MREŽA SLUŽB NA PODROČJU BREZDOMSTVA V MARIBORU

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Nuša Vogrin

MREŽA SLUŽB NA PODROČJU BREZDOMSTVA V MARIBORU

Magistrsko delo

Ljubljana, 2018

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Nuša Vogrin

MREŽA SLUŽB NA PODROČJU BREZDOMSTVA V MARIBORU

Magistrsko delo

Mentorica: dr. Špela Razpotnik

Ljubljana, 2018

Zahvaljujem se mentorici dr. Špeli Razpotnik za vse strokovne usmeritve ter moji družini za podporo, potrpežljivost in spodbude.

Hvala tudi Njemu, ki mi daje moč in uravnava moje steze.

Povzetek

Magistrsko delo obravnava mrežo služb na področju brezdomstva v Mariboru. V prvem delu so predstavljena teoretična spoznanja in koncepti o stanovanjski ranljivosti, socialni izključenosti in brezdomstvu, zbrani so pomembni dokumenti, ki urejajo brezdomsko problematiko v Sloveniji ter predloge in smernice za spopadanje z brezdomstvom. Empirični del raziskuje, kje in kako se lahko osebe z izkušnjo brezdomstva vključijo v programe, ki jih službe na področju brezdomstva v Mariboru izvajajo ter kakšne vrste pomoči so lahko deležne. Delo prav tako obravnava potrebe brezdomnih oseb s perspektiv strokovnih delavcev, vključenih v raziskavo ter raziskuje, kaj oni menijo o naboru programov na področju brezdomstva v Mariboru. Prav tako opredeljuje vlogo Mestne občine Maribor (MOM) pri reševanju brezdomske problematike v lokalni skupnosti ter na koncu podaja predloge za izboljšanje kvalitete izvajanih programov. Za namen raziskave je uporabljen kvalitativni raziskovalni pristop, s ciljem ustvariti celostno sliko programov in storitev, namenjenih osebam z izkušnjo brezdomstva v Mariboru. Rezultati raziskave kažejo, da je večina programov usmerjenih na upravljanje brezdomstva, namesto na odpravo brezdomstva, kot to predlagajo dokumenti in smernice na nivoju Evropske unije.

Ključne besede:

brezdomstvo, stanovanjska ranljivost, socialnovarstveni programi, Maribor

Abstract

This study analyses homeless services network in Maribor. The first part presents the theoretical findings and concepts on housing vulnerability, social exclusion and homelessness, it collects important documents that regulate homelessness in Slovenia and guidelines to combat homelessness. The second part examines where and how can the people facing homelessness get involved in the programmes, offered by the homeless services and what kind of help can they receive. The study discusses the needs of homeless people from the perspectives of experts who are employed in the homeless services and are also involved in this research. It also explores what those same experts think about the homeless services in Maribor. Additionally, it reviews the role of City of Maribor in combating homelessness in the local community. It concludes with suggestions on how to improve the quality of the currently existing programmes. To create the overview of all the programmes and services for people facing homelessness in Maribor it uses the qualitative research approach. The results of this study show that most programmes are oriented in managing homelessness instead of ending homelessness as it is advised by the documents and guidelines given by the European Union.

Key words:

homelessness, housing vulnerability, social security programmes, Maribor

Kazalo vsebine

I. UVOD ... 1

II. TEORETIČNI DEL ... 2

1. BREZDOMSTVO ... 2

1.1. Ranljive skupine ... 2

1.2. Stanovanjsko ranljive skupine ... 2

1.3. Socialna izključenost ... 4

1.4. Definicija brezdomstva ... 5

1.5. Vzroki za brezdomstvo ... 9

1.6. Brezdomstvo v Sloveniji ... 11

1.7. Ocena obsega brezdomstva v Sloveniji ... 12

1.8. Brezdomstvo v Mariboru ... 14

1.9. Vidno in skrito brezdomstvo ... 15

1.10. Značilnosti, ki se pogosto povezujejo z brezdomstvom ... 16

1.11. Potrebe oseb z izkušnjo brezdomstva ... 17

2. POLITIKE NA PODROČJU BREZDOMSTVA ... 18

2.1. Zakon o socialnem varstvu ... 20

2.2. Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013-2020... 21

2.3. Stanovanjski zakon ... 22

2.4. Resolucija o nacionalnem stanovanjskem programu 2015-2025 ... 23

3. KAKO REŠEVATI BREZDOMSKO PROBLEMATIKO? ... 25

3.1. Smernice in predloge za razvoj politik na področju brezdomstva v Sloveniji... 27

3.2. Modeli ukrepanja na področju brezdomstva ... 30

3.3. Socialna pedagogika in brezdomstvo ... 31

3.4. 5 ciljev za reševanje brezdomstva ... 32

3.5. Dobre prakse reševanja brezdomske problematike v tujini ... 34

III. EMPIRIČNI DEL ... 37

4. METODOLOGIJA ... 37

4.1. Opredelitev raziskovalnega problema ... 37

4.2. Cilji raziskave ... 37

4.3. Opis raziskovalne metodologije ... 38

4.4. Opis vzorca ... 38

4.5. Raziskovalni inštrument in opis postopka zbiranja podatkov ... 38

4.6. Potek analize podatkov ... 39

5. Rezultati raziskave ... 40

SKLEP ... 56

VIRI IN LITERATURA ... 59

Kazalo tabel

Tabela 2: Evropska tipologija brezdomstva, ki jo je oblikovala FEANTSA (povzeto po Razpotnik & Dekleva, 2007) ... 8

Kazalo slik

1

I. UVOD

»Lahko se zgodi tudi tebi«, se je glasil slogan svetovnega dneva brezdomstva leta 2016. Z izvedbo žive verige so prostovoljci na Starem mostu v Mariboru opozarjali, da brezdomstvo ni problem preteklosti, problem, s katerim se ukvarja nekdo drug v nekem drugem mestu, po možnosti v drugi državi. Brezdomstvo imamo v našem mestu, med ljudmi, ki jih kličemo someščani. To ni problem, s katerim naj se ukvarjajo tisti, ki so brezdomni, rekoč »saj so si sami krivi«. To je problem, ki naj bo naslovljen na vsakega izmed nas, predvsem pa na naše mesto in našo državo.

V sklopu študija sem opravljala enomesečno praktično usposabljanje v dnevnem centru društva Kralji ulice, kjer sem se neposredno srečala z osebami z izkušnjo brezdomstva. Začela sem se zanimati za to tematiko in se spraševati o vzrokih, posledicah, predvsem pa o tem, kaj se da narediti, da bo vsak človek dobil možnost živeti človeku dostojno in prijazno življenje.

Odločila sem se raziskati področje programov, ki so na voljo brezdomnim osebam v mestu Maribor, saj sem po pregledu literature ugotovila, da je bila večina raziskav in projektov izvedenih na področju Ljubljane. Maribor se, kot drugo največje mesto, ni izognil prisotnosti brezdomstva, zato me je zanimalo, kako se spopada s to problematiko.

V času tranzicije je v industrijskem mestu Maribor prišlo do velikih sprememb. Velika podjetja, na katerih je slonelo gospodarstvo, so v 90. letih začela propadati, čemur je sledila velika gospodarska in socialna kriza. V naslednjih nekaj letih se je gospodarstvo malo pobralo, vendar je kmalu prišla nova kriza, ki je zlomila številna mala podjetja, ki so v tistem času imela gospodarski monopol (Lorenčič, 2010).

Posledice krize so v mestu Maribor vidne še danes in brezdomstvo je eden od indikatorjev, da bo potrebno še marsikaj narediti na področju socialne izključenosti in poskrbeti za posameznike in družine, ki so izpadli iz sistema socialne države.

V prvem delu magistrske naloge zgradim teoretično osnovo za izvedbo drugega, empiričnega dela. Začenjam z opredelitvijo ranljivih skupin in socialne izključenosti ter nadaljujem s podrobnejšo razčlenitvijo brezdomstva. Vključim tudi vse pomembne dokumente, ki na področju Slovenije urejajo brezdomstvo. Nadaljujem s smernicami in predlogi za reševanje problematike brezdomstva, ki so jih, glede na raziskave, zastavili strokovnjaki na nivoju Evropske unije.

V raziskovalnem delu naloge analiziram programe, ki so na voljo osebam z izkušnjo brezdomstva v Mariboru, opredeljujem potrebe uporabnikov z vidika predstavnikov programov, ocenjujem smernice in cilje programov glede na potrebe uporabnikov. Zanima me, kakšna bi naj bila in kakšna je vloga MOM pri reševanju brezdomske problematike v Mariboru in na koncu oblikujem nekaj predlogov za izboljšanje kvalitete programov, namenjenim brezdomnim osebam v Mariboru. Zaključujem z nekaj opažanji in kritikami na izvedbo raziskave ter predlogi za vključitev socialne pedagogike na tem področju.

2

II. TEORETIČNI DEL

1. BREZDOMSTVO

1.1. Ranljive skupine

Pojem ranljive skupine se nanaša na širok spekter ljudi in je odvisen od konteksta, v katerem je uporabljen. Gre za skupine, ki so marginalizirane, socialno izključene, imajo omejene možnosti in dohodek, so žrtve zlorab (fizičnih, spolnih, psihičnih in finančnih), doživljajo razne stiske, predsodke in diskriminacijo. Takšne skupine vključujejo samske starše, ljudi s posebnimi potrebami, starostnike, otroke, etnične manjšine, posameznike z mentalnimi boleznimi, brezdomce, prosilce za azil in begunce (Social Exclusion Unit, 2002, v Larkin, 2009).

