PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, predmetno poučevanje: biologija kemija
Tina Fabijan
SKRB ZA PSA IN ODNOS DO NARAVE MED UČENCI
Magistrsko delo
Ljubljana, 2018
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, predmetno poučevanje: biologija kemija
Tina Fabijan
SKRB ZA PSA IN ODNOS DO NARAVE MED UČENCI
Magistrsko delo
Mentor: izr. prof. dr. Gregor Torkar
Ljubljana, 2018
ii
IZVLEČEK
Raziskave ugotavljajo, da preživljanje časa v naravi vpliva na otrokov razvoj odnosa do narave in na njegovo okoljsko vedenje. Več časa kot otroci preživijo v naravi, bolj pozitiven odnos do nje bodo razvili. Glede na to, da tudi skrb za psa zahteva določen čas preživet v naravi, bi lahko sklepali, da bolj kot posameznik skrbi za psa bolj pozitiven je njegov odnos do narave. Raziskavo v kateri sem raziskovala ali se odnos do narave razlikuje med učenci ki bolj oz. manj skrbijo za psa sem izvedla v osnovnih šolah Jugovzhodne Slovenije, sodelovalo je 480 učencev starih od 12 do 15 let. Raziskava je temeljila na deskriptivni in kavzalno neeksperimentalni metodi. Učenci so izpolnjevali vprašalnik v katerem sem preverjala njihov odnos do narave, okoljsko vedenje in skrb za psa. V raziskavo sem vključila tudi starše učencev, ki imajo doma psa. Starši so izpolnili le vprašalnik o skrbi za psa. S statistično analizo podatkov sem ugotovila, da spol, razred in skrb za psa vplivajo na odnos do narave in sicer imajo dekleta bolj pozitiven odnos do narave, prav tako imajo bolj pozitiven odnos do narave učenci nižjih razredov, ter učenci ki prevzemajo več skrbi za psa. Podobno se je izkazalo pri okoljskem vedenju na katerega vpliva razred, ki ga učenec obiskuje in skrb za psa. Učenci v nižjih razredih in učenci, ki prevzemajo več skrbi za psa, izkazujejo bolj okoljsko vedenje.
Z raziskavo sem želela razširiti področje raziskovanja vplivov na odnos do narave, saj večina izvedenih raziskav ugotavlja kako lastništvo domačih živali vpliva na odnos do narave.
Pogosto predvsem pri otrocih lastništvo živali ne pomeni nujno, da otrok zanjo skrbi in se z njo ukvarja. S tem razlogom sem se osredotočila na skrb za psa, ter kako le ta vpliva na odnos do narave in okoljsko vedenje.
KLJUČNE BESEDE: odnos do narave, okoljsko vedenje, učenci, skrb za psa
iii
ABSTRACT
Studies show that spending more time in nature affects a child's development of his environmental attitude and on his environmental behavior. The more time children spend in nature the more positive environmental attitude they develop. Given that taking care of a dog demands a significant time spent in nature, we could assume that the more time an individual takes care for a dog the more positive his environmental attitude will be. The research, in which I was researching whether there is a difference in environmental attitude amongst children who take care of their dog more as opposed to children who do so less, I conducted in primary schools in southeast Slovenia where there were 480 participating children aged from 12 to 15 years of age. The research was based on descriptive and causal non- experimental method. The students filled out a questionnaire in which I was checking their environmental attitude, environmental behavior and how much they take care of their dog. I also included the students’ parents in the research. The parents filled out only the questionnaire regarding the taking care of the dog. With statistical data analysis I figured out that gender, grade and the extent of care for a dog have an effect on environmental attitude. It turns out that girls, students in lower grades and students that take more responsibility for the care of the dog have a more positive environmental attitude. I observed a similar outcome with regards to environmental behavior, where the students grade and the extent of care for a dog have a positive effect on environmental behavior.
With this research I wanted to broaden the field of research on the effects of environmental attitude as most conducted research tries to figure out how the ownership of pets affects environmental attitude. Ownership of pets, especially by children, often doesn’t mean that children take care or deal with them. It is because of this fact that in my research I focused on the extent of care for the dog and how it effects environmental attitude and behavior.
KEY WORDS: environmental attitude, environmental behavior, students, caring for a dog
iv
KAZALO VSEBINE
IZVLEČEK ... ii
ABSTRACT ... iii
KAZALO SLIK... vi
KAZALO TABEL ... vi
1. UVOD ...7
2. TEORETIČNA IZHODIŠČA ...8
2.1. ODNOS DO NARAVE ...8
2.1.1. STRUKTURA IN DIMENZIJE ODNOSA DO NARAVE ...9
2.1.2. PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA V NARAVI ... 10
2.1.3. VPLIVI NA ODNOS DO NARAVE ... 11
2.1.4. ODNOS DO NARAVE V PROGRAMU OSNOVNE ŠOLE... 15
2.2. ČLOVEK IN PES... 16
2.2.1. ČLOVEK IN PES NEKOČ IN DANES ... 16
2.2.2. PES KOT HIŠNI LJUBLJENČEK ... 17
2.2.3. NAVEZANOST NA PSA ... 18
2.2.4. PES IN MLADOSTNIKI ... 20
2.2.5. POZITIVNI UČINKI STIKOV ČLOVEKA S PSOM ... 21
3. EMPIRIČNI DEL ... 23
3.1. OPREDELITEV PROBLEMA ... 23
3.2. RAZISKOVALNI CILJI IN HIPOTEZE ... 23
3.3. METODOLOGIJA ... 25
3.3.1. METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 25
3.3.2. VZOREC ... 25
3.3.3. POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 27
3.3.4. OPIS INSTRUMENTA ... 28
3.3.5. POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV... 31
3.4. REZULTATI ... 32
4. DISKUSIJA ... 42
4.1. KAKO SE ODNOS DO NARAVE RAZLIKUJE MED UČENCI, KI IMAJO OZIROMA NIMAJO DOMAČE ŽIVALI. ... 42
4.2. KAKO SE ODNOS DO NARAVE RAZLIKUJE MED UČENCI, KI IMAJO OZIROMA NIMAJO PSA. ... 42
4.3. KAKO SE ODNOS DO NARAVE RAZLIKUJE MED UČENCI, KI BOLJ OZIROMA MANJ PREVZEMAJO SKRB ZA PSA... 43
4.4. KAKO SE ODNOS DO NARAVE RAZLIKUJE MED SPOLOMA. ... 43
4.5. KAKO SE ODNOS DO NARAVE RAZLIKUJE MED RAZREDI. ... 43
v
4.6. KAKO SE VEDENJE DO NARAVE RAZLIKUJE MED UČENCI, KI IMAJO
OZIROMA NIMAJO DOMAČE ŽIVALI. ... 44
4.7. KAKO SE RAZLIKUJE VEDENJE DO OKOLJA MED UČENCI, KI IMAJO OZIROMA NIMAJO PSA. ... 44
4.8. KAKO SE RAZLIKUJE VEDENJE DO OKOLJA MED UČENCI, KI BOLJ OZIROMA MANJ PREVZEMAJO SKRB ZA PSA... 44
4.9. KAKO SE RAZLIKUJE VEDENJE DO OKOLJA MED SPOLOMA. ... 45
4.10. KAKO SE RAZLIKUJE VEDENJE DO OKOLJA MED RAZREDI. ... 45
4.11. KAKO SE ODGOVORI UČENCEV O TEM V KOLIKŠNI MERI SKRBIJO ZA PSE UJEMAJO Z ODGOVORI NJIHOVIH STARŠEV. ... 45
5. SKLEPI ... 47
6. SEZNAM LITERATURE ... 48
7. PRILOGA ... 54
vi
KAZALO SLIK
Slika 1: Grafični prikaz korelacij med spremenljivkami. ... 25
Slika 2: Grafični prikaz faktorjev prvega reda (preservation-ohranjanje, utilization- izkoriščanje, concern-skrb, apathy-apatija) (Wisman in Bogner, 2003). ... 28
Slika 3: Odnos do ohranjanja narave ter odnos do izkoriščanja narave in naravnih virov med posameznimi razredi. ... 35
Slika 4: Okoljsko vedenje med učenci posameznih razredov. ... 37
Slika 5: Prikaz korelacij med posameznimi spremenljivkami. ... 38
Slika 6:Primerjava odgovorov staršev in učencev na vprašanja o skrbi za psa. ... 39
KAZALO TABEL
Tabela 1: Opis vzorca učencev. ... 26Tabela 2: Lastništvo psov med učenci. ... 26
Tabela 3: Opis vzorca staršev. ... 27
Tabela 4:Prikaz trditev, ki so uporabljene v vprašalniku. ... 29
Tabela 5: Vrednost Mann Whitney testa za odnos do narave med spolom, lastniki domačih živali in lastniki psov. ... 33
Tabela 6:Vrednost Kruskal Wallis testa med razredi ... 34
Tabela 7: Spearmanov koeficient za odnos do narave glede na skrb za psa. ... 35
Tabela 8: Vrednost Mann Whitney testa za okoljsko vedenje med spoloma, lastniki domačih živali in lastniki psov. ... 36
Tabela 9: Vrednost Kruskal Wallis testa za okoljsko vedenje med razredi... 37
Tabela 10: Spearmanov koeficient za okoljsko vedenje glede na skrb za psa. ... 38
Tabela 11: Mann Whitney test za primerjavo odgvorov učencev in staršev o skrbi za psa. .... 40
Tabela 12: Odgovori staršev o vplivu psa na otroka. ... 41
7
1. UVOD
Zaradi človekovega spreminjanja narave oziroma številnih negativnih vplivov nanjo moramo biti pozorni na naše okoljsko vedenje, ter na razvijanje okolju prijaznejšega vedenja pri otrocih in mladostnikih. Pomembno je, da pri posameznikih razvijamo pozitiven odnos do narave, saj bo le s tem razvil okolju prijazno vedenje, ki bo posledica lastne želje po ohranjanju narave. Za to, da vplivamo na posameznikov razvoj odnosa do narave je pomembno, da razumemo kaj nanj vpliva (Maloney in Ward, 1973; Bjerke, Ødegårdstuen in Kaltenborn, 1998).
