UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŢBENE VEDE
Maja Grobelšek
Razlike v odnosu do družine in homoseksualnosti med
Rimskokatoliško in Evangeličansko cerkvijo: primer referenduma o družinskem zakoniku
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŢBENE VEDE
Maja Grobelšek
Mentor: prof. dr. Aleš Črnič
Razlike v odnosu do družine in homoseksualnosti med
Rimskokatoliško in Evangeličansko cerkvijo: primer referenduma o družinskem zakoniku
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
Zahvale
Hvala mentorju za ideje, nasvete in komentarje, pa tudi za potrpežljivost ter odzivnost.
Hvala družini in hvala Marku.
Razlike v odnosu do družine in homoseksualnosti med Rimskokatoliško in Evangeličansko cerkvijo: primer referenduma o družinskem zakoniku
Za krščanstvo je značilen spolni pesimizem, kar se odraţa v odklonilnem odnosu do spolnosti in z njo povezanih tem. Kljub skupnim temeljem pa med posameznimi vejami krščanstva prihaja do velikih razlik v pogledu na te teme. V pričujoči nalogi preverjam, kako se v druţbeni realnosti odslikavajo razlike med katolicizmom in protestantizmom, ko pride do vprašanj homoseksualnosti in druţine. Sprejetju druţinskega zakonika, ki je med drugim prinašal redefinicijo druţine, je sledila ţgoča javna debata, v kateri so bili dejavni tudi predstavniki Rimskokatoliške cerkve. Analiza medijskih prispevkov, v katerih so bile informacije o vključevanju Rimskokatoliške ali Evangeličanske cerkve v predreferendumsko javno debato, je pokazala velike razlike med odnosom obeh cerkva do tem, ki jih je obravnaval druţinski zakonik. Potrdilo se je, da med njunim odnosom do homoseksualnosti in druţin obstajajo razvidne razlike, pa tudi, da je Evangeličanska cerkev v svojem odnosu do teh tem manj rigorozna kot Rimskokatoliška cerkev. Medtem ko so se predstavniki slednje aktivno zavzemali proti redefiniciji druţine, s katero bi se njen status razširil, so v Evangeličanski cerkvi sicer poudarili zavzemanje za tradicionalno druţino, a so na prvo mesto postavljali nujo, da se ne glede na ideal druţine otrokom v drugačnih druţinah ne odreka pravic, ki jih imajo otroci v tradicionalnih druţinah.
Ključne besede: Homoseksualnost, druţina, Rimskokatoliška cerkev, Evangeličanska cerkev, druţinski zakonik.
Differences in attitudes towards family and homosexuality between the Roman Catholic and Evangelical Churches: the case of the Family Code referendum
Christianity is characterized by sexual pessimism, which is reflected in a negative attitude towards sexuality and related topics. However, despite the common foundations, there are great differences in the views of these topics between the various branches of Christianity. In my master's thesis, I examine how the differences between Catholicism and Protestantism are reflected in social reality when it comes to issues of homosexuality and the family. The Family Code, which, among other things, brought a redefinition of the family, was followed by a heated public debate in which representatives of the Roman Catholic Church were also active. An analysis of media coverage that included the involvement of the Roman Catholic or Evangelical Church in the pre-referendum public debate revealed large differences between the attitudes of the two churches toward issues addressed by the Family Code. It confirmed that there are obvious differences between their attitudes towards homosexuality and families, as well as that the Evangelical Church is less rigorous in its view towards these than the Roman Catholic Church. While representatives of the latter actively opposed the redefinition of the family, the Evangelical Church emphasized the commitment to the traditional family, but put the need not to discriminate against children in different families above that ideal.
Key words: Homosexuality, family, Roman Catholic Church, Evangelical Church, Family Code.
5 Kazalo
1 Uvod __________________________________________________________________ 6 1.1 Izhodišča in cilji dela _________________________________________________ 6 1.2 Hipotezi in raziskovalni vprašanji _______________________________________ 9 1.3 Zgradba dela ________________________________________________________ 9 2 Geneza krščanskega pogleda na spolnost ____________________________________ 11 2.1 Vpliv judovstva _____________________________________________________ 11 2.2 Vpliv antičnih filozofskih idej _________________________________________ 12 2.3 Vpliv teologov _____________________________________________________ 14 2.3.1 Stari vek ___________________________________________________________ 15 2.3.2 Srednji vek _________________________________________________________ 17 2.4 Reformacija _______________________________________________________ 19 2.5 Sodobnost _________________________________________________________ 21 2.5.1 Druţina in homoseksualnost v katekizmih ______________________________ 22 3 Druţinski zakonik ______________________________________________________ 25 4 Empirični del __________________________________________________________ 27 4.1 Primeri aktivnega vključevanja RKC ____________________________________ 29 4.2 Primeri aktivnega vključevanja Evangeličanske cerkve _____________________ 40 4.3 Učinki, odmevi in interpretacije vključevanja _____________________________ 42 4.4 Analiza ___________________________________________________________ 48 4.5 Preverjanje hipotez __________________________________________________ 52 5 Zaključek _____________________________________________________________ 55 6 Viri __________________________________________________________________ 58 7 Seznam analiziranih medijskih prispevkov ___________________________________ 61
6 1 Uvod
Tako spolnost kot religioznost sta človekovi spremljevalki ţe od samega začetka, zato ni presenetljivo, da so ţe mnogoštevilni raziskovalci preučevali vpliv ene na drugo: kako človek skozi prvo dostopa do boţanskega in kako druga s svojim ustrojem pravil in zakonov (ne)dovoljuje tovrstnega izkustva boţanskega. Slednje velja predvsem za religije, za katere je značilen spolni pesimizem, ki zavrača vse, kar je povezano s spolnostjo in na piedestal postavlja čistost. Ena takšnih religij je krščanstvo, ki je v svoji več kot dve tisočletji dolgi zgodovini močna krojila ţivljenje ljudi v tem delu sveta, pa tudi širše. Kako močno je ta religija vplivala na vsakdan slehernika, se je skozi zgodovino sicer spreminjalo, a smo še dandanes, ko sta drţava in cerkev ločeni z ustavo, priča njenim teţnjam po usmerjanju vsakdanjika mnoţic. Vsiljevanje cerkvene morale je še posebej opazno, kadar se v središču javne debate znajdejo teme, kakršni sta denimo homoseksualnost in abortus. Ena takšnih še posebej ţgočih javnih debat se je odvijala ob sprejemanju druţinskega zakonika v začetku leta 2012. V nalogi me bo predvsem zanimalo, kako se razlikuje odnos dveh vej krščanstva – katolicizma in protestantizma – do homoseksualnosti in druţine, dveh tem, ki ju je obravnaval druţinski zakonik.
1.1 Izhodišča in cilji dela
Nadzor seksualnosti se je skozi zgodovino potrdil kot eden ključnih religijskih vzvodov nadziranja ljudi (Foucault, 1978), skupni imenovalec religij pa je vsiljevanje takšnih oblik spolnega obnašanja, ki se le redko skladajo s človekovimi naravnimi potrebami (Košiček in Košiček, 1987, str. 10). Pri tistih verah, ki ţivljenje tukaj in zdaj štejejo zgolj za prehodno stanje pred nečim večjim in pomembnejšem, pogosto najdemo odklonilen odnos do spolnosti, saj slednja uţitek in naslado nudi v sedanjem ţivljenju. Zaradi spolnosti človek izgublja potrebo po »sanjarjenju o rajskih nasladah v nebesih« (prav tam). Ena od takšnih religij je krščanstvo, ki se je v svoji več kot dve tisočletji dolgi zgodovini razcepila na tri glavne veje.
Rdeča nit mojega magistrskega dela bo preučevanje razlik v odnosu do druţine in homoseksualnosti ter spolne morale nasploh med Rimskokatoliško in Evangeličansko cerkvijo. Te teme se v zadnjih dveh desetletjih rišejo kot pomembno vprašanje v našem prostoru, saj so bile v središču javne debate kar dvakrat. Prvič leta 2012, ko se je na referendumu odločalo o druţinskem zakoniku in nato še leta 2015, ko se je odločalo o
7
spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in druţinskih razmerjih. V obeh predreferendumskih kampanjah je pomembno vlogo odigrala slovenska Rimskokatoliška cerkev, katere stališča so pogosto našla pot v medije. Kot ugotavlja Kuhar (2004, str. 30), se je RKC po tem ko je bila po drugi svetovni vojni njena vloga osmišljevalke raznih druţbenih tematik in perečih vprašanj le minimalna, v devetdesetih postopno rehabilitirala in počasi prevzemala vlogo »kolektivnega intelektualca, ki za vso druţbo odgovarja na pomembna socialna in politična vprašanja«. Podobno opaţa tudi Jogan, ki piše, da si je RKC po obdobju okrepljene sekularizacije v osemdesetih, ko se je zmanjšal obisk cerkva – ne le pri nas, ampak tudi po večini zahodnoevropskih drţav –, v zadnjem desetletju 20. stoletja in prvem desetletju 21. stoletja zelo prizadevala, da bi (znova) postala prepoznana kot pomembna nosilka »prave morale« (Jogan, 2016, str. 71–72). Dotlej, pred letom 2000, se RKC sicer ni prav veliko ukvarjala s homoseksualnostjo, kar se je spremenilo, ko je na začetku tisočletja tema pravic istospolnih postajala vse glasnejša in se je iz nevladnih krogov preselila v drţavni zbor (prav tam). Kot pojasnjujeta Mencin Čeplak in Kuhar, je k večji angaţiranosti RKC do te teme precej pripomogel tudi papeţ Bendikt XVI., ki je pred papeţevanjem med vodenjem Kongregacije za verski nauk pozval vse katoliške parlamentarce, »naj ne podprejo predlogov zakonov, ki pravno urejajo istospolna partnerska razmerja oziroma naj naredijo vse za odpravo takšne zakonodaje, če je bila ţe sprejeta« (Mencin Čeplak in Kuhar, 2010, str. 292).
