UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Specialna in rehabilitacijska pedagogika, Tiflopedagogika in pedagogika specifičnih učnih težav
Peter Rot
AVDIO DESKRIPCIJA KOT PRILAGODITEV ZA OSEBE S SLEPOTO IN SLABOVIDNOSTJO
Magistrsko delo
Ljubljana, 2018
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Specialna in rehabilitacijska pedagogika Tiflopedagogika in specifične učne težave
Peter Rot
AVDIO DESKRIPCIJA KOT PRILAGODITEV ZA OSEBE S SLEPOTO IN SLABOVIDNOSTJO
Magistrsko delo
Mentor: doc. dr. Ante Bilić-Prcić
Somentorica: asist. dr. Ingrid Žolgar Jerković
Ljubljana, 2018
Povzetek:
V magistrskem delu je obravnavana avdio deskripcija, kot možnost dostopa do kulturnih vsebin osebam s slepoto in slabovidnostjo. Cilj magistrskega dela je analiza priprave avdio deskripcije za gledališko predstavo, s katero želimo predstaviti vpogled v pripravo avdio deskripcije. V teoretičnem uvodu smo predstavili razvoj avdio deskripcije kot načina dostopanja do kulture in zabave. Raziskali smo tudi področje avdio deskripcije v Sloveniji, kjer pa je trenutno stanje prilagojenih vsebin daleč od normativov, ki jih imajo v večini zahodno evropskih držav. Nadalje smo predstavili napotke za pripravo avdio deskripcije. Ker lahko metodo avdio deskripcije uporabljamo na različnih področjih, smo glede na značilnosti razdelili področja priprave avdio deskripcije za muzejske in galerijske zbirke, za področje filma in televizije ter za področje odrskih umetnosti.
V magistrskem delu je prikazana izdelava avdio deskripcije za gledališko predstavo.
Za gledališko predstavo smo se odločili, ker je v Sloveniji izmed prej omenjenih treh področij najmanj projektov avdio deskripcije prav na področju odrskih umetnosti. Z raziskavo smo želeli dobiti informacije o tem, kako poteka priprava avdio deskripcije.
Želeli smo informacije o časovnem okviru priprave, o strokovnjakih in drugih osebah, ki sodelujejo pri pripravi avdio deskripcije ter o sami tehnični plati izvedbe. Do realizacije avdio deskripcije po predlogi iz magistrskega dela, zaradi neustrezne tehnične opreme, še ni prišlo, vendar bomo v prihodnje poskušali tudi to uresničiti. V magistrskemu delu smo se poslužili kvalitativnega raziskovalnega pristopa. Delo predstavlja uvod oziroma izhodišče v raziskovanje avdio deskripcije in bo lahko v pomoč tistim, ki se bodo v prihodnje začeli aktivneje ukvarjati z avdio deskripcijo. Ključne besede: avdio deskripcija, osebe s slepoto in slabovidnostjo, gledališka predstava
Summary:
In the master thesis we introduced an audio description as one of the possibilities to make cultural contents closer to people with visual impairment. The objective was to analyse the preparation of the audio description for a theatre performance wherewith we wanted to show the preparation of an audio description. In the theoretical part there was presented the audio description development, a fairly new way of accessing the culture and entertainment. Furthermore, we explored the area of audio description in Slovenia. The results have revealed that adapted contents do not meet the standards at all in comparison to other countries in Western Europe. The following step was to present our instructions on how to prepare an audio description. Since the method of audio description can be used in different areas we divided the areas of preparing audio description to museum and gallery collections, to movie and television area and to the area of stage art.
In this master thesis we presented the production of audio description for a theatre performance. The decision to create this particular theatre performance was due to the fact that in Slovenia there are only few successful projects in the area of theatre performance, least of all, compared to other stage arts mentioned before. The aim of this research was to obtain some information about the procedure of the audio description preparation. The most relevant data was the information about the preparation time frame, the number of experts and other people that collaborated in the audio description preparation and also about the technical side of an execution.
The execution of the audio description presented in this master thesis has not been realized yet due to inappropriate technical equipment. We hope that this project will be carried out in the near future. In this master thesis a qualitative research approach was used which represents the introduction or better yet the starting point for further research of audio description and it can be helpful to those who will work actively on audio description further more.
Key words: audio description, visual impairment, theatre performance
Kazalo vsebine:
UVOD ... 1
1. RAZLAGA POJMOV ... 3
2. OPISOVANJE / OPIS ... 5
3. ZGODOVINA AVDIO DESKRIPCIJE ... 5
4. AVDIO DESKRIPCIJA V SLOVENIJI ... 9
5. UVOD V AVDIO DESKRIPCIJO ... 12
6. TEMELJI AVDIO DESKRIPCIJE ... 15
6.1. OPAZOVANJE ... 15
6.2. UREJANJE ... 16
6.3. JEZIK ... 17
6.3.1. Kdaj/kje ... 17
6.3.2. Kdo ... 17
6.3.3. Kaj ... 18
6.4. GOVOR ... 20
6.4.1. Izgovorjava ... 21
6.4.2. Glasovna modulacija ... 21
6.4.3. Harmoničnost ... 21
7. ZNAČILNOSTI AVDIO DESKRIPCIJE KULTURNIH VSEBIN ... 22
7.1. ODRSKE UMETNOSTI ... 22
7.1.1. Gledališče ... 22
7.1.2. Opera ... 25
7.2. AVDIO DESKRIPCIJA NA FILMU IN TELEVIZIJI ... 27
7.3. VIZUALNE UMETNOSTI IN MUZEJSKE ZBIRKE ... 31
8. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 36
8.1. NAMEN IN CILJI RAZISKAVE ... 36
8.2. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 36
8.3. METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 37
8.3.1. Raziskovalni pristop ... 37
8.3.2. Metoda vzorčenja in opis vzorca ... 37
8.3.3. Raziskovalne metode in proces zbiranja podatkov ... 37
9. REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 39
9.1. OSEBE, KI SO VKLJUČENE V AVDIO DESKRIPCIJO ... 39
9.2. VLOGE SODELUJOČIH PRI PRIPRAVI AVDIO DESKRIPCIJE... 41
9.3. OZNAČEVANJE IN PRIPRAVA BESEDILA ZA IZVAJANJE AVDIO DESKRIPCIJE ... 46
9.4. ČASOVNI OKVIRI PRIPRAVE AVDIODESKRIPCIJE ... 49
9.5. POMEMBNOST TIMSKEGA DELA PRI PRIPRAVI AVDIO DESKRIPCIJE 51 10. ZAKLJUČEK ... 55
11. VIRI ... 57
12. PRILOGA ... 59
Kazalo tabel: Tabela 1: Značilnosti opisovanja posamezniku in skupini (Lahtinen idr., 2010 ) ... 13
Tabela 2: Osnovni podatki o sodelujočih ... 37
Tabela 3: Faze izdelave, raziskovanja in tehnik ter kratek opis postopka... 38
Tabela 4: Osebe, ki sodelujejo pri pripravi avdio deskripcije v nemškem modelu in v pričujočem magistrskem delu ... 39
Tabela 5: Prispevek k avdio deskripciji glede na člane tima v nemškem modelu in v magistrskem delu ... 41
Tabela 6: Kako ustrezno pripraviti in označiti besedilo ... 47
Tabela 7: Opis in časovni okvir dela avdio deskriptorja ... 49
Tabela 8: Čas, vložen v pripravo avdio deskripcije ... 51
Tabela 9: Prikaz vloge in prispevka za vsakega sodelujočega pri avdio deskripciji ter časovna obremenitev ... 52
Tabela 10: Doprinos timskega dela pri pripravi avdio deskripcije za osebe s slepoto in slabovidnostjo ... 52
Tabela 11: Primerjava načinov priprave avdio deskripcije ... 53
Kazalo slik: Slika 1: Logo avdio deskripcije (http://mindseyeradio.org/listen/audio-description) .... 1
Slika 2: Pregled dela avdio deskriptorja pri pripravi avdio deskripcije ... 54
UVOD
Avdio deskripcija oziroma zvočno opisovanje dogajanja je v svetu že široko sprejet način prilagajanja različnih vsebin osebam s slepoto in slabovidnostjo. Začetki prvih poizkusov prilagajanj televizijskega programa v Združenih državah Amerike segajo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja sledi prvo predvajanje na Canneskem filmskem festivalu leta 1989 in razvoj do danes, ko v večjih in razvitejših evropskih in svetovnih državah z avdio deskripcijo opremijo tudi do 50 odstotkov programa nacionalnih televizijskih postaj in je na razpolago v vseh pomembnejših gledaliških in opernih hišah.
Na prvi sliki je najbolj splošno prepoznan simbol avdio deskripcije: okrepljena črka A, ki se na desno stran naslanja na odebeljen D, ob katerem so narisani trije zaklepaji, ki predstavljajo valovanje zvoka v prostoru. Črke so črne na beli podlagi.
Slika 1: Logo avdio deskripcije (http://mindseyeradio.org/listen/audio-description) Avdio deskripcija se za potrebe oseb s slepoto in slabovidnostjo uporablja na različnih področjih, kot na primer opisovanje okolice, ljudi, dogajanja, poti, filma, gledaliških predstav, muzejskih zbirk ... Področje avdio deskripcije, na katerega se bomo osredotočili v magistrski nalogi, je področje odrske umetnosti.
V Sloveniji je avdio deskripcija do sedaj oživela na televiziji, kjer izbrane vsebine pripravlja RTV Slovenija. Te vsebine si je možno ogledati na spletu ali pa so vključene v redne televizijske programe. V kinematografih so bili do sedaj filmi opremljeni z avdio deskripcijo le v izjemnih primerih. Širše zastopana je avdio deskripcija v stalnih muzejskih zbirkah ali drugih turističnih točkah, kjer že uporabljajo tako imenovane avdio vodnike. Čeprav niso vedno pripravljena z mislijo na obiskovalce s slepoto in slabovidnostjo, so lahko tudi njim v veliko pomoč.
