UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Tadeja Pust
SPLETNA DRUŽBENA OMREŽJA V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU MLADIH Magistrsko delo
Ljubljana, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Tadeja Pust
SPLETNA DRUŽBENA OMREŽJA V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU MLADIH Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Jana Rapuš Pavel
Ljubljana, 2020
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici dr. Jani Rapuš Pavel za potrpežljivost, nasvete in spodbudne besede.
Hvala mami, oči in Maruša. Za vso podporo in ljubezen v mojem življenju ter spodbudo tekom vseh let študija.
Hvala Peter in vsi prijatelji, ki ste me spodbujali, mi stali ob strani in me nasmejali v napornih trenutkih.
Zahvaljujem se ravnateljici Osnovne šole Vrhovci za potrpežljivost, ravnateljicam in učiteljicam z Osnovne šole Ledina in Osnovne šole Poljane v Ljubljani ter Osnovne šole Drska v Novem mestu, ker so mi s svojo odzivnostjo in pripravljenostjo za sodelovanje pomagale pri nastajanju raziskave.
Hvala še vsem ostalim, ki ste mislili name in mi kakorkoli pomagali v času nastajanja magistrske naloge.
Vsak tiho zori počasi in z leti, a kamor že greš, vse poti je treba na novo začeti.
(Tone Pavček)
POVZETEK
Magistrsko delo se ukvarja z ugotavljanjem prisotnosti družbenih omrežij v vsakdanjem življenju mladih in o njihovi vlogi ter uporabnosti. Raziskave opozarjajo tako na pozitivno kot negativno vlogo medijev. V pozitivni vlogi, se predstavlja predvsem komunikacijo z drugimi, zabavo in iskanje informacij, kot negativno vlogo pa raziskave izpostavijo predvsem vplive na manj ugoden psihosocialni razvoj, ter zanemarjanje fizičnih stikov in odnosov z vrstniki. V magistrskem delu sem želela dati možnost mladim, da prek esejev izrazijo svoje izkušnje in mnenje o spletnih družbenih omrežjih, ki jih uporabljajo. Poročali so o izkušnjah v povezavi s spletnim nasiljem, zasvojenostjo in psihosocialnih stiskah, ki se pri mladih pojavljajo, ter na kakšen način se z njimi spopadajo. Zanimalo me je tudi, na katerih področjih mladi zaznavajo potrebo po večji in dodatni podpori, ter kje so v reševanju stisk dovolj podkrepljeni in kakšno vlogo pri tem pripisujejo staršem in strokovnim delavcem v šolskem kontekstu.
V teoretičnem delu sem opredelila obdobje mladostništva, v katerem so trenutno udeleženci moje raziskave, vplive spletnih omrežij in njihovo vlogo v vsakdanjem življenju mladih. Nadaljevala sem s predstavitvijo različnih psihosocialnih stisk in oblik nasilja, ki se pri mladih pojavljajo zaradi uporabe spletnih družbenih medijev, ter vlogo staršev in ostalih odraslih pri spoprijemanju mladih s spletnimi družbenimi omrežji.
Namen empiričnega dela je bil pridobiti vpogled v izkušnje, ki jih imajo mladi s spletnimi družbenimi omrežji. Zajemal je 112 učencev osmega in devetega razreda osnovnih šol, od tega je bilo 58 deklet ter 54 fantov. V vzorec so bili vključeni mladi iz treh osnovnih šol– dveh v Ljubljani in ene v Novem mestu. Uporabila sem kvalitativni raziskovalni pristop, za pridobivanje podatkov pa metodo pisanja eseja, ter skupinski pogovor. Podatke sem obdelala s kvalitativno vsebinsko analizo.
Z opravljeno raziskavo sem, kot sem predvidevala ugotovila, da so spletna družbena omrežja v vsakdanjem življenju osnovnošolcev vedno bolj prisotna. Mladi se zavedajo vseh nevarnosti, ki so prisotna na omrežji, poznajo načine, s katerimi se zavarujejo, še vedno, pa se prevečkrat soočajo s psihosocialnimi stiskami in povečano prisotnostjo novih, sodobnejših oblik nasilja. Poleg lastnega zavedanja pa so mladi poudarili tudi pomen staršev in drugih odraslih, ki bi jim bili s svojim nadzorom velikokrat v pomoč pri preprečevanju in premagovanju psihosocialnih stisk.
Rezultati raziskave so dopolnilo k že obstoječim raziskavam na področju mladih in spletnih družbenih omrežij, saj so pridobljeni na podlagi osebnih izkušenj mladih, kar je dobro izhodišče za preventivno delo in preprečevanje ter omilitev negativnih vidikov uporabe spletnih družbenih omrežij, s tem pa tudi za pripravo dodatnih izobraževanj in aktivnosti na tem področju.
KLJUČNE BESEDE: mladostniki, spletna družbena omrežja, vsakdanje življenje, osnovna šola
ABSTRACT
This master's thesis deals with the identification of the presence of social networks in the daily lives of young people and their role and usefulness. My main source were different studies that talk about the positive and negative role of the media. The positive one being communication with others, entertainment and information search, and the negative role a less favourable psychosocial development and neglect of physical relationships with peers. I wanted to give young people the opportunity to express, through essays, their experiences and opinions about the online social networks they use, their experiences of cyberbullying, addiction, and to find out what psychosocial distress they are experiencing and how they are coping. I was also interested what areas young people see as in need of more and more support, and where they are sufficiently helped in dealing with distress. In addition, I have touched on the role of parents and practitioners have when it comes to the topic of online social networks and the situations that arise in connection with them.
The theoretical part begins with an introduction to adolescence, which is the period represented by the participants of the first target population I surveyed and social networks role in their everyday life. I continued with the psychosocial hardships that are increasingly occurring in young people and new wasy of violence. Finally, I wrote about the role of parents and other adults in dealing with this topic.
The empirical part included 112 eighth and ninth grade elementary school pupils, namely, 58 girls and 54 boys. The sample included young people from primary schools in Ljubljana and Novo mesto. I used a qualitative research approach, and to obtain data I used an essay writing method and a group interview. I processed the data with qualitative content analysis.
The results of the research are important because I have gained a deep insight into the different experiences of young people with online social networks and the role of online social networks in everyday life. The results can give educators a good starting point for preventative work as well as mitigating the negative aspects of the use of online social networks, as well as providing additional training and activities in this field.
KEY WORDS adolescents, online social networks, everyday life, primary school
KAZALO
UVOD... 1
I. TEORETIČNI DEL ... 2
1. KAJ SO SPLETNA DRUŽBENA OMREŽJA IN ZAKAJ SO PRIVLAČNA ZA MLADE? ... 2
1.1 Spletna omrežja, ki jih mladi uporabljajo ... 3
2 ADOLESCENCA KOT PRELOMNO OBDOBJE ODRAŠČANJA ... 4
2.1 Vrstniki kot pomembni drugi ... 5
2.2 Samopodoba sodobne mladine ... 7
2.3 Novi načini preživljanja prostega časa ... 8
3 NEVARNOSTI IN PASTI UPORABE SPLETNIH DRUŽBENIH OMREŽIJ ... 9
3.1 Predstavljanje (lažne) identitete na spletnih omrežjih ... 9
3.2 Spletna družbena omrežja kot sodobna oblika zasvojenosti ... 10
3.3 Tradicionalne in novejše oblike medvrstniškega nasilja ... 13
3.4 Pojav psihosocialnih stisk, kot posledica uporabe družbenih omrežij ... 15
4 PREDNOSTI IN SLABOSTI PORASTA UPORABE DRUŽBENIH OMREŽIJ ... 16
5 VLOGA STARŠEV, ŠOLE IN STROKOVNIH DELAVCEV PRI SOOČANJU MLADIH Z DRUŽBENIMI OMREŽJI ... 20
5.1 Odrasli kot varovalni dejavnik ... 20
II. EMPIRIČNI DEL ... 22
6 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 22
6.1 Cilji raziskave ... 23
7 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 23
8 METODOLOGIJA ... 23
8.1 Raziskovalna metoda in pristop ... 23
8.2 Vzorec in postopek izbire ... 23
8.3 Raziskovalni pripomoček in postopek zbiranja podatkov ... 24
8.4 Postopek obdelave podatkov ... 25
9 REZULTATI IN INTERPRETACIJA... 27
10 SKLEPNE UGOTOVITVE ... 43
11 ZAKLJUČEK ... 46
12 LITERATURA ... 48
13 PRILOGE ... 52
UVOD
Spletna družbena omrežja danes predstavljajo kar velik del družbenega življenja, predvsem mladi pa na njih preživijo tudi 8 ur dnevno ( Lavrič, 2011). Zaradi večje uporabe spletnih družbenih omrežij, današnjo generacijo mladih imenujemo tudi »nova medijska generacija« (Ule, 2008) oziroma »spletna generacija »(Van den Beemt, 2010, v Lavrič idr., 2010), saj je splet postal »sestavni del življenja mladih« (McMillan in Morrison, 2006, v Lavrič idr., 2010). Mladi so vse bolj povezani s spletom, saj ima ta zanje različne pozitivne učinke, kot so možnost za zabavo, spoprijemanje s težavami in umik od njih, uporabljajo ga tudi za obveščanje in komunikacijo. O'Keeffe in Pearson (2011) kot eno od prednosti uporabe družbenih omrežij izpostavljata pomen spletne komunikacije kot možnost ohranjanja stika z oddaljenimi prijatelji, družino in ljudmi, ki imajo podobne interese. Poleg prednosti in pozitivnih učinkov, pa se v raziskavah pojavljajo tudi negativni učinki in slabosti spletnih družbenih omrežij, med katerimi najbolj izstopata »manj ugoden psihosocialni razvoj mladostnikov« (Subrahmanyam, 2001, Kirsh, 2010, v Lavrič idr., 2010) ter to, da »dolgotrajna uporaba interneta vpliva tudi na pojavljanje težav v družini... in zanemarjanje prijateljskih odnosov« (Oblak Črnič, 2011, str. 22).