Spornost vključevanja RKC v takšne javne debate je predvsem v tem, da se s tem krši načelo ločenosti cerkve od drţave, saj cerkveni predstavniki izraţajo teţnjo, da se pri druţbenih vprašanjih upošteva cerkvene in ne drţavnih dokumentov – kot ugotavljata Mencin Čeplak in Kuhar, so ti glede homoseksualnosti v popolnem nasprotju, saj ustava prepoveduje diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, Sveto pismo pa po drugi strani homoseksualnost označuje za gnusobo (Mencin Čeplak in Kuhar, 2010, str. 293).
Kako odklonilen je odnos RKC do istospolno usmerjenih ljudi, je postalo opazno v daljšem obdobju javne debate o druţinskem zakoniku. Ob temah, kakršna je ta o druţinskem zakoniku, o druţini, zakonu, vlogah spolov in odnosih med njima, je moč zaznati, kako močno je v slovenski prostor usidrana RKC. Pregled lestvic1, ki evropske drţave razvrščajo
1 S t.i. mavričnim indeksom zdruţenje ILGA Europe vsakoletno razvršča evropske drţave glede na to, v kolikšni meri njihova zakonodaja in politika upoštevata pravice LGBTI oseb. Tradicionalno se na teh lestvicah najbolje odreţejo severno- in zahodnoevropske drţave, diskriminacija v kombinaciji z grobimi kršitvami človekovih pravic LGBTI oseb pa je največja v vzhodnoevropskih drţavah. Slovenija se med sedemindvajseterico EU članic po zadnjih meritvah uvršča na 16. mesto.
8
glede na njihovo spoštovanje človekovih pravic LGBTI oseb, nakaţe, da je v deţelah, kjer reformaciji ni sledila silovita protireformacija, pogled na te teme bolj strpen in odprt do pluralnosti. Prav to dejstvo me je napeljalo k odločitvi o primerjavi stališč med RKC in Evangeličansko cerkvijo.
V magistrski nalogi ţelim preučiti, kako se razlike v stališčih in diskurzu med Rimskokatoliško in Evangeličansko cerkvijo odslikavajo v druţbeni realnosti. Za razumevanje ozadja nastanka razlik v odnosu do druţine, homoseksualnosti in drugih s spolnostjo povezanih tem, je potrebno poznati zgodovino krščanstva, religije, ki je v tem delu sveta močno krojila vsakodnevno ţivljenje ljudi. S tem namenom bom s pomočjo relevantne literature preučila zgodovino krščanske spolne morale in preverila, kaj se je na tem področju dogajalo v starem in srednjem veku ter v obdobju reformacije in kaj je privedlo do razlik v pogledih na s spolnostjo povezane teme.
Razlike med posameznimi vejami krščanstva so zelo velike, a je v vsakdanjem pogovoru moč zaznati, da pri nas mnogi Rimskokatoliško cerkev kar enačijo s krščanstvom. V delu ţelim opozoriti, da krščanstvo nikakor ni homogeno, saj tudi znotraj posameznih veja obstajajo velike razlike. O tem priča tudi dejstvo, da obstaja več kot 22.000 različnih krščanskih cerkva, sekt in denominacij, katerim je bolj ali manj skupno le to, da pripisujejo poseben pomenu Jezusu, ki ga štejejo za mesijo in da kot osrednjo sveto knjigo priznavajo biblijo (Smrke 2000, str. 195). Za slovenski prostor je močno značilna Rimskokatoliška cerkev, ki je daleč največja verska skupnost v drţavi. Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi v Sloveniji šteje pribliţno 20.000 vernikov (prav tam). Nekaj več kot dvakrat toliko je v Sloveniji še pripadnikov tretje velike veje krščanstva, pravoslavne cerkve.
Zanimivo je, da krščanstvo, ki poudarja ljubezen, slednjo v obliki spolnosti zavrača.
Rimskokatoliška cerkev tako obravnava spolnost kot nekaj nepotrebnega, nečistega in omadeţevanega (Tepavčevič 2003, str. 356). Medtem ko so stališča Rimskokatoliške cerkve zelo črno-bela – področji sprejemljivega in grešnega na področju spolnosti sta namreč zelo natančno določeni – je evangeličanski protestantizem do s spolnostjo povezanih tem precej bolj prizanesljiv, pri čemer poudarja, da je ljubezen nad vsem (Cole, 1959, str. 231). Cilj magistrskega dela je pokazati, da se odnos obeh preučevanih vej krščanstva tudi v praksi močno razlikuje, zaradi česar nikakor ne gre govoriti o enotnem krščanskem pogledu na homoseksualnost in ostale s spolnostjo povezane teme.
9
Z raziskovalnim delom naloge ţelim preveriti, kako se stališča obeh institucij odraţajo v praksi. Ţe dolgotrajna priprava predloga druţinskega zakonika je sproţila burno javno debato, ki se je stopnjevala z njegovim sprejetjem, vrh pa dosegla v predreferendumski kampanji.
Slednji je bilo odmerjenega veliko medijskega prostora, zato bom razlike v stališčih in diskurzu Rimskokatoliške in Evangeličanske cerkve preverjala v slovenskih medijih. V prispevkih treh časnikov (Delo s Sobotno prilogo, Dnevnik z Objektivom in Večer), dveh tednikov (Mladina in Druţina) ter dveh spletnih portalov (MMC RTV in 24ur) bom iskala primere vključevanj obeh institucij v referendumsko kampanjo. Pri tem bom svojo raziskavo časovno zamejila na obdobje treh mesecev pred izvedbo referenduma.
1.2 Hipotezi in raziskovalni vprašanji
Pri delu me bosta vodili naslednji raziskovalni vprašanji:
R1: Ali obstajajo razlike v odnosu do homoseksualnosti med Rimskokatoliško in Evangeličansko cerkvijo?
R2: Ali sta obe instituciji v kampanjah pred referendumom sledili svojim v katekizmih zapisanih načelom?
V empiričnem delu magistrske naloge bom preverjala veljavnost naslednjih hipotez:
H1: Med odnosom slovenske Rimskokatoliške in Evangeličanske cerkve do homoseksualnosti obstajajo razvidne razlike.
H2: Evangeličanska cerkev je v svojem odnosu do spolnosti in z njo povezanih tem manj rigorozna od Rimskokatoliške cerkve.
1.3 Zgradba dela
Naloga je sestavljena iz dveh delov, teoretskega in empiričnega. V prvem delu se bom pri pojasnjevanju spolnega pesimizma, ki ni izum krščanstva, oprla predvsem na dela Ute Ranke- Heinemann. V poglavju o genezi krščanskega pogleda na spolnost se bom tako ozrla v predkrščanski čas, ko so se v judovstvu ustvarjali pogoji za vznik nove religije, ki v svojem začetku ni bila dosti drugega kot judovska ločina (Smrke 2000, str. 196). Na kratko bom
10
predstavila tudi nekatere antične filozofske smeri, katerih ideje je v svojem zgodnjem obdobju posvojilo krščanstvo in so imele močan vpliv na kasnejši razvoj krščanskega pogleda na spolnost. Ključno vlogo pri kreiranju krščanskega odnosa do spolnosti in z njo povezanih tem so imeli staroveški cerkveni očetje in srednjeveški teologi, ki so s svojimi interpretacijami Svetega pisma odločilno vplivali na ţivljenja mnogih ljudi, veliko teh stališč pa je še vedno v veljavi ali pa se jim manjši pomen pripisuje šele kratek čas (Ranke-Heinemann, 1992, str. 56).
V drugem poglavju se tako posvečam genezi krščanske spolne morale od začetkov krščanstva prek starega in srednjega veka do reformacije, ki je prinesla drugo večjo cepitev v krščanstvu.
Po velikem razkolu oziroma shizmi leta 1054, ko se je krščanstvo razdelilo na rimskokatoliško in pravoslavno, se je v 16. stoletju odcepila protestantska cerkev, ki za razliko od Rimskokatoliške ni vodena iz enega središča. V svojem delu se bom osredotočila zgolj na Evangeličansko cerkev, ki je značilna za naš prostor. Nadalje bom preučila, kakšen je sodobni pogled obeh cerkva na te teme, in sicer tako, da bom preverila, kaj o izbranih temah zapovedujeta katoliški in protestantski katekizem.
Ker je cilj mojega dela na podlagi vključevanj obeh cerkva v javno debato pred referendumom o druţinskem zakoniku prikazati, da med Rimskokatoliško in Evangeličansko cerkvijo obstajajo razvidne razlike, bom v tretjem poglavju predstavila ozadje druţinskega zakonika. Zanimalo me bo predvsem, kateri so bili tisti členi, glede katerih so se mnenja najbolj kresala in kakšne spremembe so prinašali v našo druţbo.