V raziskavi se bomo osredotočili na področje uporabe avdio deskripcije odrskih umetnosti. V eni izmed osrednjih gledaliških ustanov bomo z avdio deskripcijo opremili
dramsko delo, ki je v gledališki sezoni 2016/2017 doživela premiero. V pripravah bomo sledili mednarodno sprejetim smernicam pri pripravi avdio deskripcije z željo, da bo ta uprizoritev tudi izpeljana.
1. RAZLAGA POJMOV
- Opisovanje/deskripcija
Slovar slovenskega knjižnega jezika definira besedo opisovanje kot; z besedami predstavljati, prikazovati kaj po zunanjih značilnostih (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2008). V tej magistrski nalogi se bo beseda opisovanje pojavljala tako za direkten prenos informacij osebe, ki opisuje uporabniku kot tudi za informacije, ki bodo prehajale med opisovalcem in uporabnikom preko različnih avdio naprav.
- Avdio deskripcija (AD)
Avdio deskripcija (AD) je orodje, ki osebam s slepoto in slabovidnostjo zagotavlja dostop do vizualnih aspektov odrskih umetnosti, slušno-vidnih medijev, drugih vizualnih umetnosti, kjer predstavljajo vidne informacije ključni element predstavljene vsebine. Z jedrnatimi, slikovitimi in domiselnimi besedami opisovalec podaja vidne informacije, ki so populaciji slepih in slabovidnih delno dostopne ali nedostopne. Avdio deskripcija je namenjena tudi tistim osebam, ki zaradi logističnih ali tehnoloških ovir ne morejo dostopati do izvirne produkcije. Uporabljajo pa jo tudi osebe, ki raje prejemajo informacije po slušni poti (Snyder, 2010).
- Uporabnik avdio deskripcije
Uporabnik avdio deskripcije je oseba s slepoto ali slabovidnostjo.
- Avdio opisovalec
Strokovnjak, ki je odgovoren za pripravo opisov, ki se jih kasneje spremeni v zvočno obliko (Audio description guidelines and best practices, 2010).
- Bralec
Oseba, ki v studiu posname vnaprej pripravljene opise, v določenih primerih pa jih posreduje uporabniku v živo (Snyder, 2010).
- Svetovalec
Svetovalec je oseba s slepoto ali slabovidnostjo, posameznik, ki ima izkušnje z uporabo avdio deskripcije in z zmožnostjo analize opisov. Svetovalčeva vloga je pomagati pri izdelavi deskripcije, da le ta vsebuje zadostno količino informacij in natančnosti opisov vidnih motivov. Svetovalec pomaga izluščiti bistvene informacije, da je tok dogajanja povezan in se avdio deskripcija in izvirna produkcija ustrezno dopolnjujeta (Audio description guidelines and best practices, 2010).
- Zaprti tip avdio deskripcije
Uporabnik avdio deskripcije lahko te opise vklopi ali izklopi, ker so v videoposnetku shranjeni ločeno od vsebine (Rubin, Leisinger in Morin, 2014).
- Odprti tip avdio deskripcije
V tem primeru se avdio deskripcija samodejno predvaja vsem gledalcem in je ni mogoče izklopiti (Rubin idr., 2014).
- Zvočni opis v realnem času
Ta vrsta avdio deskripcije omogoča avdio opisovalcu/bralcu pripovedovanje v živo prek mikrofona z oddajnikom in slušalkami. Uporablja se za gledališke produkcije, muzejske in galerijske oglede ter druge dogodke v živo (Rubin idr., 2014).
2. OPISOVANJE / OPIS
Opis lahko imenujemo kot temelj oziroma osnovni gradnik avdio deskripcije. Z opisi pa se ne srečujemo samo pri avdio deskripciji, ampak se z njimi srečujemo v vsakdanu, tako videči kot osebe s slepoto in slabovidnostjo. Opisujemo lahko svoja občutja, svoje sanje, opisujemo dogodke, ki so se že zgodili ali pa opisujmo načrte, ki se bodo zgodili.
Vsemu je skupno to, da podajamo opis (Lahtinen, Palmer in Lahtinen, 2010).
Opisi, ki pa nas najbolj zanimajo, pa so opisi okolja, naj bodo to opisi predmetov, oseb, narave, ki nas obkrožajo, in to v trenutku, ko opise podajamo.
Na opisovanje okoliščin lahko vpliva veliko dejavnikov.
Lahtinen idr. (2010) delijo stopnje opisovanje na:
- odraz temeljnih značilnosti, ki ključuje kratko razlago o namenu opisanega predmeta, stvari, posnetka;
- osnovni opis, pri katerem gre za opis najočitnejših značilnosti predmeta oziroma dogajanja;
- natančen opis vsebuje dodatne,natančnejše razlage predmeta oziroma dogajanja, je pa še vedno usmerjen zgolj na to, kar vidimo;
- razširjen opis pa poleg natančnega opisovanja predmeta ali dogajanja vsebuje še dodatne informacije, ki jih ne moremo dobiti samo z opazovanjem.
Natančnost opisa je odvisna od časa, ki ga imamo na razpolago. Najkrajša možna razlaga je lahko samo odgovor na vprašanje uporabnika: »Ali je ta vaza porcelanasta?« In naš odgovor je: »Da.« Če uporabnik sprašuje po tem, kje je njegova bela palica, lahko odgovorimo: »Belo palico imaš pod stolom, na levi strani.« Primer opisa uporabnikovega vprašanja ali je srajca na lutki modra, pa lahko opisovalec odgovori z: »Da, temno modra je.« ali pa je odgovor veliko bolj natančen: »Da, srajca je mornarsko modra iz pravega žameta. Če pogledamo srajco od blizu je videti tanke srebrne nitke, ki se svetlikajo. Te črte so v vertikalni smeri. Ima majhne, bele gumbe, na rokavih pa luknje za manšetne gumbe.« V tem primeru je opis natančen, spontan in je odgovor na uporabnikovo zanimanje in njegovo željo po iskanju natančnih informacij. To je bil opis le enega predmeta, ki ga lahko najdemo v trgovinah z oblačili, če pa želimo uporabniku predstaviti celoten prostor, pa ne moremo začeti z opisom posamezne srajce, ampak moramo najprej opisati osnovne značilnosti. Torej povemo, kje je blagajna, kje je stopnišče, kako so organizirane poti med trgovskimi policami, kje so posamezni oddelki. Z natančnejšim opisovanjem začnemo šele, ko se približamo posameznemu oddelku (Lahtinen idr., 2010).
Opisovalec lahko svoje opise pripravi vnaprej, lahko pa so spontani (nastajajo sproti).
V primerih, ko spremljamo slepo osebo na poti, gre večinoma za sprotno opisovanje.
Za potovanja, obiske trgovin, obiskovanje novih, nepoznanih lokacij je za opisovalca zelo težko vnaprej pripraviti opis zaradi nepoznavanja uporabnikovih želja in samih lokacij. Ob obisku muzejskih oziroma galerijskih zbirk si lahko opisovalec vnaprej ogleda zbirko ali pa najde informacije o zbirki na medmrežju. Opis dogodka je lahko dan tudi po tem, ko je bilo dejanje izvedeno. To je posebej aktualno na koncertih, ko bi opisovanje med glasbeno ali pevsko točko motilo ostale poslušalce in glasbenike, zato podajamo opise v odmorih med aplavzi.
Učinkovitega in sistematičnega opisovanja pa se lahko tudi naučimo. Opis prostorov, predmetov ali dogajanja lahko začnemo od osebe navzven ali pa od daleč proti sebi.
Nekaj lahko opisujemo od zunaj proti notranjosti ali od znotraj navzven. Lahko je od zgoraj navzdol, od spodaj navzgor, od leve proti desni ali od desne proti levi. Lahtinen idr. (2010) predpostavljajo, da osebe s slepoto dajejo prednost opisu, ki gre od njih navzven. Tako si lahko sproti v mislih ustvarjajo tloris prostora z njimi samimi v središču. Prav tako moramo pri opisu logično slediti prostoru. Začnemo torej v točki, kjer stojita opisovalec in uporabnik. Opišemo osnovno površino prostora, do kjer je tudi videčemu opisovalcu prostor viden. Ko osvojimo cel prostor, začnemo opisovati še druge objekte v njem v smeri od spodaj navzgor. Primer: »Pred nama na parketu stoji omara. Na vrhu omare je svetilka, levo od nje je kup petih knjig.«
S svojim predznanjem, izkušnjami, vzgojo, kulturo, kompetencami s področja vsebine na opise vpliva na objektivnost tudi sam opisovalec. Različne vizualne in glasbene umetnosti imajo lahko velik čustven vpliv na gledalca oziroma obiskovalca in tudi opisovalec se težko izogne temu vplivu. Seveda pa imajo uporabniki različne želje.
Nekateri imajo raje zgolj golo opisovanje dogajanja, drugi pa lahko preko opisovalčevih čustev dobijo še dodatno dimenzijo o tem, kako nekaj izgleda (Lahtinen idr, 2010).
3. ZGODOVINA AVDIO DESKRIPCIJE
Avdio deskripcija kot ena izmed možnosti za lažji dostop do kulturnih in dnevno informativnih vsebin v življenju oseb s slepoto in slabovidnostjo se je v Združenih državah Amerike začela uveljavljati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. To so bili prvi poizkusi prilagajanja televizijskega in gledališkega programa osebam s slepoto in slabovidnostjo (Snyder, 2014).
Vendar to ne pomeni, da pred tem še niso poznali avdio deskripcije. Ta obstaja že od prazgodovine, ko je videči človek opisal okolje človeku, ki je bil slep. V sodobni družbi se je avdio deskripcija začela širiti z uporabo radia kot javnega občila. Tu gre lahko za opisovanje fiktivnega sveta radijskih iger, kjer je bilo potrebno opisati okolico in dogajanje v igri, druga razširjena uporaba deskripcije na radiu pa so športni in drugi prenosi (Snyder, 2014). Primer komentiranja športnega dogodka na radiu Val 202 ob osvojitvi zlate olimpijske medalje smučarke Tine Maze:
Novinar: »Samo da zdaj ne bi bilo kakšne napake, odlično, zdajle mogoče ena manjša, ampak mislim da ni šlo po zlu nekaj stotink, mogoče, dajmo Tina, v globoki smukaški drži je, tik pred ciljem, mislim, da bo to res izjemen rezultat, dajmo Tina Maze, še približno pet sekund, ali bo to prevzem vodstva, ali bo to najboljši položaj v tem trenutku, Tina Maze je v cilju, izenačena, izenačenaaa, prvaaaa, prvaaa!« (Aleš Smrekar, https://soundcloud.com/val202/tina-maze-je-zlata od 18. sekunde dalje).