V začetnih raziskavah o rabi interneta in medijev so avtorji (Kraut, 1998; Young, 1998, v Oblak Črnič, 2011, str. 25) ugotavljali, da internet »proizvaja osamljene, depresivne in izolirane mlade«, kar pa so s poznejšimi raziskavami ovrgli, ravno zaradi tega, saj imajo mladi danes zaradi povečane uporabe medijev, posledično tudi več prijateljev na spletu. Tako tudi slovenske raziskave kažejo, da se mladi zaradi interneta počutijo bolj povezane z drugimi in imajo z njimi boljše odnose (prav tam).
V pregledu raziskav sem ugotovila tudi, da mladi danes veliko časa namenijo družbenim omrežjem, ki so eden od glavnih dejavnikov, ki vplivajo na zaznavo lastnega telesa, samopodobo in oblikovanje lepotnih idealov (Čevnik, Musil, Fištravec, 2008).
Tudi slovenska študija, ki so jo izvedli na vzorcu 307 srednješolcev iz petih različnih šol v Sloveniji (Kuhar, 2002) je pokazala, da mediji vplivajo na občutke in misli v povezavi z lastnim telesom mladih, velik pomen pri dojemanju sebe, pa so pri tem pripisali tudi vrstnikom. M. Kuhar (2002) na osnovi rezultatov študije ugotavlja, da spletna družbena omrežja vplivajo predvsem na telesno samopodobo mladih, saj imajo velik pomen pri širjenju idealiziranih podob, poleg tega pa imajo veliko vlogo ravno pri odnosu do lastnega telesa, kar privede do neskladja med zaznavo lastnega telesa in družbenimi standardi.
Preventiva je osrednje težišče socialno pedagoškega dela. Socialni pedagogi pri tematiki družbenih omrežij delajo predvsem na področju primarne preventive, kamor je potrebno vključiti otroke, starše in tudi ostale strokovne delavce. Na primarni ravni socialni pedagog lahko organizira dejavnosti, vodi skupinske aktivnosti in ima predavanja o različnih temah. Pri sekundarni preventivi socialni pedagog svoje delo in pozornost usmeri predvsem na tisto populacijo, pri kateri je večja možnost za razvoj
motnje. Tretja vrsta preventive, terciarna preventiva, pa je usmerjena v otroke, pri katerih je motnja že razvita (prim. Šmit, 1997).
V teoretičnem delu sem najprej predstavila spletna družbena omrežja in najbolj pogosto rabljena tudi podrobneje opisala. Nadaljevala sem s predstavitvijo značilnosti obdobja adolescence ter tremi podtemami – razvoj identitete, vrstniški odnosi ter preživljanje prostega časa. V nadaljevanju sem predstavila še uporabo omrežij v tem obdobju in njihov vpliv na odraščanje posameznika. Ena od pomembnih tem v magistrskem delu je bila tema nevarnosti in težav, s katerimi se mladi soočajo pri uporabi spletnih omrežij. Podrobneje sem raziskala morebitne psihosocialne stiske, ki se ob tem pojavljajo pri mladih ter na koncu splošno povzela dognanja o pozitivnih in negativnih učinkih uporabe spletnih družbenih omrežij.
V kvalitativni empirični raziskavi magistrskega dela sem raziskovala tudi vlogo staršev in drugih odraslih, področja na katerih mladi želijo več podpore s strani odraslih, ter prepoznavala področja na katerih so mladi dovolj opremljeni in imajo dovolj znanja v povezavi s spletnimi družbenimi omrežji.
V empiričnem delu je najprej predstavljen raziskovalni problem, sledi opredelitev zastavljenih raziskovalnih vprašanj in izbrane metodologije. Na koncu empiričnega dela so predstavljene še ključne ugotovitve raziskave, ki so povezane s teoretičnimi izhodišči.
I. TEORETIČNI DEL
1. KAJ SO SPLETNA DRUŽBENA OMREŽJA IN ZAKAJ SO PRIVLAČNA ZA MLADE?
V magistrskem delu sem uporabljala besedno zvezo »spletna družbena omrežja«, saj ta zajema vsa spletna omrežja oziroma aplikacije, ki jih mladi uporabljajo, nanaša pa se na različne načine uporabe in medsebojno povezovanje le-teh. Največkrat je izpostavljen Facebooku , v zadnjih letih pa sta vse bolj popularna še Instagram in Snapchat.
Po definiciji so socialna omrežja spletne storitve, ki posamezniku omogočajo ustvarjanje javnega oziroma delno javnega profila znotraj omejenega sistema, izoblikovanje seznama drugih, s katerimi deli povezavo, ter pregled seznama svojih vez in vez, ki so jih znotraj sistema oblikovali drugi.Gre za »skupek posameznikov, ki so med seboj povezani z nekim odnosom ali vezjo, imajo enake interese in želijo izmenjavati ideje ter informacije« (Tonioni, 2013, str. 17). Prva socialna omrežja naj bi nastala v ZDA že leta 1997 (Boyd in Ellison, 2008) in sicer na dveh področjih vsakdanjega življenja. Prvo področje je bilo poklicnega tipa, drugo pa na podlagi prijateljskih vezi (Tonioni, 2013).
Avtorji Valkenburg , Schouten in Peter (2005, v Barker, 2009) so v svoji raziskavi ugotavljali, kaj mlade motivira, da uporabljajo te spletne strani. Ugotovili so, da jim
omogočajo identifikacijo z drugimi, ki se vedejo podobno njim, in to da se z drugimi tudi primerjajo. Veliko raziskav, s katerimi so ugotavljali razloge za uporabo medijev, je pokazalo, da gre predvsem zabavo, iskanje informacij, poleg tega pa tudi interpersonalne in intrapersonalne cilje, kot so na primer premagovanje sramežljivosti in lažje vzpostavljanje odnosov z drugimi. Papacharissi in Rubin (2008, v Barker, 2009) sta ugotovila, da so internetno komunikacijo in odnose uporabljali predvsem tisti, ki so v živo bolj negotovi.
Tonioni (2013, str. 16) v svoji knjigi spletna družbena omrežja opiše kot »podaljšek prijateljstev in realnih medosebnih odnosov.« Uporabniki imajo prek njih večjo možnost ohraniti stik s prijatelji, izmenjavati informacije in seveda tudi sklepati nova poznanstva.
Poleg tega so spletna družbena omrežja eden najrazvitejših načinov komuniciranja, prek katerega si posameznik ustvari svoj profil, naredi seznam prijateljev s podobnimi interesi, ter s tem razširi svojo socialno mrežo in se predstavlja drugim.
J. Suhadolc (2007) pravi, da z nastankom novih medijev, kamor sodijo socialna omrežja, stari mediji, kot so radio, televizija in tisk, niso izginili, ampak so se le nadgradili in izboljšali možnosti komunikacije preko njih. Komunikacija se od stare precej razlikuje, saj sedaj uporabniki poslana sporočila nadzorujemo, vse več komuniciramo z ljudmi, ki jih sicer ne poznamo osebno, razen tega, kar preberemo na internetu. Z novimi mediji imajo ljudje več moči. Sami lahko pridobimo informacije, prek katerih se sami prepričajo o njihovi resničnosti.
Spletna družbena omrežja so zaradi svojih prednosti za mlade še toliko bolj privlačna.
Ohiagu (2011) izpostavi njihovo dostopnost dosega velike mase ljudi, enostavnost sprejema informacij, anonimnost, ki uporabnikom spletnih omrežij omogoča doseg velike količine ljudi, heterogenost uporabnikov, ki se razlikujejo po spolu, rasi, starosti, kraju bivališča, kulturi itd. ter dvojni doseg, kar pomeni, da lahko prek spletnih družbenih omrežij dosežemo tako širšo, kot ožjo skupino uporabnikov, to pa je odvisno od potreb posameznika ali skupine.
Poleg tega spletna omrežja mladim omogočijo fleksibilnost uporabe, saj vsebujejo vse vrste komunikacije, od medosebne, do zasebne in širše komunikacije, ki je namenjena celemu svetu. Prednost omrežji za mlade je tudi Sposobnost kombiniranja funkcij ostalih medijev, saj vsebuje in združuje različne lastnosti in prednosti starejših medijev, ki niso več tako priljubljeni, mladi pa jih še vedno želijo uporabljati.
1.1 Spletna omrežja, ki jih mladi uporabljajo
Mladi so v raziskavi, ki sem jo opravila največkrat omenjali dve družbene omrežji, ki ju največ uporabljajo v vsakdanjem življenju. Prvo od teh je Facebook, ki je spletna stran, ustanovljena februarja leta 2004 in je imela že od samega začetka več kot 21 milijonov registriranih uporabnikov (Needham idr., 2007, v Ellison, Steinfield, Lampe, 2007), danes pa je ena od desetih najbolj obiskanih strani (Tonioni, 2013).
Leta 2010 je kar 61% odraslih v Ameriki uporabljalo socialna omrežja (Zickuhr, 2010, v Seidman, 2012), med njimi pa je bil najbolj popularen prav Facebooka, ki ima
trenutno več kot bilijon uporabnikov (Facebook, 2012, v Seidman, 2012). Razlog za tako množično uporabo sta potreba po pripadanju in samo-reprezentaciji posameznika. (Seidman, 2012). Mladi se za uporabo Facebooka odločajo zaradi lažje komunikacije in možnosti za oblikovanje odnosov, prek različnih komunikacijskih orodij, ki jih ponuja (Tonioni, 2013).
Kljub temu, da je Facebook dokaj varen, avtor opozarja na zlorabe tako osebnih podatkov, kot ustvarjanje lažnih profilov in nedovoljeno uporabo zasebnih slik, ki imajo na mlade lahko negativen učinek (prav tam).
Naslednje družbeno omrežje, ki je med mladimi preseglo popularnost Facebooka, je Instagram. Njegov namen je objavljanje fotografij in videov pod t. i. »hashtagom«, s pomočjo katerega jih drugi lahko najdejo in všečkajo, ter uporabo najrazličnejših lepotnih filtrov (Sheldon in Bryant, 2015). Instagram je aplikacija, ki uporabnikom omogoča fotografiranje ter deljenje teh fotografij na Instagramu in hkrati na Facebooku.
