UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA FIZIOTERAPIJA, 1. STOPNJA
Maša Brinšek
VPLIV VADBE JOGE NA RAVNOTEŽJE PRI STAREJŠIH ODRASLIH – pregled literature
diplomsko delo
IMPACT OF YOGA EXERCISE ON BALANCE IN OLDER ADULTS – literature review
diploma work
Mentorica: izr. prof. dr. Darja Rugelj Somentorica: asist. dr. Daša Weber Recenzent: doc. dr. Miroljub Jakovljević
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se somentorici asist. dr. Daši Weber in mentorici izr. prof. dr. Darji Rugelj za pomoč in strokovne nasvete pri pisanju diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi doc. dr.
Miroljubu Jakovljeviću za strokovno recenzijo diplomskega dela.
Zahvaljujem se svoji družini za vso moralno in finančno podporo tekom študija. Zahvaliti se želim tudi vsem prijateljem, ki so me podpirali in mi stali ob strani.
IZVLEČEK
Uvod: Življenjska doba ljudi je vse daljša, predvsem zaradi izboljšanja življenjskih razmer, kar ima za posledico, da narašča število starejših odraslih. S staranjem pride do sprememb in okvar v živčno-mišičnem, mišično-skeletnem in senzoričnem sistemu, kar lahko vodi do težav pri nadzoru drže in posledično do padcev. Joga je oblika vadbe, ki vključuje vadbo duha in telesa. Joga se predvsem osredotoča na zavedanje sebe, energije, dihanja in mišične dejavnosti. Namen: Namen diplomskega dela je bil ugotoviti vpliv različnih oblik vadbe joge na izboljšanje ravnotežja pri starejših odraslih. Metode dela: Pri izdelavi diplomskega dela je bila uporabljena deskriptivna metoda dela. Iskanje člankov je potekalo prek podatkovnih zbirk PubMed in Cinahl. Iskanje literature je bilo omejeno na članke v angleškem jeziku, mlajše od 15 let. Pri iskanju smo uporabili naslednje ključne besede: joga, ravnotežje, telesna zmogljivost, starejši odrasli in starejši. Rezultati: V pregled literature smo po pregledu podatkovnih zbirk vključili osem raziskav, v katerih so ugotavljali vpliv različnih oblik vadbe joge na ravnotežje pri starejših odraslih. V petih raziskavah so poročali, da ima vadba joge pozitivne učinke na izboljšanje ravnotežja pri starejših odraslih.
Razprava in zaključek: Glede na rezultate preglednih raziskav bi bila lahko vadba joge učinkovita metoda za izboljšanje ravnotežja pri starejših odraslih in bi jo lahko vključili v programe za izboljšanje ravnotežja. Na temelju rezultatov, ki smo jih vključili v pregled literature, naj bi vadba joge za izboljšanje ravnotežja trajala vsaj dve uri tedensko, ena izmed učinkovitih oblik joge glede na rezultate vključenih raziskav bi bila lahko Hatha joga, saj med seboj povezuje telesne položaje oziroma asane z dihalnimi tehnikami oziroma pranajamami. Joga se osredotoča tudi na duševno zdravje in počutje posameznika, kar je ena izmed prednosti v primerjavi z drugimi oblikami vadbe. V prihodnjih raziskavah bi bilo treba vključiti večje število preiskovancev, predvsem moških, ter med seboj primerjati različne oblike joge in trajanje vadbenih enot.
Ključne besede: vadba joge, ravnotežje, starejši odrasli, padci
ABSTRACT
Introduction: People's life expectancy is increasing, mainly due to the improvement of living conditions, which consequences in increasing number of older adults. Aging related changes occur in the neuromuscular, musculoskeletal and sensory systems, which can lead to problems with posture control and consequent falls. Yoga is a form of exercise that involves a combination of mind and body exercise.Yoga mainly focuses on self-awareness, energy, breathing and muscle activation. Purpose: The aim of this diploma work was to determine the impact of different forms of yoga practice on improvement of balance in older adults. Methods: In the preparation of diploma work a descroptive method was used. The literature was searched in the PubMed and Cinahl database. Literature searches were limited to articles in English, not older than 15 years. The key words used were: yoga, balance, physical function, older adults, seniors. Results: In the literature review, we included eight studies that examined the impact of different forms of yoga practice on balance of older adults. Five studies have reported that practicing yoga has positive effects on the increase of balance in older adults. Discussion and conclusion: Based on the results, yoga practice could be an effective method to improve balance in older adults and could be included in balance improvement programs. Based on the results we have included in the review literature, yoga should be practiced at least two hours per week, to improve balance. The most effective form of yoga, according to the results, could be Hatha yoga, as it connects postures or asanas with breathing techniques or pranayama. Yoga also focuses on the mental health and well-being of the individual, which is one of the advantages by comparison to other forms of exercise. Future research should include the increase in the number of subjects, especially men, and compare the different forms of yoga and the duration of exercise units.
Keywords: yoga exercise, balance, older adults, falls
KAZALO VSEBINE
1 UVOD... 1
1.1 Ravnotežje ... 1
1.1.1 Padci ... 3
1.2 Joga ... 4
1.2.1 Učinki joge ... 5
2 NAMEN ... 6
3 METODE DELA ... 7
4 REZULTATI ... 8
4.1 Značilnosti preiskovancev ... 9
4.2 Značilnosti programa vadbe joge ... 10
4.3 Ocenjevanje in rezultati vpliva vadbe joge na ravnotežje ... 11
5 RAZPRAVA... 13
6 ZAKLJUČEK ... 17
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI ... 18
8 PRILOGE
8.1 Značilnosti vadbenega programa 8.2 Merilna orodja in rezultati
KAZALO SLIK
Slika 2: Prikaz postopka iskanja literature – PRISMA-diagram. ... 8
KAZALO TABEL
Tabela 1: Značilnosti preiskovancev posameznih raziskav. ... 9 Tabela 2: Značilnosti vadbenega programa ... 24 Tabela 3: Merilna orodja in rezultati ... 26
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
AE Aerobna vadba
BBS Bergova lestvica za oceno ravnotežja (angl. Berg Balance Scal) FSST Test korakanja v štirih kvadrantih (angl. Four Square Step Test)
JS Joga skupina
LOS Test meje stabilnosti (angl. Limit of Stability Test)
PS Primerjalna skupina
RWS Test ritmičnega prenašanja teže (angl. Rhythmic Weight Shifting) SLS Test stoje na eni nogi (angl. Single Leg Stance)
SOT Test senzorične organizacije (angl. Sensory Organization Test) SOU Test stopanja na in čez stopnico (angl. Step Up and Over Test) SPPP Skupina kratkih testov telesne zmogljivosti (angl. Short Physical
Performance Battery)
TC Tai Chi
TUG Časovno merjeni test vstani in pojdi (angl. Timed Up and Go Test)
1
1 UVOD
Zaradi izboljšanja življenjskih razmer je življenjska doba ljudi vse daljša, kar posledično vodi do tega, da narašča število starejših odraslih. V Sloveniji se je med leti 1989 in 2009 delež prebivalcev, starih najmanj 65 let, povečal z 10,6 % na 16,5 %. Leta 2059 naj bi ta delež starih najmanj 65 let znašal 33,5 % (Vertot, 2010).
Staranje je fiziološki proces, ki vpliva na tkiva in organske sisteme v našem telesu (Brown, 2012). Pri staranju pride do postopnega odpovedovanja homeostaze v odsotnosti bolezni, poškodbe ali njihovih posledic ter sprememb v telesni sestavi in kolagenskih tkivih (Brown, 2012; Dahmane, Ribarič, 2006). S starostjo povezane spremembe se pokažejo na celotnem organizmu, na posameznem organu in na stopnji posamezne celice (Dahmane, Ribarič, 2006). Kljub temu da sta hitrost in velikost sprememb drugačni pri vsakem človeku, je pešanje telesa neizogiben del življenja vsakega posameznika (Brown, 2012).
Biološke spremembe, ki so posledica staranja, prispevajo k upadu mišične mase in mišične zmogljivosti, spremembi v kontraktilnih lastnostih mišice in motoričnih sposobnostih.