V teoretičnem delu sem predstavila pojem odnos do narave, najpogosteje uporabljene vprašalnike za preverjanje odnosa do narave. Opisala sem strukturo odnosa do narave, kot jo opredeljujeta Bogner in Wiesman, ki odnos do narave razdelita na dva prva faktorja (odnos do ohranjanja narave in odnos do izkoriščanja narave in naravnih virov) (Bogner in Wiesman, 2002). Podrobneje sem pregledala raziskave v katerih so ugotavljali, kaj vse vpliva na človekov odnos do narave. Opisala sme zgodovino razvoja odnosa med psom in človekom. V odnosu pes in človek sem dala poudarek na pozitivne učinke, ki jih ima pes na človeka in na to, kakšne vplive imajo psi na mladostnike. V empiričnem delu sem predstavila cilje raziskave, predstavila sem instrumente, ki sem jih v raziskavi uporabila.
Z raziskavo sem želela ugotoviti ali imajo posamezniki, ki bolj skrbijo za psa, tudi bolj pozitiven odnos do narave in obratno. Zanimalo me je, ali se bodo podobne razlike v odnosu do narave pojavile tudi pri spremenljivki lastništvo psa. Rezultati raziskave bodo pomemben doprinos znanosti, saj podobne raziskave nisem zasledila v mednarodni literaturi.
8
2. TEORETIČNA IZHODIŠČA
2.1. ODNOS DO NARAVE
V znanstveni literaturi odnos do narave navadno pojmujejo kot ˝environmental attitude˝, kar v prevodu pomeni okoljsko stališče ali odnos do okolja. Dunlap in Jones (2002) opozarjata, da lahko besedo ˝environment˝ razumemo na različne načine, odvisno od tega, na kaj se raziskava nanaša. V primeru, da v raziskavi postavljajo predvsem vprašanja, ki se tičejo narave, lahko pojem ˝environmental attitude˝ prevedemo v odnos do narave. Če v raziskavi postavljajo vprašanja, ki se tičejo okolja, pojem ˝environmental attitude˝ prevedemo v odnos do okolja ali stališča do okolja. V večini pregledanih raziskav se v vprašalnikih pojavljajo vprašanja in trditve povezne z naravo in ne toliko okoljem. Tudi v uporabljenem vprašalniku se trditve nanašajo na naravo, zato sem v raziskavi uporabljala izraz odnos od narave.
Različni avtorji odnos do narave različno definirajo. Schultz, Shriver, Tabanico in Khazian (2004) odnos do narave opisujejo kot zbirko prepričanj, dojemanj in vedenj, ki se tičejo narave. Kahn in Kellert (2002) odnos do narave pojasnita, kot preplet otrokovih neposrednih, posrednih in simbolnih izkušenj z naravnimi sistemi in procesi. Pri tem so neposredne izkušnje mišljene kot fizičen kontakt z neokrnjenim naravnim okoljem, ter njegovo favno in floro. Posredne izkušnje predstavljajo strukturiran program, ki se izvaja v naravi (npr. vodenje po botaničnem vrtu, izobraževalni program, ki se izvaja v naravi ipd.), simbolne izkušnje pa so predstavitve narave s pomočjo slik, animacij, modeli in simboli. Yin (1999) odnos do narave definira, kot človekovo naravnanost do z naravo povezanih pojmov, kar vključuje tudi okoljske probleme in reševanje teh problemov. Odnos do narave razdeli na tri usmeritve:
kognitivno, afektivno in vrednostno usmeritev. Kognitivna usmeritev se nanaša na človekova prepričanja in ozaveščenost za določene okoljske probleme, afektivna usmeritev na posameznikova čustva in njegov čustven odziv na okoljske probleme, vrednostna usmeritev pa se nanaša na posameznikovo mnenje o reševanju problemov, ki so povezani z naravo.
Milfont (2007) odnos do narave opisuje kot psihološko nagnjenje, ki se izraža kot naklonjenost ali nenaklonjenost do določenih z naravo povezanih pojmov. Podobno kot Yin odnos razdeli na kognitivno in afektivno komponento, namesto vrednostne komponente pa vpelje vedenjsko. Komponente odnosa do narave vplivajo na to, kakšen odnos se bo pri posamezniku razvil, prav tako pa tudi odnos do narave vpliva na te komponente (Milfont, 2007). Kognitivna in afektivna komponenta predstavljajo, tako kot pri Yin-u (1999) prepričanja do narave in čustven odnos do narave. Vedenjska komponenta predstavlja okoljsko vedenje, ki je velikokrat drugačno kot sam odnos do narave. V primeru, da ima posameznik zelo pozitiven odnos do narave, to še ne pomeni, da ima tudi pozitivno okoljsko vedenje (Diekmann in Preisendörfer, 1998; Bogner in Wiseman, 2002), saj na okoljsko vedenje vpliva veliko parametrov, ki niso vedno enaki kot parametri, ki oblikujejo odnos do narave (Kollmuss in Agyeman, 2002). Zato je pomembno, da pri raziskovanju odnosa do narave vključimo tudi vprašanja o okoljskem vedenju.
Glede na številne človekove aktivnosti, ki negativno vplivajo na stanje okolja npr. degradacija in drobljenje habitatov vrst, vnos tujerodnih invazivnih vrst, onesnaževanje, prekomerna izraba naravnih virov in klimatske spremembe (Hamble in Canney, 2013), bi morali
9
razmišljati o spremembi vedenja do narave na ravni celotne populacije. Danes se že skoraj na vsakem koraku organizirajo okoljske akcije, oblikujejo priporočila in podobno o tem, kako moramo varovati naravo, biti okolju prijaznejši, varčevati s surovinami in energijo ipd. Če želimo vplivati na vedenje posameznika, moramo razumeti njegova dejanja in razloge zakaj nekaj počne (Maloney in Ward, 1973; Bjerke, Ødegårdstuen in Kaltenborn, 1998). Z raziskovanjem posameznikovih prepričanj in občutkov o naravi, ki so lahko predizpozicije za vključevanje v aktivnosti povezane z varovanjem narave (Weigel in Weigel, 1978), lahko pridemo do razumevanja posameznikovega okoljskega vedenja.
Tekom raziskovanja odnosa posameznika do narave so bili razviti številni empirični instrumenti, ki raziskujejo odnos posameznika do narave, vendar je le nekaj teh bilo tudi pogosteje uporabljenih. Predvsem bi izpostavila dva:
The New Ecological Paradigm (NEP)
Tako imenovana nova okoljska paradigma se osredotoča na ekocentrično razmišljanje.
Instrument ne preverja specifičnih okoljskih tem, ampak se bolj na splošno osredotoča na odnos med človekom in naravo. Vprašalnik je zgrajen iz 15 trditev in petih ekoloških tematik od katerih ima vsaka tri trditve. Ekološke tematike, ki jih vprašalnik obravnava so: limit naravnih virov, ekocentrizem, krhkost naravnega ravnovesja, človek kot enakopravni del narave in možnost ekokrize (katastrofe) (Dunlap, Van Liere, Mertig in Jones, 2000).
Two Major Environmental Value model (2-MEV)
Instrument sta izdelala Wiesman in Bogner (2003) in je namenjen preverjanju odnosa do narave med mladostniki. Z 20 trditvami, ki jih posameznik ocenjuje s pomočjo Likartove lestvice, preverja posameznikov odnos do ohranjanja narave in izkoriščanja narave.
2.1.1. STRUKTURA IN DIMENZIJE ODNOSA DO NARAVE
Odnos do narave ima horizontalne in vertikalne dimenzije. Horizontalne dimenzije se nanašajo na faktorje prvega reda (first order factor) oz. stališča do narave, ki tvorijo strukturo odnosa do narave. Vertikalna dimenzija se nanaša na faktorje drugega oz. višjega reda (second order factor) oz. vrednote do narave, ki tvorijo hierarhično strukturo odnosa (Milfont, 2007; Wiesman in Bogner, 2003; Bogner in Wiseman, 1999). Faktorje prvega reda oz. stališča do narave razvrstimo v posamezne faktorje drugega ali višjega reda oz. vrednote. Lahko bi rekli, da ima vsaka vrednota ˝pod sabo˝ stališča ki jo oblikujejo (Wiesman in Bogner, 2003;
Bogner in Wiesman, 1999). Avtorji se v svojih raziskavah razlikujejo v številu tako faktorjev prvega kot drugega reda.
2.1.1.1. Horizontalna dimenzija
Horizontalna dimenzija, ki predstavlja stališča do narave se ukvarja z vprašanjem ali je odnos do narave enodimenzionalen ali multidimenzionalen (Dunlap in Jones, 2002). V enodimenzionalnem pristopu ima odnos do narave eno bipolarno dimenzijo. Na eni strani je oseba lahko zaskrbljena za naravo in na drugi strani ni zaskrbljena. Primer enodimenzionalnega pristopa je nova okoljska paradigma (Dunlap, Van Liere, Mertig in
10
Jones, 2000). Visoka stopnja kaže na bolj ekocentrično razmišljanje, nizka stopnja pa bolj na antropocentrično razmišljanje. Multidimenzionalen pristop ima več dimenzij, ki so pri različnih avtorjih različno poimenovane. Za boljše razumevanje lahko dimenzije poimenujemo tudi tematike. Dimenzije, ki jih takšen pristop meri so npr. naravni viri, okoljsko vedenje, onesnaževanje. Avtorji lahko dimenzije, ki jih bodo merili postavijo na podlagi teorije in pregleda dosedanjih del ali pa jih postavijo šele po izvedeni raziskavi na podlagi dobljenih rezultatov (Milfont, 2007).