V zadnjih letih njegova popularnost narašča predvsem med mladimi. Ima že 400 milijonov aktivnih mesečnih uporabnikov, ki dnevno "všečkajo" več kot 3,5 bilijonov objav, ter več kot 80 milijonov objavljenih fotografij. Največja skupina uporabnikov Instagrama, so mladi med 18. in 29. letom starosti (prav tam). Instagram je trenutno eden najhitreje rastočih spletnih socialnih omrežij (Wagner, 2015, v Sheldon in Bryant, 2015).
Na priljubljenosti poleg Instagrama narašča tudi družbeni medij, ki ga lahko štejemo pod družbena omrežja predvsem zaradi namena uporabe. Prek Snapchata uporabniki prav tako lahko dodajajo znane ali neznane ljudi, se pogovarjajo, pošiljajo fotografije in videe, ki so časovno omejeni. Vse bolj je popularen predvsem zaradi svoje modalnosti, ki omogoča komunikacijo z drugimi prek fotografij in videov, ki trajajo do 10 sekund, po 24 urah pa izginejo, kar nekaterim predstavlja varnost. Poleg tega lahko uporabniki izberejo kdo lahko te fotografije vidi in se s tem dodatno zaščitijo. Snapchat ima več kot 100 milijonov svetovnih uporabnikov (Piwek in Joinson, 2016, v Alhabash in Ma, 2017) in je tretji najbolj popularen socialni medij na svetu.
2 ADOLESCENCA KOT PRELOMNO OBDOBJE ODRAŠČANJA
Obdobje adolescence je eno od razvojnih obdobij posameznika, v katerem se dogaja največ sprememb. Ko govorimo o njem, opazimo neenotnost in različne definicije avtorjev glede starostnih okvirjev, ki zamejujejo to obdobje.
M. Ule (2008) obdobje adolescence opiše kot obdobje bioloških in psiholoških procesov razvoja, znotraj katerega prihaja do psihofizičnih sprememb. To je čas preizkušanja sebe in drugih, čas iskanja, obdobje socialnega, kognitivnega ter čustvenega razvoja in je univerzalen proces, ki ga vsi, ki želijo priti do odraslosti, preživijo. Z drugimi besedami je adolescenca »obdobje in proces duševnega dozorevanja iz otroka v odraslega. Proces dozorevanja poteka prek medsebojnega delovanja med otrokom in njegovim družbenim okoljem« (Horvat in Magajna, 1987, v Kobal, 2000, str. 60).
Udeležence, ki so bili zajeti v moj vzorec, uvrščamo v zgodnjo adolescenco, ki je prehodna faza med otroštvom in adolescenco, avtorici Archer in Marcia (1993, v Poljšak Škraban, 2004) pa jo opisujeta kot čas, ko se kognitivne, fiziološke in psihoseksualne funkcije destrukturirajo, pojavlja se nestabilnost, vse več je nepredvidljivih sprememb, ki se povezujejo tudi z občutki kaosa in izgube kontrole.
Coterell (1996, v Ule, 2008, str. 53) pravi, da bi mladostništvo lahko označili kot
»obdobje, ko posamezniki rešujejo dva ključna odnosna procesa, to sta navezanost in identiteta.« Pojem navezanosti se nanaša na čustveno vez in odnos med mladim in neko drugo osebo oziroma skupino, identiteta pa se nanaša na posameznika in njegovo zmožnost, da se opredeli v odnosu do drugih s katerimi si je podoben oziroma različen.
Posameznik mora v adolescenci opraviti razvojne naloge, ki ga pripeljejo do tega, da lahko vstopi v naslednje obdobje življenja. Avtorici Horvat in Magajna (v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004) kot bistvene naštejeta vzpostavitev zrelejših odnosov z vrstniki, oblikovanje spolne vloge in identitete, sprejemanje svojega telesa, vzpostavitev čustvene neodvisnosti od staršev in drugih odraslih, oblikovanje odnosa do dela, poklicno udejstvovanje, lasten vrednostni sistem in etična načela ter spodobnost in želja po opravljanju družbeno odgovorne dejavnosti.
Poleg opravljanja razvojnih nalog naj bi posameznik v tem obdobju izgradil tudi lastno identiteto. Goffman (1992, v Poljšak Škraban, 2004, str. 17) je posameznikovo identiteto opisal kot »celoto normativnih pričakovanj, ki jim mora ustrezati posameznik v neki socialni situaciji, in identifikacije, s katerimi ga največkrat prepoznavajo drugi ljudje.« V tem obdobju mora posameznik preizkušati socialne vloge, nabirati izkušnje in ugotoviti kaj je njegov namen v življenju (Erikson, 1973, v Ule, 2008, str. 59). Pozorni moramo biti na možnost izgube identitete, ki je posledica ne sprejemanja samega sebe, pri čemer imajo veliko vlogo vrstniki (prav tam), saj se mladi v iskanju in oblikovanju svoje lastne identitete oddaljijo od svoje primarne družine in se bolj povežejo s prijatelji in vrstniki, s katerimi se tudi primerjajo, se po njih zgledujejo in na podlagi tega gradijo cilje, vrednostni sistem in lastno identiteto (Winkley,1996).
2.1 Vrstniki kot pomembni drugi
Mladostnik v svojem življenju potrebuje socialne stike in odnose z drugimi, da lahko normalno in zdravo deluje. Pomembno je, da smo pozorni na njihove medsebojne odnose, saj so v tem obdobju vrstniki najbolj pomembni pri oblikovanju posameznikovega karakterja in izgrajevanju svoje identitete.
Velik pomen imajo pri nudenju socialne podpore in orientacije v življenju, pozitivno pa vplivajo tudi na čustveno, kognitivno in socialno področje (Cerar, 2007). V obdobju mladostništva so pomembni za razvoj varovalnih dejavnikov v stresnih situacijah, saj omogočajo različne oblike pomoči in podpore, ki jih posameznik lahko uporabi v kriznih situacijah, pomagajo pa tudi pri zaščiti pred tveganji in negativnimi vplivi stresnih situacij (npr. konflikti in slabe razmere v družini, podpora pri zasvojenosti in motnjah prehranjevanja itd.).
Mladostniki v tem obdobju razvijejo večjo čustveno povezanost z vrstniki, ki jim nudijo razumevanje in pozornost, z njimi preživijo več časa, njihovi odnosi pa so v primerjavi z drugimi razvojnimi obdobji najbolj čustveno intenzivni (Ule, 2008). Veliko dajo na vključevanje in pripadanje različnim skupinam, ki imajo velik pomen za čustveno pripadnost mladih, saj se v te skupine povezujejo na podlagi izkušenj, želja, podobnih problemov in potreb (prav tam), iz tega razloga pa so prijateljski odnosi pomembni tudi za samopotrditev mladih ter za reševanje konfliktov. Med njimi je tako več odprtosti, zaupanja ter vzajemnosti, mladi so bolj fleksibilni in pripravljeni na spremembe v vedenju, kar pa pripomore tudi k uravnavanju lastnih čustev (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
Prijateljski odnosi so pomembni še za krepitev samopodobe in samospoštovanja, ki je ravno v tem obdobju velikokrat na preizkušnji. Kljub temu, da vrstniki pozitivno vplivajo na samopodobo, se lahko zgodi, da imajo tudi negativen vpliv, saj velikokrat pride do norčevanja in nesprejemanja v skupini, kar pa pri posamezniku lahko vodi do občutkov osamljenosti in prizadetosti. Do nesprejemanja ponavadi pride zaradi različnih dejavnikov, ki so pogojeni s pravili mladih, ki so že vključeni v določeno skupino.
Priljubljenost pri posamezniku predstavlja več različnih dejavnikov, ki so pomembni pri pomoči otroku, ki je nepriljubljen. A. Mikuš Kos (1991) pravi, da so velikokrat nepriljubljeni različni otroci, na primer tisti, ki so označeni kot »piflarji« ali tisti, ki se vedejo preveč odraslo. Na priljubljenost vplivajo tudi osebnostne lastnosti posameznika, kot so sposobnost empatije, inteligentnost, sodelovanje pri nalogah, agresivnost ipd. Nepriljubljen je lahko tudi otrok, ki je socialno šibkejši, druge rasne in narodnostne pripadnosti, ima drugačen videz oz. fizični izgled in nenazadnje nekdo, ki iz različnih razlogov ne uporablja družbenih omrežij in ne sledi trendom sodobne družbe. Pri reševanju pojava nesprejetosti in nepriljubljenosti moramo biti pozorni na interakcije in odnose, ki jih imajo mladi med seboj.
Vse več odnosov se med današnjo mladino spleta prek spletnih družbenih omrežij. Ko mladostnik vstopi v obdobje adolescence, se njegovo družabno življenje iz resničnega sveta premakne v digitalni svet tehnologije, kar jim omogoči lažje ohranjanje stikov, ter nova prijateljstva, ki jim ponujajo potrditev (Alter, 2017). Poleg neposrednih odnosov v resničnem življenju mladi podporo in stike prek spletnih družbenih omrežij iščejo, predvsem takrat, je njihova primarna socialna mreža manjša. Veliko mladostnikov prek spletnih družbenih omrežij tako vzpostavlja in išče prijateljske odnose, komunicira s posamezniki in se vključuje v skupine istih interesov (Cerar, 2007). Odnosi s tem postajajo vse bolj posredni, manj je empatije in realne komunikacije, prav tako pa povprečni šolar v spletni komunikaciji preživi bistveno več časa kot v neposrednem, osebnem stiku z drugimi (prav tam). Tudi zaradi časovne in krajevne ovire, se mladi velikokrat poslužujejo spletnih družbenih omrežij za vzdrževanje medosebnih odnosov, poleg tega pa na tak način tisti, ki so bolj negotovi in sramežljivi, lažje premagujejo sramežljivost in si s tem olajšajo predstavljanje drugim, ter vključevanje v skupine s podobnimi interesi (Kregelj, 2016).