V empiričnem delu naloge bom preverjala, ali se razlike med stališči obeh cerkva do druţine in homoseksualnosti odslikavajo v druţbeni realnosti, pri čemer bom do zaključkov prišla na podlagi analize vključevanja obeh cerkva v predreferendumsko kampanjo. Informacije o vključevanju bom iskala v izbranih slovenskih medijih. Preverila bom, ali med stališči obeh cerkva obstajajo razvidne razlike in v kolikšni meri so njuni predstavniki v izjavah sledili v svojih katekizmih zapisanim načelom.
11 2 Geneza krščanskega pogleda na spolnost
Krščanstvo, največja svetovna religija, je bliţnjevzhodnega oziroma zahodnoazijskega izvora, najtesneje pa je povezana z judaizmom, saj je bilo krščanstvo sprva religija skupine judov (Smrke, 2000, str 195). Ta kompleksna religija, ki je ţe dobri dve tisočletji tesno vpeta v vsakdan številnih, je v veliki meri sinteza hebrejske in grške duhovne misli s primesmi drugih religij in filozofskih smeri (Parrinder, 1996, str. 202). S širjenjem krščanstva v helenistični svet in naraščanjem števila nejudovskih pripadnikov so se prvotne krščanske ideje, ki so bile močno prepojene z vplivi judaizma, vse bolj mešale z grškimi, platonističnimi, neoplatonističnimi in tudi stoiškimi filozofskimi idejami (Smrke, 2000, str. 198). Sočasno je krščanstvo na svojem začetku vpijalo tudi ideje ţe obstoječih vzhodnih religioznih gibanj, denimo gnosticizma. Grško-filozofske in gnostične ideje so močno vplivale na krščanstvo, predvsem so povzročile spremembo na področju vrednotenja vsega materialnega in telesnega, ki dotlej ni bilo razumljeno kot slabo (prav tam).
2.1 Vpliv judovstva
V Stari zavezi, judovski bibliji, ki je nastajala med letoma 1400 p.n.š. in 100 n.š., Košička (1978, str. 111) vidita osnovo, na kateri temelji judovsko pojmovanje spolnosti. Mojzes, osrednja oseba pentatevha, ima do spolnosti zelo odklonilen odnos, kot edino sprejemljivo obliko spolnosti pa vidi spolnost med zakoncema. Košička ugotavljata (prav tam, str. 119–
121), da ima tako radikalno zavračajoč odnos do spolnosti v starem Izraelu temelje predvsem v takratnem političnem poloţaju, saj so Izraelce stoletja obkroţala močnejša in sovraţno nastrojena ljudstva. Moţnost za obstanek se je večala z izredno močno notranjo organizacijo, politično sloţnostjo, patriotizmom in mladimi moškimi, ki bi se bili pripravljeni za to bojevati. Da bi se vzpostavili nagon po kolektivnem obstoju in smisel za poţrtvovalnost v skupini, je bilo potrebno omejiti zadovoljevanje spolnega nagona. Košička tako v Mojzesovem zavračanju seksualnosti ne vidita naključja, pač pa odraţanje interesa za obstoj ljudstva. Odklanjanje spolnosti se pri judovstvu Stare zaveze kaţe tudi skozi odnos do ţensk, ki jih je peteroknjiţje slikalo kot fizično odbijajoče tako, da jih je označevalo za »nečiste«
predvsem zaradi menstruacije, pa tudi porodne posteljice (prav tam).
12
Krščanstvo je v veliki meri prevzelo judovski pogled na spolnost in ko evangeliji Jezusovo ţivljenje, smrt in vstajenje prikaţejo kot nekaj, kar je bilo napovedano ţe v Stari zavezi in tako kot uresničitev judovskega pričakovanja mesije, si je krščanstvo s tem zagotovilo večji krog bolj naklonjenih pripadnikov, kot bi ga imelo sicer (Woodhead, 2004, str. 21). Odločilno vlogo pri nastanku krščanstva je imel judovski rabin Savel, ki je do spreobrnjenja goreče preganjal kristjane, za tem pa zavzel izrazito proselitistično stališče (Smrke, 2000, str. 197). V prvem valu širjenja krščanstva je bila zajeta predvsem naraščajoča judovska diaspora, ki se je širila po porušenju jeruzalemskega templja leta 70 n. š., ob tem pa je potrebno poudariti, da prvi kristjani sebe niso dojemali kot nekaj povsem ločenega od judovstva (prav tam). Ko se je krščanstvo odprlo tudi nejudom, se je pojavilo vprašanje o tem, ali mora biti pripadnik najprej jud, preden je lahko kristjan. Skupina kristjanov-judaistov je tako denimo zahtevala, da morajo biti kristjani obrezani, čemur je Savel, ki si je kot rimski drţavljan nadel nejudovsko ime Pavel, nasprotoval. Njegovo prepričanje, da sta etnična pripadnost in (ne)obrezanost nepomembni, dokler nekdo verjame v nauk, je sproţilo odcepitev krščanstva od judovstva in krščanstvo naredilo za univerzalno religijo za razliko od judovstva, ki temelji na rodovni pripadnosti (prav tam).
2.2 Vpliv antičnih filozofskih idej
Filon Aleksandrijski, Jezusov sodobnik, jud in hkrati grški filozof, se je v zgodovino zapisal kot mislec, ki je s svojim delom vzpostavil most med judovstvom in grško filozofijo (Ranke- Heinemann, 1992, 18). V njegovi sintezi med judovstvom in grštvom je med drugim viden tudi vpliv stoicizma, filozofije, ki je močno zavračala vsakršno poţelenje, kar se odraţa v njegovem hladnem odnosu do spolnosti in ţensk (Klun, 2003, str. 178–179). Ta je očiten v njegovem pogledu na spolne odnose, ki so upravičeni zgolj tedaj, kadar imata zakonca namen spočeti otroka, ne pa potešiti spolno slo. Vzdrţnost in zavračanje spolnosti tako nista izuma krščanstva, pač pa segata precej dlje v zgodovino.
Stoicizem, filozofska smer v helenistični Grčiji, je imel pomembno vpliv na krščansko dojemanje spolnosti. Vodilno načelo stoikov je bilo ţiveti v soglasju z lastno naravo, ob čemer pa so izraţali močan odklonilen odnos do poţelenja. Kot ugotavlja Ranke-Heinemann (1992, str. 11), je to imelo za posledico skoncentriranost spolne aktivnosti na zakonsko zvezo.
To je privedlo do manjvrednosti zakonskega ţivljenja napram samskosti – zakonska zveza je tako obveljala kot moţnost za tiste, ki se niso zmoţni vzdrţati poţelenja, kar je prepričanje, ki
13
se je močno zasidralo v krščanstvo. Stoiki so zakonu sicer dajali prednost pred promiskuiteto, hkrati pa se je izoblikovalo prepričanje, da je abstinenca in popolna odpoved mesenosti vrednostno nadrejena zakonu (prav tam). Stoična filozofija je tako eden od temeljev, iz katerih sta zrasla krščanski odpor do spolnosti in povzdigovanje vzdrţnosti. Številne idejne usmeritve krščanstva izvirajo iz te filozofije helenistične Grčije. Za stoike je moralno neoporečn zgolj tisti spolni odnos, do katerega pride znotraj zakonske zveze in še to le tedaj, kadar je cilj v zaplojevanju potomstva (Ranke-Heinemann, 1992, str. 12).
Nezaupanje do spolnosti je moč opaziti tudi v helenistični mitologiji, kjer Dioniz, bog plodnosti, vina, veseljačenja in razuzdanosti predstavlja simbol spolnega nagona, ki je predstavljen kot »neobvladljiva ţivljenjska sila, ki je iracionalna, naravnost brezumna, do norosti neukrotljiva in v svoji besnosti razdiralna« (Košiček in Košiček, 1978, str. 175).
Človekov razum, logika in disciplina so proti njemu nemočni, saj spolni nagon »razkraja razum in ga vodi v uničenje, ker mu zastre pogled in onemogoči trezno presojo« (prav tam).
Košička ugotavljata, da so imeli stari Grki, ki so zelo cenili razum, teţave s sprejemanjem dejstva, da v spopadu med razumom in spolno slo prvi pogosto odpove. Zato so postali pesimistični glede vrednosti spolnega nagona in tega označili kot nujno zlo, pojav, ki je kasneje pridobil poimenovanje spolni pesimizem (prav tam). Dasiravno je starogrški način ţivljenja pogosto predstavljen kot optimističen in naklonjen spolnosti, je ta sproščen odnos do spolnega izraţanja po Košičkih (1978, str. 180) moč razumeti kot izraz spolnega pesimizma.
V mnogih besedilih, ki slikajo ţivljenje starih Grkov, je jasno opazno poudarjanje uţitka v spolnosti, kar daje na prvi pogled vtis, da so bili glede spolnosti nadvse sproščeni. A podrobnejši pogled, tako Košička (1978, str. 181), pokaţe »neko pretiranost, nekaj nervoznega in krčevitega« v tem na prvi pogled pozitivnem odnosu do spolnosti.