Med pionirje avdio deskripcije prav gotovo spada Gregory Frazier, profesor na univerzi v San Franciscu. Do ideje je prišel nek večer, ko sta skupaj s prijateljem, ki je bil slep, skupaj gledala film Točno opoldne z Garyem Cooperjem in Grace Kelly v vlogah. Na prijateljevo željo je v pavzah med dialogi začel opisovati scene in dogajanje v filmu, in prav zaradi prijateljevega navdušenja nad njegovim opisovanjem je bil še pred koncem filma prepričan, da mora nekaj ukreniti na tem področju. Takrat se je kot diplomiranec odločil, da bo nadaljeval študij novinarstva, kjer je nato magistriral na temo »Televizija za slepe«. S tem pa je bil koncept avdio deskripcije prvič predstavljen kot vrsta prilagoditve za osebe s slepoto in slabovidnostjo (Snyder, 2014).
Gregory Frazier je bil tudi v naslednjih letih aktiven na področju razvoja avdio deskripcije, leta 1991 pa je ustanovil organizacijo AudioVision SF, ki še vedno zagotavlja avdio deskripcijo gledališke umetnosti na širšem področju San Francisca (Standards for Audio Description and Code of Professional Conduct for Describers, 2009).
V drugi polovici sedemdesetih let so se s podobno idejo ukvarjali tudi na vzhodni obali Združenih držav. Margaret in Cody Pfanstiehl sta v sedemdestih letih začela s projektom, imenovanim Metropolitan Washington Ear, kjer prostovoljci prek radijskih valov za osebe s slepoto in slabovidnostjo dnevno prebirajo vse najpomembnejše ameriške časnike, pa tudi televizijske sporede, vremenske napovedi itd. Tako je prišlo do sodelovanja z gledališčem Arena Stage v Washingtonu, kjer so 1. aprila leta 1981 naredili prvo avdio deskripcijo gledališke predstave Major Barbara. Do konca osemdesetih let je imelo v Združenih Državah Amerike že več kot petdeset gledališč možnost uporabe avdio deskripcije (Standards for Audio Description and Code of Professional Conduct for Describers, 2009).
Glas o avdio deskripciji pa je v nekaj letih dosegel tudi Evropo. Prvi poskus uporabe avdio deskripcije v Evropi naj bi bil v gledališču Robin Hood, Averham v Nottinghamshiru (Snyder, 2014). V Veliki Britaniji je danes prek sto gledaliških ustanov in prek dvesto štirideset kinodvoran, ki nudijo avdio deskripcijo, in so s tem med vodilnimi v Evropi in na svetu (Confident Living Leisure, 2013).
Sedaj smo govorili predvsem o področju odrskih umetnosti, a z idejo o uporabi avdio deskripcije v filmski umetnosti in televiziji so se igrali že od prvih zametkov le-te.
Zanimivo pa je, da prvi takšen poskus ne prihaja iz Združenih držav Amerike niti iz Evrope, ampak iz Daljnega vzhoda. Japonska komercialna televizijska hiša NTV je leta 1983 začela z oddajanjem programa opremljenega z avdio deskripcijo. Ta program je bil odprtega tipa, kar pomeni, da so program z vključeno avdio deskripcijo slišali vsi gledalci tega programa in ne zgolj osebe s slepoto in slabovidnostjo. Nekaj podobnih poskusov odprtega formata je bilo tudi v poznih osemdesetih na španskem televizijskem programu Television de Cataluña (ITC Guidance On Standards for Audio Description, 2000).
V Združenih državah Amerike prvi poizkusi avdio deskripcije segajo v leto 1988, ko je James Stovall s svojo ekipo opremil nekaj klasičnih TV oddaj in filmov za izposojo na dom (Standards for Audio Description and Code of Professional Conduct for Describers, 2009).
Avdio deskripcija se je še naprej razvijala za področje malih televizijskih sprejemnikov, začeli pa so tudi preizkušati uporabo avdio deskripcije v kinematografih. Prvi film z odprtim tipom avdio deskripcije, ki je bil na voljo širši množici, je bil leta 1994 Forrest Gump. Leta 1997 pa so najprej s filmom Šakal, kmalu za tem pa še s filmom Titanik, začeli z uporabo zaprtega tipa avdio deskripcije (Snyder, 2014).
Tretja veja uporabe avdio deskripcije kot prilagoditve za osebe s slepoto in slabovidnostjo pa se pojavlja v muzejih in galerijah. Čeprav se je tudi razvoj avdio deskripcije za muzeje in galerije začel v osemdesetih, se do sedaj ni razširila do te mere kot na televiziji ali v gledališču. Prvi znani turistični obiski znamenitosti z avdio deskripcijo so bili v New Yorku. Leta 1986 so si lahko osebe s slepoto in slabovidnostjo z dodatnimi kasetniki in slušalkami ogledali Kip Svobode (Snyder, 2014).
V tej, lahko rečemo, kratki zgodovini avdio deskripcije, si je v nekaterih državah pridobila že zelo pomembno mesto na področju ponudbe kulturnih in televizijskih dejavnosti s prilagoditvami za osebe s slepoto in slabovidnostjo. V Združenih državah Amerike so že pred desetletjem, leta 2007, oblikovali Coalition of Organizations for Accessible Technology ali krajše COAT. COAT združuje skoraj 300 državnih, regijskih, krajevnih organizacij, ki skupaj zagovarjajo in nadzorujejo dostopnost komunkacijskih in programskih vsebin tudi osebam s slepoto in slabovidnostjo (Snyder, 2014).
V Veliki Britaniji največje televizijske hiše (BBC, Chanel 4, Sky) oddajajo 20 % svojega programa opremljenega z avdio deskripcijo, BBC iPlayer pa je leta 2009 postal prvi spletni ponudnik televizijskih vsebin, ki je imel na voljo avdio deskripcijo (Audio description (AD), b.d.).
4. AVDIO DESKRIPCIJA V SLOVENIJI
V Sloveniji se je šele v zadnjih letih začelo opominjati na avdio deskripcijo kot možnost prilagajanja različnih kulturnih in umetniških vsebin osebam s slepoto in slabovidnostjo.
- Zakonske in druge pravne podlage
Akcijski program za invalide (2014-2021) določa, da je potrebno zagotavljati dostopnost do informacij in komunikacij, med drugim tudi opisovanje dogajanja na zaslonu za osebe s slepoto.
Zakon o izenačevanju možnosti invalidom (2010) v 15. členu poudarja možnost, da lahko invalidi ne glede na svojo invalidnost dostopajo do kulturnih dobrin in jim zagotavlja možnost lastne ustvarjalnosti. V istem členu zakon tudi natančneje opiše, kaj jim mora omogočiti
Potrebno jim je omogočati:
- dostop do kulturnih dobrin v obliki, pri kateri se upoštevajo posebne potrebe invalidov;
- dostopnost do javnih kulturnih prireditev z zagotovitvijo premagovanja komunikacijskih in grajenih ovir;
- dostop do kulturne dediščine ali do informacij o njej.
Drug dokument je Konvencija o pravicah invalidov (2006), katere podpisnica je tudi Slovenija in je pri nas začela veljati leta 2008. Tu pa najdemo še natančnejši opis prilagoditev, ki so potrebna na področju kulture. Prva točka 30. člena pravi:
Države pogodbenice priznavajo invalidom pravico do sodelovanja v kulturnem življenju enako kot drugim in sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi invalidom zagotavljajo dostop do:
a.) kulturnega gradiva v dostopnih oblikah;
b.) televizijskih programov, filmov, gledaliških predstav in drugih kulturnih dejavnosti v dostopnih oblikah;
c.) krajev, v katerih potekajo kulturne prireditve ali storitve, kot so gledališča, muzeji, kinematografi, knjižnice in turistične storitve, in po možnosti dostop do spomenikov in kulturnih spomenikov in krajev državnega pomena.
Pri drugem odstavku vidimo, da morajo biti tako televizijski programi, filmi, gledališke predstave in tudi druge kulturne dejavnosti dostopne vsem skupinam invalidom. Pri slepih in slabovidnih je ta oblika prav avdio deskripcija. Torej zakonske osnove za izvajanje avdio deskripcije so, čeprav nikjer ni podatkov o številkah, odstotkih, kvotah, koliko vsebin bi morali biti prilagojenih. Torej sta razvoj in razširjenost avdio deskripcije zelo različna na različnih kulturnih področjih. Zbral sem nekaj informacij s področjij gledališča, televizije in muzejev.
Na področju živih uprizoritev sta bili po zbranih podatkih do sedaj le dve takšni produkciji. Ena je nastala v koprodukciji Cone, Cankarjevega doma, Celinke in AGRFT.
Zvočno predstavo z naslovom Krhanje lepote je režirala Saška Rakef, avdio deskripcijo zanjo pa je pripravila Klavdija Zupan, dramaturginja in producentka predstave.
Predstava je bila izvedena v Cankarjevem domu, avdio deskripcija je bila odprtega
tipa, torej so vsi gledalci poslušali opise. Krhanje lepote je moderna dramska uprizoritev, kjer lahko avdio deskripcijo razumemo tudi kot del predstave, ki zaokrožuje celoto.
- Uvod v predstavo Krhanje lepote in predstavitev junakov:
»Odprt črn odrski prostor, gole betonske stene, desno zgoraj, dva koraka pred steno - pod kotom črn zid velikosti tri krat dva metra. Na zidu bela kredna risba stanovanjskega načrta, nekateri deli gosto popisani. Na levi dve polici. Na spodnji – bela škatla soli, na zgornji – beli knjigi. Na tleh, korak stran od zgornjega roba zidu, črna kocka v velikosti stola, na njej steklena vrča in kozarca.