Zmanjša se kostna gostota (Frontera, 2017). Zmanjšata se maksimalna frekvenca srčnega utripa in maksimalna poraba kisika. S starostjo se odebeli bazalna membrana kapilar, zato je izmenjava kisika in hranil iz žil v tkiva počasnejša (Brown, 2012). Podajnost aorte in arterij se zmanjša, kar ima za posledice povečano togost arterij ter posledično višji sistolični in pulzni arterijski krvni tlak ter povečano mehansko obremenitev levega prekata (Cheitlin, 2003). S starostjo pride do zmanjšanja števila nevronov, prav tako se zmanjša tudi odzivni čas. Zaradi sprememb v imunskem sistemu se poveča sistemsko vnetje (Brown, 2012). Pri ženskah se zmanjša izločanje estrogena in pri moških vrednost testosterona (Brown, 2012).
S staranjem pride do sprememb v okusu, vonju in dotiku. Slabšata se vid in sluh (Nusbaum, 1999).
1.1 Ravnotežje
Ravnotežje lahko opišemo kot dinamični proces, ko je masno središče telesa nad podporno ploskvijo tako med mirovanjem in gibanjem, kar pomeni da so vse sile, ki delujejo na telo, v ravnovesju (Horak et al., 1997). Statično ravnotežje je opredeljeno kot sposobnost ohranjanja težišča telesa znotraj podporne ploskve v mirovanju v pokončnem položaju,
2
dinamično ravnotežje pa je sposobnost ohranjanja pokončne drže med gibanjem (Woollacott, Tang, 1997). Za ohranjanje ravnotežja, med vsemi hotenimi gibi in pri nenadnih motnjah, ki prihajajo iz okolja, je stabilna drža ključnega pomena, zato sta uravnavanje telesne drže in ravnotežje med seboj tesno povezana (Rugelj, 2014). Pri uravnavanju telesne drže je potrebno sodelovanje mišično-skeletnega in živčnega sistema, povratne informacije iz vidnega, vestibularnega in somatosenzoričnega sistema pa zagotavljajo informacije o položaju in gibanju telesa (Shumway-Cook, Woollacott, 2017).
Vestibularni sistem zagotavlja informacije o položaju in gibanju glave. Zagotavlja informacije, ki si ključnega pomena pri razlikovanju med gibanjem okolice in lastnim gibanjem. Informacije posreduje iz petih organov v notranjem ušesu v osrednje živčevje (Rugelj, 2014). Utrikulus in sakulus informirata osrednji živčni sistem o položaju glave glede na gravitacijo in o lineranih pospeških glave, medtem ko polkrožni kanali obveščajo osrednji živčni sistem o kotni hitrosti premikanja glave (Périlleux et al., 1999).
Vidni sistem posreduje informacije o gibanju in položaju glave glede na okolico (Shumway- Cook, Woollacott, 2017). Čeprav je mogoče ohranjati pokončno držo z zaprtimi očmi, ima vid pomembno vlogo pri osebah z okvarami vestibularnega ali somatosenzoričnega sistema in pri zdravih osebah pri izvajanju zahtevnejših nalog (Paulus et al., 1984).
Somatosenzorni sistem zagotavlja informacije o položaju in gibanju telesa ter medsebojnem položaju telesnih segmentov (Shumway-Cook, Woollacott, 2017). Informacije o položaju in gibanju telesa in telesnih segmentov posredujejo proprioceptivni in kožni receptorji (Jeka at al., 1998). Ti receptorji so mišično vreteno, ki zaznavajo spremembo dolžine in hitrost raztezanja mišic, Golgijev tetivni organ, ki zazna spremembe napetosti v kitah, sklepni receptorji, ki zaznavajo položaj sklepa, in kožni receptorji (Shumway-Cook, Woollacott, 2017).
Na ravnotežje vpliva tudi starost, saj s staranjem pride do sprememb in okvar v živčno- mišičnem, mišično-skeletnem in senzoričnem sistemu, kar lahko vodi do težav pri nadzoru drže (Horak et al., 1989). S staranjem pride do upada v številu dlačnih celic v vseh petih organih vestibularnega sistema (Merchant, 2000). Spremembe v somato-senzoričnem sistemu se kažejo kot zmanjšan občutek za vibracije v stopalih (Wells et al., 2003). Zaradi motene propriocepcije lahko pride do težav pri hoji in posledično do padca (Kos, Sedej, 2012). Zmanjša se mišična moč spodnjih udov, kar poveča tveganje za padce pri starejših
3
odraslih (Moreland et al., 2004). Starostne spremembe ostrine vida, vidnega polja, zaznavanje globine in kontrastne občutljivosti lahko prav tako prispevajo k težavam pri ohranjanju ravnotežja (Harwood, 2001).
1.1.1 Padci
S starostjo se poveča tudi tveganje za padce. Tretjina oseb, starih 65 let ali več, pade vsaj enkrat letno, polovica teh oseb pade več kot enkrat letno. Starejši odrasli zaradi strahu pred padcem pogosto omejijo svojo telesno dejavnost, kar vodi v nadaljnji funkcionalni upad, oslabelost mišic, invalidnost in povečanje tveganja za nadaljnje padce (Moylan, Binder, 2007). Čeprav vsi padci ne privedejo do poškodb, je pri približno 20 % padcev potrebna zdravniška pomoč, 5 % padcev ima za posledico hude poškodbe glave, dislokacije sklepov, zlome kosti in modrice mehkih tkivih; kontuzije in raztrganine so prisotne v 5–10 % padcev (Kannus et al., 2005).
Motnje hoje in ravnotežja so med najpogostejšimi vzroki za padce pri starejših odraslih in pogosto vodijo do poškodb, invalidnosti, izgube neodvisnosti in slabše kakovosti življenja (Salzman, 2010). Dejavnike tveganja za padce delimo na notranje in zunanje dejavnike tveganja. Med notranje dejavnike tveganja za padce sodijo starost, spol, predhodni padci, strah pred padcem, krhkost in mišična šibkost, težave pri hoji in motnje ravnotežja, ortostatska hipotenzija, okvare vida in sluha, kronične bolezni, debelost, demenca, depresija in urinska inkontinenca. Med zunanje dejavnike tveganja za padec sodijo bivalno okolje, zdravila, neprimerna obutev, neuporaba in neustrezna uporaba pripomočkov za hojo, socialno-ekonomski dejavniki in alkohol (Rok Simon, 2020).
Ker je padec glavni dejavnik tveganja za zlome in druge poškodbe pri starejših odraslih, je preprečevanje padcev ključnega pomena. Intervencije za preprečevanje padcev starejših odraslih vključujejo vadbo ravnotežja in mišične zmogljivosti, dodatek vitamina D in kalcija, prenehanje jemanja psihotropnih zdravil in prilagoditve v okolju (Kannus et al., 2005). Pri posameznikih, ki imajo težave s sivo mreno, se priporoča operacija le-te (Schwartz et al., 2005). Pri preprečevanju padcev so prav tako učinkoviti programi, ki vključujejo več intervencij za preprečevanje padcev, ki vključujejo vadbo mišične zmogljivosti, hoje in ravnotežja, izobraževanje o preprečevanju padcev, svetovanje o izbiri primerne obutve,
4
izboljšanje premičnosti z ali brez uporabe pripomočka, svetovanje o zdravilih in prilagoditvah v domačem okolju (Kannus et al., 2005).
1.2 Joga
Joga je vadba duha in telesa, ki vključuje kombinacijo mišične dejavnosti in notranje usmerjenega miselnega osredotočenja na zavedanje sebe, dihanja in energije. Telesna praksa joge se osredotoča na izboljšanje telesne vzdržljivosti, mišične zmogljivosti in gibljivosti, medtem ko zavedanje dihanja krepi dihala in spodbuja zbranost (Collins, 1998). Joga izvira iz Indije in pomeni združitev telesa z umom in dušo (Miklič, 2014). Ime joga izhaja iz sanskrtske besede »yuj«, ki pomeni združiti, povezati ali spojiti, vsi ti izrazi pa predpostavljajo ponovno združitev oziroma vračanje v stanje ravnovesja (Brown, 2008).
Prvi spisi o obstoju joge, imenovani »Rig Veda«, so nastali okoli 2.500 let pred našim štetjem, vendar šele poznejši del Ved, imenovane Upanišade, opisuje začetek filozofije joge.
Cilj različnih vidikov vadbe joge je ponovna združitev posameznikovega jaza z absolutno zavestjo oziroma brahmanom. Danes večina ljudi jogo povezuje samo s telesno prakso joge oziroma asano, vendar joga obravnava vse dimenzije človekovega sistema, med katere sodijo telo, dih, um, osebnost in čustva (Desikachar et al., 2005).