2.2 Samopodoba sodobne mladine
V odnosu mladostnikov do spletnih družbenih omrežij in vrstnikov je pomembno področje tudi samopodoba. Vedno večja uporaba spleta je s seboj prinesla tudi večje primerjanje z drugimi in s samim seboj, to pa s seboj potegne tudi dojemanje sebe, zadovoljstvo z lastnim telesom in sprejemanje sebe takšnega kakršen si. Pri spopadanju z negativnimi posledicami uporabe družbenih omrežij, se je pomembno zavedati kaj samopodoba je in kaj vpliva na njeno delovanje in pomanjkanje.
V mladostništvu je ena od temeljnih razvojnih nalog ob prehodu v odraslost, oblikovanje pozitivne in stabilne samopodobe, to pa je tudi čas, ko je njeno oblikovanje najbolj intenzivno. M. Juriševič (1999) samopodobo opredeli kot konstrukt dinamične narave, ki se v posameznikovem življenju oblikuje postopoma. Njena vsebina je različna za različne posameznike, veliko pa je raziskav, ki potrjujejo, da se struktura samopodobe oblikuje po univerzalnih principih, ki vodijo do sprememb znotraj konstrukta. Schaffer (1996, v Juriševič, 1999) opredeli pet razvojnih smernic oblikovanja samopodobe in ravno zadnja razvojna smernica še posebej vidno nastopi v obdobju mladostništva, saj se iz javne spreminja v zasebno (Schaffer, 1996, v Juriševič, 1999).
Samopodobe ne zgradimo sami, ampak s pomočjo drugih, s katerimi smo v stiku.
Povejo nam predvsem to, kakšni smo, kakšni naj bi bili in kaj pomeni, da smo takšni.
Pod »druge« štejemo naše starše, širšo družino, vrstnike in prijatelje, učitelje in druge, ki nam s svojimi izjavami govorijo kakšni smo, v čem smo dobri in v čem nismo, to pa se s časoma vtisne v našo samopodobo in tako vsebuje naše lastne ideje o tem, kako nas vidijo drugi (Musek, 1992). Velik del naše samopodobe zgradijo drugi od katerih dobimo informacije, ki postanejo del podobe ustvarjene o nas samih. Pomembni drugi nam povejo, kakšni smo in kakšni naj bi bili, pokažejo nam v katerih stvareh smo dobri, kdaj smo pridni oz. poredni, ter v čem nismo najboljši, s tem pa že od otroštva oblikujejo našo samopodobo. S tem, ko nam drugi posredujejo informacije o nas samih, te postanejo del naše duševnosti in predstave, ki jo imamo do sebe (prav tam).
Kadar govorimo o samopodobi in pomembnih drugih, je potrebno omeniti tudi telesno samopodobo. Ta je v obdobju mladostništva, predvsem pri dekletih, še toliko bolj pomembna, saj se začnejo primerjati z drugimi tudi na podlagi svojega telesa in zunanjega izgleda, ki je povezan s telesnim razvojem. Pri slednjem se pojavijo spremembe mladostnikovega telesa, oblikuje pa se tudi na podlagi posameznikovih zaznav in doživljanja teh sprememb ter stereotipnih odzivov drugih oseb na njegove telesne spremembe (Kobal, 2000). Glede na to, da se danes mladi bolj ocenjujejo po zunanjem videzu, je telesna samopodoba zagotovo tema na katero moramo biti pozorni in o njej ozaveščati mlade. M. Kuhar (2002) v svojem delu opisuje problem nezadovoljstva z lastnim videzom pri ženskah in moških zahodne kulture, ki se največkrat prične ravno v obdobju mladostništva, ko je zunanji videz še toliko bolj pomemben. Telesno samopodobo opiše kot »večrazsežen psihološki konstrukt z različnimi teoretičnimi in empiričnimi pomeni« (prav tam, str. 258–259). Gre za
»človekove zaznave, mišljenje ali občutja o lastnem telesu« (Grogan, 1999, v Kuhar, 2002, str. 259). Ker se človekove zaznave in občutja spreminjajo, se z njimi spreminja tudi telesna samopodoba, ki je dovzetna za spremembe in elastična, nanjo pa vplivajo tudi spremembe iz socialnih izkušenj in pridobivanja novih informacij (prav tam).
Predvsem mediji in spletna družbena omrežja so tista, ki s svojimi sporočili oblikujejo podlago za nezadovoljstvo z lastnim telesom, saj so njihove predstave idealnega telesa nerealne. Poleg medijev na telesno samopodobo posameznika vplivajo tudi medsebojne socialne izkušnje, nizko samospoštovanje, določeni dogodki, ter še posebej vrstniki (prav tam). Mask in Blanchard (2011) povzameta različne avtorje, ki pravijo, da imajo mediji (ne le spletna omrežja, ampak tudi revije, časopisi itd.) ključno vlogo pri izvajanju pritiska nad ženskami s tem, ko prikazujejo vitkost in izgubljanje teže kot pomemben dejavnik privlačnosti. Velik vpliv pri širjenju želje po vitkosti ima tudi družba oziroma kultura v kateri posameznik živi (Tiggemann, 2011, v Rice, Prichard, Tiggemann in Slater, 2016).
Dejavniki, ki vplivajo na razmišljanje mladega posameznika, vplivajo tudi na njegovo samopodobo, slednja pa lahko tudi na prisotnost in razvoj različnih psihosocialnih stisk.
2.3 Novi načini preživljanja prostega časa
Glede na tempo današnjega življenja, na vse obveznosti in naloge, ki nas spremljajo, je pomembno, da si vzamemo čas zase in ga kvalitetno preživimo. M. Kuhar (2007, str. 455 ) prosti čas opiše kot »čas za umiritev, ko počneš, kar si želiš, oziroma ko se ukvarjaš z aktivnostmi, ki nudijo razvedrilo, sprostitev, socialno in osebno izpolnitev,«
ter čas, ki ga mladi namenijo razvijanju in odkrivanju lastnih zanimanj, osebne identitete ter preizkušanju različnih socialnih vlog. Aktivno preživljanje prostega časa ima tudi nekatere druge pozitivne učinke na mlade: krepi se njihovo psihično zdravje in kompetence, kar lahko deluje preventivno na področju psihosocialnega zdravja mladih in na področju zmanjšanja tveganj delikventnih vedenj (Bjarnadottir, 2004, v Kuhar, 2007). Prostočasne aktivnosti mladim omogočijo tudi razvoj življenjskih stilov, poleg tega pa vplivajo na njihov razvoj, saj so mladi v tem času bolj samostojni, kot pri drugih aktivnostih (Kuhar, 2007). Poleg vseh teh stvari mediji mladim omogočajo tudi zadovoljevanje potreb po prijateljstvu, in sicer na drugačne načine kot v preteklosti, hkrati pa so tudi »podaljšek tipičnih prostorov družabnega srečevanja in druženja skupnosti«(Tonioni, 2013, str. 25).
Po podatkih navedenih v raziskavi Mladina 2010, ima v Sloveniji kar 40 % osnovno in srednješolcev več kot 3 ure prostega časa dnevno (Kralj, 2007, v Lavrič, 2011). Ta čas mladi večinoma preživljajo aktivno (na primer s športnimi aktivnostmi, druženjem s prijatelji), nekateri pa tudi pasivno, z gledanje televizije ali lenarjenjem. Najbolj pogosto prosti čas preživijo skupaj s prijatelji, vedno več pa se v tem času poslužujejo uporabe medijev, gledanja televizije, poslušanja glasbe in upravljanja različnih družbenih omrežij na spletu. (Ule, 1995, Žavbi in Vipavc Brvar, 2004, v Kuhar, 2007). Kljub povečanem in včasih tudi pretiranem obsegu preživljanja prostega časa na spletnih
družbenih omrežjih, M. Kuhar (2007) pravi, da je včasih koristen tudi takšen način preživljanja časa, če le ni to edini način, ki lahko vodi tudi v zasvojenost.
M. Ule (2008) meni, da je prosti čas nujen, saj le tako lahko zdržimo vse konflikte in napetosti na različnih področjih našega življenja. Prosti čas izkoristimo tudi za
»regeneracijo in nadomeščanje identitetnih izgub, ki nastajajo na drugih področjih življenja, ter za druženje in vzdrževanje socialnih mrež« (prav tam, str. 102). Mladi z dejavnostmi v okviru prostega časa oblikujejo in širijo družbene in medosebne odnose, ki prispevajo k boljšemu psihičnemu in osebnemu počutju (Salend, 1999, Abbott- Chapman in Robertson, 2009, v Lavrič, 2011).
Avtorji v raziskavi Mladina 2010 (Lavrič, 2011) ugotavljajo, da imajo bolj pozitiven učinek na psihosocialni razvoj tiste prostočasne dejavnosti, ki so strukturirane, imajo oblikovana pravila, omejitve ter cilje, največkrat pa so nadzorovane s strani odraslih (Larson, 2000, prav tam). Pomembne so tudi nestrukturirane dejavnosti, saj so povezane s posameznikovimi interesi in prek njih se lahko izraža, gradi svojo identiteto in razvija nadarjenost, poleg tega pa se posameznik v svojem prostem času regenerira, krepi svoje socialne mreže in rešuje socialne konflikte.