2.1.1.2. Vertikalna dimenzija
Vertikalna dimenzija se nanaša na faktorje višjega ali drugega reda oz. vrednote, ki tvorijo hierarhično strukturo odnosa do narave. Dimenzija dveh faktorjev je najpogostejša in večkrat uporabljena (Milfont, 2007). Wiesman in Bogner (2003) odnos do narave opisujeta kot multidimenzionalni konstrukt, ki je hierarhično organiziran z več faktorji prvega reda in dvema faktorjema višjega reda. Sestavila sta instrument, ki ima 20 trditev. Z analiziranjem odgovorov sta sprva dobila štiri faktorje višjega reda (želja po podpori, ohranjanje naravnih virov, dominanca človeka, spreminjanje narave) (Bogner in Wiesman, 1999). Kasneje sta s faktorsko analizo izluščila dva faktorja, ki sta ju poimenovala ohranjanje in izkoriščanje narave (Bogner in Wiesman, 2002). Faktor ohranjanje narave je zajel naslednje faktorje prvega reda: želja po podpori, uživanje narave, ohranjanje naravnih virov ter meje gospodarske in populacijske rasti. Faktor izkoriščanje narave je vključeval naslednje faktorje prvega reda: človek nad naravo, spreminjanje narave, prevlada človeka in nadzor nad naravo (Bogner in Wiesman, 2003).
V vseh primerih en faktor predstavlja ohranitveni pogled na naravo, biotsko pestrost ter varovanje pred človeškimi vplivi in spreminjanjem. Drugi faktor predstavlja prepričanje, da je prav in primerno, da človek spreminja in izkorišča naravo in njene vire za svoje koristi.
Takšen pogled lahko primerjamo z antropocentričnim pogledom, saj se posameznik čuti večvrednega kot je ostala narava (Milfont, 2007).
2.1.2. PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA V NARAVI
Narava otroku ponuja neizmerne priložnosti za raziskovanje in igro. Kot taka malo verjetno otroku postane dolgočasna. Preživljanje prostega časa v naravi po mnenju odraslih pomembno vpliva na otroke (Wells, 2000).
Naravno okolje ima pomemben vpliv na otrokov kognitivni razvoj. Otroci, ki živijo v naravnejšem okolju, imajo boljšo koncentracijo od otrok, ki živijo v mestnem okolju. Otroci, ki več časa preživijo v naravi, dovolj je že, da imajo možnost pogleda narave skozi okno, imajo boljše psihološke, kognitivne in fizične sposobnosti (Wells, 2000). Wells in Evans sta v svoji raziskavi ugotovila, da bližina narave omili stresne situacije pri otrocih. Stresne situacije v tem primeru predstavljajo selitev na drugo lokacijo, kaznovanje v šoli, ipd. Otroci, ki so veliko izpostavljeni naravnemu okolju in v naravi preživijo veliko svojega časa, so manj dovzetni za stresne dogodke v vsakdanjem življenju (Wells in Evans, 2003). V raziskavi, ki jo je izvedel Cutter-Mackenzie (2009), v kateri je raziskoval vpliv vrtnarjenja na otroke, je ugotovil, da je šolski program, kjer so učenci skrbeli za šolski vrt, pozitivno vplival na njih. S
11
skrbjo za šolski vrt in medsebojnim sodelovanjem so dobili občutek pripadnosti skupini in povezanosti z lokalnim okoljem. Podobno so ugotovili tudi Cammack, Waliczek in Zajicek (2002) v raziskavi v kateri so ugotavljali, ali se mladostnikom spremeni odnos do narave v primeru da se udeležijo šolskega hortikulturnega programa. Ugotovili so, da so imeli udeleženci po končanem programu bolj pozitiven odnos do narave, kot pred udeležbo na programu.
Preživljanje časa v naravi je pomemben del odraščanja, saj si otroci v naravi naredijo svoj kotiček, ki ga ˝uporabljajo˝ kot odmik od vsakodnevnega stresa. Navadno se otroci navežejo na enega ali nekaj prostorov v naravi, ki so del njihovega vsakdana. To so lahko vrt, bližnje jezero ali gozd, kmetija starih staršev ipd. Na takšnih mestih posameznikom postane udobno, biti zunaj v naravi (Chawla, 1999).
2.1.3. VPLIVI NA ODNOS DO NARAVE
Odgovor na vprašanje, zakaj se ljudje vedejo naravi prijazno oz. varujejo naravo, je zelo kompleksen (Kollmuss in Agyeman, 2002). Milfont (2007) omenja številne spremenljivke, ki vplivajo na odnos do narave, med njimi so starost, spol, izobrazba, politična usmeritev, versko prepričanje, kraj bivanja in socialni razred. V nasprotju z Milfontom večina avtorjev raziskuje le eno ali nekaj spremenljivk, ki vplivajo na odnos do narave. Kollmuss in Agyeman sta spremenljivke iz različnih raziskav smiselno združila v širše skupine, te pa poimenovala demografski, zunanji in notranji vplivi na odnos do narave (Kollmuss in Agyeman, 2002).
Izmed teh Chawla (1999), kot najpomembnejše izpostavlja sociodemografske in notranje vplive. Ključne za razvoj pozitivnega odnosa do narave so po njenem mnenju osebne izkušnje. V svoji raziskavi je zato posameznike izprašala o osebnih izkušnjah, ki so vplivale na njihov odnos do narave. Večina vprašanih je svojo ˝zgodbo˝ začela s svojim otroštvom, v kakšni družini so odraščali, kje so bili rojeni ipd. Kot otroci so razvili določene navade in predispozicije, ki so vplivale na kasnejše dogodke s katerimi so pridobili nova znanja in prepričanja o naravi. Večina ljudi je kot razlog za njihov odnos od narave navedla čas otroštva, kot pomembne komponente, ki so vplivale na pozitiven odnos pa preživljanje časa v naravi, družinske člane, ki so cenili naravo, ter uničenje njihovih priljubljenih mest (Torkar, 2014).
2.1.3.1. Demografski vplivi
Dve demografski značilnosti, ki naj bi pomembno vplivali na posameznikov odnos do narave in okoljsko vedenje, sta spol in starost (Kollmuss in Agyeman, 2002). Ženske so v povprečju bolj zaskrbljene v odnosu narave kot moški, ter kažejo bolj odgovorno vedenje do narave (npr, Diekmann in Preisendörfer, 1998; Eisler, Eisler in Yoshida, 2003; Torkar, Mohar, Gregorc, Nekrep in Adamic, 2010; Zelezny, Chua, in Aldrich, 2000). Moški naj bi lažje sprejemali naravne nesreče, saj so bolj pripravljeni tvegati, kot ženske. Drugi razlog je ta, da ženske verjamejo, da je varovanje narave pomemben vidik človekovega preživetja (Eisler, Eisler in Yoshida, 2003). Odnos žensk do narave je bolj ohranjevalen in manj izkoriščevalski kot pri moških (Bogner in Wiesman, 2006). Kljub številnim raziskavam v katerih so prišli do zaključka, da imajo ženske bolj pozitiven odnos do narave kot moški, še vedno najdemo
12
nasprotujoče raziskave. Na primer, Mayer in Frantz (2004) ugotavljata, da med spoloma ni pomembnih razlik v povezavi z odnosom do narave.
Poleg spola na odnos do narave vpliva tudi demografska spremenljivka starost posameznika.
Starejši imajo v povprečju bolj negativen odnos do narave kot mlajši. Mlajši so veliko bolj informirani o ekoloških problemih in so bolj zaskrbljeni glede narave, kot starejši (npr.
Diekmann in Preisendörfer, 1998; Fransson in Gärling, 1999; Theodori in Luloff, 2002;
Vaske, Donnelly, Williams in Jonker, 2001; Bogner in Wiseman, 2002). Mladostniki naj bi tekom odraščanja prevzeli vrednote odraslih, kar je posledica današnjega ekonomskega sistema. Starejši, kot so bolj vidijo naravo kor vir surovin namenjenih človeku (Bogner in Wiesman, 2002).
2.1.3.2. Zunanji vplivi
Zunanji faktorji, ki vplivajo na odnos do narave in okoljsko vedenje so institucionalni, ekonomski in socialno-kulturni vplivi (Kollmuss in Agyeman, 2002). Med institucionalnimi vplivi imajo največji vpliv na posameznikov odnos ali vedenje do narave dostopnost ustrezne infrastrukture, izobraževanje in okoljske organizacije. Ekonomski vplivi imajo velik pomen na posameznikovo okoljsko vedenje. Predvsem je ta pomemben med ljudmi z nižjim socio- ekonomskim statusom, ki si težje privoščijo ekološko ustreznejše produkte. V primeru, da posameznik izbira med nakupom energijsko učinkovite dražje naprave in običajne naprave, ki jo lahko kupi za občutno nižjo ceno, bo dražjo napravo kupil le če se mu bo denar povrnil v relativno kratkem času. Socialno-kulturni vplivi predstavljajo kulturne norme, ki igrajo pomembno vlogo pri oblikovanju posameznikovega obnašanja (Kollmuss in Agyeman, 2002).
Med te štejemo predvsem vpliv drugih pomembnih oseb, kot so družinski člani (npr. Chawla, 1999; Torkar, 2014).
