Miha Čater UČINKOVITOST SENZO-MOTORIČNE VADBE NA ZMANJŠANJE BOLEČINE V SPODNJEM DELU HRBTA – pregled literature

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA FIZIOTERAPIJA, 1. STOPNJA

Miha Čater

UČINKOVITOST SENZO-MOTORIČNE VADBE NA ZMANJŠANJE BOLEČINE V SPODNJEM DELU

HRBTA – pregled literature

diplomsko delo

EFFECTIVENESS OF SENSOMOTORIC TRAINING IN REDUCING LOWER BACK PAIN – literature

review

diploma work

Mentorica: doc. dr. Renata Vauhnik Recenzentka: izr. prof. dr. Darja Rugelj

Ljubljana, 2021

(2)

(3)

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici, doc. dr. Renati Vauhnik, za pomoč, nasvete in usmeritve pri pisanju diplomskega dela.

Posebna zahvala pa seveda družini in prijateljem, ki so me podpirali in spodbujali v času študija.

(4)

(5)

IZVLEČEK

Uvod: Bolečina, v spodnjem delu hrbta, je eden izmed najbolj razširjenih simptomov in vedno večja, tako zdravstvena, kot tudi ekonomska težava. Ker je večina primerov nespecifičnih, je posledično težko določiti natančno etiologijo bolečine in primeren način zdravljenja. Okvara senzo-motoričnega nadzora, kar se nanaša na vse senzorične in motorične procese, ki nadzirajo poravnavo in gibanje hrbtenice, da lahko dosega normalno funkcijo in obremenitev, je eden od mogočih mehanizmov nastanka in/ali vztrajanja bolečine v spodnjem delu hrbta, na kar pa bi lahko vplivali s senzo-motorično vadbo. Namen: Namen diplomskega dela je, s pomočjo pregleda literature, objavljene v obdobju zadnjih petih let, preveriti učinkovitost senzo-motorične vadbe na zmanjšanje bolečine v spodnjem delu hrbta pri odrasli populaciji. Metode dela: Iskanje literature je potekalo decembra 2020 v elektronski bazi PubMed s kombinacijami ključnih besed: balance training AND low back pain; PNF AND low back pain in proprioceptive training AND low back pain. Rezultati: V analizo je bilo vključenih šest raziskav. Štiri so preučevale učinkovitost PNF-vadbe, ena učinkovitost naprave HUBER in ena naprave Posturomed, na zmanjševanje jakosti bolečine.

Pet raziskav je zaznalo statistično značilne in klinično pomembne spremembe pri eksperimentalni skupini, medtem ko v kontrolni skupini ni bila nobena sprememba klinično pomembna. Primerjava med skupinama je pri petih raziskavah pokazala statistično značilne razlike v prid eksperimentalne skupine, ki pa niso dosegle klinično pomembne vrednosti.

Razprava in zaključek: Zaradi različno kvalitetno izvedenih tehnik, različnih definicij bolečine v spodnjem delu hrbta in različnih trenutkov meritev (kdaj pred intervencijo, kdaj po intervenciji, kasnejše meritve dolgoročnih učinkov) so rezultati težje primerljivi. Tudi nekateri vzorci se v določenih lastnostih zelo razlikujejo od ostalih. Ne glede na razlike med raziskavami pa je mogoče zaključiti, da so učinki senzo-motorične vadbe ugodni. Vse raziskave so pokazale tudi dolgoročni učinek. Ker so bile opažene spremembe majhne, je priporočeno, da se senzo-motorična vadba kombinira z drugimi učinkovitimi metodami zdravljenja ali vsaj lajšanja bolečine v spodnjem delu hrbta.

Ključne besede: bolečina v križu, nespecifična bolečina v spodnjem delu hrbta, propriocepcija, PNF

(6)

(7)

ABSTRACT

Introduction: Lower back pain is one of the most common symptoms and a growing health and economic problem. Because most cases are nonspecific, it is consequently difficult to determine the exact etiology of pain and the appropriate course of treatment. Sensory-motor control impairment, which refers to all sensory and motor processes that control the alignment and movement of the spine to achieve normal function and load, is one of the possible mechanisms of lower back pain formation and / or persistence, which could be affected by sensory-motor exercise. Purpose: The purpose of this thesis is to review the effectiveness of sensorimotor exercise in reducing lower back pain in the adult population through a review of the literature published over the past five years. Methods: The literature search took place in December 2020 in the electronic database PubMed with keyword combinations: balance training AND low back pain; PNF AND low back pain and proprioceptive training AND low back pain. Results: Six studies were included in the analysis. Four studied the effectiveness of PNF-exercise, one the effectiveness of the HUBER device, and one the Posturomed device on reducing pain intensity. Five studies detected statistically and clinically significant changes in the experimental group, while no change was clinically significant in the control group. Comparison between the groups in five studies showed statistically significant differences in favor of the experimental group, which, however, did not reach clinically significant values. Discussion and conclusion: Due to different quality of techniques, different definitions of lower back pain and different moments of measurements (sometimes before the intervention, sometimes after the intervention, later measurements of long-term effects), the results are more difficult to compare. Also, some samples are very different from others in certain properties. Regardless of the differences between the studies, it can be concluded that the effects of sensorimotor exercise are beneficial; all research has also shown a long-term effect. Because the observed changes were small, it is recommended that sensorimotor exercise be combined with other effective methods of treatment or at least relief of lower back pain.

Keywords: non-specific lower back pain, proprioception, PNF

(8)

(9)

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ... 1

1.1 Teoretična izhodišča ... 1

1.1.1 Bolečina v spodnjem delu hrbta ... 1

1.1.2 Zdravljenje bolečine v spodnjem delu hrbta ... 2

1.1.3 Pomen senzo-motorične vadbe ... 3

2 NAMEN ... 4

3 METODE DELA ... 5

4 REZULTATI ... 6

5 RAZPRAVA ... 13

6 ZAKLJUČEK ... 20

7 LITERATURA ... 21

(10)

(11)

KAZALO SLIK

Slika 1: Prikaz, po priporočilih Page in sodelavcev (2021), poteka izbire člankov za vključitev v pregled literature. ... 6

(12)

(13)

KAZALO TABEL

Tabela 1: Primerjava vključenih raziskav glede na vrsto ter vključitvene in izključitvene

kriterije ... 8

Tabela 2: Primerjava lastnosti vzorcev vključenih raziskav ... 10

Tabela 3: Primerjava izvedenih intervencij ... 11

Tabela 4: Primerjava izidov vključenih raziskav za jakost bolečine ... 12

(14)

(15)

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV

BSH bolečina v spodnjem delu hrbta

PNF proprioceptivna nevromuskularna facilitacija

RMDQ vprašalnik nezmožnosti Roland Morris (Roland Morris Disability Questionnaire)

UZ ultrazvok

VAS vizualna analogna lestvica

(16)

(17)

1

1 UVOD

Bolečina v spodnjem delu hrbta (BSH), pogosto imenovana bolečina v križu, je eden izmed najbolj razširjenih simptomov in vedno večja, tako zdravstvena, kot tudi ekonomska težava (Hoy et al., 2012). Glede na podatke Svetovne zdravstvene organizacije, 60–80 % ljudi vsaj enkrat v življenju občuti BSH (WHO – World Health Organisation, 2003). Hartvigsen in sodelavci (2018) so ugotovili, da je bila leta 2015 svetovna prevalenca 7,3 %, kar pomeni, da je v vsakem trenutku prizadetih 540 milijonov oseb. Meucci in sodelavci (2015) pa so na podlagi sistematičnega pregleda 28 raziskav izračunali prevalenco za posameznike med 24.

in 39. letom 4,2 % in 19,6 % za stare med 20 in 59 let.