V mednarodnih socialno-političnih dokumentih imenujemo ranljive skupine »tiste družbene skupine, ki imajo v primerjavi z drugimi skupinami manj virov, kot so npr. denar, informacije, zveze in različne veščine, in so zato tudi slabše opremljene za tržno tekmo za omenjene dobrine ter so prikrajšane že v izhodiščnem položaju« (Mandič, 1999).

Poleg zgoraj naštetih skupin ljudi, se v zadnjem času v Evropi in tudi v Sloveniji, pojavljajo večje skupine migrantov oz. beguncev, ki spadajo med ranljive skupine, saj nimajo virov, s katerimi bi si zagotovili stanovanje, zaposlitev, ne razumejo jezika države, v katero pridejo itd.

Ena od glavnih značilnosti ranljivih skupin je socialna izključenost. To pomeni, da so posamezniki prikrajšani za državljanske in politične pravice, ne samo v formalnem smislu, temveč tudi v vsakdanjem smislu. Pomeni tudi manjše možnosti in slabšo vključenost v javni prostor. Dostop do dela in izobraževanje sta v naši družbi glavni okoliščini, ki vplivata na morebitne možnosti in socialno vključenost (Giddens, 2000, v Zrim Martinjak, 2004).

1.2. Stanovanjsko ranljive skupine

Študija, ki je bila izpeljana v državah članicah Sveta Evrope (Duffy, 1998, v Mandič, 1999) je pokazala, da so stanovanjskim tveganjem najbolj izpostavljene naslednje skupine: družine z nizkim dohodkom, brezposelni, ljudje, ki so odvisni od alkohola in mamil, slabo izobraženi, enoroditeljska gospodinjstva, velike družine, etnične manjšine (zlasti Romi), ljudje s psihosocialnimi prizadetostmi ter mladina, ki je ostala brez podpore staršev.

Kot najbolj ranljive skupine na stanovanjskem področju Meert idr. (2004, v Filipović Hrast, 2007c), obravnavajo imigrante, ženske žrtve nasilja, posameznike, odpuščene iz bolnic ali iz zapora, Rome, ljudi s posebnimi potrebami.

Filipović Hrast (2007c) med stanovanjsko najbolj ranljive skupine v Sloveniji prišteva iste skupine, kot to velja drugod po Evropi, vendar pravi, da obstajajo nacionalne specifike v intenziteti problemov posameznih skupin.

3

Edgar in Meert (2005, povzeto po Dekleva in Razpotnik, 2007a) sta faktorje ogroženosti in tveganja stanovanjske izključenosti razdelila na štiri polja vzročnosti, od katerih strukturni in institucionalni dejavniki povečujejo tveganje za socialno izključenost, odnosni so velikokrat povod za krizna stanja, ki lahko vodijo k brezdomstvu, osebni pa prav tako lahko nosijo pomembno vlogo pri tem, vendar velikokrat ostanejo spregledani.

Polje

vzročnosti Dejavniki ogroženosti Opombe

Strukturno

Ekonomski procesi Vpliv na zaslužek, negotovost zaposlenosti

Povečevanje priseljevanja Vpliv na ksenofobijo, rasizem in diskriminacijo

Bolj omejujoče definicije državljanstva Vedno večje omejitve dostopa do socialnega varstva

Institucionalno

Obstoječe storitve nespecializiranih služb

… ne ustrezajo potrebam po pomoči

Odsotnost dostopnih služb … ki bi ustrezale potrebam po pomoči

Mehanizmi razdeljevanja dobrin (storitev in javno dostopnih stanovanj)

Neustreznost glede na potrebe (prostorska koncentracija, postopki dodeljevanja)

Pomanjkanje ustreznih služb … za preprečevanje, terensko delo Odsotnost koordinacije med

obstoječimi nespecializiranimi službami

Vpliva na kontinuum podpore in stanovanjskih karier

Odnosno

Družinski status Samski ljudje so bolj ogroženi Značilnosti odnosnih situacij Partner, ki zlorablja; očim,

mačeha

Razpad odnosov Smrt, ločitev, zapustitev

Osebno

Ekonomski/zaposlitveni položaj Slab dohodek

Narodnostni položaj Verjetnost diskriminacije

Državljanski položaj Slab dostop do socialnega varstva Handikepiranost/dolgotrajna bolezen Vključuje težave v duševnem

zdravju in duševni razvitosti Izobraževalni položaj Slabi dosežki

Zasvojenost Alkohol, prepovedane droge, igre

na srečo

Starost/spol Mladi/stari, ženske

Priseljenski položaj Položaj priseljenca/pravkar prispel

Tabela 1: Faktorji ogroženosti in tveganja stanovanjske izključenosti

4

1.3. Socialna izključenost

Socialna izključenost je kompleksen in večdimenzionalen proces, ki vključuje pomanjkanje ali zanikanje virov, pravic, dobrin in storitev ter nezmožnost biti vključen v vsakdanjih odnosih in aktivnostih, ki so na voljo večini ljudi v družbi, pa naj bo to na ekonomskem, socialnem, kulturnem ali političnem področju. Vpliv ima na kvaliteto življenja posameznika, kot tudi povezanosti družbe kot celote (Levitas, Pantazis, Fahmy, Gordon, Lloyd & Patsios, 2007, str. 9).

Britanska vlada (Social Exclusion Unit & Great Britain, 2001) opredeljuje socialno izključenost kot posledico kombinacije problemov, kot so brezposelnost, pomanjkanje kompetenc, nizek dohodek, stanovanjska ranljivost, vključenost v kriminalne dejavnosti ter zdravstvene in družinske težave.

Socialna izključenost je opisana tudi kot proces, ko so nekateri posamezniki izrinjeni na rob družbe in jim je zaradi revščine, pomanjkanja osnovnih kompetenc ali vseživljenjskih priložnosti za učenje ali kot rezultat diskriminacije, odvzeta možnost polne vključenosti. To jih oddaljuje od zaposlitve, prihodka, možnosti za izobraževanje in tudi mreženja in skupnostnih aktivnosti. Imajo slab dostop do položajev moči, kar se odraža v občutkih nemoči in nezmožnosti prevzeti kontrolo nad odločitvami, ki vplivajo na njihova življenja (Joint Report by Comission and the Council on Social Exclusion, 2004, str. 8).

Po drugi strani socialna vključenost pomeni zagotavljanje ranljivim skupinam priložnosti in vire, ki so potrebni, da se vključijo v ekonomsko, socialno in kulturno sfero življenja ter koristijo življenjski standard in blaginjo, ki veljata za normalne pogoje v družbi, v kateri živijo. Pomeni tudi večjo participacijo v sprejemanju odločitev, ki zadevajo njihova življenja in dostop do temeljnih pravic (Fundamental Rights of the European Union, v Levitas idr.

2004, str. 9).

Socialna izključenost ostaja eden od največjih evropskih izzivov. V primerjavi z večinsko populacijo se z večjim tveganjem revščine in socialne izključenosti soočajo številne skupine, kot so dolgotrajno brezposelni, matere samohranilke, posamezniki z nižjo stopnjo izobrazbe, posamezniki s posebnimi potrebami, priseljenci, etnične manjšine, brezdomci, bivši zaporniki, posamezniki, odvisni od drog in alkohola, pa tudi posamezniki, ki so odraščali v ogrožajočih družinskih okoljih in revnih predelih (Melgaard, 2010, str. 29).

V ranljive skupine prebivalstva, ki se potencialno srečujejo z večjo stopnjo tveganja socialne izključenosti in revščine, se uvrščajo tudi brezdomne osebe (Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, 2006).

Shinn (2010) izpostavlja, da sta revščina in socialna izključenost pravzaprav ključna vzroka za brezdomstvo v razvitih deželah. Dodaja, da so vzorci socialne izključenosti z brezdomstvom povezani na dveh nivojih: vplivajo na splošno radodarnost socialnovarstvenih programov, hkrati pa tudi na zmožnost določenega gospodinjstva dostopati do prihodka, premoženja, službe in stanovanja. Strukturni faktorji, kot sta revščina in socialna izključenost, lahko vzajemno delujejo z individualnimi faktorji ter tako povzročijo in ohranjajo

5

brezdomnost. Nacionalne strategije oblikujejo strukturo neenakosti in so povezane z nivoji brezdomstva, saj lahko nevtralizirajo individualne faktorje.

Socialna izključenost je eden od vzrokov za brezdomstvo, ki lahko vodi v še globljo socialno izključenost z mnogimi škodljivimi posledicami za posameznike, družine in za družbo.

1.4. Definicija brezdomstva

Pomemben vpliv na razumevanje brezdomstva in s tem na razvoj politik, ki urejajo status brezdomnih oseb, ima sama definicija brezdomstva.

Dekleva in Razpotnik (2007b) pravita, da je brezdomstvo eden od številnih izrazov, ki opisuje situacijo, kjer neka oseba nima doma oz. bivališča, nima stabilne in varne strehe nad glavo. V ekstremnih primerih to pomeni situacijo spanja na prostem, na ulici; v večini primerov pa biti brezdomec pomeni imeti tako ali drugače urejeno prenočišče, ne pa v njem tudi domovati/stanovati. Težko je torej postaviti jasno ločnico med tem posameznikom, ki nekje domuje/stanuje, in tistim, ki je brez doma.

Definiranje brezdomstva je odvisno od političnih in ekonomskih sredstev, ki so na voljo za iskanje rešitev tega problema, hkrati pa tudi od političnega in socialnega razumevanja v določenem okolju. (Mandič, 1999).