2.1.3.3. Notranji vplivi
Pomembnejši notranji faktorji so motivacija, znanje o naravi, vrednote, stališča do narave, okoljska ozaveščenost, čustvena vpletenost in zmožnost sprememb (Kollmuss in Agyeman, 2002). Motivacija lahko na okoljsko vedenje vpliva pozitivno ali negativno, saj je vedenje lahko v skladu s posameznikovimi normami ali pa tudi v nasprotju z njimi. Motivacija namreč služi kot zadovoljevanje posameznikovih potreb, kot so občutek lagodja, prihranek denarja časa, ipd. (Kollmuss in Agyeman, 2002).
Theodori in Luloff (2002) sta ugotovila, da imajo posamezniki, ki so bolj izobraženi bolj pozitivno okoljsko vedenje. Izobraženi so bili bolj pripravljeni donirati finančna sredstva za organizacije za varovanje narave, kontaktirati državne službe za informacije o okoljskih problemih, brati revije z okoljsko vsebino, gledati televizijske oddaje o naravi ali voliti politično stranko zaradi njenih prepričanj o naravi in o varovanju narave. Poleg vsega naštetega izobraženi posamezniki čutijo večjo povezanost z naravo (Mayer in Frantz, 2004).
Sodelovanje mladostnikov v okoljskih izobraževalnih programih je pozitivno vplivalo na posameznikov odnos do narave (npr. Johnson in Činčera, 2016; Schönfelder in Bogner, 2018). S povezavo med večjo izobraženostjo in bolj okoljskim vedenjem se ne strinjata Kollmuss in Agyeman, ki pravita, da znanje o naravi ne vpliva na okoljsko vedenje. Bolj izobraženi in ozaveščeni posamezniki nimajo nujno bolj okoljskega vedenja. To lahko vidimo
13
na primeru vožnje z avtomobilom, ki med drugim povzroča globalno segrevanje. Tudi če ima posameznik veliko znanja o naravi, bo kljub temu še vedno za prevoz uporabljal avto. Kljub temu, da se zaveda posledic, ki jih lahko povzroča vožnja z avtomobilom, ga bo še vedno uporabljal, saj s tem zadovolji svoje trenutne potrebe (Kollmuss in Agyeman, 2002).
Tudi za stališča do narave Kollmuss in Agyeman (2002) ugotavljata, da imajo običajno zanemarljivo majhen vpliv na okoljsko vedenje. Kako močan vpliv bo imel posameznikov odnos na vedenje je odvisno od tega, kolikšna je ˝cena˝ tega vedenja, torej koliko truda bo moral človek v vložiti. Manj truda pomeni večji, več truda pa manjši vpliv na odnos do narave (Kollmuss in Agyeman, 2002). Kljub temu pa je spodbudno, da posamezniki z bolj pozitivnim odnosom do narave veliko lažje in hitreje spremenijo svoje vedenje (Johnson in Činčera, 2016).
Med notranjimi vplivi na okoljsko vedenje se izpostavljajo vrednote, ki jih podrobneje obravnavam v nadaljevanju. Posameznikove vrednote pomembno vplivajo na okoljsko vedenje. Ločimo tri usmeritve vrednot: socialno-altruistično, biosferično in egoistično usmeritev (Schultz, 2002). Usmeritve lahko vplivajo na prepričanje o tem, kako narava vpliva na posameznikove vrednote in posledično na posameznikov odnos do narave in okoljsko vedenje. Glede na to, bo razvil prepričanja o okoljskih posledicah, ki bodo vodila njegovo vedenje. Vrednote lahko delujejo tudi kot filter za informacije in tako vplivajo na prepričanja posameznika. V primeru, da nekdo ceni lepoto narave bo sprejel informacije o tem, da je vsaka sprememba narave grožnja njegovi vrednoti (Stern in Dietz, 1994).
Posamezniki z egoistično usmerjenimi vrednotami so pripravljeni varovati naravo, v primeru da so npr. zaradi sprememb v naravi ogroženi sami. Takšni ljudje so lahko zelo zaščitniški do narave v primeru, da njene spremembe vplivajo neposredno na njih (Stern in Dietz, 1994;
Schultz, 2002). Egoistične vrednote so osnovane na posameznikovem postavljanju sebe nad druge ljudi ali druga živa bitja. Ljudje z egoističnimi vrednotami vidijo sebe kot neodvisne od drugih ljudi in naravnega okolja. Sebe ne vidijo povezane z drugimi in naravo, torej bodo naravo varovali le, če bo to vplivalo na njih same (Schultz, 2002).
Altruistična usmeritev temelji na Schwartz-ovem modelu altruizma. Posamezniki s takšnimi vrednotami so pripravljeni delovati v primeru, da nek pojav oz. sprememba v naravi vpliva na družbo. Ljudje z altruističnimi vrednotami si ustvarijo mnenje in delujejo glede na koristi ali škode skupine ljudi, kot je lokalna skupnost, etnična skupina, država ali celotno človeštvo (Schwartz, 1977 v Stern in Dietz, 1994). Altruistično usmerjeni posamezniki bodo delovali v korist narave le če bo to neposredno koristilo ali preprečilo negativne posledice na druge ljudi (Schultz, 2002).
Ljudje z biosferičnimi vrednotami so pripravljeni delovati v primeru škode ali koristi za ohranitev celotne biosfere. Takšni posamezniki vidijo sebe kot del biosfere in želijo z varovanjem narave koristiti ali preprečili negativne posledice spreminjanja narave za celotno biosfero (Schultz, 2002). To ne pomeni, da imajo ljudje z biocentričnimi vrednotami bolj pozitiven odnos do narave, ali da imajo ljudje z egoističnimi vrednotami negativen odnos do narave. Ne glede na to kakšne vrednote ima posameznik lahko kaže interes za ohranjanje narave v specifičnem primeru. Razlika je le v razlogih zaradi katerih posameznik varuje
14
naravo. Kljub temu je bolj verjetno, da bodo ljudje z biocentričnimi vrednotami bolj pripravljeni ukrepati v primerih globalnih naravovarstvenih problemov, ljudje z altruističnimi vrednotami v primeru lokalnih problemov in egoistični v primeru, da neka težava neposredno vpliva na njih same (Schultz, 2002).
Zmožnost sprememb je posameznikova predstava o tem, koliko lahko osebno vpliva na okoljske spremembe s svojim vedenje. Posamezniki, ki verjamejo da s svojim vedenjem lahko vplivajo na izboljšanje stanja v naravi bodo verjetneje izkazovali okoljsko vedenje.
Odgovornost in prioritete so oblikovane z našimi vrednotami in predstavo o tem, koliko lahko s svojim vedenjem vplivamo na spremembe (Kollmuss in Agyeman, 2002).
Posameznik, ki naravo vključuje v svojo predstavo o sebi, se počuti del narave, in je zato bolj pripravljen zanjo skrbeti in jo varovati (Schultz, 2002). Ljudje, ki se čutijo povezani z naravo bodo manj verjetno delovali proti naravi, saj bi škodovali tudi sebi. Torej izkazujejo tudi bolj pozitivno okoljsko vedenje. Kljub temu iz tega ne moremo zaključiti ali povezanost z naravo povzroči pozitivno okoljsko vedenje ali pozitivno okoljsko vedenje povzroči večjo povezanost z naravo (Mayer in Frantz, 2004; Schultz, Shriver, Tabanico, in Khazian, 2004;
Gosling in Williams, 2010). Gosling in Williams sta raziskovala kakšen odnos imajo kmetje do svoje zemlje in do varovanja narave na tem območju. Ugotovila sta, da v povprečju kmetje čutijo veliko povezanost do svoje zemlje. Močna povezanost se ustvari zaradi tega, ker kmetje veliko svojega časa preživijo na tem območju, njihova zemlja jim omogoča preživetje in le s skrbno rabo jim lahko služi tudi v prihodnosti. Kljub temu, da se kmetje zavedajo in imajo veliko znanja o tem, kako naj bi delovali naravi prijazno, tega včasih ne počnejo v tolikšni meri, kot bi si želeli, zaradi ekonomskih pogledov (Gosling in Williams, 2010). Kadar posameznik razvije čustven odnos do lokalnega območja se do njega vede odgovorno, lahko tudi zaščitniško na vsakodnevni ravni. Čustvena navezanost na okolje spodbuja odgovorno ravnanje s konkretnim okoljem. Vaske in Kobrin (2001) ugotavljata, da že občasne aktivnosti, ki so ekološko obarvane, spodbujajo okoljsko vedenje na vsakodnevni ravni.
Johnson in Činčera (2016) menita, da je pri spremembi vedenja in odnosa do narave mladostnikov najpomembnejša vez med naravo in posameznikom. Posamezniki, ki vidijo človeka kot del narave lažje spremenijo vedenje do nje kot posamezniki, ki vidijo človeka kot vrsto, ki ima prevlado v naravi. Čustven odnos do narave pa lahko posameznik razvije le v primeru, da je pogosto v stiku z naravo. Bolj kot je ta stik pogost bolj močan čustven odnos se razvije (Zalokar Divjak, 1998). Tudi Kellert (2002) poudarja, da je neposreden stik z naravo najpomembnejši in ponuja ključne priložnosti za otrokov fizični, kognitivni, emocionalni in moralni razvoj. To dokazuje tudi raziskava, ki sta jo izvedla Bogner in Wiesman (2002) kjer ugotavljata, da imajo mladostniki, ki prihajajo iz okolja z malo narave, bolj verjetno izkoriščevalski odnos do narave. Ljudje svoj interes za naravo pogosto pripisujejo razlogom, kot so preživljanje prostega časa v naravi v času otroštva, zgledu staršev in drugih družinskih članov, učiteljem in šoli, vključevanju v okoljske organizacije, knjigam ter izgubi oz.
degradaciji območij, ki jih cenijo (npr. Chawla 1999; Torkar, 2014).
