UPORABA METOD SENZORNE INTEGRACIJE PRI MOTIVIRANJU ZA DOSEGANJE

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

SOCIALNA PEDAGOGIKA

Katja Kurnik

UPORABA METOD SENZORNE INTEGRACIJE PRI MOTIVIRANJU ZA DOSEGANJE

ZASTAVLJENIH CILJEV

Magistrsko delo

Ljubljana, 2020

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

SOCIALNA PEDAGOGIKA

Katja Kurnik

UPORABA METOD SENZORNE INTEGRACIJE PRI MOTIVIRANJU ZA DOSEGANJE

ZASTAVLJENIH CILJEV

APPLICATION OF THE METHODS OF SENSORY INTEGRATION IN MOTIVATION TO ACHIEVE

THE SET OBJECTIVES

Magistrsko delo

Mentorica: doc. dr. Alenka Polak

Ljubljana, 2020

Ni pomembno, kako počasi greš, važno je, da se ne ustaviš.

Konfucij

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Alenki Polak za strokovnost, usmerjanje, zavzetost in spodbudne besede pri izdelavi magistrskega dela.

Prav tako se zahvaljujem viš. pred. Maji Povše iz URI Soča za svetovanje in pomoč v okviru empiričnega dela.

Vsem sodelujočim strokovnim delavkam in delavcem v raziskavi iskrena hvala za sodelovanje.

Hvala tebi, Matej, da si mi stal ob strani, ko sem te najbolj potrebovala. Hvala, ker me podpiraš na moji poti in verjameš vame.

Hvala tudi staršem za potrpežljivost, spodbudo in pomoč v času šolanja.

Iskrena hvala vsem in vsakomur posebej, ki ste mi kakorkoli pomagali, da mi je uspelo izpolniti del svojih sanj.

POVZETEK

Za obravnavo oseb z motnjo senzorne integracije se v svetu uporabljajo različni pristopi dela.

Magistrsko delo obravnava dve metodi senzorne integracije v povezavi z motivacijo za doseganje zastavljenih ciljev, in sicer senzorno integracijo po dr. Ayres in snoezelen. S pomočjo anketnega vprašalnika sem raziskovala mnenje 23 strokovnih delavcev iz celotne Slovenije, ki so se v zadnjih štirih letih udeležili seminarja na temo senzorne integracije. Zanimalo me je, kako se sprememba motivacije za doseganje zastavljenih ciljev pokaže pri samih uporabnikih in kako uporaba pristopa senzorne integracije in pristopa snoezelen vpliva na motivacijo izvajalcev senzorne stimulacije. Vzporedno sem izvedla pet polstrukturiranih fokusnih intervjujev z osebami, ki delajo na področju senzorne integracije z različnimi ciljnimi skupinami: z osebami z nezgodno možgansko poškodbo, z otroki in mladostniki z motnjami v duševnem razvoju in z motnjami avtističnega spektra, s starostniki z demenco ter z otroki s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Namen empirične raziskave je bil preveriti, kaj intervjuvanci menijo o tem, na kakšen način in v kolikšni meri delo po pristopu senzorne integracije in po pristopu snoezelen vpliva na povečanje motivacije uporabnikov in izvajalcev za doseganje zastavljenih ciljev.

Rezultati empirične raziskave kažejo, da ima večina strokovnih delavcev z metodami senzorne integracije pozitivne izkušnje, predvsem pri doseganju sproščenosti in umirjenosti. Strokovni delavci v raziskavi najbolj pogosto delajo z osebami s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, osebami s primanjkljajem pozornosti in motnjo hiperaktivnosti, osebami z motnjami avtističnega spektra, gibalno oviranimi osebami ter osebami z motnjami v duševnem razvoju.

Strokovni delavci poudarjajo individualni pristop in samoiniciativo, tako pri samem izobraževanju o senzorni integraciji kot pri izdelovanju pripomočkov za izvajanje senzornih aktivnosti, saj kot pomanjkljivost dela na področju senzorne integracije navajajo drago opremo.

Prav tako večina opaža, da imajo premalo časa za uporabo metod senzorne integracije, torej delajo z uporabniki redkeje, a takrat bolj intenzivno. Obravnava sicer traja od deset minut za intenzivno terapijo do dveh ur, če gre za sproščanje ali celo uspavanje. Cilje na področju senzorne integracije najbolj pogosto določijo strokovni delavci sami ali skupaj z uporabnikom.

Po mnenju strokovnih delavcev uporaba novih pripomočkov in efektov pripomore k dvigu motivacije uporabnikov za delo na področju zastavljenih ciljev. Na delovno motivacijo sodelujočih v raziskavi pa pozitivno vplivata timsko delo in interdisciplinarnost pri obravnavi posameznikov s pomočjo senzorne integracije.

Rezultati bodo strokovnim delavcem, ki delajo z uporabniki na področju senzorne integracije, predstavili strategije, ki jih lahko uporabijo za dvig motivacije uporabnikov za doseganje zastavljenih ciljev ter bodo morda ključno pripomogle k njihovemu uspešnejšemu funkcioniranju.

KLJUČNE BESEDE

Motnja senzorne integracije, senzorna integracija, snoezelen, senzorna soba, motivacija, postavljanje ciljev

ABSTRACT

Different work approaches are used around the world to treat people with sensory integration disorder. The master's thesis deals with two methods of sensory integration in connection with the motivation to achieve the set objectives, namely sensory integration according to dr. Ayres and snoezelen. With the help of a questionnaire, I researched the opinions of 23 professional workers from all over Slovenia who had attended a seminar on sensory integration within the last four years. I was interested in how the change in motivation to achieve the set objectives is reflected in the users themselves and how the use of the sensory integration approach and the snoezelen approach affects the motivation of sensory stimulation providers. In parallel, I conducted five semi-structured focus interviews with people working in the field of sensory integration with different target groups: people with accidental brain injury, children and adolescents with intellectual disabilities and autism spectrum disorders, the elderly with dementia and children with emotional and behavioural disorders. The purpose of the empirical research was to examine what the interviewees think about how and to what extent treatment based on the sensory integration approach and on the snoezelen approach has an impact on increasing the motivation of users and providers to achieve the set objectives.

The results of the empirical research show that most professional workers have positive experience with sensory integration methods, especially in achieving relaxation and calmness.

Professionals workers in the research most often work with people with emotional and behavioural disorders, people with attention deficit and hyperactivity disorder, people with autism spectrum disorders, people with reduced mobility and with people with intellectual disabilities. Professionals workers emphasize the individual approach and self-initiative, both in the education on sensory integration and in the creation of tools for the implementation of sensory activities, as they report expensive equipment as a disadvantage of work in the field of sensory integration. Most also notice that they do not have enough time to use sensory integration methods, so they work with users less often, but then more intensively. The treatment lasts from ten minutes for intensive therapy to two hours if it is a matter of relaxation or even falling asleep. Objectives in the field of sensory integration are most often set by professional workers alone or together with the user. According to professional workers, the use of new tools and effects helps to increase the motivation of users to work on the set objectives. The work motivation of the participants in the research is positively influenced by teamwork and interdisciplinarity in the treatment of individuals with the help of sensory integration.

To professionals working in the field of sensory integration, the results will present strategies that they can use to increase the motivation of users to achieve the set objectives and may be a key contributor to their more successful functioning.

KEY WORDS

Sensory integration disorder, sensory integration, snoezelen, sensory room, motivation, objective setting

KAZALO VSEBINE

I. UVOD ... - 1 -

II. TEORETIČNI DEL ... - 2 -

1. SENZORNO PROCESIRANJE ... - 2 -

1.1 Motnja senzornega procesiranja ... - 2 -

1.1.1.Motnja senzornega procesiranja pri osebah z nevrološkimi okvarami ... - 3 -

1.2. Obravnave oseb z motnjami senzornega procesiranja ... - 6 -

2. PRISTOP SENZORNE INTEGRACIJE ... - 8 -

2.1. Znaki motnje senzorne integracije ... - 8 -

2.2. Cilji pristopa senzorne integracije ... - 9 -

2.3. Senzorna soba za senzorno integracijo ... - 9 -

3. PRISTOP SNOEZELEN ... - 10 -

4. PRIPOROČILA ZA IZVAJANJE AKTIVNOSTI NA PODROČJU SENZORNEGA PROCESIRANJA ... - 12 -

5. KRITIKA PRISTOPA SENZORNE INTEGRACIJE IN PRISTOPA SNOEZELEN ... - 13 -

6. MOTIVACIJA ZA DOSEGANJE ZASTAVLJENIH CILJEV ... - 13 -

6.1. Motivacija uporabnikov za delo na področju senzornega procesiranja ... - 14 -

III. EMPIRIČNI DEL ... - 17 -

7. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... - 17 -

8. CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... - 17 -

9. METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... - 18 -

9.1. Vzorec ... - 18 -

9.2. Pripomočki ... - 24 -

9.3. Postopek zbiranja podatkov ... - 24 -

9.4. Obdelava podatkov ... - 25 -

10. REZULTATI ... - 26 -

10.1. Dejavniki odločitve za uporabo pristopa senzorne integracije in pristopa snoezelen ... - 26 -

10.2. Pogostost uporabe pristopov za delo na področju senzornega procesiranja ... - 27 -

10.3. Izobraževanje in usposabljanje o senzorni integraciji ... - 29 -

10.3.1. Ocenjevanje lastne kompetentnosti ... - 30 -

10.4. Ciljne skupine uporabnikov ... - 32 -

10.5. Zastavljanje ciljev v okviru senzorne integracije ... - 34 -

10.5.1. Primeri zastavljenih ciljev ... - 37 -

10.6. Uporabnost elementov senzorne integracije ... - 37 -

10.6.1. Individualni pristop ... - 42 -

10.7. Ovire in težave, zaznane pri delu s senzorno integracijo ... - 43 -

10.8. Vpliv pristopa senzorne integracije in pristopa snoezelen na motivacijo uporabnikov za doseganje zastavljenih ciljev ... - 49 -