Poznamo štiri glavne poti joge, ki vodijo k istemu cilju, ki je združiti se z brahmo ali bogom.
Te štiri poti so karma, bhakti, jnana in radža joga, vsaka izmed njih pa ustreza svojemu temperamentu. Karma joga oziroma joga dejanja je pot nesebičnosti, Bhakti joga je pot predanosti in ljubezni, Jnana joga je pot modrosti in spoznanja ter predstavlja najzahtevnejšo pot, Radža joga pa je pot, pri kateri spreminjamo miselno in telesno energijo v duhovno (Lidell et al., 1991).
V Jogijskih Sutrah, prvem znanem besedilu o jogi avtorja Patandžalija, je opisano, da je joga sestavljena iz osmih členov oziroma korakov (Brown, 2008):
• Jama je moralna omejitev, ki nadzira človekova dejanja, govor in misli.
• Nijama je moralna dolžnost, ki predpostavlja disciplino v dejavnostih in obnašanju do samega sebe.
• Asane so telesni položaji, katerih cilj je očistiti telo in ga pripraviti na meditiranje.
• Pranajama pomeni nadzorovanje dihanja in spodbujanje pretoka življenjske energije.
5
• Pratjahara pomeni odtegnitev ali utišanje čutov.
• Dharana predstavlja osredotočenost uma.
• Dhijana je stanje meditacije, s popolno osredotočenostjo uma.
• Samadhi je stanje razsvetljenja, popolne združitve z absolutnim.
1.2.1 Učinki joge
Jogijski položaji oziroma asane krepijo mišice, izboljšajo gibljivosti sklepov in hrbtenice, vplivajo na uravnoteženo delovanje vseh telesnih sistemov, sproščajo duševno napetost ter izboljšajo povezanost telesa in uma (Bertoncelj, 2007). Asane oziroma telesne položaje je treba izvajati počasi, kot eno samo neprekinjeno gibanje z globokim preponskim dihanjem.
Vsak jogijski položaj je sestavljena iz treh faz; zavzetja, zadrževanja in opustitve položaja.
Dihalne tehnike, imenovane tudi pranajame, poživljajo telo in duha. Dihanje je eden izmed ključnih elementov pri izvajanju joge. Z zavestnim dihanjem ohranjamo lahkotnost in občutek očiščenja telesa in uma. Pranajama loči dihanje na tri dele; vdih, zadržanje sape in izdih. Popolno jogijsko dihanje je sestavljeno iz treh osnovnih vrst dihanja, in sicer ključničnega, rebrnega in preponskega dihanja (Lidell et al., 1991). Tako telesni položaji kot dihalne vaje se lahko v praksi izvajajo ločeno, vendar v okviru filozofije joge telesni položaji in dihalne vaje pripravijo um in telo na meditacijo in duhovni razvoj (Collins, 1998). Z meditacijo dosežemo notranjo umirjenost, občutek sproščenosti, boljše spanje in blagodejno vplivamo na živčni sistem (Miklič, 2014). Dokazano je, da vadba joge vpliva na znižanje glukoze v krvi pri ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 2, zmanjša bolečine, izboljša motnje spanja, izboljša simptome depresije in tesnobe ter kakovost življenja (Ross, Thomas, 2010).
V raziskavi, ki so jo izvedli Prado in sodelavci (2014), so na osnovi rezultatov prišli do zaključka, da redno izvajanje Hatha joge izboljša uravnavanje telesne drže in ravnotežja pri zdravih odraslih.
6
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je bil ugotoviti vpliv različnih oblik vadbe joge na izboljšanje ravnotežja pri starejših odraslih.
7
3 METODE DELA
Pri izdelavi diplomskega dela je bila uporabljena deskriptivna metoda dela, ki temelji na pregledu literature o vplivu vadbe joge na ravnotežje pri starejših odraslih. Iskanje člankov je potekalo prek oddaljenega dostopa prek podatkovnih zbirk PubMed in Cinahl. Iskanje literature je bilo omejeno na članke, objavljene v angleškem jeziku, ki niso starejši od 15 let.
Pri iskanju smo uporabili naslednje ključne besede: »yoga« AND »balance« or »physical function« AND »older adults« or »seniors«.
Vključitvena merila:
• raziskave, v katerih so ugotavljali vpliv joge na ravnotežje,
• randomizirane nadzorovane raziskave,
• raziskave, objavljene med leti 2006 in 2020,
• članki v angleškem jeziku,
• brezplačno dostopni članki,
• članki, v katerih so predstavljeni protokoli vadbe in rezultati.
Izključitvena merila:
• pregledni članki,
• pilotne študije,
• raziskave, v katerih so sodelovali samo preiskovanci z mišično-skeletnimi in nevrološkimi obolenji.
Analiza raziskav je potekala glede na značilnosti preiskovancev, merilne instrumente, obliko, parametre in komponente vadbenih programov ter glede na vpliv vadbe joge na ravnotežje pri starejših odraslih.
8
4 REZULTATI
V pregled literature smo po pregledu podatkovnih zbirk Pubmed in Cinahl vključili osem raziskav, ki so ustrezale vsem vključitvenim merilom. Postopek iskanja primerne literature je predstavljen na sliki 1.
Slika 1: Prikaz postopka iskanja literature – PRISMA-diagram (Moher et al., 2009).
9
4.1 Značilnosti preiskovancev
V vseh osmih raziskavah je skupno sodelovalo 515 preiskovancev. Najmanjše število preiskovancev, ki so sodelovali v raziskavi, je bilo 33 (Saravanakumar et al., 2014), največ pa 135 (Oken et al., 2006). V vseh raziskavah sta sodelovala oba spola, vendar je bil delež žensk večji. Predvsem izstopa raziskava avtorjev Tew in sodelavci (2017), kjer so bile v skupini, ki je izvajala jogo, samo ženske, v kontrolni skupini, ki je prejela knjigo o telesni dejavnosti starejših odraslih, je bilo 77 % žensk, 23 % so predstavljali moški. Povprečna starost preiskovancev v joga skupini je bila od 62 let (Gothe, McAuley, 2016) do 84,9 leta (Saravanakumar et al., 2014). Podrobnejši podatki so predstavljeni tabeli 1.
V štirih raziskavah so bili preiskovanci zdravi starejši odrasli brez pridruženih obolenj (Noradechanunt et al., 2017; Nick et al., 2016; Gothe, McAuley, 2016; Oken et al., 2006), v drugih raziskavah so sodelovali starejši odrasli z več pridruženimi obolenji (Groessl et al., 2018; Tew et al., 2017; Saravanakumar et al., 2014; Tiedemann et al., 2013).
Tabela 1: Značilnosti preiskovancev posameznih raziskav
Avtorji Število
preiskovancev v skupinah
Povprečna starost ± so let
Spol ž/m
Oken et al., 2006 JS: 44 71,5 ± 4,9 31/13
AE: 47 73,6 ± 5,1 73/10
PS: 44 71,2 ± 4,4 33/11
Gothe, McAuley, 2016 JS: 61 62,1 ± 5,82 49/12
PS: 57 62,0 ± 5,39 43/14
Tiedemann et al., 2013 JS: 27 67,7 22/5
PS: 27 67,3 21/6
Noradechanunt et al., 2017
JS: 13 67,6 ± 4,9 10/3
TC: 13 67,2 ± 8,3 9/4
PS: 13 65,2 ± 6 10/3
Nick et al., 2016 JS: 20 68 11/9
PS: 19 68,79 11/8
Saravanakumar et al., 2014
JS: 11 84,9 10/1
TC:11 81,1 8/3
PS:11 85,4 6/5
Groessl et al., 2018 JS: 22 71,6 15/7
PS: 23 76 13/10
Tew et al., 2017 JS: 25 73,8 25/0
PS: 27 75,7 22/5
Legenda: JS – joga skupina, PS – primerjalna skupina, TC – Tai chi, AE – aerobna vadba, M – moški, Ž – ženske
10
4.2 Značilnosti programa vadbe joge
Najkrajši čas izvajanja programa vadba joge je trajal osem tednov (Gothe, McAuley, 2016;
Nick et al., 2016), najdlje so vadbo joge izvajali v raziskavi avtorjev Oken in sodelavci (2006), kjer je program trajal 24 tednov. Pogostost izvajanje vadbe joge je bila od enkrat tedensko (Tew et al., 2017; Oken et al., 2006), dvakrat tedensko (Groessl et al., 2018;
Noradechanunt et al., 2017; Nick et al., 2016; Saravanakumar et al., 2014; Tiedemann et al., 2013) in trikrat tedensko (Gothe, McAuley, 2016). Vadbene enote so trajala od 30 min (Saravanakumar et al., 2014) do 90 minut (Noradechanunt et al., 2017; Oken et al., 2006).