Visoka prevalenca BSH povečuje pomen raziskav, ki se s tem problemom ukvarjajo in tako omogočajo razvoj učinkovitih metod za obravnavo. Ena izmed njih je tudi senzo-motorična vadba, ki pa je slabo podprta s kvalitetnimi dokazi (Niederer, Mueller, 2020).

1.1 Teoretična izhodišča

1.1.1 Bolečina v spodnjem delu hrbta

Raziskave, ki se ukvarjajo z bolečinami v spodnjem delu hrbta, je pogosto težko primerjati, saj različni raziskovalci različno definirajo območje spodnjega dela hrbta ter trajanje in intenziteto bolečine, ki sta potrebna za določitev diagnoze bolečine v spodnjem delu hrbta (Meucci et al., 2015). Različne definicije so tudi pogost vzrok za heterogene rezultate raziskav – ponekod je v definicijo vključena tudi bolečina v vratni in/ali prsni hrbtenici (Dionne et al., 2008; Meucci et al., 2015).

Najpogosteje je BSH definirana kot bolečina v spodnjem delu hrbta, ki omejuje dejavnosti (z ali brez sevajoče bolečine v en ali oba spodnja uda) in traja vsaj en dan. Spodnji del hrbta je definiran kot območje na posteriorni strani telesa, med spodnjim robom dvanajstega para reber in spodnjim robom glutealnih gub (Hoy et al., 2010). Klinični potek bolečine se lahko opiše kot akuten, subakuten, prehoden, ponavljajoč ali kroničen (Delitto et al., 2012). Med 30. in 60. letom prevalenca narašča linearno (Meucci et al., 2015) in je najvišja pri ženskah ter posameznikih, starih med 40 in 80 let (Hoy et al., 2012). Višjo prevalenco imajo tudi osebe s slabšim ekonomskim položajem in kadilci (Meucci et al., 2015).

(18)

2

BSH je simptom, ki je značilen za različne bolezni, diagnoza nespecifične BSH pa kaže na to, da ni znanega patološko-anatomskega vzroka. V procesu določanja diagnoze se poskuša izključiti vzroke, pri katerih bolečina izhaja iz težav, nepovezanih z lumbalno hrbtenico (npr.

puščajoča aortna anevrizma); specifične težave za lumbalno hrbtenico (epiduralni absces, kompresijska fraktura, spondiloartropatija, maligne spremembe, sindrom cauda equina);

radikularno bolečino, radikulopatijo ali stenozo hrbteničnega kanala – preostali primeri se štejejo pod nespecifično BSH (Maher et al., 2017). Nekatere raziskave navajajo, da je kar 90 % primerov BSH nespecifičnih – torej brez zgoraj naštetih diferencialnih diagnoz (Koes et al., 2006).

1.1.2 Zdravljenje bolečine v spodnjem delu hrbta

Ker je večina primerov BSH nespecifičnih, je posledično težko določiti natančno etiologijo bolečine in primeren način zdravljenja (Byström et al., 2013).

Chou in sodelavci (2017) so v sistematičnem pregledu literature iskali, z dokazi podprte, načine neinvazivnega nefarmakološkega zdravljenja BSH. V vključenih raziskavah so primerjali učinkovitost različnih metod na zmanjšanje bolečine in izboljšanje funkcije.

Primerjali so: vadbo (različne vrste), Tai chi, jogo, različne psihološke terapije, akupunkturo, sklepno manipulacijo, masažo in multidisciplinaren pristop. Pri večini terapij so bili učinki majhni do zmerni ter z malo raziskavami, ki bi te ugotovitve podpirale.

Da Silva in sodelavci (2018) navajajo, da imajo posamezniki z BSH slabši nadzor nad držo telesa in slabše rezultate pri različnih ravnotežnih nalogah, še posebno pri zahtevnejših (npr.

stoja na eni nogi), kot zdravi posamezniki iz kontrolne skupine. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi Tsigkanos in sodelavci (2016). Ugotovili so tudi, da na rezultate testa, dosega z nogo v štirih smereh (ang. Star Excursion Balance Test – SEBT), pomembno vplivata starost in indeks telesne mase. S proprioceptivno vadbo oz. vadbo motoričnega nadzora, ki se osredotoča na izboljševanje koordinacije, nadzora in zmogljivosti mišic, ki nadzirajo in podpirajo hrbtenico, bi lahko nekoliko zmanjšali jakost bolečine in povečali funkcionalnost (npr. boljše ravnotežje) (Qaseem et al., 2017).

Byström in sodelavci (2013) so ugotovili, da je vadba nadzora gibanja učinkovitejša, kot splošna vadba pri zdravljenju kronične in ponavljajoče BSH, pri zmanjševanju bolečine in

(19)

3

nezmožnosti ter učinkovitejša, kot manualna terapija pri zmanjševanju nezmožnosti, ne pa tudi pri zmanjševanju bolečine.

1.1.3 Pomen senzo-motorične vadbe

Okvara senzo-motoričnega nadzora, kar se nanaša na vse senzorične in motorične procese, ki nadzirajo poravnavo in gibanje hrbtenice, da lahko dosega normalno funkcijo in obremenitev, je eden od mogočih mehanizmov nastanka in/ali vztrajanja BSH, njen osnovni vzrok je namreč v neoptimalni obremenitvi tkiv (Hodges et al., 2013; Brumagne et al., 2019).

Raziskave BSH se večinoma osredotočajo na strukturne in funkcionalne nepravilnosti, v zadnjih letih tudi na morebitne spremembe v osrednjem živčevju pri osebah z BSH. To se kaže v drugačni obravnavi nocicepcije in bolečine ter strukturnih (npr. izguba sivine) in funkcijskih (npr. organizacijskih) spremembah senzo-motoričnih delov možganske skorje.

Zaradi plastičnosti možganov lahko, z različnimi intervencijami, vplivamo na izboljševanje senzo-motorične funkcije in bolečine (Brumagne et al., 2019).

V literaturi se pojavljajo različni dejavniki tveganja, med drugim tudi psihosocialni, za katere v preteklosti niso našli močne povezave s pojavnostjo BSH (Hartvigsen et al., 2004).

Med dejavnike, na katere lahko kot terapevti uspešneje vplivamo, uvrščamo nevro- muskularne primanjkljaje ali okvare (Niederer, Mueller, 2020).

Senzo-motorična vadba je pojem, ki ni natančno opredeljen. Za programe s podobno vsebino se uporabljajo različna poimenovanja, kot so proprioceptivna vadba, senzorično-motorična vadba, vadba ravnotežja, vadba sklepne stabilizacije idr. (Šarabon, 2016). Takšna vadba je v fizioterapiji pogosta, vendar nima jasno določene vsebine (Puh et al., 2016). Kljub temu pa je vsem pristopom, ki sodijo pod senzo-motorično vadbo, skupen princip mišično- skeletnega nadzora preko aferentnega senzornega priliva (predvsem proprioceptivnega), integracije v centralnem živčnem sistemu in optimalnega motoričnega nadzora za dosego dinamične stabilnosti sklepa v različnih situacijah (Riemann, Lephart, 2002).

(20)

4

2 NAMEN

Namen diplomskega dela je s pomočjo pregleda literature, objavljene v obdobju zadnjih petih let, preveriti učinkovitost senzo-motorične vadbe na zmanjšanje bolečine v spodnjem delu hrbta v odrasli populaciji.

(21)

5

3 METODE DELA

Iskanje literature je potekalo decembra 2020, v elektronski bazi PubMed, s kombinacijami ključnih besed: balance training AND low back pain; PNF AND low back pain in proprioceptive training AND low back pain.