Mnogi antični misleci so zavračali ta navidezno sproščen in veseljaški odnos do spolnosti in namesto tega gojili prepričanje, da se je spolnosti potrebno izogibati. Ranke-Heinemann meni, da antično zavračanje spolnosti za razliko od krščanstva ne izvira iz idej o grešnosti in prekletstvu, pač pa iz takratnih medicinskih znanj (1992, str. 9). Pitagora, ki je ţivel v 6.
stoletju pred Kristusom, je denimo predajanje spolnosti močno odsvetoval v poletnem času, v ostalih letnih časih pa je lahko zadovoljevanje spolne sle zmerno, a ni nikoli povsem neškodljivo. Prepričan je bil, da je spolnost za moške zaradi energije, ki jo izgubijo ob izlivu, zelo škodljiva, precej bolj kot za ţenske (prav tam). Podobnega mnenja so bili tudi Platon, Ksenofon, Aristotel in Hipokrat, ki je trdil, da dobi »moško telo največ energije, če zadrţi seme, kajti čezmerna izguba semena pripelje do sušice hrbtnega mozga in do smrti« (Ranke-
14
Heinemann, 1992, str. 10). Za dualizem telesa in duše pa je v veliki meri zasluţen Platon, ki je telo označil za grobnico duše (Parrinder, 1996, str. 204).
Filozofija stoicizma, ki je močno zaznamovala prvi dve stoletji krščanstva, se je še stopnjevala v obdobju, ki je sledilo. To je namreč prineslo širjenje vpliva gnosticizma, gibanja ki se je pojavilo tik pred začetkom našega štetja, njegov izvor pa je najverjetneje v Perziji (Ranke-Heinemann 1992, str. 14). Gnoza (spoznanje) je temeljila na prepričanju o slabosti in ničvrednosti vsega bivajočega, saj da je materialni svet temen in izhaja iz demonov, ki ţelijo človekovo dušo, edino svetlo stvar, prikleniti v svoj svet teme (prav tam). S predajanjem telesnosti in čaščenjem materialnega se povečuje tveganje, da duša na koncu ne bo več znala nazaj k Bogu. Gnoza je tako pridigala o nujnosti vzdrţnosti zakona, mesa in vina. Gibanje je prineslo okrepitev ideje, da je med telesom, ki je slabo in temno ter duhom, ki je dober in svetel, cel prepad (prav tam).
V poapostolskem obdobju je prišlo do dolgotrajnega boja med krščanstvom in gnozo, pri čemer je prišlo tudi do njunega medsebojnega vzajemnega vpliva (Ranke Heinemann, 1992, str. 48). Gnostično zavračanje telesa in vsega materialnega se je trdno zasidralo v krščanstvo, gnostiki pa so delno sprejeli Kristusa kot odrešenika vsega materialnega, le da mu niso priznavali resnične telesnosti, pač pa navidezno (prav tam).
2.3 Vpliv teologov
V antičnem obdobju so vzcvetela mnogoštevilna krščanska gibanja, ki so se v nekaterih vprašanjih močno razlikovala od prevladujoče struje. Slednja je marcioniste, montaniste, donatiste, pelagijance, arijance in druge označevala za heretike, od leta 381, ko je cesar Teodozij krščanstvo razglasil za drţavno vero, pa tudi preganjala (Smrke 2000, str. 207). V dolgotrajnem boju za formulacijo pravovernosti krščanstva je pomembno vlogo odigralo več cerkvenih očetov, ki pa so v svoja razmišljanja med drugim pogosto vključevali s spolnostjo in vlogo ţensk povezane teme. V nadaljevanju predstavljam tiste ideje, ki so imele velik vpliv na prevladujočo spolno moralo tedanjega časa, v veliki meri pa so se ohranile vse do danes.
Številne interpretacije in ideje staro- in srednjeveških cerkvenih očetov so nadvse globoko zakoreninjene in so še dandanes globoko vpete v sistem vrednot zahodne civilizacije ter tako posredno krojijo vsakdan milijonov ljudi.
15 2.3.1 Stari vek
V prvih stoletjih krščanstva se je močno razmahnil ideal devištva, čeprav, kot poudarja Ranke-Heinemann, Jezus ni bil pristaš asketskega ţivljenja in devištvu ni dajal posebnega pomena. Pod vplivom gnoze, ki je na piedestal postavljala deviškost in pod vplivom stoicistične ideje, da je edini cilj zakona zaplojevanje potomstva, se je oblikovalo javno mnenje prvih dveh stoletij krščanstva. V skladu s temi nazori so namreč teološki misleci in škofi tedanjega časa interpretirali Sveto pismo in s tem oblikovali ne le takratno, pač pa daljnoseţno razumevanje spolnosti in z njo povezanih tem.
Škof Ignacij Antihijski v prvem stoletju po Jezusu piše o samopoveličevanju nekaterih neporočenih, iz česar izhaja, da se je izoblikoval privilegiran status tistih, ki so se odrekali spolnosti (Ranke-Heinemann, 1992, str. 46). Okoli leta 150 se je mučenec Justin v svojih Apologijah trudil o kristjanih, ki so bili tedaj še zatirana manjšina, pisati kot o ljudeh visoke morale. V tem duhu je za edini smisel zakona razglasil razmnoţevanje, veliko pohvalnih besed pa je namenil neimenovanemu mlademu kristjanu, ki je na oblasti naslovil prošnjo za kastracijo, s čimer je Justin pri nekristjanih ţelel vzbuditi odobravanje in ne ogorčenje (prav tam). Klement Aleksandrijski se je gnosticizmu zoperstavil v ideji o celibatu, a po drugi strani povsem sprejel in še nadgradil vsakršno zavračanje spolne sle: pisal je o »prešuštvovanju z lastno ţeno«, s čimer je imel v mislih spolno občevanje brez namena reprodukcije (prav tam, str. 48). O reprodukciji kot cilju, ki opravičuje sredstva je v tretjem stoletju pisal tudi Origen, eden pomembnejših krščanskih teologov, ki ga je Cerkev posthumno zaradi njegovega heretičnega nauka o človeški duši sicer preklela (prav tam). Kljub temu je imelo njegovo delo na kasnejše krščanske mislece velik vpliv. Takšno je denimo stališče, ki ga je zavzel pri pisanju o zakonski zvezi, namreč da je bolje spolno občevati z lastnim očetom in zaploditi otroka kot se z moţem predajati spolnosti brez namena spočetja (prav tam, str. 50–52). To stališče izvira iz starozavezne zgodbe o Lotovih hčerah, ki sta opijanili očeta, nato pa z njim spolno občevali z namenom zagotoviti mu potomstvo (Deberge, 2015, str. 24). Drugačnega stališča glede namena zakonske zveze je bil pridigar Janez Krizostom. Po njegovem edini smoter zakonske zveze ni ustvarjanje potomstva, pač pa tudi »gašenje naravnega ognja«
(Ranke-Heinemann, 1992, str. 56). Zanj je spolnost način, kako se izogniti pohoti in nečistovanju, torej Satanu, zakon pa priznanje človekove šibkosti. Ranke-Heinamann ugotavlja (prav tam), da je Krizostom kot prvi izmed cerkvenih očetov zakon videl kot zdravilo proti spolnemu poţelenju, čemur je pripisoval večji pomen kot rojevanju otrok.
Krizostomova dediščina v tem pogledu ni imela močnejšega vpliva na njegove sodobnike. Iz
16
del milanskega škofa Ambroţa je razvidno, kako velik ideal je bilo devištvo v 4. in 5. stoletju.
Po njegovem izročilu je čaščenje ideala devištva izum krščanstva, s čimer je ta religija večvredna od poganskih verovanj (Ranke-Heinemann, 1992, str. 57). Duhovščini je prepovedal spolno občevanje in bistveno pripomogel k smrtni obsodbi Jovinijana, ker je izrazil dvom, da je Marija tudi med porodom ostala devica (prav tam). Jovinijanovo stališče je napadel tudi Hieronim, ki je ključen za sodobno rimskokatoliško predstavo o Marijinem devištvu. Po njegovem je »Marija utemeljila devištvo za oba spola, moralna prednost devištva pa je iz njene osebe povsem razvidna« (Ranke-Heinemann, 1992, str. 61).
Za določanje krščanske cerkvene morale je bil verjetno najpomembnejši Avguštin, škof iz Hipona v današnji Alţiriji, ki je ţivel v 4. in 5. stoletju. Središče Avguštinove doktrine je ideja o izvirnem grehu: človek se zaradi greha Adama in Eve ţe rodi grešen, greh pa se iz roda v rod prenaša s spolnimi odnosi – ti so po njegovem vselej grešni (Smrke 2000, str. 208).