Poudarjene bele linije iz zidne risbe na črnih tleh naznačujejo perspektivno nepravilen tloris stanovanja. Od roba do roba – slabih 6 korakov. V ospredju, nepravilen polkrog 5 mikrofonov na stojalih. Ob drugem mikrofonu z leve – črni kocki, čeznju neprekinjena bela linija stanovanjskega tlorisa.
Ni zofe. Ni pernatih blazin. Ni rumenega papagaja. Ni zlatih ribic. Ni polnega pepelnika.
Ni dragocenih porcelanastih skodelic. Ni nobenih skodelic.
Na levi vrata. Skoznje vstopi mlada rdečelasa ženska v preprosti beli bluzi kratkih rokavov, črnih oprijetih kapri hlačah in v škornjih kožne barve z visoko peto. Stopi pred sredinski mikrofon. Izza stene se ji pridruži temnolas moški srednjih let, bosonog, v črnih črtastih hlačah in beli srajci s črnimi okrasnimi robovi.«
Druga produkcija, ki je bila opremljena z avdio deskripcijo pa je Škofjeloški pasijon v režiji Milana Goloba. V letu 2015 sta bili dve izmed osmih uprizoritev opremljeni z avdio deskripcijo, ki jo je pripravila Mateja Mlačnik. Ta avdio deskripcija pa je bila zaprtega tipa, saj so si uporabniki pred začetkom ogleda pasijona izposodili slušalke, preko katerih so potem prejemali opise.
Kratek izsek opisa iz Škofjeloškega pasijona (M. Mlačnik, osebna komunikacija, junij 2017):
»Postava z rdečo kuto s kapuco, z zlato zvezdo na drogu, druga v črni kuti s kapuco z bobnom. Kuta je dolgo, široko vrhnje oblačilo menihov in redovnikov, navadno s kapuco.
Še ena v črno kuto s kapuco odeta postava, nosi drog z dolgo črno zastavo, ki jo za cof na koncu drži deček v črni meščanski baročni opravi s črnim pokrivalom na tri kraje.
Na belem konju jaha v belo dolgo kuto s kapuco odeta smrt.
Na oder prihaja menih v rjavi kuti prepasani z belo vrvjo, s kapuco na glavi – ob začetku prizorov je on napovedovalec.
Procesija dvajsetih v bele kute oblečenih mož, ki na ramah nosijo oder. Za njimi prihajajo Adamovi otroci oblečeni v bele halje do gležnjev, ki obkrožijo nosila - oder.
Zvok proizvajajo s kamenčki.«
Na področju filma in televizije je najbolj dejavna javna televizijska hiša RTV Slovenija.
Začetki segajo v leto 2000, ko je dr. Marko Prpić z ekipo sodelavcev z avdio deskripcijo opremil nadaljevanko Prešeren režiserja Francija Slaka. Nato je sledilo desetletno zatišje, v letu 2010 pa se je začelo sistematično prilagajanje vsebin. Najprej je bil na vrsti film Petelinji zajtrk, sledili pa so mu filmi Poletje v školjki 1 in 2 in Ne čakaj na maj.
Izvedba te avdio deskripcije je potekala tako, da je imela oseba s slepoto oziroma slabovidnostjo ob tem, ko je spremljala film po televiziji, prižgan tudi radijski sprejemnik, kjer je na določeni frekvenci poslušala opise. Težava takšnega načina izvajanja avdio deskripcije je predvsem v tem, da zaradi časovnih razlik v potovanju radijskega in televizijskega signala prihaja do zamikov, kateri potem otežujejo spremljanje vsebine (V. Rot, osebna komunikacija, julij 2017).
Danes RTV Slovenija mesečno predstavi eno do dve vsebini opremljeni z avdio deskripcijo, ki sta vključeni v njihov drugi program. Število prilagojenih vsebin je večja v času zimskih in poletnih počitnic, kjer gre večinoma za otroški program. Letno torej prikažejo 20-25 avdiovizualnih del opremljenih z avdio deskripcijo. Vse vsebine z avdio deskripcijo pa so shranjene tudi na njihovem portalu http://www.rtvslo.si/dostopno/. Tu gre za primer odprtega tipa avdio deskripcije, saj je opis vključen v sam posnetek, torej ga sliši vsak gledalec in ga ni mogoče izklopiti (V. Rot, osebna komunikacija, julij 2017).
V muzejih je sistem uporabe različnih avdio vodnikov že precej utečena stvar in se lahko z njimi pohvali že marsikateri slovenski muzej. Vsi ti avdio vodniki so lahko v pomoč osebi, ki je slepa ali slabovidna, ampak to še ne pomeni, da so vse te rešitve optimalne. Vendar pa je nekaj muzejev prilagodilo svoje vsebine in avdio vodnike in so namenjeni izključno osebam s slepoto in slabovidnostjo. V Ljubljani lahko poslušamo avdio vodnike v Mestnem muzeju in Etnografskem muzeju, kjer kombinirajo talne, kontrastne oznake, katerim oseba sledi z zvočnimi opisi, ki jih prejema preko avdio vodnika (E. Rožanc, osebna komunikacija, november 2015).
V Celju je prilagojen Hermanov brlog, ki je namenjen mlajšim generacijam, v Polhovem Gradcu pa je v sklopu Tehniškega muzeja Slovenije osebam s slepoto in slabovidnostjo prilagojen Muzej Pošte in telekomunikacij (Kermauner, 2015).
5. UVOD V AVDIO DESKRIPCIJO
Avdio deskripcijo lahko v osnovi izvajamo na dva različna načina. Prvi način se izvaja na mestu dogodka, ko gre za direktno opisovanje vsebin uporabniku avdio deskripcije.
Drugi način pa je oddaljena avdio deskripcija, kjer uporabnik prejema informacije preko mobilnega telefona, računalnika, radia ali drugih avdio-vizualnih pripomočkov, opisovalec pa opravlja svoje delo na oddaljeni lokaciji s pomočjo slik ali posnetka (Lahtinen idr., 2010).
Opisovanje je lahko:
- spontano v realnem času;
- načrtovano opisovanje z jasno strukturo;
- vnaprej pripravljeno deskripcija (besedilo je vnaprej pripravljeno, vendar le-to opisovalec sam bere oziroma interpretira);
- vnaprej napisana in posneta deskripcija;
- deskripcija, ki jo izvedemo po zaključenem dogodku, da razložimo nejasnosti, ki so bile prisotne pri uporabniku (Lahtinen idr., 2010).
Ciljna skupina avdio deskripcije je lahko posameznik ali skupina. Velikost skupine je lahko zelo različna, lahko sta dve osebi na ogledu galerijske zbirke, lahko gre pa za veliko skupino v gledališču ali pred televizijskimi sprejemniki. Ker gre lahko pri avdio deskripciji za posnet opis, ni tako nobene omejitve pri številu uporabnikov. Druga pozitivna plat posnetih opisov pa je ta, da lahko uporabnik neodvisno od opisovalca posluša posnet opis. Vseeno pa se pojavljajo manjše razlike med opisovanjem enemu uporabniku in opisovanju skupini več uporabnikov (Lahtinen idr., 2010 ).
V tabeli spodaj so prikazane razlike med opisovanjem posamezniku in opisovanjem skupini glede na slišnost glasu (ali potrebujejo vmesnike ali direktno opisovanje), metode opisovanja, izvedljivosti vzajemnega opisovanja, izvedljivosti uporabe avdio deskripcije, uporabe tipnih slik, kazanja in opisovanja smeri v avdio deskripciji ter uporaba sistema ure, možnosti raziskovanja z dotikom in haptičnega raziskovanja ter uporabo vodeče roke ter glede na velikost oziroma potrebo po velikem ali majhnem prostoru (Tabela 1).
Tabela 1: Značilnosti opisovanja posamezniku in skupini (Lahtinen idr., 2010 ) ZNAČILNOST AD OPISOVANJE
POSAMEZNIKU OPISOVANJE SKUPINI Slišnost glasu
Direktno opisovanje brez pripomočkov, uporaba posameznih zvočnih pripomočkov.
Uporaba mikrofona ali uporaba sistema zanke.
Metode opisovanja
Uporabnik lahko sam izbere metode opisovanja, med samim opisovanjem se lahko tudi prilagaja – kombiniranje opisovanja in risanja v roko.
Standardne metode avdio deskripcije, malo
možnosti prilagajanja uporabniku.
Vzajemno opisovanje Je izvedljivo. Je izvedljivo.
Uporaba avdio deskripcije Je izvedljiva. Je izvedljiva.
Uporaba tipnih slik Je izvedljivo.
Če imamo na razpolagi dovolj slik oziroma če posamezna slika kroži med uporabniki.
Kazanje in opis smeri v avdio deskripciji, sistem ure
Je izvedljivo.
Ob vnaprejšnjem
dogovoru, kako se bomo orientirali pri kazanju smeri.
Raziskovanje z dotikom,
haptično raziskovanje Je izvedljivo. Na razpolago moramo imeti dovolj časa in prostora.
Uporaba vodeče roke Je izvedljivo.
Je izvedljivo, če so prisotni osebni spremljevalci vseh uporabnikov.
Prostor Izvedljivo tudi v manjših prostorih je izvedljivo.
Skupina potrebuje več prostora.
V raziskavi Opening eyes to opera, avtorice Sarah Eardley-Weaver (2013), je predstavljen pomen in učinek avdio deskripcije tekom operne predstave za osebe s slepoto in slabovidnostjo.
Dandanes se število oseb s slepoto in slabovidnostjo povišuje, zato se potrebe po avdio deskripciji povečujejo, saj je želja, da je umetnost dostopna čim širšemu krogu gledalcev. V sami raziskavi so se osredotočili na povratne informacije oseb s slepoto in slabovidnostjo, ki so si ogledali operno predstavo Carmen. Slednja je bila opremljena z avdio deskripcijo ter pred samim pričetkom predstave vodenim ogledom zaodrja, scenskih rekvizitov in kostumov. Raziskali so tudi pomen avdio deskripcije, čemu je pomembno dati največji poudarek, na kakšen način pripraviti avdio deskripcijo ter končni učinek avdio deskripcije in vodenega ogleda na samo razumevanje operne predstave za osebe s slepoto in slabovidnostjo (Eardley-Weaver, 2013).