Uporabljeni so bili vključitveni dejavniki:

• datum objave članka po 1. 1. 2015;

• angleški jezik;

• ustrezna vsebina glede na naslov in izvleček – raziskave, ki proučujejo vpliv senzo- motorične vadbe na BSH.

Med najdenimi članki je bilo, z uporabo izključitvenih dejavnikov, izbranih pet raziskav.

Uporabljeni izključitveni dejavniki:

• duplikati;

• pregledi literature in metaanalize;

• poročila o primerih;

• odsotnost kontrolne skupine;

• opis pilotne raziskave, ki še ni bila izvedena;

• raziskave, ki proučujejo vpliv bolečine na ravnotežje.

Dodatno je bila, med izbrane raziskave, vključena še raziskava avtorja McCaskey-a in sodelavcev (2018), katere protokol je bil opisan v članku (McCaskey et al., 2015), ki pa je bil v zadnji fazi izbora in pregleda člankov izločen, saj ni poročal o že izvedeni raziskavi.

Izbrane raziskave so bile analizirane in primerjane med seboj. Analiziran je bil uporabljen vzorec (število, starost in spol udeležencev; zdravstvene značilnosti udeležencev – prisotnost/odsotnost simptomov, pridružene bolezni ...), značilnosti izvedene intervencije (trajanje, frekvenca, opis intervencije), rezultati in sklepi vključenih raziskav.

(22)

6

4 REZULTATI

Pregled literature je na enem mestu zbral in primerjal šest najnovejših raziskav s področja obravnave BSH, s pomočjo senzo-motorične vadbe. Dve tretjini vključenih raziskav sta proučevali vpliv PNF vadbe, tretjina pa učinkovitost posameznih vadbenih protokolov na določeni napravi. V izbrane raziskave je bilo vključenih skupno 236 preiskovancev. Izbor raziskav, ki bodo vključene v analizo, je potekal kot je prikazano na sliki 1.

Slika 1: Prikaz, po priporočilih Page in sodelavcev (2021), poteka izbire člankov za vključitev v pregled literature.

Članki, najdeni v podatkovni bazi PubMed (n = 312):

balance training AND low back pain (n = 177)

PNF AND low back pain (n = 15) proprioceptive training AND low back pain (n = 120)

Izključeni članki pred pregledom (n = 209):

duplikati (n = 85)

datum objave pred 2015 (n = 120)

članek ni bil v angleščini (n = 4)

Izbrani članki za pregled (n = 103)

Izključeni članki na podlagi naslova

(n = 62)

Pregledani članki (n = 41)

raziskava, ki je bila opisana v izključenem članku

(n = 1) Primerni članki

(n = 5)

Izbrani članki (n = 6)

Izbira člankov preko podatkovne baze

Iskanje

Pregled

Vključeni

Izključeni članki (n = 36):

sistematični pregledi in metaanalize (n = 6) opis raziskave (n = 1)

ne poroča o vplivu na BSH ali brez kontrolne skupine (n = 21) vpliv BSH na ravnotežje (n = 8)

(23)

7

Štiri izmed šestih izbranih raziskav so bile randomizirane kontrolirane raziskave, kjer ocenjevalec končnih izidov, ni bil seznanjen z razporeditvijo posameznega preiskovanca v eksperimentalno ali kontrolno skupino. Raziskovalci so v vseh raziskavah obravnavali paciente z nespecifično BSH, ki je bila močnejša, kot za oceno 2 na 11-stopenjski numerični lestvici od 0 (brez bolečine) do 10 (najhujša možna bolečina).

Kot je zapisano v tabeli 2, so v raziskavah uporabili vzorce, ki so zajemali od 22 do 53 preiskovancev. Razen pri dveh raziskavah, kjer je bila povprečna starost 24 oz. 55 let, je bila povprečna starost udeležencev med 35. in 40. letom. Za ocenjevanje bolečine sta bili uporabljeni vizualna analogna lestvica (VAS), kjer so oceno bolečine potem pretvorili v številsko vrednost med 0 (brez bolečine) in 10 ali 100 (najhujša bolečina), in numerična lestvica z vrednostmi med 0 (brez bolečine) in 10 (najhujša bolečina). Funkcionalno nezmožnost so raziskovalci ocenjevali s pomočjo dveh vprašalnikov – Roland Morris vprašalnika nezmožnosti (ang. Roland Morris Disability Questionaire – RMDQ) ali Oswestry indeksa nezmožnosti (ang. Oswestry Disability index – ODI).

Areeudomwong in Buttagat (2019a) sta o zmanjšanju ocene bolečine poročala s pozitivno vrednostjo, čeprav se je sama vrednost zmanjšala. Spremembo v eksperimentalni skupini so od vključenih raziskav izračunali le še Latefatkar in sodelavci (2017), ki pa so jo zapisali kot negativno vrednost. Ostale razlike, ki so zapisane v tabeli 4, so bile izračunane v procesu analize na podlagi podatkov zapisanih v člankih. Za lažjo primerjavo podatkov je v tabeli 4 pri vseh rezultatih uporabljen zapis velikosti spremembe, kot pozitivne vrednosti, torej brez znaka minus (–), čeprav gre za negativno spremembo, saj je to ugoden in pričakovan izid, zato bi pogosto pisanje znaka minus posledično zmanjšalo preglednost zapisa podatkov. V edinem primeru (meritev pred začetkom intervencije v raziskavi McCaskey-a in sodelavcev (2018), ki je zabeležena v tabeli 4), kjer je prišlo do povečanja ocene jakosti bolečine, je vrednosti posledično dodan znak minus.

(24)

8

Tabela 1: Primerjava vključenih raziskav glede na vrsto ter vključitvene in izključitvene kriterije Raziskava Vrsta raziskave Vključitveni kriteriji Izključitveni kriteriji

Areeudomwong, Buttagat, 2019a

randomizirana kontrolirana raziskava

prisotnost BSH v zadnjih 12 tednih, starost 18–50 let, ocena bolečine > 2 na numerični lestvici 0 (brez bolečine) do 10 (najhujša bolečina)

specifične spinalne patologije (disfunkcija sakroiliakalnega

sklepa, hernija diska), maligna in nevrološka obolenja, operacija v predelu lumbalne hrbtenice ali medenice v preteklosti, nosečnost, redno prejemanje uporabljenih terapij (vaje za stabilizacijo trupa, PNF, ultrazvok)

Areeudomwong, Buttagat, 2019b

preiskovance so vabili preko plakata, vabljeni so bili moški in ženske z nespecifično BSH, stari od 18–50 let in jakostjo bolečine

> 2 na numerični lestvici 0 (brez bolečine) do 10 (najhujša

bolečina)

operacija v predelu lumbalne hrbtenice ali medenice v preteklosti, specifična BSH (npr. hernija diska, spondilolisteza ali disfunkcija sakroiliakalnega sklepa), rakava obolenja, avtoimune bolezni, nevrološke težave, artritis na spodnjih udih, nepravilnosti

povezane z vidom in ravnotežjem, nosečnost, kardiorespiratorne težave ali druge kontraindikacije za vadbo, redno izvajanje PNF ali splošnih vaj za krepitev trupa

Areeudomwong et al., 2017

preiskovance so vabili preko plakata, vabljeni so bili moški in ženske z nespecifično BSH, stari od 18–50 let in jakostjo bolečine

> 2 na numerični lestvici 0 (brez bolečine) do 10 (najhujša

bolečina)

nosečnost, operacija hrbtenice v preteklosti, nevrološke težave, specifična BSH (vključuje tudi sindrom fasetnih sklepov, hernijo diska in sakroiliakalno disfunkcijo), rakava in druga avtoimuna obolenja, redno izvajanje PNF vadbe in prejem izobraževalne knjižice o BSH