3 NEVARNOSTI IN PASTI UPORABE SPLETNIH DRUŽBENIH OMREŽIJ
S povečano uporabo spletnih družbenih omrežij v prostem času se povečuje tudi možnost potencialnih nevarnosti in pasti, ki jih spletna družbena omrežja prinesejo s seboj. Veinot, Campbell, Kruger, Grodzinski in Franzen (2011) navajajo podatek, da je leta 2009 kar 93 % mladih uporabljalo internet, 73 % pa je bilo prijavljenih na spletnih socialnih medijih, kot je na primer Facebook. Redecker, Mutka in Punie (2010) so z evropsko raziskavo pokazali, da tudi v Evropi 51% prebivalcev, med katere so zajeti tudi mladi od 16. leta, internet uporablja za iskanje informacij in novih znanj. Poleg tega so v Sloveniji podatki iz leta 2012 pokazali, da internet uporablja kar 72 % ljudi, posameznik pa na internetu preživi deset ur tedensko. 62 % ljudi po svetu uporablja družbena omrežja, kar 22 % časa pa namenijo Facebooku, Twitterju in Pinterestu (Global Internet Use, New Social Media Stats for 2012, v Rozman, 2013). Glede na predstavljene raziskave je odstotek mladih, ki internet uporablja vsak dan, vedno večji.
S tem se zagotovo večajo tudi nevarnosti, ki pa jih mladi in odrasli premalokrat prepoznamo dovolj zgodaj. V naslednjih podpoglavjih so predstavljene nevarnosti, ki so najbolj pogoste in so jih prepoznali tudi udeleženci v raziskavi.
3.1 Predstavljanje (lažne) identitete na spletnih omrežjih
Zagotovo nam prisotnost na internetu in spletnih družbenih omrežjih prinese veliko pozitivnih stvari, ne smemo pa pozabiti na nevarnosti, v katere lahko hitro zapadejo predvsem mladi. Ena od nevarnosti je zagotovo pomanjkanje zasebnosti, ki je na družbenih omrežjih vedno bolj prisotna. S prijavo na spletna omrežja, uporabniki objavijo in delijo veliko osebnih podatkov in informacij, ki postanejo javni. Kljub temu,
da lahko uporabnik podatke zbriše, še vedno ostanejo nekje na spletu in velikokrat lahko pride do zlorab brez posledic (Tonioni, 2013). Kljub temu, da je na primer na Facebooku možnost nastavitve delne zasebnosti in posameznik sam nadzoruje, katere informacije o sebi bo delil z vsemi, to še vedno ni popolno zagotovilo, da do naših podatkov ne more dostopati nihče drug (prav tam). Ravno zaradi dostopnosti podatkov se velikokrat pojavijo lažni profili, ne le slavnih, temveč tudi vseh drugih oseb, ki so prijavljene (prav tam).
Po podatkih Cloudmakerja (Xiao, Freeman in Hwa, 2015) je na Facebooku lahko lažnih kar 20 – 40 % profilov in jih je zelo težko jih je odkriti in ukiniti. Zaradi težjega odkrivanja, lahko pri mladih povzročijo tudi psihosocialne stiske, ki izhajajo iz norčevanja in nadlegovanja preko teh profilov. Velik problem je pomanjkanje zasebnosti, saj s tem, ko med virtualne prijatelje sprejmemo nekega neznanca, svoje osebne podatke delimo z nekom, ki ga ne poznamo. Stringhini (2010, prav tam) in Nelson (2009, prav tam) sta izpostavila problem nevarnosti, ki se pojavi ob deljenju informacij, ki jih nekdo lahko uporabi za škodovanje osebi v virtualnem in tudi resničnem življenju. Oba pravita, da se lahko najde nekdo s slabimi nameni, ki podatke uporabi za pošiljanje vsebin, ki so škodljive, ter za izsiljevanje ljudi za denar. Za izsiljevanje in krajo podatkov, uporabniki ponavadi uporabljajo lažne profile in si s tem zagotovijo krinko. Po Facebookovih podatkih, je kar 8,7 % (kar je 83 milijonov) profilov lažnih (Fire, Kagan, Elyashar in Elovici, 2014).
Poleg ustvarjanja lažnih profilov se ob tem oblikujejo in prikazujejo tudi lažne identitete.
Ko govorim o spletni identiteti, imam v mislih predvsem prikazovanje mladih na socialnih omrežjih kot sta Facebook in Instagram, kjer uporabniki objavljajo svoje slike, počutje in lokacije, kjer se nahajajo, da bi drugim pokazali svoje življenje. Veliko posameznikov svojo pravo identiteto težko razkrije v živo, zato se večkrat zatekajo k oblikovanju svoje podobe preko interneta, kar so avtorji Bargh, McKenna in Firzsimons (2002, v Tosun, 2012) opisali kot »pravi jaz na internetu.« To je pravzaprav opis želje po izražanju svojih resničnih vidikov prek internetne komunikacije, ne pa komunikacije v živo. Poleg tega je na internetu svojo identiteto veliko lažje prirediti, saj nihče v resnici ne ve, kdo si. Prek spletnih profilov se posameznik predstavlja drugim, objavlja svoje fotografije, ideje, filme, njegovi spletni prijatelji pa jih »lajkajo« oz. všečkajo. Svojo identiteto lahko posamezniki priredijo tudi tako, da se pokažejo kar se da v najboljši luči, hkrati pa mu interneti prijatelji nudijo ogromno pohval in spodbud, ne glede na to, kakšna je identiteta posameznika v resničnem življenju (Rozman, 2013). Tonioni (2013, str. 26) je v svoji knjigi zapisal, da je upravljanje profila na Facebooku kot
»upravljanje lastne identitete, poskus premagovanja osamljenosti, poskus povedati svoje in biti slišan«.
3.2 Spletna družbena omrežja kot sodobna oblika zasvojenosti
Vse večji problem uporabe interneta je tudi pojav zasvojenosti od interneta. Za začetek si poglejmo opredelitev pojma zasvojenost. Topić (2015) jo opiše po definiciji
Ameriškega združenja za medicino zasvojenosti (2011), ki pravi, da zasvojenost ni le vedenjska težava, ki nastane kot posledica uživanja raznih substanc ali pretiranega izvajanja določene aktivnosti, temveč je kronična motnja delovanja možganskega kroga nagrajevanja in centrov, povezanih s spominom in motivacijo. Zanjo je značilna nezmožnost za abstinenco, slabša sposobnost za nadzorovanje svojega vedenja, ter manjša zmožnost prepoznavanja resnih težav. Vsaka aktivnost je lahko zasvojenost, ko postane nuja in se zanjo ne moremo več svobodno odločiti, s tem pa oviramo druge aktivnosti. Tudi uporaba interneta je lahko ena od možnih zasvojenosti. Nekateri zasvojenosti z internetom še vedno ne pojmujejo kot prave zasvojenost, saj pravijo, da si lahko zasvojen le s kemičnimi snovmi (Bratter in Forrest, 1985, v Chou, Condron in Belland, 2005). J. Repa (2010, str. 33) pa zasvojenost z internetom konkretno opiše kot »psihofizično motnjo, saj se pojavljajo značilne motnje socialnih stikov in druge afektivne motnje«. »O zasvojenosti lahko govorimo takrat, ko postanejo internetni odnosi nadomestek za resnične odnose«. (Rozman, 2013, str. 45)
Alter (2017) v knjigi Sužnji zaslona ugotavlja, da zasvojenost obstaja že dolgo časa, naše razumevanje lete pa je še vedno preozko. Fenomen zasvojenosti je v zadnjih desetletjih postal pogostejši in splošno razširjen problem, ki pa ni enak klasični zasvojenosti. Zasvojenost od spletnih socialnih omrežij in tehnologije na splošno ni uživanje kemičnih snovi, vendar je učinek enak, saj družbena omrežja v celoti oblikujejo možgane mladih. Vse težje se je upreti in prekiniti z zasvojenostjo, veliko težje pa jo je tudi odkriti, saj jo z lahkoto prikrijemo. Poleg tega sta zasvojenost s tehnologijo in kemičnimi snovmi podobni tudi zaradi aktivacije istih delov možganov in istih potreb, ki jih želimo zadovoljiti. To so potreba po povezovanju z drugimi, njihova podpora, ter občutek učinkovitosti. Avtor za primer navede spletno socialno omrežje, ki je bilo največkrat omenjeno tudi v esejih mladih, to je Instagram. Uporabi ga kot primer zasvojenosti s spletnimi omrežji, s pomočjo katerega razjasni princip zasvojenosti. Uporabniki Instagrama objavljajo fotografije, ki jih drugi »všečkajo«, kar spodbudi še dodatno objavljanje fotografij ( prav tam).
Vedno več je raziskav, predvsem ameriških, ki so pokazale, da je pretirana uporaba družbenih omrežij za posameznika lahko velik problem, ki se postopoma razvije v zasvojenost ( Chou, idr., 2005). Tudi raziskava, izvedena v Sloveniji (Slovensko javno mnenje, v Jeriček, 2002), je pokazala porast uporabe interneta, in sicer iz 12 na 21 %, v le enem letu. Mnogi teoretiki o internetu govorijo le z vidika uporabnosti in pozitivnih učinkov, pozabljajo pa na negativne posledice, ki predvsem mladim prinese nenadzorovano in njihovi starosti neprimerno brskanje po internetu (prav tam). Tudi Alter (2017) kot eno od negativnih posledic navaja izginjanje pomembnih življenjskih dejavnosti zasvojenca, to so na primer osnovna higiena, delo in odnosi z drugimi ljudmi.
Kaj pa je pravzaprav razlog, da internet lahko postane sredstvo zasvojenosti?