FEANTSA (Edgar & Meert, 2005) je oblikovala evropsko tipologijo brezdomstva in stanovanjske izključenosti (ETHOS), ki izhaja iz treh področij: imeti dom pomeni imeti dostojno bivališče, ki ustreza potrebam posameznika in njegove družine (fizična domena), imeti zasebni prostor za razvoj družbenih odnosov (socialna domena) ter posedovanje zakonite pravice za bivanje na nekem ozemlju, stanovanju (zakonska domena).

6

Slika 1: Področja brezdomstva in stanovanjske izključenosti (Edgar in Meert, 2005 v Dekleva in Razpotnik, 2007a)

ETHOS opredeljuje štiri konceptualne kategorije brezdomstva: brez strehe (roofless), brez stanovanja (houseless), negotovo (insecure) ter neprimerno (inadequate). Prva kategorija opisuje posameznike, ki so najbolj prepoznavni kot brezdomci. Gre za ljudi, ki živijo na javnih prostorih in spijo v zavetiščih. V tem primeru gre za najhujšo obliko socialne izključenosti, ki osebe izključuje na vseh področjih: zakonski, socialni in fizični. V drugi kategoriji brez stanovanja govorimo o posameznikih, ki živijo v raznih vrstah kratkoročnih namestitev, ki jim ne omogočajo zasebnosti in zakonite pravice za bivanje na tistem ozemlju.

Negotovo bivanje vključuje najem stanovanja brez zakonite pogodbe, bivanje pri sorodnikih in prijateljih (kot začasen izhod v sili), bivanje v stanovanju, v katerem gospodinjstvu grozi izselitev ter bivanje v nasilnem gospodinjstvu. Kot neustrezno stanovanje je opredeljeno bivanje v prenaseljenih ali začasnih strukturah in neprimerna bivališča. V zadnjih dveh kategorijah gre za neizpolnjevanje zakonskih pogojev varnosti (povzeto po Filipović Hrast, 2007c).

IZKLJUČENOST IZ FIZIČNEGA PODROČJA

IZKLJUČENOST IZ

ZAKONSKEGA PODROČJA IZKLJUČENOST

IZ SOCIALNEGA

PODROČJA

7

Tabela 1: Evropska tipologija brezdomstva, ki jo je oblikovala FEANTSA (povzeto po Razpotnik & Dekleva, 2007)

Konceptualna

kategorija Operacionalna kategorija Podka-

tegorija Generična definicija

Brez strehe (Roofless)

1

Ljudje, ki živijo na prostem, na javnem prostoru (brez zavetja)

1.1

Spijo pod milim nebom, nimajo 24-urnega dostopa do

nastanitve/nimajo bivališča 1.2 Dostopni s terenskim delom

2

Ljudje, ki živijo v nočnih zavetiščih in so prisiljeni nekaj ur na dan preživeti na javnih prostorih.

2.1

Nizkopražna zavetišča, ki vključujejo le nočitve (* spanje v Ljubljani v zabojnikih) 2.2 Poceni penzioni

2.3 Kratkotrajne hotelske namestitve

Brez stanovanja (Houseless)

3

Ljudje, ki živijo v zavetiščih za

brezdomce/kratkoročnih namestitvah

3.1

Zavetišče (hostel) za brezdomce z začasno nastanitvijo

3.2 Začasno bivanje (brez določenega roka)

3.3 Začasno bivanje (s prehodnim rokom)

3.4 Začasno bivanje (z daljšim rokom)

4

Ženske, ki živijo v

zavetiščih/zatočiščih/varnih hišah za ženske

4.1 Nastanitev v zavetiščih za ženske, varne hiše

4.2 Podprte (razpršene) namestitve

5

Ljudje, ki bivajo v zavetiščih/azilih za priseljence

5.1

Začasne namestitve/sprejemni centri (azili)

Nastanitve za repatriirance 5.2 Bivališča za priseljenske

delavce

5.3 (* samski domovi) 6 Ljudje, ki so pred

odpustom iz institucij

6.1 Kazenske institucije (pripori, zapori)

6.2 Medicinske institucije

7

Ljudje s specializirano podporo v zvezi z namestitvijo (zaradi brezdomstva)

7.1 Skupinske podprte (varovane) namestitve

7.2 Individualne podprte (varovane) namestitve 7.3 Namestitve v foajejih

7.4 Nastanitve za najstniške starše

8 Negotovo

(insecure)

8

Ljudje, ki bivajo v

negotovih bivališčih (brez pravice najema)

8.1

Začasno bivanje s

sorodniki(prijatelji (ne po svoji izbiri)

8.2 Bivanje brez veljavne (pod)najemne pogodbe

9 Ljudje, ki živijo v grožnji pred izselitvijo/deložacijo

9.1 Pravne prisilne izselitve najemnikov

9.2

Pravne prisilne izselitve zaradi spremembe lastnine (* zaradi denacionalizacije)

10 Ljudje, ki živijo pod

grožnjo nasilja 10.1

Življenje pod grožnji nasilja s strani partnerja, staršev ali drugih

Neustrezno (inadequate)

11 Začasne strukture

11.1 Mobilno domovanje (v avtu, prikolici, kolibi ali vagonu) 11.2 Ilegalna zasedba zemljišča

(npr. Romi) 11.3

Ilegalna zasedba stavbe

(skvotiranje, * bivanje v ´bazi´, bivaku)

12 Ljudje, ki živijo v

neprimernih bivališčih 12.1

Neprimerno za bivanje (glede na nacionalno zakonodajo ali standarde)

13 Ljudje, ki živijo v

ekstremni prenaseljenosti 13.1 Glede na nacionalno normo prenaseljenosti

Tabela 2: Evropska tipologija brezdomstva, ki jo je oblikovala FEANTSA (povzeto po Razpotnik & Dekleva, 2007)

Opomba: za znakom * so navedene nekatere slovenske specifike oz. specifični izrazi

Dekleva in Razpotnik (2007a) opozarjata, da iz te klasifikacije ne moremo povzeti enostavne definicije brezdomstva, lahko pa vidimo, da so s tem pojavom povezani marsikateri drugi družbeni podsistemi, kot so zdravstvo, penalni sistem, pravna ureditev, urbanizem itd. Takšna definicija, ne glede na svojo kompleksnost, ne more dobro povzeti procesne in spremenljive narave brezdomstva, zaradi katere je velik del brezdomstva manj opazen, skrit, neviden. Je pa dober prikaz kulturne relativnosti in pogojenosti s kulturno določenimi normami, standardi, pričakovanji in zakonodajo.

Dekleva, Filipović Hrast, Nagode, Razpotnik in Smolej (2010) izpostavijo, da lahko z upoštevanjem specifike slovenskega prostora potrebno dodamo še vsaj dve kategoriji v definicijo brezdomstva, in sicer gradnjo na črno, ki bi jo uvrstili v nastanitev, kjer je stopnja varnosti manjša, saj je velika možnost, da bo dom porušen. Pri tem so lahko osebe tudi lastniki zemljišča, vendar nimajo potrebnega dovoljenja za gradnjo. V drugo kategorijo pa lahko uvrstimo izbrisane, zaradi bivanja brez urejenih dokumentov.

9

Brezdomstvo torej pomeni več, kot le izključenost na področju nastanitve. Je proces, za katerega je značilno izmenjevanje različnih statusov: začasnih namestitev, manifestnega brezdomstva, »skvotiranja«, gostovanja pri znancih, bivanja v nelegalnih namestitvah, institucijah, itd. (Razpotnik, 2009, str. 16).

1.5. Vzroki za brezdomstvo

Za brezdomstvo ključna socialno-demografska sprememba v zadnjih desetletjih je proces individualizacije. Brezdomstvo je praviloma pojav manjkajočih, razpadlih ali prešibkih socialnih mrež, ki bi lahko amortizirale primanjkljaje drugih resursov in tudi pomenile potrebno stopnjo družbenega nadzora. Sodobni trendi pospešene globalizacije, individualizacije in segmentacije življenja pomembno vplivajo na kakovost socialnih mrež, in sicer velikokrat v smislu njihovega slabšanja (Razpotnik in Dekleva, 2007a, str. 20).

Individualistični pogledi in razlage težijo k temu, da pripisujejo vzroke za brezdomstvo brezdomcem samim, bodisi njihovim (največkrat psihičnim) pomanjkljivostim ali pa (lastni in svobodni) odločitvi za brezdomstvo … Družbeni ali strukturni pogled pa meni, da so za nastanek brezdomstva ključno relevantni družbeni dejavniki in procesi, ki v resnici omejujejo polje svobodnih izbir ljudi in jih – ob določenem součinkovanju ali sovpadanju negativnih vplivov – konec koncev prisilijo v brezdomstvo (ali druge oblike odklonskosti). Prvi pogled nalaga odgovornost za reševanje tega problema posamezniku, drugi pa jo prenaša na družbo oz. državo (Razpotnik in Dekleva, 2007, str. 21).

Razpotnik in Dekleva (2007, str. 22) menita, da so individualne značilnosti posameznika močno povezane s tem, kdo bo postal brezdomec, saj med brezdomci lahko najdemo sklop tipičnih neugodnih psihosocialnih značilnosti ali zgodovinskih okoliščin, hkrati pa družbeno strukturne značilnosti vplivajo na to, kakšen bo skupen obseg brezdomstva. »Strukturne značilnosti tako vzpostavljajo oder, na katerem lahko nato individualne značilnosti šele odigrajo svojo vlogo v nastanku brezdomstva«.