Kim, Lee, 2017 Ni navedeno v članku.

osebe z BSH, ki traja vsaj 12 tednov, stari 30–40 let

akutna ali dolgotrajna močna bolečina, splndiloliza ali

spondilolisteza, nenormalni nevrološki pojavi ali paraliza mišic;

težave z izvedbo vaj, zaradi duševnih problemov ali težav z razumevanjem

(25)

9 Letafaatkar et

al., 2017

Kvazi-

eksperimentalna raziskava

moški in ženske stari od 30–50 let s kronično nespecifično BSH, RMDQ > 4

udeležba na strukturirani senzo-motorični vadbi v preteklih 12 mesecih, poškodbe trupa, jedrnih mišic ali operacija spodnjih udov v preteklosti, vnetna stanja v hrbtenici, tumorji v lumbalnem delu ali druge ortopedske nepravilnosti, frakture vretenc in

spodnjih udov, nemehanska BSH, nezmožnost razumevanja in izpolnjevanja navodil ter ocenjevanj, neudeležba na terapijah in/ali meritvah

McCaskey et al., 2018

polnoletne osebe (≥ 18 let) s potrjenimi simptomi kronične nespecifične BSH, ki se pojavlja med spodnjim delom reber in glutealnimi gubami ter vztraja več kot 3 mesece

bolečina v predelu živčnih korenin, specifična patologija v področju hrbtenice (okužba, tumor, frakture), operacije hrbtenice v preteklosti, nihajna poškodba vratne hrbtenice v zadnjem letu, znana vestibularna patologija, nezmožnost izvedbe nalog, zdravljenje zaradi kronične nespecifične BSH v preteklih 12 tednih

PNF – proprioceptivna nevromuskularna facilitacija, RMDQ – Roland Morris Disability Questionnaire (Roland Morris vprašalnik nezmožnosti)

(26)

10

Tabela 2: Primerjava lastnosti vzorcev vključenih raziskav

Raziskava Lastnosti Eksperimentalna

skupina

Kontrolna skupina

starost (leta) 24,00 ± 8,47 24,36 ± 9,97

število udeležencev (ženske) 15 (12) 15 (11) indeks telesne mase (kg/m²) 22,88 ± 5,06 22,56 ± 3,94

trajanje BSH (mesec) 6,80 ± 3,97 6,36 ± 2,36

jakost bolečine (0–10) 4,13 ± 0,92 4,07 ± 1,28

starost (leta) 38,20 ± 9,40 39,57 ± 10,63

število udeležencev (ženske¹) 22 (10) 22 (9)

višina (cm) 165,30 ± 13,21 166,80 ± 10,11

masa (kg) 59,60 ± 5,80 60,10 ± 7,70

jakost bolečine (0–10) 4,56 ± 1,06 4,00 ± 1,23

starost (leta) 35,4 ± 10,3 36,2 ± 9,9

število udeležencev (ženske) 21 (15) 21 (16)

višina (cm) 162,5 ± 10,5 163,7 ± 9,4

masa (kg) 55,6 ± 7,3 55,8 ± 8,5

jakost bolečine (0–10) 4,08 ± 1,19 4,15 ± 1,41

Kim, Lee, 2017

starost (leta) 39,80 ± 5,47 39,40 ± 5,69

višina (cm) 168,73 ± 7,27 168,73 ± 8,01

masa (kg) 67,60 ± 9,51 67,67 ± 9,65

trajanje BSH (mesec) ni podatka ni podatka jakost bolečine VAS (0–10) 6,60 ± 1,12 6,53 ± 1,11

Letafaatkar et al., 2017

starost (leta) 36,86 ± 7,16 38,25 ± 6,19

število udeležencev (ženske) 27 26

višina (cm) 163 ± 7,35 167,91 ± 8,93

masa (kg) 64,04 ± 6,72 70,70 ± 7,58

trajanje BSH (mesec) ni podatka ni podatka jakost bolečine VAS (0–10) 6,90 ± 1,87 5,91 ± 1,31

McCaskey et al., 2018

starost (leta) 55 54

višina (cm) 172,4 ± 11,1 172,8 ± 7,9

masa (kg) 71,8 ± 10,5 72,2 ± 12,7

trajanje BSH (mesec) ni podatka ni podatka jakost bolečine VAS (0–100) 23,9 ± 7,1 25,9 ± 22,8 VAS – vizualna analogna lestvica

1 V članku ni jasno napisano, kateri spol zastopa število v oklepaju. Glede na ostale vključene raziskave istih avtorjev sem sklepal, da gre za ženski spol.

(27)

11

Tabela 3: Primerjava izvedenih intervencij Raziskava Eksperimentalna

skupina Kontrolna skupina

Trajanje in pogostost intervencij Areeudomwong,

Buttagat, 2019a²

PNF vzorci za trup – 15 ponovitev v 3 setih;

3-krat tedensko po 30 minut 4 tedne

UZ (5–10 min; 1 MHz;

1,5–2,5 W/cm²); vadba za splošno krepitev mišic trupa (3 seti po

10 ponovitev)

3-krat tedensko po 30 minut

4 tedne

3-krat tedensko po 30–40 minut 3 tedne

vadba za splošno krepitev mišic trupa;

3-krat tedensko 3 tedne

izobraževalna knjižica, ki je vsebovala informacije o BSH in napotke za vadbo doma

4 tedne

Kim, Lee, 2017

PNF vzorci – 10 min ogrevanja, 30 min

vadbe in 10 min ohlajanja

običajna terapija – termopak (80° C, 20 min), interferenčni tokovi (2.000–2.500 Hz,

20 min), UZ (0,8–1 MHz, 10 min)

6 tednov

Letafaatkar et al., 2017

vadba na napravi HUBER (10 terapij,

2-krat tedensko)

ni opisana 10 terapij, 2-krat tedensko

McCaskey et al., 2018

vadba na nevro-ortopedski terapevtski napravi

Posturomed

sub-efektivna nizko-intenzivna kardiovaskularna

vadba

9 terapij po 45 minut (30 minut

po priporočilih (Airaksinen et al., 2006) in 15 intervencija) 2- -krat tedensko

4,5 tedna PNF – proprioceptivna nevromuskularna facilitacija, UZ – ultrazvok

2 Raziskava Areeudomwonga in Buttagata (2019a) je imela še eno eksperimentalno skupino, ki pa ni bila vključena v analizo; za intervencijo je bila uporabljena vadba jedrnih mišic.