S. Rozman (2013, str. 2015) piše, da je internet ena od stvari, ki nam omogoči
»fantazijo in umik v namišljeni svet, kar pa nas močno pritegne, tako da pozabimo vsakdanje skrbi, ali pa se kot zaslon iz megle postavi med nas in realnost ter prekrije
negativne podobe za seboj.« Zasvojenost je povezana tudi s potrebami posameznika, ki jih zadovolji na različne načine. J. Repa (2010, str. 13, povzeto po Griffiths, 1998) kot vzroke za takšno zasvojenost navaja pomanjkanje izpolnjenih potreb, ki so v povezavi z mediji in medsebojnimi odnosi. Kot primere izpostavi:
• »pobeg v lasten svet, kjer posameznik pozabi na zaprtost pred zunanjim svetom,
• druženje z drugimi uporabniki, ki jih dojemajo kot prave prijatelje,
• občutek udobnosti pri ustvarjanju neosebnih stikov pri osebah, ki se pri osebnih stikih ne počutijo prijetno,
• druženje na internetu, kot motivacija za druženje z ljudmi, ki so v tujini– s tem jim je omogočen pobeg iz realnega sveta.«
Internet in spletna družbena omrežja ponujajo tudi ogromno možnosti za zadovoljitev potrebe po pripadnosti določeni skupini, zato se posamezniki tja vedno znova vračajo in spoznavajo nove ljudi, ki jim povečujejo občutek povezanosti s skupino kateri pripadajo (Suler, 1999, v Repa, 2010). Res je, da internet daje občutek sprejetosti in pripadnosti določeni družbi, vendar J. Repa (2010) pravi, da je ta občutek v resnici lažen, saj je posameznik od pravih, realnih odnosov bolj izoliran, hkrati pa so ti odnosi v življenju porušeni. Problem se pojavi, kadar posameznik ni zmožen obdržati odnosov v svojem življenju, ampak vse rešuje prek interneta. Gre za to, da predvsem pri mladostnikih zaradi neizoblikovane refleksije svojega sveta, pride do motenega dojemanja okolice, zato lahko svoje težave začnejo reševati na način, da se na internetu predstavijo kot druga oseba in s tem vsaj za hip pozabijo na težave.
K. Young (1998) je izvedla raziskavo, ki je vključevala 596 udeležencev. Z njo je želela raziskati ali je uporaba interneta res lahko ena od možnih zasvojenosti. Oblikovala je vprašalnik z osmimi vprašanji, ki so se navezovala na uporabo interneta, odnose z bližnjimi ter počutjem ob uporabi interneta. Rezultati so pokazali, da je zasvojenih kar 80 odstotkov udeležencev, ki so povedali tudi, da zaradi pretirane uporabe interneta opažajo težave v zasebnem in profesionalnem življenju. Po zbranih podatkih so ti na internetu tedensko preživeli 38,5 ur, tisti, ki niso bili klasificirani kot zasvojeni, pa le 4,9 ure. Tako je bila njena ključna ugotovitev, da zasvojeni z internetom opazijo bistveno več negativnih posledic interneta na svoje življenje (prav tam).
Seveda pa ni vsaka uporaba spletnih družbenih omrežij zasvojenost. Pozorni moramo biti na čas, ki ga posameznik preživi na spletu. Zmerna uporaba interneta za komuniciranje in iskanje informacij je popolnoma normalna in ne prinaša zasvojenosti, medtem ko za zasvojene štejemo posameznike, ki niso sposobni funkcionirati na različnih področjih. K. Young (1996, v Jeriček, 2002) zasvojenost z internetom definira kot motnjo pri nadzorovanju impulzov in vedenja, odvisna pa je od načina uporabe interneta. Young (1996, v Jeriček, 2002) izpostavi potencialno nevarnost za tiste, ki v realnem življenju nimajo veliko medsebojnih odnosov in stikov, saj bodo svoje potrebe na tem področju zadovoljili po internetu. Poleg tega se lahko posameznik ravno zaradi anonimnosti na internetu počuti varnega za razkrivanje delov sebe, ki se jih prej zaradi predsodkov družbe ni upal, kar pa lahko vodi tudi v dvojno življenje in zasvojenost s
takšnim načinom delovanja (Joinson, 1998, v Jeriček, 2002).
3.3 Tradicionalne in novejše oblike medvrstniškega nasilja
Medvrstniško nasilje je opredeljeno kot nasilje, pri katerem je posameznik »v daljšem časovnem obdobju večkrat izpostavljen agresivnemu vedenju oz. negativnim dejanjem, ki jih je povzročil njegov vrstnik ali skupina vrstnikov« (Olweus, 1993, str. 9 v Pečjak, 2014). Vključuje neravnovesje moči, največkrat je skrito, nasilneži niso prepoznani in velikokrat ne občutijo posledic za lastna dejanja. Poleg tega je nasilneže strah drugih nasilnežev, žrtve imajo fizične in psihične posledice, med-vrstniško nasilje pa je grožnja tudi za opazovalce, ki niso neposredno vključeni vanj.
Kot pišejo avtorji, medvrstniško nasilje ni nov pojav, saj obstaja že dolgo časa, problem pa je, ker se zaradi prisotnosti nove tehnologije in spletnih družbenih omrežij vse bolj širi, njegova moč pa se povečuje, predvsem v šolah. Raziskovalci tega področja se strinjajo, da gre za resen problem, ki ga moramo zaznati in obravnavati, saj zajema kar od 30 do 40 odstotkov učencev (ko so žrtve ali kot nasilneži), od tega pa je med 60 do 70 učencev le v vlogi opazovalca (Olweus, 1993, v Peklaj in Pečkaj, 2015).
Pojavljati so se začele novejše, sodobnejše oblike nasilja, ki ga avtorji imenujejo spletno nasilje in je opredeljeno kot nova oblika medvrstniškega nasilja.Njegova prisotnost se povečuje z razvojem in povečano rabo sodobne tehnologije (Pečjak, 2014), saj kar »5 do 10 odstotkov učencev med 11. in 16. letom poroča, da so bili v zadnjih mesecih žrtve spletnega med vrstniškega nasilja«. Sicer je ta odstotek manjši, od pristnosti tradicionalnih oblik nasilja, vendar se pojavnost spletnega nasilja povečuje (Smith idr., 2008, v Pečjak, 2014, str. 17). V večini primerov žrtve poznajo tistega, ki izvaja nasilje, pogosteje pa so žrtve tisti, ki splet uporabljajo več (Pečjak, 2014).
Na spletni strani Safe.si (b. d.) je spletno nasilje opredeljeno kot nasilje ene ali več oseb nad drugo osebo ali skupino ljudi. Razdeljeno je na spletno trpinčenje, nadlegovanje in spletno ustrahovanje, ki se pojavi prek telefona, računalnika ali tablice in sicer prek sporočil, aplikacij, forumov in nenazadnje spletnih omrežij. Pri spletnem nasilju gre za nefizično nasilje v obliki pošiljanja in širjenja negativnih, ter škodljivih vsebin in informacij o drugi osebi, ki je zaradi tega ponižana. Skrbniki spletne strani so našteli kar nekaj oblik spletnega nasilja, najbolj pogoste so naslednje:
• žaljiva sporočila, komentarji,
• predelava fotografij na žaljiv način in v nevednosti osebe,
• žaljivi memi 1,
• vdiranje v profil in kraja gesla,
• grožnje in izsiljevanje,
• lažni profili.
1 Smešna fotografija, ki je velikokrat žaljiva do drugih.
Na spletni strani poudarjajo, da je vsako spletno nasilje nevarno in pri posamezniku pusti posledice, čeprav te velikokrat niso vidne ostalim. Posledice se lahko kažejo v slabšem uspehu v šoli, izostajanju od pouka, nenehni jezi, nestrpnosti ali nizki samopodobi. Pojavljajo se različne stiske, izolacije, samo poškodovanje, depresija in samomor. Nekateri opisujejo tudi posledice, ki se dotikajo družine in socialnega življenja. Žrtve nasilja opuščajo hobije,se manj gibajo in spijo prepiri v družini pa so lahko pogostejši. Avtorji poudarjajo pomen hitrega ukrepanja, ki lahko prepreči takšne posledice. O vsakem opaženem spletnem nasilju moramo takoj obvestiti odraslo osebo, to je lahko učitelj v šoli ali starš.
Spletno nadlegovanje in nasilje se na splošno lahko začneta na različne načine, s katerimi nasilneži dosežejo svoje žrtve. Največkrat za to uporabljajo mobilne telefone ali osebne računalnike. Na Centru za raziskovanje v Ameriki (Paw Research Centre, 2014) so ugotovili, da se kar 66 % spletnega nasilja dogaja na spletnih družbenih omrežjih, ki so vedno bolj dostopni vsem, 22% nasilja pa se zgodi na spletnih straneh, kjer ljudje komentirajo objave ostalih uporabnikov. Razlog, zakaj je nasilja na spletu vedno več, so avtorji (prav tam) iskali v načinu preživljanja prostega časa. Vedno več ljudi, predvsem mladih, svoj prosti čas preživlja na spletnih družbenih omrežjih, kar je dobra priložnost za izvajanje nasilja, prav tako pa prek teh omrežji lahko dosežemo več ljudi hkrati in ostanemo anonimni. V slovenski raziskavi, ki sta jo izvedla Lobe in Muha (2011) je bilo ugotovljeno, da kar tretjina mladih, starih med 11 in 14 let, uporablja spletna družbena omrežja. Kar 45 % mladih, pregleduje, kaj počnejo tisti, ki jim sledijo, 35 % mladih pa si ogleduje fotografije drugih, kar pomeni, da sta obe skupini dovzetni za izvajanje in doživljanje nasilja.
Pojavlja se precej razlik med tradicionalnimi in sodobnejšimi oblikami, ki sta jih opisala Steffgen in Konig (2009). Prva razlika je občutek anonimnosti, pri čemer imajo nasilneži na spletu večji občutek moči in kontrole, prav tako pa se manj bojijo posledic svojih dejanj. Ustrahovanje in nasilje prek spleta, sta bolj razširjena tudi zaradi mesta kjer se lahko zgodita. Prek spleta se nasilje lahko dogaja kjerkoli in kadarkoli, žrtve se težje skrijejo, medtem ko imajo izvajalci nasilja več anonimnosti.
Nasilneži, ki izvajajo nadlegovanje, se čustveno odmaknejo od žrtve, ne vidijo njene reakcije, kar jim omogoča nadaljevanje z nasiljem, saj se storilec težje vživi v žrtvina čustva in bolečino (Cassidy, Faucher in Jackson, 2013).
Tradisionalne in sodobnejše oblike se razlikujejo tudi v načinu prepoznavanja. Ker je nasilnež na spletu velikokrat anonimen, ga je težje izslediti, kar pa lahko pripelje do dolgotrajnega izvajanja nasilja nad drugimi. Nasilnež, ki izvaja spletno nasilje zaradi anonimnosti tudi večkrat uide soočenju s posledicami svojih dejanj, prav tako pa ne nosi nikakršne odgovornosti za storjena dejanja (Pečjak, 2014).
