UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Specialna in rehabilitacijska pedagogika, posebne razvojne in učne težave
Anja Gotovnik
PODPORA UČENCEM Z ZMERNIMI, TEŽJIMI IN TEŽKIMI MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU S PRIDRUŽENO DEPRESIJO V POSEBNEM PROGRAMU
VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Specialna in rehabilitacijska pedagogika, posebne razvojne in učne težave
Anja Gotovnik
PODPORA UČENCEM Z ZMERNIMI, TEŽJIMI IN TEŽKIMI MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU S PRIDRUŽENO DEPRESIJO V POSEBNEM PROGRAMU
VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA
SUPPORTING PUPILS WITH MODERATE, SEVERE AND PROFOUND INTELLECTUAL DISABILITIES WITH COMORBID DEPRESSION IN A SPECIAL
EDUCATION PROGRAMME Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Erna Žgur
Ljubljana, 2021
»Sreča je, ko se delo dobro opravi in ko imaš nekoga rad!«
Tone Pavček
Hvala mentorici, doc. dr. Erni Žgur, za vso strokovno oporo in pripravljenost, za ves čas in vse spodbude.
Mama in ati, beseda hvala je premalo. Zaradi vaju sem tu, kjer sem.
Miha, čeprav si mlajši (a veliki) brat, si mi velikokrat v zgled. Hvala ti.
Jerneja, Katja in Urška, hvala vam za čudovita študentska leta in prijateljstvo, ki ostaja.
Dragi moji sončki, hvala, ker me vsak dan učite, kako pomembni so tudi tisti najmanjši koraki.
Martin, tebi pa hvala, da vedno hodiš ob meni in vedno verjameš vame.
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisana Anja Gotovnik izjavljam, da je magistrsko delo Podpora učencem z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju s pridruženo depresijo v posebnem programu vzgoje in izobraževanja, pod mentorstvom doc. dr. Erne Žgur, moje avtorsko delo.
Datum: 23. 11. 2021
Podpis:____________________
POVZETEK
Duševne motnje pomembno vplivajo na posameznikovo celostno delovanje in kvaliteto življenja. Pri osebah z motnjami v duševnem razvoju (v nadaljevanju MDR) se duševne motnje pojavljajo še pogosteje, saj spadajo med skupine oseb, ki so za pojav le-teh še bolj dovzetne. V magistrskem delu želimo pozornost nameniti otrokom in mladostnikom z zmernimi, težjimi in težkimi MDR (v nadaljevanju ZTTMDR) in depresijo, ki spada med najpogostejše duševne motnje. Osrednja tema magistrskega dela je pomoč in podpora učencem z ZTTMDR in depresijo, ki obiskujejo posebni program vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju PPVIZ). V teoretičnem delu smo s pomočjo strokovne literature predstavili, kaj so MDR, kako se razlikujejo od duševnih motenj, podrobneje pa smo predstavili še depresijo. V nadaljevanju smo se usmerili tudi na sopojavnost ZTTMDR in depresije pri otrocih in mladostnikih ter možne oblike podpore oz. pomoči. V raziskovalnem delu magistrskega dela smo vpliv sopojavnosti ZTTMDR in depresije pri učencih v PPVIZ ter načine podpore raziskovali s pomočjo vprašalnika, namenjenega specialnim in rehabilitacijskim pedagogom v posebnih programih vzgoje in izobraževanja. Na vprašalnik je odgovorilo 49 specialnih in rehabilitacijskih pedagoginj. Zanimalo nas je, kako pogosta je sopojavnost v šolskem prostoru pri nas, kako le-ta vpliva na delovanje otrok oz. mladostnikov v šolskem prostoru, kakšne oblike podpore se pri nas pojavljajo v času vzgoje in izobraževanja in kakšna je pri tem vloga specialnega in rehabilitacijskega pedagoga. Rezultati opozarjajo na prepletanje ZTTMDR in duševnih motenj ter na pomen sodelovanja med strokovnjaki in starši pri delu z otroki in mladostniki z MDR ter duševnimi motnjami. Vprašani depresijo najpogosteje opažajo pri učencih z zmernimi MDR in pri starosti 15–20 let. Najpogosteje so ti učenci v šoli slabo razpoloženi, najredkeje pa specialni pedagogi pri njih opažajo kričanje ali jok. Kot najpogostejši atipični simptom depresije se je pri teh učencih pokazalo neželeno vedenje. Ti učenci so pri nas najpogosteje deležni individualne podpore in pomoči s strani šole, pogosta pa je pri njih tudi uporaba medikamentozne terapije. V podporo tem učencem se najpogosteje vključujejo specialni in rehabilitacijski pedagogi, ki najpogosteje uporabljajo individualne prilagoditve pouka.
KLJUČNE BESEDE: sopojavnost, motnje v duševnem razvoju, duševne motnje, depresija, posebni program vzgoje in izobraževanja
ABSTRACT
Mental disorders have an important impact on an individual's functioning as a whole and his quality of life. In individuals with intellectual disabilities mental disorders are even more common, as they are a part of a group which is even more susceptible to this comorbidity. In the Master’s thesis, we would like to dedicate more attention to children and adolescents with moderate, severe and profound intellectual disabilities and comorbid depression, which is one of the most common mental disorders. The main theme of this Master’s thesis is the help and support for the pupils with moderate, severe and profound intellectual disabilities and depression, who are included in a special education programme. By leaning on literature we presented in the theoretical part what intellectual disabilities are, how they differ from mental disorders, but we also presented in more detail what depression is. Furthermore, we focused on depression and its comorbidity with intellectual disabilities in children and adolescents with moderate, severe and profound intellectual disabilities and different possible forms of support for these pupils. In the empirical part of the Master’s thesis we explored the comorbidity of intellectual disabilities and depression in pupils in special education programme and the different forms of help and support, with the help of a questionnaire, intended for special and rehabilitation pedagogues, who work in special education programmes. We gathered 49 special and rehabilitation pedagogues’
responses. In the anonymous survey, we asked about the frequency of the mentioned comorbidity in the special education programme, how this comorbidity affects the functioning of pupils at school, what different forms of help and support they provide and what is the role of special and rehabilitation pedagogue in this process. The results point out that comorbidity of intellectual disabilities and mental disorders in children and adolescents in special education programme are intertwined, and they also highlight the importance of collaboration between different experts who work with the pupils and their parents. The surveyed special and rehabilitation pedagogues most frequently notice depression in pupils with moderate intellectual disabilities between ages 15 and 20. Most often these pupils are in bad mood, but only rarely special pedagogues notice them crying or yelling. Undesirable behaviour was the most common atypical symptom of depression in these pupils. The most common form of support for these pupils turned out to be individual support at school, although medication for depression is also used fairly often. Special and rehabilitation pedagogues are most often the ones who are included in the support for these pupils and most often they use individual adjustments for each pupil inside the classroom.
