UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA FIZIOTERAPIJA, 1. STOPNJA
Vita Slak
MERSKE LASTNOSTI TESTA VSTAJANJA S STOLA V 30 SEKUNDAH
diplomsko delo
MEASUREMENT PROPERTIES OF 30-SECOND SIT-TO-STAND TEST
diploma work
Mentorica: izr. prof. dr. Darja Rugelj Recenzent: doc. dr. Miroljub Jakovljević
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se izr. prof. dr. Darji Rugelj za mentorstvo, strokovno vodenje in svetovanje pri pisanju diplomskega dela. Zahvaljujem se družini in prijateljem za vso podporo, pozitivno vzpodbudo in lepo preživeta študijska leta.
IZVLEČEK
Uvod: Zmožnost prehajanja iz sedečega v stoječ položaj predstavlja bistven element telesne pripravljenosti. Zahteva precejšnjo mišično zmogljivost, velike obsege gibljivosti sklepov, primerno tehniko in ustrezno ravnotežje. Pri časovno merjenih testih vstajanja s stola se pogosto uporablja interval 30 sekund, v katerem preiskovanec izvede čim več pravilnih gibov vstajanja. Tako pridobimo podatke o posameznikovi mišični zmogljivosti spodnjih udov. Namen: Namen diplomskega dela je bil pregledati raziskave o merskih lastnostih testa vstajanja s stola v tridesetih sekundah pri različnih skupinah preiskovancev.
Metode dela: Uporabljena je bila deskriptivna metoda s sistematičnim pregledom literature, ki je potekal v podatkovni zbirki PubMed in zajel raziskave o merskih lastnostih, ki so ustrezale merilom za vključitev. Iskanje literature je potekalo v slovenskem in angleškem jeziku. Zajete so bile raziskave, objavljene do konca novembra 2020.
Rezultati: V pregled literature je bilo vključenih 13 raziskovalnih člankov. Zanesljivost so preverjali v desetih, veljavnost v osmih, sposobnost zaznavanja sprememb prav tako v desetih raziskavah. Rezultati zanesljivosti so pokazali, da je test vstajanja s stola v tridesetih sekundah visoko do odlično zanesljiv tako pri posameznem preiskovalcu (ICC = 0,84–0,97) kot tudi med preiskovalci (ICC = 0,92–0,98). Rezultati veljavnosti so raznoliki in večinoma nakazujejo zmerno povezanost s primerljivimi testi telesne pripravljenosti ali mišične zmogljivosti. Test dobro razlikuje med visoko in nizko telesno dejavnimi posamezniki ter negativno korelira s starostjo. Razprava in zaključek: Pregled literature je pokazal, da je test vstajanja s stola v 30 sekundah zanesljiva in veljavna metoda za ocenjevanje ter je njegova uporaba v kliničnem okolju primerna. Test ne zahteva veliko prostora, materiala ali časa. V raziskavah so se pojavljali različni protokoli izvedbe testa, ki bi jih bilo smiselno poenotiti. Za najbolj učinkovito ocenjevanje pacienta se priporoča kombinirati test vstajanja s stola v tridesetih sekundah z drugimi merami izida.
Ključne besede: mišična zmogljivost, prehod med položaji, zanesljivost, veljavnost
ABSTRACT
Introduction: The ability to move from a sitting to a standing position is an essential element of physical fitness. It requires considerable muscle capacity, broad range of motion, proper technique and balance. In timed sit to stand tests, an interval of 30 seconds is often used, in which the subject performs as many correct movements of getting up as possible. Thus, we obtain data on an individual’s muscle strength of the lower extremities.
Purpose: The purpose of this thesis was to review research on the measurement properties of the thirty second sit to stand test in various groups of subjects. Methods: A descriptive method with a systematic review of the literature was used fort his thesis. The literature review was conducted in the PubMed database and included research articles on measurement properties that met the inclusion criteria. The search for literature was limited to research articles in Slovenian and English language, published by the end of November 2020. Results: Thirteen studies were included in the literature review. Reliability was tested in ten, validity in eight, and ability to detect changes also in ten studies. The reliability results showed that the 30-second sit-to-stand test is highly to excellently reliable both for intrarater (ICC = 0.84–0.97) and interrater reliability (ICC = 0.92–0.98).
Validity results are varied and mostly suggest a moderate association with comparable fitness or muscle performance tests. The 30-second sit-to-stand test distinguishes well between high and low physically active individuals and correlates negatively with age.
Discussion and conclusion: A review of the literature has shown that the 30-second sit-to- stand test is a reliable and valid method of assessment and its use in a clinical setting is appropriate. The test does not require much space, material or time. It would make sense to unify test protocols because various different versions of this test were performed in the included studies. To capture a broader range of effects and for more effective assessment of the patient it is recommended to combine the 30-second sit-to-stand test with other assessment instruments or to include it in a battery of assessment tools.
Keywords: muscle strength, postural transition, reliability, validity
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 Biomehanika vstajanja s stola ... 1
1.2 Testi vstajanja s stola ... 3
1.2.1 Test vstajanja s stola v 30 sekundah ... 4
2 NAMEN ... 7
3 METODE DELA ... 8
3.1 Merske lastnosti ... 8
4 REZULTATI ... 11
4.1 Značilnosti preiskovancev ... 12
4.2 Izvedba testa 30sSTS ... 13
4.3 Zanesljivost ... 17
4.3.1 Zanesljivost posameznega preiskovalca ... 17
4.3.2 Zanesljivost med preiskovalci ... 18
4.4 Veljavnost ... 19
4.4.1 Kriterijska veljavnost ... 19
4.4.2 Veljavnost konstrukta ... 20
4.5 Sposobnost zaznati spremembe ... 23
4.5.1 Standardna napaka merjenja ... 23
4.5.2 Najmanjša dejanska razlika ... 24
4.5.3 Standardizirani povprečni odziv ... 25
5 RAZPRAVA ... 26
6 ZAKLJUČEK ... 32
7 LITERATURA ... 33
KAZALO SLIK
Slika 1: Praktični prikaz giba STS ... 3 Slika 2: Potek iskanja literature po diagramu PRISMA (Moher et al., 2009) ... 11
KAZALO TABEL
Tabela 1: Normativne vrednosti Testa vstajanja s stola v tridesetih sekundah ... 6 Tabela 2: Značilnosti preiskovancev v raziskavah o merskih lastnostih Testa vstajanja s stola v tridesetih sekundah ... 13 Tabela 3: Izvedba Testa vstajanja s stola v tridesetih sekundah... 16 Tabela 4: Rezultati raziskav zanesljivost posameznega preiskovalca pri Testu vstajanja s stola v tridesetih sekundah ... 18 Tabela 5: Rezultati raziskav zanesljivosti med preiskovalci pri Testu vstajanja s stola v tridesetih sekundah ... 19 Tabela 6: Rezultati raziskav kriterijske veljavnosti Testa vstajanja s stola v tridesetih sekundah ... 20 Tabela 7: Rezultati raziskav konstruktne veljavnosti Testa vstajanja s stola v tridesetih sekundah ... 22 Tabela 8: Vrednosti standardne napake merjenja Testa vstajanja s stola v tridesetih sekundah ... 24 Tabela 9: Vrednosti najmanjše dejanske razlike Testa vstajanja s stola v tridesetih sekundah ... 25
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
30sSTS vstajanje s stola v 30 sekundah (angl. 30-second sit-to-stand) ICC koeficient intraklasne korelacije (angl. intraclass correlation) MDC najmanjša zaznavna sprememba (angl. minimal detectable change) RM ponovitveni maksimum (angl. repetition maximum)
SEM standardna napaka merjenja (angl. standard error of measurement) SRD najmanjša dejanska razlika (angl. smallest real difference)
SRM standardizirani povprečni odziv (angl. standardised response mean) STS sedeč v stoječ položaj (angl. sit-to-stand)
1
1 UVOD
Premičnost je opredeljena kot posameznikova sposobnost za samostojno premikanje in spreminjanje položaja telesa (Jakovljević, 2013). Predstavlja eno izmed področij telesnega funkcioniranja posameznika in je predpogoj za opravljanje osnovnih dnevnih opravil kot tudi dela in rekreacijskih dejavnosti (Guccione et al., 2012). Največkrat jo ocenjujemo kot razdaljo, prehojeno v določenem času, ali časom, potrebnim za opravljanje določene naloge, lahko pa ocenjujemo le del premičnosti (npr. vstajanje s stola) (Jakovljević, 2013).
Glede na Mednarodno klasifikacijo funkcioniranja, zmanjšane zmožnosti in zdravja je spreminjanje položaja telesa, vključno z gibom vstajanja iz sedečega položaja (angl. sit-to- stand – STS), ključna komponenta premičnosti (Bohannon, 2012).
Zmožnost prehajanja iz sedečega v stoječ položaj je pomembna veščina in predstavlja bistveno determinanto funkcijske neodvisnosti (Dall, Kerr, 2010; Janssen et al., 2002).
Premik STS predstavlja bistven element telesne pripravljenosti in predpogoj za hojo (Faraji Aylar et al., 2018). Relevantnost giba se kaže s pogostostjo njegovega opravljanja, zdravi ljudje ga v povprečju izvedejo 60-krat dnevno, velikokrat brez zavestnega vodenja (Shen et al., 2017; Dall, Kerr, 2010).