Podrobnejši podatki so predstavljeni v prilogah, v tabeli 2.
Preiskovanci v raziskavah so izvajali različne oblike joge. Hatha jogo so izvajali v dveh raziskavah (Nick et al., 2016; Gothe, McAuley, 2016), v dveh raziskavah so preiskovanci izvajali Iyangar jogo (Tiedemann et al., 2013; Oken et al., 2006), vpliv Tajske joge so preučevali v raziskavi Noradechanunt in sodelavci (2017), Srebrno jogo so izvajali v raziskavi Groessl in sodelavci (2018), v raziskavi Tew in sodelavci (2017) so izvajali Jogo za nežnejša leta, v raziskavi Saravanakumar in sodelavci (2014) pa oblika joge ni opisana.
V petih raziskavah je bilo preiskovancem svetovano, naj vadbo joge samostojno izvajajo tudi v domačem okolju (Groessl et al., 2018; Noradechanunt et al., 2017; Tew et al., 2017;
Saravanakumar et al., 2014; Tiedemann et al., 2013; Oken et al., 2006). Podrobnejši podatki so predstavljeni v prilogah, v tabeli 2.
V treh raziskavah so med seboj primerjali vadbo joge z drugimi oblikami vadbe, kot so aerobna vadba (Oken et al., 2006), Tai Chi (Noradechanunt et al., 2017; Saravanakumar et al., 2014) in vadba za mišično zmogljivost in gibljivost (Gothe, McAuley, 2016). Programi kontrolnih skupin so bili sestavljeni iz vsakodnevnih dejavnosti (Nick et al., 2016;
Saravanakumar et al., 2014; Oken et al., 2006), zdravstvene vzgoje (Groessl et al., 2018) in telefonskega svetovanja (Noradechanunt et al., 2017). V dveh raziskav sta kontrolni skupini prejeli literaturo o telesni dejavnosti (Tew et al., 2017) in preprečevanju padcev (Tiedemann et al., 2013). Podrobnejši podatki so predstavljeni v prilogah, v tabeli 2.
V dveh raziskavah so preiskovanci zaradi svoje zmanjšane zmogljivosti in drugih pridruženih zdravstvenih stanj kot pripomoček uporabljali stol (Groessl et al., 2018; Tew et al., 2017; Saravanakumar et al., 2014) in druge pripomočke za pomoč pri stoji (Tew et al., 2017; Saravanakumar et al., 2014). V dveh raziskavah so preiskovanci pri vadbi joge
11
uporabljali trakove, kvadre in blazine (Gothe, McAuley, 2016; Oken et al., 2006), v drugih treh raziskavah preiskovanci pri izvajanju vadbe joge pripomočkov niso uporabljali (Noradechanunt et al., 2017; Nick et al., 2016; Tiedemann et al., 2013).
4.3 Ocenjevanje in rezultati vpliva vadbe joge na ravnotežje
Testi za oceno ravnotežja in rezultati raziskav so prestavljeni v prilogah, v tabeli 3. V raziskavah, ki so preučevale vpliv vadbe joge na ravnotežje pri starejših odraslih, so bili uporabljeni različni ocenjevalni instrumenti, kot so časovno merjeni test vstani in pojdi (angl. Timed Up and Go Test – TUG) (Podsiadlo, Richardson, 1991), test stoje na eni nogi (angl. Single Leg Stance – SLS) (Kaye et al., 1994), test korakanja v štirih kvadratih (angl.
Four Square Step Test – FSST) (Dite, Temple, 2002), Bergova lestvica za oceno ravnotežja (angl. Berg Balance Scal – BBS) (Berg et al., 1989), skupina kratkih testov telesne zmogljivosti (angl. Short Physical Performance Battery – SPPB) (Guralnik et al., 1994), test ritmičnega prenašanja teže (angl. Rhythmic Weight Shifting – RWS) (Delbaere et al., 2006), test meje stabilnosti (angl. Limit of Stability Test – LOS (Nashner, 1994, cit. po Gyllensten et al., 2010), test senzorične organizacije (angl. Sensory Organization Test –SOT) (Nashner et al., 1982) in test stopanja na in čez stopnico (angl. Step Up And Over Test – SOU) (Boudreau et al., 2009).
Vadbo joge so primerjali s primerjalno skupino v petih raziskavah (Groessl et al., 2018; Tew et al., 2017; Gothe, McAuley, 2016; Nick et al., 2016; Tiedemann et al., 2013). O statistično pomembnih razlikah med skupinama poročajo v raziskavi avtorjev Nick in sodelavci (2016), Tiedemann in sodelavci (2013) ter Gothe in McAuley (2016), medtem ko v raziskavi Tew in sodelavci (2017) avtorji niso ugotovili statistično pomembnih razlik med skupinama. V raziskavi Groessl in sodelavci (2018) so avtorji poročali o statistično pomembnih razlikah v eni izmed komponent LOS-testa, in sicer v hitrosti gibanja središčnega pritiska, vendar v drugih komponentah, iz katerih je test sestavljen, avtorji niso poročali o statistično pomembnih razlikah med skupinama. Podrobnejši podatki so predstavljeni v prilogah, v tabeli 3.
V treh raziskavah so med seboj primerjali dve intervencijski skupini s primerjalno skupino, in sicer v raziskavi avtorjev Oken in sodelavci (2006), kjer so vadbo joge primerjali z aerobno vadbo, ter v raziskavah avtorjev Saravanakumar in sodelavci (2014) in
12
Noradechanunt in sodelavci (2017), kjer so izvajali poleg vadbe joge še vadbo Tai Chi. V vseh treh raziskavah preiskovanci v primerjalnih skupinah niso prejemali nobene terapije oziroma niso izvajali nobene oblike vadbe. V dveh raziskavah (Noradechanunt et al., 2017;
Oken et al., 2006) avtorji poročajo o statistično pomembnih spremembah pri meritvah ravnotežja. V raziskavi Saravanakumar in sodelavci (2014) so avtorji poročali o izboljšanju ravnotežja, vendar razlike med skupinami niso bile statistično pomembne. Podrobnejši podatki so predstavljeni v prilogah, v tabeli 3.
13
5 RAZPRAVA
Namen pregleda literature je bil ugotoviti vpliv vadbe joge na ravnotežje pri starejših odraslih. V petih raziskavah (Noradechanunt et al., 2017; Gothe, McAuley, 2016; Nick et al., 2016; Tiedemann et al., 2013; Oken et al., 2006) so avtorji poročali o statistično pomembnem izboljšanju ravnotežja pri starejših odraslih. V drugih treh raziskavah (Groessl et al., 2018; Tew et al., 2017; Saravanakumar et al., 2014) so avtorji sicer poročali o izboljšanju ravnotežja v joga skupini, vendar te razlike niso bile statistično pomembne.
Glede na trajanje vadbenega programa vadbe joge so si raziskave dokaj enotne. Izstopa le raziskava avtorjev Oken in sodelavci (2006), kjer je program vadbe joge trajal najdaljše obdobje, in sicer 24 tednov oziroma občutno daljše obdobje kot pri preostalih raziskavah, v katerih je bil povprečni čas trajanja raziskav deset tednov. Raziskave so se med seboj razlikovale tudi v trajanju posamezne vadbene enote. V literaturi je navedeno priporočilo, da naj bi vadba za izboljšanje ravnotežja trajala vsaj dve uri tedensko (Sherrington et al., 2011), kar se sklada z ugotovitvami avtorjev Noradechanunt in sodelavci (2017), Tiedemann in sodelavci (2013), Nick in sodelavci (2016) ter avtorjev Gothe in McAuley (2016), kjer je vadba joge trajala vsaj dve uri tedensko, najmanj osem tednov. V omenjenih raziskavah so avtorji poročali ne samo o statistično pomembnem izboljšanju ravnotežja pri starejših odraslih, ampak so bili v treh raziskavah (Tiedemann et al., 2013; Nick et al., 2016; Gothe, McAuley, 2016) rezultati tudi klinično pomembni. Iz zgoraj navedenega lahko sklepamo, da ima lahko že osemtedenski program joge pozitivne učinke na izboljšanje ravnotežja pri starejših odraslih, vendar je treba pri tem upoštevati tudi pogostost in čas trajanja posamezne vadbene enote.