KEY WORDS: comorbidity, intellectual disabilities, mental disorders, depression, special education programme
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 MOTNJE V DUŠEVNEM RAZVOJU ... 3
2.1 OPREDELITEV ... 3
2.2 IZOBRAŽEVANJE OSEB Z ZMERNIMI, TEŽJIMI IN TEŽKIMI MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU V SLOVENIJI ... 4
2.2.1 POSEBNI PROGRAM VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA ... 5
3 DEPRESIJA ... 6
3.1 OPREDELITEV DUŠEVNIH MOTENJ IN DEPRESIJE ... 6
3.2 DEPRESIJA PRI OTROCIH IN MLADOSTNIKIH ... 8
4 SOPOJAVNOST MDR IN DEPRESIJE PRI OTROCIH IN MLADOSTNIKIH .... 10
4.1 ZNAČILNOSTI SOPOJAVNOSTI ... 10
4.2 PODPORA IN POMOČ OTROKOM IN MLADOSTNIKOM Z MDR IN DEPRESIJO ... 13
4.2.1 NAČINI INTERVENCIJE IN NJIHOVA UČINKOVITOST ... 13
4.2.2 VLOGA SPECIALNEGA IN REHABILITACIJSKEGA PEDAGOGA, ŠOLE TER OSTALIH PEDAGOŠKIH DELAVCEV ... 15
5 RAZISKOVALNI DEL ... 18
5.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 18
5.2 CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 18
5.3 RAZISKOVALNI PRISTOP IN METODA ... 19
5.3.1 VZOREC ... 19
5.3.2 ZBIRANJE PODATKOV ... 21
5.3.3 OPIS OBDELAVE PODATKOV ... 22
6 REZULTATI ... 23
7 SKLEP ... 43
8 LITERATURA ... 46
9 PRILOGE ... 53
VPRAŠALNIK ... 53
ZLOŽENKA ... 57
KAZALO PREGLEDNIC
Tabela 1: Struktura vzorca glede na spol………..……..19
Tabela 2: Struktura vzorca glede na ustanovo poučevanja...19
Tabela 3: Struktura vzorca glede na število let poučevanja v PPVIZ……...…….…...20
Tabela 4: Pogostost pojavljanja depresije pri učencih z ZTTMDR………...…23
Tabela 5: Struktura vzorca glede na število let vključevanja v podporo učencem z ZTTMDR in depresijo………..…...24
Tabela 6: Pogostost pojava depresije in ZTTMDR glede na stopnjo ZTTMDR…...24
Tabela 7: Pogostost pojava depresije in ZTTMDR glede na starost učencev……...26
Tabela 8: Pogostost pojavljanja posameznih oblik vedenja pri učencih z ZTTMDR in depresijo………...27
Tabela 9: Oblike podpore oz. pomoči učencem z ZTTMDR in depresijo………..…………....30
Tabela 10: Profili strokovnih delavcev za nudenje pomoči otrokom in mladostnikom z ZTTMDR in depresijo………...32
Tabela 11: Strokovne obravnave v okviru zunanjih institucij……….…..34
Tabela 12: Oblike podpore za starše učencev z ZTTMDR in depresijo………...36
Tabela 13: Vloga specialnega in rehabilitacijskega pedagoga pri podpori učencem z ZTTMDR in depresijo………...37
Tabela 14: Težave pri podpori učencem z ZTTMDR in depresijo………..39
Tabela 15: Podpora vodstva specialnim in rehabilitacijskim pedagogom…………...40
Tabela 16: Želje specialnih in rehabilitacijskih pedagogov glede podpore učencem z ZTTMDR in depresijo………...….41
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Struktura vzorca glede na število let poučevanja v PPVIZ ...20Graf 2: Pogostost pojavljanja depresije pri učencih z ZTTMDR ...23
Graf 3: Pogostost pojava depresije in ZTTMDR glede na stopnjo ZTTMDR ...25
Graf 4: Pogostost pojavljanja posameznih oblik vedenja pri učencih z ZTTMDR in depresijo ...26
Graf 5: Pogostost pojavljanja posameznih oblik vedenja pri učencih z ZTTMDR in depresijo ...29
Graf 6: Oblike podpore oz. pomoči učencem z ZTTMDR in depresijo ...31
Graf 7: Profili strokovnih delavcev za nudenje pomoči otrokom in mladostnikom z ZTTMDR in depresijo...32
Graf 8: Vloga specialnega in rehabilitacijskega pedagoga pri podpori učencem z ZTTMDR in depresijo...38
1
1 UVOD
Motnje v duševnem razvoju so motnje, za katere so značilne pomembne omejitve na področju intelektualnega delovanja in prilagoditvenega vedenja, ki vključuje številne vsakodnevne spretnosti in koncepte. Prilagoditvene spretnosti delimo na socialne, praktične in konceptualne veščine oz. spretnosti. Motnje v duševnem razvoju pri posamezniku nastopijo pred dopolnjenim 18. letom starosti, glede na raven delovanja pa jih delimo na lažje, zmerne, težje in težke (Vovk-Ornik, 2015).
Za duševne motnje so značilne kombinacija neobičajnih, nenormalnih misli, dojemanja, čustev, vedenja in odnosov z drugimi. Imajo pomemben vpliv na zdravje posameznika ter globalne posledice na socialnem in ekonomskem področju ter področju človekovih pravic. Najpogostejše duševne motnje so depresija, bipolarna motnja, shizofrenija idr. (World Health Organization, 2019).Depresija torej spada med najpogostejše duševne motnje, ki po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (Konec Juričič, 2014) lahko prizadene vsakogar. Vpliva na razpoloženje posameznika, vpliva pa tudi na čustva in njegovo celostno vsakodnevno delovanje.
Motnje v duševnem razvoju in duševne motnje pa se lahko pogosto pojavijo tudi v obliki sopojavnosti. Posebno pozornost želimo v magistrskem delu nameniti otrokom in mladostnikom z ZTTMDR in pridruženo depresijo, ki se izobražujejo v PPVIZ.
Omenjena tema je slabo raziskana, zato vidimo v tem še posebno vrednost magistrskega dela. Kot glavni problem našega raziskovalnega dela smo si zato zastavili pogostost omenjene sopojavnosti, njen vpliv na učence ter načine pomoči in podpore tem učencem, znotraj tega pa nas zanima tudi vloga specialnega in rehabilitacijskega pedagoga pri podpori tem učencem.
Glavni cilji naše raziskave so torej opredeliti sopojavnost ZTTMDR in depresije, ugotoviti, kako pojav ZTTMDR in depresije vpliva na delovanje teh oseb v PPVIZ, ter ugotoviti, kakšnih oblik podpore so pri nas deležni v PPVIZ in kakšna je pri tem vloga specialnega in rehabilitacijskega pedagoga. Tem zastavljenim ciljem sledijo tudi ustrezna raziskovalna vprašanja. Ta se torej nanašajo na pogostost pojavljanja depresije pri učencih z ZTTMDR, na vpliv depresije na učence z ZTTMDR v šolskem okolju ter na oblike podpore in pomoči za učence z ZTTMDR s pridruženo depresijo in njihove starše. Zanima pa nas tudi vloga specialnega in rehabilitacijskega pedagoga v tem procesu.
V empiričnem delu smo tako uporabili kavzalno-neeksperimentalno metodo, raziskovalni pristop pa je temeljil na kvantitativni raziskavi. Na ustrezne ustanove, ki izvajajo PPVIZ, smo posredovali anonimni spletni vprašalnik, namenjen specialnim in rehabilitacijskim pedagogom.