Raziskavo so opravili na vzorcu 32 gledalcev, od tega je bilo 11 videčih, 4 popolnoma slepi, 16 slepih z ostankom vida ter en slaboviden, v starosti od 10 do 66+ let.
Sodelujoči v raziskavi so izpolnili dve anketi. V prvi so se vprašanja nanašala na osebnostne lastnosti. Izpolnili so jo pred pričetkom operne predstave. Drugi anketni vprašalnik so gledalci izpolnili po ogledu operne predstave. Anketi sta vsebovali vprašanja zaprtega, odprtega in kombiniranega tipa. Anketiranci so odgovarjali na vprašanja po Liketovi lestvici (od 1 do 5, pri čemer 1 pomeni se ne strinjam, 5 se popolnoma strinjam), vsako vprašanje pa je imelo tudi prostor za dopisovanje lastnih mnenj (Eardley-Weaver, 2013).
Anketiranci so se strinjali, da je avdio deskripcija zelo uporabna. Vnaprej posneta vsebina operne/gledališke predstave, ki so jo poslušali pred samo predstavo, je zelo uporabna, saj so na ta način lažje sledili dogajanju na samem odru tekom predstave.
Prav tako so bili enotnega mnenja o visoki uporabnosti žive avdio deskripcije (sprotno opisovanje) (Eardley-Weaver, 2013).
V raziskavi so se dotaknili tudi vprašanj o gledalčevih odzivih na različna čustva, ki so v ospredju v operni predstavi Carmen – humor, šok ter na doživljanje in uporabnost vodenega ogleda zaodrja. Anketiranci so se strinjali, da niso bili sposobni popolnoma čustveno doživeti operne predstave Carmen, saj so zaradi pomanjkanja vidne funkcije odvisni od opisovalčevega odziva na določeno dogajanje (second-hand). Videči gledalci doživljajo določene situacije intenzivneje ter pravočasno, medtem ko je osebam s slepoto in slabovidnostjo določena situacija razložena, ko je le-ta že končana ali pa je ne dojemajo tako, kot jo dojemajo videči (določen dogodek videči gledalec dojema bolj šokantno kot slep, kateremu dogodek opiše opisovalec).
Anketiranci so opozorili, da je izredno pomembna komunikacija med opisovalcem in uporabnikom avdio deskripcije, saj tako opisovalec spozna potrebe in zahteve potrošnikov, ki so pri sami pripravi na avdio deskripcijo zelo pomembni faktorji.
Sodelujoči v raziskavi so poudarili tudi, kako pomembni, uporabni ter poučni so vodeni ogledi zaodrja. Na takšen način si vizualizirajo oder, spoznajo scenske rekvizite in kostume, spoznajo tudi igralce ter jim imajo priložnost postaviti najrazličnejša vprašanja (Eardley-Weaver, 2013)..
Pri avdio deskripciji pa osebe s slepoto in slabovidnostjo poudarjajo, da je zelo pomembno, da opisovalci niso subjektivni pri svojem delu ter da se individualno posvetijo določeni ciljni skupini gledalcev. Za primer so napisali, da osebi, ki je slepa že od rojstva, nekateri detajli niso pomembni – npr. barva kostuma ... (Eardley-Weaver, 2013).
Če povzamemo, je avdio deskripcija za osebe s slepoto in slabovidnostjo zelo uporabna in zaželjena.
6. TEMELJI AVDIO DESKRIPCIJE
6.1. OPAZOVANJE
Kot govori že star slovenski pregovor, imajo vsake oči svojega »malarja«. To pomeni, da vsak gledalec gleda na stvar drugače, vsak izlušči druge informacije, ki jih interpretira kot pomembne. Zato mora biti opisovalec pri avdio deskripciji zelo pozoren in bister opazovalec ter se mora naučiti gledati na svet drugače, kot je vajen. Mora gledati z razumevanjem tega, kar vidi. Učinkovit opisovalec mora razviti sposobnost prepoznavanja in razumevanja idej, ki se prenašajo prek vidnih dejanj ali slik,, okolje mora opazovati z večjo stopnjo natančnosti in seveda mora te informacije tudi naprej deliti.
V vsakodnevnem življenju ves čas gledamo okoli sebe, vendar iz okolja pobiramo samo tiste informacije, ki so za nas pomembne v danem trenutku. Če pa kot gledalec obiščemo gledališče, je naša koncentracija pri opazovanju predstave na višji ravni, saj si ne moremo privoščiti, da spregledamo katerega izmed dramaturških, scenografskih ali kostumografskih malenkosti. Pri avdio deskripciji dve in pol urne predstave pa mora opisovalec zbrati še več pozornosti in motivacije, saj mora procesirati videno in prenašati informacije na uporabnika, kar je lahko zelo utrudljivo. Snyder (2014) meni, da dober opisovalec ne moreš postati čez noč, ampak potrebuješ za to imeti veliko vaje. Opis mora zadostiti tako osebam s slepoto in slabovidnostjo kot tudi videčim osebam.
Helen Keller, je o opisovanju rekla: »Tisti, ki niso nikoli trpeli zaradi izgube vida ali sluha, redko v popolnosti izkoristijo te božje danosti. Njihove oči in ušesa sprejemajo slike in zvoke megleno, brez prave koncentracije in z malo hvaležnosti.« (Snyder, 2014).
Pri pripravi avdio deskripcije moramo imeti zaupanje vase, v svoje sposobnosti, prav tako pa moramo zgraditi zaupanje z uporabniki in njihovimi željami, da smo pri opisovanju dosledni in natančni.
Seveda pa moramo biti pazljivi, saj lahko s poenostavljanjem spregledamo bistvo vidne informacije. Ena izmed teh nevarnosti je gotovo označevanje. Če nek predmet samo označimo z eno besedo oziroma besedno zvezo in ga ne opišemo, lahko s tem opisovalec dobi možnost, da uporabniku predstavi bistvo slike oziroma dogajanja (Snyder, 2014).
Primer: »Špela je imela s seboj porcijo pomfrija iz McDonaldsa.« Videči ob tem dobimo natančno predstavo, kako ta embalaža izgleda, slepega pa s tem označevanjem prikrajšamo bistva, kakšna je ta embalaža in kaj sporoča. Povedati je treba, da je embalaža rdeča, saj rdeča barva povzroča lakoto, da je narisan velik rumen M in da ima v notranjosti navpično postavljene zlate in bele črte, katere nam dajo občutek, da je notranjost embalaže večja, kot je v resnici (Snyder, 2014).
Pazljivi moramo biti na vsako malenkost, ki nam je predstavljena. Arma (2011) definira avdio deskripcijo kot zmes opisnega in pripovednega. Opisno je, dokler opisujemo vsak viden element, ne glede na to, ali vpliva na zgodbo in dogajanje ali ne. Ko pa
elemente združujemo v smiselno celoto, pa avdio deskripcija preide iz opisnega tudi v področje pripovedovanja.
Za konec bi še enkrat poudaril, da je učenje opisovanja oziroma pripovedovanja kontinuiran proces, v katerem opisovalec razvija in trenira sposobnost prepoznavanja in razumevanja idej, ki se prenašajo prek vidnih dejanj ali slik, s tem pa postavi enega izmed osnov, ki zagotavljajo dobrega avdio opisovalca.
6.2. UREJANJE
V prejšnjem poglavju smo opisovali, kako mora opisovalec zaobjeti vse vidne informacije, ki jih dobi in jih spremeniti v besede, ki jih posreduje uporabniku. Ampak zaradi časa, ki ga ima opisovalec na razpolago, da preda informacije uporabniku, je velikokrat primoran k temu, da izpusti kakšen opis. Časovna stiska, ki nas preganja ob ogledu odrske ali televizijske uprizoritve, je velikokrat razlog, da je nemogoče predati vse informacije, ki smo jih prejeli preko vida in zato moramo zelo premišljeno izpuščati določene opise (Snyder, 2014).
Arma (2011) pravi, da preveč opisov zmanjša pomen posamezne scene ali pa zmede gledalce.
Opisovanje tako postane ponavljajoče izbiranje, česa ne bomo opisali. Ves čas se moramo odločati, kaj ima velik pomen in kaj ne. V nekaterih primerih smo primorani veliko več informacij izpustiti, kot pa jih na koncu sploh povemo.
Kako pa izbrati informacije, ki jih bomo predali uporabniku?
Avdio deskripcija ima zelo širok krog uporabnikov. Izguba vida se lahko kaže na zelo veliko načinov, zato imajo tudi uporabniki avdio deskripcije zelo širok spekter težav.
Pri uporabnikih je lahko prisotna zmerna slabovidnost, težja in težka slabovidnost, lahko gre za izgubo barvnega vida, okvara vidne funkcije, popolna slepota ... Prav tako se uporabniki razlikujejo med seboj po količini informacij, ki jih želijo dobiti preko avdio deskripcije. Zato mora opisovalec razumeti slepoto in slabovidnost, mora biti v interakciji, v kontaktu s temi osebami, da lahko spozna in ugotovi, katere informacije so nujne, da jih vključuje v svoje opise in katere lahko v opisu izpusti.