V raziskavah so bili uporabljeni različni slogi joge. Najpogosteje izvajani obliki joge sta bila Hatha joga (Nick et al., 2016; Gothe, McAuley, 2016) in Iyengar joga (Tiedemanna et al., 2013, Oken et al., 2006). Hatha joga je slog joge, ki združuje telesne položaje oziroma asane z dihalnimi tehnikami oziroma pranayamami. Poznamo več oblik Hatha joge, med katere sodi tudi Iyanger joga (Collins, 1998). Glede na to, da so raziskave, v katerih so preiskovanci izvajali Hatha jogo, pokazale boljše rezultate pri izboljšanju ravnotežja, bi bila lahko Hatha joga ena izmed učinkovitih oblik joge pri izboljšanju ravnotežja pri starejših odraslih. V nadaljnjih raziskavah bi bilo treba natančneje opisati trajanja posameznih komponent joge, kot so meditacija, asane in dihalne tehnike, saj bi tako ugotovili optimalno trajanje posameznih komponent joge za izboljšanje ravnotežja.
14
Kljub temu da so avtorji preglednih člankov poročali o pozitivnem vplivu vadbe joge na ravnotežje, je treba upoštevati tudi določene pomanjkljivosti raziskav. Ena izmed pomembnih pomanjkljivosti v raziskavah je velikost vzorca. V šestih raziskavah je bilo število preiskovancev manjše od 100 (Groessl et al., 2018; Noradechanunt et al., 2017; Tew et al., 2017; Nick et al., 2016; Saravanakumar et al., 2014; Tiedemann et al., 2013). Več kot 100 preiskovancev je sodelovalo v dveh raziskavah (Oken et al., 2006; Gothe, McAuley, 2016). V vseh raziskavah je bil delež žensk večji. Menim, da bi bilo bolje, če bi bil delež moških in ženskih približno enak ter da bi bilo število preiskovancev v raziskavah večje od 100, saj bi bili tako rezultati raziskav realnejši, pri interpretaciji rezultatov bi bilo treba upoštevati tudi delež udeležbe na vadbi. Glede na delež udeležbe na vadbi najbolj izstopata raziskavi avtorjev Nick in sodelavci (2016) ter Noradechanunt in sodelavci (2017), kjer so avtorji poročali o 100-odstotnem (Nick et al., 2016) in 96-odstotnem (Noradechanunt et al., 2017) deležu udeležbe na vadbi v joga skupini, medtem ko je v drugih raziskavah delež udeležbe na vadbi znašal od 71 % do 83 %. Raziskave prav tako niso vključevale razlikovanja med moškimi in ženskami in posledično vpliva vadbe na ravnotežje pri ženskah in moških, kar bi bilo smiselno v prihodnjih raziskavah vključiti in raziskati, ali ima vadba joge pri katerem izmed spolov večji učinek, saj je telesna zgradba moških in žensk različna.
Ženske imajo v primerjavi z moškimi boljšo gibljivost, mišična masa in mišična zmogljivost pa sta v primerjavi z moškimi pri ženskah manjši (Hwang, Jung, 2015; Smith, Smith, 2002).
Tukaj je treba poudariti raziskavo avtorjev Tew in sodelavci (2017), kjer so v joga skupini sodelovale samo ženske, medtem ko so v primerjalni skupini sodelovali tudi moški.
V treh raziskavah (Gothe, McAuley, 2016; Nick et al., 2016; Tiedemann et al., 2013) so avtorji poročali o klinično pomembnem izboljšanju ravnotežja. V raziskavah so Tiedemann in sodelavci (2013) ter Gothe in McAuley (2016) za ocenjevanje klinične pomembnosti rezultatov uporabili test mere velikosti učinka. V obeh omenjenih raziskavah so ugotovili, da je velikost učinka velika. V raziskavi avtorjev Noradechanunt in sodelavci (2017), kjer so prav tako uporabili navedeni test, so avtorji poročali o srednje velikem učinku, vendar ob tem ne poročajo, ali so rezultati tudi klinično pomembni. Ali so rezultati klinično pomembni, ne moremo trditi za raziskavo avtorjev Oken in sodelavci (2006). Na osnovi navedenih podatkov avtorjev namreč ne moremo z gotovostjo zaključiti, da so rezultati ne samo statistično, temveč tudi klinično pomembni.
15
Teixeir-Salmela in sodelavci (2005) so poročali, da naj bi se že po dveh tednih zmanjšali pozitivni učinki vadbenih programov, kar se ne sklada z ugotovitvami avtorjev Noradechanunt in sodelavci (2017), ki so spremljali napredek v ravnotežju še tri mesece po zaključku programa joge. Po njihovih ugotovitvah so se še po 12 tednih ohranili pozitivni učinki vadbe joge na ravnotežje pri starejših odraslih. Menimo, da bi bilo treba spremljati napredek pri preiskovancih po zaključku vadbenega programa vsaj eno leto. Med seboj bi lahko primerjali različne oblike joge ter trajanje vadbenih enot in programov ter spremljali napredek in tako prišli do zaključka, katera oblika joge ima najbolj dolgoročne pozitivne učinke na ravnotežje pri starejših odraslih. Raziskati bi bilo treba najoptimalnejši čas trajanja programa vadbe joge in vadbene enote, pri katerem je napredek tudi po zaključku vadbenega programa največji.
Kar vadbo joge loči od drugih oblik telesnih vadb, je to, da poleg telesnega dela oziroma asan vadba joge vključuje tudi dihalne tehnike in meditacijo (Govindaraj et al., 2016). V petih raziskav (Groessl et al., 2018; Noradechanunt et al., 2017; Tew et al., 2017;
Saravanakumar et al., 2014; Oken et al., 2006) so avtorji poleg ravnotežja preučevali tudi vpliv vadbe joge na duševno zdravje in kakovost življenja pri starejših odraslih. V treh raziskavah (Noradechanunt et al., 2017; Tew et al., 2017; Oken et al., 2006) avtorji poročajo o statistično pomembnih razlikah v izboljšanju duševnega zdravja in kakovosti življenja pri preiskovancih, ki so izvajali vadbo joge. Te ugotovitve potrjuje tudi pregledni članek avtorjev Balasubramaniam in sodelavci (2013), saj so ugotovili, da vadba joge zmanjša simptome depresije, anksioznosti, vpliva na izboljšanje simptomov pri osebah z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo in izboljšanje spanja.
V raziskavi so Nick in sodelavci (2016) poleg vpliva joge na ravnotežje preučevali tudi vpliv joge na zmanjšanje strahu pred padcem pri starejših odraslih. Za ocenjevanje strahu pred padci so uporabili Modificirano lestvico učinkovitosti pri padcih. Lestvica vsebuje 14 vprašanj o samozaupanju pri izvajanju dejavnosti vsakodnevnega življenja. Za ocena dejavnosti se uporablja 10-stopenjska lestvica, pri čemer ocena nič pomeni nizko samozaupanje pri izvajanju določene dejavnosti, medtem ko ocena deset predstavlja veliko samozaupanje pri izvajanju določene dejavnosti (Hill et al., 1996). Avtorji so poročali o statistično pomembnih razlikah med skupinami pri zmanjšanju strahu pred padcem, vendar avtorji navajajo, da so preiskovanci, kljub statistično pomembnim razlikam med skupinami po intervenciji v povprečju dosegli sedem točk, kar še vedno predstavlja strah pred padcem.
16
Kot navajajo Hill in sodelavci (1996), rezultati, manjši od osem točk, predstavljajo strah pred padcem, zato ne moremo trditi, da so bili rezultati tudi klinično pomembni. Tudi v raziskavi avtorjev Tiedemann in sodelavci (2013) ter Saravanakumar in sodelavci (2014) so preučevali vpliv joge na padce pri starejših odraslih, kjer so prišli do zaključka, da vadba joge ne vpliva na strah in zmanjšanje števila padcev pri starejših odraslih.