»Izvirni greh pomeni zanj večno smrt, prekletstvo za vse, ki jih boţja milost ne odreši iz
‘mnoţice prekletih’, v katero sodijo vsi ljudje« (Ranke-Heinemann, 1992, str. 76). K slednjim je štel tudi novorojence, ki še niso bili krščeni. To stališče je bilo sporno za mnogokaterega njegovega sodobnika, a ne za RKC, ki je »prekletstvo nekrščenih otrok« zagovarjala še dolgo po Avguštinu (prav tam). Šele proti koncu ţivljenja je Avguštin nekoliko omilil pogled na grešnost spolnega občevanja, ki je bilo po novem lahko brez krivde, če je imelo za cilj oploditev (Ranke-Heinemann, 1992, str. 94). Strogost, ki veje iz Avguštinovih idej, izvira iz dejstva, da je bil, preden se je leta 387 spreobrnil v kristjana, pripadnik manihejcev, gnostične sekte, ki je bila tedaj močno razširjena med rimskimi izobraţenci (Ranke-Heinamann, 1992, str. 80). Ustanovitelj sekte, ki se je z misijonarji razširila vse do Kitajske, je bil Perzijec Mani, ki je zagovarjal idejo dualizma (BeDuhn, 2009), po kateri je zemljo ustvaril hudič,
»zaplojevanje pa je hudičev akt, kajti človek je delček luči, ki je ujeta v telesu, katerega je spočel demon« (Ranke-Heinemann, 1992, str. 80). Mani je učil, da je stvarstvo sestavljeno iz dveh elementov: boţjega in materije, pr čemer vse, kar je dobro, izhaja iz prvega, materija pa je slaba, hudičeva (Parrinder, 1996, str. 206). Vernikom je bila zapovedana popolna askeza, a jo je v praksi prakticirali le redki; Avguštin in mnogi drugi so ţiveli s partnericami, a so se (večinoma s štetjem plodnih dni) trudili preprečiti zanositev. Po spreobrnitvi je Avguštin postal goreč nasprotnik tovrstnega početja – od vsega je namreč najbolj nasprotoval preprečevanju zanositve (prav tam). V 5. stoletju je bilo manihejstvo zaradi poudarjanja asketskega načina ţivljenja precej razširjeno, ker so ga mnogi razumeli kot nekakšno višjo obliko krščanstva. Skupni imenovalec obeh religij je predvsem ta, da je pri obeh samskost
17
vrednostno višje kot zakon preprostih vernikov (Ranke-Heinemann, 1992, str. 83).
Preprečevanje preprečevanja zanositve je bilo po spreobrnjenju v krščanstvo eno od Avguštinovih glavnih poslanstev, njegova dediščina pa je še danes zaznavna v sodobni RKC, predvsem na področju kontracepcije (prav tam). Predmet mnogih Avguštinovih del je bila tudi spolna sla v raju, katere obstoj je dolgo zanikal, šele pred smrtjo pa dopustil moţnost obstoja
»obvladane, skoraj brezstrastne sle v raju« (Ranke-Heinemann, 1992, str. 138). Kljub temu se je v naslednjih stoletjih močneje uveljavila ideja o popolni odsotnosti spolne sle v raju, iz katere izhaja prepričanje mnogih kasnejših teologov in papeţev, da je vsakršno spolno občevanje grešno.
2.3.2 Srednji vek
Tudi krščanstvo srednjega veka se je veliko ukvarjalo z vprašanji spolnosti. Papeţi in drugi kleriki so v mnogoštevilnih okroţnicah ljudem zapovedovali, kdaj ni dovoljeno imeti spolnih odnosov, pri čemer so bile kršitve označene za hud greh, storilcem pa naloţena pokora (Ranke-Heinemann, 1992, str. 138–143). Papeţ Gregor Veliki je v 7. stoletju stopnjeval Avguštinov spolni pesimizem z besedilom, v katerem je zapisal, da je spolno občevanje vselej grešno in da sla ne more biti brez greha (v Ranke-Heinemann, 1992, str. 154). Na Avguštinovo delo se je močno oprl tudi Tomaţ Akvinski, italijanski teolog iz 13. stoletja.
Teologi tega obdobja zakon za razliko od Avguština – za katerega je bil glavni cilj zakona zaplojevanje potomstva – vidijo predvsem v preprečevanju nečistovanja. Ranke-Heinemann tako zakonsko zvezo v očeh sholastičnih teologov prepoznava kot »zdravstveno ustanovo za tiste, ki zaradi svoje slabosti ne morejo slediti idealu deviškosti« (prav tam). Spolno občevanje je postalo zdravilo zoper poţelenje, ki je bilo razumljeno kot bolezen, pri čemer je bila vloga ţensk v izpolnjevanju zakonske dolţnosti in s tem varovanju moţa pred smrtnim grehom nečistovanja. Akvinski je zapisal, da je »zakrament zakona posebno zdravilo, ki ga je bilo treba nujno uvesti za brzdanje spolne sle. Najprej zato, ker spolna sla ne uničuje samo osebe, ampak tudi naravo, drugič pa zaradi tega, ker spolna sla s svojo nestanovitnostjo hromi um« (v Ranke-Heinemann, 1992, str. 158). Za Akvinskega je bilo poljubljanje in ljubkovanje sprejemljivo, če ni šlo za dejanja, ki bi jih gnala spolna sla (Parrinder, 1996, str. 225). Precej pa je Akvinski premišljeval tudi o nočnih izlivih moških, ki so sicer ţiveli v vzdrţnosti. Ti za Akvinskega niso bili greh, če niso bili posledica poţelenja (prav tam). Izven izpolnjevanja zakonske dolţnosti in rojevanja otrok Akvinski ţenskam ni pripisoval prav nobene druge vloge, kar je utemeljil s tem, da je za pomoč na polju boljši drug moški, ki je tudi sicer boljša druţba in opora (Ranke-Heinemann, 1992, str. 88):
18
Če izključimo rojevanje otrok, tedaj ne vidim, v kakšno pomoč bi lahko bila ţena ustvarjena moţu. Ne razumem, zakaj kljub temu izključujejo ta namen. Če ţena moţu ni bila dana v pomoč pri rojevanju otrok, za kaj bi mu potem še lahko bila koristna? Nemara za to, da bi skupaj obdelovala zemljo? Če bi bila za to potrebna pomoč, potem bi imel moški več koristi od drugega moţa. Enako velja za tolaţbo v osamljenosti. Koliko prijetnejše je ţivljenje in koliko zanimivejši je pogovor, če ţivita skupaj dva prijatelja, kot pa če ţivita skupaj moţ in ţena.
Pomemben sholastični teolog je bil tudi mentor Tomaţa Akvinskega, nemški škof Albert Veliki, ki je močno sooblikoval krščanski odnos do ţensk, kakršen se je v veliki meri ohranil do današnjih dni. O slednjih je med drugim zapisal, da so zaradi svoje narave nevredne zaupanja, da so nezveste, negotove, defektne in pomanjkljive (Ranke-Heinemann, 1992, str.
180):
Ţenska se manj (kot moški) nagiba k nravnosti. Kajti v ţeni je več tekočine kot v moţu, in lastnost tekočine je, da hitro sprejme, a teţko obdrţi. Tekočina je fluidna. Zato so ţene nestanovitne in radovedne. Kadar ţenska občuje z moškim, bi najraje hkrati leţala še pod drugim moškim. Ţena ne pozna zvestobe. Verjemi mi, če ji boš veroval, boš razočaran.
Verjemi izkušenemu učitelju. Pameten moški ţenski zato ne bo zaupal svojih načrtov in dejanj. Ţenska je ponesrečen moški in v primerjavi z moško je njena narava defektna in pomanjkljiva. Zaradi tega je negotova. Česar sama ne more dobiti, skuša doseči z zlaganostjo in s hudičevimi ukanami. Zato, da povem kratko in jedrnato, se je treba vsake ţene varovati kot strupene kače in kot rogatega hudiča. Ostrmel bi svet, če bi lahko povedal vse, kar vem o ţenskah … Če smo natančni, ţenska ni pametnejša, marveč bolj zvita (prefrigana) od moškega. Pamet je dobra, zvitost nekaj slabega. Zato je tudi ţenska v zlih in perverznih dejanjih pametnejša, se pravi bolj zvita od moškega. Enako, kot spodbuja razum moškega k dobrim dejanjem, sili njo njeno čustvo v zlobo.
Idejo, da je ţenska »defektni moški« je pred Tomaţem Akvinskim in Albertom Velikim razvijal ţe Aristotel, na katerega sta pri svojem delu močno opirala oba sholastična teologa.
Aristotel je namreč avtor teorije, da bi se morali zaradi plodnosti moškega semena rojevati samo moški, a se zaradi neugodnih okoliščin včasih rodijo ţenske, »ponesrečeni moški«
(Ranke-Heinamann, 1992, str. 189). Albert Veliki je pri svojem nasprotovanju spolnemu občevanju uporabljal tudi argumente antičnih mislecev, ki so predajanje spolnosti povezovali z zdravstvenim tveganjem. Prepogosti spolni odnosi tako po njegovem vodijo v poškodbe moţganov, slabšanje vida in prezgodnje staranje ter smrt (Ranke-Heinemann, 1992, str. 180–
184).
Spolno občevanje brez namena spočetja je za srednjeveško cerkev greh proti naravi, ki se v določenih primerih lahko kaznuje tudi z grmado. Takšno stališče je zagovarjal francoski teolog Jean Gerson, ki je smrtno obsodbo z zaţiganjem na grmadi videl kot pravično kazen za homoseksualne spolne odnose (Ranke-Heinemann, 1992, str. 209).
19 2.4 Reformacija
V poznem srednjem veku je med prebivalstvom naraščalo nasprotovanje rimskokatoliški cerkvi. Ta je (tudi) zaradi svojih rigoroznih pogledov na s spolnostjo povezane teme pri ljudeh vzbujala odpor, ki ga je podkrepilo njeno ravnanje na številnih drugih področjih. Smrke (2000, str. 219–232) prepoznava več dejavnikov, ki so bili ključni za reformacijo: upadanje ugleda papeštva, ker se je med njimi razpaslo nemoralno vedenje – mnogi so si poloţaj kupili, hkrati pa so se ob strogih zahtevah glede moralnosti vernikov sami poţviţgali nanje. Za številne klerike je bil celibat zgolj formalnost, črka na papirju, resničnost pa precej drugačna.
Med tedanjo duhovščino je bil namreč zelo razširjen konkubinat, po nekaterih podatkih je na ta način ţivelo med četrtino in tretjino klerikov (Bouman, Le Braun in Tüchle, 1994, str. 34).