Höfler in Bojnec (2013) sta na podlagi ugotovitev Špele Razpotnik in Bojana Dekleve (2007, v Höfler in Bojnec, 2013) razdelila vzroke za brezdomstvo, in sicer na:

- osebne (razne bolezni, psihološke težave, kronični zdravstveni problemi, veliko je dvojnih diagnoz, zasvojenost, stresni način življenja, pehanje za denarjem, hiter način življenja, majhni dohodki, družinski vzorci, zadolženost, izguba premoženja, odklanjanje vsakršne pomoči, napačne odločitve, povezane z naivnostjo in nevednostjo, osebna odločitev oziroma svoboda);

- institucionalne (bivanje v eni izmed institucij, odvzemi roditeljske pravice, odvzemi otrok oziroma oddaja otrok v rejništvo);

- medosebne (neurejene družinske razmere, tragični dogodki v življenju, pri brezdomkah pogosto nasilje nad njimi, razne vrste nasilja, nasilje v družini, spolno nasilje (prisilna prostitucija), ločitve);

10

- strukturne (nezaposlenost, stanovanjska problematika (deložacije zlasti pri družinah, izguba stanovanja, visoke najemnine, denacionalizacija), nezmožnost pridobitve državljanskih pravic oziroma pravic, ki bi omogočale ureditev razmer in po možnosti vrnitev nazaj v lastno državo).

Dodala sta tudi vzroke za brezdomstvo, povezane z državo, kar sta opredelila kot:

premalo obveščanja o negativnih posledicah brezdomstva, sistem v državi ne omogoča predhodnega preprečevanja brezdomstva, ni evidenc brezdomcev, ki bi omogočale pregled, koliko se jih zaposli in koliko se jih vključi v izobraževanje, preslabo poznavanje problematike brezdomstva, neustrezna pravna zaščita brezdomcev, neučinkovito zaposlovanje in izobraževanje brezdomcev, premalo spodbujanja lokalnih skupnosti, nevladnih organizacij in drugih institucij za sodelovanje pri pripravi novih oziroma pri izboljšanju programov, premajhna uporaba oziroma vključevanje dobrih praks iz drugih držav v reševanje problematike brezdomstva, premalo medsebojne usklajenosti ministrstev, ni uradne definicije, kaj je brezdomstvo, ne obstaja merjenje števila brezdomcev, ni centraliziranega organa, ki bi imel vse podatke, izvajajo se neustrezni pristopi k reševanju te problematike, pomanjkanje političnega interesa za zmanjšanje problematike.

Temu sta pridala še vzroke za brezdomstvo, povezane z institucijami (vladnimi in nevladnimi), pod kar štejeta: premalo ustreznega sofinanciranja za programe, ki bi zmanjševali problematiko brezdomcev, premalo ustreznih kadrov (preveč je birokracije in premalo ukvarjanja z brezdomci), premalo sodelovanja med vladnimi in nevladnimi institucijami (npr. še posebej pri projektnem sodelovanju in pridobivanju informacij od nevladnih), premalo sodelovanja med institucijami in lokalnimi skupnostmi, ki bi morale biti ustrezno seznanjene s problematiko brezdomstva, zalaganje denarja vnaprej (npr. pri nevladnih organizacijah je treba pri evropskih razpisih denar zalagati vnaprej, zato se na nekatere razpise ne prijavljajo).

Poleg zgoraj naštetih sta dodala tudi družbeni vzrok za brezdomstvo, ki je v mišljenju (npr.

posameznih ljudi), ki podpirajo domnevo, da je brezdomstvo individualna odločitev posameznika.

Poleg spreminjajočih se socialnih omrežij nosi pomembno vlogo tudi interakcija med kulturno-demografskimi spremembami in stanovanjskim sektorjem, ki vpliva na naraščanje deleža nuklearnih in enostarševskih družin ter samskega načina življenja, kar pomeni, da narašča povpraševanje po majhnih stanovanjih oziroma da rast stanovanjskega trga ne sledi hitro naraščajočim potrebam po samostojnih stanovanjskih enotah. Temu sledita pomanjkanje stanovanj in višanje najemnin (prav tam).

11

1.6. Brezdomstvo v Sloveniji

Aktivno raziskovanje na področju brezdomstva se je pri nas začelo šele pred nekaj leti, pred tem je bilo na to temo narejenih le nekaj krajših strokovnih prispevkov in seminarskih nalog.

To ne pomeni, da pred tem brezdomstva pri nas ni bilo, le govorilo se ni o tem, kar je pa za razvijanje nacionalne strategije ali politike nujno potrebno (Dekleva, 2010).

Razpotnik in Dekleva (2007) pišeta, da so k nastajanju brezdomstva pri nas prispevale spremembe v zahodnoevropskih državah, ki so sledile neoliberalističnim ekonomskim vzorom, kar so pa posnemale tudi tranzicijske države. Po začetku tranzicije se je v Sloveniji začela pojavljati brezposelnost, narasle so cene stanovanj, radikalna privatizacija stanovanjskega fonda je vodila v gentrifikacijo¹.

Razpotnik (2009, str. 16) pravi, da je brezdomstvo v Sloveniji pridobivalo na obsegu, vidnosti in alarmantnosti v tranzicijskih časih, od leta 1990 dalje, sočasno s slabljenjem in razkrajanjem mnogih formalnih in neformalnih varovalnih sistemov.

Filipović Hrast (2007b) poudari, da je stanovanjsko vprašanje pred tranzicijo reševala država, kar se je pa po osamosvojitvi spremenilo, saj se je funkcija države prevesila iz »oskrbovalne«

funkcije v t. i. »omogočanje«, pa ne le na stanovanjskem področju, temveč tudi na drugih.

Zaradi sprememb v financiranju stanovanjske gradnje se je po letu 1991 znižal obseg novogradenj, kar je puščalo posledice tudi pri gradbenih podjetjih, ki so se znašla v krizi in so lahko le redko nastopala kot investitorji. Manj je obdobje tranzicije prizadelo zasebno gradnjo, sta pa privatizacija in denacionalizacija zmanjšali obseg razpoložljivih stavbnih zemljišč, kar je zvišalo njihovo ceno (Cirman, 2005).

Dodatni strukturni dejavnik, ki je bistveno pripomogel k obubožanju vse večjega števila ljudi in k ekstremnim oblikam socialne izključenosti – brezdomstvu, je še ekonomska recesija, pojemanje industrije, velike spremembe na trgu dela – predvsem porast začasnih zaposlitev – ter povečana mobilnost in vse večje zahteve od delavcev. Vse to je pripomoglo k destabilizaciji prej relativno stabilnih skupnosti. Zaradi spremenjenih razmer so se v družbah pojavile nove rizične skupine, nove začasno ali trajno izključene skupine ljudi. S trga dela izključenim ljudem so nadomestila za nezaposlene, pokojnine in socialne pomoči torej glavne in najpogosteje edine determinante njihovih nastanitvenih možnosti (Dekleva in Razpotnik, 2007a, str. 31).

Delo z brezdomci v Sloveniji se je začelo z odprtjem razdelilnice hrane v Ljubljani leta 1988, ki je od leta 1993 brezdomcem nudila tudi možnost bivanja (Dekleva in Razpotnik, 2007a).

Od takrat naprej se je začelo pojavljati vedno več programov, namenjenim brezdomcem, razvijala se je nacionalna mreža zavetišč in urejale so se bolj stabilne oblike financiranja

1 Gentrifikacija – transformacija manj uglednih predelov mest v prostore, kjer ljudje bogatega rodu kupujejo stare hiše, ki jih bogato renovirajo in s tem povzročijo rast cen (Razpotnik in Dekleva, 2007).

12

zanje. Vse to pa je potekalo brez jasne celovite strategije ali dolgoročne politike s strani države (Dekleva in Razpotnik, 2011).

Na podlagi statističnih podatkov lahko razberemo, da so se stanovanjske razmere v Sloveniji v letih krize na nekaterih področjih zelo poslabšale tako za splošno populacijo kot za ljudi, ki živijo pod stopnjo tveganja revščine. V primerjavi s povprečjem v EU lahko ugotovimo, da so stanovanjske razmere v Sloveniji slabše, saj so deleži stanovanjske izključenosti in prikrajšanosti večji (Pirec Sansoni, 2014, str. 288).

1.7. Ocena obsega brezdomstva v Sloveniji

Na vprašanje, koliko je brezdomcev je v Sloveniji, je praktično nemogoče odgovoriti, saj je potrebno upoštevati, da je poleg uporabnikov programov za brezdomcev še veliko posameznikov, ki se vanje ne vključujejo, vendar bi jih po definiciji lahko prištevali v to skupino. Brezdomstvo je živa, dinamična kategorija, ki se kaže v zelo raznolikih pojavnih oblikah, kar pa oteži merjenje in pridobivanje natančnih informacij o obsegu te problematike.

Ker status brezdomca prinese stigmo, se mnogi brezdomci izogibajo situacijam, kjer bi se morali tako definirati, kar pa pomeni, da je zelo težko priti v stik z njimi in jih »šteti zraven«.