(28)

12

Tabela 4: Primerjava izidov vključenih raziskav za jakost bolečine

Raziskava Čas meritve

Jakost bolečine

Eksperimentalna skupina Kontrolna skupina Primerjava med skupinama

vrednost sprememba p vrednost sprememba p razlika p

začetek 4,40 ± 1,40 4,07 ± 1,28 0,33

po intervenciji 2,07 ± 0,88 2,33 ± 0,35 < 0,001 3,47 ± 1,55 0,60 ± 0,46 0,21 1,4 < 0,01 čez 12 tednov 2,20 ± 0,86 2,20 ± 0,30 < 0,001 3,27 ± 1,28 0,80 ± 0,30 0,02 1,07 < 0,01 Areeudomwong,

Buttagat, 2019b

začetek 4,56 ± 1,06 4,00 ± 1,23

po intervenciji 1,78 ± 1,23 2,78 ± 0,35 < 0,001 3,00 ± 0,87 1 ± 0,39 0,01 1,22 ± 0,32 < 0,001 Areeudomwong

et al., 2017

začetek 4,08 ± 1,19 4,15 ± 1,41

po intervenciji 1,46 ± 1,20 2,62 ± 0,37 < 0,001 3,08 ± 1,50 1,07 ± 0,45 0,03 1,62 ± 0,53 < 0,01 čez 12 tednov 1,54 ± 1,56 2,54 ± 0,13 < 0,001 3,85 ± 1,21 0,30 ± 0,40 0,47 2,31 ± 0,55 < 0,001

Kim, Lee, 2017 začetek 6,60 ± 1,12 6,53 ± 1,11

po intervenciji 2,40 ± 0,54 4,20 ± 0,32 < 0,01 4,57 ± 0,90 1,96 ± 0,37 < 0,01 2,165 < 0,01 Letafatkar

et al., 2017

začetek 6,90 ± 1,87 5,91 ± 1,31

po intervenciji 2,9 0,001 * 0,83

McCaskey et al., 2018

osnova 25,0 20,0 5,0 0,3

pred intervencijo 25,0 0,0 1 22,0 –2,0 0,80 3,0 0,6

po intervenciji 19,0 6,0 0,44 13,5 6,5 0,33 5,5 0,4

čez 4 tedne 15,5 9,5 0,23 15,5 4,5 0,40 0,0 1,0

V ležečem tisku so zapisani rezultati, ki so bili izračunani naknadno na podlagi podatkov, dostopnih v posameznih člankih; v odebeljenem tisku so zapisani statistično značilni podatki (p < 0,05); podčrtani so klinično pomembne spremembe (≥ 2); * podatek ni zapisan v članku.

(29)

13

5 RAZPRAVA

Šest vključenih raziskav je preučevalo učinkovitost senzo-motorične vadbe na zmanjševanje BSH. Štiri raziskave so intervencijo izvajale s pomočjo vzorcev za izvajanje proprioceptivne nevrmuskularne facilitacije (PNF), preostali dve raziskavi pa sta preizkušali učinkovitost uporabe specifičnih naprav na zmanjševanje BSH.

Izbrane raziskave v večini potrjujejo hipotezo (vse razen McCaskey et al., 2018), da je senzo- motorična vadba učinkovita pri zmanjševanju BSH. Nekateri avtorji sicer izpostavljajo, da so učinki majhni in lahko tudi klinično nepomembni, zato je priporočljivo kombiniranje z drugimi terapevtskimi tehnikami (Areeudomwong, Buttagat, 2019b; Letafatkar el al., 2017).

Štiri od vključenih raziskav (Areeudomwong in Buttagat, 2019a; Areeudomwong in Buttagat, 2019b; Areeudomwong et al., 2017; McCaskey et al., 2018) so poročale o tem, kolikšna naj bi bila klinično pomembna sprememba bolečine. Prve tri so za mejo klinične pomembnosti na podlagi raziskav Farrarja in sodelavcev (2001) ter Dworkina in sodelavcev (2008) določile spremembo, ki je znašala vsaj 2,0 na 11-stopenjski lestvici (0 brez bolečine, 10 najhujša možna bolečina). McCaskey in sodelavci (2018) pa so mejo določili nekoliko nižje in sicer pri 13 mm (jakost bolečine so ocenjevali na vizualni analogni lestvici (VAS) in jo potem pretvorili v numerično lestvico 0 (brez bolečine) do 100). V tabeli 4 je bila za klinično pomembno spremembo izbrana meja ≥ 2,0, saj se je takšna meja ponovila v največ raziskavah oz. je bila celo večja, kot so jo določili McCaskey in sodelavci (2018), ter je v skladu z rezultati preteklih raziskav (Farrar et al., 2001; Dworkin et al., 2008). Dworkin in sodelovci (2008) so poleg meje 2,0 predlagali tudi, da se za mejo klinične pomembnosti uporabi kriterij, da se je jakost bolečine zmanjšala za 30 % od začetne vrednosti. Ob upoštevanju tega kriterija, bi bile klinično pomembne tudi spremembe v eksperimentalni skupini štiri tedne po intervenciji v raziskavi McCaskeya in sodelavcev (2018) ter v isti raziskavi v kontrolni skupini takoj po intervenciji.

Areeudomwong in Buttagat (2019a) sta v svoji raziskavi imela dve eksperimentalni skupini – ena je bila deležna PNF vadbe in druga vadbe za stabilizacijo jedrnih mišic. V analizo je bila vključena le PNF skupina, saj senzorični vidik vadbe pri drugi skupini ni bil tako poudarjen, kot pri prvi, ter ker je bila sama intervencija v drugi skupini podobna intervenciji v kontrolni skupini raziskave Areeudomwonga in Buttagata (2019b). Preiskovanci v

(30)

14

kontrolni skupini so bili deležni običajne fizioterapevtske obravnave, ki je vključevala terapijo z ultrazvokom (UZ) in vadbo za splošno krepitev mišic trupa.

Glede na lastnosti vzorca, se ta raziskava nekoliko razlikuje od ostalih, v povprečni starosti udeležencev (24 let), saj je le-ta za približno 10 let nižja od naslednje najnižje povprečne starosti, ki je 35,4 let.

Kot intervencijo so udeleženci izvedli 15 ponovitev vsakega vzorca, v treh setih s 30- sekundnim počitkom med ponovitvami in 60-sekundnim po vsakem setu. V prvem tednu terapije so udeleženci izvajali ritmično stabilizacijo – 10 sekund so zadrževali položaj z izmeničnimi izometričnimi kontrakcijami fleksorjev in ekstenzorjev trupa proti največji sili fizioterapevta. V drugem tednu so izvajali tehniko obrat agonista (kombinacija izotoničnih krčenj), kjer so se osredotočali na izmenjavanje koncentričnih, ekscentričnih in izometričnih kontrakcij mišic trupa v sedečem položaju. V tretjem in četrtem tednu so udeleženci izvajali različne vzorce z zgornjimi udi proti maksimalnemu uporu.

Statistično značilne spremembe so se v PNF eksperimentalni skupini pokazale že takoj po intervenciji, med tem ko so se v kontrolni skupini pokazale šele po 12 tednih, a niso dosegle klinično pomembne vrednosti. Spremembe so bile v eksperimentalni skupini statistično značilno večje kot v kontrolni skupini, a ta razlika ni dosegla klinično pomembne vrednosti.

Ker so primerjane vrednosti majhne, bi bila tukaj primernejša uporaba kriterija, da mora razlika znašati vsaj 30 %, da je klinično pomembna, le-ta pa dosega vrednost 60 %, takoj po intervenciji in 49 % čez 12 tednov. Rezultati tako kažejo na kratkoročno kot tudi dolgoročno učinkovitost izbrane intervencije za zmanjševanje BSH.

V raziskavi Areeudomwonga in Buttagata (2019b) je bila narejena primerjava med učinkovitostjo PNF terapije in vadbe za splošno krepitev mišic trupa na zmanjšanje BSH.

Intervencija je bila v eksperimentalni skupini izvedena na enak način, kot je bila opisana zgoraj, le da je intervencija trajala samo tri in ne štiri tedne. Program vadbe je bil torej v tej raziskavi enak kot prve tri tedne v raziskavi Areeudomwonga in Buttagata (2019a).

Tako v eksperimentalni, kot v kontrolni skupini je po intervenciji prišlo do statistično značilnih sprememb, ki so bile v eksperimentalni skupini statistično značilno večje, kot v kontrolni skupini, kljub temu pa je do klinično pomembnih sprememb prišlo le v

(31)

15

eksperimentalni skupini. Čeprav je razlika med skupinama 44 %, sta avtorja mnenja, da so opažene spremembe premajhne, da bi bile klinično pomembne.