10.8.1. Zaznavanje vpliva uporabe pristopa senzorne integracije in pristopa snoezelen na motivacijo uporabnikov za doseganje zastavljenih ciljev ... - 49 -

10.8.2. Zaznavanje težav pri motiviranju za doseganje postavljenih ciljev ... - 57 -

10.9. Delovna motivacija strokovnih delavcev za uporabo pristopa senzorne integracije in pristopa snoezelen ... - 58 -

10.10. Samostojnost uporabnika ... - 63 -

10.11. Naravni snoezelen ... - 64 -

IV. RAZPRAVA IN ZAKLJUČEK ... - 65 -

V. VIRI IN LITERATURA ... - 69 -

11. PRILOGE ... - 74 -

PRILOGA 1: ANKETA ... - 74 -

PRILOGA 2: ODPRTA VPRAŠANJA – INTERVJU ... - 79 -

PRILOGA 3: PREGLEDNICE KVANTITATIVNEGA DELA RAZISKAVE ... - 80 -

PRILOGA 4: KVALITATIVNA ANALIZA INTERVJUJEV ... - 92 -

KAZALO SLIK Slika 1: Delitev motenj v senzornem procesiranju po Miller (2000, po Korelc in Groleger Sršen, 2013, str. 87) ... - 3 -

Slika 2: Primer sobe za senzorno integracijo, Grčija ... - 10 -

Slika 3: Primer snoezelena, Anglija ... - 11 -

KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Znaki motnje senzorne integracije in vedenje, s katerimi jih prepoznamo (preglednico oblikovala K. Kurnik) ... - 9 -

Preglednica 2: Vzorec intervjuvancev ... - 23 -

Preglednica 3: Frekvence (f) in strukturni odstotki (f %) – spol ... - 80 -

Preglednica 4: Frekvence (f) in strukturni odstotki (f %) – poklic ... - 80 -

Preglednica 5: Frekvence (f) in strukturni odstotki (f %) – delovna doba ... - 81 -

Preglednica 6: Frekvence (f) in strukturni odstotki (f %) – ciljne skupine anketirancev glede

na starost ... - 81 -

Preglednica 7: Frekvence (f) in strukturni odstotki (f %) – ciljne skupine anketirancev glede na primanjkljaje ... - 81 -

Preglednica 8: Frekvence (f) in strukturni odstotki (f %) – delovni pripomočki oziroma sobe . - 82 - Preglednica 9: Frekvence (f) in strukturni odstotki (f %) – vzrok za delo na področju senzornega procesiranja ... - 83 -

Preglednica 10: Frekvence (f) in strukturni odstotki (f %) – pogostost uporabe pristopov za delo na področju senzornega procesiranja... - 84 -

Preglednica 11: Frekvence (f) in strukturni odstotki (f %) – ocena kompetentnosti ... - 84 -

Preglednica 12: Frekvence (f) in strukturni odstotki (f %) – izobraževanje o senzornem procesiranju ... - 85 -

Preglednica 13: Frekvence (f) in strukturni odstotki (f %) – prepoznani učinki dela ... - 86 -

Preglednica 14: Frekvence (f) in strukturni odstotki (f %) – ocena, pri kom ima pristop pozitivne učinke dela ... - 87 -

Preglednica 15: Frekvence (f) in strukturni odstotki (f %) – ovire in težave ... - 88 -

Preglednica 16: Frekvence (f) in strukturni odstotki (f %) – postavljanje ciljev ... - 89 -

Preglednica 17 - Frekvence (f) in strukturni odstotki (f %) – ocenjevanje težav pri motivaciji za doseganje postavljenih ciljev ... - 89 -

Preglednica 18: Frekvence (f) in strukturni odstotki (f %) – motivacija uporabnikov za doseganje zastavljenih ciljev ... - 90 -

Preglednica 19: Frekvence (f) in strukturni odstotki (f %) – ocena delovne motivacije strokovnih delavcev ... - 91 -

Preglednica 20: Frekvence (f) in strukturni odstotki (f %) – ocena delovne motivacije strokovnih delavcev ... - 91 -

KAZALO GRAFOV Graf 1: Struktura vzorca glede na spol ... - 19 -

Graf 2: Struktura vzorca glede na poklic ... - 19 -

Graf 3: Struktura vzorca glede na delovno dobo ... - 20 -

Graf 4: Struktura vzorca glede na ciljne skupine uporabnikov – starost ... - 20 -

Graf 5: Struktura vzorca glede na ciljne skupine uporabnikov – primanjkljaji ... - 21 -

Graf 6: Struktura vzorca glede na prostore/pripomočke, ki jih anketiranci uporabljajo pri svojem delu ... - 22 -

Graf 7: Razlogi strokovnih delavcev za uporabo metod senzorne integracije ... - 26 -

Graf 8: Pogostost uporabe pristopov za delo na področju senzornega procesiranja ... - 28 -

Graf 9: Izobraževanje in usposabljanje o senzorni integraciji ... - 29 -

Graf 10: Ocena kompetentnosti za delo na področju senzorne integracije ... - 30 -

Graf 11: Zaznavanje pozitivnih učinkov uporabe glede na ciljno skupino uporabnikov pristopa ... - 32 -

Graf 12: Postavljanje ciljev v okviru pristopa senzorne integracije in pristopa snoezelen . - 34 - Graf 13: Ocena učinkovitosti pristopov za senzorno integracijo ... - 36 -

Graf 14: Učinki, ki jih anketiranci prepoznavajo ob uporabi metod ... - 38 -

Graf 15: Ovire in težave, zaznane pri delu s senzorno integracijo ... - 43 -

Graf 16: Zaznavanje vpliva uporabe pristopa senzorne integracije in pristopa snoezelen na motivacijo uporabnikov za doseganje zastavljenih ciljev ... - 50 -

Graf 17: Motiviranost uporabnikov za sodelovanje ... - 51 -

Graf 18: Spodbujanje strokovnega delavca in motivacija za doseganje zastavljenih ciljev - 52 - Graf 19: Spreminjajoča se motivacija uporabnikov ... - 52 -

Graf 20: Motivacija za doseganje ciljev v neodvisnosti od pristopa dela ... - 53 -

Graf 21: Redka uporaba metod senzorne integracije zaradi zmanjšanja motivacije ... - 53 -

Graf 22: Uporabnikom pristop ne ustreza ... - 54 -

Graf 23: Zaznavanje težav pri motiviranju za doseganje postavljenih ciljev ... - 58 -

Graf 24: Samozaznavanje delovne motivacije strokovnih delavcev za uporabo pristopa senzorne integracije in pristopa snoezelen ... - 59 -

Graf 25: Povečanje delovne motivacije strokovnih delavcev ... - 60 -

Graf 26: Nenehno vzdrževanje motivacije ... - 60 -

Graf 27: Enaka motivacija ne glede na pristop dela ... - 61 -

Graf 28: Nemotiviranost strokovnih delavcev za delo na področju senzorne integracije ... - 61 -

I. UVOD

Informacije sprejemamo prek petih čutilnih sistemov za procesiranje, to so taktilni, vidni, okušalni, vohalni in slušni sistem, ter tudi s pomočjo vestibularnega sistema, ki nam daje občutek gibanja v odnosu z gravitacijo, in proprioceptivnega sistema, ki nam daje informacije o položaju našega telesa (Ayres, 2009). Funkcija senzorne predelave in integracije je olajšati razlago senzornega vnosa iz telesa in okolja, kar vodi k smiselnemu in ustreznemu vedenjskemu odzivu (Ayres in Robbins, 1979).

Obravnava z namenom izboljšanja procesiranja dražljajev in izvedba aktivnosti na področju senzorne integracije se izvaja z različnimi pristopi, med bolj prepoznanimi sta pristop senzorne integracije po dr. Ayres in pristop snoezelen. Zajemata široka področja čutnega zaznavanja prek različnih čutil in se lahko uporabljata za pomoč ljudem s tesnobo, anoreksijo, stresom, depresijo, anksioznostjo pa tudi tistim z motnjo pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo ali pomanjkanjem koncentracije in motivacije. Aktivnosti morajo biti izvedene namensko in z jasno določenim ciljem. Obravnava oseb z motnjo občutenja in zaznavanja dražljajev se izvaja individualno. Uporabnik z lastno aktivnostjo pridobi pozitivne izkušnje na področju občutenja različnih dražljajev in se jih ob vodenih aktivnostih nauči učinkoviteje prepoznavati ter se nanje ustrezneje odzivati.

Snoezelen in sobe za senzorno integracijo se uporabljajo v marsikateri ustanovi v Sloveniji.

Nekateri jih uporabljajo za celostne terapije, spet drugi pa le za sprostitev uporabnika. Sama želim raziskati, kako omenjena pristopa vplivata na motivacijo za doseganje zastavljenih ciljev.

Opomba: V magistrski nalogi uporabljeni izrazi, zapisani v slovnični obliki moškega spola, so uporabljeni kot nevtralni in veljajo enakovredno za oba spola.