Poleg vseh naštetih dejavnikov, ki vplivajo na odnos do narave in okoljsko vedenje, nekateri avtorji navajajo pomen lastništva in odnos do živali. Binngießer in Randler (2015)
15
ugotavljata, da posamezniki, ki imajo pozitiven odnos do živali izkazujejo tudi pozitivnejši odnos do ohranjanja narave. Lastniki domače živali imajo bolj pozitiven odnos do narave, so bolj zaskrbljeni za živali, nasprotujejo krutemu ravnanju z živalmi, kažejo manj strahu do divjih živalskih vrst in so manj zainteresirani za materialne dobrine domačih in divjih živali.
Vendar pa moramo tudi v tem primeru upoštevati, da lastništvo živali ni zagotovilo za odgovornejši odnos do narave, saj je čisto mogoče, da je pozitiven odnos do narave posameznika pripelje do tega, da je lastnik žival. Mladostniki, ki imajo bolj pozitiven odnos do narave imajo v povprečju radi živali, so lastniki domače živali in več časa preživijo z aktivnostmi povezanimi z živalmi (ribarjenje, opazovanje ptic, hranjenje ptic) (Bjerke, Ødegårdstuen in Kaltenborn, 1998) in več časa preživijo v naravi (Tikka, Kuitunen in Tynys, 2000).
2.1.4. ODNOS DO NARAVE V PROGRAMU OSNOVNE ŠOLE
Bela knjiga o izobraževanju in vzgoji (2011) navaja številne cilje, katerim bi moral šolski sistem slediti. Eden izmed teh ciljev narekuje, da mi morali pri otrocih razvijati odgovornost za ohranjanje okolja in lastno udeleženost pri zagotavljanju trajnostne zasnove družbe. Bela knjiga daje poudarek predvsem na trajnostni razvoj, pri tem pa poudarja, da moramo pri otrocih razvijati spoznanja o vplivih človeka na okolje, o zgodovini in razvoju sodobnih družb in strategij ter pristopov, ki omogočajo trajnostni razvoj (Krek in Metljak, 2011).
Del vzgoje v šolskem sistemu je tudi razvoj odnosa do živih bitij in do okolja (Krek in Metljak, 2011). Razvoj le tega v osnovni šoli poteka v vseh razredih, predvsem pri naravoslovnih predmetih (spoznavanje narave, naravoslovje in tehnika, naravoslovje in biologija). V učnem načrtu za predmet Spoznavanje okolja (2011), kot cilj vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj navajajo »zavedanje zdajšnjih in prihodnjih okoljskih in družbenih vprašanj človeštva ter s tem povezano ohranjanje naravnega okolja in sonaravno gospodarjenje z njim« (Učni načrt za predmet Spoznavanje okolja, 2011, str. 5). V sklopu uresničevanja ciljev predmeta se tekom pouka med drugim pri učencih razvijajo tudi čustveni cilji, med katere spada tudi odnos do narave. V učnem načrtu za predmet Naravoslovje in tehnika (2011) je zapisano, da učenci tekom obravnavanja operativnih učnih ciljev dosegajo tudi splošne cilje. Eden od splošnih ciljev je tudi oblikovanje pozitivnega odnosa učencev do narave in kritičen odnos do posegov v naravo. Učenci se učijo zavedati se pomena trajnostnega razvoja. V višjih razredi je poudarek na odnosu do narave predvsem pri predmetih naravoslovje v 6. in 7. razredu in biologiji v 8. in 9. razredu. V učnem načrtu za naravoslovje (2011) je splošni cilj predmeta razvijanje stališč in odnosov, med katere spadata tudi naslednja dva cilja »zavedanje vrednosti in občutljivosti naravnega in antropogenega okolja, oblikovanje pozitivnega in odgovornega odnosa do narave ter spoštovanje do vseh oblik življenja ter sposobnost za prepoznavanje in razumevanje okoljske problematike ter odgovorno in aktivno sodelovanje pri razreševanju in trajnostnem oziroma sonaravnem razvoju« (Učni načrt za predmet Naravoslovje, 2011, str. 6). Učni načrt za biologijo (2011) navaja naslednje splošne cilje, ki so povezani z odnosom do narave in okoljskim vedenjem
»ustrezen in odgovoren odnos do narave na podlagi znanja in razumevanja ter interes za njeno aktivno ohranjanje ter ozaveščenost o nujnosti trajnostnega razvoja in razumevanja družbene
16
in lastne odgovornosti za prihodnost ekosistemov in biosfere« (Učni načrt za predmet Biologija, 2011, str. 6).
Tematike, ki podrobneje obravnavajo varstvo narave so prisotne predvsem v višjih razredih, torej pri predmetu naravoslovje in biologija. Pri naravoslovju se omenjeni tematiki posvečajo pri vsebinskem sklopu vplivi človeka na okolje (Učni načrt za predmet Naravoslovje, 2011).
Pri biologiji pa se tematiki posvečajo predvsem pri vsebinskem sklopu vplivi človeka na naravo in okolje (Učni načrt za predmet Biologija, 2011). Poleg obveznih predmetov se učenci s tematiko ohranjanja narave srečujejo tudi pri izbirnih predmetih, kot je okoljska vzgoja, različnih šolskih projektih (npr. ekošola) ter pri dnevih dejavnosti (npr. obisk zavarovanega območja).
2.2. ČLOVEK IN PES
2.2.1. ČLOVEK IN PES NEKOČ IN DANES
Psi so bili udomačeni pred približno 15,000 leti (Vellanoweth, Bartelle, Ainis, Cannon in Schwartz, 2008), od takrat in vse do danes so vse človeške skupnosti živele v stiku z njimi (Kotrschal, 2018). V obdobju začetkov udomačitve psov so bili ljudje lovci za katere so bile značilne številne selitve, pri tem so pogosto prihajali v stik z volkovi. Eden od razlogov za številna srečanja je tudi podoben način lova in podoben plen. Lahko bi rekli, da je sodelovanje med človekom in volkom posledica podobnega življenjskega sloga in socialnega načina življenja (Morey, 1994; Kotrschal, 2018; Pugnetti, 1993). Tako ljudje, kot tudi volkovi, imajo veliko zmožnost prilagajanja na ekološke razmere, so dobri in organizirani lovci, ki lovijo v skupini, imajo organizirane socialne skupine in sodelujejo v kompleksnih razmerjih znotraj svoje skupine in z drugimi skupinami (Kotrschal, 2018). Udomačitev in socializacija psov je bil aktiven proces sodelovanja in koevolucije obeh vrst. Človek je psu nudil zavetje in hrano, pes pa je človeku pomagal pri lovu in mu nudil zaščito (Walsh, 2009).
Pes je bil prvotno človeku v pomoč pri lovu, vendar to ni ostala njegova edina vloga. Z razvojem poljedelstva je pes dobil pomembno vlogo pri čuvanju in paši živine (Walsh, 2009).
Poleg tega so jih začeli uporabljati še za številne druge naloge. Za posamezno nalogo, ki jo je pes opravljal je bila primerna določena konstitucija in karakter psa. S tem razlogom so ljudje začeli pse namerno izbirati in izločati iz vzreje, kar je vodilo v nastanek številnih pasem.
Skoraj vse pasme so bile narejene za izvajanje funkcij, ki jih lahko razdelimo v naslednje tri skupine: pomoč pri lovu, varovanje lastnine in varovanje živine. Pes je bil med opravljanjem nalog večino časa v interakciji s človekom, posledica tega je bila, da so s človekom stkali tesne vezi, kar je vodilo v navezanost človeka na psa (King, Marston in Bennet, 2012; Walsh, 2009). Pse so kot družabnike cenili že v Egiptu, kjer so jih dojemali kot zelo zveste v času življenja in so jim zato namenjali vlogo vodnikov v posmrtnem življenju (Walsh, 2009).
Poleg tega, da so bili psi cenjeni v Egiptu so jih cenili tudi v številnih drugih kulturah. Grki so svojo navezanost na pse izražali predvsem v literaturi. Homer je v svojem delu Odiseja zapisal, da je Odiseja ob prihodu domov prepoznal le njegov pes. Ob pogledu nanj naj bi močno mahal z repom in nato umrl. Pomembnost psov za Grke nam kaže tudi to, da so
17
pogosto pse pokopavali v bližini ljudi ali tik ob njih (Walsh, 2009). Vladajoči razredi so si pse kot hišne ljubljenčke omislili že v Grčiji, Rimu, kasnejši različni voditelji v Evropi, na Kitajskem, Japonskem in v Afriki. V delavskem razredu psi kot hišni ljubljenčki sprva niso bili pogosti in naj bi postali številčnejši šele v zadnjem stoletju. Ljudje so jih v svoji lasti imeli bolj kot ne za pomoč pri različnih nalogah. To seveda ne pomeni, da na pse niso bili navezani. S preživljanjem časa s psi je prišla tudi navezanost. Razlika med višjim in delovnim slojem je bila le v razlogu za lastništvo psa. Višji sloj si je pse privoščil zaradi družabništva, ljudje delavnega sloja pa zaradi koristnih nalog, ki jih je pes opravljal. V bolj odročnih kulturah severne in južne Amerike, ter Avstralije, pa so po zapisih prvih osvajalcev tamkajšnjih dežel in antropologov pse že takrat dojemali kot družabnike (Archer, 1997).