Zmanjšana zmožnost ali nezmožnost izvedbe samostojnega giba STS lahko omeji posameznikovo samostojnost in vodi do zmanjšane zmožnosti in premičnosti, ovirane dejavnosti vsakodnevnega življenja, institucionalizacije ali celo smrti, zmanjšana zmožnost hitre izvedbe omenjenega gibanja pa je predvsem pri starejših povezana tudi s povečanim tveganjem za padce in zlom kolka (Yamako et al., 2016; Janssen et al., 2002). Predvsem za starejše je gib STS lahko naporen, prav tako je njegova izvedba pogosto okrnjena pri pacientih z različnimi s starostjo povezanimi stanji, kot so možganska kap, Parkinsonova bolezen, zlom kolka, artritis in artroplastika (Bohannon, 2012).
1.1 Biomehanika vstajanja s stola
Naloga vstajanja iz sedečega položaja je mehanično najbolj zahtevna naloga med osnovnimi dnevnimi opravili, saj zahteva precejšnjo mišično zmogljivost, velike obsege gibljivosti sklepov in primerno tehniko, posledično so zahteve za ravnotežje velike (Mehmet et al., 2019; Yamako et al., 2016). Povzroča večje sklepne sile kot hoja po
2
ravnem ali po stopnicah (Abujaber et al., 2015). Za uspešno izveden gib STS potrebujemo tudi zadostno ravnotežje, iz statičnega in stabilnega položaja na stolu se premaknemo v položaj z relativno majhno podporno ploskvijo in višjim telesnim težiščem, zato morajo sistemi za uravnavanje drže nenehno posredovati sveže informacije, da se prepreči padec (Faraji Aylar et al., 2018; Dall, Kerr, 2010). Manever STS lahko zato predstavlja precejšen ali celo prevelik zalogaj za ljudi z zmanjšano gibljivostjo, zmanjšano mišično zmogljivostjo, okrnjenim ravnotežnim sistemom, kronično bolne in starejše ter je pogost vzrok za padce (Yamako et al., 2016; Dall, Kerr, 2010; Van der Heijden et al., 2009).
Obstaja več definicij vstajanja iz sedečega položaja, Roebroeck in sodelavci (1994) so gib definirali kot premik telesnega težišča iz sedečega v stoječ položaj brez izgube ravnotežja, Vander Linden in sodelavci (1994) pa kot prehoden gib do pokončnega položaja, ki zahteva premik telesnega težišča iz stabilnega v nestabilen položaj na iztegnjenih spodnjih udih. Vstajanje s stola je simetrična telesna dejavnost, ki se dogaja v sagitalni ravnini (Błażkiewicz et al., 2014). Za uspešno izvedbo je potreben prenos teže z zadnjice in posteriornega dela stegen na stopala, kar vključuje anteriorni in vertikali premik telesnega težišča (Bohannon, 2012). Ta premik primarno izvedejo mišice fleksorji kolčnega sklepa, nato se izvede premik segmenta glava-zgornji udi-trup anteriorno, sledi ekstenzija v kolkih, kolenih in gležnjih (Bohannon, 2012).
Gib STS lahko opišemo tudi s fazami, najpogosteje je v uporabi definicija faz Schenkmana in sodelavcev (1990), ki opisujejo štiri faze (Slika 1).
Prva faza ali faza fleksijskega navora se začne z iniciacijo gibanja in konča tik pred dvigom zadnjice s stola. Med prvo fazo se trup in medenica nagneta naprej v fleksijo, spodnji udi pri tem ostanejo pri miru.
Druga faza ali faza prenosa navora se prične z dvigom zadnjice s stola in konča ob dosegu maksimalne dorzalne fleksije skočnih sklepov, medtem telesno težišče potuje anteriorno in navzgor.
Tretja faza ali faza ekstenzije se nadaljuje od trenutka maksimalne dorzalne fleksije v skočnih sklepih do končane ekstenzije kolkov, definirane kot vrednost kotne hitrosti kolka 0 °/s. Med to fazo se končujeta tudi ekstenzija kolen in fleksija glave.
Četrta faza ali faza stabilizacije se začne ob končani ekstenziji kolkov in nadaljuje dokler se vsa gibanja, povezana s stabilizacijo zaradi vstajanja, ne zaključijo.
3
Slika 1: Praktični prikaz giba STS
Dejavnike, ki vplivajo na opravljanje giba STS delimo na dejavnike stola (npr. višina stola, vrsta stola, ročaji, naslonjalo), posameznika (npr. mišična zmogljivost, starost) in strategije (npr. hitrost, položaj stopal, uporaba rok) (Janssen et al., 2002). Obstaja več strategij, s katerimi lahko olajšamo izvedbo giba, kot so prilagajanje višine sedala, sprememba začetnega položaja stopal in povečana fleksija trupa (Jeon et al., 2019). Slednja se imenuje tudi strategija stabiliziranja in je uporabljena predvsem pri tistih z mišično šibkostjo (Van der Heijden et al., 2009).
Ne glede na strategijo pa je za uspešno izvedeno STS potreben znaten obseg gibljivosti, vstajanje z nižjega stola lahko zahteva 100 ° ali več fleksije v kolenskem sklepu, 80 ° fleksije v kolčnem sklepu in 25 ° dorzalne fleksije v zgornjem skočnem sklepu (Bohannon, 2012).
1.2 Testi vstajanja s stola
Kot merilno orodje zmogljivosti mišic spodnjih udov sta test STS prva standardizirala Csuka in McCarty (1985), preiskovanci so morali čim hitreje desetkrat vstati s stola in zabeležen je bil čas, potreben za izvedbo naloge. Sčasoma je postalo različic testa kar precej, najlažje pa jih ločimo v dve skupini, časovno merjene in časovno nemerjene
4
(Bohannon, 2012). Pri časovno nemerjenih različicah se lahko beleži posameznikova zmožnost ali nezmožnost vstajanja, samostojnost oz. potrebno pomoč in posameznikovo zaznavanje napora (Bohannon, 2012). Pri časovno merjenih testih lahko bodisi štejemo ponovitve v določenem časovnem obdobju bodisi merimo čas, ki ga posameznik potrebuje za izvedbo določenega števila ponovitev, v obeh primerih si pomagamo s štoparico (Alcazar et al., 2018; Bohannon, 2012). Najpogosteje se za število ponovitev uporabljata bodisi 5 ali 10 (Jones et al., 1999), za časovno obdobje pa 10, 30 ali 60 sekund (Bohannon, 2012).
Časovno merjeni testi STS ocenjujejo posameznikovo sposobnost vstajanja s stola, mišično zmogljivost trupa in spodnjih udov, posameznikovo telesno pripravljenost, pa tudi gibčnost in aerobno vzdržljivost (Mehmet et al., 2019; Gurses et al., 2018). Ker je STS bilateralna naloga, kjer sta obe stopali v stiku s tlemi, se za uspešno opravljanje pogosto uporabljajo kompenzatorni gibi, zato lahko s testi STS ocenimo asimetrijo gibanja pri ljudeh z enostransko patologijo na spodnjih udih (Abujaber et al., 2015). Yamako in sodelavci (2016) menijo, da testi STS predstavljajo dragocen vir informacij o posameznikovih gibalnih zmožnostih in pomagajo pri prepoznavanju mišične zmogljivosti in ravnotežja. V zadnjih letih se poleg vrednotenja funkcije skeletnih mišic spodnjih udov testi STS uporabljajo tudi za ocenjevanje tolerance na vadbo, na primer pri bolnikih s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (Zhang et al., 2018). Čeprav se testi STS večinoma uporabljajo pri starejših (Gurses et al., 2018), so zaradi težavnosti opravljanja in pomembnosti giba za premičnost, pomembni tudi za druge paciente in strokovnjake za ergonomijo ter rehabilitacijo (Dall, Kerr, 2010).
STS testi so preprosti in hitri, ne zahtevajo veliko prostora, materiala ali časa, so poceni in izvedljivi v različnih okoljih (Alcazar et al., 2018).
1.2.1 Test vstajanja s stola v 30 sekundah
Čeprav se za kvantitativno ocenjevanje sposobnosti vstajanja najpogosteje uporablja test petih vstajanj (Bohannon, 2012), pa je lahko pri starejših odraslih prisoten učinek tal, zato so pričeli namesto določenega števila ponovitev STS uporabljati določen časovni interval (30 sekund) za izvedbo poljubnega števila STS (Jones et al., 1999). Pri testu vstajanja s stola v 30 sekundah (angl. 30-second sit-to-stand test – 30sSTS) se lahko bolj natančno
5
oceni posameznikov nivo zmožnosti, saj število popolno izvedenih vstajanj variira od 0 pa tudi do 20 ali več (Jones et al., 1999).
Najpogosteje se 30sSTS uporablja za ocenjevanje telesne zmogljivosti starejših odraslih (Applebaum et al., 2017; Bodilsen et al., 2015; Jones et al., 1999), vendar je bil uporabljen in preizkušen tudi na mnogih drugih skupinah preiskovancev, pri osebah s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (Morita et al., 2018; Zhang et al., 2018), Parkinsonovo boleznijo (Petersen et al., 2016), sladkorno boleznijo (Alfonso-Rosa et al., 2014), osteoartritisom kolka (Wright et al., 2011), osebah po možganski kapi (Johansen et al., 2015), pri čakajočih na endoprotezo kolka ali kolena (Gill et al., 2012), zdravih mladih (Gurses et al., 2018).