Dekleva in Razpotnik (2007b) pravita, da je točno in zanesljivo ocenjevanje pojava brezdomstva zelo težko izvesti iz naslednjih razlogov:

- opredeljevanje brezdomstva je izrazito socialno-kulturno relativen pojem;

- procesnost in časovna spremenljivost brezdomstva (iz začasnih in neprimernih bivališč na cesto in spet nazaj);

- odsotnost institucije, ki bi bila zadolžena za (centralno) evidentiranje brezdomstva, in (statističnega) sistema zbiranja podatkov o brezdomstvu;

- nerazvitost in neenotnost načina beleženja in potemtakem merjenja števila brezdomcev med različnimi organizacijami, ki se srečujejo z brezdomci;

- vprašanje, ali med brezdomce vključiti tudi t. i. dnevne brezdomce, ki so ogroženi z zelo podobnimi tveganji kot drugi brezdomci, pa čeprav “tehnično” niso brezdomci.

To so nekateri od razlogov, zakaj v Sloveniji nimamo registra brezdomcev oz. baze, v kateri bi lahko našli seznam brezdomcev, kar pa pomeni, da je potrebno obseg brezdomstva izmeriti na druge načine. Za to se običajno uporabljata dva načina. Prvi je štetje uporabnikov različnih programov za brezdomce, drugi pa štetje oseb, ki jih poiščemo posamič in v osebnem stiku, in ki ustrezajo določenim kriterijem oz. se na osnovi dani kriterijev prepoznavajo kot brezdomci.

Oba načina imata seveda svoje prednosti in slabosti in ne moreta stoodstotno izmeriti brezdomstva (Dekleva, Filipović Hrast, Nagode, Razpotnik in Smolej, 2010).

Leta 2010 je bila narejena raziskava (Dekleva idr., 2010, Dekleva in Razpotnik, 2011) o oceni obsega brezdomstva v Sloveniji, ki temeljila na ETHOS definiciji brezdomstva. Ugotovili so, da kategorijo »brez strehe nad glavo« opisuje sedem indikatorjev, katerih vrednost je od 205 do 1596 oseb. Razpon je tako velik, ker se pojavlja nekaj problemov v zvezi z indikatorji, in

13

sicer nekateri od indikatorjev niso ekskluzivni, večinoma niso izčrpni, omogočajo podvajanje znotraj sebe in/ali da se indikatorji med seboj prekrivajo. To moramo torej upoštevati pri vseh podanih podatkih o obsegu brezdomstva iz te raziskave.

V drugo konceptualno kategorijo štejemo ljudi, ki so brez stanovanja. Avtorji raziskave opozarjajo, da bi bilo za specifiko slovenskih razmer potrebno dodati tudi operacionalno kategorijo »uporabniki v programih stanovanjskih skupin za osebe s težavami v duševnem zdravju«. Namestitev teh oseb je namreč zamišljena kot začasna in kratkotrajna, kar ne rešuje njihove stanovanjske problematike dolgoročno. Skupno lahko torej približno dva do tri tisoč ljudi iz te kategorije štejemo kot brezdomce.

Številk iz tretje konceptualne kategorije »negotova nastanitev« ne moremo med seboj seštevati, saj nam ocena indikatorjev pove, da se med seboj prekrivajo, ne pokrijejo celotne populacije ali sploh ne označujejo števila oseb, ampak obravnav/sklepov. Pomenijo tudi različne stvari in se nanašajo na različna časovna obdobja. Avtorji tudi v tem primeru opozarjajo na slovensko specifiko, in sicer predlagajo da bi lahko dodali tudi najemnike v denacionaliziranih stanovanjih, ki v tej tabeli niso zastopani. Skupna ocena tako zajema več tisoč oseb.

Oseb, ki živijo v »neprimernem stanovanju« je po ocenah avtorjev več kot sedemdeset tisoč.

Za to kategorijo niso uspeli pridobiti vseh relevantnih podatkov, vendar poudarjajo, da gre pri ocenah prej za podcenjevanje kot pa precenjevanje obsega podatkov.

Ti podatki so precej ohlapni, vendar je potrebno upoštevati, da je merjenje obsega brezdomstva zelo zahtevno predvsem zato, ker v Sloveniji nimamo sistematičnega načina zbiranja podatkov o tej problematiki ter jasne določitve indikatorjev in virov (prav tam).

Po ocenah Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je bilo leta 2017 v Sloveniji 2.760 brezdomcev, kar je groba ocena na podlagi programov, ki jih ministrstvo sofinancira, vendar v te programe niso vključeni vsi brezdomci, nekateri pa uporabljajo programe različnih organizacij in so zato lahko šteti več kot enkrat. Opozoriti je potrebno tudi na to, da beleženje števila brezdomcev v posamezni organizaciji ni natančno. Društvo Brezdomni do ključa pa je ocenilo, da je bilo v letu 2016 v celi Sloveniji nekaj več kot 6.700 brezdomnih oseb. Velik razpon med podatki še dodatno potrjuje, da je točno število brezdomcev nemogoče določiti (Lozej, 2017).

14

1.8. Brezdomstvo v Mariboru

Obseg brezdomstva je torej zelo težko, oz. praktično nemogoče izmeriti. To velja iz istih razlogov tako na nacionalni, kot tudi na lokalni ravni. Delovanje programov za brezdomce v MOM in statistične raziskave dokazujejo, da je brezdomstvo prisotno tudi v Mariboru.

Kljub temu, da so cene stanovanj v Mariboru, po pričevanjih nepremičninskih agencij (Stanovanja v Mariboru za najem in nakup, b.d.), v primerjavi z drugimi mesti v Sloveniji, nižje, lahko, glede na število prosilcev za neprofitna stanovanja v Mariboru, sklepamo, da je mnogim stanovanje vseeno nedostopno. Po podatkih vodje oddelka za upravljanje z nepremičninami na MOM, je na čakalni listi za neprofitno stanovanje skoraj 800 ljudi, ki ustrezajo pogojem in so dobili odločbe, toda zanje ni primernih stanovanj, da bi jih lahko vselili (Haddad, 2018).

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo tveganju socialne izključenosti v Sloveniji v letu 2016 izpostavljenih 371.000 ljudi, največ od tega v osrednjeslovenski statistični regiji (82.000), takoj za njo je pa podravska statistična regija (68.000) (Intihar, 2017).

Pomemben del brezdomstva predstavljajo deložacije, ki so ne le korak k brezdomstvu, temveč so ljudje, ki živijo v nevarnosti deložacije, po ETHOS definiciji že brezdomci. Statistike kažejo, da se v Mariboru zgodi skoraj polovica vseh deložacij v Sloveniji (Brankovič, 2015), kar je eden od indikatorjev, da je v Mariboru velik delež socialno in stanovanjsko izključenih posameznikov in družin.

V Mariboru se zgodi do 30-krat več deložacij, kot v Ljubljani. Skupnost centrov za socialno delo Slovenije meni, da je to med drugim tudi posledica boljše socialne slike prebivalstva v Ljubljani, poleg tega imajo ljubljanski centri veliko boljše povezave s podjetji, ki se soočajo z neplačniki, kar omogoča hitrejši stik centrov z ljudmi v stiski in s tem takojšnje ukrepanje (Klipšteter in Mlakar, 2015).

Ena od tipično stanovanjsko ranljivih skupin v Mariboru so Romi. Maribor je eno od slovenskih mest, kjer živi največ Romov. Priseljevati so se začeli v začetku šestdesetih, in sicer iz socialno-ekonomskih razlogov. Na začetku svojega bivanja v Mariboru so romski priseljenci skupaj s priseljenimi delavci različne narodnosti kljub zaposlitvi živeli v slabih bivanjskih razmerah. Prve noči, dokler jim podjetje, v katerem so se zaposlili, ni zagotovilo bivališča, so prespali pod milim nebom (v parkih, pod tovornimi vagoni) ali v zapuščenih zgradbah. Kasneje so bili nastanjeni v barakarskih delavskih naseljih, ob železnici na Pobreški cesti na Pobrežju, pri Metalni na Soški ulici, na Dogoški cesti, na Teznem v bližini Tama in v delavski koloniji v Rušah. Industrijska podjetja so sprva gradila barakarska naselja z bivalnimi enotami za samske, sčasoma pa so podjetja delavcem dovolila vselitev skupaj z njihovimi družinskimi člani (Muršič, 2012, str. 68). Dolgo so bivali razpršeno po celem mestu, v zasebnih hišah in blokovskih naseljih, pred leti pa je na Studencih zrasla večkulturna soseska Poljane, kjer se je povečala koncentracija Romov.

Maribor se med drugimi težavami sooča tudi s pomanjkanjem nepremičnin. Nepremičninski strokovnjaki ugotavljajo, da v Mariboru primanjkuje tudi ustreznih nepremičnin glede na

15

povpraševanje in da tako majhne ponudbe, kot je trenutno, že dolga leta ni bilo (Bradač, 2018). Zaradi velikega povpraševanja se cene za najem in nakup višajo, kar marsikomu onemogoči dostop do ustreznega stanovanja in s tem vodi v brezdomnost.

1.9. Vidno in skrito brezdomstvo

Dekleva idr. (2010) poudarijo, da je brezdomstvo pojav, ki ima odkrite in skrite oblike. Med odkrite oblike lahko prištevamo prvi dve konceptualni kategoriji ETHOS definicije brezdomstva, to sta brez strehe in brez stanovanja, med skrite pa vrsta oblike, za katere se osebe morda same sploh ne definirajo za brezdomne oz. ne pridejo v stik z organiziranimi programi, namenjenimi brezdomcem. To so predvsem posamezniki iz drugih dveh konceptualnih kategorij - neustrezno in negotovo stanovanje.