Znano je da so verstva, kot so judovstvo, islamizem in krščanstvo cenila pse kot družabnike človeka, vsaj vse do srednjega veka (Walsh, 2009). Takrat je katoliška cerkev začela preganjati ljudi ki so imeli pse kot hišne ljubljenčke oz. družabnike, saj je to povezovala s poganstvom (Serpell, 2006; Ocepek, 2012). Po srednjem veku so med višjim slojem prebivalstva postajali vedno bolj cenjeni čistokrvni psi. V Aziji so nekatere pasme tako cenili, da so imeli psi celo svoje služabnike. Kljub temu, da še vedno obstajajo psi, ki opravljajo naloge za katere so bili vzrejeni, ali pa so te naloge vsaj približek njihovim prvotnim nalogam, je danes njihova glavna vloga družabništvo človeku (Walsh, 2009). Družabništvo vedno bolj predstavlja glavno vlogo psov v človekovem življenju, številčnost psov se v zahodnem svetu ne zvišuje tako hitro, kot se veča pomembnost psov kot socialnih partnerjev (Serpell, 2016 v Kotrschal, 2018). Danes ljudje svoje pse dojemajo kot hišne ljubljenčke ne glede na to za kakšno potrebo je bila določena pasma psov vzrejena (King, Marston in Bennett 2012).
2.2.2. PES KOT HIŠNI LJUBLJENČEK
Ljudje si za hišne ljubljenčke navadno omislijo žival, ki ima vsaj nekatere človeku podobne značilnosti, pri sesalcih so to predvsem čustvene reakcije. To človeku omogoča, da z njimi komunicira podobno kot z ostalimi družinskimi člani (Archer, 1997). Tako so najpogostejši hišni ljubljenčki psi in mačke (Rost in Hartmann, 1994), ker imajo podobna čustva in razpoloženja kot ljudje (Archer, 1997).
Psi so sposobni imitacije, ob opazovanju nekega dejanja človeka lahko to dejanje za njim ponovijo. Pred tem mora biti pes naučen določenega ukaza za ponovitev dejavnosti. Sposobni so dejanje človeka preslikati na svoje telo in pri posnemanju prenašanja predmetov v prostoru, le tega mapirati in predmet prestavljati na enako mesto, kot je to storil človek (Topál, Byrne, Miklósi in Csányi, 2006). Psi podobno kot ljudje procesirajo glasove in lahko iz njih razberejo čustveno stanje. Prav tako se podobno kot ljudje odzovejo na spremembo čustvenega stanja drugih psov in ljudi (Andics, Gácsi, Faragó, Kis in Miklósi, 2014; Huber, Barber, Faragó, Müller in Huber, 2017), kar je ena glavnih značilnosti empatije (Kotrschal, 2018). Psi lahko le z opazovanjem človeškega obraza razberejo čustveno stanje. Pri tem se ne osredotočajo na posamezni del človeškega obraza, ampak čustva razberejo iz celotne mimike (Müller, Schmitt, Barber, in Huber, 2015). Psi se tekom življenja s človekom naučijo njegovega vedenja. Le to pa izkoriščajo sebi v prid in človeka ob priložnosti preslepijo. Iz tega lahko sklepamo, da psi do določene mere razumejo kako bo njihovo vedenje vplivalo na človeka in
18
navsezadnje tudi na njih same (Heberlein, Manser in Turner, 2017). Psi so zmožni kompleksnih socialnih interakcij, kot je nepravičnost. Range, Horn, Viranyi in Huber (2009) so v izvedeni raziskavi ugotovili, da pes okleva oz. ne izvede ukaza v primeru, da je poleg njega drugi pes bil za enak ukaz nagrajen bolje kot on. Ob tem psi nazorno pokažejo neodobravanje z neizvedbo poznanega ukaza oz. zavlačevanjem. Glede na to, da tako človek kot pes potrebujeta socialno interakcijo z drugim živim bitjem ni nenavadno, da se oba odzoveta na čustva, namere in obnašanje drugega. Čeprav psi ne govorijo našega jezika, je jasno da nas razumejo in z nami komunicirajo na številne druge načine (Walsh, 2009).
Hišni ljubljenčki imajo vedno večjo vlogo v človekom življenju. Vedno bolj pogosto jih ljudje dojemajo kot enakovredne družinske člane, to se kaže tudi v njihovi oskrbi, ki se močno razlikuje od tiste včasih. Od osnovne oskrbe, ki je vključevala le prehrano in zavetišče, sprva tudi tega ne, pa do danes, ko hišnemu ljubljenčku nudimo popolno oskrbo. Predvsem v zahodni družbi lastništvo hišnega ljubljenčka pomeni veliko več kot le prehrana, zavetišče in omogočanje gibanja. Skrbniki svojim hišnim ljubljenčkom namenjajo ogromno pozornosti, časa in denarja. Predvsem finančni vložek oskrbe tekom let močno narašča. To lahko opazimo že pri ponujanju nagrad za najdene živali, plačevanju nege, zdravstvene oskrbe in kupovanje daril za živali (Archer, 1997). Količina denarja katerega so lastniki pripravljeni zapraviti za hišnega ljubljenčka se je močno povečala. Ljudje so pripravljeni odšteti veliko denarja za veterinarsko oskrbo, tudi za zdravljenje hujših bolezni. Ljudje so vedno bolj pripravljeni odšteti več denarja za potovanja na katera lahko s sabo vzamejo svojega hišnega ljubljenčka.
Pri nakupu pasemskih živali so lastniki pripravljeni financirati tudi DNA teste in s tem pridobiti zase idealnega družabnika. Velika pripravljenost za kupovanje dražjih izdelkov se kaže v raznolikosti in ceni izdelkov za živali, ki jih ponujajo v trgovinah (Walsh, 2009).
Lastništvo živali pomembno pozitivno vpliva tudi na odnos posameznika do ostalih živali.
Hawkins in Williams (2017) sta v raziskavi primerjala kakšna je razlika v navezanosti na živali med učenci z različnimi domačimi živalmi. Ugotovila sta, da učenci, ki skrbijo za domačo živali, imajo z njo prijateljski odnos in so do nje sočutni imajo boljšo navezanost na ostale živali in kot posledica tega tudi bolj pozitiven odnos do ostalih živali (Hawkins in Williams, 2017). Podobno tudi Cassels, White, Gee in Hughes (2017) ugotavljajo, da lastniki psov čutijo večje zadovoljstvo in povezanost do ostalih živali, kot lastniki drugih domačih živali. Učenci ki imajo doma psa ali mačko so bolj navezani na živali, kot lastniki drugih živali.
2.2.3. NAVEZANOST NA PSA
Teorijo navezanosti je razvil John Bowlby, govori o tem, da so mladiči različnih živalskih vrst biološko motivirani za ohranjanje vezi s svojimi skrbniki do časa svoje odraslosti. Navezanost je najmočnejša v situacijah, ko je mladič prestrašen, ustrahovan, pod stresom ali bolan, najbolj
˝omiljena˝ pa je kadar skrbnik mladiču nudi potrebno udobje (Bowlby, 1973 v Rockett in Carr, 2014). Ainsworth je definiral štiri značilnosti, ki jih ima oseba na katero je nekdo navezan: na to osebo se posameznik lahko zanese v zanj ranljivih trenutkih, na to osebo se posameznik obrne kadar je v stresu oz. kadar išče varno ˝zavetje˝, biti v stiku s to osebo
19
posamezniku povzroča prijeten občutek, v času daljše odsotnosti stika posameznik pogreša osebo na katero je navezan (Ainsworth, 1991 v Kurdek, 2008).
Teorija navezanosti opredeljuje le odnos med dvema osebama in ne odnosa med posameznikom in živaljo. Navezanost človeka na žival je lahko posledica drugačnih psiholoških mehanizmov, kot jih opisuje Bowlby (1973 v Rockett in Carr, 2014). Kljub temu obstajajo raziskave, ki raziskujejo odnos med človekom in živaljo, ter le tega opisujejo kot odnos, ki je enak ali vsaj močno podoben odnosu med dvema osebama. Ljudje pri opisovanju odnosa z živaljo uporabljajo enake izraze kot pri opisovanju odnosa z družinskimi člani in svojimi partnerji (Colby in Sherman, 2002; McNicholas idr., 2005). Tudi Rockett in Carr (2014) trdita, da se navezanost pojavlja tako v odnosu med dvema osebama, kot tudi v odnosu med osebo in živaljo. Odnos človeka s hišnim ljubljenčkom je različica odnosa, ki ga ima posameznik z ljudmi (Archer, 1997). Odnos med človekom in njegovim psom se med posamezniki močno razlikuje. Mnogi svojega psa dojemajo kot socialnega partnerja, ki jim podpira samozavest in jim omogoča povezanost z drugimi ljudmi. Za druge so psi lahko prijatelji s katerimi se družijo pri različnih športih in drugih aktivnostih (Kotrschal, 2018).
Navezanost na hišnega ljubljenčka je lahko v nekaterih primerih celo močnejša kot navezanost na druge ljudi. Večja navezanost na psa kot na druge ljudi se ne pojavlja tako redko, kot so predvidevali včasih (Walsh, 2009). Močna navezanost na hišnega ljubljenčka se lahko pojavi zato, ker posameznik zelo močno ceni brezpogojno ljubezen s katero ga hišni ljubljenček navdaja ali, ker ima posameznik nezadostne stike in razmerja z ostalimi ljudmi (Archer, 1997). V povprečju so ženske bolj navezane na svojega psa kot moški. Vendar glede na to, da različne raziskave kažejo različne rezultate o tem, kateri spol čuti večjo navezanost na psa, lahko sklepamo, da ženske in moški različno dojemajo odnos s svojim psom, ter je zato rezultat odvisen od tega s kakšnimi vprašanji raziskovalci merijo navezanost na psa (Cassels, White, Gee in Hughes, 2017). Kurdek (2008) meni, da si posamezniki, ki so močno navezani na svojega psa le tega ne omislijo kot posledico slabe izkušnje v odnosu z drugimi ljudmi. Prav tako njihova močna povezanost s psom ni posledica pozitivne izkušnje z drugimi ljudmi ampak se razvije neodvisno od drugih izkušenj. Kurdek je na študentih raziskoval, kako se razlikuje navezanost med posameznikom in njegovimi starši, prijatelji, pomembnimi drugimi, sestrami oz. brati in med posameznikom in psom. Ugotovil je, da ljudje čutijo večjo povezanost do drugih ljudi kot do psov. Razlika v dojemanju povezanosti do sočloveka in dojemanje povezanosti v odnosu med psom in njegovim lastnikom, ki čuti močno navezanost na svojega psa pa je zanemarljiva. Osebe, ki so močno navezane na svojega psa čutijo enako povezanost tako do psa kot do svoje mame, prijateljev in pomembnih drugim ter večjo povezanost, kot do svojega očeta (Kurdek, 2008). Cassels, White, Geein in Hughes (2017) ugotavljajo, da se mladostniki v želji po druženju in občutku bližine obrnejo tako na svojega psa, kot na svoje bližnje. V raziskavi kjer so ugotavljali ali se 12 letniki bolje počutijo v družbi s svojimi brati in sestrami ali s svojim psom so ugotovili, da v povprečju mladostniki raje čas preživljajo s svojim psom, pri tem čutijo večje zadovoljstvo in manj konfliktov kot pri druženju z brati in sestrami (Cassels, White, Gee in Hughes, 2017).