Neupoštevanje celibata je bilo še posebej razširjeno na podeţelju, kjer se je večina duhovnikov ukvarjala s kmetijstvom (prav tam). Nasprotovanje je izviralo tudi iz opaţanja, da je bilo papeštvo bolj politična kot verska funkcija. Ob tem je naraščal pritisk nekaterih vladarjev po zmanjševanju papeške moči, saj se je vloga nadnacionalne Cerkve z močnim političnim vplivom izključevala s teţnjo nacionalnih vladarjev po suverenosti. Mnogoštevilne kristjane je motila številčna prevlada Italijanov v hierarhični strukturi Cerkve in naraščanje socialnih razlik med preprostimi verniki in višjo duhovščino. Velikanske so bile tudi razlike med duhovniki in višjo duhovščino. Izobrazba prvih je bila sila preprosta, najpogosteje so se osnov latinščine, mašnega obreda in podeljevanja zakramentov učili od lokalnega ţupnika, saj so univerze zares zaţivele šele kasneje (Bouman in drugi, 1994, str. 34). Kot dejavnik nezadovoljstva s katoliško Cerkvijo se riše tudi epidemija kuge, proti kateri bi po prepričanju vernikov morale pomagati molitve. Ker niso, je RKC naglo izgubljala ugled. Slednji se je zmanjševal tudi zaradi načinov, na katere je cerkveno vodstvo obračunavalo z drugače mislečimi. Inkviziciji je bilo dovoljeno mučenje »heretikov«, da bi na ta način izsilili priznanje herezije. Kot ključni vzrok za sproţitev reformacije se najpogosteje omenja praksa prodaje odpustkov, ki je temeljila na »doktrini, ki pravi, da si je z dejanji, ki jih predpiše cerkev, mogoče pridobiti odpuščanje grehov in se izogniti purgatoriju – vicam« (Smrke 2000, str. 221). Ker po tej doktrini ni nikogar, ki bi bil brez greha, je trpljenje v vicah neizbeţno, razen, če se človek očisti grehov še za časa ţivljenja, kar lahko stori z molitvijo, romanjem, udeleţbo v kriţarskih vojnah ali s plačilom papeţevih odpustkov. Da je prodaja odpustkov lahko zaţivela, je bilo potrebno med ljudi razširiti idejo o tem, da je Jezus s svojo smrtjo pridobil velikansko količino odpustkov, s katerimi razpolaga papeţ (prav tam). Plačevanje odpustkov v naturalijah se je z razcvetom denarnega poslovanja spremenilo v denarne.
20
Med poznosrednjeveškimi izobraţenci, ki so kritizirali tovrstno cerkveno prakso, sta bila še posebej glasna Erazem Desiderius oziroma Erazem Rotterdamski in Martin Luter. Prvi je s svojim literarnim delom Hvalnica norosti s satiro opozoril na neskladja med vrlinami, ki jih zagovarja Sveto pismo in ţivljenjskim slogom visoke duhovščine. Leta 1517 je Martin Luter izdal serijo tiskanih pamfletov, v katerih je poudaril, de šteje le vera in obsodil prodajo odpustkov in čaščenje relikvij, svetnikov in zakramentov (Smrke, 2000, str. 223). Cerkveni vrh je na 95 tez, ki jih je 31. oktobra 1517 objavil v Wittenbergu, reagiral z zahtevo po preklicu, a je Luter z zavrnitvijo papeškega primata in nezmotljivostjo koncila svoj upor še nadgradil. Spor med nemškim menihom in Rimom je privedel do sprememb, ki so imele velikanski druţbeni vpliv na Evropo. Upor dobi ime protestantizem zaradi Lutrovih somišljenikov, ki so protestirali proti zahtevam za Lutrovo obsodbo (prav tam).
Reformacija sprva ni prinesla velikih sprememb na področju teologije spolnosti. Kot ugotavlja Parrinder (1996, str. 230–233), so reformatorji Sveto pismo interpretirali na konservativen način vse do modernih časov. Kljub temu pa so ţe takoj na začetku odločno napadli zapovedan celibat klerikov. V eni svojih prvih razprav, leta 1520 napisanem eseju z naslovom Krščanskemu plemstvu nemškega naroda je Martin Luter obsodil celibat in zagovarjal tezo, da je zakon osnova v ţivljenju pravega kristjana (v Ranke-Heinemann, 1992, str. 26–27):
Rimski sedeţ je tako iz hudobije duhovskemu stanu prepovedal poroko. To jim je zapovedal hudič, kot oznanja sv. Pavel v 1 Timotej 4, kjer pravi, da 'se bodo vdali zapeljivim duhovom in demonskim naukom onih, ki … branijo ţeniti se'. To je povzročilo veliko škodo in je bil razlog za odcepitev grške Cerkve. Svetujem da bi morali vsakomur pustiti, da se svobodno odloči za zakon ali samsko ţivljenje.
Svojim besedam je sledil tudi v dejanjih, ko se je pet let kasneje poročil s Katherine von Bora, ki je bila dotlej nuna v samostanu (Wiesner, 2005, str. 61). Luter se kot pripadnik avguštinskega meniškega redu ni distanciral od Avguštinovega skrajno spolno pesimističnega nauka, pač pa ga je na nekaterih mestih še nadgradil. Zelo je denimo poudarjal povezavo med izvirnim grehom in spolno slo, a je slednji priznaval tolikšno moč, da je po njegovem upiranje spolnemu nagonu in ţivljenje v vzdrţnosti moţno zgolj za peščico ljudi (prav tam). Celibatu tako ni nasprotoval, še več, štel ga je za še posebej častnega, a menil, da je dano ţiveti v vzdrţnosti zgolj nekaterim, enemu na tisoč ali še manj (Semenya, 2015, str. 5). Za vse ostale zakon ni zgolj moţnost, pač pa nuja, saj je po njegovem spolnost, ki ni nikoli brez greha, odpustljiva, če do nje pride znotraj zakonske zveze (prav tam, str. 3). Njegovi nazori glede zakona se tako niso bistveno razlikovali od Tomaţa Akvinskega, za katerega je bila zakonska zveza »bolnišnica za bolne« (Parrinder, 1996, str. 231) in kot taka zgolj institucija za
21
zdravljenje bolezni – spolne sle. O tem, kako velik pomen je Luter priznaval zadovoljevanju spolne sle, priča dejstvo, da je v primerih impotence, prešuštvovanja ali zavračanja partnerja za dopustno štel ločitev in ponovno poroko (Wiesner, 2005, str. 61). Za spolne odnose znotraj zakonske zveze je dejal, da so moralno dobro in izraz boţje volje, saj je Bog ustvaril zakon (prav tam). Kot ugotavlja Ranke-Heinemann (1992, str. 262) je revolucionarnost Martina Lutra v tem, da je s svojo poroko z redovnico odpravil večvrednost samskega stanu v primerjavi z zakonsko zvezo in s tem pripomogel k temu, da so poročeni nehali biti drugorazredni kristjani (Wiesner, 2005, str. 62).
Protestantsko cenjenje Avguštinovega nauka je ţe kmalu po Lutrovem času sproţilo reakcijo pri katolikih, piše Ranke-Heineman (1992, str. 264), ki pojav imenuje anti-avguštinizem, kazal pa se je v določeni meri novonastale kritičnosti do Avguštinovega nauka. Spolna sla je po prepričanju nekaterih teologov postala nekaj naravnega in ne več grešna, enako velja za spolno občevanje, ki ima za razlog preprečevanje lastnega nečistovanja (a le, če druge metode pri tem ne pomagajo). Spolnost tako ni več greh, če se pri spolnem občevanju ne ruši njegov
»naravni potek«, da se torej ne preprečuje zanositev (prav tam).
2.5 Sodobnost
V sodobnem času je vpliv razlag in interpretacij staro- in srednjeveških moralnih teologov glede sprejemljivega in nesprejemljivega v sferi spolnosti mnogo manj izrazit. Kot piše Parrinder, so sodobni protestanti, tako kleriki kot laiki dandanes mnogo bolj dovzetni za psihološke in znanstvene ideje o spolnosti kot za nauke staro- in srednjeveških cerkvenih očetov (Parrinder, 1996, str. 236). Rimskokatoliška cerkev ima po njegovih opaţanjih večje teţave zavzeti takšen odnos do s spolnostjo povezanih tem (prav tam). Brownson (2013, str.
6), sicer opaţa, da se katoliki mnogih svetopisemskih določil ne drţijo (denimo starozaveznih pobud k nasilju), kljub temu pa v RKC ne ozirajoč se na kontekst sodobnega časa vztrajajo pri nekaterih drugih, s spolnostjo povezanih zapovedih. Za Evangeličansko cerkev interpretacija biblijskih pravil ni tako toga in brezčasna (Filo in drugi, 1995, str. 232), pač pa tam zapisane zapovedi sluţijo bolj kot smernice za premislek.
Kakšen je sodoben pogled obeh institucij na s spolnostjo povezane teme med drugim razkrivata njuna katekizma, ki ju analiziram v nadaljevanju.