V teoretičnem delu magistrskega dela smo opredelili osnovne pojme, pomembne za raziskavo, ter predstavili skupek dosedanjih ugotovitev domačih in tujih avtorjev na tem področju. V raziskovalnem delu pa smo podrobneje predstavili samo metodologijo,
2
postopek zbiranja podatkov, vzorec ter podrobneje opisali rezultate v sklopu postavljenih raziskovalnih vprašanj. Slednja smo si zastavili nekoliko širše, saj želimo temo osvetliti z več različnih vidikov ter v prvi vrsti opozoriti na vse pomembne iztočnice in dejavnike. Ker smo ugotovili, da o naši temi še ne obstaja veliko raziskav, smo se odločili, da v okviru rezultatov magistrskega dela izdelamo tudi informativno zloženko, ki bo služila v namene ozaveščanja o problematiki našega magistrskega dela.
Posredovali jo bomo na različne ustanove in šole, ki izvajajo PPVIZ, ter drugi zainteresirani javnosti (društvom, staršem ipd.). Menimo, da bodo rezultati raziskave pripomogli k večji ozaveščenosti o sopojavnosti MDR in duševnih motenj ter tako pripomogli tudi k boljši podpori in pomoči tem učencem, pa tudi drugim osebam z MDR.
3
2 MOTNJE V DUŠEVNEM RAZVOJU 2.1 OPREDELITEV
Motnje v duševnem razvoju so motnje, za katere so značilne pomembne omejitve v intelektualnem funkcioniranju, ki zajema učenje, sklepanje, reševanje problemov itd., in prilagoditvenem vedenju, ki zajema mnoge konceptualne, socialne in praktične veščine (American Association on Intellectual and Developmental Disabilities, b. d.).
Gre za nevrološko pogojene razvojne motnje, pojavijo pa se pred osemnajstim letom starosti. Pri otrocih z motnjami v duševnem razvoju dosežek na standardiziranih testih intelektualnih sposobnosti odstopa za več kot dva standardna odklona od povprečja.
Zaradi znižanih splošnih intelektualnih sposobnosti pa imajo te osebe pomembne omejitve tudi na področju prilagoditvenega vedenja. Stopnjo prilagoditvenih spretnosti ocenimo glede na kronološko starost, z evalvacijo, z individualiziranimi psihometričnimi testi in glede na večja odstopanja na vsaj dveh od treh področij prilagoditvenega vedenja – na socialnem, konceptualnem in praktičnem področju (Vovk-Ornik, 2015).
Konceptualno področje zajema veščine komunikacije, razumevanja denarja, časa ipd.
Socialno področje vključuje veščine razumevanje odnosov med ljudmi, upoštevanje družbenih pravil in reševanje problemov v socialnih situacijah. Na praktičnem področju pa so veščine, potrebne za samostojno življenje, zaposlitev, mobilnost, iskanje informacij itd. (American Association on Intellectual and Developmental Disabilities, b. d.).
Za razumevanje motenj v duševnem razvoju pa je treba upoštevati tudi kulturno okolje osebe ter vrstnike, jezikovno raznolikost, različne načine komunikacije, različnost glede čutil, gibanja in vedenja. Vedeti moramo tudi, da ima vsak posameznik poleg omejitev tudi močna področja. Ko upoštevamo oboje, lahko oblikujemo ustrezen sistem pomoči, s pomočjo katere se delovanje osebe z MDR v nekem obdobju izboljša (Jurišić, b. d.a).
Ločimo lažje, zmerne, težje in težke motnje v duševnem razvoju (Vovk-Ornik, 2015):
Za osebe z lažjimi MDR so značilne znižane zmožnosti učenja in usvajanja znanj ter v okviru tega znižane zmožnosti načrtovanja, organizacije, odločanja in izvedbe. Njihovo mišljenje je pretežno na konkretni ravni, pri čemer je prisoten preprost jezik ter manj zrelo odzivanje. Usvojijo temeljna akademska znanja, pri čemer potrebujejo v okviru učnega procesa individualizacijo in ustrezne prilagoditve. Pri tem ne dosegajo minimalnih standardov znanja in se usposobijo za nezahtevne poklice ter samostojno življenje.
Osebe z zmernimi MDR s pomočjo prilagoditev in ponazoril usvojijo osnove branja, pisanja in računanja, lahko pa so uspešnejši na drugih področjih.
Usposobijo se za enostavna opravila, pri ostalih pa potrebujejo ustrezno stopnjo pomoči, vezano na individualne potrebe. Pri izražanju svojih potreb in želja pogosto potrebujejo obliko podporne oz. nadomestne komunikacije.
4
Osebe s težjimi MDR se usposobijo za osnovna opravila. Pri izražanju svojih potreb in želja pogosto potrebujejo obliko podporne oz. nadomestne komunikacije, enostavna navodila in sporočila pa razumejo ter se nanje odzivajo. Ob vodenju se orientirajo v ožjem okolju, prav tako potrebujejo vodenje in pomoč pri osebni higieni oz. skrbi zase. Pogosto imajo pridružene še druge težave oz. bolezni, predvsem pri gibanju.
Osebe s težkimi MDR sodelujejo le pri posameznih dejavnostih. Zelo redko je pri njih razvit govor oz. sporazumevanje, pri čemer je tudi razumevanje in sledenje navodilom omejeno. Omejeno je tudi zaznavanje zunanjih dražljajev in odzivanje nanje. Tudi pri njih so pogosto prisotne še druge težave oz. motnje, večinoma v težji obliki, prav tako pa so omejeni pri gibanju.
2.2 IZOBRAŽEVANJE OSEB Z ZMERNIMI, TEŽJIMI IN TEŽKIMI MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU V SLOVENIJI
Pravica do življenja gre z roko v roki s pravico do vzgoje in izobraževanja, saj slednja omogoča razvoj veščin, pomembnih za življenje človeka, in tako zagotavlja kakovost življenja in sodelovanje na socialnem področju. Vse to vzgoja in izobraževanje omogočata vsakemu posamezniku, ne glede na njegove zmožnosti. Samostojnost posameznika in kvaliteta življenja sta glavna cilja vzgoje in izobraževanja, pri doseganju teh ciljev pa je še posebej pomembna zgodnja obravnava pri predšolskih otrocih s posebnimi potrebami (Novljan, 2004). Zgodnja obravnava mora vključevati strokovnjake različnih področij – medicinskega ter specialno pedagoškega, še posebej kadar gre za obravnavo otrok z več primanjkljaji. Pri sodelovanju strokovnjakov lažje spodbujamo otrokov celostni razvoj in njegove sposobnosti na različnih področjih.
Nujno pa mora zgodnja obravnava v vseh obdobjih in skozi celotno obravnavo vključevati tudi otrokovo družino (Žgur, 2016).
Pri usmerjanju otrok s posebnimi potrebami v ustrezne programe moramo izhajati iz otroka, njegovih individualnih potreb in delati v njegovo največjo korist. Strokovna skupina mora za vsakega otroka s posebnimi potrebami pripraviti ustrezen individualiziran program, v katerem se v skladu z otrokovimi posebnimi potrebami načrtuje, izvaja ter vrednoti pomoč in njena učinkovitost (Krek in Metljak, 2011). Kot vsi otroci v Sloveniji, so tudi otroci z MDR vključeni v obvezno osnovno šolanje v ustrezni vzgojno-izobraževalni program. Otroci z ZTTMDR so vključeni v posebni program vzgoje in izobraževanja (Jurišić, b. d.b). Prav tako pa otroku, ki je identificiran in umeščen v skupino oseb z MDR, to daje tudi določene pravice s področja socialnega varstva, zdravstva in zaposlitve (Krek in Metljak, 2011).