Jones in sodelavci (1999) so za izvedbo testa 30sSTS uporabili zložljiv, nedrseč stol brez naslonjal za roke višine 43,2 cm in ga postavili ob steno. Preiskovančev začetni položaj je sede na sredini stola z ravnim hrbtom, stopala so v višini ramen in položena na tla rahlo za koleni, eno stopalo je zaradi boljšega ravnotežja nekoliko pred drugim, roke so prekrižane pri zapestjih in položene na prsni koš. Preiskovalec demonstrira izvedbo testa, nato preiskovalec enkrat vstane in sede za seznanitev s testom in pravilnim položajem. Sledi testiranje, na znak »Zdaj!« preiskovanec začne z vstajanjem do pokončne stoje in nato usedanjem nazaj na stol v začetni položaj. Preiskovance se spodbuja, naj skušajo opraviti čim več vstajanj v 30 sekundah. Med izvedbo testa preiskovalec nadzoruje pravilno izvedbo in tiho šteje ponovitve. Rezultat testa je število pravilno izvedenih vstajanj v 30 sekundah, kot cel gib se ob izteku 30 sekund šteje več kot polovica opravljenega giba vstajanja, nepravilno izvedenih gibov ne štejemo.
Normativne vrednosti testa 30sSTS za starejše odrasle, ki živijo v domačem okolju, so predstavljene v Tabeli 1.
6
Tabela 1: Normativne vrednosti Testa vstajanja s stola v tridesetih sekundah Starostna skupina
Avtor, leto Spol 60-64 65-69 70-74 75-79 80-84 85-89 90-94
oz. 90+ Skupaj Rikli,
Jones, 1999
M Ž
16,4 14,5
15,2 13,5
14,5 12,9
14,0 12,5
12,4 11,3
11,1 10,3
9,7 8,0
14,2 12,7 Macfarlane
et al., 2006
M Ž
14,0 12,3
12,9 11,3
11,6 10,1
11,3 9,4
11,1 9,4
8,1 8,3
5,8 7,9
10,7 9,8 Legenda: M – moški, Ž – ženski
Rikli in Jones (1999) sta testirali 7183 starejših odraslih iz 21 zveznih držav, Macfarlane in sodelavci (2006) pa so testirali 1038 starejših odraslih iz Hong Konga. Opazen je upad pri izidu testa z naraščajočo starostjo, vendar pa so starejši z višjo stopnjo telesne dejavnosti dosegli boljše rezultate kot tisti z nižjo (Macfarlane et al., 2006). Prav tako so se na testu bolje odrezali moški, vendar pa je vzorec upadanja glede na starost podoben pri moških in ženskah (Rikli, Jones, 1999). Upad v dosežku na testu 30sSTS je v treh desetletjih znašal 40,8 % pri moških in 44,4 % pri ženskah, kar je skladno s sicer opisanim upadom v mišični zmogljivosti, ki naj bi tipično znašal 15 % na desetletje (Rikli, Jones, 1999).
7
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je bil na podlagi pregleda literature ugotoviti merske lastnosti testa vstajanja s stola v 30 sekundah pri različnih skupinah preiskovancev.
8
3 METODE DELA
Iskanje literature je potekalo v podatkovni zbirki PubMed v angleškem jeziku. Za iskanje člankov, nedostopnih preko podatkovne zbirke, je bil uporabljen oddaljen dostop Knjižnice Zdravstvene fakultete do informacijskih virov. Za iskanje so bile uporabljene naslednje ključne besede: test vstajanja s stola v 30 sekundah (30 second sit to stand oz. 30 second chair stand test), zanesljivost (reliability), veljavnost (validity), učinek stropa (ceiling effect), učinek tal (floor effect), minimalna pomembna razlika (minimal important difference), odzivnost (responsiveness), specifičnost (specificity), občutljivost (sensitivity).
Izbrani so bili članki, objavljeni do konca novembra 2020.
Za ožji izbor literature so bila upoštevana naslednja vključitvena in izključitvena merila;
vključitvena merila:
raziskovalni članki, v katerih so proučevali merske lastnosti testa 30sSTS;
izključitvena merila:
modificiran test 30sSTS;
virtualna izvedba testa 30sSTS ali izvedba, nenadzorovana s strani terapevta, temveč naprave;
raziskave, ki test 30sSTS le omenjajo.
3.1 Merske lastnosti
Merske lastnosti testa delimo na zanesljivost, veljavnost in sposobnost zaznati spremembe (Vidmar, Jakovljević, 2016). V nadaljevanju so opisane merske lastnosti, ugotovljene v raziskovalnih člankih, zajetih v diplomskem delu.
Zanesljivost merjenja predstavlja dopustno stopnjo slučajnih napak v raziskovanju, ki ga za dovolj zanesljivega označujemo takrat, kadar slučajne napake skozi cel proces raziskovanja ne vplivajo statistično značilno na končni rezultat (Ferligoj et al., 1995). Pravi dosežek in napaka merjenja sta med seboj neodvisna (Vidmar, Jakovljević, 2016). Merski postopek je torej zanesljiv, kadar pri ponovnem merjenju pri enakih pogojih daje enake rezultate (Ferligoj et al., 1995). Pri tem ločimo zanesljivost posameznega preiskovalca, ki se nanaša na število enakih rezultatov pri več ponovitvah istega testa, in zanesljivost med
9
preiskovalci, ki je odvisna od števila enakih rezultatov različnih preiskovalcev pri istem testu (Jakovljević, Hlebš, 2017).
Zanesljivost se najpogosteje ocenjuje s koeficientom intraklasne korelacije (angl. intraclass correlation – ICC) (Vidmar, Jakovljević, 2016). Stopnja zanesljivosti je bila vrednotena na podlagi kategorij (Portney, Watkins, 2009): vrednost ICC pod 0,50 je pomenila nizko zanesljivost, vrednost med 0,50 in 0,75 zmerno, med 0,75 in 0,90 visoko, nad 0,90 pa odlično zanesljivost.
Veljavnost je definirana kot dejstvo, da z merskim instrumentom oz. postopkom merimo tisto, kar smo imeli namen meriti (Vidmar, Jakovljević, 2016). Če zanesljivost predstavlja odsotnost slučajnih napak, pa veljavnost poleg tega vključuje še odsotnost sistematičnih napak (Vidmar, Jakovljević, 2016). Določena meritev je torej lahko zanesljiva, a ni veljavna, nasprotno pa meritev ne more biti veljavna, če ni zanesljiva (Vidmar, Jakovljević, 2016). Veljavnost delimo na vsebinsko veljavnost, kriterijsko veljavnost in veljavnost konstrukta (Vidmar, Jakovljević, 2016). Vsebinska veljavnost predstavlja koliko merjene spremenljivke izražajo celoten obseg pojma oz. vsebine; torej stopnjo, do katere merjena spremenljivka predstavlja teoretični pojem, na osnovi katerega naj bi posploševali (Ferligoj et al., 1995). Kriterijska veljavnost se nanaša na korelacijo določene izmerjene spremenljivke s teoretično (kriterijsko) spremenljivko in se nadalje deli na sočasno in napovedno veljavnost (Ferligoj et al., 1995). Obe veljavnosti določa časovni vidik, vendar se napovedna veljavnost nanaša na zmožnost za napovedovanje dogodkov, torej ugotavljanje prihodnega stanja, medtem ko o sočasni veljavnosti govorimo, kadar lahko kriterij opazujemo hkrati z merjenjem (merjeno in kriterijsko spremenljivko koreliramo v isti časovni točki) in tako stopnjo veljavnosti določimo takoj (Vidmar, Jakovljević, 2016;
Ferligoj et al., 1995). Z veljavnostjo konstrukta ugotavljamo umeščenost konstrukta v teoretski okvir, torej ustreznost empiričnega raziskovanja in do katere mere dajejo merski postopki rezultate, ki so skladni s teoretičnimi pričakovanji (Ferligoj et al., 1995). Delimo jo na konvergentno in razločevalno veljavnost, ki se nanašata na prisotnost oziroma odsotnost korelacije mer sorodnih konstruktov (Vidmar, Jakovljević, 2016).
Za analizo veljavnosti se uporablja Pearsonov koeficient korelacije (r) ali Spearmanov koeficient korelacije (). Njune vrednosti pod 0,25 so pomenile, da povezanosti ni oziroma je zelo šibka, vrednosti med 0,25 in 0,50 da je povezanost šibka, med 0,5 in 0,75, da je
10
zmerna do dobra, vrednosti nad 0,75 pa pričajo o zelo dobri oziroma odlični povezanosti (Portney, Watkins, 2009).
Sposobnost zaznati spremembe predstavlja sposobnost merskega instrumenta, da zazna spremembo, nastalo skozi čas (Tolk et al., 2017). V to kategorijo med drugim sodijo standardna napaka merjenja (angl. standard error of measurement – SEM), najmanjša dejanska razlika (angl. smallest real difference – SRD), imenovana tudi najmanjša zaznavna sprememba (angl. minimal detectable change – MDC) ter standardizirani povprečni odziv (angl. standardised response mean – SRM) (Vidmar, Jakovljević, 2016).
SEM pomaga pri ločevanju pravega dosežka od izmerjenega, izračunamo jo kot standardni odklon napake meritev (Vidmar, Jakovljević, 2016). Večje vrednosti SEM pomenijo manj zanesljivo merjenje (Vidmar, Jakovljević, 2016).
Kadar razlika med dvema meritvama znaša vsaj MDC, lahko s 95 % gotovostjo verjamemo, da je izmerjena razlika posledica dejanske razlike in ne le slučajne napake merjenja (Vidmar, Jakovljević, 2016). Preiskovalcu z razločevanjem med pravo spremembo in spremembo zaradi merske napake omogoča vrednotenje tistih sprememb, ki so nastale kot posledica terapije (Petersen et al., 2016).