Čeprav vloga psa kot družabnika v času udomačitve psov ni bila tako očitna, so našli dokaze iz katerih lahko sklepamo na močno navezanost ljudi na pse že v tistih časih. V Kaliforniji so
20
našli 15,000 let star grob v katerem sta bila pokopana dva pasja mladiča. Pri analizi vsebine njunega želodca so ugotovili, da sta se prehranjevala s pečeno hrano. To in dejstva, da sta bila psa pokopana dokazuje, da že v tistem času ljudje niso psov izkoriščali le zaradi koristi, ampak so do njih čutili navezanost (Vellanowetk idr., 2008). Podobno tudi Ocepek (2012) opisuje najdišče staro približno 12,000 let, kjer so našli grob v katerem sta bili okostji človeka in psa tesno skupaj, človekova roka pa je objemala psa.
2.2.4. PES IN MLADOSTNIKI
Otroci so močno navezani na hišne ljubljenčke, veliko jih meni, da so živali njihovi prijatelji (Hawkins in Williams, 2017; Bjerke, Ødegårdstuen in Kaltenborn, 1998; Walsh, 2009), da jih hišni ljubljenčki osrečujejo, da bi bili brez njih osamljeni, več kot polovica vprašanih meni, da ljubljenček začuti kdaj so razburjeni in jih v takšnem primeru skuša umiriti (Hawkins in Williams, 2017). V primerjavi z ostalimi hišnimi ljubljenčki so si otroci, ki imajo doma psa s svojim psom še posebej blizu in pse veliko bolj dojemajo kot svoje prijatelje v primerjavi z otroci, ki so lastijo druge živali (Rost in Hartmann, 1994).
Hišni ljubljenčki, predvsem psi, imajo na otroke in mladostnike mnogo pozitivnih učinkov.
Odvisni so od človekove skrbi zanje, tako imajo otroci ves čas možnost skrbeti za žival oziroma so vsaj priča skrbi zanjo. Otrokom, ki skrbijo za hišnega ljubljenčka to ponuja priložnost, da se naučijo in postanejo motivirani za oskrbo tako ostalih živalskih vrst kot tudi za oskrbo ljudi (Melson, 2003). Otroci in mladostniki, ki imajo v družini psa so bolj samostojni, saj že sama skrb za psa spodbuja odgovornost in samozadostnost (Van Houtte in Jarvis, 1995). Tudi pri učenju empatičnosti imajo lahko živali pomembno vlogo. Otroci se je hitreje naučijo do živali, kot do ostalih ljudi, ker živali brez prikrivanja izrazijo čustva (Walsh, 2009). Pes na najstnike ugodno vpliva, saj jih pomirja in tolaži. Bližina psa pri najstniku povzroči občutek pripadnosti, saj ga pes ne zasmehuje, mu ne oporeka in se verbalno vanj ne vtika (Marinšek in Tušak, 2007). Psi so mladostniku lahko čustvena opora na katero se lahko zanesejo (Van Houtte in Jarvis, 1995; Melson, 2003). Prav tako mu lahko izboljšajo samopodobo in samozavest. Pes je odličen poslušalec, tolažnik in prijatelj, v družini lahko predstavlja vez med družinskimi člani in prispeva k boljšim odnosom in večji povezanosti družine (Marinšek in Tušak, 2007; Rost in Hartmann, 1994).
Več časa kot otroci preživijo s hišnim ljubljenčkom in bolj kot zanj skrbijo večji interes imajo tudi za druge živali (Melson in Fogel, 1996). Vendar je pogosto, da otroci zaradi različnih razlogov za pse ne prevzemajo veliko skrbi. Cassels, White, Gee, in Hughes (2017) so starše otrok, ki imajo v družini psa spraševali o otrokovi skrbi zanj. Ugotavljali so v kolikšni meri otroci hranijo, sprehajajo, učijo, negujejo in čistijo pasje bivališče. Ugotovili so, da otroci navadno ne prevzemajo veliko skrbi za psa. To je lahko posledica tega, da navadno otrok ni sam lastnik psa, ampak so lastniki psa vsi člani družine. Torej družine nimajo specifično definirano kdo je lastnik, tako pa nihče ne čuti takšno odgovornost pri skrbi. Skrb za psa se v tem primeru porazdeli med vse člane družine ali pa večino skrbi prevzamejo starši. Le redko se zgodi, da je posamezni otrok sam lastnik psa (Rost in Hartmann, 1994). V primeru, da je lastnik psa cela družina, pes na posameznega otroka vpliva veliko manj kot če je lastnik on
21
sam (Hawkins in Williams, 2017). Otrok v tem primeru tudi prevzema manj skrbi za psa.
Otroci se zavedajo, da je skrb za psa pomemben vidik lastništva živali (Rost in Hartmann, 1994). Otrok mora čutiti, da je žival njegova, da zanjo skrbi in jo ima za svojega prijatelja.
Otroci, ki so navedli, da imajo svojega hišnega ljubljenčka se z njim čutijo bolj povezani, kot otroci, ki imajo hišnega ljubljenčka v družini (ga ne smatrajo kot svojega) (Hawkins in Williams, 2017). To je eden od pomembnih razlogov zakaj težko ocenimo kakšen učinek ima skrb za psa na mladostnika. Tudi če se nekdo ima za lastnika psa oz. hišnega ljubljenčka ne pomeni, da prevzema veliko skrbi zanj zato težko primerjamo dva ˝lastnika˝ živali, pri tem pa eden izmed njih povsem sam skrbi za žival, drugi pa skrb prepušča drugim članom družine (Binngießer in Randler, 2015).
Kotrschal in Ortbauer (2003) sta ugotovila, da ima pes, ki je prisoten v razredu pozitivne učinke na socializacijo učencev. Ob prisotnosti psa so učenci bolj komunicirali, tako med sabo, kot tudi z učiteljem, prav tako so učenci pokazali večje sodelovanje pri delu v skupini.
Kljub temu, da so učenci ob prisotnosti psa bili manj pozorni na svoje aktivnosti so več pozornosti namenili učitelju. Dejavnosti ob prisotnosti živali otroke motivirajo in omogočajo boljšo koncentracijo pri učnih aktivnosti predvsem to velja za branje. Prisotnost psa otroku omogoča bolj učinkovito usmerjanje k ciljem in koncentriranje k zastavljeni nalogi. Ena od razlag za pozitivne učinke psov na otroka je ta, da psi otroka ne obsojajo. Posledično otrok ne čuti pritiska ob različnih nalogah, ki jih opravlja ob prisotnosti psa (Gee, Gould, Swanson in Wagner, 2012).
Pozitivni učinki hišnih ljubljenčkov se pri ljudeh ohranijo tudi v odraslosti. Paul in Serpell (1993) sta v svoji raziskavi ugotovila, da imajo odrasli, ki so imeli v otroštvu domačo žival bolj pozitiven odnos do živali, tako ljubljenčkov, laboratorijskih in divjih živali; so bolj zaskrbljeni za okoljske probleme in so pogosteje člani organizacij za dobrobit živali in varovanja okolja.
2.2.5. POZITIVNI UČINKI STIKOV ČLOVEKA S PSOM
Že antični ljudje so cenili močno vez med človekom in živaljo. Ljudje so ves čas verjeli v posebne sposobnosti živali, predvsem pri zdravljenju različnih bolezni, niso pa imeli razlag za takšne pojave. V zadnjem času, pa se pojavljajo številne raziskave, ki kažejo na pozitivne učinke ob stiku človeka z živaljo (Walsh, 2009). Včasih so bile živali cenjene zaradi njihove pomembne vloge pri človekovem preživetju (Serpell, 2006). Med vrsto živali, zaradi katerih je imel človek veliko koristi, zagotovo spada pes. McNicholas idr. (2005) navajajo tri možne razloge za pozitivne učinke psov na svoje lastnike. Kot prvi razlog navajajo sociodemografske značilnosti lastnikov, ki vplivajo na zdravje posameznika. Torej lastniki psov boljšega zdravja naj nebi imeli zaradi psa, ampak zaradi drugih značilnosti, ki so skupne lastnikom psov. Na to opozarjajo tudi Westgarth idr. (2010), ki so v svoji raziskavi ugotovili, veliko skupnih značilnosti, ki jih imajo lastniki psov in bi lahko vplivale na njihovo zdravje. Drugi razlog za pozitivne učinke psov na lastnike so socialne interakcije z drugimi ljudmi (McNicholas idr., 2005), le teh imajo lastniki psov več, saj se v povprečju počutijo manj osamljeni kot tisti, ki si ne lastijo nobene živali (McConnell, Brown, Shoda, Stayton in Martin 2011). Socialne
22
interakcije so ključne za zmanjšanje občutka samote in socialne izolacije. Tretji razlog se nanaša na direktne učinke, ki naj bi jih imelo lastništvo živali na človekovo zdravje in dobro počutje zaradi odnosa samega. Močan in tesen odnos človeka z živim bitjem ima močan vpliv na dobro počutje z zagotavljanjem čustvene podpore (McNicholas idr., 2005). Pes in tudi ostali hišni ljubljenčki predstavljajo pomemben vir socialne podpore svojemu lastniku. Če sta si hišni ljubljenček in njegov lastnik ˝psihološko blizu˝ potem žival lastniku zagotavlja dobro počutje, podobno kot mu to zagotavlja druga oseba. Lastniki hišnih ljubljenčkov imajo večjo samozavest, več se gibljejo in so manj osamljeni od nelastnikov. Od njih se razlikujejo tudi v značajskih lastnostih. Lastniki hišnih ljubljenčkov so v povprečju bolj vestni, ekstroventirani, imajo manj strahov in veliko prej odpuščajo. V raziskavi so ugotovili, da hišni ljubljenčki lastnikom po njihovem mnenju nudijo manjšo socialno podporo, kot starši in najboljši prijatelji, ter večjo podporo kot bratje in sestre. (McConnell, Brown, Shoda, Stayton in Martin 2011).