Vadba joge je ob strokovnem nadzoru varna oblika vadbe za starejše odrasle, neželeni učinki, ki se pojavijo med ali po vadbi, pa so redki. V štirih raziskavah so avtorji sicer poročali o nezaželenih učinkih, ki so se pojavili med in po vadbi (Groessl et al., 2018; Tew et al., 2017; Saravanakumar et al., 2014; Tiedemann et al., 2013), vendar so bili ti nezaželeni učinki minimalni. Preiskovanci so poročali o bolečinah v ledvenem predelu (Groessl et al., 2018; Tew et al., 2017; Tiedemann et al., 2013), bolečinah v ramenih in kolenih (Groessl et al., 2018; Tiedemann et al., 2013), artritisu (Groessl et al., 2018) in bolečinah vratu (Groessl et al., 2018) ter Ahilovi tetivi (Tiedemann et al., 2013). V raziskavi so Saravanakumar in sodelavci (2014) poročali o enkratnem padcu pri izvajanju vadbe joge, ki se ni končal s poškodbo.
17
6 ZAKLJUČEK
Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, ali je vadba joge ena izmed učinkovitih metod za izboljšanje ravnotežja pri starejših odraslih. Na osnovi analize rezultatov raziskav je priporočljivo, da vadba joge traja najmanj dve uri tedensko, vsaj osem tednov, da se pokažejo pozitivni učinki na izboljšanje ravnotežja pri starejših odraslih. Ena izmed učinkovitih oblik joge za izboljšanje ravnotežja bi bila, glede na rezultate raziskav, Hatha joga, ki vključuje kombinacijo različnih telesnih položajev oziroma asan in dihalnih tehnik oziroma pranayam.
Poleg tega vadba joge vpliva tudi na izboljšanje duševnega zdravja in kakovosti življenja posameznika, kar je ena izmed prednosti joge, saj se druge oblike vadbe osredotočajo bolj na izboljšanje telesnega zdravja, z vadbo joge pa vplivamo tako na izboljšanje telesnega kot tudi duševnega zdravja.
Glede na rezultate preglednih raziskav bi bila lahko vadba joge ena izmed učinkovitih metod za izboljšanje ravnotežja pri starejših odraslih in bi jo lahko vključili v programe za izboljšanje ravnotežja v kombinaciji z drugimi fizioterapevtskimi postopki. V prihodnjih raziskavah bi bilo treba vadbo joge primerjati tudi z drugimi fizioterapevtskimi postopki, kot so vadba ravnotežja in mišične zmogljivosti, ter s tem ugotoviti, ali je vadba joge enako učinkovita pri izboljšanju ravnotežja kot drugi fizioterapevtski postopki.
Raziskati bi bilo treba ne samo statistične, temveč tudi klinično pomembnost rezultatov raziskav. Prav tako bi bilo treba v prihodnjih raziskavah vključiti večje število preiskovancev ter med seboj primerjati različne oblike vadbe joge in trajanje vadbenih enot. Tako bi lahko ugotovili, katera oblika joge je najprimernejša za starejše odrasle in ima največji učinek pri izboljšanju ravnotežja. Prav tako bi bilo treba v raziskave vključiti več moških.
18
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI
Balasubramaniam M, Telles S, Doraiswamy PM (2013). Yoga on our minds: a systematic review of yoga for neuropsychiatric disorders. Front Psychiatry 3(117): 1–16.
doi: 10.3389/fpsyt.2012.00117.
Berg K, Wood-Dauphine S, Williams JI, Gayton D (1989). Measuring balance in the elderly: preliminary development of an instrument. Physiother Can 41(6): 304−11. doi:
10.3138/ptc.41.6.304.
Bertoncelj B (2007). Joga; transformacija telesa in uma. 1. izd. Ljubljana: Devi, 32−3.
Boudreau SN, Dwyer MK, Mattacola CG, Lattermann C, Uhl TL, McKeon JM (2009).
Hip-muscle activation during the lunge, single-leg squat, and step-up-and-over exercises. J Sport Rehabil 18(1): 91−103. doi: 10.1123/jsr.18.1.91.
Brown C (2008). Joga. 1. izd. Ljubljana: Prešernova družba, 8−21.
Brown M (2012). The physiology of age-related and lifestyle-related decline. In: Guccione AA, Wong RA, Avers D, eds. Geriatric physical therapy. 3th ed. St. Louis: Elsevier Mosby, 27–37.
Cheitlin MD (2003). Cardiovascular physiology—changes with aging. Am J Geriatr Cardiol 12(1): 9−13. doi: 10.1111/j.1076-7460.2003.01751.x.
Collins C (1998). Yoga: intuition, preventive medicine, and treatment. J Obstet Gynecol Neonatal Nurs 27(5): 563–68. doi: 10.1111/j.1552-6909.1998.tb02623.x.
Dahmane RG, Ribarič S (2006). Celično staranje. Obzor Zdr N 40(2): 75−8.
Dostopno na: https://obzornik.zbornica-zveza.si/index.php/ObzorZdravNeg/article/view/
2580 <12. 12. 2020>.
Delbaere K, Crombez G, Van Den Noortgate N, Willems T, Cambier D (2006). The risk of being fearful or fearless of falls in older people: an empirical validation. Disabil Rehabil 28(12): 75−6. doi: 10.1080/09638280500304794.
19
Desikachar K, Bragdon L, Bossart C (2005). The yoga of healing: exploring yoga's holistic model for health and well-being. Int J Yoga Therap 15(1): 17−39.
Dostopno na: https://doi.org/10.17761/ijyt.15.1.p501l33535230737 <12. 12. 2020>.
Dite W, Temple VA (2002). A clinical test of stepping and change of direction to identify multiple falling older adults. Arch Phys Med Rehabil 83(11): 1566–71.
doi: 10.1053/apmr.2002.35469.
Frontera WR (2017). Physiologic changes of the musculoskeletal system with aging: a brief review. Phys Med Rehabil Clin N Am 28(4): 705−11.
doi: 10.1016/j.pmr.2017.06.004.
Gothe NP, McAuley E (2016). Yoga is as good as stretching-strengthening exercises in improving functional fitness outcomes: results from a randomized controlled trial. J Gerontol A Biol Sci Med 71(3): 406−11. doi: 10.1093/gerona/glv127.
Govindaraj R, Karmani S, Varambally S, Gangadhar BN (2016). Yoga and physical exercise - a review and comparison. Int Rev Psychiatry 28(3):242−53.
doi: 10.3109/09540261.2016.1160878.
Groessl EJ, Maiya M, Schmalzl L, Wing D, Jeste DV (2018). Yoga to prevent mobility limitations in older adults: feasibility of a randomized controlled trial. BMC geriatrics 18(1): 1−11. doi: 10.1186/s12877-018-0988-8.
Guralnik JM, Simonsick EM, Ferrucci L et al. (1994). A short physical performance battery assessing lower extremity function: association with self-reported disability and prediction of mortality and nursing home admission. J Gerontol 49(2): M85−94.
doi: 10.1093/geronj/49.2.m85.
Gyllensten AL, Hui-Chan CW, Tsang WW (2010). Stability limits, single-leg jump, and body awareness in older Tai Chi practitioners. Arch Phys Med Rehabil 91(2): 215−20.
doi: 10.1016/j.apmr.2009.10.009.
Harwood RH (2001). Visual problems and falls. Age Ageing 30(Suppl 4): 13−8.
doi: 10.1093/ageing/30.suppl_4.13.
20
Hill KD, Schwarz JA, Kalogeropoulos AJ, Gibson SJ (1996). Fear of falling revisited.
Arch Phys Med Rehabil 77(10):1025−29. doi: 10.1016/s0003-9993(96)90063-5.
Horak FB, Henry SM, Shumway-Cook A (1997). Postural perturbations: new insights for treatment of balance disorders. Phys Ther 77(5): 517−33. doi: 10.1093/ptj/77.5.517.
Horak FB, Shupert CL, Mirka A (1989). Components of postural dyscontrol in the elderly:
a review. Neurobiol Aging 10(6): 727−38. doi: 10.1016/0197-4580(89)90010-9.
Hwang J, Jung MC (2015). Age and sex differences in ranges of motion and motion patterns. Int J Occup Saf Ergon 1(2): 173–86. doi: 10.1080/10803548.2015.1029301.
Jeka JJ, Ribeiro P, Oie K, Lackner JR (1998). The structure of somatosensory information for human postural control. Motor Control 2(1): 13–33. doi: 10.1123/mcj.2.1.13.