SRM opisuje spremembo povprečnega dosežka testirancev, definiran je kot razlika med povprečji meritev, deljena s standardnim odklonom razlike meritev (Vidmar, Jakovljević, 2016). Vrednosti med 0,2 in 0,5 pomenijo majhno odzivnost na spremembe, med 0,5 in 0,8 srednjo, nad 0,8 pa veliko odzivnost (Gill et al., 2011).
11
4 REZULTATI
Na podlagi vključitvenih in izključitvenih kriterijev je bilo izbranih 13 raziskav o merskih lastnostih testa 30sSTS (Slika 2).
Slika 2: Potek iskanja literature po diagramu PRISMA (Moher et al., 2009)
12
4.1 Značilnosti preiskovancev
V Tabeli 2 so predstavljene značilnosti preiskovancev, vključenih v pregledane raziskave.
V tabelo so vstavljeni tisti številski podatki, ki so bili v raziskavah omenjeni. V raziskavah je sodelovalo od 22 (Petersen et al., 2016) do 207 (Bruun et al., 2017) preiskovancev.
Povprečna starost preiskovancev je znašala od 50,26 let (Kahraman et al., 2020) do 76 let (Bruun et al., 2017). Test 30sSTS se uporablja pri različnih skupinah preiskovancev, raziskave so zajele tako zdrave, (Jones et al., 1999) kot tudi osebe z različnimi patologijami. Zajete so bile osebe z različnimi mišično skeletnimi patologijami (Tolk et al., 2017; Unver et al., 2015a; Unver et al., 2015b; Tveter et al., 2014; Gill et al., 2012; Gill, McBurney, 2008), respiratornimi obolenji (Kahraman et al., 2020; Hansen et al., 2018;
Zhang et al., 2018), nevrološkimi boleznimi (Petersen et al., 2016), rakom (Eden et al., 2017), ter osebe, sprejete na urgenco zaradi različnih zdravstvenih razlogov (Bruun et al., 2017).
13
Tabela 2: Značilnosti preiskovancev v raziskavah o merskih lastnostih Testa vstajanja s stola v tridesetih sekundah
Avtor, leto Velikost
vzorca Starost 𝑥̅ ± SO
[razpon] v letih Zdravstveno stanje
Bruun et al., 2017 207 76 [71–84] Starejši odrasli, sprejeti na urgenco Eden et al., 2017 42 63,1 [32,5–76,8]
Osebe z rakom vratu ali glave;
trenutno prejemajo kemoterapijo/obsevanje oz.
najkasneje 3 mesece od OP Gill, McBurney,
2008 82 70,3 ± 9,8 Čakajoči na OP menjave kolčnega
ali kolenskega sklepa Gill et al., 2012 82 70,3 ± 9,8 Čakajoči na OP menjave kolčnega
ali kolenskega sklepa Hansen et al., 2018 50 66,6 ± 9,0 Osebe s težjo obliko KOPB
(spirometrični razred GOLD 3 ali 4) Jones et al., 1999 76 M 72,6 ± 6,6
Ž 69,1 ± 5,1 Zdravi starejši odrasli Kahraman et al.,
2020 38 50,26 ± 18,03 Osebe s pljučno hipertenzijo Petersen et al., 2016 22 72,0 ± 8,5 Osebe s Parkinsonovo boleznijo
Tolk et al., 2017 85 69,3 ± 8,2 Osebe z osteoartritisom kolen, napoteni na OP menjave kolenskega
sklepa
Tveter et al., 2014 81 57,6 ± 14,2 Osebe z različnimi mišično skeletnimi težavami Unver et al., 2015a 37 54,5 ± 15,5 Osebe s totalno endoprotezo
kolčnega sklepa; vsaj 1 leto po OP Unver et al., 2015b 33 66,96 ± 9,78
Osebe z bilateralno totalno endoprotezo kolenskega sklepa, vsaj
6 mesecev po OP Zhang et al., 2018 128 65 [34–81] Osebe s stabilnim KOPB Legenda: 𝑥̅ – povprečje, SO – standardni odklon, OP – operacija, KOPB – kronična obstruktivna pljučna bolezen, GOLD – Globalna iniciativa za obstruktivno pljučno bolezen (angl. Global initiative for chronic obstructive lung disease) ,M – moški, Ž – ženske
4.2 Izvedba testa 30sSTS
V Tabeli 3 so predstavljene razlike pri izvedbi testa 30sSTS glede na opisan protokol pri vsaki raziskavi. Vsem je bilo skupno štetje ponovitev vstajanja, ki jih lahko doseže v 30 sekundah, z rokami prekrižanimi na prsih. Razlike se nanašajo na višino sedala stola, število ponovitev, možnost demonstracije oz. poskusa za seznanitev, ogrevanje in počitek ter začetni položaj spodnjih udov.
Največkrat definiran podatek je bila višina stola, ki je znašala od 43 cm (Kahraman et al., 2020; Tolk et al., 2017) do 48 cm (Zhang et al., 2018) (Tabela 3). Največkrat je bil
14
uporabljen stol višine 17 inčev oz. 43,2 cm (Eden et al., 2017; Unver et al., 2015a; Unver et al., 2015b; Gill et al., 2012; Gill, McBurney, 2008; Jones et al., 1999). Avtorji so si enotni, da se uporabi stol brez naslonjal za roke, ki se ga zaradi večje varnosti postavi ob steno.
Začetni položaj preiskovanca so natančneje definirali v šestih raziskavah (Kahraman et al., 2020; Zhang et al., 2018; Unver et al., 2015a; Unver et al., 2015b; Gill, McBurney, 2008;
Jones et al., 1999) (Tabela 3). V treh raziskavah so se držali enakega protokola, preiskovanci so na stolu sedeli ne naslonjeni z ravnim hrbtom, sacrum je moral biti nameščen med dve črti, narisani na stolu, položaj stopal pa je bil poljuben, udoben (Unver et al., 2015a; Unver et al., 2015b; McBurney, 2008). Jones in sodelavci (1999) so določili, da mora preiskovanec sedeti na sredini stola s poravnanim hrbtom, stopala pa ima v širini ramen in pod kotom rahlo za koleni, eno stopalo je postavljeno rahlo pred drugo za ohranjanje boljšega ravnotežja. Tudi Kahraman in sodelavci (2020) so predvideli položaj stopal rahlo za koleni, medtem ko so Zhang in sodelavci (2018) določili, naj bodo stopala postavljena točno na tla.
V dveh raziskavah je bil preiskovancem dovoljen en poskus testa, v šestih pa dva poskusa (Tabela 3). Samo Zhang in sodelavci (2018) so navedli, da končni rezultat pri dveh poskusih predstavlja boljši rezultat, ostali končnega rezultata pri dveh poskusih niso definirali.
V štirih raziskavah (Bruun et al., 2017; Unver et al., 2015a; Gill, McBurney, 2008; Jones et al., 1999) je bil preiskovancem omogočen en poskus testa oz. vstajanja, v treh od teh pa je bilo vstajanje tudi demonstrirano (Unver et al., 2015a; Gill, McBurney, 2008; Jones et al., 1999). Petersen in sodelavci (2016) pa poskus dovolijo ob presoji, da je to potrebno (Tabela 3).
Ogrevanje so preiskovanci pred izvedbo testa izvedli v dveh raziskavah (Unver et al., 2015a; Jones et al., 1999) (Tabela 3). Unver in sodelavci (2915a) so ga opisali kot standardno ogrevanje, medtem ko so ga Jones in sodelavci (1999) nekoliko natančneje opisali, preiskovanci so izvedli ogrevanje in raztezne vaje v časovnem obsegu osmih minut.
Avtorji si niso enotni glede trajanja počitka med ponovitvami testa 30sSTS ali izvedbo testa 30sSTS in drugega testa (Tabela 3). Čas počitka so določili v petih raziskavah
15
(Hansen et al., 2018; Petersen et al., 2016; Unver et al., 2015a; Unver et al., 2015b; Gill, McBurney, 2008), trajal pa je med eno do dve minuti (Petersen et al., 2016) in 30–45 minut (Gill, McBurney, 2008). V dveh raziskavah (Zhang et al., 2018; Eden et al., 2017) so trajanje počitka določali subjektivno glede na preiskovančevo utrujenost in pripravljenost za nadaljevanje.
16
Tabela 3: Izvedba Testa vstajanja s stola v tridesetih sekundah Protokol
Avtor, leto
Višina stola [cm]
Začetni položaj stopal
Število poskusov
Prikaz in poskus za seznanitev
Ogrevanje Počitek Bruun et
al., 2017 / / 1 1 poskus / /
Eden et al.,
2017 43,2 / 1 / /
Dokler oseba ni pripravlje
na Gill,
McBurney, 2008
43,2 Udobno 2 Prikaz + 1
poskus / 30–45
min Gill et al.,
2012 43,2 / / / / /
Hansen et
al., 2018 45–47 / 2 / / 30 min
Jones et al.,
1999 43,2
Širina ramen,
eno stopalo
pred drugim
/ Prikaz + 1 poskus
8 minut ogrevanje
+ raztezanje
/
Kahraman
et al., 2020 43 Rahlo za
koleni / / / /
Petersen et
al., 2016 47,5 / 2 Dovoljeno,
če potrebno / 1–2 min
Tolk et al.,
2017 43 / / / / /
Tveter et
al., 2014 Standard / / / / /
Unver et
al., 2015a 43,2 Udobno 2 Prikaz + 1
poskus Ogrevanje 5 min Unver et
al., 2015b 43,2 Udobno 2 / / 5 min
Zhang et
al., 2018 48 Točno na
tleh 2 / /
Dokler ni več prisotna utrujenost Legenda: / – ni podatka
17
4.3 Zanesljivost
Zanesljivost testa 30sSTS so ugotavljali v desetih raziskavah, od tega so zanesljivost posameznega preiskovalca proučevali v vseh desetih (Tabela 4), zanesljivost med preiskovalci pa v dveh raziskavah (Tabela 5).