II. TEORETIČNI DEL

1. SENZORNO PROCESIRANJE

Senzorno procesiranje je nevrološki proces, ki nam pomaga organizirati in razumeti čutne vnose iz lastnega telesa in okolja ter omogoča, da telo te informacije učinkovito uporabi. Omogoči nam, da damo vsemu, kar izkusimo, nek pomen, ter nam pomaga, da se v določeni situaciji odzovemo na primeren način in na podlagi predhodnih izkušenj. Kadar je integracija celostna in uravnotežena, ima oseba izredno velike možnosti za učenje, ustrezno vedenje in usklajenost gibanja. Med senzornim procesiranjem ter socialnim in čustvenim razvojem obstaja močna povezanost (Emmons-Godwin in Anderson-McKendry, 2005).

Senzorno procesiranje se nanaša na to, kako živčni sistem sprejema senzorne informacije in jih pretvori v odzive (Miller in Fuller, 2006). Vključuje nevrološke procese v možganih, ki so potrebni za obvladovanje dražljajev iz različnih senzornih sistemov: sprejemanje, prilagajanje (modulacijo), povezovanje (integracijo) in organizacijo senzornih dražljajev, vključno z vedenjem, ki se pojavi kot odgovor na dražljaje (Miller in Lane, 2000, v Korelc in Groleger Sršen, 2013).

1.1 Motnja senzornega procesiranja

Za motnje senzornega procesiranja so značilne težave pri sprejemanju, predelavi in vključevanju senzornih dražljajev, kar ima za posledico nenavaden odziv na senzorne stimulacije. Večina ljudi je sicer rojenih z zmožnostjo sprejemanja in organiziranja senzornih informacij na ustrezen način, kljub temu pa je motnja senzornega procesiranja razširjena bolj, kot se nam na prvi pogled zdi. Motena senzorna obdelava lahko privede do napačnega dojemanja okolja, omejene individualizacije in izkrivljanja resničnosti (Jadidi in Mirshoja, 2016), negativno pa vpliva tudi na socialne interakcije (Dunn idr., 2016). Težave na področju senzornega procesiranja lahko oseba izrazi s posebnostmi v vedenju, kar se kaže v nerodnosti, izogibanju ali pretiranem iskanju senzornih dražljajev. To lahko osebam z motnjami senzornega procesiranja zniža samozavest in omeji zmožnost povratnih informacij o vedenju (Miller in Miller-Kuhaneck, 2006). Schaaf in Mailloux (2015, v Gričar idr., 2014) sta določila različne vzorce slabšega delovanja na področju senzornega procesiranja, in sicer:

• slabša senzorna zaznava (prepoznava, razločevanje in interpretacija dražljajev),

• somatodispraksija (slabša senzorna zaznava in težave z motoričnim načrtovanjem),

• slabše vestibularno procesiranje in težave bilateralne integracije,

• vizualna dispraksija,

• težave z odzivom na različne senzorne dražljaje.

V skladu z novim sistemom klasifikacije Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM – 5, 2013) motnje senzorične obdelave vključujejo hiper- ali hiporeaktivnost na senzorične dražljaje ali nenavadne senzorične interese v okolju, kjer je hiperreaktivnost

opredeljena kot škodljiv odziv na senzorične dražljaje (specifični zvoki ali teksture, prekomerni vonji), hiporeaktivnost kot očitna brezbrižnost do senzoričnih dražljajev (bolečina ali temperatura vroče/hladno) in senzorično iskanje kot močna želja po čutnem vnosu (dotikanje predmetov, vizualna fascinacija z lučmi in gibi) (Tavassolia idr., 2017). Ponavljajoča se senzorična in motorična stereotipna vedenja, vključno z zibanjem, ponavljajočo se uporabo predmetov in senzoričnim iskanjem, se nanašajo na hujšo motnjo, ki se pogosteje pojavlja pri posameznikih z nižjimi kognitivnimi sposobnostmi (Bishop, Hus in Duncan, 2013).

Motnje v senzornem sistemu se lahko pojavljajo kjerkoli v procesih, od zaznavanja posameznega dražljaja, prevajanja v možgane, usmerjanja in vzdrževanja pozornosti, modulacije, integracije in procesiranja ter usmerjanja gibanja ali vedenja (Korelc in Groleger Sršen, 2013). Miller (2000, po Korelc in Groleger Sršen, 2013, str. 87) deli motnjo v senzornem procesiranju, kot je vidno na sliki 1.

Slika 1: Delitev motenj v senzornem procesiranju po Miller (2000, po Korelc in Groleger Sršen, 2013, str. 87)

1.1.1.Motnja senzornega procesiranja pri osebah z nevrološkimi okvarami

Osebe z motnjo v senzornem procesiranju imajo težave pri opravljanju vsakodnevnih nalog, pri katerih ostali funkcionirajo brez težav. Oseba postane frustrirana, saj se zaveda svojih težav in se nalogam izogiba (Parham in Mailloux, 2005). Spremenjena senzorna reaktivnost je opažena

pri velikem številu ljudi z motnjo avtističnega spektra, osebah z demenco, osebah z duševnimi motnjami in pri osebah z nezgodno poškodbo možganov. Posebne skupne značilnosti teh ljudi so nevrološke okvare, ki se običajno kažejo na naslednjih področjih (Košir idr., 2008):

• kognitivni primanjkljaji,

• vidno in slušno procesiranje,

• procesiranje zaporedij informacij (sekvencialno procesiranje),

• pojmovno ali holistično (celostno) procesiranje (sočasno predelovanje informacij),

• hitrost predelovanja informacij,

• pozornost,

• funkcionalne težave pri vsakodnevnem življenju,

• psihomotorne okvare (dispraksija in slabo usklajevanje),

• vedenjske težave (agresija, vznemirjenost in potepanje).

Otroci se učijo skozi raziskovanje okolja in pri igranju z različnimi predmeti. Na razvoj vplivajo dostopnost in raznolikost materialov ali igrač, odzivnost na dražljaje in fizična omejitev. Smith- Roley idr. (2001) omenjajo Fieldovo raziskavo, v kateri je poudarjeno, da sta zanimivo organizirano fizično okolje in odziv človeškega okolja ključnega pomena za razvoj v obdobju dojenčka. Ayres (2005) je ugotovila, da slabo senzorno procesiranje vpliva na proces učenja.

Otrokove težave pri oblikovanju in združevanju senzornih dražljajev lahko prispevajo k temu, da ima otrok težave pri oblikovanju in izražanju prilagodljivega vedenja, vse to pa vpliva na učenje in motorično vedenje. Z zgodnjim prepoznavanjem motenj senzornega procesiranja lahko preprečimo težave, ki se lahko pojavljajo v šoli (Gričar idr., 2014). Počasnejše učenje in neprimerno vedenje sta namreč lahko posledica neučinkovitega senzornega procesiranja (Ayres, 2009). Težave pri delovanju otroka v vsakdanjem življenju so pogosto povezane z motnjami senzornega procesiranja. Otrok ima lahko težave z vzpostavljanjem socialnih stikov pri vključevanju v igro in s prilagajanjem različnim situacijam, kar lahko privede do slabše samopodobe (Bundy in Murray, 2002, v Roberts idr. 2007). Otroci z motnjo senzornega procesiranja težko razumejo, kaj se dogaja znotraj in zunaj njihovega telesa, ker ne dobivajo popolne senzorne informacije. Posledica tega je, da se otroci izogibajo stresnim situacijam ali iščejo močnejše, dodatne dražljaje, da bi razumeli, kaj se dogaja (Biel in Peske, 2007, str. 29).

Vsakodnevne naloge, ki jih drugi otroci opravijo brez težav, na primer poravnava telesa proti gravitaciji, oblačenje, premagovanje gibalnih ovir ali hranjenje, tem otrokom povzročajo težave. Otrok se ponavljajočih težav zaveda in postane frustriran. Veliko otrok s problemi senzornega procesiranja se senzornim in motoričnim nalogam izogiba (Parham in Mailloux, 2005).

Ugotovljeno je bilo, da imajo otroci z razvojno motnjo koordinacije (RMK) slabšo funkcijo vidnega zaznavanja, vidnih motoričnih sposobnosti in motoričnega načrtovanja (Goyen idr., 2011) ter kažejo večjo taktilno občutljivost (Loh idr., 2011) in občutljivost za gibanje ter nižjo raven energije ter premalo odzivnosti in doživljanja občutkov kot običajni otroci (Zwicker idr., 2010).

Đorđević idr. (2019) so v svoji raziskavi ugotovili, da pri osebah z motnjo avtističnega spektra ni statistično značilnih povezanosti med stopnjo avtistične motnje in senzorno disfunkcijo. Večina senzornih modalitet je bila medsebojno statistično pomembno povezana. Udeleženci raziskave so imeli največ težav pri prilagajanju stopnje aktivnosti vsakodnevnim situacijam. Te ugotovitve imajo pomembne praktične posledice, tako za načrtovanje in izvedbo senzornih intervencij pri ljudeh z motnjo avtističnega spektra, kot tudi za uskladitev značilnosti okolja, v katerem prebivajo, nalog, ki so jim dane, in njihovih senzornih posebnosti (Đorđević idr., 2019).

