugotoviti, ali obstajajo razlike med navadami otrok glede počitka in spanja v vrtcu ter doma:

 glede spalnih navad otrok,

 ritualov pred spanjem,

 spalnega ritma (ura pričetka počitka, čas trajanja počitka, prebujanje).

3. Ugotoviti, katere so izkušnje, želje in predlogi otrok glede počitka.

7.

METODOLOGIJA

V diplomskem delu sem uporabila kavzalno neeksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja.

7.1 VZOREC MERJENCEV

Uporabila sem metodo namenskega vzorčenja v Viških vrtcih. Vzorec merjencev je vključeval 30 vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev. Na anketni vprašalnik je odgovorilo 17 vzgojiteljev in 13 pomočnikov vzgojiteljev. Pripravila sem tudi anketni vprašalnik za starše otrok. Izpolnilo ga je 30 staršev otrok, starih 4–6 let, od tega 7 očetov in 23 mam. Z 10 otroki iz treh različnih skupin enote Rožna dolina pa sem izvedla tudi intervju. Sodelovanje otrok v intervjuju je bilo prostovoljno in so se zanj odločili sami. V intervjuju so sodelovali 3 dečki in 7 deklic.

7.2 UPORABLJENI INSTRUMENTI IN TEHNIKE

Uporabila sem anketna vprašalnika za vzgojitelje in starše, ki sem ju sestavila sama in sta vključevala vprašanja odprtega, zaprtega in kombiniranega tipa. Izvedla sem tudi strukturirani intervju z otroki, za katerega sem vnaprej pripravila okvirna vprašanja.

7.3 POSTOPEK ZBIRANJA IN OBDELAVE PODATKOV

Zbiranje podatkov je potekalo v marcu in aprilu 2014. Podatke sem zbrala s pomočjo dveh anketnih vprašalnikov in intervjuja. Med vzgojitelje in pomočnike vzgojiteljev sem razdelila 45 anketnih vprašalnikov, izpolnjenih pa sem jih dobila 30. Prav tako sem anketne vprašalnike s podobnimi vprašanji kot za vzgojitelje in pomočnike vzgojiteljev razdelila tudi staršem otrok Viških vrtcev. Postavila sem jim vprašanja o poteku počitka ter njihovih izkušnjah in predlogih za spremembo oz. izboljšanje počitka. Od 55 anketnih vprašalnikov sem dobila izpolnjenih 30 anketnih vprašalnikov. Vprašalnik sem vzgojiteljem in pomočnikom vzgojiteljev poslala po elektronski pošti in jih prosila, da ga natisnejo ter vrnejo v za to namenjeno škatlo. Za pomoč pri razdelitvi anketnih vprašalnikov staršem otrok sem prosila vzgojitelje. Prav tako sem tudi staršem v garderobah pripravila škatle, v katere so oddali rešene anketne vprašalnike. Na ta način sem vzgojiteljem in pomočnikom vzgojiteljev ter staršem otrok zagotovila anonimnost.

V raziskavo sem vključila še 10 otrok, starih 4–6 let. Intervjuje sem izvedla s 7 deklicami in 3 dečki treh različnih skupin Viških vrtcev, enote Rožna dolina, ki so se prostovoljno javili za sodelovanje. Zbrane podatke sem obdelala s pomočjo MO Excel. Dobljene rezultate sem prikazala s pomočjo grafov.

8. REZULTATI IN INTERPRETACIJA

Glede na tri raziskovalne cilje, ki se nanašajo na potek in primerjanje spanja ter počitka otrok v vrtcu in doma, bom predstavila rezultate in jih poskušala interpretirati.

8.1 POTEK POČITKA IN SPANJA V VRTCU

Graf 1 prikazuje odgovore strokovnih delavcev vrtca glede počitka in spanja otrok 1. in 2.

starostnega obdobja. Strokovni delavci so odgovarjali na vprašanje: »Ali v času počitka zaspijo vsi otroci?« Vprašanje je bilo kombiniranega tipa. Izbirali so med dvema možnima odgovoroma, in sicer: »Da, vedno.« in »Ne, vedno ostane nekaj otrok budnih.« Tiste strokovne delavce, ki so izbrali slednji odgovor, sem prosila, da zapišejo, koliko otrok ostaja budnih.

Graf 1: Spanje v vseh otrok iz skupine (N VZGOJITELJEV = 30)

Kot lahko razberemo iz Grafa 1, od 13 skupin v raziskavi sodelujočih strokovnih delavcev 1.

starostnega obdobja (v starosti 1–3 let) vedno zaspi 10 skupin otrok, v 3 skupinah pa ostane po navedbah strokovnih delavcev buden 1 otrok. V vseh skupinah 2. starostnega obdobja (v starosti 4–6 let) vedno ostane budnih od 1 do 8 otrok.

10

3

0

10

da, vedno ne, vedno ostane nekaj otrok budnih 1. starostno obdobje 2. starostno obdobje

Graf 2 prikazuje dogajanje z otroki, ki v času počitka ne zaspijo. Strokovni delavci so izbirali med tremi možnimi odgovori.

Graf 2: Otroci, ki v času počitka ne zaspijo (N VZGOJITELJEV = 18)

Iz Grafa 2 je razvidno, da vsi trije otroci, ki ostanejo budni v skupinah 1. starostnega obdobja, lahko vstanejo po določenem času; 2 strokovna delavca sta navedla, da to otroku dovolita po pol ure počitka, eden pa po uri in pol. Prav tako večina strokovnih delavcev, ki delujejo v skupinah 2. starostnega obdobja, otrokom, ki ne spijo (11), omogoča, da predčasno vstanejo oz.

jim dovolijo, da se pogovarjajo oz. sedijo na ležalnikih (1). Kljub temu nekateri strokovni delavci (3) vztrajajo, da otroci ležijo na ležalnikih do konca počitka (tudi do dve uri). 2 strokovna delavca na vprašanje nista odgovorila.

Kot navaja M. Batistič Zorec »se je v zadnjih desetih letih v mnogih vrtcih režim pri počitku in spanju temeljito spremenil,še vedno pa obstajajo vrtci, kjer je ostalo vse po starem. To pomeni, da za cel oddelek otrok velja isti režim: v večini teh vrtcev otroci v oddelkih priprave na šolo ne spijo več, medtem ko je v ostalih oddelkih spanje obvezno, kar pomeni, da morajo nespeči otroci mirno in tiho ležati na ležalnikih.« V Viških vrtcih se strokovni delavci vrtca trudijo ugoditi potrebam otrok, tako da jim zagotavljajo možnost počitka, prav tako pa jim tudi zagotavljajo možnost raznih umirjenih dejavnosti. Nekateri vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev pa vztrajajo pri tem, da otroci ostanejo na ležalnikih do konca počitka.

3

11

1 3

vztrajam, da ležijo na ležalnikih do konca

počitka

dovolim jim, da po

določenem času vstanejo ostanejo na ležalnikih, vendar jim dovolim, da se

med seboj pogovarjajo/sedijo 2. starostno obdobje 1. starostno obdobje