4.3.1 Zanesljivost posameznega preiskovalca
Zanesljivost posameznega preiskovalca so testirali v desetih raziskavah pri različnih skupinah preiskovancev. Podrobnosti rezultatov raziskav so predstavljene v Tabeli 4.
V večini raziskav so zanesljivost posameznega preiskovalca preučevali z dvakratnim testiranjem, torej začetnim in ponovljenim (Tabela 4). V eni raziskavi (Gill, McBurney, 2008) pa so ta sklop začetnega in ponovnega testiranja izvedli trikrat, ob sprejemu v bolnišnico, po 7. tednih in po 15. tednih.
Drugo testiranje je bilo v petih raziskavah izvedeno isti dan (Kahraman et al., 2020; Tolk et al., 2017; Unver et al., 2015a; Unver et al., 2015b; Gill, McBurney, 2008), v petih raziskavah pa so drugo testiranje izvedli kasneje (Hansen et al., 2018; Eden et al., 2017;
Petersen et al., 2016; Tveter et al., 2014; Jones et al., 1999) (Tabela 4).
Vrednost koeficienta intraklasne korelacije je znašala med 0,84 in 0,97 in torej nakazuje visoko oz. odlično zanesljivost posameznega preiskovalca (Tabela 4). V vseh raziskavah, z izjemo raziskave Hansena in sodelavcev (2018) ter Petersena in sodelavcev (2016), so bili podani tudi intervali zaupanja. Visoka zanesljivost testa je bila ugotovljena v raziskavi Tveterja in sodelavcev (2014) pri osebah z različnimi mišično skeletnimi težavami ter v raziskavi Jonesa in sodelavcev (1999) pri starejših odraslih moškega spola. Odlično zanesljivost pa so ugotovili pri osebah z rakom vratu ali glave (Eden et al., 2017), čakajočih na menjavo kolčnega ali kolenskega sklepa (Gill, McBurney, 2008), osebah s težjo obliko KOPB (Hansen et al., 2018), zdravih starejših odraslih ženskega spola (Jones et al., 1999), osebah s pljučno hipertenzijo (Kahraman et al., 2020), Parkinsonovo boleznijo (Petersen et al., 2016), osteoartritisom kolen (Tolk et al., 2017) ter totalno endoprotezo kolčnega ali kolenskega sklepa (Unver et al., 2015a; Unver et al., 2015b).
18
Tveter in sodelavci (2014) so zanesljivost preverili na manjšem vzorcu kot ostale merske lastnosti, saj so vključili le osebe, ki so na drugem testiranju svoje telesno počutje označili za nespremenjeno. Prav tako so vzorec za preverjanje zanesljivosti v primerjavi z ostalimi merskimi lastnostmi zmanjšali Tolk in sodelavci (2017) in sicer na 30 ljudi.
Tabela 4: Rezultati raziskav zanesljivost posameznega preiskovalca pri Testu vstajanja s stola v tridesetih sekundah
Avtor, leto Preiskovanci Drugo
testiranje Zanesljivost ICC (95 % IZ) Eden et al., 2017 Osebe z rakom vratu
ali glave 1–12 dni ICC = 0,948 (0,648–0,983) Gill, McBurney,
2008
Čakajoči na operacijo menjave kolčnega ali kolenskega sklepa
30–45 min
ICC(sprejem) = 0,97 (0,94–0,98) ICC(7. teden) = 0,97 (0,95–0,98) ICC(15. teden) = 0,98 (0,97–0,99) Hansen et al.,
2018
Osebe s težjo obliko
KOPB 7–10 dni ICC = 0,94 (sp. meja IZ 0,90) Jones et al., 1999 Zdravi starejši odrasli 2. oz. 5.
dan
ICC(moški) = 0,84 (0,77–0,90) ICC(ženske) = 0,92 (0,87–0,95) ICC(skupaj) = 0,89 (0,79–0,93) Kahraman et al.,
2020
Osebe s pljučno
hipertenzijo 1 ura ICC = 0,95 (0,90–0,97) Petersen et al.,
2016
Osebe s Parkinsonovo
boleznijo 6–8 dni ICC = 0,94
Tolk et al., 2017 Osebe z
osteoartritisom kolen 30 min ICC = 0,90 (0,68–0,96) Tveter et al.,
2014
Osebe z različnimi mišično skeletnimi
težavami
7 dni ICC = 0,87 (0,38–0,96) Unver et al.,
2015a
Osebe s totalno endoprotezo kolčnega
sklepa
1 ura ICC = 0,94 (0,88–0,97) Unver et al.,
2015b
Osebe z bilateralno totalno endoprotezo kolenskega sklepa
1 ura ICC = 0,92 (0,82–0,96) Legenda: IZ – interval zaupanja, ICC – koeficient intraklasne korelacije, KOPB – kronična obstruktivna pljučna bolezen
4.3.2 Zanesljivost med preiskovalci
Zanesljivost med preiskovanci so preučevali v dveh raziskavah. Podrobnosti rezultatov raziskav so predstavljene v Tabeli 5.
19
V eni raziskavi so ponovno testiranje na osebah, čakajočih na menjavo kolenskega ali kolčnega sklepa, izvedli čez 30–45 minut, ta protokol so ponovili ob treh različnih priložnostih in vsakič poročajo o odlični zanesljivosti med preiskovalci (Gill, McBurney, 2008). Raziskovalci prav tako poročajo o odlični zanesljivosti med preiskovalci za ocenjevanje pri osebah s težjo obliko KOPB, drugo testiranje pa so izvedli 7–10 dni za prvim (Hansen et al., 2018).
Tabela 5: Rezultati raziskav zanesljivosti med preiskovalci pri Testu vstajanja s stola v tridesetih sekundah
Avtor, leto Preiskovanci Drugo
testiranje Zanesljivost ICC (95 % IZ) Gill, McBurney,
2008
Čakajoči na operacijo menjave kolčnega ali
kolenskega sklepa
30–45 min
ICC(sprejem) = 0,93 (0,87–0,96) ICC(7. teden) = 0,98 (0,95–0,99) ICC(15. teden) = 0,98 (0,96–0,99) Hansen et al.,
2018
Osebe s težjo obliko
KOPB 7–10 dni ICC = 0,92 (sp. meja IZ 0,86) Legenda: IZ – interval zaupanja, ICC – koeficient intraklasne korelacije, KOPB – kronična
obstruktivna pljučna bolezen
4.4 Veljavnost
Veljavnost so preučevali v osmih raziskavah, preverjeni pa sta bili kriterijska veljavnost in veljavnost konstrukta.
4.4.1 Kriterijska veljavnost
Kriterijsko veljavnost so preučevali v petih raziskavah (Kahraman et al., 2020; Eden et al., 2017; Bruun et al., 2017; Gill et al., 2012; Jones et al., 1999), v vseh petih so ugotavljali sočasno veljavnost. V dveh raziskavah so sočasno veljavnost raziskovali s tehniko znane skupine (Kahraman et al., 2020; Gill et al., 2012). Gill in sodelavci (2012) so ugotovili, da posamezniki, ki pri hoji ne uporabljajo pripomočka, dosegajo na testu 30sSTS boljše rezultate kot tisti posamezniki, ki si pri hoji pomagajo s pripomočkom. Kahraman in sodelavci (2020) pa so rezultate na testu 30sSTS primerjali med pacienti, uvrščenimi v razred II ali razred III po lestvici za opredelitev srčnega popuščanja New York Heart
20
Association. Avtorji poročajo, da so pacienti v razredu II dosegli boljše rezultate kot tisti v razredu III. Podrobnosti ostalih rezultatov raziskav so predstavljene v Tabeli 6.
Eden in sodelavci (2017) so ugotovili šibko povezanost testa 30sSTS s 6-minutnim testom hoje ter testom hoje na 10 m ter šibko negativno povezanost z lestvico LASF. Bruun in sodelavci (2017) so ugotovili dobro povezanost z indeksom premičnosti de Morton, prav tako s podskupino nalog, ki ocenjuje hojo in podskupino nalog, ki ocenjujejo dinamično ravnotežje. Jones in sodelavci (1999) so raziskovali povezanost testa 30sSTS z izvedbo giba potisk z nogami na trenažerju in ugotovili dobro povezanost, tako pri skupnih rezultatih moških in žensk kot tudi pri vsakem spolu posebej (Tabela 6).