Housing Commitee (2017) je v definicijo skritega brezdomstva vključil osebe, ki:

- kljub lastništvu ali najemni pogodbi nimajo pravice do stanovanja, v katerem bivajo;

- ne prejemajo formalne podpore za brezdomce s strani lokalnih služb na področju brezdomstva;

- niso seznanile lokalnih služb o svoji situaciji;

- ne živijo s starši ali skrbniki;

- nimajo virov ali finančnih sredstev za reševanje krizne situacije.

Ta definicija zajema širok spekter situacij, vse od začasne nastanitve pri znancih do spanja na prostem.

Na področju skritega brezdomstva lahko najdemo veliko več žensk kot moških. Eden od vzrokov je lahko ta, da so ženske velikokrat na tem področju ignorirane, saj se brezdomstvo smatra kot problematika, ki v večji meri prizadene moške, kar pa negativno vpliva na raziskovanje in politiko, ki ureja situacijo brezdomk. Storitve, namenjene reševanju brezdomstva so velikokrat tudi prilagojene zgolj moškim in so neustrezne za reševanje specifik, s katerimi se soočajo ženske (Fabian, 2016). Zaradi tega se ženske pogosto izogibajo uporabi storitev za brezdomce in iščejo privatne rešitve. Tako začasno ostajajo s sorodniki, sosedi, prijatelji in znanci, ali v prekarnih nastanitvah, s čimer tvegajo možnost izkoriščanja, nasilja in celo pravico do podpore (Enders-Dragässer, 2010).

16

1.10. Značilnosti, ki se pogosto povezujejo z brezdomstvom

Osebe z izkušnjo brezdomstva so zelo heterogena skupina. Kot tudi drugi ljudje se razlikujejo po mnogo značilnostih, po spolu, starosti, življenjskih izkušnjah in zgodovini, po okoliščinah nastanka brezdomstva in mehanizmih njegovega vzdrževanja. Za velik delež brezdomnih oseb je značilno pogostejše pojavljanje različnih razvojno neugodnih oz. ogrožajočih dejavnikov, od katerih so nekateri bili prisotni v otroštvu, drugi so aktualni in predstavljajo različne osebne in socialne značilnosti in okoliščine, tretje pa so posledice brezdomskega življenja (Dekleva, 2008).

Na področju brezdomstva se prepletajo številne problematike – socialne, ekonomske, zdravstvene, materialne in odnosne narave. Najpogostejša področja z brezdomstvom povezane problematike Razpotnik (2009) razdeli tako:

- revščina, obubožanost, zadolženost;

- osamljenost, pomanjkanje socialnih mrež;

- odsotnost statusov, pomanjkanje moči;

- dolgotrajna nezaposlenost, podkvalificiranost;

- izkušnje institucionalizacije (v kazenskih, zdravstvenih in drugih ustanovah);

- zlorabe v otroštvu, izkušnje travmatičnih dogodkov;

- medgeneracijsko vztrajanje socialne izključenosti in/ali brezdomstva;

- demoraliziranost;

- zdravstvene težave (kronične bolezni, invalidnost, težave v duševnem zdravju, zasvojenosti, dvojne diagnoze);

- mnoge sekundarne posledice brezdomskega načina življenja, kot so zdravstvene težave, stigma, kriminaliziranost brezdomskega življenja ipd.

Osebe z izkušnjo brezdomstva so skupina, ki je zaradi svojih lastnosti, oviranosti, načina življenja, življenjskih okoliščin ali pripisane stigme pogosto manj fleksibilna pri odzivanju na hitre in dinamične spremembe, ki jih prinaša sodobna družba, in manj konkurenčna na trgu delovne sile in na drugih področjih, ki delujejo po načelih tekmovalnostih in na katerih so viri omejeni (Höfler in Bojnec, 2013, str. 265).

17

1.11. Potrebe oseb z izkušnjo brezdomstva

Brezdomstvo je posledica izključenosti na različnih področjih – iz nastanitvenih možnosti, mrež zaposlovanja, izobraževanja, zdravstvene oskrbe in informacij. Tudi pomanjkanje socialnih mrež in nekatere individualne značilnosti ali značilnosti njihovih družinskih sistemov lahko vplivajo na njihovo kompetentnost za soočanje z življenjskimi izzivi (Razpotnik, 2009).

Potrebe oseb z izkušnjo brezdomstva so odvisne od širine in globine njihove stanovanjske krize in brezdomske situacije. Za tiste, ki so brez kakršne koli nastanitve, bo morda dragoceno, da dobijo hrano, oblačila ter možnost tuširanja in pranja. Drugi potrebujejo svetovanje in vodenje glede pridobitve stanovanja. Potrebe, ki se neposredno ne tičejo stanovanja, so lahko na področju zdravja (fizičnega, mentalnega in odvisnosti), na socialnovarstvenem ali zaposlitvenem področju ter mreženje in večanje socialnega kapitala (Anderson, 2010). Pomembno je, da se zavedamo, da so potrebe brezdomcev kompleksne in povezane, predvsem pa tudi heterogene, kar ustvarja nujo po uporabnikom prilagojenim storitvam.

Velika prikrajšanost brezdomnih oseb se kaže na področju zdravja. Pirec Sansoni (2014, str.

293) pravi, da so brezdomne osebe in osebe, ki živijo v stanovanjski prikrajšanosti, zdravstveno bolj ogrožene, kot splošna populacija. Še posebej ogroženi so otroci in ženske, med brezdomnimi pa tisti, ki imajo izkušnjo dolgotrajnega življenja na ulici oziroma v nastanitvah, ki niso trajne. Razpotnik in Dekleva (2009) po tujih raziskavah povzemata tri ključne zdravstvene težave, ki jih lahko razumemo kot vzročno povezane z brezdomstvom oz.

izjemno socialno izključenostjo: težave z duševnim zdravjem, zasvojenost z alkoholom ter zasvojenost z nedovoljenimi drogami.

Flaker (1999) pravi, da je posebno pozornost potrebno nameniti ljudem z dolgotrajnimi duševnimi stiskami, ki se srečujejo s stanovanjskimi težavami, saj je stanovanje nujni pogoj za duševno zdravje v naši civilizaciji. Pomeni namreč zadovoljitev potrebe po varnosti in zasebnosti ter predstavlja poseben prostor, kjer se človek počuti »doma«. Poudari tudi, da je povezava med brezdomstvo in duševno stisko velika in da se pojavlja vprašanje, kaj je posledica česa, brezdomstvo duševne stiske ali duševna stiska brezdomstva.

V raziskavi (Acosta in Toro, 2000), ki je bila narejena v Buffalu v Združenih državah Amerike, so brezdomne osebe spraševali o njihovih potrebah. Odkrili so, da večina brezdomnih odraslih oseb, ni dala potrebe po nastanitvi na prvo mesto. Sodelujoči v raziskavi so postavili potrebo po fizični varnosti in izobrazbi veliko višje, kot potrebo po nastanitvi, ki si jo lahko privoščijo. Poleg tega so, kot vsaj tako pomembne kot nastanitev, izpostavili potrebe po možnosti transporta, potrebe po zdravniški in zobozdravniški oskrbi, informacijah v zvezi z zdravjem ter usposabljanju za pridobitev službe. Te potrebe so pa pogosto zapostavljene s strani avtoritet, ki razvijajo strategije na področju brezdomstva.

18

2. POLITIKE NA PODROČJU BREZDOMSTVA

Pravica do stanovanja od leta 1991 ni več zapisana v ustavi in zato ne velja več za temeljno človeško pravico. Slovenija to sicer do neke mere kompenzira z oseminsedemdesetim členom Ustave RS, ki določa, da »država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje«. A država tistim, ki si strehe nad glavo niso več sposobni privoščiti, ponuja zelo malo pomoči (Pirnat, 2006).

Širom Evrope so strokovnjaki razvili različne odziva na problem brezdomstva, vendar so bili ti zaradi skrajne revščine in socialne izključenosti usmerjeni na upravljanje brezdomstva, ne pa na reševanje in odpravljanje problema. Kljub učinkovitosti teh odzivov, pa je potrebna dolgoročna rešitev, katere cilj bo razvijanje celovitih, obsežnih, trajnostnih strategij, ki določajo niz ciljev na podlagi realnosti brezdomstva in katerih končni cilj je postopna odprava brezdomstva (Končanje brezdomstva: priročnik za oblikovalce politike, 2010).

To je pa možno samo v primeru, da imamo postavljen jasen sistem merjenja ali ocenjevanja obsega brezdomstva. Poznavanje pojava bi morala biti osnova za zastavljanje ciljev, potrebnih sredstev in načinov dejavnosti, ki naj bi jih nacionalna politika predvidela, hkrati pa bi gibanje obsega brezdomstva (ki bi ga seveda morali poznati) lahko in moralo biti eden od kriterijev spremljanja uspešnosti take politike (Dekleva in Razpotnik, 2011, str. 293).

Dekleva in Razpotnik (2011) poudarjata, da je obseg brezdomstva, podobno kot druge odklonske in moralno obsojane dogodke/pojave, zelo težko meriti ali oceniti, zaradi njegove večdimenzionalne narave in časovne spremenljivosti. Ljudje se gibljejo skozi različne oblike nastanitve, so vključeni v različne institucije, se premaknejo iz brezdomstva, spet pristanejo na cesti itd. Brezdomstvo se manifestira v različnih oblikah z razgibano časovno dinamiko in tudi nacionalnimi specifikami, kar je potrebno pri opredelitvi oz. merjenju pojava upoštevati.