Areudomwong in sodelavci (2017) so primerjali učinkovitost PNF terapije na zmanjševanje BSH v primerjavi z navodili iz izobraževalne knjižice, ki je vsebovala informacije o BSH in napotke za vadbo doma. Ta raziskava je bila tudi osnova za predhodno opisani dve.

Intervencija je bila izvedena z enakimi PNF vzorci kot v raziskavi Areeudomwonga in Buttagata (2019a), tudi trajala je štiri tedne, le frekvenca terapij je bila višja – v tej raziskavi so bile terapije petkrat tedensko, v poznejši raziskavi pa le trikrat tedensko.

Statistično značilne spremembe so se pokazale v eksperimentalni skupini, takoj po intervenciji, kot tudi po 12 tednih, v nasprotju s kontrolno skupino, kjer statistično značilnih izboljšav ni bilo. V eksperimentalni skupini je bila opažena tudi statistično značilna večja sprememba kot v kontrolni skupini. Rezultati eksperimentalne skupine so dosegli klinično pomembno velikost, kot pa je razvidno iz tabele 4, je bila klinično pomembna tudi razlika med skupinama po 12 tednih od intervencije.

Kim in Lee (2017) sta avtorja še zadnje raziskave od šestih izbranih. Ukvarjala sta se z učinkovitostjo PNF terapije na zmanjšanje BSH.

PNF vadba je bila sestavljena iz 10-minutnega ogrevanja v različnih položajih, ki je bilo sestavljeno iz razteznih vaj, kjer so uporabili tehnike ritmičnega začetka, aktivnega raztezanja zadrži-sprosti in napni-sprosti, glavnega dela in 10 minut ohlajanja, ki je zajemalo enake tehnike kot ogrevanje. Glavni del je bil sestavljen iz različnih vzorcev, ki so bili izvajani, nekateri v supiniranem in drugi v bočnem položaju. Razen pri bilateralnem asimetričnem gibanju spodnjih udov, kjer sta bili uporabljeni tehniki ritmična stabilizacija in stabilizacijski obrat, sta bili pri vseh vzorcih uporabljeni tehniki ritmičnega začetka in obrata agonista. Kontrolna skupina je bila deležna običajne terapije, ki je vključevala termoterapijo s termopakom in inštrumentalno terapijo z interferenčnimi tokovi ter UZ.

V obeh skupinah je prišlo do statistično značilnih sprememb, vendar so bile v eksperimentalni skupini te statistično značilno večje kot v kontrolni. Sprememba, ki sta jo zaznala avtorja raziskave, je precej večja, kot v ostalih raziskavah, ki so primerjale učinkovitost PNF terapije. Vzrok za to bi lahko bil v višji začetni jakosti bolečine – povprečna jakost na začetku je bila v tej raziskavi več kot 6,6, med tem ko je bila v ostalih

(32)

16

treh med 4,0 in 4,5. Tudi starost preiskovancev je bila manj raznolika (razpon le med 30 in 40 let) kot v ostalih treh raziskavah. Zmanjšanje jakosti bolečine v eksperimentalni je doseglo klinično pomembno vrednost in tudi v primerjavi s kontrolno skupino je razlika klinično pomembna.

Na podlagi dobljenih rezultatov sta avtorja sklepala, da je zaradi aktivne kontrakcije in izboljšanja jakosti trebušnih mišic prišlo do zmanjšanja kronične BSH in tudi zmanjšanja pogostosti ponovnega pojavljanja, saj se je povečala stabilnost trupa.

Letafaatkar in sodelavci (2017) so preizkušali učinkovitost vadbenega protokola na napravi HUBER na proprioceptivni sistem in kvaliteto življenja pacientov z BSH. Preiskovanci, ki so bili vključeni v to raziskavo, so imeli najvišjo povprečno jakost bolečine na začetku od vseh vključenih raziskav (vrednost 6,9 na lestvici od 0 do 10).

Naprava HUBER je sestavljena iz ovalne plošče, na kateri stoji pacient. Plošča se premika v različnih smereh z možnostjo nastavitve amplitude in tako otežuje izvedbo različnih nalog.

Drugi ključen del naprave so ročke, ki so postavljene pred pacientom in predstavljajo pomemben del vadbe, saj jih mora pacient v točno določenem položaju vleči ali potiskati in tako krepiti mišice na posteriorni oz. anteriorni strani trupa. Vadbeni protokol je bil sestavljen najprej iz ogrevanja in nato glavnega dela terapije. Vaje so se z vsako naslednjo terapijo stopnjevale. Intervencija v kontrolni skupini ni opisana.

Statistično značilne spremembe so se pokazale le v eksperimentalni skupini po zaključku intervencije. Opaženo zmanjšanje jakosti bolečine je doseglo tudi klinično pomembno raven.

Zaradi odsotnosti nekaterih podatkov pa primerjava med eksperimentalno in kontrolno skupino ni možna.

Rezultati raziskave so pokazali, da je senzo-motorična vadba na napravi HUBER pokazala statistično značilna izboljšanja v proprioceptivnem sistemu, motoričnemu nadzoru in kvaliteti življenja. Avtorji priporočajo takšno terapijo predvsem kot dodatek oz. dopolnitev običajnih protokolov fizioterapije pri kronični nespecifični BSH.

McCaskey in sodelavci (2018) so preverjali učinkovitost vadbe na nevro-ortopedski napravi Posturomed (Haider Bioswing GmbH, Pullenreuth, Nemčija) na zmanjševanje BSH in funkcijski status. Vzorec v tej raziskavi se od vzorcev v ostalih izbranih raziskavah, kot je razvidno iz tabele 2, razlikuje v dveh lastnostih. Povprečna starost je precej višja – v

(33)

17

eksperimentalni skupini znaša 55 let, med tem ko je v preostalih raziskavah najvišja starost 39,8 let. Druga lastnost vzorca je začetna povprečna jakost bolečine, ki je nižja kot so bile jakosti v nekaterih raziskavah po intervenciji. Raziskava McCaskey-a in sodelavcev (2018) je tudi edina izmed izbranih, kjer niso opazili nobene statistično značilne spremembe pri meritvah jakosti bolečine.

Vsi preiskovanci so bili deležni devetih terapij po 45 minut, ki so bile sestavljene iz dveh delov. Prvi del, ki je trajal 30 minut, je bil za obe skupini enak in je bil sestavljen po priporočilih Airaksinen-a in sodelavcev (2006). V drugem delu, ki je trajal 15 minut, pa je bila kontrolna skupina deležna sub-efektivne nizko-intenzivne kardiovaskularne vadbe, eksperimentalna skupina pa terapije na napravi Posturomed. Naprava je sestavljena iz labilne platforme, ki se ji lahko prilagodi intenzivnost nihajočega gibanja – nihanje se poveča, kadar sta sproščeni posebni zavori, kar omogoča izvedbo vaj v treh različno zahtevnih pogojih.

Intervencija je bila v eksperimentalni skupini zasnovana kot terapija v sedmih težavnostnih stopnjah. Ko je bila posamezna stopnja dosežena, se je pacient lahko premaknil na naslednjo.

Osnovna naloga je bila stoja na eni nogi s prestopanjem po potrebi. Težavnostne stopnje so bile dodane z dodatnimi nalogami (npr. podajanje žoge), deljeno pozornostjo in sproščanjem zavor. Vajo se je na doseženi stopnji ponavljalo do preteka 15 minut. Preiskovanci v kontrolni skupini pa so izvajali vadbo na različnih fitnes napravah (sobno kolo, tekaška steza ipd.) z udobno intenziteto, kjer je še mogoč pogovor (napor po Borgovi lestvici med 6 in 9) (McCaskey et al., 2015).