5
2.2.1 POSEBNI PROGRAM VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA
Po podatkih Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (b. d.) je v osnovne šole s prilagojenim programom skozi zadnjih šest let vključenih med okoli 5 in 7,5 % celotne populacije osnovnošolskih otrok. Odstotek se skozi leta dviga.
Zaradi omejitev v intelektualnem funkcioniranju in prilagoditvenih spretnostih poteka šolanje za učence z ZTTMDR drugače. Njihovim posebnostim sledi PPVIZ. Ti učenci niso nikoli v celoti samostojni, v okviru posebnega programa pa se ta samostojnost razvija v okviru njihovih potencialov, težko pa je predvideti, kako daleč se bodo ti potenciali razvili. Tako se danes pedagoški proces pri teh učencih osredotoča v prvi vrsti na njihove individualne zmožnosti in ne na njihove omejitve (Grubešič, 2014).
Posebni program vzgoje in izobraževanja je razdeljen na več delov in znotraj tega stopenj (Grubešič, 2014):
– obvezni del, ki traja skupaj devet let, zajema I., II. in III. stopnjo, vsaka traja po tri leta;
– nadaljevalni del, ki traja tri leta, zajema IV. stopnjo;
– nadaljevalni del ali raven Učenje za življenje in delo, ki traja osem let, zajema V. in VI. stopnjo, pri čemer V. stopnja traja tri leta in VI. pet let.
Vključitev je obvezna samo na obvezni del, ki traja devet let. Vključitev na ostale stopnje posebnega programa ni obvezna (Grubešič, 2014).
Posebni program se izvaja na osnovnih šolah s prilagojenim programom in v socialnovarstvenih zavodih oz. centrih za usposabljanje, delo in varstvo ter centrih za usposabljanje otrok s posebnimi potrebami (Grubešič, 2014). V oddelkih posebnega programa je število otrok manjše, za vsakega učenca pa se vodi individualiziran program, ki mu omogoča doseganje njemu prilagojenih ciljev. V okviru PPVIZ so otroci deležni tudi pomoči drugih strokovnjakov, npr. logopeda, fizioterapevta, delovnega terapevta, psihologa ipd. (Jurišić, b. d.b). Še posebej je pomembno tudi poučevanje spretnosti prilagojenega vedenja, saj je ravno slednje pomembno pri veščinah vsakodnevnega življenja in delovanja (Krek in Metljak, 2011).
Delo na vseh stopnjah PPVIZ je individualizirano, saj je skupina učencev z ZTTMDR zelo heterogena, pogosto pa imajo pridružene tudi druge motnje in ovire. Izrednega pomena je v PPVIZ zato tudi timsko delo različnih strokovnjakov in staršev. Za vsakega učenca strokovna skupina pripravi individualiziran program, pri čemer sodelujejo tudi starši in na ravni Učenja za življenje in delo tudi učenci (Grubešič, 2014). Tudi učitelji so po raziskavi avtorice Žgur (2017) načeloma zadovoljni z organizacijo in načinom dela v PPVIZ. Je pa populacija učencev v teh programih zelo heterogena, zato je dosledno sledenje vsem zastavljenim ciljem včasih tudi oteženo.
6
3 DEPRESIJA
3.1 OPREDELITEV DUŠEVNIH MOTENJ IN DEPRESIJE
Poleg telesnega zdravja je duševno zdravje nujno za posameznikovo delovanje (Mušič, 2011).
Mikuš Kos (2017, str. 35–36) navaja: »Duševne motnje so odklonske oblike čustvovanja, vedenja, mišljenja, medosebnih odnosov, delovnega vedenja in širšega socialnega vedenja, ki povzročajo trpljenje posameznika ali so moteče oz. škodljive za njegovo okolje.« Vplivajo na celotno kvaliteto življenja posameznika (prav tam, 2017).
Depresija spada med motnje razpoloženja oz. afektivne motnje. Poznamo dve skupini razpoloženjskih motenj – unipolarne in bipolarne motnje razpoloženja. Pri unipolarnih motnjah je prisotna le depresija, pri bipolarnih pa gre za manijo v kombinaciji z depresijo (Kores Plesničar, 2011). Dejavniki pri nastanku depresije so lahko biološki, psihološki in socialni. Biološke teorije zagovarjajo, da je depresivna motnja lahko genetsko pogojena, pri čemer gre za motnjo osrednjega živčevja. Depresivna motnja pa se povezuje tudi z biokemičnim primanjkljajem v osrednjem živčevju, kjer lahko gre za pomanjkanje noradrenalina, dopamina ali serotonina. Psihološke teorije zagovarjajo, da se pojav depresije lahko povezuje z osebnostno strukturo in izzivalnimi dejavniki oz. dogodki, npr. izguba matere v otroštvu. Socialni dejavniki pa so različni stresni življenjski dogodki, kronični stres pa se povezuje s pojavom depresivne motnje (Ličina, 2009). Rečemo lahko tudi, da je depresija posledica skupka nekih psihosocialnih, genetskih in bioloških vplivov (Kores Plesničar, 2006), pogosto pa se pojavlja tudi skupaj z drugimi duševnimi motnjami in boleznimi (Kores Plesničar, 2011).
Pri tem je pomembno vedeti tudi, da si bolnik, ki trpi za depresijo, sam ne zmore pomagati in da njegovo vedenje ni rezultat njegove volje (Friebel in Puhl, 2000).
Biološki znaki depresivne motnje so npr. spreminjanje razpoloženja skozi dan, motnje spanja, motnje apetita, motnje spolnosti, utrujenost in upad motivacije (Marušič in Temnik, 2009). Potreba po spanju je pri teh osebah navadno večja, kljub temu pa se težko naspijo. Tudi sama drža osebe je drugačna – sključena, gibi so medli, govor pa počasen. Osebam, ki trpijo za depresijo, pogosto tudi izpadajo lasje, občutljivi so na temperaturne spremembe, imajo izsušeno kožo in sluznice, bolečine v rokah, hrbtu, sklepih, motnje vida, sluha in zobobol (Friebel in Puhl, 2000). Psihološki znaki pa so npr. žalost, tesnoba, obup, občutki krivde, impulzivnost, težave s pozornostjo. Kažejo se tudi nekateri socialni znaki – nezanimanje za okolico in upad delovne učinkovitosti, komunikativnosti in samozavesti (Marušič in Temnik, 2009). Osebe s hudo obliko depresije imajo lahko tudi psihotične simptome, npr. blodnje in halucinacije (Kores Plesničar, 2006), pogosto so prisotne blodnje o boleznih, preganjavica, strah pred revščino in grehom (Friebel in Puhl, 2000). Najpogosteje se depresija pojavi postopoma, v nekaj dneh do tednih (Ličina, 2009). Ko se pojavi nekaj teh ključnih simptomov z drugimi znaki, ki trajajo vsaj dva tedna, lahko govorimo o depresivni motnji. Ta bolezen je epizodična, tudi brez zdravljenja lahko izzveni ter se kasneje ponovi (Marušič in Temnik, 2009). Pomembno je vedeti, da ne kaže vsak posameznik
7
z depresijo vseh simptomov, prav tako pa se vsi ti simptomi med seboj največkrat prepletajo, zato težko najdemo samo en vzrok za depresijo (Friebel in Puhl, 2000).