Brezdomstvo lahko naslavljamo s strategijami na različnih nivojih. Storitve za brezdomce so običajno zagotovljene na lokalnem nivoju, zato imajo poglavitno vlogo v obravnavanju brezdomstva prav lokalne strategije. Nacionalne in/ali regionalne oblasti prav tako predstavljajo pomemben del pri spopadanju s problematiko brezdomstva, saj ustvarjajo okvire, ki omogočajo in podpirajo delovanje lokalnih oblasti. Nacionalne in regionalne strategije za spopadanje z brezdomstvom lahko določajo skupne cilje, ustvarjajo pravne okvirje, zagotavljajo dostop do virov ter podpirajo in vodijo lokalne strategije (Owen, 2015).

OZN je leta 2015 sprejel Agendo 2030 za trajnostni razvoj, ki predvideva izkoreninjenje ekstremne revščine na svetu, zagotavljanje dostopnosti stanovanj in zagotavljanje storitev za druge osnovne potrebe in se zavezuje k odstranitvi slumov. Namen Agende je med drugim odpraviti vse oblike in razsežnosti revščine in lakote ter zagotoviti, da bodo vsi ljudje lahko dostojno, enakopravno in v zdravem okolju izkoriščali svoje danosti (Agenda 2030 za trajnostni razvoj, 2015).

Evropski steber socialnih pravic, ki so ga novembra 2017 razglasile Evropska komisija, Evropski parlament in Evropski svet, prinaša prenovljen okvir na področju socialnega varstva v Evropski uniji. Njegov namen je prikazati, da Evropska unija želi braniti pravice svojih ljudi

19

v hitro spremenljivem svetu. Evropsko unijo in njene države članice zavezuje, da se ravnajo po dvajsetih pravicah in načelih za enakost možnosti in enakost na trgu dela, pravične delovne pogoje, socialno zaščito in socialno vključenost (Abbé Pierre Foundation in FEANTSA, 2018).

Pravico do stanovanja in podpore za brezdomce naslavlja v 19. sklopu (Evropski steber socialnih pravic: 20 načel, 2017). Države članice in ustanove Evropske unije zavezuje k:

- zagotavljanju dostopa do socialnega stanovanja oziroma kakovostne stanovanjske pomoči;

- zagotavljanju pravice do primerne pomoči in zaščite pred prisilno izselitvijo;

- zagotavljanju primernega zavetišča in storitev, ki omogočajo socialno vključenost za brezdomce.

Spopadanje s stanovanjsko izključenostjo in brezdomstvom zahteva integrirane politike, sestavljene iz finančne podpore posameznikom, učinkovitih in kvalitetnih socialnih storitev, kar vključuje delo na področju nastanitve, zaposlitve, zdravja in socialne podpore. Več pozornosti je potrebno nameniti kvaliteti in standardom socialnih služb ter specifičnim potrebam brezdomcev (Joint Report on Social Protection and Social Inclusion 2010, 2010).

Politike in smernice morajo biti prilagojene specifikam vsake države in mesta posebej, saj vsaka strategija ne bo funkcionirala povsod enako dobro. Zato je potrebno izmeriti obseg, opredeliti potrebe brezdomnih oseb in sestaviti celostno sliko brezdomstva na nekem področju z jasnimi cilji, ki naj bodo usmerjeni na odpravo brezdomstva.

Stanovanjska politika v Sloveniji zadeva široko in kompleksno področje stanovanjske problematike, od najemnih razmerij, stanovanjske gradnje in nepremičninskega trga. Njen namen je izboljšati dostopnost do vseh vrst stanovanj in zagotoviti primerne finančne pomoči pri uporabi stanovanj tistim, ki stroškov ne zmorejo plačevati sami. Cilj stanovanjske politike je z ustrezno stanovanjsko oskrbo prispevati k varstvu družine, starejših in invalidnih oseb ter drugih ranljivih skupin prebivalstva (Stanovanja, b.d.).

Stanovanjska politika vpliva na stanovanjske pogoje na tri načine: preko subvencij na strani povpraševanja, z ukrepi za spodbujanje ponudbe ter z neposredno tržno intervencijo. To pomeni, da je potrebno dinamiko stanovanjskega sistema obravnavati kot kontinuiran proces prilagajanja povpraševanja in ponudbe (Sendi, 2007).

Mandič in Filipović (2005) sta ugotovili, da imamo v Sloveniji primanjkljaj primernih stanovanj, če kot kazalce uporabimo prenaseljenost in pravno varnost uporabe stanovanj.

Slednje se nanaša predvsem na izrazito pomanjkanje ugodnih najemnih stanovanj, pa tudi na vprašanje denacionaliziranih stanovanj.

Mandič (Marn, 2015) izpostavlja, da imamo v Sloveniji večji delež lastniških stanovanj, kot ga imajo drugod po Evropi, kar pa stanovanjski problem premika v zasebno sfero. Država s tem skuša prevzemati čim manjšo odgovornost ter jo prelaga na zasebni interes in lokalne skupnosti. Mandič doda tudi, da pri nas velik primanjkljaj ni samo na ravni države, ampak

20

tudi na ravni lokalnih skupnosti in lokalnih organizacij, ki bi pri stanovanjski preskrbi morale prevzemati večjo vlogo.

Filipović Hrast (2007b) kot glavne ukrepe v Sloveniji, ki bi naj omogočili dostop do stanovanj, navede neprofitna stanovanja, stanovanjske subvencije, stanovanjska posojila, kot temeljno rešitev pa navede zavetišča in zasilna bivališča oz. nujne bivalne enote, ki stanovanjskega problema ne rešujejo, so pa začasne rešitve najakutnejšega problema.

V Sloveniji je, kljub primerno ciljno zastavljeni stanovanjski politiki, brezdomstvo obravnavno pretežno v kontekstu socialne problematike in ne v kontekstu stanovanjske politike, kar ima pomemben vpliv na način, na katerega se ta problematika rešuje.

Brezdomstvo je tako obravnavano kot stranski produkt drugih socialnih problemov, kot so, na primer, nizek osebni dohodek, osebne težave, družinski konflikti (Filipović Hrast, 2005, v Kozar, Kuljanac in Vižintin, 2008).

V nadaljevanju predstavljam nekatere pomembne dokumente, ki urejajo položaj brezdomnih oseb in določajo politiko na področju brezdomstva v Sloveniji.

2.1. Zakon o socialnem varstvu

Država skrbi za preprečevanje socialno varstvene ogroženosti, kar je urejeno z Zakonom o socialnem varstvu (2007). Poleg urejanja področja davčne politike, zaposlovanja in dela, družinske politike, zdravstva in nekaterih drugih, ureja tudi stanovanjske politike. Zakon določa socialno varstveno dejavnost, ki obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva, kar je zagotovljeno z delovanjem socialno varstvenih zavodov, ustvarjanjem pogojev za zasebno delo v socialno varstveni dejavnosti, podpiranjem in spodbujanjem razvoja samopomoči, dobrodelnosti itd.

Pravice do storitev, ki jih zagotavlja Zakon, se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon.

Storitve, ki so namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav so:

- prva socialna pomoč, - osebna pomoč, - pomoč družini,

- institucionalno varstvo,

- vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji,

- pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih.

Na podlagi Zakona o socialnem varstvu delujejo tudi nekatere storitve za brezdomne osebe.

Ministrstvo s politiko stabilnega sofinanciranja omogoča delovanje zavetišč za brezdomce in nekaterih drugih dopolnilnih in razvojnih programov na tem področju, ki jih razvijajo v glavnem neprofitne organizacije (Socialnovarstvene storitve, b.d.).

21

2.2. Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013-2020

Nacionalni program socialnega varstva za obdobje 2013–2020 (Ur. l. RS, št. 39/13) se nanaša na razvoj sistema socialnega varstva v tem obdobju in v ta namen opredeljuje osnovna izhodišča za razvoj sistema, cilje in strategije razvoja socialnega varstva, določa mrežo javne službe socialnovarstvenih storitev in javnih socialnovarstvenih programov ter opredeljuje način njihovega izvajanja in spremljanja ter odgovornost posameznih akterjev na različnih ravneh.

V zadnjih letih se socialna problematika v Republiki Sloveniji zaostruje, kar pomeni, da se povečuje število oseb pod nacionalno mejo tveganja revščine, povečuje se število oseb, ki živijo v gospodinjstvu z zelo nizko delovno intenzivnostjo (brez delovno aktivnih oseb) in povečuje se dohodkovna neenakost. Vse te okoliščine se odražajo v povečanju stisk in problematik, s katerimi se soočajo posamezniki in družine. Resolucija prepoznava brezdomstvo kot eno od področij, na katerih se v zadnjih letih zaradi vpliva krize in tudi drugih dejavnikov obseg povečal.

Sistem socialnega varstva v Republiki Sloveniji bi naj omogočal socialno varnost in socialno vključenost državljanov in drugih prebivalcev Republike Slovenije (uporaba moškega spola se v dokumentu uporablja kot nevtralna oblika za ženske in moške). Država in lokalne skupnosti so v okviru politik socialnega varstva dolžne zagotavljati pogoje, v katerih posamezniki lahko, v povezavi z drugimi osebami v družinskem, delovnem in bivalnem okolju, ustvarjalno sodelujejo in uresničujejo svoje razvojne možnosti ter s svojo dejavnostjo dosegajo raven kakovosti življenja, ki je primerljiva z ravnijo kakovosti življenja drugih prebivalcev Republike Slovenije in ustreza merilom človeškega dostojanstva. Kadar si posamezniki in družine ne morejo sami zagotoviti socialne varnosti, so upravičeni do pomoči, ki jo v okviru aktivne socialne politike zagotavljata država in lokalna skupnost.