Nasveti pri pripravi avdio deskripcije (A Comparative Study of Audio Description Guidelines Prevalent in Different Countries, 2010):
a.) Od splošnega k natančnemu: začnemo s splošnim opisom prostora, v katerem je dogajanje, tako dobimo okvir dogajanja. Od tu pa lahko napredujemo v specifične opise, ki pomagajo pri razumevanju dogajanja. Časovno poskrbimo za to, da bo dogajanje postavljeno v ustrezen kontekst, to zagotovimo s tistim prvim, grobim opisom prostora. Če nam čas dopušča, opisujemo podrobnosti.
b.) Uporaba barv je naslednji element, katerega vključujemo v svoje opise. Večina oseb s slepoto in slabovidnostjo pozna barve. Nekateri še vedno vidijo in razlikujejo barve, drugi so jih videli pred izgubo vida. Le manjši delež je tistih, ki so od rojstva slepi in niso nikoli videli barv. Vendar jih tudi ti poznajo. Vedo, kaj kašna barva predstavlja, kje se pojavlja ta barva, vedo lahko tudi, katere barve so tople in katere mrzle in z navajanjem barv v opisu opisovalec da vsebino, ne zgolj omejeno na ime barve ampak tudi na pomen, ki se skriva za to barvo.
c.) Smerna navodila. Ne gleda na to, ali gre za opis filma, opis odrske uprizoritve ali pa razstave, je za uporabnike avdio deskripcije dobrodošlo, da jim podamo informacije o tem, kaj se kje nahaja oziroma, kam naj uporabnik pogleda. S tem bodo uporabniki lažje razumeli prostor, v katerem se nahajajo oziroma prostor, v katerem je dogajanje in seveda tudi svoj položaj v odnosu na dogajanje (od spodaj navzgor, od leve proti desni, v smeri urinega kazalca …).
d.) Opišite, kar je najpomembnejše za uporabnika, da bo razumel vsebino opisa in da bo cenil trud opisovalca.
6.3. JEZIK
Opisovalec prevaja slike v besede. To počne objektivno, slikovito, natančno, z domišljijsko obogatenimi besedami, frazami, metaforami. Predvsem pa opisovalec zvesto sledi naslednjim dejstvom (Snyder, 2014; Salzhauer Axel, Hooper, Kardoulias, Stephenson Keyes in Rosenberg, 2003).
6.3.1. Kdaj/kje
Tu gre za osnovne informacije kraja in prostora. Kateri del dneva je, ali je dan ali mogoče noč, opis vremena (sončno, oblačno). Ob tem opišemo še lokacijo (v parku na klopi ob peščeni potki, pod krošnjami starih hrastov, v daljavi je videti ribnik) (Snyder, 2014; Salzhauer Axel idr., 2003).
6.3.2. Kdo
Ko se vprašamo, kdo je na sliki, je ime osebe manj pomembno. Več poudarka damo na to, kako oseba izgleda.
- Starost
Posameznikovo starost tudi videči opazovalci ne moremo natančno vedeti, razen če se nam ta podatek dodatno izpiše, kar pa je zelo redka praksa. Torej izhajamo iz naših izkušenj, iz našega prepoznavanja starosti posameznikov, ki se pojavijo v dogajanju.
Da pa ne izgubimo preveč časa za natančno definiranje starosti, si lahko pomagamo z besedami: oseba je v dvajsetih, je najstnik, otrok je v predšolskem obdobju, v zgodnji tridesetih, v poznih osemdesetih (Snyder, 2014).
- Lasje/zgradba/oblačila
Kratki rjavi lasje, dolgi blond valoviti lasje, rdečelasa gospa; majhen, suh, visok, čokat;
oblečen v moder kombinezon, nosi črno kratko oblekico, oblečen je v lanene bele hlače in v modro srajco s kratkimi rokavi, v rdečem volnenem puloverjuin kavbojkah, v črnem smokingu (Snyder, 2014).
- Odnos
Višji, nižji, bolj svetel; oče, sin, žena, zet (pri družinskih vezeh moramo biti pozorni, da poudarimo le tiste družinske vezi, ki so bile jasno izražene in ne tistih, ki so plod naših domnev) (Snyder, 2014).
- Osebe/ljudje
Opisovanje oseb z njihovimi najizrazitejšimi fizičnimi značilnostmi.
Raso oseb poimenujemo le, ko je natančno znana, v primerih, ko ni, opišemo barvo polti (svetlo rjava polt, bela polt, rumenopolti) (Snyder, 2014).
6.3.3. Kaj
- Razlaga dogajanja
Razloži kaj se dogaja in katera dejanja so najpomembnejša za jasno razumevanje opisane fotografije/scene (Snyder, 2014).
Opisovati je potrebno izrazite gibe in kretnje, ob tem pa se je potrebno izogibati opisu občutij, čustev, ki ti jih določena kretnja vzbuja. V praksi to pomeni, da pri opisovanju osebe ne označimo kot jezne, temveč opišemo kretnje, ki kažejo na to, da je oseba jezna (stisnjene ustnice, stisnjene pesti, rdečica na licih) (Snyder, 2014).
- Bodi natančen
Za ustvarjanje popolnejše predstave je pomembno, da čim več stvari poimenujemo.
To pomeni, da ne napišemo zgolj, da je nek prostor neurejen in poln različnih predmetov, temveč raje te predmete naštejemo, seveda v okviru časa, ki nam je na voljo. Natančni moramo biti tudi pri opisu obraznih ekspresij (ali gre zgolj za povzdignjene kotičke ust v nasmeh ali za širok nasmeh). Opisujemo tudi fotografije. Te so lahko barvne ali črno bele, kako veliko so predmeti, ki jih opisujemo, koliko predmetov je vidnih (šest letal, trije zaboji) ter seveda, kakšen je položaj oseb in predmetov na fotografiji/v kadru (Snyder, 2014).
- Manj je več
Pri avdio deskripciji je praktično nemogoče vključiti vsak vizualni element v sam opis.
Avdio deskripcija ne sme postati zgolj komentar, ki ves čas teče ob dogajanju.
Uporabnik mora slišati glasove igralcev, zvočne efekte, glasbo, ambient muzeja v katerem se uporabnik nahaja, tekom ogleda predstave/filma/razstave pa mora biti v krajših intervalih prisotna tudi tišina, da ima uporabnik nekaj trenutkov za počitek in premislek o vseh informacijah, ki jih prejema (Snyder, 2014; Salzhauer Axel idr., 2003).
- Opis naj bo jasen, jedrnat in pogovoren
Uporabljati je potrebno vsakodnevne besede. Pri uporabi bolj strokovnega termina je najprej na vrsti njegov opis, nato poimenovanje, na primer: »kolena je navzven rahlo pokrčila, naredila je plie.« uporaba žargonskih in slengovskih besed naj bo redka, saj je opis namenjen široki skupini ljudi (Snyder, 2014).
- Uporaba časa in osebe v jeziku opisa
Opis naj bo v sedanjiku, uporablja se tvorni glagolski način. Opis naj bo v tretji osebi (Snyder, 2014).
- Starost ciljne skupine uporabnikov
Če je vsebina primerna za mlajše otroke in bo tudi teh največ, je potrebno ustrezno prilagodit jezik na njihovo raven (Standards for Audio Description and Code of Professional Conduct for Describers, 2009).
Besede in besedne zveze; sedaj vidimo, opazimo, gledamo v, na odru vidimo, ipd. so v avdio deskripciji nepotrebne, ker vemo, da je nekaj vizualno predstavljeno. Še posebej če imamo na razpolago manj časa (Snyder, 2014).
- Raznolika izbira besedišča
Koliko različnih besed lahko uporabiš za opis, kjer se oseba premika vzdolž pločnika?
Zakaj bi uporabili besedo hoditi, če lahko to dejanje doživeto opišemo še na kopico drugih načinov, na primer: se sprehaja, poskakuje, stopica, se vleče ... Ob tem je zelo dobrodošla tudi uporaba slovarja sopomenk, dober trening za širjenje besednega zaklada pa je lahko tudi reševanje križank (Snyder, 2014).
- Uporaba zaimkov
Zaimke uporabljamo, ko je povsem jasno, na kaj se ta zaimek nanaša. Če je več oseb vključenih v dogajanje, svojilnih zaimkov na primer ni moč uporabljati (Snyder, 2014).
- Obrazložitev uporabe večpomenk
Poskrbite, da je pomen besede pojasnjen uporabniku (Snyder, 2014).
- Izogibanje cenzuri
Kljub omejitvam avdio deskripcije mora opisovalec vključiti vse vizualne elemente, ki so vključeni v dogajanje. Opisa ne sme cenzurirati zaradi kakršnih koli razlogov. Naj bodo to osebni razlogi, kot na primer nelagodje ob dani vsebini ali pa politična prepričanja. Opisovalec mora objektivno posredovati opise vizualnih elementov golote, spolnih aktov, nasilja in podobno. Uporabniki imajo pravico sami kritično presojati elemente, ki so vključeni v dogajanje. Če se opisovalec zaveda, da mu bo zaradi takšnih ali drugačnih razlogov neprijetno pri podajanju informacij, naj od projekta odstopi (Snyder, 2014).
- Naglaševanje
Pri imenih likov, igralcev, režiserjev, pri imenih podjetij, imenih znamenitosti in krajevnih imenih, je potrebno preveriti ustreznost izgovorjave, saj s lahko besede, ki izvirajo iz drugega jezikovnega področja, bere zelo različno. Pri pripravi avdio deskripcije se lahko obrnemo na gledališko ali filmsko osebje, producente, v muzejih
ali galerijah pa na kuratorje (Standards for Audio Description and Code of Professional Conduct for Describers, 2009).
- Objektivnost
Dobrega opisovalca bi lahko poimenovali kar »govoreča kamera«. Subjektivno interpretiranje opisovalcev je za uporabnike lahko nepotrebno in tudi nezaželeno. Se pa na tem področju kažejo različni pristopi med državami, kjer je avdio deskripcija prisotna.
Če vzemimo na primer Združene države Amerike, se tam opisovalci izogibajo dodajanju interpretacij dogajanja in vsakršnim informacijam, ki jih ni neposredno videti.
Torej ne opišejo, da je lik jezen, temveč opišejo golo dogajanje kot ga vidijo in interpretacijo dogajanja prepustijo gledalcu. Britanski raziskovalci pa so spoznali, da je nekaj dodatne pomoči pri interpretiranju gledalcem v pomoč, dokler opisi niso podcenjevalni do uporabnikov in da ne preidejo iz opisovanja do razlaganja (ITC Guidance On Standards for Audio Description, 2000).
Dva primera objektivnega opisa brez dodatnih interpretativnih oznak:
»Našobila je ustnice in zožila oči.« »Njegova usta se široko odpro in oči se razširijo«
Ista dva primera, kjer vključimo interpretacijo videnega:
»Sumničavo zoži oči« »Od šoka mu čeljust pade dol«
V človeški naravi je, da pri glasnem opisovanju radi dodajamo informacije, ki niso prikazane na sliki v naši okolici. To lahko osebe, ki poslušajo avdio deskricpijo zmede, še posebno skupine oseb s težjo slabovidnostjo oziroma slepe z ostanki vida, ki bodo z ostanki vida iskali te vidne informacije (Jones in Jeffs, 2010).