Večkrat kot se depresivna motnja pojavi, večja je možnost, da se depresivna epizoda kasneje pojavi še enkrat. Če depresivne motnje ne zdravimo, traja okoli pol leta. Če ta traja več kot dve leti, govorimo o »kronični depresiji«. Slednje je 5–10 %. Depresija se lahko pojavi kadarkoli v življenju posameznika. Značilnost ponavljajoče se depresivne motnje je njen pojav zgodaj v dvajsetih letih, pred pojavom pa so značilni neki neugodni dejavniki, pomembni stresni dogodki ipd. (Ličina, 2009).
Večina oseb z depresijo (okoli 80 %) lahko ob ustreznem zdravljenju že po nekaj tednih normalno opravlja svoje vsakodnevne aktivnosti oz. zadolžitve. Pri tem je pomembno, da je terapija takšna, ki se zdi posamezniku primerna in ustrezna, saj depresijo vsak doživlja drugače. Pomembna pa je tudi ustrezna diagnoza strokovnjaka. Strokovnjaki na področju duševnega zdravja so psihiatri, klinični psihologi, medicinske sestre v psihiatriji, klinični socialni delavci, splošni zdravniki, pediatri, psihoterapevti in psihologi (Cobain, 2008).
Kar nekaj načinov pomoči se je pri zdravljenju depresije izkazalo kot učinkovitih.
Največ empirične podlage ima zdravljenje z antidepresivi, ki je načeloma učinkovito, lahko pa povzroči težavne stranske učinke, prav tako pa ne zmanjšuje tveganja za ponovni pojav depresije, ko je zdravljenje končano (Hollon idr., 2002). Antidepresivi se načeloma uporabljajo za zdravljenje hudih oblik depresije in predvsem v primerih, ko z drugimi načini zdravljenja ne dosežemo uspeha. Najpogosteje se uporabljajo v kombinaciji z drugimi vrstami zdravljenja oz. terapij. Tudi veliko mladih se na ta zdravila dobro odzove, je pa predpisovanje antidepresivov otrokom in mladostnikom pereča tema, predvsem zaradi možnih stranskih učinkov. Antidepresivi delujejo tako, da se količina določenih kemičnih snovi, ki uravnavajo naše misli, čustvovanje ter vedenje v naših možganih, poveča (Cobain, 2008). Mlajši načeloma vseeno lažje prenašajo antidepresive kot starejši (Friebel in Puhl, 2000). Zdravljenje z elektrokonvulzivno terapijo (oz. elektrošok terapijo) je najučinkovitejše pri najhujših oblikah depresije, uporaba tega pristopa pa se mora vedno pretehtati zaradi možnih kasnejših težav s spominom in kognicijo (Hollon idr., 2002). Je pa elektrokonvulzivna terapija še vedno najučinkovitejše akutno antidepresivno zdravljenje, najpogosteje za najhujše oblike depresije. Še posebej se uporablja pri bolnikih, pri katerih so se ostale vrste zdravljenja izkazale za neučinkovite in v življenjsko ogrožajočih stanjih. Sodobno izvajanje elektrokonvulzivne terapije je varno in učinkovito, zmanjšano je tudi število zapletov in vpliv na kognitivne sposobnosti. Pri nas se elektrokonvulzivna terapija trenutno ne izvaja (Korošec Jagodič idr., 2011). Vedenjsko kognitivna terapija je vrsta psihoterapije, ki je učinkovita za vse, razen za najhujše oblike depresije, ima dolgotrajne učinke in zmanjša kasnejše tveganje za ponovni pojav depresije, njena učinkovitost pa je odvisna od kompetentnosti terapevta (Hollon idr., 2002).
Psihoterapija ali pogovorna terapija je ena od metod za zdravljenje depresije s psihološkimi metodami. Njen cilj je boljša kvaliteta življenja posameznika, izvajajo pa jo psihoterapevti. Vedenjsko kognitivna terapija je vrsta psihoterapije, ki se osredotoča na spreminjanje negativnega mišljenja in posledično vedenja in občutij. Vedenjsko
8
kognitivna terapija je lahko učinkovita tudi pri zdravljenju depresije ravno zato, ker razvija pozitivne odnose do oseb samih ter do življenja (Cobain, 2008). Psihoterapija se pogosto kombinira z drugimi oblikami zdravljenja, npr. z zdravili, še posebej če le- ta sama niso dovolj učinkovita (Friebel in Puhl, 2000). Tudi družinska terapija postaja obetaven dodatek medikamentozni terapiji, ni pa pogosto v uporabi. Terapija, ki združuje dva različna načina, prispeva prednosti obeh in tako izboljša potek bolezni (Hollon idr., 2002). Družinska terapija je smiselna v primeru depresije zaradi morebitnih težav znotraj družine (Cobain, 2008). Pri družinski terapiji je poglavitno to, da člana, ki je depresiven, družina podpre (Friebel in Puhl, 2000). Pri lajšanju težav, ki so posledica duševne motnje, so se kot učinkovite izkazale tudi akupunktura, tapkanje, joga, meditacija, masaže, vaje čuječnosti in druge podobne sprostitvene tehnike (Dernovšek idr., 2020).
3.2 DEPRESIJA PRI OTROCIH IN MLADOSTNIKIH
Duševno zdravje je temelj zdravega razvoja. Težave v duševnem zdravju v obdobju otroštva in mladostništva imajo lahko dolgoročne posledice na različnih področjih življenja ter vplivajo na življenjske možnosti (Murphy in Fonagy, 2012).
Pomen duševnega zdravja v zadnjem času vse bolj poudarjajo razne mednarodne organizacije, pri tem pa se osredotočajo predvsem na duševno zdravje odraslih.
Pomembno je, da se strokovnjaki osredotočijo tudi na duševno zdravje otrok in mladostnikov, saj je le-to pomemben napovednik duševnega zdravja v kasnejši, odrasli dobi posameznika (Mušič, 2011).
Na duševno zdravje otrok in mladostnikov ter na njihovo psihosocialno in čustveno dobrobit vplivajo mnogi dejavniki: ekonomsko stanje, družina, šola, vrstniki, zdravstveno stanje, možnosti različnih aktivnosti, družbene okoliščine, ekološke okoliščine in še veliko drugih zunanjih vplivov (Mikuš Kos, 2017). Kar 50–70 % odraslih z duševnimi motnjami je imelo prve znake le-teh že v otroštvu. Podatek poudarja pomen zgodnjega odkrivanja in ustreznih intervencij, saj lahko s tem preprečimo motnje v odraslosti (Mikuš Kos, 2017).
Duševne motnje vplivajo pri otrocih tako na delovanje v šolskem okolju kot tudi na delovanje pri vsakodnevnih opravilih, socialnih stikih in širšem delovanju (Mikuš Kos, 2017). Otroci so ranljivejši od odraslih, zato moramo njihove težave jemati dovolj resno, saj lahko v nasprotnem primeru vodijo do duševnih motenj. Pozorni moramo biti tudi na okoliščine, ki bi lahko pri otroku sprožile motnje v duševnem zdravju, npr. ločitev staršev, smrt enega od staršev oz. njemu bližnje osebe, selitev in menjava šole oz.
okolja (Friebel in Puhl, 2000).