Kannus P, Sievänen H, Palvanen M, Järvinen T, Parkkari J (2005). Prevention of falls and consequent injuries in elderly people. Lancet 366(9500): 1885–93.
doi: 10.1016/S0140-6736(05)67604-0.
Kos N, Sedej B (2012). Motnje funkcije čutil v starosti in njihov pomen za sposobnost funkcioniranja starostnika. Rehabilitacija 11(1): 118−22.
Dostopno na: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-WZXOZKEB <12. 12. 2020>.
Kaye JA, Oken BS, Howieson DB, Howieson J, Holm LA, Dennison K (1994). Neurologic evaluation of the optimally healthy oldest old. Arch Neurol 51(12): 1205–11.
doi: 10.1001/archneur.1994.00540240049015.
Lidell L, Rabinovitch N, Rabinovitch G (1991). Joga. Ljubljana: Mladinska knjiga, 10−21.
Merchant SN, Tsuji K, Wall III C, Velázquez-Villaseñor L, Glynn RJ, Rauch SD (2000).
Temporal bone studies of the human peripheral vestibular system: 1. Normative vestibular hair cell data. Ann Otol Rhinol Laryngo 109(suppl 5): 3−13.
doi: 10.1177/00034894001090s502.
Miklič M (2014). Joga za zdravo in sproščeno življenje. Brežice: Samozaložba, 15−20.
21
Moher D, Liberati A, Tetzlaff J, Altman DG (2009). Preferred reporting items for
systematic reviews and metaanalyses: the PRISMA statement. PLoS Med 6(7): e1000097.
doi: 10.1371/journal.pmed.1000097.
Moreland JD, Richardson JA, Goldsmith CH, Clase CM (2004). Muscle weakness and falls in older adults: a systematic review and meta-analysis. J Am Geriatr Soc 52(7): 1121–
29. doi: 10.1111/j.1532-5415.2004.52310.x.
Moylan KC, Binder EF (2007). Falls in older adults: risk assessment, management and prevention. Am J Med 120(6): 493–97. doi: 10.1016/j.amjmed.2006.07.022.
Nashner LM, Black FO, Wall C (1982). Adaptation to altered support and visual conditions during stance: patients with vestibular deficits. J Neurosci 2(5): 536−44.
doi: 10.1523/JNEUROSCI.02-05-00536.1982.
Nick N, Petramfar P, Ghodsbin F, Keshavarzi S, Jahanbin I (2016). The effect of yoga on balance and fear of falling in older adults. PMR 8(2): 145–51.
doi: 10.1016/j.pmrj.2015.06.442.
Noradechanunt C, Worsley A, Groeller H (2017). Thai Yoga improves physical function and well-being in older adults: a randomised controlled trial. J Sci Med Sport 20(5):
494−501. doi: 10.1016/j.jsams.2016.10.007.
Nusbaum NJ (1999). Aging and sensory senescence. South Med J 92(3): 267−75.
doi: 10.1097/00007611-199903000-00002.
Oken BS, Zajdel D, Kishiyama S et al. (2006). Randomized, controlled, six-month trial of yoga in healthy seniors: effects on cognition and quality of life. Altern Ther Health Med 12(1): 40–7. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/16454146/ <15. 5. 2020>.
Paulus WM, Straube A, Brandt TH (1984). Visual stabilization of posture: physiological stimulus characteristics and clinical aspects. Brain 107(4): 1143−63.
doi: 10.1093/brain/107.4.1143.
Périlleux E, Anselme B, Richard D (1999). Biologija človeka: anatomija, fiziologija, zdravje. 1. izd. Ljubljana: DZS, 114.
22
Podsiadlo D, Richardson S (1991). The timed »Up& go«: a test of basic functional mobility for frail elderly persons. J Am Geriatrics Soc 39: 142–8.
doi: 10.1111/j.1532-5415.1991.tb01616.x.
Prado ET, Raso V, Scharlach RC, Kasse CA (2014). Hatha yoga on body balance. Int J Yoga Therap 7(2): 133–7. doi: 10.4103/0973-6131.133893.
Rok Simon M (2020). Padci starejših odraslih – naraščajoči problem javnega zdravja.
Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje.
Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-3QWFFCBC <20. 12. 2020>.
Ross A, Thomas S (2010). The health benefits of yoga and exercise: a review of
comparison studies. J Altern Complement Med 16(1): 3–12. doi: 10.1089/acm.2009.0044.
Rugelj D (2014). Uravnavanje drže, ravnotežja in hotenega gibanja. 2. dop. izd. Ljubljana:
Zdravstvena fakulteta, 38–9.
Salzman B (2010). Gait and balance disorders in older adults. Am Fam Physician 82(1):
61−8. Dostopno na: https://www.aafp.org/afp/2010/0701/p61.html <28. 11. 2020>.
Saravanakumar P, Higgins IJ, Van der Riet PJ, Marquez J, Sibbritt D (2014). The influence of tai chi and yoga on balance and falls in a residential care setting: a randomised
controlled trial. Contemp Nurse 48(1): 76–87. doi: 10.5172/conu.2014.48.1.76.
Schwartz S, Segal O, Barkana Y, Schwesig R, Avni I, Morad Y (2005). The effect of cataract surgery on postural control. Invest Ophthalmol Vis Sci 46(3): 920–4.
doi: 10.1167/iovs.04-0543.
Sherrington C, Tiedemann A, Fairhall N, Close JC, Lord SR (2011). Exercise to prevent falls in older adults: an updated meta-analysis and best practice recommendations. N S W Public Health Bull 22(3-4): 78–83. doi: 10.1071/nb10056.
Shumway-Cook A, Woollacott M (2017). Motor control: translating research to clinical practice. 5th ed. Philadelphia: Walters Kluwer.
Smith F, Smith P (2002). Musculoskeletal differences between males and females. Sports Med Arthrosc Rev 10(1): 98–100.
23
Dostopno na: https://journals.lww.com/sportsmedarthro/Fulltext/2002/10010/Musculoske letal_Differences_Between_Males_and.14.aspx <26. 3. 2021>.
Teixeira-Salmela LF, Santiago L, Lima RC, Lana DM, Camargos FF, Cassiano JG (2005).
Functional performance and quality of life related to training and detraining of community- dwelling elderly. Disabil Rehabil 27(17): 1007–12. doi: 10.1080/09638280500030688.
Tew GA, Howsam J, Hardy M, Bissell L (2017). Adapted yoga to improve physical function and health-related quality of life in physically-inactive older adults: a randomised controlled pilot trial. BMC geriatrics 17(1): 1−10. doi: 10.1186/s12877-017-0520-6.
Tiedemann A, O’Rourke S, Sesto R, Sherrington C (2013). A 12-week Iyengar yoga program improved balance and mobility in older community-dwelling people: a pilot randomized controlled trial. J Gerontol A Biol Sci Med Sci 68(9): 1068−75.
doi: 10.1093/gerona/glt087.
Vertot N (2010). Starejše prebivalstvo v Sloveniji. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije.
Wells C, Ward LM, Chua R, Inglis, JT (2003). Regional variation and changes with ageing in vibrotactile sensitivity in the human footsole. J Gerontol A Biol Sci Med Sci 58(8):
680−86. doi: 10.1093/gerona/58.8.b680.
Woollacott MH, Tang PF (1997). Balance control during walking in the older adult:
research and its implications. Phys Ther 77(6): 646−60. doi: 10.1093/ptj/77.6.646.
8 PRILOGE
8.1 Značilnosti vadbenega programa
Tabela 2: Značilnosti vadbenega programa
Avtor Skupine Trajanje vadbenega programa
Trajanje vadbene enote (min)
Pogost vadbe na teden Program vadbe Gothe,
McAuley, 2016
JS 8 tednov 60 3-krat asane, dihanje, meditacija
PS 8 tednov 60 3-krat ogrevanja, 10 do 12 ponovitev, 8 do 10 različnih
vaj, ohlajanje.