Tabela 6: Rezultati raziskav kriterijske veljavnosti Testa vstajanja s stola v tridesetih sekundah
Avtor, leto Preiskovanci Sočasna veljavnost r/ro
(95 % IZ) Drug merski
instrument Bruun et al.,
2017
Starejši odrasli, sprejeti na
urgenco
r = 0,72 DEMMI
r = 0,55 DEMMI poskupina: hoja
r = 0,69 DEMMI podkupina:
dinamično ravnotežje Eden et al.,
2017
Osebe z rakom vratu ali glave
r = 0,407 6-minutni test hoje r = 0,322 Test hoje na 10 m
ro = –270 LASF
Jones et al., 1999
Zdravi starejši odrasli
r(moški) = 0,78 (0,63–0,88) r(ženske) = 0,71 (0,53–0,84) r(skupaj) = 0,77 (0,64–0,85)
1 RM za potisk z nogami Legenda: r – Pearsonov koeficient korelacije, ro – Spearmanov koeficient korelacije, IZ – interval zaupanja, LASF – linearna analogna lestvica ocenjevanja funkcije (angl. linear analog scale assessment of function), DEMMI – indeks premičnosti de Morton (angl. de Morton mobility index), RM – ponovitveni maksimum
4.4.2 Veljavnost konstrukta
Veljavnost konstrukta so preučevali v sedmih raziskavah, od tega so v dveh preučevali samo konvergentno veljavnost (Kahraman et al., 2020; Zhang et al., 2018), v dveh samo divergentno (Bruun et al., 2017; Jones et al., 1999), v treh pa obe (Tolk et al., 2017; Tveter et al., 2014; Gill et al., 2012).
21
V Tabeli 7 so predstavljeni rezultati raziskav o konstruktni veljavnosti testa 30sSTS, ki so pri ugotavljanju veljavnosti podali Pearsonov ali Spearmanov koeficient korelacije.
Gill in sodelavci (2012) so ugotovili dobro negativno povezanost testa 30sSTS s testom hoje na 50 čevljev (približno 15 m) in vprašalnikom WOMAC (Tabela 7). Diskriminatorno veljavnost so dokazovali s povezanostjo duševnega in telesnega zdravja in ugotovili šibko povezanost s kratkim vprašalnikom o duševnem zdravju. Poleg tega so preučevali še povezanost z nekaterimi drugimi testi telesne zmogljivosti in z vsemi dokazali šibko povezanost.
Kahraman in sodelavci (2020) ter Zhang in sodelavci (2018) so ugotovili dobro povezanost s 6-minutnim testom hoje (Tabela 7). Zhang in sodelavci so ugotovili, da test 30sSTS zelo dobro negativno korelira s testom petih vstajanj. Poročajo tudi, da preiskovančev nizek rezultat na testu 30sSTS napoveduje slab rezultat na 6-minutnem testom hoje z občutljivostjo 62 % in specifičnostjo 75 %. Kot mejna vrednost je bil določen izid 21,5.
Preučevali so tudi povezanost s testi, ki merijo pljučno funkcijo, in ugotovili šibko povezanost. Šibko povezanost so ugotovili tudi z zmogljivostjo mišice kvadriceps ter šibko negativno povezanost s starostjo, medtem ko so Kahraman in sodelavci (2020) ugotovili dobro pozitivno oz. negativno povezanost pri istih spremenljivkah.
Povezanost z zmogljivostjo oz. vzdržljivostjo mišic spodnjega uda so preučevali tudi Tveter in sodelavci, rezultati kažejo na šibko povezanost obeh s testom 30sSTS (Tabela 7).
Izokinetično so testirali mišice fleksorje in ekstenzorje kolena. Za mišično zmogljivost so preiskovanci izvedli pet ponovitev pri hitrosti 60°/s, za mišično vzdržljivost pa 30 ponovitev pri hitrosti 240°/s. Prav tako so ugotovili, da test 30sSTS pomembno razlikuje med preiskovanci, ki se označujejo za malo ali zmerno telesno dejavne in tistimi, ki se označujejo za visoko telesno dejavne.
22
Tabela 7: Rezultati raziskav konstruktne veljavnosti Testa vstajanja s stola v tridesetih sekundah
Avtor, leto Preiskovanci
Konvergentna/
diskriminatorna veljavnost r/ro (95 % IZ)
Drug merski instrument/kostrukt
Gill et al., 2012
Čakajoči na operacijo menjave
kolčnega ali kolenskega sklepa
ro = –0,64 (–0,75 – –0,49) 50 Foot Timed Walk ro = –0,62 (–0,74 – –0,47) Vprašalnik WOMAC
ro = 0,33 (0,12–0,51) SF-36 duševno zdravje
Kahraman
et al., 2020 Osebe s pljučno hipertenzijo
r = –0,660 6-minutni test hoje r = 0,544 Zmogljivost mišic
ekstenzorjev kolena
r = –0,612 Starost
r = 0,376 IPAQ-SF
r = –0,455 NYHA razred
Tveter et al., 2014
Osebe z različnimi mišično skeletnimi
težavami
ro = 0,41 Mišična zmogljivost mišic spodnjega uda ro = 0,43 Mišična vzdržljivost mišic spodnjega uda ro = 0,45 Vprašalnik o telesni
pripravljenosti Zhang et
al., 2018
Osebe s stabilnim KOPB
ro = 0,528 6-minutni test hoje ro = 0,398 Zmogljivost mišice
kvadriceps
ro = –0,297 Starost
ro = –0,783 Test petih vstajanj Legenda: r – Pearsonov koeficient korelacije, ro – Spearmanov koeficient korelacije, IZ – interval zaupanja, 50FTW – test hoje na 50 čevljev ≈ 15 m (angl. 50-foot timed walk), WOMAC – indeks osteoartroze univerz Zahodnega Ontaria in McMaster (angl. Western Ontario and Mc Master University Osteoarthritis index), SF-36 – kratek vprašalnik o zdravju, IPAQ-SF – Kratka verzija mednarodnega vprašalnika o telesni dejavnosti (angl. International Physical Activity
Questionnaire Short Form), NYHA – Newyorška razvrstitev srčnega popuščanja (angl. New York Heart Association), KOPB – kronična obstruktivna pljučna bolezen
V treh raziskavah so avtorji svoje ugotovitve o konstruktni veljavnosti predstavili opisno (Bruun et al., 2017; Tolk et al., 2017; Jones et al., 1999).
Bruun in sodelavci (2017) so ugotovili, da test razloči med pacienti z nizko telesno pripravljenostjo v primerjavi s tistimi z visoko telesno pripravljenostjo, kot mejna vrednost pa je bil določen izid 8 ponovitev vstajanj. Ugotovili so tudi, da nižjemu rezultatu na testu 30sSTS sledi večja potreba po pomoči pri vsakodnevnih dejavnostih, ter da delež pacientov, ki potrebujejo pomoč pri osnovnih ali širših dnevnih dejavnostih, upada z boljšo telesno pripravljenostjo. Tudi Jones in sodelavci (1999) poročajo, da bolj aktivno posamezniki na testu dosežejo boljši rezultat kot manj aktivni. Ugotovili pa so tudi, da
23
povprečen rezultat na testu z leti linearno pada, to so potrdili v starostnih skupinah pri ljudeh v 60-ih, 70-ih oz. 80-ih letih.
Tolk in sodelavci (2020) so si za preverjanje veljavnosti testa postavili 12 hipotez, ki preverjajo tako konvergentno kot diskriminatorno veljavnost testa. Predvidevali so, da bodo mere izida, ki temeljijo na izvedbi, korelirale z merami izida, o katerih poročajo pacienti sami, ter z močjo mišice kvadriceps. Nadalje so predvidevali, da imajo mere izida, ki temeljijo na izvedbi, višjo korelacijo s tistimi merami izida, o katerih poročajo pacienti, ki ocenjujejo funkcijo, kot tistimi, ki ocenjujejo duševno zdravje. Postavili so tudi hipotezo, da imajo mere izida o katerih poročajo pacienti, višjo korelacijo z bolečino kot z merami izida, ki temeljijo na izvedbi. Avtorji navajajo, da je mera izida, ki temelji na izvedbi, veljavna, če je potrjenih vsaj 75 % vnaprej določenih hipotez, v tem primeru pa je bilo potrjenih pet hipotez (42 %). Zavrnjene so bile vse hipoteze, k so predvidevale povezavo med tistimi merami izidov, o katerih poročajo pacienti sami, ter tistimi, ki temeljijo na izvedbi.
4.5 Sposobnost zaznati spremembe
Sposobnost zaznati spremembe so preučevali v desetih raziskavah. Standardno napako merjenja so navedli v sedmih raziskavah, najmanjšo dejansko razliko v osmih, standardizirani povprečni odziv pa v eni. Bruun in sodelavci (2017) pa so sposobnost testa 30sSTS za zaznavane sprememb raziskovali s pomočjo vnaprej določenih hipotez.
4.5.1 Standardna napaka merjenja
SEM so preučevali v sedmih raziskavah (Tabela 8).
Vrednosti SEM v zajetih raziskavah znašajo med 0,35 do 1,14 ponovitve vstajanj. Hansen in sodelavci (2018) so SEM izračunali enkrat v povezavi z zanesljivostjo posameznega preiskovalca, enkrat pa v povezavi z zanesljivostjo med preiskovalci (Tabela 8).
24
Tabela 8: Vrednosti standardne napake merjenja Testa vstajanja s stola v tridesetih sekundah
Avtor, leto Preiskovanci SEM [število vstajanj] (%) Gill, McBurney, 2008 Čakajoči na operacijo menjave
kolčnega ali kolenskega sklepa 0,7 (11) Hansen et al., 2018 Osebe s težjo obliko KOPB 0,97 (10)
1,14 (11) Kahraman et al., 2020 Osebe s pljučno hipertenzijo 0,84
Tolk et al., 2017 Osebe z osteoartritisom kolen 0,85 Tveter et al., 2014 Osebe z različnimi mišično
skeletnimi težavami 1,7
Unver et al., 2015a Osebe s totalno endoprotezo
kolčnega sklepa 0,4
Unver et al., 2015b Osebe z bilateralno totalno
endoprotezo kolenskega sklepa 0,35 Legenda: SEM – standardna napaka merjenja, KOPB – kronična obstruktivna pljučna bolezen
4.5.2 Najmanjša dejanska razlika
Najmanjšo dejansko razliko so navedli v osmih raziskavah (Tabela 9). V eni raziskavi pa bile na MDC vezane hipoteze, s katerimi so preverjali merske lastnosti testa 30sSTS, samo vrednost MDC pa so povzeli po drugih avtorjih (Bruun et al., 2017).