Socialnovarstveni programi so namenjeni preprečevanju in reševanju socialnih stisk posameznih ranljivih skupin prebivalstva in so dopolnitev socialnovarstvenim storitvam in ukrepom. Mreže programov se oblikujejo za posamezna področja oziroma posamezne ciljne skupine, kar vključuje tudi pomoč brezdomcem. Za njihovo izvajanje niso predpisani tehnični, kadrovski in vsebinski standardi, izvajajo pa se na podlagi verifikacije ali smernic, ki so objavljene v javnih razpisih za njihovo (so)financiranje in se oblikujejo tako, da upoštevajo značilnosti in potrebe posamezne ciljne skupine uporabnikov ter izhajajo iz posebnosti okolja in območja, v katerem se izvajajo.

Socialnovarstveni programi se lahko izvajajo kot:

- Javni verificirani programi, ki so strokovno verificirani po postopku, določenem v posebnem predpisu, ki ga sprejme Socialna zbornica Slovenije. Financirani so iz sredstev države, občin in iz zasebnih virov, morajo pa biti sprotno evalvirani.

- Razvojni in eksperimentalni programi, ki so namenjeni razvoju različnih novih metod in pristopov za preprečevanje in reševanje stisk in težav posameznih ranljivih skupin.

22

Financirani so iz sredstev države, občin in iz zasebnih virov ter trajajo predvidoma največ tri leta.

- Dopolnilni programi dopolnjujejo javno službo ali ji nudijo alternativo, se pa izvajajo po načelih in metodah dela v socialnovarstveni dejavnosti. Praviloma so financirani iz sredstev občin, donacij in zasebnih virov.

Mrežo programov za brezdomce sestavljajo:

- preventivni programi,

- informacijski in svetovalni programi s terenskim delom,

- programi koordinacije, nastanitvene podpore ter izvajanja pomoči in samopomoči, - nastanitveni programi,

- programi za socialno vključevanje,

- aktivacijski programi, namenjeni izboljšanju zaposlitvenih možnosti.

Nacionalni program socialnega varstva v mreži programov za brezdomce predvideva, da bo do leta 2020 zagotovljenih 20 dnevnih centrov s programi preventivnega in svetovalnega dela, 18 zavetišč s kapaciteto 350 mest, 150 mest v programih namestitvene podpore ter 10 programov organizacije in izvajanja pomoči, podpore in samopomoči.

2.3. Stanovanjski zakon

Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 69/03) ureja vrste stanovanjskih stavb, pogoje za vzdrževanje stanovanjskih stavb, pogoje za načrtovanje stanovanj, lastninskopravna razmerja in upravljanje v večstanovanjskih stavbah, stanovanjska najemna razmerja, gradnjo in prodajo novih stanovanj, pomoč pri pridobitvi in pri uporabi stanovanja, pristojnosti in naloge države na stanovanjskem področju, pristojnosti in naloge občin na stanovanjskem področju, pristojnosti organov in organizacij, ki delujejo na stanovanjskem področju, registre ter inšpekcijsko nadzorstvo nad uresničevanjem določb tega zakona.

Glavni okvir stanovanjske politike in njenih ukrepov v Sloveniji še vedno določa ta zakon, ki je bil sprejet leta 2003. Boškić (2003, v Filipovič Hrast, 2007c) opozarja, da Zakon ne omenja stanovanjsko najbolj tveganih situacij, prenaseljenosti, izvršb iz stanovanja ali brezdomstva in tudi ne definira jasno neprimernega stanovanja, in s tem pomanjkljivo naslavlja socialno razsežnost stanovanja.

Brezdomci s v Stanovanjskem zakonu omenjeni trikrat. Dvakrat so omenjeni pri opredelitvi stanovanjskih stavb, pri čemer gre za kratkoročne rešitve stanovanjskega problema brezdomcev. Omenjeni so pa tudi v 91. členu, kjer piše, da imajo prednost pri dodeljevanju neprofitnih stanovanj, vendar ne vsi brezdomci in brezdomke, ampak invalidi in družine z invalidnim članom in državljani z daljšo delovno dobo, ki so brez stanovanja. To je pa tudi edina potencialno dolgoročna rešitev stanovanjskega problema brezdomcev, ki jo Zakon predlaga (prav tam).

23

Boškić (prav tam, str. 99) dodaja tudi, da je večji poudarek v Stanovanjskem zakonu namenjen stanovanju kot prostoru za bivanje, se pravi tehnični in prostorski ureditvi stanovanj in ureditvi stanovanjskega trga, in manj stanovanju kot domu, s čimer je mišljena kakovost bivanja in občutek varnosti in zasebnosti v stanovanju.

2.4. Resolucija o nacionalnem stanovanjskem programu 2015-2025

Nacionalni stanovanjski program (Ur. l. RS, št. 92/15) oblikuje aktivno stanovanjsko politiko, s katero država prispeva k doseganju ciljev, zastavljenih v svojih razvojnih, prostorskih in socialnih razvojnih programih, k ureditvi razmer na stanovanjskem področju in k dolgoročnemu zagotavljanju kakovosti bivanja za vse prebivalce. Glavno vodilo Resolucije je načelo javnega interesa pri ustvarjanju pogojev, s katerimi se širokemu krogu prebivalcev omogoči enakopravne možnosti za rešitev stanovanjskega vprašanja.

Ker sta bila gospodarski in prostorski vpliv stanovanjske politike v preteklosti zapostavljena, imamo danes situacijo, ko primanjkuje najemnih stanovanj na tistih lokacijah, kjer je povpraševanje največje in hkrati takšnih stanovanj, ki bi ranljivejšim skupinam omogočila reševanje stanovanjskega problema. Stanovanjski fond se stara, delež zasebnih stanovanj je visok, s strani investitorjev ni interesa za vlaganje v stanovanjsko gradnjo v javnem interesu, hkrati pa je mobilnost prebivalstva, v smislu pripravljenosti na menjavo stanovanja, nizka.

Resolucija opredeli štiri cilje za oblikovanje učinkovite in uravnotežene stanovanjske oskrbe:

Uravnotežena ponudba primernih stanovanj

Razpoložljivost stanovanj in povpraševanje po stanovanjih sta zaradi možnosti zaposlitve, šolanja, dostopnosti do javnih funkcij, storitev in prometnih povezav v neravnovesju. V večjih mestih in mestnih središčih je povpraševanje veliko, ponudba pa nezadostna, hkrati pa je na obrobjih mest in gospodarsko manj perspektivnih območjih razpoložljivost večja in presega potrebe prebivalstva. Resolucija predlaga aktivacijo degradiranih urbanih območij, primernih za stanovanjsko gradnjo, ki mestom lahko omogočijo širšo urbano, socialno in drugo prenovo.

Lažja dostopnost do stanovanj

Dostopnost do stanovanja predstavlja zmožnost prebivalcev, da si zagotovijo funkcionalno primerno stanovanje za svoje potrebe, pri čemer gre predvsem za cenovno dostopnost stanovanj za različne skupine prebivalstva kot tudi za dostopnost do ponudbe kakovostnih stanovanj za različne potrebe. Poleg ureditve stanja na področju najemnega trga, je potrebno pri zagotavljanju dostopnosti do stanovanj, posebno pozornost nameniti mladim družinam in posameznikom, starejšim generacijam in socialno najbolj ogroženim oz. ranljivim skupinam, kot so tisti, ki ostanejo brez strehe nad glavo zaradi deložacije, naravnih nesreč, nasilja ali finančne ogroženosti.

24 Kakovostna in funkcionalna stanovanja

Stanovanjska politika poudarja pomembnost kakovosti in energetske in funkcionalne učinkovitosti stanovanj, kar pomeni stanovanja, ki so kakovostno grajena, primerno velika, ustrezajo potrebam uporabnikov in jim prinašajo čim manjše stroške vzdrževanja in bivanja, zato Resolucija spodbuja prenovo stanovanjskega sklada in s tem oživitev degradiranih območij.

Večja stanovanjska mobilnost prebivalstva

V skladu z bivanjskimi potrebami posameznika se spreminja tudi potreba po različni velikosti oziroma vrsti stanovanja, zato je s spodbujanjem stanovanjske mobilnosti omogočeno prilagajanje stanovanjske ponudbe potrebam posameznika oziroma gospodinjstva v določenem življenjskem obdobju, življenjskim ciljem in pričakovanjem posameznika. Glede tega je potrebno osveščati prebivalstvo, in sicer s spodbujanjem novih oblik (tudi neinstitucionalnih) socialnih pomoči in sodelovanja.

Resolucija posebno pozornost namenja tudi brezdomcem in socialno šibkim in ranljivim skupinam, saj je pravica do stanovanja ena temeljnih človekovih pravic, vendar poudarja, da je reševanje stanovanjske problematike ranljivih skupin kompleksno in prepleteno področje, ki poleg fizične in finančne dostopnosti stanovanj obsega tudi specifične socialnovarstvene programe in rešitve, ki so prilagojene posameznim ranljivim skupinam prebivalstva.

Drugi zakoni, programi in resolucije, ki prav tako pomembno vplivajo in oblikujejo življenje brezdomcev so Nacionalni program socialnega varstva za obdobje 2011-2010, Nacionalni program boja proti revščini in socialni izključenosti 2000, Zakon o državljanstvu RS, Nacionalni stanovanjski program 2015-2025, Zakon o prijavi prebivališča, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Zakon o zdravstveni dejavnosti, Zakon o varstvu javnega reda in miru.