- Domišljija
Da je lahko nekdo kot opisovalec uspešen, mora biti tudi sam jezikovno zelo podkovan.
Avdio deskripcija mora delovati kot podlaga sliki, ki je opisana. Zato mora vsebovati estetiko, da se lepo zlije z dogajanjem, da uporabnik resnično začuti opis predmetov in dogodkov (Snyder, 2014).
Uporaba metafor in prispodob. Opisovalec mora opisovati obliko, velikost in druge značilnosti s primerjanjem z že znanimi predmeti, objekti, ki so dobro znani ciljni skupini uporabnikov (Snyder, 2014).
Primer: Višina celotnega Prešernovega spomenika je 9,6 metra. Druga možnost pa je:
višina Prešernovega spomenika je približno enaka višini dvonadstropne hiše.
6.4. GOVOR
Priporočljivo je, da se opisovalec oziroma govorec/bralec udeleži izobraževanj na področju govorništva (Snyder, 2014).
V neposredni komunikaciji, kjer si osebi zreta iz oči v oči, se izmenja več informacij preko neverbalne komunikacije, kot pa prek povedanega. Tu gre za geste, obrazno mimiko, prav tako pa so pomembne spremembe v glasu. Interpretacija govorjene
besede se lahko razlikuje zaradi same izgovorjave, artikulacije glasu, kontrole dihanja, glasnosti govora. Elementi govorne interpretacije so: pavze, modulacija glasu (višina glasu, barva glasu, hitrost), tempo, ustvarjanje fraz, ton in harmoničnost (Snyder, 2014).
6.4.1. Izgovorjava
Opisovalec si z vnaprej prebranim opisom naredi pripravo na izvedbo. Besede, ki izhajajo iz tujih jezikov, mora prečrkovati v domači jezik tako, da bo njegova izgovorjava točna (Snyder, 2014).
6.4.2. Glasovna modulacija
Govor opisovalca mora biti jasen, tudi hitrost govora prilagodi tako, da je opis razumljiv.
Primerna hitrost govora je 160 besed na minuto. V pripravah je lahko glasno branje deskripcije v veliko pomoč, da se opisovalec prepriča, da besedilo teče gladko ter da je časovno usklajeno s pavzami, ki so v gledališču ali televiziji na voljo (Snyder, 2014).
6.4.3. Harmoničnost
Opis, ki ga uporabnik prejema, mora biti v skladu z vsebino in samo naravo dela oziroma dogodka, ki mu je predstavljen. Glas govorca mora iti vzporedno s hitrostjo govora, energijo in glasnostjo dogajanja (Snyder, 2014).
Primer: jezik in govor opisa scene pretepa mora biti popolnoma drugače od govora opisa ljubezenske scene. Opisovalec pri svojem delu ne sme biti hladen, odmaknjen od dogajanja, pridigarski. Hkrati pa ne sme svoje vloge vriniti v ospredje, kot da bi bil tudi sam nastopajoč. Ton in hitrost govora mora opisovalcu diktirati dogajanje, kljub temu, da se mora jasno razlikovati od glasov nastopajočih. Uporabnikova pozornost mora biti vedno na opisani vsebini, zato mora opisovalec paziti, da njegov glas ne zmoti uporabnikove izkušnje.
7. ZNAČILNOSTI AVDIO DESKRIPCIJE KULTURNIH VSEBIN
7.1. ODRSKE UMETNOSTI
7.1.1. Gledališče - Ohranjanje dvoma
Pri večini uprizoritvenih umetnosti mora opisovalec uporabniku omogočiti, da sodeluje v igri, dvomih in preobratih, ki jih uprizoritev ponuja, gledališko okolje pa izključuje iz opisa. Izogibamo se omenjanju smeri odra (na odru desno, v hiši levo, pod odrom) kot tudi besedam vstopil je in izstopil. Prav tako se mora izogibati gledališkim pojmom, še posebej imenom tehnične opreme in naprav, ki bi pritegnil uporabnikovo pozornost od vsebine zgodbe in bi zanj predstavljale nove, nepoznane izraze (Snyder, 2014).
Primer: V opis vključi poved, »Rok je visok 180 cm s črnimi, ravnimi lasmi« ne pa
»Igralec, ki igra Roka, je visok 180 cm in ima črne, ravne lase.« Drugi primer je »Anja steče iz kuhinje« namesto, »Anja zapusti oder.«
Pri nekaterih uprizoritvah ustvarjalci vključijo dva avdio opisovalca. Prvi opisovalec opisuje samo izvedbo predstave, drugi opisovalec pa poskrbi za uvod pred začetkom predstave, za informacije med odmorom, opravlja pa tudi nalogo rezervnega opisovalca (Snyder, 2014).
Ob koncu predstave lahko opisovalec uporabniku ponudi možnost, da z izpolnitvijo vprašalnika (v brajici ali povečanem tisku) oceni opis dogodka (Snyder, 2014).
Opisovalci imajo pri pripravi opisa na razpolago različne vire, s katerimi si pomagajo pri izdelavi avdio deskripcije. Na kakovost avdio deskripcije lahko vpliva tudi število ogledov uprizoritve v živo. Ob le enem ali dveh ogledih predstave si lahko opisovalec zapiše le osnovne informacije dogajanja, nato pa izvede avdio deskripcijo z nekaj več improvizacije. Če pa ima opisovalec možnost večkratnega ogleda, vpogleda v scenarij, posnetek, pa lahko celoten opis avdio deskripcije zapiše v sam scenarij. To pri izvedbi ne pomeni, da lahko opisovalec med opisovanjem gleda samo v scenarij, ampak mora zaradi izvedbe v živo še vedno spremljati dogajanje na odru, saj lahko pride do odstopanja med vsako izvedbo, opisovalec pa mora svoj scenarij poznati dovolj dobro, da se tudi hitro in ustrezno odzove na vse spremembe (Snyder, 2014).
- Tehnična oprema
Z izjemo redkih, vnaprej posnetih avdio deskripcij, je pri odrskih umetnostih opis uporabniku dan preko FM radijskega sistema ali drugih podobnih sistemov. Opisovalec govori v mikrofon, iz katerega gre preko oddajnika signal v prenosno radijsko postajo, ki jo ima uporabnik pri sebi. Uporabnik posluša opis preko slušalk. Za opisovalca je dobrodošlo, da je med opisovanjem v zvočno izolirani sobi, zvok iz odra pa prejema preko slušalk. Tako bo prišlo do najmanj zvočnih motenj pri prenosu opisa uporabniku (Snyder, 2014).
- Gledališki uvod (pred začetkom predstave in med odmorom)
Namen gledališkega uvoda je v tem, da se uporabnik seznani z vsemi opisi, vezanimi na dogajanje, pri katerih opisovalec za opis ne bi imel dovolj časa med samo predstavo (Snyder, 2014).
Snyder (2014) definira sledeče vsebine kot dele uvoda:
- Natančen opis celotne scenske postavitve, elementov, ki so na odru, kje so vhodi, izhodni z odra. Če imamo to možnost, si oder pred predstavo tudi ogledamo z uporabnikom, da sam prepozna velikost odra in scenskih elementov.
- Opis likov. Vizualne značilnosti posameznega lika (kostum, frizura, maska), kakšne so njegove glavne karakterne značilnosti, kateri igralec igra to vlogo, njegove najbolj značilne oziroma večkrat ponavljajoče geste, plesni gibi in ostale izstopajoče značilnosti.
- Režiserjevi zapiski. Ob vseh opisih, ki se navezujejo na samo predstavo lahko nekaj trenutkov pred dvigom zavese namenimo nekaj besed tudi režiserjevim zapiskom o tej predstavi, člankom, ki govorijo o predstavi, igralčevim biografijam, splošnem opisu obiskovalcev, ki so v dvorani …
Uvod naj bo dobro strukturiran in naj ne traja več kot 10 do 15 minut. V mislih je potrebno imeti to, da si uporabnik želi zapomniti kar največ informacij. To mu pa omogočimo s strukturiranim uvodom. Že opisi v uvodu naj si vrstijo v istem vrstnem redu, kot si bodo vrstili vstopi likov in menjave scen v uprizoritvi. Tudi vsi opisi naj bodo enako strukturirani (od glave do peta, od leve proti desni) (Snyder, 2014).
- Posebnosti
Enaki kostumi večih likov: V primerih, ko ima več likov iste kostume in so med njimi le manjše variacije, opišemo najprej osnoven kostum, nato šele opišemo malenkosti, v katerih se ti kostumi razlikujejo (Snyder, 2014).
Ključitev gledališkega lista: Ob zahtevnejših produkcija in širšem naboru likov, je že v osnovi krajši opis dogajanja vključen v gledališki list. In kot je ta gledališki list v pomoč videčim gledalcem, tako lahko njegovo vsebino predstavimo tudi uporabnikom avdio deskripcije. Nekatere izmed informacij v gledališkem listu, lahko v opis vključimo tudi tekom dogajanja (Snyder, 2014).
Nenadni dogodki: Če pride do zamude pri začetku igre ali do zamude pri scenskih spremembah, ali do nenavadnih dogodkov v publiki, vključimo v opis tudi to, kar ostali videči vidijo. Na primer: »večja skupina obiskovalcev je sedaj vstopila v dvorano« ali pa »zavesa se je zataknila na scenskem rekvizitu.« Če ne vidimo znakov, zaradi katerih prihaja do zamude, to tudi povemo. Ker so zaradi uvoda uporabniki avdio deskripcije velikokrat že pred začetkom igre v dvorani, lahko tehnično osebje takrat preizkuša zvočno kuliso, ki spremlja dogajanje. Naloga opisovalca je, da tudi to dogajanje prestavi uporabnikom (Snyder, 2014).