Depresija lahko prizadene kogarkoli – tudi otroke in mladostnike (Dernovšek idr., 2020). Depresivna motnja spada med najtežje motnje, ki so v otroštvu redke, a lahko prisotne, v mladostništvu pa pogostejše (Mikuš Kos, 2017). V otroštvu je depresijo
9
navadno težje prepoznati. Kaže se namreč z nemirnostjo, s šolskimi neuspehi, vedenjskimi težavami in tudi avtoagresijo. Podobno je v obdobju mladostništva, ko se depresija lahko prikrije z zlorabo alkohola ali drog, šolskimi neuspehi, brezvoljnostjo, telesnimi simptomi, občutki nerazumljenosti in avtoagresivnim vedenjem (Ličina, 2009). Pri otrocih in mladostnikih je depresija tako pogosto neprepoznana in zamenjana s puberteto – otroci in mladostniki z depresijo so pogosto žalostni, ne pokažejo zanimanja za ničesar, kritični so do sebe, slabo spijo in mislijo, da jih nihče nima rad. V šoli se to kaže kot pomanjkanje koncentracije in motivacije. Lahko pa celo razmišljajo o smrti (Kores Plesničar, 2006).
Pogosto se zgodi, da težave na področju duševnega zdravja najprej opazijo starši. Ti jih povezujejo s šolo in pričakujejo, da bo ta problem reševala šola. Podobno se pogosto zgodi, da šola težave povezuje z razmerami v družini in tako se odgovornost pogosto prenaša z družine na šolo in obratno. Izrednega pomena je torej komunikacija med šolo in družino ter reševanje težav s skupnimi močmi (Mušič, 2011). Pogosto pa se zgodi tudi, da predvsem mladostniki najprej sami ugotovijo, da je njihovo razpoloženje depresivno, saj odrasli v njihovem okolju v teh primerih pogosto ne vedo, čemu pripisati težave z razpoloženjem – kot del pubertete ali resnejšega problema.
Zato je pomembno, da se otroci in mladostniki zavedajo, da so čustvene spremembe sicer normalne, bolj pozorni pa moramo nanje postati, če te trajajo dalj časa, npr. dva tedna ali več (Cobain, 2008).
Pri 9,2 % mladostnikih se je pokazala verjetnost prisotnosti pomembnih težav na področju duševnega zdravja, pri čemer je odstotek pomembno višji pri dekletih ter se tudi s starostjo dviguje. Na lestvici Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je 13,4 % mladostnikov dobilo rezultat, ki kaže na povišano verjetnost za pojav depresije. Tudi tu je bil odstotek pomembno višji med dekleti in se je prav tako dvigoval s starostjo. Pri vsakem tretjem mladostniku so poročali tudi o občutkih žalosti oz. obupanosti, ki je trajala vsaj dva tedna v obdobju zadnjega leta (2018/2019). O samomoru je v zadnjem letu resno razmišljalo 17 % mladostnikov, tudi tu je bil odstotek pomembno višji pri dekletih (Jeriček Klanšček idr., 2019).
V akutni fazi depresije sta koncentracija in pomnjenje na nizki ravni, zato je učenje pomembno oteženo, pomembno pa je učenje samoobvladovanja bolezni po korakih, v to pa lahko vključimo tudi družino (Kobentar, 2009).
Le manjšina otrok, ki bi sicer potrebovala strokovno pomoč, to tudi prejme, za večino otrok pa glavno podporo predstavljajo pomembni drugi v njihovem življenju, npr. učitelji (Mikuš Kos, 2017).
Pri otrocih in mladostnikih se najpogosteje priporočajo različni psihološki načini pomoči, bodisi samostojno bodisi v kombinaciji z zdravili oz. drugimi intervencijami.
Večina oblik podpore, ki so v uporabi pri delu z odraslimi z depresijo, je učinkovita tudi pri otrocih in mladostnikih. Je pa izrednega pomena poznavanje in upoštevanje razvojnih značilnosti določenega obdobja, ki so povezane z depresijo. Terapevtske
10
tehnike in oblike podpore je treba zato ustrezno prilagoditi posamezniku (Živčić - Bečirević, 2009).
Najbolj specializirane službe za pomoč otrokom so otroška psihiatrija in otroška klinična psihologija, vendar poleg teh delujejo tudi druge, ki nudijo pomoč otrokom in mladostnikom na področju duševnega zdravja – zdravstvene, specialno pedagoške, socialno-varstvene itd. Pri otrocih in mladostnikih s težavami na področju duševnega zdravja se podpora in pomoč različnih služb najpogosteje prepletata in dopolnjujeta, zato so ti otroci pogosto sočasno v več različnih oblikah podpore oz. obravnavah (Mikuš Kos, 2017).
4 SOPOJAVNOST MDR IN DEPRESIJE PRI OTROCIH IN MLADOSTNIKIH
4.1 ZNAČILNOSTI SOPOJAVNOSTI
Duševne motnje so pri osebah z MDR pogostejše kot pri populaciji značilnega razvoja, in sicer se pojavljajo pri 40–70 % oseb z MDR, najpogosteje pa gre pri tem za motnje prilagajanja, somatoformne motnje, depresijo in anksioznost. Težje kot so MDR pri posamezniku, težje tudi sporočajo in izražajo svojo stisko ob duševnih motnjah (Mihelič Moličnik, 2011). V obdobju mladostništva je pomembno razumevanje sprememb in doživljanje sebe, to pa je odvisno od posameznikovih sposobnosti komunikacije, kognitivnih sposobnosti in njegovih odnosov z drugimi. Če posameznik ne zmore razumeti sprememb, ki se mu dogajajo v obdobju mladostništva in ne zmore izraziti svojih skrbi in občutkov, se lahko kot posledica pojavijo tudi psihične težave. Predvsem se lahko pojavljajo anksioznost, depresija in agresivnost (Byrne, 2010).
Individualne razlike v razvoju pri otrocih se lahko razvijejo v težave na področju duševnega zdravja. Med temi razlikami so lahko tudi razlike pri doseganju razvojnih mejnikov, dozorevanju, doseganju akademskih veščin, tj. branja, pisanja, računanja in drugih. Samopodoba otrok in mladostnikov, ki hitreje telesno dozorijo, je boljša, hkrati pa so uspešnejši pri socialnih stikih. Med drugim pa velja omeniti še razlike v ravni inteligentnosti in intelektualnem delovanju, ki je pomembna za uspešnost v življenju, šolska uspešnost pa je hkrati varovalo duševnega zdravja (Mikuš Kos, 2017).
Med dejavnike tveganja za pojav depresije med drugim spada tudi drugačnost, kamor spadajo tudi invalidnost in težave pri usvajanju znanja. Če okolica nekoga dojema kot drugačnega, ima lahko ta oseba slabšo samopodobo, kar še poveča tveganje za pojav depresije (Cobain, 2008). Depresija se zelo pogosto pojavlja ob drugih bolezenskih stanjih v obliki sopojavnosti (Kobentar, 2009). Verjetnost za pojav duševnih motenj je večja pri otrocih z razvojnimi in drugimi zaostanki in pri otrocih z najrazličnejšimi zdravstvenimi težavami. Tem otrokom je treba zagotoviti ustrezno obravnavo in prilagoditve v času njihovega šolanja (Mikuš Kos, 2017). Avtorja Murphy in Fonagy
11
(2012) izpostavljata, da ima duševne motnje v Veliki Britaniji kar 10 % otrok, mlajših od 16 let. Te se najpogosteje prepletajo s težavami na področju delovanja.