Težave s senzornim procesiranjem se pojavljajo tudi pri osebah z nezgodno poškodbo možganov. Elliott idr. (2018) so naredili prvo študijo, ki poroča o visoki razširjenosti senzorne občutljivosti v času kronične faze okrevanja po nezgodni možganski poškodbi (približno 15–

20 let po poškodbi). Ugotovili so, da so se pri tistih z nezgodno možgansko poškodbo, ki so poročali o večji senzorni občutljivosti, pokazale tudi motnje spanja ter večja razširjenost in resnost posttravmatskega stresnega sindroma. Poleg tega po nezgodni možganski poškodbi pogosto osebe poročajo o nelagodju ob izpostavljenosti svetlobi in hrupu. Senzorična občutljivost je povezana tudi z višjim povprečnim srčnim utripom med spanjem (Elliott idr., 2018).

Bouferguène idr. (2019) poudarjajo, da je osrednja bolečina, povezana s spremembami senzornih pragov, ena izmed najbolj trajnih posledic večje travme. Pragovi za zaznavanje mraza/toplote, toplotne bolečine, dotik in popačen občutek so bili zbrani s pomočjo kvantitativnega senzornega testiranja. Raziskava je pokazala, da je poškodba kožnih mehanoreceptorjev nujen, vendar ne zadosten pogoj za razvoj kronične centralne bolečine po nezgodni možganski poškodbi. Poškodba ali nepopolno okrevanje kožnih termoreceptorjev je lahko dejavnik pri kronični bolečini po nezgodni možganski poškodbi. Donnyk (2016) je v svoji raziskavi dokazal, da delo na področju senzorične pomanjkljivosti vpliva na podkožni sistem možganskih matičnih struktur in hipotalamično regijo, kar pomaga obnoviti integracijo funkcionalne aktivnosti teh struktur ter zmanjšati aktivacijski vpliv retikularne tvorbe na kortikalne kontrolne centre.

S staranjem narašča pogostnost čutnih motenj, čutna in kognitivna funkcija se običajno zmanjšujeta, senzorične okvare pa so dejavniki tveganja za starostno kognitivno upadanje in demenco. Young idr. (2014) pišejo o močni korelacijski povezanosti med okvaro vida in demenco ter starostno izgubo sluha in povečanim tveganjem za vse različne vrste demence.

Pomanjkanje vida je lahko prva ali glavna manifestacija, zaradi katere ljudje poiščejo pomoč v zvezi z Alzheimerjevo boleznijo, čeprav se ljudje pogosto ne zavedajo povezave. Slabosti vida in sluha motijo oceno in diagnozo demence, nasprotno pa demenca lahko vpliva na oceno okvare vida ali sluha.

Ena od hipotez je, da izguba čutnosti povzroči socialno izolacijo, kar je posledično dejavnik tveganja za kognitivni upad. Hämäläinen idr. (2019) so skušali s testi ugotoviti, ali so socialni dejavniki povezani s kognitivno in senzorično funkcijo ter ali so senzorično-kognitivne

asociacije posredovane ali moderirane s socialnimi dejavniki. V kanadski vzdolžni študiji so uporabili podatke preseka 30.029 udeležencev, starih od 45 do 85 let, ki niso poročali o kognitivnih okvarah ali diagnozi demence. Ugotovili so, da obstaja močna korelacijska povezanost med sluhom, vidom, ter izvršilno funkcijo in šibkejše povezave s spominom. Delna upokojitev, v primerjavi s polno upokojitvijo ali ne-upokojitvijo, ima lahko zaščitne učinke na kognicijo ob prisotnosti izgube sluha. Te ugotovitve potrjujejo povezavo med socialnimi dejavniki ter senzoričnimi in kognitivnimi ukrepi. Rezultati raziskave kažejo, da je kognitivna funkcija, povezana s starostjo, neposredno povezana s senzorično funkcijo in socialno udeležbo. Na splošno je možno, da lahko socialna izolacija, ki je zaradi izgube senzorjev sekundarna, povzroči dodatne škodljive učinke na kognicijo, vendar se takšni učinki ne smejo pojaviti, dokler senzorične okvare resno ne omejijo neodvisnosti.

Maruta idr. (2019) so raziskali povezavo med senzoričnimi okvarami – okvaro vida (VI), okvaro sluha (HI) in dvojno senzorično okvaro (DSI) –, vedenjskimi in psihološkimi simptomi demence ter pojavnostjo demence. Izvedli so retrospektivno študijo, ki je uporabljala japonske podatke o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo od leta 2010 do 2017. 2190 starejših odraslih, ki leta 2010 niso imeli demence, so bili razvrščeni v štiri skupine okvar: VI, HI, DSI in tiste brez senzoričnih oslabitev. Pojavnost demence je bila proučena z analizo preživetja Kaplana- Meierja in testiranjem dnevnega reda. Za raziskovanje tveganja za nastanek demence, povezane s senzoričnimi okvarami, v primerjavi z ničelnim tveganjem, je bila uporabljena Coxova proporcianalna analiza. Za primerjavo razširjenosti vedenjskih in psiholoških simptomov demence med štirimi skupinami pa so bili uporabljeni Pearsonovi testi χ ². Rezultati so pokazali, da imajo starejši odrasli s senzoričnimi motnjami visoko pojavnost demence, največje tveganje pa predstavlja dvojna senzorična motnja. Pri starejših odraslih z okvaro vida je večja verjetnost, da bodo imeli ob pojavu demence simptome menjavanja dneva in noči.

1.2. Obravnave oseb z motnjami senzornega procesiranja

Terapevtski program za izboljšanje senzornega procesiranja temelji na holističnem pristopu in vključuje vsa čutila ter vse telo. Za delo z uporabnikom na področju senzornega procesiranja se je namreč razvil koncept nadzorovanega senzornega okolja, ki vključuje številne načrtovane senzorne dražljaje in pripomore k izboljšanju funkcioniranja pri vsakodnevnih aktivnostih (Wilbager in Wilbager, 2002, v Bundy idr., 2002).Težave s področja senzorne integracije se lahko omili tako, da je posameznik deležen bogatih senzornih aktivnosti in izkušenj, ki krepijo celoten senzomotorični sistem. Strukturirane in pripravljene aktivnosti so posebej določene za pridobivanje informacij s proprioceptivnim, vestibularnim, taktilnim, slušnim, vidnim, okušalnim in vohalnim vnosom (Biel in Peske, 2007).

V namen dela na področju senzorne integracije sta se razvila dva prostora, ki s prilagojenim okoljem temeljita na stimulaciji posameznih čutil z uporabo selektivnih dražljajev – tako imenovana senzorna soba za senzorno integracijo in soba, ki temelji na konceptu snoezelen¹

1 Sobo, ki temelji na konceptu snoezelen, bom v nadaljevanju zapisovala krajše, in sicer »snoezelen«.

(Mrše-Lorger, 1994). V obeh prostorih se dražljaje lahko krepi ali reducira, izolira ali združuje.

Bistvena razlika med prostoroma je v pripomočkih, tako v eni kot v drugi sobi pa mora uporabnik pridobivati informacije po vseh senzornih kanalih, kar istočasno zmanjšuje procese pozabljanja dražljajev in zmanjša stres pri ponovnem stiku s tem dražljajem. Zaostajajoč razvoj čutnih spretnosti namreč povečuje tveganje neuspeha in nezadovoljstva ter s tem povečanje avtoagresivnega vedenja. Uporablja se lahko za fizične, psihološke ali socialne potrebe posameznika (Pagliano, 2001).

Biel in Peske (2007) navajata, da je za pridobivanje senzornih izkušenj priporočljiva uporaba pripomočkov, ki omogočajo stimulativne dražljaje in psihomotorične aktivnosti. Izbor opreme v naprej prirejeni sobi za senzorno integracijo in snoezelenu temelji na principu varnosti, kar posamezniku omogoča, da izvaja aktivnosti, ki se v vsakodnevnem okolju zdijo zanj nevarne (npr. plezanje po lestvi).Pri izvajanih dejavnostih ne gre vedno za spretnosti za vsakdanje življenje. Za prenos teh spretnosti je potrebna natančno in ciljno načrtovana terapija, tako v sobi za senzorno integracijo in snoezelenu kot tudi v vsakodnevnem okolju (Yack idr., 2002).

Obravnave, osredotočene na senzorno integracijo, lahko pripomorejo k zmanjšanju problematičnega vedenja pri mnogih posameznikih, saj vplivajo na nevroplastičnost, ne glede na starost uporabnika. Za vsakega posameznika je namreč pomembno, da dobi dovolj senzornih vnosov v pravilnih intervalih, saj to pomirja in pomaga organizirati živčni sistem, ki mora delovati usklajeno, da lahko informacije razvrsti in organizira. S primernim senzornim vnosom lahko ustvarimo velike in dolgotrajne spremembe v njegovem živčnem sistemu, te pa bodo sčasoma postale trajne. Aktivnosti lahko prilagodimo glede na uporabnikovo starost, stopnjo vzdržljivosti (stimulacija ali relaksacija), okolje, v katerem se nahaja, in pripomočke, ki so nam pri izbrani aktivnosti na voljo (Biel in Peske, 2007). Multisenzorna aktivnost lahko reši posamezne senzorne potrebe, na primer nudi močnejši dražljaj, če so začetni poskusi neopaženi, in se ponudi skupaj z znanimi aktivnostmi in rutinami za povečanje senzorne zavesti.

Sodelovanje pri obravnavi na področju senzorne integracije je omogočeno takrat, ko se kompleksnost dejavnosti ter posamezne potrebe in zahteve ujemajo (Collier in Truman, 2008).

Obravnave, ki pomagajo uporabniku pri senzorni integraciji, vplivajo posredno še na (Yack idr., 2002):

• uravnavanje ravni vzdraženosti,

• povečanje občutka udobja v zunanjem okolju,

• razvijanje notranje motivacije,

• spodbujanje komunikacije,

• lajšanje vzpostavitve pozitivne komunikacije z drugimi osebami,

• izboljšanje obvladovanja vsakodnevnih veščin in povečanje samostojnosti,

• zmanjšanje ravni tesnobe.