V raziskavi, ki so jo opravili v Nemčiji in Avstraliji so ugotavljali ali lastništvo oz. skrb za psa pozitivno vpliva na zdravje ljudi. Ljudje, ki so bili najbolj zdravi (imeli so najmanjše število obiskov zdravnika) so imeli psa vsaj pet let nazaj in ga imajo še danes (Headey, Na, in Zheng, 2008; Headey in Grabka, 2007). Največ od odnosa s psom ˝pridobijo˝ starejši, sramežljivi in osamljeni posamezniki. Lastniki psov se bolj pogosto gibajo. Mladi, ki v času odraščanja živijo s psom so bolj nagnjeni k temu, da skrbijo za druge in imajo boljši imunski sistem (Headey in Grabka 2007). Človek se ob prisotnosti psa počuti bolj pomirjenega (Beetz, Julius, Turner in Kotrschal, 2012) in sproščenega, prav tako so zaznali, da imajo ljudje ob prisotnosti psa nižji krvni tlak (Headey in Grabka 2007, Walsh, 2009). Lastniki hišnih ljubljenčkov imajo v povprečju bolj pozitiven odnos do narave, kar si lahko razlagamo na dva načina: ljudje z bolj pozitivnim odnosom do narave si pogosteje omislijo hišnega ljubljenčka ali pa hišni ljubljenček povzroči bolj pozitiven odnos do narave svojega lastnika (Binngießer in Randler, 2015).
23
3. EMPIRIČNI DEL
3.1. OPREDELITEV PROBLEMA
Domače živali imajo številne pozitivne vplive na svoje lastnike in na ljudi s katerimi prihajajo v stik. Binngießer in Randler (2015) sta ugotovila, da imajo učenci, ki so lastniki domačih živali bolj izražen odnos do ohranjanja narave, medtem ko imajo tisti, ki nimajo domače živali bolj izražen odnos do izkoriščanja narave in naravnih virov. Prav tako naj bi imeli učenci, ki imajo domačo žival bolj pozitiven odnos tudi do ostalih živalskih vrst (npr. Prokop in Tunnicliffe, 2010). Glede na to, da se med lastniki domače živali skrb zanjo lahko močno razlikuje, bi morali pri ugotovitvah o vplivu domače živali na lastnika upoštevati tudi to v kolikšni meri skrbi zanjo. Hawkins in Williams (2017) sta ugotovila, da imajo učenci, ki skrbijo za domačo žival, z njo prijateljski odnos in so do nje sočutni, boljšo navezanost kažejo tudi do ostalih živali in kot posledica tega tudi bolj pozitiven odnos do ostalih živali. Razlog za to je v razvoju odnosa do narave, saj imajo učenci, ki več časa preživijo v naravi (s svojimi ljubljenčki), do nje bolj pozitiven odnos (Bogner, 2002).
Glede na to, da so psi poleg mačk najpogostejši hišni ljubljenčki (Rost in Hartmann, 1994) bi lahko sklepali, da podobni vplivi na njihove lastnike veljajo tudi za njih. Vplivi psa na odnos do narave ostajajo slabo raziskani, saj se raziskave navadno nanašajo na vplive domačih živali oz. hišnih ljubljenčkov. Še manj pa je raziskav, ki bi ugotavljale vpliv skrbi za psa. Skrb za psa se predvsem med mladostniki zelo razlikuje, saj je velikokrat lastnik psa cela družina in si skrb zanj porazdelijo ali pa zanj skrbi le določen član družine. Posledično iz samega lastništva psa med mladostniki težko sklepamo na njegov vpliv na posameznika. Iz tega razloga sem se v raziskavi poleg raziskovanja odnosa do narave posvetila tudi ugotavljanju, v kolikšni meri posameznik prevzema skrb za psa. V raziskavi sem se osredotočila na skrb za psa, ker v nasprotju z drugimi domačimi živalmi od skrbnika zahteva preživljanje določenega časa v naravi. Zanimalo me je predvsem, ali skrb za psa vpliva na to kakšen odnos do narave bo imel posameznik.
3.2. RAZISKOVALNI CILJI IN HIPOTEZE
Cilji raziskave, ki sem jih želela doseči:
Ugotoviti, kako se odnos do narave razlikuje med učenci, ki imajo oziroma nimajo domače živali.
Ugotoviti, kako se odnos do narave razlikuje med učenci, ki imajo oziroma nimajo psa.
Ugotoviti, kako se odnos do narave razlikuje med učenci, ki bolj oziroma manj prevzemajo skrb za psa.
Ugotoviti, kako se odnos do narave razlikuje med spoloma.
Ugotoviti kako se odnos do narave razlikuje med razredi.
Ugotoviti kako se vedenje do narave razlikuje med učenci, ki imajo oziroma nimajo domače živali.
24
Ugotoviti kako se razlikuje vedenje do okolja med učenci, ki imajo oziroma nimajo psa.
Ugotoviti kako se razlikuje vedenje do okolja med učenci, ki bolj oziroma manj prevzemajo skrb za psa
Ugotoviti kako se razlikuje vedenje do okolja med spoloma.
Ugotoviti kako se razlikuje vedenje do okolja med razredi.
Ugotoviti kako se odgovori učencev o tem v kolikšni meri skrbijo za pse ujemajo z odgovori njihovih staršev.
Osrednji cilj magistrske naloge je bil ugotoviti ali skrb za psa vpliva na otrokov odnos do narave. Predvidevala sem, da skrb za psa pozitivno vpliva na odnos do narave. Pri tem sem sklep oblikovala na podlagi ugotovitve, da se pozitivni odnos do narave razvije, kadar otrok preživlja čas v naravi (Kellert, 2002; Bogner in Wiesman, 2002) in z domačimi živalmi (Binngießer in Randler, 2015; Prokop in Tunnicliffe, 2010). Ob predpostavki, da skrb za psa do neke mere otroka spodbudi v preživljanje časa v naravi, bi ob tem lahko razvil pozitiven odnos od nje. Glede na postavljene raziskovalne cilje in raziskovalni problem sem oblikovala naslednje hipoteze:
Učenci, ki imajo domačo žival imajo bolj pozitiven odnos do narave, kot učenci, ki domače živali nimajo.
Učenci, ki imajo psa imajo bolj pozitiven odnos do narave, kot učenci, ki nimajo psa.
Učenci, ki prevzemajo več skrbi za psa imajo bolj pozitiven odnos do narave.
Dekleta imajo bolj pozitiven odnos do narave kot fantje.
Učenci nižjih razredov imajo bolj pozitiven odnos do narave kot učenci višjih razredov.
Učenci, ki imajo domačo žival, imajo bolj okoljsko vedenje, kot učenci, ki domače živali nimajo.
Učenci s psom imajo bolj okoljsko vedenje kot učenci, ki nimajo psa.
Učenci, ki prevzemajo več skrbi za psa imajo bolj okoljsko vedenje od učencev, ki prevzemajo manjšo skrb za psa.
Dekleta izražajo bolj okoljsko vedenje kot fantje.
Učenci nižjih razredov imajo bolj okoljsko vedenje kot učenci višjih razredov.
Odgovori učencev o tem v kolikšni meri skrbijo za psa se razlikujejo od odgovorov njihovih staršev.
25
Glede na postavljene cilje in hipoteze med katerimi spremenljivkami bo prišlo do korelacije sem izdelala grafični prikaz medsebojnih vplivov med spremenljivkami (Slika 1).
Slika 1: Grafični prikaz korelacij med spremenljivkami.
3.3. METODOLOGIJA
3.3.1.
METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP
Raziskava temelji na kavzalni neeksperimentalni metodi. Poslužila sem se kvantitativnega raziskovalnega pristopa v sklopu katerega so učenci rešili vprašalnik. Na podlagi njihovih odgovorov sem potrdila oz. ovrgla hipoteze raziskave.
3.3.2. VZOREC
Za način vzorčenja sem izbrala neslučajnostno priložnostno vzorčenje. V raziskavi je sodelovalo 480 učencev iz štirih osnovnih šol Jugovzhodne Slovenije. V raziskavi je bilo več deklet (51%), kot fantov (49%). Vzorec vključuje učence v starosti od desetega do petnajstega leta (M = 12,16, SD = 1,48). Največ sodelujočih učencev je obiskovalo 6. razred (23,8%), sledi 5. razred (22,1%), 9. razred (19,2%), ter 7. in 8. razred (17,5%). Večina učencev (79,2%) ima doma domačo žival, od tega jih ima 59,4% doma psa.