Statistično značilnih sprememb v jakosti bolečine ni bilo. Eden od razlogov za to bi lahko bil, da je bila začetna jakost bolečine nizka – bila je le 25 (na lestvici 0–100), in posledično ni bilo veliko možnosti za zmanjšanje le-te. Kljub temu pa nekatere vrednosti v tabeli 4 dosegajo klinično pomembnost, saj so bile spremembe večje od 30 %. Takšni sta meritvi po štirih tednih v eksperimentalni skupini (38 %) in takoj po intervenciji v kontrolni skupini (33 %). Rezultati tako kažejo na večjo dolgoročno učinkovitost senzo-motorične vadbe v primerjavi z sub-efektivno nizko-intenzivno vadbo, saj se je, kot je prikazano v tabeli 4, jakost bolečine v kontrolni skupini štiri tedne po intervenciji ponovno povečala (s 13,5 na 15,5).

(34)

18

Vse raziskave, ki so bile vključene v podrobnejšo analizo, razen raziskave McCaskey-a in sodelavcev (2019) so si enotne, da senzo-motorična vadba učinkovito vpliva na zmanjševanje BSH – učinki so bili dovolj veliki, da so rezultati pokazali klinično pomembne izboljšave. Kot je razvidno iz tabele 4, opazovane intervencije v vseh razen v dveh primerih (meritev 12 tednov po intervenciji Areeudomwonga in sodelavcev (2017) ter Kim in Lee (2017) po intervenciji) niso dosegle klinično pomembnih razlik v primerjavi s kontrolnimi skupinami. Je pa pri tem podatku pomembno to, da so bile intervencije v kontrolnih skupinah zelo različne in različno intenzivne, kar je tudi verjeten vzrok za malo klinično pomembnih razlik med skupinama.

Za heterogenost rezultatov je, poleg v uvodu zapisanega problema različnih definicij BSH, lahko krivo tudi pomanjkljivo poznavanje terapevtskih postopkov. Semedes in sodelavci (2019) so opozorili na nepravilno izvajanje oz. nedosledno opisovanje izvedenih tehnik PNF v raziskavi Areeudomwong, Buttagat, 2019b, ki pa je temeljila na Areeudomwong et al., 2017. Areeudomwong in sodelavci (2017) so svojo raziskavo oblikovali na podlagi ugotovitev Kofotolis-a in Kellis-a (2006). Njune ugotovitve navajata v uvodu tudi Kim in Lee (2017). Semedes in sodelavci (2019) so zapisali, da so tudi tam opazili nekatere nepravilnosti. Na očitke sta avtorja Areeudomwong in Buttagat (2019c) odgovorila, s pojasnilom uporabljene tehnike in izvorom nedoslednosti iz članka. Njunemu izvornemu članku je bilo očitano, da se slikovni material ne sklada z opisanimi tehnikami. Do tega naj bi prišlo zaradi omejitev publikacije glede števila besed in fotografij.

Rezultati pregleda literature bi bili med seboj bolje primerljivi, če bi bili v vseh člankih jasno zapisani rezultati in če bi imele vse raziskave natančen opis intervencije v kontrolni skupini oz. v primeru, da bi bila v vseh kontrolnih skupinah izvedena enaka intervencija. Pregled literature bi imel večjo praktično uporabnost, če bi vključeval še druge pristope senzo- motorične vadbe, ne le PNF vadbe in uporabe naprave HUBER ter Posturomed.

Vse raziskave razen ene (McCaskey et al., 2018) so bile narejene na populaciji, ki je bila mlajša od 50 let. Glede na starost udeležencev lahko sklepamo, da gre v večini za aktivno populacijo, kar pa lahko predstavlja omejitev pri prenosu dobljenih rezultatov na druge populacije. Ta problem sta v svoji raziskavi izpostavila tudi Areeudomwong in Buttagat (2019a). Pomembno je, da se raziskuje tudi učinkovite terapije za obravnavo BSH pri

(35)

19

populacijah vsaj do 60 ali bolje 80 let, saj je pojavnost BSH tudi tam velika (Hoy et al., 2012;

Meucci et al., 2015).

Tudi o dolgoročnih učinkih je poročala le polovica raziskav, od tega je imela ena meritve opravljene čez štiri tedne (McCaskey et al., 2018), preostali dve pa čez 12 tednov (Areeudomwong, Buttagat, 2019; Areeudomwong et al., 2017). Dolgoročna učinkovitost terapij je velikega pomena pri obravnavi BSH, saj je njena ponovna pojavnost velika. Pri nespecifični bolečini je zato še toliko bolj pomembno, da so učinki dolgoročni, saj nimamo znanega vzroka, na katerega bi lahko vplivali.

Kakovost in uporabnost pregleda literature bi se povečali, če bi bilo vanj vključenih več raziskav. To bi verjetno lahko dosegli z iskanjem literature še v drugih (spletnih) bazah podatkov in ne le v podatkovni bazi PubMed ter z uporabo več različnih kombinacij ključnih besed oz. besednih zvez.

(36)

20

6 ZAKLJUČEK

V pregledu literature v podatkovni bazi PubMed je bilo izbranih šest člankov za nadaljnjo analizo, ki so raziskovali učinkovitost senzo-motorične vadbe na zmanjševanje BSH. Štiri vključene raziskave so preučevale učinkovitost PNF vadbe, ena vadbeni protokol na napravi HUBER in ena na napravi Posturomed.

V večini raziskav so opazili spremembe, ki so bile statistično značilne, a pogosto majhne.

Nekateri avtorji so jih ocenili kot klinično nepomembne v primerjavi s kontrolno skupino.

Zaradi različno kvalitetno izvedenih tehnik, različnih definicij BSH in različnih trenutkov meritev (kdaj pred intervencijo, kdaj po intervenciji, kasnejše meritve dolgoročnih učinkov) so rezultati težje primerljivi. Tudi nekateri vzorci se v določenih lastnostih zelo razlikujejo od ostalih.

Ne glede na razlike med raziskavami je mogoče zaključiti, da so učinki senzo-motorične vadbe ugodni; vse raziskave so pokazale tudi dolgoročni učinek. Ker so bile opažene spremembe majhne, je priporočeno, da se senzo-motorična vadba kombinira z drugimi učinkovitimi metodami zdravljenja ali vsaj lajšanja BSH.

(37)

21

7 LITERATURA

Airaksinen O, Brox JI, Cedraschi C, et al. (2006) Chapter 4. European guidelines for the management of chronic nonspecific low back pain. Eur Spine J 15 Suppl 2(Suppl 2): S192- S300. doi: 10.1007/s00586-006-1072-1

Areeudomwong P, Buttagat V (2019a). Comparison of Core Stabilisation Exercise and Proprioceptive Neuromuscular Facilitation Training on Pain-related and Neuromuscular Response Outcomes for Chronic Low Back Pain: A Randomised Controlled Trial. Malays J Med Sci 26(6): 77–89. doi: 10.21315/mjms2019.26.6.8

Areeudomwong P, Buttagat V (2019b). Proprioceptive neuromuscular facilitation training improves pain-related and balance outcomes in working-age patients with chronic low back pain: a randomized controlled trial. Braz J Phys Ther 23(5): 428–36.

doi: 10.1016/j.bjpt.2018.10.005

Areeudomwong P, Buttagat V (2019c). Response the letter to the editor: Incorrect use of PNF-techniques and principles, a response to: Areeudomwong P, Buttagat V. Braz J Phys Ther. 2018. Braz J Phys Ther 23(3): 275. doi: 10.1016/j.bjpt.2019.02.005

Areeudomwong P, Wongrat W, Neammesri N, Thongsakul T (2017). A randomized controlled trial on the long-term effects of proprioceptive neuromuscular facilitation training, on pain-related outcomes and back muscle activity, in patients with chronic low back pain. Musculoskeletal Care 15(3): 218–29. doi: 10.1002/msc.1165

Brumagne S, Diers M, Danneels L, Moseley GL, Hodges PW (2019). Neuroplasticity of Sensorimotor Control in Low Back Pain. J Orthop Sports Phys Ther 49(6): 402–14.

doi: 10.2519/jospt.2019.8489

Byström MG, Rasmussen-Barr E, Grooten WJ (2013). Motor control exercises reduces pain and disability in chronic and recurrent low back pain: a meta-analysis. Spine, 38(6), E350–

E358. doi: 10.1097/BRS.0b013e31828435fb

Chou R, Deyo R, Friedly J et al. (2017). Nonpharmacologic Therapies for Low Back Pain:

A Systematic Review for an American College of Physicians Clinical Practice Guideline.