Senzorna integracija torej vpliva na širok spekter področij delovanja uporabnika.

2. PRISTOP SENZORNE INTEGRACIJE

Emmons-Godwin in Anderson-McKendry (2005) sta senzorno integracijo opisala kot zmožnost čutenja, razumevanja in organiziranja čutnih informacij iz telesa in iz okolja v smiselno celoto.

Senzorna integracija je namreč pomembna za sam razvoj, učenje, vedenje in občutenje samega sebe, saj integracija vseh senzornih sistemov zagotavlja osnovo za oblikovanje zaznavanja, vedenja, gibanja in učenja (Ayres, 2009). Začetnica pristopa senzorne integracije je Anna Jean Ayres, ki je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja poglobljeno opisala možnost, da se pri otroku pojavijo socialne, čustvene, gibalne težave in težave v splošnem funkcioniranju kot znak zmanjšanega senzornega procesiranja informacij oziroma disfunkcije senzorne integracije (Miller in Fuller, 2007).Model intervencije A. Jean Ayres je temeljil na treh predpostavkah (Miller idr., 2009):

• nevroplastičnost možganov omogoča spremembe v možganih,

• aktivno vključevanje uporabnika v proces obravnave kot predpogoj za nevronske spremembe in

• obogateno čutno okolje (senzorne sobe).

Načela pristopa senzorne integracije so naslednja (Korelc in Groleger Sršen, 2013):

• Aktivnost mora predstavljati za uporabnika izziv – strokovni delavec pripravi aktivnosti, ki za uporabnika pomenijo igro in so zanj izziv, vendar mora biti ta ravno pravšnji, da bo otrok pri izvedbi aktivnosti uspešen.

• Prilagojen odziv – uporabnik ob izvajanju aktivnosti prilagaja svoje vedenje z novimi strategijami, ki so zanj izziv in so pomembne za njegov nadaljnji razvoj.

• Aktivno sodelovanje – strokovni delavec mora uporabnika voditi v aktivnosti prek igre, tako da uporabnik aktivno sodeluje in razvija svoje sposobnosti in spretnosti.

• Usmerjenost na uporabnika – strokovni delavec mora opazovati uporabnikovo vedenje in tudi prepoznati njegove predloge ter pobude.

Tako lahko strokovni delavec in uporabnik skupaj ustvarita aktivnosti, ki so senzorno bogate in za uporabnika predstavljajo izziv.

2.1. Znaki motnje senzorne integracije

V preglednici 1 na naslednji strani so predstavljeni znaki, ki nam nakazujejo, da ima oseba motnjo senzorne integracije. Znaki motnje senzorne integracije so povzeti iz spletne strani Združenja za senzorno integracijo, b.d.

Preglednica 1: Znaki motnje senzorne integracije in vedenje, s katerimi jih prepoznamo (preglednico oblikovala K. Kurnik)

ZNAKI MOTNJE SENZORNE INTEGRACIJE

OPOZORILNO VEDENJE

Hiperaktivnost Eksplozivnost, oseba se težko umiri

Težave s hranjenjem Oseba je pri hranjenju zelo umazana

Motnje vedenja, učenja in govora Apatičnost, težavno vzpostavljanje socialnih kontaktov, oseba ne kaže notranje

motivacije za vključevanje v zunanji svet (nezainteresiranost za raziskovanje) Težave pri pisanju Nečitljivo, preveliko, premočan pritisk s

pisalom

Motnje mišičnega tonusa in koordinacije Hitra utrudljivost Težave pri prehajanju iz ene aktivnosti v

drugo

Pasivnost, umik

Težave s samozavestjo in zaupanjem Izogibanje druženju, težave pri oblikovanju medsebojnih odnosov, oseba pokaže veliko razočaranje, ko ni sposobna izvesti

kompleksnih motoričnih nalog

Motnje organizacije Težave pri izvajanju vsakdanjih rutin, kaos na delovni mizi

Preobčutljivost na dotik, zvok, gibanje ali vonj

Agresivnost, impulzivnost, razdražljivost, utrujenost

Slabo zavedanje lastnega telesa Nerodnost, izogibanje izvajanju motoričnih aktivnosti

2.2. Cilji pristopa senzorne integracije

Pristop senzorne integracije enako kot drugi terapevtski pristopi vključuje osnovno oceno, načrtovanje obravnave, izvajanje obravnave in spremljanje učinkovitosti pri doseganju postavljenih ciljev. Najpomembnejši del je načrtovanje obravnave oziroma priprava na reševanje specifičnih potreb osebe z motnjo senzornega procesiranja. Glede na zbrane informacije nato prek testov in pogovora določimo aktivnosti, s katerimi bomo lahko zmanjšali oziroma odpravili prisotne težave (Graven in Browne, 2008).

Rezultati kažejo, da lahko pristop senzorne integracije privede do pozitivnih rezultatov pri senzomotoričnih sposobnostih in motoričnem načrtovanju, socializaciji, pozornosti in vedenjski regulaciji, pri veščinah, povezanim z branjem, sodelovanju v aktivni igri in doseganju individualiziranih ciljev (May-Benson in Koomar, 2010).

2.3. Senzorna soba za senzorno integracijo

Senzorna soba za izvajanje pristopa senzorne integracije je opremljena z različnimi gugalnicami, visečimi mrežami, rolkami, tuneli, blazinami, penastimi ovirami in stopnicami, tobogani, ravnotežnimi deskami in podobnimi pripomočki. Namen dela v sobi senzorne integracije je, da oseba z lastno aktivnostjo pridobi pozitivne izkušnje na področju občutenja

različnih dražljajev in se jih ob vodenih aktivnostih nauči učinkoviteje prepoznavati ter se nanje ustrezneje odzivati. Na sliki 2 je prikazan primer sobe za izvajanje pristopa senzorne integracije.

Slika 2: Primer sobe za senzorno integracijo, Grčija

3. PRISTOP SNOEZELEN

Beseda snoezelen je dogovorjeni izraz, ki izhaja iz dveh nizozemskih besed: vohati in dremati, predstavlja pa razvoj vseh čutnih področij zaznavanja. Medtem ko so bile prvotne ciljne skupine za izvajanje tega pristopa dela ljudje z duševnimi motnjami, se danes tovrstna intervencija izvaja tudi v vrtcih, šolah, prostorih za prosti čas, domovih za ostarele ter bolnišnicah.

Koncept snoezelen sta razvila na Nizozemskem Charles C. Cleland in Charles M. Clark v šestdesetih letih, ko sta poročala o senzornih terapijah za osebe s hudim kognitivnim primanjkljajem. Omenjena znanstvenika sta ta območja opisala kot »senzorične kavarne«. Ta ideja senzoričnega okolja se je nato razvijala, njen potencial kot vir za prosti čas pa se je razširil, da bi vključeval bolj terapevtski pristop, ki temelji na sproščenem čutnem zaznavanju v prijetnem in udobnem okolju. Najprej so ta koncept prevzeli v Veliki Britaniji in Nemčiji, od devetdesetih let naprej pa je omenjeni pristop prešel v svetovno gibanje. Poleg Nizozemske, Danske, Švedske, Norveške, Finske, Kanade, ZDA, Avstralije, Koreje in Japonske se je koncept snoezelen uporabljalo še v 20 drugih državah. Samo npr. Nemčija ima približno 2000 sob snoezelen, ki ustrezajo običajnim standardom.

V namensko zasnovani večinoma beli sobi se uporablja svetlobne in zvočne elemente, vonjave ter glasbo, kar sproži čutne zaznave. Elementi v sobi imajo tako sproščujoč kot tudi aktivacijski učinek na različna območja dojemanja. Specifična zasnova snoezelena dražljaje usmerja in

razporeja, s tem pa vzbuja zanimanje pri samem uporabniku, mu vrača spomine in vpliva na odnos med uporabnikom in svetovalnim delavcem. Snoezelen spodbudi dobro počutje. V mirnem ozračju se skrbi zmanjšajo in ljudje se počutijo varne. Snoezelen je primeren za vse starostne skupine uporabnikov. Prispevki s 15 mednarodnih snoezelenskih kongresov društva International Snoezelen Association (ISNA), ki je bilo ustanovljeno leta 2002, kažejo, kako se snoezelen lahko uporablja kot terapevtski medij za zdravljenje ljudi s psihičnimi težavami (npr.

tesnoba, anoreksija in stres), fiziološkimi težavami (npr. depresija, anksioznost) kot tudi motnje pomanjkanja pozornosti (s hiperaktivnostjo), pomanjkanje koncentracije in motivacije.

Pri delu v snoezelen prostoru moramo upoštevati nekaj osnovnih načel, kot npr. da pričnemo s postopno stimulacijo čutov, da uporabnika ne zmedemo, prestrašimo in ne povzročimo mišičnih krčev, napadov epilepsije idr. Dražljaji morajo biti prijetni, morajo si postopoma slediti in se stopnjevati po obsegu in intenzivnosti. Ob koncu obravnave ne smemo na hitro prekiniti, ampak ponudbo dražljajev postopoma zmanjšujemo in uporabnika počasi pripravimo na zaključek terapije. Čas, ki ga namenimo v prostoru za multisenzorno stimulacijo, vsakič sproti prilagodimo željam in potrebam uporabnika, vsekakor pa optimalni čas ni določen (Povše in Šel, 2018).