22
2.5.1 Družina in homoseksualnost v katekizmih
Po Katekizmu katoliške cerkve je druţina skupnost v zakonu zdruţenih moţa in ţene skupaj z otroki, ki ne potrebuje priznanja javne oblasti, pač pa jo je slednje dolţna sprejemati (Slovenska škofovska konferenca, 1993, str. 554–556). Namen zakona je blagor zakoncev, roditev in vzgoja otrok, zakonca pa sta poklicana k »podarjanju sebe v ljubezni in v podarjanju ţivljenja«. Po Katekizmu je druţina skupnost, ki otroka uči vrednot, čaščenja Boga in pravilne uporabe svobode, ţivljenje v druţini pa je uvajanje v ţivljenje v druţbi. Kot zapoveduje Katekizem, »mora druţina ţiveti tako, da se njeni člani naučijo skrbeti in sprejemati nase odgovornost za mlade in stare, za bolnike ali prizadete in revne. Druţbi nalaga posebno odgovornost, da zaradi pomembnosti druţine za ţivljenje in za blagor druţbe podpiranje in utrjevanja zakona in druţine: »Civilna oblast naj ima za svojo veliko dolţnost, da resnično naravo zakona in druţine priznava, ščiti in ji pomaga k napredovanju, da varuje javno moralo in pospešuje blaginjo v druţinah« (prav tam). Politična skupnost ima po Katekizmu dolţnost, da druţino spoštuje, podpira in ji med drugim zagotavlja »svobodo, da si osnuje svoje ognjišče, ima otroke in jih vzgaja v skladu s svojimi nravnimi in religioznimi prepričanji« in »zaščito varnosti in zdravja, zlasti z ozirom na nevarnosti, kot so mamila, pornografija in alkoholizem«. Katekizem katoliške cerkve še opozarja, da »rodovitnost zakonske ljubezni ni omejena samo na rojevanje otroke, pač pa tudi na njihovo vzgojo in duhovno oblikovanje« in da je vloga staršev pri vzgoji tako pomembna, da jo je skoraj nemogoče nadomestiti«, pravica in hkrati dolţnost vzgoje pa sta za starše neodtujljivi (prav tam, str, 559).
V Protestantskem katekizmu je zapisano, da je zaradi industrializacije vloga druţine danes precej manjša kot nekdaj, a da je druţina še vedno odločilni temelj za poznejše ţivljenje. Kot piše, je vedenje in čustvovanje za otroke dosti bolj »nalezljivo« kot ideje in nauki, saj se občutja iz otroštva dolgoročno prenesejo v otrokov čustveni svet, pri čemer se Katekizem opre na spoznanja iz psihologije (Filo in drugi, 1995, str 250). V Protestantskem katekizmu je v poglavju o druţini bistven poudarek na vzgoji otrok. V poglavju o ljubezni in zakonu Protestantski katekizem pri odločitvi za slednjega ne govori toliko o porajanju novega ţivljenja, otrocih in druţini, pač pa več o zaobljubi dveh oseb druge drugi, o ljubezni, ki jo moţ in ţena podarjata drug drugemu, o odpuščanju in o ljubezni, ki jima jo podarja Kristus (Filo in drugi, 1995, str. 238–240). Zakon je po tem katekizmu »od Boga hoteni ţivljenjski prostor za moţa in ţeno, je oblika ţivljenja, ki daje oporo in podobo skupnemu ţivljenju in ljubezni in je po svoji naravi zasnovan za vse ţivljenje«. Skupnost zakoncev »dobi podobo v
23
otrocih, najsibo lastnih ali posvojenih, za katere sta skupaj odgovorna, pa tudi v skupnem stanovanju in ţivljenju, v skupnem gospodinjstvu in v načrtovanju« (prav tam). V Protestantskim katekizmu je glede zakona še zapisano, da so zakonci s starševstvom soudeleţeni pri boţjem delovanju in da zakonska zveza, ki brez tehtnih razlogov zavrača otroke, ni v skladu z boţjo voljo (prav tam, str. 241), pri čemer pa »tehtni razlogi« niso natančneje opredeljeni. Glede starševstva je še zapisano, da se zakonca morata vprašati in odločiti, koliko otrok lahko imata in v kakšnih presledkih, ob tem pa da je pomembno, da se ţenske ne preobremeni s pogostimi porodi. Protestantski katekizem kot del odgovornega starševstva vidi tudi premislek o uporabi različnih sredstev za uravnavanje rojstev, tudi kontracepcijske tablete (prav tam, str. 249).
V Katekizmu katoliške cerkve (Slovenska škofovska konferenca, 1993, str. 586) je zapisano, da je odnos do homoseksualnosti v različnih kulturah različen, da se časovno spreminja in da psihološko ozadje pojava homoseksualnosti v veliki meri ni raziskano. Opirajoč se na Sveto pismo, ki homoseksualnost ne številnih mestih tako Stare kot Nove zaveze strogo obsoja, oziroma, kot piše v Katekizmu »dejanja homoseksualnosti prikazuje kot hude zablode«, tudi Katekizem pravi, da homoseksualnost nasprotuje naravni postavi, saj je tovrstno spolno dejanje »zaprto darovanju ţivljenja«. Ker »ta dejanja ne izhajajo iz resnične afektivne in spolne komplementarnosti, jih v nobenem primeru ni mogoče odobravati« (prav tam). Nadalje Katekizem priznava, da imajo precej številni moški in ţenske prirojena homoseksualna nagnjenja in da si niso sami izbrali tega, homoseksualnost pa tako vidi kot preizkušnjo.
»Sprejemati jih je treba s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo. V razumevanju do njih se bomo izogibali slehernemu znamenju krivičnega zapostavljanja,« je zapisano o odnosu, ki ga naj verniki gojijo do istospolno usmerjenih oseb. Po stališču Katoliške cerkve so »ti ljudje poklicani, da v svojem ţivljenju uresničijo boţjo voljo in če so kristjani, da zdruţujejo z Gospodovo ţrtvijo na kriţu tiste teţave, na katere lahko naletijo zaradi svojega stanja« (prav tam). Istospolno usmerjene osebe se morajo po Katekizmu katoliške cerkve vzdrţati spolnih odnosov, saj je zanje zapovedana čistost, katero ne samo, da je moč, pač pa tudi nuja doseči:
»S krepostmi samoobvladovanja, vzgojiteljicami notranje svobode, včasih z nesebično oporo prijateljstva, z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo postopoma in z odločnostjo pribliţati krščanski popolnosti.« (prav tam).
Protestantski katekizem eksplicitno ne omenja homoseksualnosti, kar je po ugotovitvah Thielicka in Doversteina (2016, str. 269) precej značilno za večino pomembnejših protestantskih del. Odnos Evangeličanske cerkve do homoseksualnih razmerij je še najbolj
24
moč zaznati v odlomkih, ki govorijo o zakonu. Mnogoštevilni so namreč odlomki, v katerih se v kontekstu ljubezenske zveze dveh oseb izpostavlja, da gre za moškega in ţensko: »Zakon je od Boga hoteni ţivljenjski prostor za moţa in ţeno, je oblika ţivljenja, ki daje oporo in podobo skupnemu ţivljenju in ljubezni« (Filo in drugi, 1995, str. 239). Iz takšnih odsekov gre sklepati, da je zakonska zveza rezervirana za partnerja različnih spolov.
25 3 Družinski zakonik
Pot do sprejetja Druţinskega zakonika, kakršen je v veljavi danes2, je bila burna in dolgotrajna. Druţinsko-pravno področje je dotlej sicer urejal Zakon o zakonski zvezi in druţinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), ki je bil sprejet leta 1976, z obseţnimi novelami pa je bil dopolnjen v letih 1989, 2001 in 2004 (Zupančič in drugi, 2009, str. 17). Ker se je v praksi sodišč in centrov za socialno delo čedalje bolj kazalo, da so nekatera področja v ZZZDR nedodelana in pomanjkljivo določena, je Ministrstvo za delo, druţino, socialne zadeve in enake moţnosti (ki se je takrat še imenovalo Ministrstvo za delo, druţine in socialne zadeve) v začetku leta 2005 pri Inštitutu za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani naročilo predlog predpisov reforme druţinskega prava (Novak, 2020, str. 26). Predlog Druţinskega zakonika je ob veliki medijski pozornosti drţavni zbor s 43 glasovi za in 38 glasovi proti sprejel 16. junija 2011. Nasprotniki zakona se ţe tedaj napovedali referendum in v začetku septembra je Civilna iniciativa za druţino in pravice otrok pričela z zbiranjem podpisov za naknadni zakonodajni referendum. Zbiranje se je zaustavilo, ko so poslanci v dovoljšnjem številu podprli zahtevo, naj o dopustnosti referenduma odloči ustavno sodišče. Slednje je nato presojalo, ali bi z odloţitvijo uveljavitve druţinskega zakonika ali z njegovo zavrnitvijo na referendumu lahko nastale protiustavne posledice. Ustavno sodišče je decembra s petimi glasovi proti štirim zahtevo zavrnilo, in sicer z argumentacijo, da se druţinski zakonik ne začne uporabljati takoj, pač pa šele eno leto po njegovi uveljavitvi, zaradi česar izid referenduma nima vpliva na nastanek protiustavnih posledic. To obdobje pa je z malenkostnimi odstopanji enako obdobju, v katerem je drţavni zbor vezan na izid referenduma, zaradi česar pravni poloţaj druţinskega zakonika v vsakem primeru ostane nespremenjen eno leto (odločba Ustavnega sodišča, 2011)3. Ustavno sodišče se tako glede same vsebine zakonika ni izrekalo. Po odločitvi ustavnega sodišča decembra 2011 so v Civilni iniciativi za druţine in pravice otrok nadaljevali z zbiranje podpisov za referendum in jih v začetku februarja vloţili v drţavni zbor, s čimer so začeli teči roki za izvedbo referenduma. 25. marca 2012 so volilni upravičenci po ţgoči javni debati zakonik na
2 Druţinski zakonik, ki je v veljavi danes, je bil sprejet marca 2017 in je v veljavi od 15. 4. 2019. Ta različica zakonika ne vključuje določb o ţivljenjskih skupnostih istospolnih partnerjev. Slednje ureja Zakon o partnerski zvezi.