Odmori med uprizoritvijo: V kompleksnejših produkcijah, ki imajo vključene tudi en ali več odmorov lahko v začetnem uvodu navedemo le temeljne informacije o produkciji (zasluge) ter natančne opise prvega dejanja(scena, liki). Ob koncu odmora pa povemo natančnejše informacije za naslednje dejanje, kamor lahko vključimo tudi opise iz
prvega dejanja in potrebne informacije iz gledališkega lista. Na uporabniku pa je, kdaj se bo vrnil v dvorano in s tem, ali bo slišal uvod v drugo dejanje (Snyder, 2014).
Zaradi predvidevanja, da vsi uporabniki ne bodo slišali zaznamkov danih med odmorom, najpomembnejše informacije izpostavimo tudi tekom drugega dejanja, če je le možno. Če je informacij za drugo dejanje malo, lahko počakamo na odpiranje zavese in takrat povemo vse potrebno, s tem pa tudi ne skrajšamo odmora našim uporabnikom (Snyder, 2014).
- Časovni okvir podajanja opisov
Opisovalec strmi k temu, da vse opise poda v času pavz med dialogi ter ob odsotnosti drugih pomembnejših zvočnih elementov. Ker pa je glavni namen avdio deskripcije, da je odrska produkcija razumljiva osebam s slepoto in slabovidnostjo, je včasih za to potreben govor preko dialogov ali drugih zvočnih elementov. V večini primerov bo opis slišan v času glasbene spremljave ali dela besedila, ki se na odru ponavlja (Snyder, 2014).
Prav tako je primerno, da v nekaterih pavzah opisovalec ostane tiho. Za uporabnika je na prvem mestu predstava, šele nato avdio deskripcija. Dialogi, drugi zvoki, tudi tišina, vse to so deli predstave, katere mora uporabnik doživeti (Snyder, 2014).
- Zvočni efekti
Pri načrtovanju opisa moramo nameniti pozornost tudi zvočnim efektom, ki imajo vpliv na dogajanje. Primer: »Obrnil se je proti Janezu, z mize je vzel pištolo, nameril v Janeza [POK], Janez je zgrmel čez mizo [TRESK].« Opis dopolnjuje njegova vsebina in dogajanje samo. V primerih zvočnih efektov je pogosta praksa, da je opis kot najava tega dogodka tik preden se dogodek zgodi. V redkejših primerih pa lahko vrstni red tudi zamenjamo. »[ČU ČU] in vlak je odpeljal z železniške postaje« (Snyder, 2014).
Pri dogodkih, ki se dogajajo v živo, je potrebno opozoriti uporabnike avdio deskripcije pred glasnejšimi zvočnimi efekti tudi zaradi psov vodnikov, saj jih lahko ti zvoki vznemirijo, kljub temu da so psi šolani in ne bi smeli reagirati v takšnih primerih (Snyder, 2014).
- Predstavitev likov
Like se opredeli kot so bili poimenovani in predstavljeni v sami igri. Predstavi se jih šele po tem, ko so poimenovani v dialogu, nato se jih redno uporablja do konca uprizoritve. Ko se pojavi nov lik, ga je potrebno naslavljati s katero izmed njegovih karakteristik, ki jih podamo v opisu. Ko ostali izvedo ime tega lika, tudi uporabnikom predstavimo njegovo ime skupaj z oznako, s katero smo ga poimenovali do tega trenutka (»Miha, gospod s klobukom«). Od te točke naprej ga poimenujemo samo še po imenu (Snyder, 2014).
Pri opisu je potrebno biti pozoren, da se opiše vse prihode in odhode iz odra – kateri lik je vstopil in kje. Še posebno v primerih, ko na njegov prihod ali odhod ne opozori drug lik ali zvok (Snyder, 2014).
Priporočljivo je imeti seznam vseh imen, ki se pojavijo za določen lik. Prav tako je priporočljivo imeti seznam imen za dvojice ali skupine, ki se skupaj pojavljajo, tako da jih lahko vključimo v opis kar z imenom skupine (Snyder, 2014).
Ko je ime posameznega lika predstavljeno publiki je priporočljivo, da opisovalec pove njegovo ime tik preden začne govoriti. To lahko naredimo, ko se lik vključi v dogajanje, pa tudi v primeru, da je bil dalj časa tiho, oziroma ni bil na odru (Snyder, 2014).
- Časovna uskladitev
Preobrati in druga presenečenja na odru bi morala priti za vse obiskovalce gledališča, v istem času. Pojavljanje likov, njihova dejanja, skrite identitete, kostumi, zvočni efekti učinkujejo na videče gledalce kot presenečenje, naloga opisovalca pa je, da je tudi za uporabnike avdio deskripcije presenečenje (Snyder, 2014).
Primer: Če je lik zakrinkan, ga imenujemo »moški v črnem«, ne pa »Matej, ki je zakrinkan«. Če ni mogoče razbrati spola, ga naslavljamo z besedo oseba.
Če bo neko odrsko dejanje, ki vsebuje zvočne elemente, izzvalo odziv gledalcev, pustimo tudi uporabnikom avdio deskripcije čas, da se pripravijo in odzovejo skupaj z ostalimi gledalci. Opis mora biti podan pred tem (Snyder, 2014).
Primer: če publika vidi na odru nekaj, kar bi jih lahko opozorilo na glasen zvok, mora tudi opisovalec to informacijo nujno predati uporabniku. »Jan polni pištolo«, tako že vemo, da obstaja možnost glasnega poka.
Opisovalec naj počaka, da zavlada tišina med publiko. Če to ni mogoče, je potrebno opisovati dovolj glasno, da preglasimo smeh, aplavz (Snyder, 2014).
V primerih, ko se neko dogajanje večkrat ponovi, ga pri prvem opisu poskušamo tako opisati, da lahko pri drugi ponovitvi le z besedo ali dvema že damo vedeti, kaj se dogaja (Snyder, 2014).
7.1.2. Opera - Nadnapisi
Tudi če gre pri operi za petje v poznanem jeziku, je potrebno uporabnikom avdio deskripcije predstaviti vsebino nadnapisov (Snyder, 2014).
- Kako opisovati
Pri opisovanju opere sta za kvalitetno izvedbo potrebna dva opisovalca, moški in ženska. Oba sta enakovredno vključena v opis, vloge si vnaprej razdelita. Vloge so lahko razdeljene na več načinov, pomembno pa je, da so vnaprej napovedane, da uporabniki vedo, kaj govori moški glas in kaj govori ženski. Prva možnost delitve opisa je ta, da en glas opisuje dogajanje, drugi glas pa bere dialoge oziroma nadnapise. Pri branju nadnapisov ni potrebno omenjati imena likov, čigar besedilo beremo, temveč je dovolj, da to pokažemo zgolj z majhnimi spremembami v načinu govora. Zaradi
mogočega hitrega menjavanja nadnapisov tekom libreta dajemo prednost samemu besedilu, ne pa likom, ki ga govorijo (Snyder, 2014).
Druga možnost delitve glasov je tudi ta, da moški glas bere moške vloge ter zbor, ženski glas pa ženske vloge in opis dogajanja. V primerih, ko so nadnapisi zelo obsežni, pa lahko pri pripravi opisa tudi izpuščamo manj pomembne dele libreta (Snyder, 2014).
- Pomen glasbene spremljave
Ljubiteljem opere je velikokrat pomembnejše glasbeno in pevsko doživetje, vsebini opere ter samim dialogom pa dajejo manj pozornosti. Zato je zelo pomembno, da opisovalec dopusti uporabnikom, da uživajo v arijah, opise pa poda med tišjimi glasbenimi prehodi. Pri opernih delih težimo k temu, da so opisi čim krajši (Snyder, 2014).
Tako v arijah kot tudi v zborovskih delih se besedilo velikokrat ponavlja, nadnapisi pa ne vključujejo ponavljanj. Prav tako se v nekaterih delih skupaj pojavijo dueti in zbor, kjer vsak lik poje o svojih čustvih hkrati z drugimi liki. Sledenje dogajanju je lahko v takšnih primerih zmedeno, zato je v teh primerih bolje prepustiti uporabnika glasbi in petju. Izjema so komične opere, pri katerih si lahko tekom pevskih nastopov sledi veliko dogajanja – skeči, pretiravanje v igri, razkrinkanje skrivnosti … Tu pa mora tisti, ki opisuje dogajanje, poseči v glasbo in podati opis (Snyder, 2014).
Nicolai (2017) predlaga sledeč način priprave avdio deskripcije za odrske uprizoritve:
1. Ogled predstave v živo.
2. Tekom ogleda in takoj po ogledu opisovalec že zbira prve vtise in si jih zapisuje.
Še posebej je pozoren na dogajanje, ki ni direktno na odru in ga zato mogoče ne bo na posnetku. Pred ogledom predstave si priskrbi potrebno gradivo o gledališki predstavi. Najpomembnejši je posnetek, pa tudi gledališki list.
3. Priprava skripte na osnovi video posnetka.
4. S primerjavo ogleda v živo in posnetka mora biti pozoren na spremembe, ki so jih vnesli v predstavo tekom več ponovitev. Sledi priprava prvega osnutka avdio deskripcije. Za 90 minutno predstavo izkušeni opisovalci potrebujejo 6-7 dni.
5. Preizkus s slepim referenčnim svetovalcem.
6. Opisovalec si posnetek opremljen z avdio deskripcijo ogleda skupaj s svetovalcem. Tako poteka direkten prenos informacij, kaj bi bilo potrebno popraviti in kaj ne. Manj optimalna rešitev je, da se da svetovalcu avdio deskripcijo samo v pregled ne da bi bil opisovalec prisoten.
7. Dvakratno poskusno branje.
8. Branje celotne predstave najprej ob posnetku, nato še ob predstavi. V obeh primerih avdio deskripcijo opisovalec bere sebi, da si lažje zapomni vstope in pavze.
9. Prilagoditev skripte.
10. Glede na poskusna branja vnos popravkov v avdio deskripcijo.
11. Potrditev skripte s strani dramaturginje/režije.
12. Predstavitev avdio deskripcije režiserju oziroma dramaturgu. Ti podajo potrebne korekture v primerih, ko avdio deskripcija izpusti pomembne elemente v zgodbi ali pa da poudarek na »napačne« elemente.
13. Izvedba AD v živo.