Ann Intern Med 166(7): 493–505. doi: 10.7326/M16-2459

da Silva RA, Vieira ER, Fernandes KBP et al. (2018). People with chronic low back pain have poorer balance than controls in challenging tasks. Disabil Rehabil 40(11): 1294–300.

doi: 10.1080/09638288.2017.1294627

Delitto A, George SZ, Van Dillen L et al. (2012). Low back pain. J Orthop Sports Phys Ther 42(4): A1–57. doi: 10.2519/jospt.2012.42.4.A1

Dionne CE, Dunn KM, Croft PR et al. (2008). A consensus approach toward the standardization of back pain definitions for use in prevalence studies. Spine, 33(1), 95–103.

doi: 10.1097/BRS.0b013e31815e7f94

Dworkin RH, Turk DC, Wyrwich KW et al. (2008). Interpreting the clinical importance of treatment outcomes in chronic pain clinical trials: IMMPACT recommendations. J Pain 9(2):

105–21. doi: 10.1016/j.jpain.2007.09.005

(38)

22

Farrar JT, Young JP Jr, LaMoreaux L, Werth JL, Poole MR (2001). Clinical importance of changes in chronic pain intensity measured on an 11-point numerical pain rating scale. Pain 94(2): 149–58. doi: 10.1016/S0304-3959(01)00349-9

Hartvigsen J, Hancock MJ, Kongsted A et al. (2018). What low back pain is and why we need to pay attention. Lancet 391(10137): 2356–67. doi: 10.1016/S0140-6736(18)30480-X Hartvigsen J, Lings S, Leboeuf-Yde C, Bakketeig L (2004). Psychosocial factors at work in relation to low back pain and consequences of low back pain; a systematic, critical review of prospective cohort studies. Occup Environ Med 61(1): e2.

Hodges PW, Coppieters MW, MacDonald D, Cholewicki J (2013). New insight into motor adaptation to pain revealed by a combination of modelling and empirical approaches. Eur J Pain 17(8): 1138–46. doi: 10.1002/j.1532-2149.2013.00286.x

Hoy D, Bain C, Williams G et al. (2012). A systematic review of the global prevalence of low back pain. Arthritis Rheum 64(6): 2028–37. doi: 10.1002/art.34347

Hoy D, March L, Brooks P et al. (2010). Measuring the global burden of low back pain. Best Pract Res Clin Rheumatol 24(2): 155–65. doi: 10.1016/j.berh.2009.11.002

Kim BR, Lee HJ (2017). Effects of proprioceptive neuromuscular facilitation-based abdominal muscle strengthening training on pulmonary function, pain, and functional disability index in chronic low back pain patients. J Exerc Rehabil 13(4): 486–90.

doi: 10.12965/jer.1735030.515

Koes BW, van Tulder MW, Thomas S (2006). Diagnosis and treatment of low back pain.

BMJ 332(7555): 1430–4. doi: 10.1136/bmj.332.7555.1430

Kofotolis N, Kellis E (2006). Effects of two 4-week proprioceptive neuromuscular facilitation programs on muscle endurance, flexibility, and functional performance in women with chronic low back pain. Phys Ther86(7): 1001–12.

Letafatkar A, Nazarzadeh M, Hadadnezhad M, Farivar N (2017). The efficacy of a HUBER exercise system mediated sensorimotor training protocol on proprioceptive system, lumbar movement control and quality of life in patients with chronic non-specific low back pain. J Back Musculoskelet Rehabil 30(4): 767–78. doi: 10.3233/BMR-150404

Maher C, Underwood M, Buchbinder R (2017). Non-specific low back pain. Lancet 389(10070): 736–47. doi: 10.1016/S0140-6736(16)30970-9

McCaskey MA, Schuster-Amft C, Wirth B, de Bruin ED (2015). Effects of postural specific sensorimotor training in patients with chronic low back pain: study protocol for randomised controlled trial. Trials 16: 571. doi: 10.1186/s13063-015-1104-4

McCaskey MA, Wirth B, Schuster-Amft C, de Bruin ED (2018). Postural sensorimotor training versus sham exercise in physiotherapy of patients with chronic non-specific low back pain: An exploratory randomised controlled trial. PLoS One. 13(3): e0193358.

doi: 10.1371/journal.pone.0193358

Meucci RD, Fassa AG, Faria NM (2015). Prevalence of chronic low back pain: systematic review. Rev Saude Publica 49(1). doi: 10.1590/S0034-8910.2015049005874

(39)

23

Niederer D, Mueller J (2020). Sustainability effects of motor control stabilisation exercises on pain and function in chronic nonspecific low back pain patients: A systematic review with meta-analysis and meta-regression. PloS one 15(1). doi: 10.1371/journal.pone.0227423 Page MJ, McKenzie JE, Bossuyt PM, Boutron I, Hoffmann TC, Mulrow CD, et al. (2021).

The PRISMA 2020 statement: an updated guideline for reporting systematic reviews. BMJ 372: n71. doi: 10.1136/bmj.n71

Puh U, Dečman M, Palma P (2016). Vsebina in učinki programov proprioceptivne vadbe za spodnje ude – pregled literature. Fizioterapija 24(2): 50–8.

Qaseem A, Wilt TJ, McLean RM, Forciea MA (2017). Noninvasive Treatments for Acute, Subacute, and Chronic Low Back Pain: A Clinical Practice Guideline From the American College of Physicians. Ann Intern Med 166(7): 514–30. doi: 10.7326/M16-2367

Riemann BL, Lephart SM (2002) The sensorimotor system, part I: the physiologic basis of functional joint stability. J Athl Train 37(1): 71–9.

Smedes F, Shin S, Giacometti da Silva L (2019). Incorrect use of proprioceptive neuromuscular facilitation-techniques and principles, a response to: Proprioceptive neuromuscular facilitation training improves pain-related and balance outcomes in working- age patients with chronic low back pain: a randomized controlled trial. Braz J Phys Ther 23(3): 273–4. doi: 10.1016/j.bjpt.2019.02.001

Šarabon N (2016). Vadba ravnotežja in sklepne stabilizacije. In: Škof B. Šport po meri otrok in mladostnikov : pedagoški, didaktični, psiho-socialni, biološki in zdravstveni vidiki športne vadbe mladih. 2. dopolnjena izdaja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. 568–79.

Tsigkanos C, Gaskell L, Smirniotou A, Tsigkanos G (2016). Static and dynamic balance deficiencies in chronic low back pain. J Back Musculoskelet Rehabil 29(4): 887–93.

doi: 10.3233/BMR-160721

WHO – World Health Organisation (2003). The burden of musculoskeletal conditions at the start of the new millennium. World Health Organ Tech Rep Ser 919: 1–2.