3 Odločba Ustavnega sodišča. (2011). Št. U-II-3/11. Republika Slovenija, Ustavno sodišče. 8. december.
26
referendumu zavrnili. Na volišče je prišlo zgolj 30 odstotkov volilnih upravičencev, proti zakoniku jih je glasovalo 55 odstotkov, podprlo pa ga je 45 odstotkov.
Stališča glede druţinskega zakonika so kresala predvsem na treh členih, ki so zadevala pravice istospolnih partnerjev in razširjala definicijo druţine. V manjši meri se je iskrilo tudi glede nekaterih drugih vprašanj, ki jih je urejal druţinski zakonik, kot sta denimo status rejništva in telesno kaznovanje otrok (Vezovnik, 2015, str. 1192). Prvi odstavek predloga druţinskega zakonika 2. člena je določal, da je druţina ţivljenjska skupnost otroka z enim ali obema staršema ali z drugo odraslo osebo, če ta trajno skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene dolţnosti in pravice (Zupančič in drugi, 2009, str. 20). Kot piše Kuhar, se takšna definicija, ki izenačuje različne vrste druţin in poleg biološkega upošteva tudi socialno starševstvo, premika od »krvi« k »skrbi«, saj je skrbstveni odnos med otrokom in odraslo osebo, ki skrbi zanj (ob čemer je nepomembno, ali sta med seboj biološko povezana in ali gre za eno ali dve odrasli osebi ter katerega spola sta ti osebi), tisto, kar ustvarja druţinsko razmerje (Kuhar 2015, str. 119). Takšna redefinicija druţine je naletela na velik odpor pri delu javnosti, ki je močno zagovarjal tradicionalno druţino, ki vključuje očeta, mater in njune biološke otroke. Predlog druţinskega zakonika, kot ga je leta 2009 pripravilo Ministrstvo za delo, druţine in socialne zadeve, je v 3. členu zakonsko zvezo definiral kot ţivljenjsko skupnost dveh oseb in ne več dveh oseb različnega spola, kot je dotlej določal ZZZDR. Morda največje jabolko spora pa je predstavljal 213. člen, ki je določal, da lahko zakonca ali zunajzakonska partnerja skupaj posvojita otroka, kar bi upoštevaje 3. člen pomenilo, da lahko otroke posvojijo tudi istospolni partnerji oziroma zakonci (Kuhar, 2015, str. 119). Februarja 2011 je Ministrstvo za delo, druţino, socialne zadeve in enake moţnosti predstavilo novo, kompromisno različico druţinskega zakonika, v kateri je bil institut zakonske zveze ponovno rezerviran zgolj za partnerja različnega spola, za istospolne partnerje pa je kompromisna različica vpeljala institut »partnerske skupnosti«. Slednja je bila izenačena z institutom zakonske zveze in je zanjo predvidevala enake pravne posledice z eno pomembno izjemo – istospolnim parom pravica do skupne posvojitev otrok ni bila priznana (prav tam). Kot piše Kuhar, se je kompromisno različico predstavljalo kot odziv na glasno nasprotovanje konservativnih skupin prvotnemu predlogu, a v resnici tedanje vladne koalicija ni imela zadostne podpore za sprejem polne različice zakonika (prav tam).
.
27 4 Empirični del
V empiričnem delu magistrskega dela sem izhajajoč iz zastavljenih raziskovalnih vprašanj opravila analizo prispevkov, objavljenih na spletnih straneh izbranih slovenskih medijskih hiš.
Izbrala sem tri večje dnevne časopise (Delo s Sobotno prilogo, Dnevnik s prilogo Objektiv in Večer), dva tednika (Mladina in Druţina) ter dva spletna portala (MMC RTV in 24ur). Te medije sem izbrala zaradi njihovega dosega, nezanemarljiv faktor pri izbiri pa so bili tudi spletni iskalniki posameznih medijev in njihova zmoţnost prikaza. Iskanja primerov vključevanja obeh cerkva v referendumsko kampanjo sem se lotila z iskanjem po ključnih besedah v iskalnikih na spletnih straneh naštetih medijev. Da bi karseda zmanjšala moţnost, da bi se za analizo relevantni prispevki izmuznili skozi sito, sem pri iskanju uporabila več ključnih besed. Izbrala sem sedem takšnih, za katere sem presodila, da čim bolje zajamejo vsebine, ki so relevantne za to nalogo, in sicer: druţinski zakonik, RKC, Katoliška cerkev, Anton Stres (nadškof ljubljanske metropolije v obdobju med novembrom 2009 in avgustom 2013), Evangeličanska cerkev, Geza Erniša (škof Evangeličanske cerkve v obdobju med letoma 2001 in 2013) in homoseksualnost. Preučila sem vsebine, ki so jih medijske hiše objavile na svojih spletnih straneh, pri čemer sem analizo omejila zgolj na tekstovne prispevke, saj analiza video prispevkov, ki se med izbranimi mediji pojavljajo na spletnih straneh portalov MMC RTV in 24ur, v manjši meri pa tudi pri Dnevniku, terja drugačen analitični pristop.
Pri zbiranju gradiva so me omejevale značilnosti posameznih spletnih strani in njihovih iskalnikov po arhivu objav. Omeniti velja, da moţnosti, da kakšen relevanten prispevek ni bil vključen v analizo, ne gre ovreči, saj sem lahko našla zgolj prispevke, ki so opremljeni z izbranimi ključnimi besedami.
Čeprav se je referendumska kampanja pred referendumom o druţinskem zakoniku uradno pričela 24. februarja 2012, mesec dni pred referendumom, sem se odločila analizirati članke, ki so bili objavljeni v obdobju treh mesecev pred izvedbo referenduma. Tako sem presodila, ker je bila tema v javnosti močno prisotna ţe daljše obdobje, več let pravzaprav, v zadnjih treh mesecih pa je bila javna debata še posebej zgoščena. Na ta način sem pridobila širši vpogled v dogajanje pred referendumom. Spletno iskanje sem tako zamejila na obdobje med 25. decembrom 2011 in 25. marcem 2012.
28
Iskanja člankov sem se lotila sistematično. Spletne strani nekaterih izbranih medijev omogočajo iskanje po časovno zamejenem obdobju, kar je prečesavanje vsebin znatno olajšalo. Pričakovano sem največ relevantnih prispevkov našla ob iskanju s ključnikom druţinski zakonik, veliko zadetkov pa je naneslo tudi iskanje po imenih obeh takratnih cerkvenih voditeljev. V nekaterih primerih, predvsem pri člankih informativne zvrsti, je (ne)relevantnost vsebine za mojo analizo izdajal ţe naslov. V številčnejših primerih pa iz naslova ni bilo moţno sklepati, ali gre za članek, ki izpolnjuje kriterije za uvrstitev na seznam člankov, ki jih bom podrobneje analizirala, zato je bilo potrebno prebiranje velikega števila prispevkov. Na ta način sem pridobila širši uvid v (politično) dogajanje takratnega časa v povezavi z druţinskim zakonikom.
Analizo sem opravila na dveh nivojih, saj se je ob zbiranju gradiva izkazalo, da je prispevke moč v grobem razvrstiti v dve skupini: v prvo sem uvrstila članke, v katerih sem našla primere aktivnega in direktnega vključevanja izbranih verskih skupnosti. V to skupino sem tako uvrstila prispevke, v katerih so vključeni citati verskih usluţbencev, bodisi škofov, duhovnikov, teologov ali drugih s katero od obeh cerkva povezanih veljakov. V to kategorijo sem uvrstila novinarske prispevke, v katerih avtor bodisi direktno navaja ali pa povzema stališča cerkvenih predstavnikov. V veliki meri gre za z druţinskim zakonikom povezane izjave verskih usluţbencev, intervjuje, odprta pisma in povzetke javnih govorov. V drugi kategoriji pa sem zbirala tiste prispevke – v dobršni meri gre za besedila s prevladujočo interpretativno funkcijo – v katerih so razvidni učinki stališč in izjav predstavnikov obeh cerkva. Iskala sem torej prispevke, v katerih avtor piše o vključevanju verskih institucij v predreferendumsko javno debato, interpretira njihova sporočila in se nanje odziva. V tej kategoriji je precej mnenjskih prispevkov, kot so kolumne in komentarji. V analizo sem se odločila vključiti tudi prispevke, kakršni so pisma bralcev in ostala mnenjska besedila, ki jih niso spisali novinarji in sodelavci medijskih hiš. Gre za nenovinarska besedila, a ker se je za njihovo objavo odločilo uredništvo medija in so bili objavljeni na spletnih straneh izbranih medijev, sem jih vključila v analizo.
Primere aktivnega vključevanja sem razvrstila po kronološkem zaporedju, in sicer tako, da sem najprej obdelala prispevke, v katerih je prisotno aktivno vključevanje Rimskokatoliške cerkve in nato še Evangeličanske.