Snoezelen je soba, opremljena s senzornimi materiali, izbranimi za vizualno, slušno, taktilno, vohalno, proprioceptivno in morda gustacijsko stimulacijo (Cleland in Clark, 1966). Snoezelen oziroma multisenzorna soba je prijetno opremljen prostor, ločen od zunanjih motečih dejavnikov, in je namenjen senzorni stimulaciji. Z uporabo posebne opreme in pripomočkov za izvajanje senzornih aktivnosti, ki spodbujajo različna čutila, lahko ustvarimo prostor, ki po eni strani spodbuja dinamično raziskovanje z uporabo čutil, hkrati pa v ospredje postavlja sprostitev uporabnika. S tem spodbujamo razvoj oziroma izboljšanje senzornega procesiranja. Na sliki 3 je prikazan primer snoezelena.

Slika 3: Primer snoezelena, Anglija

Senzorna soba, ki sledi konceptu snoezelen, običajno vsebuje vodno posteljo, vodni stolp, zvezdno nebo, projektor z optičnimi vlakni, projektor z barvnimi motivi, glasbeni stolp, masažne pripomočke, zvočne efekte, pripomočke za aromaterapijo in taktilnost itd. S tem se ustvari prostor, ki po eni strani upodablja dinamično raziskovanje z uporabo čutil, hkrati pa v ospredje postavlja sprostitveni vidik.

4. PRIPOROČILA ZA IZVAJANJE AKTIVNOSTI NA PODROČJU SENZORNEGA PROCESIRANJA

Delo v sobi za senzorno integracijo ali snoezelenu predstavlja dragoceno orodje za obvladovanje razpoloženja in vedenja pri osebah z nevrološkimi motnjami. Prav tako pa senzorno procesiranje pomembno vpliva na znižanje hitrosti srčnega utripa in raven tesnobe ter stresa pri ljudeh, ki nimajo nevroloških okvar (Baillon idr., 2002). Vendar pa je potrebno poizkusiti več različnih metod dela, da se ugotovi, kaj uporabniku najbolj ustreza.

Multisenzornost lahko namreč najdemo tudi v naravnem okolju, saj lahko prav tako kot senzorne sobe služi kot vir za okrevanje in rehabilitacijo (Ulrich idr., 2008, Währborg in Grahn, 2014, v Attwell idr., 2019).

Pri delu na področju senzornega procesiranja si je potrebno vzeti čas za uvedbo prednostnih senzornih dražljajev in izmenjavo izkušenj z uporabnikom. Poudarek bi moral biti na senzornih lastnostih vsakega dela opreme in na spominih, ki jih prikliče. Ko se odnos razvija, se za povečanje razpona dražljajev lahko uvedejo tudi senzorični vnosi na drugih čutilnih sistemih.

Zaradi uporabnikove zmanjšane koncentracije je delo lahko omenjeno le na 10 minut, kar je dovolj, da se poveča senzorično zavedanje in izboljša zaznavanje senzoričnih komponent. Za bolj sproščujoč pristop pa je bolje izbrati več točk stimulacije in si za delo z uporabnikom vzeti več časa. Pri vsakem srečanju je potrebno opazovati razpoloženje in vedenje uporabnika v odvisnosti od uporabljene vrste stimulacije. Tako se razvije bolj podrobna slika senzorične ozaveščenosti. Po vsaki obravnavi na področju senzorne integracije sledi evalvacija, ki strokovnemu delavcu omogoča vpogled v obravnavo in načrtovanje nadaljnjega dela z uporabnikom.

Strokovni delavec mora ravnati odgovorno, kar pomeni, da mora svoje uporabnike predhodno dobro spoznati. Za načrtovanje programov v sobi za senzorno integracijo in snoezelenu ter za zagotovitev učinkovitega pristopa je potrebno upoštevati potrebe uporabnika; njegovo razvojno stopnjo, klinično sliko, biografijo in socialno okolje ter trenutno duševno stanje. Informacije o uporabniku in njegovem trenutnem stanju, metodološki premislek strokovnega delavca in priprava pripomočkov v ustrezno opremljeni senzorni sobi so trije ključni dejavniki v tako imenovanem didakcialnem trikotniku (Mertens, 2006). Vsaka soba za delo na senzornem procesiranju je zasnovana in zgrajena glede na potrebe ljudi, ki jo uporabljajo. Prostor, svetlobne učinke, zvoke in glasbo, izbiro sedežev, vonjave, pozicioniranje, trajanje in vsebino obravnave je treba prilagoditi potrebam uporabnikov. Prostori ne smejo biti preobremenjeni z elektronsko opremo, prav tako se ne sme hkrati vklopiti in uporabljati več kot treh stvari.

Podrobno načrtovanje je še toliko bolj pomembno za uporabnike s hudimi duševnimi motnjami, demenco ali možganskimi poškodbami.

Pomembno je, da na senzorno okolje gledamo kot na "škatlo z orodjem", iz katere izbiramo tiste vrste stimulacije, ki so za posameznika najbolj primerne. Strokovni delavci morajo natančno vedeti, kaj želijo pri posamezniku s pristopom senzorne integracije in pristopom snoezelen doseči, saj lahko izboljšanje določene stimulacije pomembno spremeni njihovo razpoloženje in vedenje (Kovach, 2000). Omenjeno je mogoče doseči bodisi s povečano ozaveščenostjo (vzburjenost) bodisi z zmanjšano vznemirjenostjo (sproščenost). Strokovni delavec se mora osrediščiti tudi na razvoj zaupnega delovnega odnosa z uporabnikom in mu omogočiti raziskovanje opreme, izbiro pripomočkov ter interakcijo z njimi tako dolgo, kot sam želi. Strokovni delavec pri tem spremlja uporabnikovo razpoloženje, vedenjske odzive in neverbalno komunikacijo z namenom, da bi mu omogočil čim bolj prijetno izkušnjo.

5. KRITIKA PRISTOPA SENZORNE INTEGRACIJE IN PRISTOPA SNOEZELEN

Tako kot pri vseh novih konceptih sta bila tudi pristop senzorne integracije in pristop snoezelen deležna kritik. Nekateri so kritizirali pomanjkanje empiričnih dokazov, drugi pa so poročali o pozitivnih dogodkih, ki so se zgodili v senzornem okolju. Na žalost je velik del teh ugotovitev temeljil na anekdotičnih dokazih o učinkih omenjenih metod. Obstaja tudi zavajajoč vtis, da se terapija snoezelen samodejno pojavi s preprostim sedenjem uporabnika v senzornem okolju in brez pomoči strokovnega delavca. Kot odgovor na tako poenostavljanje in z namenom, da bi za tovrstne metode zainteresirani strokovni delavci razvili primerne veščine za strokovno delo z uporabniki na področju senzornega procesiranja, so se razvila različna strokovna usposabljanja.

6. MOTIVACIJA ZA DOSEGANJE ZASTAVLJENIH CILJEV

Beseda motivacija izhaja iz latinske besede movere, ki pomeni »premik, korak, akcija«

(Carnegie, 2000, str. 123). Glavno vodilo za pojav motivacije je zadovoljevanje človekovih potreb. Motivacijo pogosto opisujemo kot vzvod v obliki pohvale, graje, nagrade, ki povzroči željo za dosego nekega cilja in vztrajnost pri uresničevanju le-tega.

Motivacija za doseganje zastavljenih ciljev je že dolgo veljala za »ključ do uspeha« – več volje kot imamo, večja je verjetnost, da bomo živeli srečno, zdravo in finančno uspešno življenje (Hofmann idr., 2014, Moffitt idr., 2011, Tangney, Baumeister in Boone, 2004). Naša motivacija ali razlogi, zakaj sledimo svojim ciljem, so ključni faktorji pri doseganju naših ciljev (Werner in Milyavskaya, 2018).

Čeprav obstaja več teorij, ki predstavljajo različne vrste motivacijskih konstruktov za doseganje ciljev, najbolj verodostojne ugotovitve izvirajo iz razlikovanja med avtonomnimi cilji, ki jih želimo doseči zaradi lastne želje, in nadzorovanimi cilji, ki jih želimo zaradi določenih razlogov

(Deci in Ryan, 2000, Ryan in Deci, 2017). Z drugimi besedami, ljudje stremijo k svojim ciljem, ker si to resnično želijo. Nasprotno pa se »nadzorovana motivacija« nanaša na to, v kolikšni meri stremimo k ciljem zaradi zunanjih zahtev, kot so npr. družbeni pritisk in nagrade (denar ipd.), in/ali notranjega pritiska, ki ga vodita sram in izogibanje krivdi. Ljudje torej v tem primeru sledijo svojim ciljem, ker menijo, da jim morajo.

Motivacija za doseganje cilja se nanaša na posameznikove osebne razloge za stremenje k cilju.

Študije, ki preučujejo motivacijo za doseganje zastavljenih ciljev, dosledno ugotavljajo, da si posameznik približno 60 do 80 odstotkov zastavljenih ciljev postavi zase, ostali pa so v interakciji z drugimi (Holding idr., 2017; Milyavskaya idr., 2015; Werner in Milyavskaya, 2017; Werner idr., 2016).

Čeprav so raziskave o izvoru in vzrokih motivacije za dosego ciljev redke, nekatere raziskave kažejo, da imajo ljudje več motivacije za cilje, zastavljene na tistih področjih, ki podpirajo osnovne psihološke potrebe po avtonomiji, kompetentnosti in povezanosti (Milyavskaya, Nadolny in Koestner, 2014) ali predstavljajo funkcijo bivanja v podpornem družbenem okolju (Koestner idr., 2014).