Med dejavnike tveganja, ki povečujejo verjetnost za nastanek duševnih motenj pri otrocih, spadajo tudi razvojni zaostanki, invalidnost, kronične bolezni, težave v nosečnosti in porodu, torej tudi MDR. Otroci, ki imajo zdravstvene težave, imajo večkrat kot ostali otroci tudi duševne motnje. Eden izmed varovalnih dejavnikov duševnega zdravja je tudi šolska uspešnost oz. raven inteligentnosti. Šolski neuspeh ima lahko čustvene posledice za otroka. Težko je sicer predvideti učinek teh dejavnikov na posameznega otroka, saj so lahko v nekaterih kontekstih ti dejavniki tudi varovalni ali nevtralni. Duševne motnje so posledica dejavnikov tveganja, hkrati pa lahko imajo tudi biološke vzroke, npr. genetske predispozicije (Mikuš Kos, 2017).
Ocena depresije pri osebah s težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju predstavlja izziv zaradi njihovih znižanih sposobnosti izražanja notranjih občutij, kot so razpoloženje, čustva, občutja manjvrednosti ipd. (Eaton idr., 2021).
Comer-HaGans idr. (2020) so v raziskavi na populaciji v ZDA ugotovili, da je prevalenca depresije pri šolskih otrocih z MDR 7,1 % v primerjavi z otroki značilnega razvoja, pri katerih je ta prevalenca 1,7 %. Pri mladostnikih z MDR pa je prevalenca depresije kar 15,2 %, medtem ko je pri mladostnikih značilnega razvoja 4,5 %.
Rezultati kažejo na pomembne razlike v duševnem zdravju pri otrocih in mladostnikih z MDR v primerjavi z otroki in mladostniki značilnega razvoja.
Diagnoza depresije temelji na samoporočanju pacienta, kar oteži diagnosticiranje le-te pri osebah s težavami na komunikacijskem področju, kamor spadajo tudi osebe z motnjami v duševnem razvoju (McBrien, 2003).
Po raziskavi Eaton idr. (2021) kažejo osebe s težjimi in težkimi MDR in depresijo veliko simptomov iz standardiziranih diagnostičnih shem, kot sta DSM-V in ICD-10.
Najpogostejši so anhedonija, jok, psihomotorično vznemirjenje, zmanjšan apetit, zmanjšana raven energije. Dodatno pa se je pokazalo nekaj atipičnih simptomov pri teh osebah, ki vključujejo moteča vedenja, kot so agresija, avtoagresija, kričanje, vedenjski izbruhi in moteče vedenje. Tudi McBrien (2003) izpostavlja vedenja, ki se razlikujejo od normativne populacije z depresijo, kot so vedenjski izbruhi, agresija, razdraženost in večje psihomotorično vznemirjenje. Strokovnjaki, ki s temi osebami delajo, bi morali biti zato pozorni tudi na te simptome in se odmakniti od kriterijev za diagnozo depresije, ki se uporabljajo pri normativni populaciji, ter vključiti tudi znake, ki se kažejo z vedenjem posameznika z ZTTMDR. Dodatno bi se lahko upoštevali tudi drugi faktorji za pojav depresije pri osebah z ZTTMDR, kot so družinska anamneza, pretekle depresivne epizode in pomembni življenjski dogodki (Marston, 1997). Davis idr. (1997 v McBrien, 2003) izpostavljajo, da se pri osebah z lažjimi MDR kažejo klasični simptomi depresije, medtem ko se pri osebah z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami depresija kaže drugače. Izpostavili so simptome, kot so samopoškodovanje, agresija, psihomotorična zaostalost, apatija, kričanje, jok, razpoloženjski izbruhi, zaprtost vase, izguba zmožnosti za življenjska opravila ipd. Ti vedenjski znaki so pri
12
diagnozi depresije pri osebah z MDR zelo pomembni. Marston idr. (1997) so izpostavili, da se s stopnjevanjem motenj v duševnem razvoju zviša tudi pojav teh vedenjskih znakov. Pri tem velja omeniti tudi izsledke nekaterih raziskav, ki kažejo, da 10–15 % uporabnikov različnih storitev za osebe z MDR kaže hude vedenjske težave, pri čemer jih večina teh kaže zahtevnejše oblike vedenjskih motenj. Od tega je dve tretjini mladostnikov oz. mlajših odraslih. Med te vedenjske težave najpogosteje spadajo agresija, avtoagresija in destruktivno vedenje (Golob, 2010). McBrien (2003) navaja, da metode diagnostike depresije pri osebah s težjimi in težkimi MDR ostajajo predmet debate. Navaja, da nekateri avtorji predlagajo dodatne kriterije poleg standardnih, drugi pa spodbujajo menjavo nekaterih standardnih kriterijev z ustreznejšimi. Težave na področju socialnih veščin so močno povezane z depresijo tako pri odraslih kot pri otrocih in mladostnikih. Osebe z ZTTMDR izražajo več negativnih vedenjskih vzorcev in se bolj negativno izražajo (Matson idr., 2006). Osebe s težjimi in težkimi MDR kažejo jasne znake slabšega razpoloženja, le-to pa je povezano s prisotnostjo neželenega vedenja (Hayes idr., 2011). Pomembno pa je tudi opazovanje in razumevanje vedenja in izrazov na obrazu, ki nakazujejo na notranje počutje pri teh osebah. Ti izrazi so namreč pomemben pokazatelj počutja pri osebah, ki ne zmorejo verbalno izraziti svojih misli in občutij (Adams in Oliver, 2011).
Whitney idr. (2019) so v svoji raziskavi ugotovili, da stopnja MDR otroka ni povezana s povečanimi možnostmi za pojav depresije ali anksioznosti, na drugi strani pa so Maïano idr. (2018) ugotovili, da je stopnja MDR otroka oz. mladostnika povezana s pojavom depresije, ne pa tudi anksioznosti. Whitney idr. (2019) pa so prav tako ugotovili, da imajo otroci z Downovim sindromom manj možnosti za pojav depresije oz.
anksioznosti kot drugi otroci z MDR. Otroci z MDR, ki pa imajo pridružene avtistične motnje in ADHD, imajo pomembno več možnosti za pojav depresije, kot jih imajo ostale skupine otrok z MDR.
V raziskavi avtorjev Olivier idr. (2020) se je pokazalo, da je zatiranost s strani vrstnikov pri učencih z MDR povezana z višjo stopnjo tveganja za pojav depresije. Podobno se je pokazalo, da je konfliktno razmerje z učiteljem povezano z višjim tveganjem za pojav depresije. V raziskavi se je posebej pokazalo, da so učenci z MDR še posebej občutljivi na negativne odnose v šolskem okolju. Kot rizični faktorji za pojav depresije pri teh učencih so se tako pokazali vrstniško nasilje oz. agresija in konfliktni odnosi z učitelji.
Strokovno pomoč pri teh otrocih in mladostnikih zahtevajo v prvi vrsti vedenja, ki so nevarna (npr. udarjanje z glavo), moteča vedenja za okolico (npr. pritoževanje), takšna vedenja, ki otroka socialno izolirajo, in pri tej populaciji tudi vedenja, ki zavirajo njegovo neodvisnost. Proces učenja pri teh učencih zahteva skrbno načrtovanje in postopnost.