Zadnja razlika, ki so jo opredelili avtorji, je občutek varnosti in varen kraj, kamor se mladi pred nasiljem lahko zatečejo. Pri tradicionalnih oblikah nasilja je največkrat varen kraj lasten dom, pri spletnem nasilju pa se pojavi problem, saj lahko prek tehnologije nasilje vstopi v vsak dom (prav tam).
Kljub razlikam med obema vrstama nasilja, je med njima tudi kar nekaj podobnosti, ki kažejo, da je nasilje vedno nasilje, ne glede na obliko in pojavnost. Različni avtorji (Agatston idr., 2012, Cassidy, Jackson in Brown, 2009, idr., v Cassidy, Faucher in Jackson, 2013) so ugotovili, da vse vrste nasilja pustijo negativne posledice pri žrtvi.
Žrtve največkrat občutijo veliko stisko, izgubijo lahko nadzor nad svojim življenjem, pogosto se pojavijo težave v šoli in na drugih področjih.
Zaradi razširjenosti pojava tradicionalnih in predvsem novejših oblik nasilja, je potrebno povečati občutljivost za medvrstniško nasilje pri učencih, učiteljih in ostalih strokovnih delavcih. Prav tako je pomembno, da spodbujamo učence, da o tem spregovorijo, učitelje pa da poslušajo in ukrepajo, saj je odstotek učencev, ki takšno nasilje prijavijo in o njem govorijo, zelo majhen (Adair idr., 2000, v Peklaj in Pečjak, 2015).
3.4 Pojav psihosocialnih stisk, kot posledica uporabe družbenih omrežij
Stiska je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) definirana kot »neugodno, težko rešljivo stanje navadno zaradi pomanjkanja«, in kot »duševno stanje neugodja, nemoči« (SSKJ). Psihosocialen pa je definiran kot »duševen in družben v medsebojnem odnosu« (prav tam). Kadar torej govorimo o psihosocialnih stiskah, moramo upoštevati, da gre za kombinacijo notranje in zunanje stiske, nemoči, ki jo posameznik občuti v določeni, zanj neprijetni situaciji oziroma obdobju. S psihosocialnimi stiskami se srečuje vedno več ljudi, predvsem mladih, ki so v obdobju za katerega so že tako značilne spremembe, ki jih postavljajo v stisko. V kombinaciji z zunanjimi dejavniki, pa je ta stiska lahko še večja in resno ogrozi delovanje posameznika. Na psihosocialne stiske lahko vplivajo različni dejavniki, eden pomembnejših pa so tudi odnosi z drugimi, ki psihosocialne stiske lahko umirijo, ali pa so še večji povod za njihov razvoj.
Ena od stisk, ki se pojavi v povezavi z uporabo spletnih družbenih omrežij je depresija.
Povezavo med njo in nasiljem so avtorji raziskovali v azijskih državah. Ugotovili so, da višja prisotnost nasilja in nadlegovanja pripomore k višjemu odstotku depresije med mladostniki. Prav tako so v raziskavah ostali avtorji (Craig, 1998; Seals in Young, 2003, idr., v Uba, Yaacob in Juhari,2010) ugotovili, da obstaja povezanost med nadlegovanjem in prisotnostjo depresije pri posamezniku. M. Parkinson in S. Reynolds (2015) sta ugotovili, da je depresija vedno bolj pogosta, predvsem med mladostniki, kar povezujeta s spremembami, ki se v teh letih odraščanja pri tej populaciji dogajajo že same po sebi.
Psihosocialna stiska, ki je lahko posledica uporabe spletnih družbenih omrežij in nevarnosti, ki se na njih pojavljajo, je lahko tudi socialna anksioznost. Ta se pogosto pojavi kot posledica zaznave posameznika, da ne zadovoljuje standardnega vedenja in v družbi želene pojavnosti v skupini ljudi. Posameznik, ki to občuti, nenehno pričakuje negativne odzive njegovega družbenega okolja, predvsem kot posmehovanje, zavračanje, nesprejetje in poniževanje. Leary (1983, v Puklek
Levpušček, 2006) socialno anksioznost definira kot »kognitivno-afektivni sindrom, ki se ga kot vrste anksioznosti označuje za fiziološko vzburjenje ter zaskrbljenost zaradi možnih negativnih izidov, za katere je oseba prepričana, da jih ne zmore preprečiti.«
Za posameznike s socialno anksioznostjo je v družbenih situacijah težje, saj jim večji problem predstavljajo nastopanje v javnosti, spoznavanje ljudi, pogovori z avtoriteto in druženja z ljudmi. Posameznik, ki je anksiozen je mnenja, da nima veščin, s katerimi bi lahko ohranjal socialni odnos in se uveljavil v skupini. Na takšno vedenje lahko vplivajo predvsem socialne norme in pričakovanja v določeni družbi, ki jih posameznik težko zadovolji.
Pri pojavu socialne anksioznosti moramo biti pozorni tudi na vrstnike, ki so v obdobju mladostništva najpomembnejši in lahko bistveno pripomorejo k nastanku le te. Vrstniki posamezniku v mladostniških letih predstavljajo vedno več, zgleduje se po njih, z njimi išče stike, združujejo se v skupinah ipd. Kadar pa mladostnik ne doživi čustvenega odziva in spodbude, ter nima dovolj socialnih izkušenj, se lahko hitro pojavijo »težave na področju vzpostavljanja zaupnih odnosov z vrstniki« (Kashdan in Herbert, 2001, v Puklek Levpušček, 2006, str. 27).
Za razliko od depresije anksioznost pri mladostnikih ni samo posledica zasmehovanja in nadlegovanja, temveč je velikokrat tudi vzrok za takšne vrste nasilja. M. Puklek Levpušček (prav tam) pojasni, da so mladostniki, ki so socialno anksiozni in težko navežejo stik s svojimi vrstniki, večkrat žrtve nasilja, kar pa sproži začaran krog.
Predvsem pri novih oblikah nasilja so ti mladostniki še večje tarče nasilnežev, saj se prek spleta težje branijo, posledice nasilja pa so lahko še hujše.
Posameznik, ki v skupini vrstnikov ni dobro sprejet in ima manj prijateljev, bo s časoma vedno bolj anksiozen in zadržan, saj bo že vnaprej pripravljen na socialno neuspešnost. Poleg tega lahko socialna anksioznost posamezniku onemogoča oziroma otežuje navezovanje in vzdrževanje stikov s prijatelji, saj imajo takšni mladostniki manj socialnih veščin in več težav pri vzpostavljanju odnosov z vrstniki.
4 PREDNOSTI IN SLABOSTI PORASTA UPORABE DRUŽBENIH OMREŽIJ
Kot sem napisala že v začetnem delu magistrske naloge, so spletna družbena omrežja v zadnjem času pridobila na popularnosti, njihova moč pa je pustila dolgoročne učinke na uporabnike. Zaradi večje uporabe socialnih omrežij, se vse bolj pojavlja nižja samozavest pri ljudeh. Raziskava (v Jan, Soomro in Ahmed, 2007), ki je zajemala 150 študentov in se je osredotočala na Facebook kot enega od najbolj popularnih spletnih omrežij, je pokazala, da obstaja povezava med njegovo uporabo in posameznikovo samozavestjo. Rezultati so pokazali, da bolj pogosta uporaba spletnih socialnih omrežij privede do nižje samozavesti in obratno.
Ista raziskava je potrdila tudi več negativnih vplivov spletnih socialnih omrežij (tudi v tem primeru Facebooka) na samopodobo mladih. Branden (1969, v Jan, Soomro, Ahmad, 2017) samopodobo opisuje kot sestavo samospoštovanja in samozavesti. S
tem, ko ljudje več časa preživijo na Facebooku in si ogledujejo profile drugih, dobijo občutek manjvrednosti in zavidajo drugim, saj se jim zdi, da imajo ostali boljše življenje.
Počutijo se manj hvaležne in zdi se jim, da imajo drugi več privilegijev. Ta negativna čustva pa neposredno vplivajo na njihovo dojemanje samega sebe in s tem tudi na njihovo samopodobo. V članku avtoric Lup, Trub in Rosenthal (2015) je zapisano, da nekatere raziskave predvidevajo, da ima lahko uporaba Facebooka negativne posledice za dobrobit posameznika. Tudi drugo socialno omrežje Instagram, ki je bil ustanovljen šest let po ustanovitvi Facebooka, lahko njegovim uporabnikom prinese negativne posledice. Avtorice so ugotovile tudi, da ljudje, ki imajo med prijatelji na Facebooku več neznanih ljudi, hitreje verjamejo, da imajo drugi boljše življenje kot oni.
Prav tako so pokazale, da je gledanje profilov ljudi, ki veljajo za privlačne in lepe, večkrat povod za negativna čustva, kar predstavlja možnost za razvoj depresivnih misli in drugih psihosocialnih stisk. Dosedanje raziskave (Kraut, 1998, Brenner, 1997, v Chen in Persson, 2002) so v večini pokazale negativno vlogo socialnih omrežij v življenju mladih. Omenjen je tudi psihološki vidik, ugotovili so, da so mladi bolj osamljeni, povečal se je občutek depresivnosti, vse manjša je bila komunikacija z družinskimi člani, uporaba interneta pa se je povečala. Mladi so se počutili tudi bolj odmaknjeno in izolirano od družbe, kot so bili pred uporabo interneta, poleg tega so poročali tudi o zmanjšani osebni interakciji z družino in prijatelji.