6.1. Motivacija uporabnikov za delo na področju senzornega procesiranja

Številne raziskave so pokazale, da imajo osebe z motnjo senzorne integracije nizko motivacijo za delo na obravnavanem področju (Dunford idr., 2005,Rodger idr., 2007). Engel-Yeger in Hanna Kasis (2010) sta opazila omejeno samoučinkovitost, kar vpliva na motivacijo za vključevanje v različne socialne dejavnosti. Osebe z nizko motivacijo so imele v raziskavi avtorjev Cantell in Kooistra (2002) običajno nizko taktilno občutljivost, težave pri slušnem filtriranju, »nizko/šibko energijo« in težave s senzorno obdelavo. Osebe z motnjo senzornega procesiranja slabše dojemajo svojo telesno sposobnost zaradi negativnega odnosa do telesne dejavnosti, imajo pasiven življenjski slog, zaradi nižje motivacije imajo manj možnosti za telesno aktivnost (Katartzi in Vlachopoulos, 2011). Manjša udeležba v dejavnostih vodi do manj izkušenj s senzorno obdelavo informacij.

Ključen vidik obravnave na področju senzornega procesiranja je uporabnikova motivacija pri izbiri dejavnosti. Uporabniki z aktivnim vključevanjem in raziskovanjem dejavnosti, ki jim zagotavljajo najbolj koristne čutne izkušnje, postanejo bolj zreli in učinkovitejši pri organiziranju senzoričnih informacij (Arvanitis, 2013).

V teoriji senzorne integracije sta Ayres in Tickle (1980) opisala motivacijo kot željo ali pripravljenost, da se oseba odzove na zaznavo spodbudno ali pa jo ignorira. Osebi z motnjo senzornega procesiranja pogosto primanjkuje notranje motivacije za iskanje, izkušnje in obvladovanje različnih izzivov (prav tam). Poleg tega sta avtorja opredelila slab »notranji nagon« in slabo dojemanje okolja/telesa, kar prispeva k poslabšanju motivacije. Taylor in Brown (1988, v Taylor in Sherman, 2008) sta ugotovila, da je pozitivna predstava o samem sebi

povezana z daljšim in bolj zavzetim opravljanjem nalog. Veščine in znanja, ki jih imajo uporabniki, so torej nujen, ne pa zadosten dejavnik za motiviranost in temu posledično za delovno uspešnost uporabnikov. Nujna so tudi prepričanja v lastno učinkovitost, ki so temelj motivacije. Nizko samoučinkovite posameznike tveganja prestrašijo in zato običajno dejavnosti opustijo.

Pristop senzorne integracije in pristop snoezelen enako kot drugi terapevtski pristopi vključujeta osnovno oceno, načrtovanje obravnave, izvajanje obravnave in spremljanje učinkovitosti pri doseganju postavljenih ciljev (Korelc in Groleger Sršen, 2013). Aktivnosti pri delu s senzornim procesiranjem morajo biti namenske, z jasno določenim ciljem (prav tam), saj je postavitev cilja ključen korak za uspešnost senzornih terapij in daje izhodišče, na podlagi katerega je mogoče spremljati napredek uporabnika. Ciljno usmerjanje je mogoče doseči z razvojem senzoričnega profila, ki prikazuje grafični odziv osebe na različne senzorne dražljaje. Odzive na senzorni vnos lahko opazimo med vsakodnevno aktivnostjo, pri čemer strokovni delavec opazi (ne)zadovoljstvo ter toleranco do intenzivnosti in dolžine dražljaja. Te odzive je mogoče podati s standardizirano oceno, kjer se določi kazalnik prednostnih dražljajev in ravni funkcionalne aktivnosti.

Vedno pogosteje se uporabniku priznava osrednjo vlogo pri prepoznavanju težav, določanju prednostnih nalog in odločanju o ciljih ter rezultatih zdravljenja (Deding idr., 2004, Verkerk idr. 2006). Ta pristop od strokovnega delavca zahteva, da je pozoren na potrebe uporabnika (Dedding idr., 2004). Za kakovostno oskrbo je bistvenega pomena individualiziran pristop. K uporabniku usmerjena praksa s poudarkom na ciljih, ki jih določa uporabnik sam, vodi k večjemu zadovoljstvu, ustreznim funkcionalnim izidom in izboljšanju zavezanosti obravnavi (Dedding idr., 2004; Verkerk idr., 2006). Brewer idr. (2014) so z raziskavo pokazali pomembnost vključevanja skupinskega postavljanja ciljev v postopek terapije, saj se, ko se določijo skupni cilji, izboljša vključenost uporabnika in rezultati so bolj pozitivni.

Millers sodelavci (Miller idr., 2007)je poročala o rezultatih randomizirane kontrolne študije o učinkovitosti obravnave z uporabo pristopa senzorne integracije pri otrocih z motnjo senzorne modulacije. Štiriindvajset otrok z motnjo senzorne modulacije je bilo naključno vključenih v enega izmed dveh programov: senzorna integracija ali nadomestna terapija (namizne igre);

tretja, kontrolna skupina otrok, ni imela terapevtskega programa. Otroci v skupini s senzomotorično integracijo so imeli v primerjavi z otroki drugih dveh skupin na koncu študije znatno boljše rezultate pri ocenjevanju z lestvico doseganja ciljev, pri podtestu za oceno pozornosti in pri skupnem rezultatu kognitivno-socialnega podtesta Leiterjeve mednarodne lestvice za oceno izvedbe aktivnosti. Rezultati študije kažejo, da je senzorna integracija pri otrocih z motnjo senzorne modulacije lahko učinkovita pri odpravljanju njihovih težav (Miller idr., 2007).

May-Benson (May-Benson in Koomar, 2010) je leta 2010 s sodelavci pripravila sistematičen pregled 27 študij o učinkovitosti dela na področju senzorne integracije pri otrocih z motnjo procesiranja in integracije senzornih dražljajev. Preverjali so, ali pride do izboljšanja na

področju vključevanja otrok v želene vsakodnevne aktivnosti, da bi ta spoznanja lahko prenesli v programe delovne terapije. Rezultati meta-analize so pokazali, da pristop senzomotorične integracije lahko prinese izboljšanje na področju senzomotoričnih spretnosti in načrtovanja gibalnih veščin, socializacije, pri nadzoru procesov pozornosti in vedenja, v sodelovanju pri igri in pri doseganju individualnih ciljev (prav tam).

III. EMPIRIČNI DEL

7. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA

Motnja senzorne integracije je pogosto spregledana in zakrita v drugih motnjah ter težavah.

Pregled literature kaže, da motnje senzorne integracije največkrat vplivajo na vsa področja človekovega delovanja. Sama sem se v empiričnem delu raziskave usmerila predvsem v proučevanje prepoznavanja učinkov dela na področju senzorne integracije v povezavi z motivacijo za doseganje ciljev uporabnikov in izvajalcev. Na podlagi izvedene ankete in intervjujev želim predstaviti učinke in prednosti uporabe sobe za senzorno integracijo in snoezelena, saj lahko z omenjenima metodama dela opolnomočimo želeno vedenje ali spretnost ter ključno pripomoremo k povečanju motivacije za doseganje ciljev, ki si jih zastavita uporabnik in strokovni delavec.

8. CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Cilj raziskave je ugotoviti učinke pristopa senzorne integracije in pristopa snoezelen na motivacijo za doseganje zastavljenih ciljev pri uporabnikih in strokovnih delavcih. S pomočjo izvedenih intervjujev s strokovnimi delavci, ki delajo v sobah za senzorno integracijo in/ali snoezelenu, želim predstaviti primere dobre in manj dobre prakse pri njihovem delu na področju senzornega procesiranja v povezavi z motivacijo za doseganje ciljev. Poleg izvedenih intervjujev sem anketirala tiste, ki so se v zadnjih letih udeležili tečaja o senzomotorni integraciji, stimulaciji in snoezelenu. Cilj raziskave je bil ugotoviti, za kakšne namene se v Sloveniji uporabljata senzorna soba in snoezelen ter s katerimi izzivi se srečujejo strokovni delavci pri svojem delu v povezavi s senzornim procesiranjem. Zanimalo me je, v zvezi s katerimi težavami strokovni delavci, ki uporabljajo ti dve metodi, ocenjujejo, da so najbolj uspešni. Prav tako me je zanimalo, ali delo v sobi za senzorno integracijo in snoezelenu vpliva na izboljšanje motivacije strokovnih delavcev, da ohranjajo delovni entuziazem. Analizirala sem osebne izkušnje strokovnih delavcev, ki delajo v sobi za senzorno integracijo in v snoezelenu, zlasti primere učinkovite pomoči uporabnikom na področju motivacije za doseganje zastavljenih ciljev.

Cilje raziskave sem dosegla z iskanjem odgovorov na naslednja raziskovalna vprašanja (RV):

RV 1: Kaj je glavni razlog anketiranih strokovnih delavcev, da z uporabniki delajo/ne delajo na področju senzorne integracije?

RV 2: Kako pogosto strokovni delavci uporabljajo sobo za senzorno integracijo/snoezelen/

pripomočke za izvajanje senzornih aktivnosti?

RV 3: Kje so se strokovni delavci izobraževali in usposabljali za senzorno integracijo?

RV 4: Za katere ciljne skupine ali posameznike se najbolj pogosto uporablja pristop senzorne integracije in pristop snoezelen?

RV 5: Na kakšen način se na področju izvajanja senzorne integracije postavljajo cilji?