Vrednosti MDC v zajetih raziskavah so se gibale med 0,81 in 3,9 ponovitve vstajanj.
Hansen in sodelavci (2018) so navedli dve vrednosti MDC, enkrat v povezavi z zanesljivostjo posameznega preiskovalca, enkrat pa v povezavi z zanesljivostjo med preiskovalci (Tabela 9).
25
Tabela 9: Vrednosti najmanjše dejanske razlike Testa vstajanja s stola v tridesetih sekundah
Avtor, leto Preiskovanci MDC [število vstajanj] (%) Gill, McBurney, 2008 Čakajoči na operacijo menjave
kolčnega ali kolenskega sklepa 1,64 Hansen et al., 2018 Osebe s težjo obliko KOPB 2,68 (27)
3,15 (30) Kahraman et al., 2020 Osebe s pljučno hipertenzijo 2,32 (18)
Petersen et al., 2016 Osebe s Parkinsonovo boleznijo 3,3 Tolk et al., 2017 Osebe z osteoartritisom kolen 2,4 Tveter et al., 2014 Osebe z različnimi mišično
skeletnimi težavami 3,9
Unver et al., 2015a Osebe s totalno endoprotezo
kolčnega sklepa 1,2
Unver et al., 2015b Osebe z bilateralno totalno
endoprotezo kolenskega sklepa 0,81 Legenda: MDC – najmanjša dejanska razlika, KOPB – kronična obstruktivna pljučna bolezen
Bruun in sodelavci (2017) so si v povezavi s testom 30sSTS postavili dve hipotezi, vezani na MDC, ki so jo privzeli za 2. Predvidevali so, da bo pri manj kot polovici preiskovancev razlika med začetnim in ponovnim testiranjem (čez vsaj dva tedna) večja od MDC. Druga hipoteza pa je bila, da bo pri manj kot polovici tistih preiskovancev, ki so imeli na začetnem testiranju rezultat večji od 5, ta razlika večja od MDC. V zvezi s prvo hipotezo so pričakovali učinek tal pri sprejemu, ki bi odražal slabo telesno pripravljenost preiskovancev, ta pa naj se do ponovnega testiranja še ne bi izboljšala za razliko, večjo od 2. Glede na drugo hipotezo, je bila mejna vrednost 5 ali manj določena kot indikator za sarkopenijo. Obratno so zato predvidevali, da so pacienti, ki na testu dosežejo več kot 5 ponovitev, manj telesno občutljivi za sam vzrok hospitalizacije. Avtorji so prvo hipotezo ovrgli, saj je spremembo, večjo od MDC, doseglo 61 % pacientov. Drugo hipotezo so avtorji potrdili, saj je spremembo, večjo od MDC, doseglo 16 %.
4.5.3 Standardizirani povprečni odziv
Standardizirani povprečni odziv je bil naveden v eni raziskavi. Gill in sodelavci (2011) so pri pacientih, čakajočih na operacijo menjave kolčnega ali kolenskega sklepa zabeležili SRM 0,84, s pripadajočim 95 % intervalom zaupanja od 0,61 do 1,07.
26
5 RAZPRAVA
Testi, s katerimi ocenjujemo funkcijo, se pogosto uporabljajo za kvantificiranje telesne pripravljenosti (Eden et al., 2017). Nanje se lahko opremo tudi pri identificiranju potencialnih kandidatov, ki bi lahko s fizioterapijo dosegli napredek, pomagajo nam pri postavljanju primernih ciljev in pri merjenju sprememb, izhajajočih iz terapevtskih intervencij (Eden et al., 2017). Za pravilno uporabo in interpretacijo rezultatov morajo biti merilna orodja zanesljiva, veljavna in odzivna na spremembe (Tolk et al., 2017). V pregled literature je bil vključenih 13 raziskav, ki so preverjale merske lastnosti testa 30sSTS.
Različni protokoli izvedbe testa, ki so se pojavljali v raziskavah, so se med seboj razlikovali v višini stola, začetnem položaju preiskovanca, prehodnim ogrevanjem in tudi številom ponovitev oz. možnostjo poskusa za seznanitev s testom. Gill in McBurney (2008) poročata, da so preiskovanci v prvem preizkusu dosegli statistično pomembno manj ponovitev vstajanja kot v drugem, ki je sledilo čez 30–45 minut, ob nadaljnjih testiranjih po 7 oz. 15 tednih pa se je ta razlika stabilizirala. Poleg primerno usposobljenega preiskovalca in standardiziranega protokola zato avtorja poudarjata pomen poskusa za seznanitev s testom, še posebno kadar se preiskovanci s testom srečujejo prvič. Podobno menijo tudi Tveter in sodelavci (2014), ki so zasledili pomemben napredek pri ponovni izvedbi testa 30sSTS čez en teden, kljub temu da so sicer pacienti z različnimi mišično skeletnimi težavami ocenili svoje stanje kot nespremenjeno. Izboljšan rezultat pri ponovnem testiranju je lahko delno tudi posledica napake pri merjenju oz. je sprememba pri končnem izidu kombinacija tako vpliva učenja in napak pri meritvah. Na vpliv učenja so bili pozorni tudi Hansen in sodelavci (2018), ki poročajo o povprečnem napredku 0,6 vstajanj med prvim in drugim testiranjem v razmaku 7–10 dni. Menijo, da je ta razlika nima bistvenega kliničnega pomena, kadar je namen testa ugotavljanje učinka terapije, vseeno pa dopuščajo možnost, da je na razliko pri izidu testa poleg pomena različnih ocenjevalcev in morebitnih bioloških sprememb vplival tudi učinek učenja. Tudi Gill in McBurney (2008) sta kritična do svoje ugotovitve statistično sicer pomembno velike razlike med testiranji in dvomita o bistveni klinični pomembnosti. Zanimivo bi bilo spremljati izide pri večkratnih zaporednih ponovitvah testa, avtorja pa tega nista storila zaradi zaskrbljenosti, da bi to dvignilo bolečino preiskovancev na nevzdržen nivo. Zaradi možnega učinka učenja predlagamo, da se test izvede z dvema poskusoma oz. se preiskovancu omogoči prikaz testa ali poskus za seznanitev.
27
Dokazovanje zanesljivosti mere izida predstavlja predpogoj za dokazovanje uporabnosti podatkov (Unver et al., 2015a). Zanesljivost posameznega preiskovalca so preučevali v desetih raziskavah, kjer so sodelovali preiskovanci z različnimi mišično skeletnimi, nevrološkimi, respiratornimi in drugimi obolenji, in ugotovili bodisi visoko bodisi odlično zanesljivost. Test 30sSTS zadošča meram zanesljivosti, zato lahko s tega vidika trdimo, da je primeren za uporabo pri preiskovancih z omenjenimi patologijami.
Višje število ponovitev vstajanja na testu lahko pričakujemo pri telesno zmogljivejših pacientih. Vendar pa se z višanjem števila ponovitev viša merska napaka, pri manjšem številu ponovitev pa je le-ta nižja, so ugotovili Tveter in sodelavci (2014). Nekoliko nižjo zanesljivost v njihovi raziskavi bi lahko pripisali dejstvu, da so avtorji testiranje izvedli na vzorcu preiskovancev, ki so večinoma poročali o visoki stopnji telesne pripravljenosti in so na testu dosegali višje vrednosti, posledično so bile napake večje. Test 30sSTS bi bil iz tega razloga bolj ustrezen za paciente z nižjo telesno zmogljivostjo, npr. geriatrične paciente.
Zanesljivost med preiskovalci predstavlja pomemben podatek za klinično prakso, kjer ponovnega ocenjevanja ne more vedno izvesti isti fizioterapevt. Preverjali so jo v dveh raziskavah (Hansen et al., 2018; Gill, McBurney, 2008) in v obeh dosegli mejo, da rezultate klasificiramo kot odlične. Iz teh podatkov sklepamo, da lahko meritve zanesljivo ponovi isti ali drug preiskovalec, potrebno pa se je zavedati, da je zanesljivost vezana na skupino preiskovancev, posledično je tudi posplošljivost rezultatov možna le na določene skupine.
Časovni interval, v katerem je potekalo drugo testiranje, se je med raziskavami razlikoval.
Idealen časovni razmik za testiranje zanesljivosti ni poznan, navajajo Jones in sodelavci (1999). Poročajo, da nihče od udeležencev ni občutil zapoznele mišične bolečine na dan ponovnega testiranja, ki je potekalo drugi ali peti dan po prvem. Zaradi anaerobnega metabolizma med naporom se v telesu prične tvoriti laktat, ki nase veže H+ ione in tako znižuje mišično jakost (Cheung et al., 2003). Laktat se popolnoma metabolizira v eni uri po končani telesni dejavnosti, zato bi bilo smiselno opraviti ponovno testiranje po tem času. Če testiranje zaradi zmanjšane pripravljenosti predstavlja velik napor in povzroči nastanek zapoznele mišične bolečine, bi bilo razumno testiranje ponoviti po prenehanju simptomov, kar običajno traja dva dni (Cheung et al., 2003). Pomembno pa je, da med testiranji ne preteče preveč časa, saj lahko to vodi do sprememb pri stanju preiskovancev in
28
njihovih gibalnih zmožnosti (Tveter et al., 2014). Glede na prebrano predlagamo, da se ponovno testiranje opravi vsaj eno uro po prvem, oziroma po več kot dveh dneh, če testiranje izzove nastanek zapoznele mišične bolečine.