Teoretiki, ki poudarjajo negativen vpliv socialnih medijev na posameznika in njegove odnose pravijo, da spletni mediji sicer širijo socialno mrežo posameznika, velik primanjkljaj pa se pokaže pri kakovosti teh socialnih mrež. Fortunati, 2007, v Kregelj, 2016, str. 53) pravi, da v »individualiziranih in vse navzočih komunikacijskih omrežjih posameznik lahko postane ujet v množico površinskih družbenih odnosov, ki ogrožajo njegovo širšo družbeno integracijo.« Tudi avtorji (Choi idr., 2018, v Globokar, 2019), ki so raziskovali povezavo med pretirano uporabo spletnih omrežij in zdravstvenega stanja ter kakovostjo življenja, so odkrili sorazmerje. Pri mladostnikih se pojavlja zasvojenost od spletnih omrežij, ki se kaže predvsem s povišano stopnjo depresije, anksioznosti in agresivnega vedenja, poleg tega pa pretirana raba omrežij vpliva tudi na telesno aktivnosti in slabši šolski uspeh. Mladostniki se nahajajo v obdobju, ko zorijo deli možganov, ki so pomembni za oceno tveganja in prevzemanje odgovornosti, zato moramo biti pri njih še toliko bolj pazljivi pri nekaterih negativnih učinkih, ki jih prinašajo spletna omrežja. Gladwin idr. (2018, v Globokar 2019) pravi, da je pri mladostnikih potrebno vzbuditi zavedanje za možnost razvoja razpoloženjskih motenj. Čeprav imajo lahko mladi prek spletnih omrežij veliko »prijateljev«, se pravzaprav velikokrat, počutijo osamljene, spletna omrežja pa jim predstavljajo strategijo za beg pred resničnimi življenjskimi težavami.
Negativni učinki socialnih omrežij se kažejo na različnih ravneh človekovega razvoja.
Prvi je kognitivni razvoj, za katerega sicer še ni trdnih dokazov, da bi spletna socialna omrežja in digitalna tehnologija vplivala nanj. Vendar raziskovalci opozarjajo na negativni vpliv predvsem na človeške umske zmožnosti (Simone, 2012, v Globokar, 2019). Globokar (2019, str. 71) pa opozarja tudi na digitalne medije, ki nam
»približujejo oddaljeno in oddaljujejo tisto, kar nam je blizu«. Po njegovih besedah nam
omrežja omogočajo, da se povezujemo z vsebinami in ljudmi, ki so na drugem koncu sveta, istočasno pa izgubimo pozornost za stvari in osebe, ki so nam neposredno blizu (prav tam).
Spletna socialna omrežja naj bi vplivala tudi na človekov čustveni razvoj. Sprememba se pojavlja predvsem pri zadovoljevanju potreb in impulzov, ki jih spletna socialna omrežja ponujajo mladim. Problem se pojavi, ker je čas med željo in zadovoljitvijo le te majhen oziroma ga skoraj da ni. Načini zadovoljitve, ki nam jih ponujajo omrežja, so takojšnji, saj lahko z enim samim klikom pridemo do odgovorov, novih informacij, s tem pa izginja prostor za kreativnost, iskanje odgovorov, potrpežljivost in prostor za procesiranje ter oblikovanje strategij (Globokar, 2019).
Ravno iz tega razloga je filozof in psiholog Umberto Galimberti (v Globokar, 2019) ugotovil, da so mladi danes vse manj čustveno zreli, kar pa izhaja iz nepredelanih izkušenj iz otroštva. Poleg tega se velik čustveni primanjkljaj kaže tudi na področju prepoznavanja čustev drugih. Zaradi vse manj neposrednega stika z ljudmi, se mladi težje naučijo empatije in sočutja (McQuillen, 2003;Konrath idr., 2011, v Globokar, 2019), vse težje pa tudi podajo in sprejmejo kritiko ali negativno sporočilo. Yamamoto in Ananou, 2015, v Globokar, 2019) pravita, da se mladi na spletnih omrežjih počutijo bolj varne, zato se tam lažje izrazijo, s tem pa izginja občutek za resničnost, saj ne vidimo obrazne mimike in telesne govorice, ki sta v osebni komunikaciji bistvenega pomena.
Spletna socialna omrežja imajo vpliv tudi na socialni razvoj in naše medosebne odnose. Čeprav nam omogočajo ogromno odnosov, so ti velikokrat površinski in ne poglobljeni. Na spletu se sicer lahko oblikuje virtualni jaz, vendar ta velikokrat ni takšen, kot je naš resnični jaz. Na spletnih socialnih omrežjih se posameznik največkrat predstavi tako, da deli le tisto najboljše, za kar želi da drugi vedo (Globokar, 2019).
Poleg tega se mladi na socialnih omrežjih v današnjih časih počutijo bolj osamljene kot pred dvajsetimi leti (Nowland idr., 2018, v Globokar, 2019).
Po podatkih raziskav danes težko določimo, v kolikšni meri digitalna revolucija ima in bo še imela vpliv na kognitivni razvoj, vendar nekateri avtorji vseeno opozarjajo na negativne vplive, ki naj bi jih tehnologija imela na človeški um in njegove zmožnosti (Simone, 2012, v Globokar, 2019).
Ko govorimo o negativnih vplivih družbenih omrežij se vedno znova spomnimo tudi posledic, ki jih lahko posamezniku prinese pretirana ali nepremišljena uporaba. Med posledice štejemo tudi psihosocialne stiske, o katerih sem pisala že v prejšnjih poglavjih. Mladi, ki se srečujejo z nevarnostmi in negativnimi vplivi, se velikokrat nagnejo k vedenjem, ki škodujejo tako njim kot drugim, vsa ta vedenja pa so velikokrat posledica nesprejetosti in spletnega nasilja. Eno od takšnih vedenj, ki so ga zapisali tudi mladi v esejih, je na primer samo-poškodovanje. Gre za kakršnokoli dejanje, ki ga mladostnik naredi proti sebi, na primer rezanje po rokah in nogah s škarjami ali britvico, udarjanje po sebi, ugašanje cigaret na lastnem telesu, pa tudi jemanje drog, pretirano pitje alkohola, neprevidna vožnja z avtomobilom ipd. Razlogi za takšno vedenje so različni, največkrat pa gre za spopadanje s stvarmi, ki se mlademu posamezniku zdijo
pretežke. Pri soočanju in podpori ob takšnem vedenju se moramo zavedati, da traja nekaj časa, da posameznik s takšnim vedenjem preneha in išče primernejše strategije za spopadanje s težavami (Parkinson in Reynolds, 2015).
Poleg avtorjev, ki družbena omrežja zaznavajo kot nevarna in z negativnimi učinki, imamo na drugi strani tudi avtorje, ki spletna družbena omrežja vidijo kot sistem s pozitivnimi vplivi na posameznikove odnose (Kregelj, 2016). Tudi mladi so v raziskavi izpostavili, da na socialna omrežja ne moremo in ne smemo gledati le z ene perspektive, saj so nam s svojim pojavom in prisotnostjo prinesla tudi veliko novega in marsikaj olajšala.
Zagovorniki uporabe spletnih socialnih medijev pravijo, da nove tehnologije večajo intenzivnost medosebnih vezi, saj naj bi bila spletna družbena omrežja in tehnologija del družbe, predvsem današnja mladina pa, je z njimi praktično odraščala (prav tam).
Tudi študija 234 študentov (Pennington, 2009, v Kregelj, 2016) je pokazala, da spletna družbena omrežja medosebne odnose okrepijo, saj se uporabniki povezujejo tudi s prijatelji iz realnega življenja. Prav tako so spletna družbena omrežja pomembna za tiste, ki se odpravijo v tujino in prek njih ohranjajo vezi iz domačega kraja. Hkrati pa se z njimi lažje in hitreje prilagodijo novemu okolju (prav tam). Kot eno od bistvenih prednosti avtorji izpostavljajo tudi izboljšano in lažjo komunikacijo. »Online« oz spletna komunikacija je vedno bolj popularna, kar dokazujejo tudi raziskave, ki pravijo, da povprečni 15- in 16-letnik na internetu preživi skoraj dve uri dnevno (O'Neill, Livingstone in McLaughlin, 2011, v Best, Manktelow in Taylor, 2014), medtem ko kar 82 % mladih med 18. in 29. letom prav tako uporablja internet (Duggan in Brenner, 2013, v Best, Manktelow in Taylor, 2014). Prednost komunikacije na internetu je, da je takojšnja, cenejša in skrita, s tem pa omogoča težje sledenje (prav tam).
Od 21. stoletja naprej spletne strani predstavljajo velik del življenja ljudi, predvsem mladih. Ti spletna družbena omrežja uporabljajo za oblikovanje novih odnosov, povezanost z zunanjim svetom, deljenje in pridobivanje informacij, izgrajevanje močnejše osebnosti in za izboljšanje svojega socialnega življenja (Boyd, 2007, v Jan, Soomro in Ahmad, 2017). Spletna družbena omrežja nam omogočajo in lajšajo tudi socializacijo. Pozitivni vidiki socialnih medijev so predvsem možnost izgrajevanja, komuniciranja in interakcij z drugimi, s tem pa ohranjanje socialnih odnosov. Poleg tega spletna družbena omrežja omogočajo tudi pridobivanje informacij o drugih, ter zadovoljevanje potrebe po pripadanju (Lampe, Ellison in Steinfield, 2013, Baumeister in Leary, 1995, v Alhabash in Ma, 2017). Poleg tega ima internet možnost v eno združiti več lastnosti različnih medijev, na primer zvok in vizualno podobo, kar uporabniku omogoča lažjo dvosmerno komunikacijo, ravno zaradi tega pa je pri mladih še toliko bolj priljubljen kot vir interpersonalne komunikacije (La Ferle, Edwards in Lee, 2000).
Poleg tega pa jim internet omogoči tudi socialno stimulacijo, saj se na njem dogaja veliko interakcij, prek katerih sklepajo nova prijateljstva, ni pa jim potrebno iti v realnost, kar je po drugi strani tudi slabost (Beckham, 1996, v La Ferle, Edwards in Lee, 2000).
Po Tonioniju (2013) splet in spletna omrežja niso negativna stvar, saj imajo pomembno vlogo na različnih področjih v življenju posameznika. Zagotovo igrajo veliko vlogo pri