RV 6: Ali strokovni delavci dosežejo zastavljene cilje v povezavi s senzorno integracijo?

RV 7: Na katerih področjih funkcioniranja uporabnika strokovni delavci v sobah za senzorno integracijo in snoezelenih prepoznavajo ta pristop dela kot uspešen?

RV 8: Katere ovire in težave strokovni delavci najpogosteje zaznavajo pri svojem delu na področju senzorne integracije?

RV 9: Kakšna je ocena strokovnih delavcev, ki uporabljajo pristop senzorne integracije in pristop snoezelen, o uspešnosti teh metod dela na področju motiviranja uporabnikov za doseganje ciljev?

RV 10: Kako strokovni delavci zaznavajo delo v sobah za senzorno integracijo in v snoezelenu kot njihov lastni motivacijski dejavnik za delo z uporabniki?

9. METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP

V teoretičnem delu magistrskega dela sem uporabila metodo primerjalne analize strokovne in znanstvene literature. V empiričnem delu pa sem uporabila deskriptivno in kavzalno- neeksperimentalno metodo. Raziskovalni pristop je kombinacija kvantitativne in kvalitativne paradigme pedagoškega raziskovanja. Kvantitativni del se navezuje na rezultate, dobljene z anketnim vprašalnikom, kvalitativni del pa je zasnovan kot vsebinska analiza polstrukturiranih fokusnih intervjujev strokovnih delavcev, ki se pri svojem delu srečujejo z motnjami senzornega procesiranja. Raziskava je izvedena kot študija primera z enim samim merjenjem, ki ima elemente evalvacijske raziskave.

9.1. Vzorec

V raziskavi sem uporabila namenski, neslučajnostni način vzorčenja. Vzorec v okviru kvantitativnega pristopa je sestavljen iz udeležencev seminarja z naslovom Senzomotorična integracija, stimulacija in snoezelen pri osebah z okvaro centralnega živčnega sistema, ki ga organizira URI Soča. S seminarji so začeli leta 2013, od takrat do danes je bilo okoli 180 udeležencev. V arhivu imajo 60 elektronskih naslovov udeležencev, anketni vprašalnik je v celoti izpolnilo 23 (38,3 %) strokovnih delavcev. V okviru kvalitativnega dela je vzorec sestavljen iz petih strokovnih delavcev, ki delajo z uporabniki na področju senzorne integracije.

Ciljne skupine, s katerimi se srečujejo intervjuvanci v izbranih ustanovah, so osebe z nezgodno možgansko poškodbo, otroci in mladostniki z motnjami v duševnem razvoju in motnjami avtističnega spektra, starostniki z demenco ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.

a) Vzorec pri kvantitativnem delu raziskave Preglednice za opis vzorca so v prilogi 3.

Graf 1: Struktura vzorca glede na spol

V grafu1 je predstavljena razporeditev anketirancev glede na spol. Od skupno 23 oseb je 22 anketiranih strokovnih delavcev ženskega spola (96 %), 1 pa moškega spola (4 %). Izračun odstotnih deležev je zaradi premajhnega vzorca zgolj v informativne namene.

Graf 2: Struktura vzorca glede na poklic

Iz grafa 2 je razvidno, da je v vzorcu anketirancev največ delovnih terapevtov (7 ali 30 %), nato specialnih in rehabilitacijskih pedagogov (5 ali 17 %) ter fizioterapevtov (4 ali 13 %). Sledijo socialni pedagog, logoped, psiholog, vzgojitelj predšolskih otrok, svetovalna delavka in vzgojitelj predšolskih otrok z defektološko dokvalifikacijo.

7 3

1 1 0

2

4 5

0 1 2 3 4 5 6 7 8

delovni terapevt fizioterapevt logoped psiholog socialni delavec socialni pedagog specialni in rehabilitacijski pedagog drugo

Kaj ste po poklicu?

ženski 96%

moški 4%

SPOL ANKETIRANCEV

Graf 3: Struktura vzorca glede na delovno dobo

Iz grafa 3 je razvidno, da ima 44 % anketirancev od 21 do 30 let delovne dobe. Po velikosti odstotnega deleža sledijo tisti, ki imajo od 11 do 20 let delovne dobe (26 %), nato tisti z 31 leti delovne dobe ali več, sledi skupina tistih, ki imajo od 6 do 10 let delovne dobe (13 %).

Začetnikov (do 5 let) v vzorcu anketirancev ni.

Graf 4: Struktura vzorca glede na ciljne skupine uporabnikov – starost

Anketiranci v večini delajo z otroki (51 %), 27 % anketirancev dela z mladostniki, 11 % anketirancev pa dela z odraslimi in enak delež (11 %) s starostniki.

do 5 let

0 % 6 - 10 let

13 %

11 - 20 let 26 %

21 – 30 let 44 % 31 let ali več

17 %

KOLIKO LET DELOVNE DOBE IMATE?

19 10

4 4

0 2 4 6 8 10 12 14 16 18 20

otroci mladostniki odrasli starostniki

S katerimi uporabniki delate glede na

starost?

Graf 5: Struktura vzorca glede na ciljne skupine uporabnikov – primanjkljaji

Glede na vrsto primanjkljajev, ki jih imajo uporabniki, največ anketirancev (15 %) dela z osebami z motnjami avtističnega spektra. 13 % jih dela z osebami z motnjami v duševnem razvoju, z osebami s čustvenimi in vedenjskimi motnjami in z osebami s primanjkljajem pozornosti in motnjo hiperaktivnosti. 11 % anketirancev jih dela z gibalno oviranimi osebami in 10 % z osebami iz socialno ogroženega okolja. V manjšem odstotnem deležu (7 %) anketiranci navajajo delo z gluhimi in naglušnimi ter slepimi in slabovidnimi, 6 % vprašanih pa dela z osebami z nezgodno poškodbo možganov. 3 % anketiranih strokovnih delavcev delajo z osebami s kronično bolečino in 1 % z demenco.

10 9

18 15

18 18

20 13

4

8 1

0 5 10 15 20 25

gluhi in naglušni slepi in slabovidni osebe z motnjami v duševnem razvoju gibalno ovirane osebe osebe s čustvenimi in vedenjskimi

motnjami

osebe s primanjkljajem pozornosti in motnjo hiperaktivnosti

osebe z motnjami avtističnega spektra osebe iz socialno ogroženega okolja osebe s kronično bolečino osebe z nezgodno poškodbo možganov osebe z demenco

S katerimi uporabniki delate glede na

primanjkljaje?

Graf 6: Struktura vzorca glede na prostore/pripomočke, ki jih anketiranci uporabljajo pri svojem delu

Enako število anketirancev (7) uporablja pristop snoezelen oziroma pripomočke za izvajanje senzornih aktivnosti v svojem delovnem prostoru. 5 anketirancev uporablja pristop senzorne integracije. 4 anketiranci uporabljajo oba pristopa, tako snoezelen kot senzorno integracijo.

5

7 4

7

0 1 2 3 4 5 6 7 8

senzorno sobo za senzorno integracijo snoezelen oboje, tako sobo za senzorno integracijo kot

snoezelen

le določene pripomočke za izvajanje senzornih aktivnosti v delovnem prostoru

(pisarni, kabinetu, učilnici, sobi): vodni stolp, barvne lučke, optična vlakna, glasba,

dišave ipd.

Kaj od spodaj navedenega uporabljate pri svojem

delu za izboljšanje senzorne integracije?

b) Vzorec pri kvalitativnem delu raziskave Preglednica 2: Vzorec intervjuvancev

OSEBA SPOL ^DELOVNA DOBA

POKLIC UPORABNIKI SENZORNA INTEGRACIJA /SNOEZELEN

IZKUŠNJE S SI

Oseba A ^Ženski 34 let Fizioterapevt Andragog

Nezgodna poškodba možganov, kronične bolezni, multipla skleroza, Parkinsonova bolezen, razna živčno mišična obolenja, amiotrofična lateralna skleroza

Snoezelen 23 let

Oseba B ^Ženski 30 let Terapevt Avtisti, cerebralna paraliza, Downov sindrom,

kromosomopatije, spina bifida, razvojni vrtec

Senzorna integracija in snoezelen

15–20 let

Oseba C Moški 7 let Delovni terapevt

Starostniki, osebe po možganski kapi, osebe z demenco, osebe s krhkostjo

Snoezelen 5 let

Oseba Č Moški 7 let Socialni delavec

Osebe z demenco, starostniki

Snoezelen 5 let Oseba D ^Ženski 14 let Psiholog Otroci, ki

potrebujejo dodatno

strokovno pomoč, učenci z bralno napisovalno motnjo

Kombinacija senzorne integracije in snoezelena

1 leto

Z uporabniki delajo na področju senzorne integracije različni profili strokovnih delavcev; med intervjuvanci sta dva delovna terapevta, ostali pa so: fizioterapevt, pedagog, inkluzivni pedagog in socialni delavec.

Intervjuvanci v osnovi izvajajo redne delovne naloge svojega izobrazbenega profila, poleg tega pa v treh primerih (oseba A, oseba B in oseba C) izvajajo tudi terapijo s psom. Oseba A in oseba D imata dva poklica. Prva je fizioterapevtka, in kot andragoginja izobražuje svojce, oseba D pa je pedagoginja in inkluzivna pedagoginja, dela pa prav tako na dveh področjih, dodatna strokovna pomoč in svetovalna služba. Vseh pet strokovnih delavcev dela z uporabniki tudi v senzorni sobi ali v snoezelenu.