Veljavnost testa 30sSTS je bila preverjena s primerjavo z različnimi drugimi testi.
Najpogosteje so ga primerjali s zmogljivostjo mišic spodnjih udov in raznolikimi testi hoje.
Največja povezanost je bila ugotovljena s testom petih vstajanj (Zhang et al., 2018), pri testih hoje in zmogljivosti mišic pa rezultati primerjav niso skladni. Z zmogljivostjo mišic spodnjih udov so test 30sSTS primerjali v štirih raziskavah, od tega so v eni ugotovili odlično povezanost (Jones et al., 1999), v eni dobro (Kahraman et al., 2020), v dveh pa šibko povezanost (Zhang et al., 2018; Tveter et al., 2014). Protokoli ocenjevanja v različnih raziskavah niso bili skladni, glavna razlika pa je, da so Jones in sodelavci (1999) mišično zmogljivost spodnjega uda izrazili kot relativni izid (premagan upor deljeno s telesno maso). Šibkejše korelacije v ostalih raziskavah so lahko posledica heterogenih skupin in različnih načinov testiranja ter ne prilagajanja rezultata mišične zmogljivosti na telesno težo, ki ima pri ocenjevanju funkcije pomembno vlogo.
Test 30sSTS ne meri izključno le mišične zmogljivosti ali vzdržljivosti, temveč širši vidik (Tveter et al., 2014). Ugotovljena je bila le šibka povezanost z laboratorijskimi testi, kjer so z izokinetičnim dinamometrom testirali mišice fleksorje in ekstenzorje kolena (Tveter et al., 2014). Protokol za testiranje mišične zmogljivosti je bil sestavljen iz petih ponovitev pri hitrosti 60°/s, za mišično vzdržljivost pa 30 ponovitev pri hitrosti 240°/s. Možna razlaga za šibkejšo povezanost je, da je test 30sSTS večdimenzionalna mera izida, ki poleg mišične zmogljivosti in vzdržljivosti meri tudi druge aspekte.
Zmožnost hoje predstavlja poleg mišične zmogljivosti in tolerance na vadbo enega izmed treh delov koncepta funkcije(Eden et al., 2017), ki pa ga test 30sSTS v primerjavi s testi hoje ne vključuje. Test 30sSTS je bil v pregledanih raziskavah primerjan z različnimi testi hoje, rezultati primerjave pa kažejo na šibko (Eden et al., 2017) oziroma dobro povezanost (Kahraman et al., 2020; Zhang et al., 2018; Bruun et al., 2017; Gill et al., 2012). Glede na ugotovljene statistično pomembne povezanosti lahko sklepamo, da testi ocenjujejo do neke mere podobne konstrukte. Višjo povezanost kot med testom hoje na 10 m ali 6-minutnim testom hoje in testom 30sSTS, so ugotovili med testoma hoje med seboj (Eden et al., 2017), zato sklepamo, da omenjeni testi merijo sorodne, a ne povsem enakih konstruktov.
29
Test 30sSTS zazna razliko med visoko aktivnimi in nizko aktivnimi osebami, to potrjuje več avtorjev. (Kahraman et al., 2020; Bruun et al., 2017; Tveter et al., 2014; Jones et al., 1999) Posledično test zazna njihovo potrebo po pomoči pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti (Bruun et al., 2017). Slabši rezultat na testu 30sSTS odraža slabšo telesno pripravljenost, ki pa je potrebna za samostojno oblačenje, umivanje, nakupovanje in ostale osnovne ter inštrumentalne vsakodnevne dejavnosti (Bruun et al., 2017).
Procesu staranja običajno sledi izgubljanje mišične mase in zniževanje funkcionalne kapacitete, kar vodi do zmanjšane telesne pripravljenosti in upad funkcije (Bruun et al., 2017). Zato so avtorji več raziskav dokazovali povezanost rezultata na testu 30sSTS s starostjo in ugotovili, da spremenljivki med seboj negativno korelirata (Kahraman et al., 2020; Zhang et al., 2018; Jones et al., 1999). Jones in sodelavci (1999) so ugotovili, da rezultat na testu 30sSTS upada linearno z naraščajočo starostjo pri posameznikih, starejših od 60 let. Vendar pa so hkrati tudi potrdili, da visoko aktivni posamezniki dosežejo na testu boljše rezultate kot tisti, ki se z vadbo ne ukvarjajo redno in da se torej posledice staranja lahko omili.
Psihološki dejavniki imajo velik vpliv na posameznikovo zdravje, zato je tehtno raziskovati odnos med duševno in telesno funkcijo. Zato so poleg primerjave z ostalimi testi različnih vidikov telesne zmogljivosti Gill in sodelavci (2012) test 30sSTS primerjali tudi s SF-36 vprašalnikom o duševnem zdravju. Ugotovili so sicer šibko (ro = 0,33), a vseeno pomembno povezanost, ki nakazuje na merjenje nekoliko prekrivajočih se konstruktov z omenjenima testoma in tako povezavo med telesnim in duševnim zdravjem.
Pacientov subjektivni občutek pri testu ima pomembno vlogo za uspešno izvajanje meritev.
Zhang in sodelavci (2018) so ugotovili, da imata tako test petih vstajanj kot tudi test 30sSTS podobno povezanost z zmogljivostjo mišic spodnjih udov in toleranco na vadbo, vendar pa je subjektivni občutek preiskovancev na testu petih vstajanj boljši. Večina preiskovancev (93,2 %) je poročala, da je test 30sSTS napornejši, kar potrjujejo tudi merjenja spremembe srčne frekvence. Sprememba srčne frekvence je bila po testu petih vstajanj nižja (6 ± 5 udarcev/minuto) kot sprememba po testu 30sSTS (15 ± 10 udarcev/minuto). Več preiskovancev bi v prihodnje raje izbralo test petih vstajanj kot test 30sSTS, če bi imeli možnost izbire.
30
S preiskovančevim doživljanjem testa so se ukvarjal tudi Unver in sodelavci (2015a), ki so poleg rezultata testa 30sSTS zabeležili tudi preiskovančevo oceno bolečine po vizualni analogni lestvici in sicer pred in po testu. Na vzorcu oseb s totalno endoprotezo kolčnega sklepa so avtorji ugotovili, da test ne izzove pomembnega povečanja bolečine in ga pacienti dobro tolerirajo, kar predstavlja spodbuden podatek za klinično prakso.
O učinku tal so poročali v dveh raziskavah in poročajo o različnih izidih. Bruun in sodelavci (2017) so pri ocenjevanju starejših odraslih, sprejetih na urgenco, ugotovili učinek tal, saj ob sprejemu skoraj dve tretjini pacientov ni bilo zmožnih opraviti testa 30sSTS, ob odpustu pa se je ta delež zmanjšal na tretjino. Zanimiv pa je podatek, da je 15
% izmed tistih posameznikov, nezmožnih izvesti 30sSTS, lahko hodilo brez pripomočkov.
Nasprotno pa Hansen in sodelavci (2018) niso ugotovili učinka tal, saj so test 30sSTS lahko izvedli vsi preiskovanci. Avtorji obeh raziskav pa se strinjajo, da ima test 30sSTS manjši učinek tal in lahko natančneje oceni širši spekter pacientov kot test petih vstajanj.
Rezultati, pridobljeni s testi, morajo imeti pomen tudi v kliničnem okolju. Poleg koeficientov intraklasne korelacije so zato v raziskavah navedli tudi vrednosti standardne napake merjenja, ki je v pregledanih raziskavah znašala od 0,35 do 1,7 vstajanj in predstavlja možno napako, povezano s posameznikovim testiranjem (Unver et al., 2015b;
Tveter et al., 2014). Tveter in sodelavci (2014) so ugotovili, da z naraščajočim številom opravljenih vstajanj narašča tudi vrednost standardne napake merjenja. Posledično lahko sklepamo, da je test ustreznejši za posameznike z nižjimi telesnimi zmožnostmi. Glede na vrednosti lahko zaključimo, da je test 30sSTS občutljiv na merjenje relativno majhnih razlik tekom časa.
Pomembno vlogo ima tudi najmanjša dejanska razlika, ki predstavlja mejno vrednost, saj se navadno šele razlike, večje od le-te, interpretirajo kot resnične razlike. Vrednost MDC je v pregledanih raziskavah znašala med 0,81 in 3,9 ponovitve vstajanj (Unver et al., 2015b;
Tveter et al., 2014), večinoma pa se gibala okrog 2 ponovitev. Najbolj izstopajoč je podatek 3,9 ponovitev, ki so ga zabeležili Tveter in sodelavci (2014) pri osebah z različnimi mišično skeletnimi težavami. Avtorji med drugim navajajo, da je v enem tednu kar tretjina preiskovancev poročala o spremembi njihovega telesnega stanja, kar nakazuje na dejstvo, da je stanje takih pacientov vselej spreminjajoče in posledično vpliva na zanesljivost merjenja razlik. Fizioterapevti tako v kliničnem kot tudi v raziskovalnem okolju si lahko s temi vrednostmi pomagajo pri odkrivanju dejanskih prememb v