Nick et al., 2016
JS 8 tednov 60 2-krat paranayama (10 min), raztezne vaje (10 min),
pavanamuktasana (30 min), sprostitev (10 min)
PS / / / vsakodnevne dejavnosti
Tew et al., 2017
JS 10 tednov 75
/
1-krat /
uvod v tedensko temo, sproščujoči položaji za lajšanje bolečin, asane, nasvete za pravilno držo, dihalne vaje in vaje za koncentracijo, 5 do 15 min sprostitve, prejeli so knjigo z nasveti o telesni dejavnosti
PS / / / prejeli so knjigo z nasveti o telesni dejavnosti
Groessl et al., 2018
JS 10 tednov 60 2-krat asane (35 min), savasana (10 min), dihanje in
meditacija
PS 10 tednov 90 1-krat zdravstvena vzgoja
Legenda: JS – joga skupina, TC – Tai Chi, PS – primerjalna skupina, AE – aerobna vadba
Tabela 2 (nadaljevanje): Značilnosti vadbenega programa
Tiedemann et al., 2013
JS 12 tednov 60 2- krat
asane, katerih zahtevnost so stopnjevali tekom trajanja programa, prejeli knjigo v kateri so bili opisani dejavniki in nasveti za preprečitev padcev
PS / / / prejeli knjigo v kateri so bili opisani dejavniki
in nasveti za preprečitev padce Noradechanunt
et al., 2017
JS 12 tednov 80 2-krat ogrevanje sestavljenjo iz diafragmalnega
dihanja in meditacije (15 min), 15 različnih asan (55 min), sprostitev (10 min)
TC 12 tednov 80 2 krat ogrevanje (10 min), Tai Chi vadba (60 min),
ohlajane (10 min)
PS / / / telefonsko svetovanje
Saravanakumar et at., 2014
JS 14 tednov 30 2-krat asane, dihanje, sprostitev
TC 14 tednov 30 2-krat ogrevanja, 18 različnih Tai Chi vaj, sprostitev
PS / / / vsakodneve dejavnosti, neobvezna udeležba 1-
krat tedenskaga, 30 minutnega programa Ostanimo aktivni
Oken et al., 2006
JS 6 mesecev 90 1-krat 18 različnih asan, sprostitev (10 min)
AE 6 mesecev 60 1-krat ogrevanje (hoja 800 m), aerobna vadba,
raztezne vaje
PS / / / vsakodnevne dejavnosti
Legenda: JS – joga skupina, TC – Tai Chi, PS – primerjalna skupina, AE – aerobna vadba
8.2 Merilna orodja in rezultati
Tabela 3: Merilna orodja in rezultati
Avtor Merilna orodja Rezultati p – vrednost
pred
intervencijo
p – vrednost pred in po intervenciji Gothe,
McAuley, 2016
JS PS
pred po pred po
TUG 2,4 m (s) 5,69±9,1 5,23±0,80 5,93±1,40 5,52±1,03 NP p<0,001
SLS (s) D 21,32±10,68 23,42±10,0 18,64±10,3 21,31±10,83 NP P<0,05
L 20,63±11,25 23,54±10,25 18,2±11,42 17,69±11,14 NP p>0,05
FSST (s) 7,45±1,41 6,7±1,03 7,68±1,69 7,01±1,28 NP p<0,001
Nick et al.,
2016 JS PS
pred po pred po
BBS (točke) 39,14 49,33 39,80 38,63 p=0,69 p<0,0001
Tew et al., 2017
JS PS
pred po pred po
SPPB test (točke) 9,5 10,0 8,2 8,2 NP NP
Test ravnotežja – sonožna
semi-tandemska, tandemska stoja (s)
27,51 29,0 26,96 27,44 NP NP
Hitrost hoje na 4m (s) 16,45 14,64 22,59 19,63 NP NP
Test petih vstajanj s stola (s) 4,10 4,04 5,81 5,28 NP NP
Legenda: TUG – Časovno merjeni vstani in pojdi test (angl. Timed Up and Go Test), FSST – test korakanja v štirih kvadrantih (angl. Four Square Step Test), SPPB – skupina kratkih testov telesne zmogljivosti (angl. Short Physical Performance Battery), BBS – Bergova lestvica za oceno ravnotežja (angl. Berg Balance Scal), SLS - test stoje na eni nogi (angl. Single Leg Stance), D – desna, L – leva, JS – joga skupina, PS – primerjalna skupina, NP – ni podatka, p – statistična pomembnost med skupinami
Tabela 3 (nadaljevanje): Merilna orodja in rezultati
JS PS p – vrednost
pred
intervencijo
p – vrednost pred in po intervenciji Groessl et al.,
2018 razlika pred -po razlika pred -po
SPPB test (točke) 1,55 1,18 NP NP
Test ravnotežja – sonožna, semi-tandemska, tandemska stoja (točke)
0,60 0,64 NP NP
Hitrost hoje na 4m (točke) 0,40 0,23 NP NP
Test petih vstajanj s stola (točke)
0,85 0,32 NP NP
LOS test
reakcijski čas (s) 0,14 -0,01 NP NP
hitrost gibanja CoG ( °/s) 0,51 -0,62 NP NP
maksimum CoG gibanja (%)
9,00 -3,23 NP NP
nadzor gibanja v določeni smeri(%)
10,90 -11,5 NP NP
SOU test -desna noga
dvig noge (%) -0,70 5,47 NP NP
premik (s) -0,07 8,55 NP NP
sila (%) - 3,1 6,64 NP NP
SOU test -leva noga
dvig noge (%) 8,17 -0,65 NP NP
premik (s) 4,75 4,46 NP NP
sila (%) 4,52 5,62 NP NP
SOT test
vidni system (%) 4,44 4,75 NP NP
vestibularni sistem (%) 8,90 -1,14 NP NP
somatosenzorni system (%) 0,75 -1,07 NP NP
RWS test
antero-posteriorna smer (°/s) 0,02 0,21 NP NP
antero-posteriorna smer (%) 1,52 6,04 NP NP
desno-leva smer (°/s) -0,15 0,07 NP NP
desno-leva smer (%) -4,33 3,77 NP NP
Tiedemann et al., 2013
JS PS p – vrednost
pred
intervencijo
p – vrednost pred in po intervenciji
pred po pred po
SPPB
Test ravnotežja – sonožna semi-tandemska, tandemska stoja (s)
38,9+2,8 39,7+0,99 38,9+3,1 38,2+5,2 NP p=0,04
Hitrost hoje na 4m (s) 2,6±0,6 2,4+0,4 2,5±0,6 2,8+0,6 NP p<0,001
Test petih vstajanj s stola (s) 10,1+3,8 8,8+2,6 11,9+5,2 13,6+6,1 NP p<0,001 SLS – zaprte oči (s) 3,99 (3,01) 5,57 (3,28) 3,95 (3,54) 3,50 (3,42) NP p=0,02
Legenda: SPPB – skupina kratkih testov telesne zmogljivosti (angl. Short Physical Performance Battery), RWS - test ritmičnega prenašanja teže (angl. Rhythmic Weight Shifting ), LOS – test meje stabilnosti (angl. Limit of Stability Test), SOT - test senzorične organizacije (angl. Sensory Organization Test), SOU –Test stopanja na in čez stopnico (angl. Step Up and Over Test), SLS - test stoje na eni nogi (angl. Single Leg Stance), JS – joga skupina, PS – primerjalna skupina, NP – ni podatka, p – statistična pomembnost med skupinami
Tabela 3 (nadaljevanje): Merilna orodja in rezultati
Noradechanunt et al., 2017
JS TC PS p – vrednost
pred
intervencijo
p – vrednost pred in po intervenciji pred 6 t 12 t 24 t pred 6 t 12 t 24 t pred 6 t 12 t 24 t
TUG (s) 5,4 4,8 4,8 4,6 5,4 5,3 4,9 4,9 5,5 5,2 5,2 5,2 NP
p=0,013 (JS:PS) p=0,523 (TC:PS) p=0,481 (JS:TC) Saravanakumar et
al., 2014
JS TC PS
pred po pred po pred po
BBS (točke)
34,0 42,8 32,7 27,8 31,7 29,6 p=0,679 p=0,456
Oken et al., 2006 JS AE PS
pred po pred po pred po
SLS (s) 29,6±41,5 39,2±52,3 11,1±11,9 12,8±14,4 21,4±30,1 24,2±21,5 NP p <0,05 Test
petih vstajanj s stola (s)
10,4±2,9 9,2±2,5 9,9±2,2 10,0±2,6 9,4±2,5 9,1±2,1 NP p=0,5
Legenda: TUG – Časovno merjeni vstani in pojdi test (angl. Timed Up and Go Test), BBS – Bergova lestvica za oceno ravnotežja (angl. Berg Balance Scal), JS – joga skupina, PS – primerjalna skupina, TC – Tai Chi, AE – aerobna vadba, NP – ni podatka, p – statistična pomembnost med skupinami