Kljub temu pa je ta proces pomemben na poti do samostojnosti, ki poveča otrokovo neodvisnost, zato so intervencije pogosto usmerjene ravno v usvajanje vsakodnevnih spretnosti in veščin (Pečavar, 2009). V raziskavi avtorjev Comer-HaGans idr. (2020) so se ti usmerili tudi na vključenost otrok v intervencije za duševno zdravje. V primerjavi s šolskimi otroki značilnega razvoja, ki so vključeni v intervencije za duševno zdravje v 10 %, so otroci z MDR vanje vključeni v 50 %. Medikamentozna terapija je za
13
zdravljenje duševnih motenj pri šolskih otrocih z MDR prisotna v 18 %, pri šolskih otrocih značilnega razvoja pa v 1,9 %. Vključenost v intervencije za duševne motnje je pri mladostnikih z MDR 46,4 %, pri mladostnikih značilnega razvoja pa 12,1 %.
Mladostniki z MDR in duševnimi motnjami prejemajo medikamentozno terapijo v 19,6 %, mladostniki značilnega razvoja pa v 4,1 %.
4.2
PODPORA IN POMOČ OTROKOM IN MLADOSTNIKOM Z MDR IN DEPRESIJO
4.2.1 NAČINI INTERVENCIJE IN NJIHOVA UČINKOVITOST
Še posebej za otroke s posebnimi potrebami velja, da lahko k njihovemu duševnemu zdravju najbolj prispevamo z izboljševanjem njihove kvalitete življenja. To pomeni vzpostavitev varnega in spodbudnega okolja, ki zajema izboljšanje možnosti razvoja, izboljšanje okoliščin razvoja, več priložnosti in možnosti za kompenziranje omejitev, spodbude iz okolja in integracijo. K temu lahko prispevajo v prvi vrsti starši, pa tudi šola in širše organizacije. Strokovnjaki na te prvine pogosto pozabijo in k otroku pristopijo samo v smislu strokovnih intervencij (Mikuš Kos, 2007). Pomembno je, da strokovnjaki stremijo k natančnim načinom intervencije, ki so prilagojeni posameznikovim individualnim potrebam in razvojni stopnji ter zagotovijo ustrezne vire pomoči (Comer- HaGans idr., 2020). Simptomi depresije, anksioznosti in bolečine so morda pri osebah z ZTTMDR atipični, vseeno pa nakazujejo na občutja osebe in zato bi se morali nanje tudi ustrezno odzivati (Adams in Oliver, 2011). Tudi sama diagnoza duševne motnje je zelo pomembna, njena vrednost pa je v tem, da otroku zagotavlja posebne oblike obravnave, zdravljenja, obravnave različnih strokovnjakov in tudi ustrezne prilagoditve v času šolanja (Mikuš Kos, 2017).
Povod za strokovno obravnavo in pomoč pri teh otrocih in mladostnikih je pogosto pritožba čez neko moteče vedenje. Pomembno je, da cilje, ki jih želimo pri določenih načinih pomoči doseči, zastavimo pozitivno, kot pridobivanje novih veščin oz.
spretnosti in smo tako osredotočeni na doseganje nekega napredka (Pečavar, 2009).
Pri tej populaciji otrok in mladostnikov imajo največ možnosti za uspeh terapevtski pristopi, ki se osredotočajo na specifična vedenja (Oshodi in Turk, 2016). Še posebej pri vedenjskih težavah je pomembno, da se za osebo pripravi individualiziran načrt, ki je usmerjen v učenje socialno sprejemljivega vedenja in komunikacijskih veščin. Ta proaktivni pristop omogoča iskanje preventivnih metod za preprečevanje težav v vedenju. Pomembno je, da s takšnim pristopom začnemo že v zgodnjem otroštvu (Golob, 2010). Zdravljenje bolezni je smiselno tudi zaradi skrajšanja epizode in manjše verjetnosti ponovnega pojava. Vrzel zdravljenja je pri depresiji verjetno največja med duševnimi motnjami – 43 % oseb z depresijo namreč ne poišče ustrezne zdravstvene pomoči, zdravljenja pa je deležnih manj kot 10 % oseb z depresijo (Marušič in Temnik, 2009).
14
Mreža pomoči za otroke in mladostnike z duševnimi motnjami v Sloveniji obsega centre za duševno zdravje, svetovalne centre, krizne centre za mlade, vzgojne zavode in domove, Enoto za adolescentno psihiatrijo v okviru Centra za mentalno zdravje, Službo za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani ter telefonsko svetovanje različnih organizacij. V okviru večine teh oblik pomoči sodeluje multidisciplinarni tim, v katerem sodelujejo tudi specialni in rehabilitacijski pedagogi (Mušič, 2011).
Pri otrocih in mladostnikih z depresijo se je kot učinkovita izkazala vedenjsko kognitivna terapija, tako individualna kot skupinska. Najbolj koristna je v akutni fazi motnje in pri bolj motiviranih posameznikih. Učinkoviti sta tudi interpersonalna psihoterapija in družinska terapija (Murphy in Fonagy, 2012). Učenje pri vedenjsko kognitivni terapiji poteka strukturirano, z dovolj ponavljanji in podkrepitvami, ko pride do želenega vedenja (Graham, 2004 v Kodrič, 2012). Ugotovitve raziskave avtorjev McCabe, McGillivray in Newton (2006) so pokazale, da je vključenost oseb z MDR v program intervencije, ki je temeljila na vedenjsko kognitivni terapiji, imela znaten učinek na raven depresije in njene simptome. Raven depresije je bila namreč po intervenciji opazno nižja. Vseeno pa avtorica James (2017) ugotavlja, da je pri tej populaciji in o tej konkretni problematiki premalo raziskav, da bi lahko govorili o splošni učinkovitosti vedenjsko kognitivne terapije pri osebah z MDR. Strokovnjaki, ki delajo z osebami z MDR, bi zato morali pri izbiri ustrezne intervencije izhajati predvsem iz osebnostnih značilnosti posameznika. Vereenooghe in Langdon (2013) sta v svoji meta-analizi psiholoških terapij za osebe z MDR nakazala, da je psihoterapija pri teh osebah srednje učinkovita. Podobno se je izkazalo, da je vedenjsko kognitivna terapija vsaj srednje učinkovita pri zdravljenju simptomov depresije. Sta pa tudi ta avtorja izpostavila, da je raziskav na to temo pri otrocih in mladostnikih z MDR bistveno manj kot tistih, ki vključujejo odrasle osebe z MDR. Vereenooghe idr. (2018) navajajo razloge, zakaj je pozitivnih vplivov raznih intervencij manj pri osebah s težjimi in težkimi MDR in težavami v duševnem zdravju. Razne terapije, kot je vedenjsko kognitivna terapija, ki so načeloma zelo učinkovite, tem osebam niso tako dostopne zaradi njihovih omejitev v komunikacijskih spretnostih in razumevanju. Avtorji navajajo tudi, da je možno, da so te osebe bolj občutljive za razne stranske učinke medikamentozne terapije ali pa imajo težave s poročanjem o stranskih učinkih teh zdravil, kar lahko vodi v resne posledice.
Sheehan idr. (2015) so v svoji raziskavi na populaciji prebivalcev Združenega kraljestva ugotovili, da ima več kot tretjina oseb z MDR tudi težave v duševnem zdravju in desetina teh težke oblike teh težav. Ob tem se pogosto pojavlja tudi neželeno vedenje. Več kot dve tretjini teh oseb prejema psihotropna zdravila in več kot četrtina antipsihotike. Ti rezultati nakazujejo na visoko stopnjo predpisovanja antipsihotikov osebam z MDR, pri čemer se je izkazalo, da je večina teh zdravil predpisana osebam, ki niti nimajo diagnoze težkih oblik duševnih bolezni. Pretirana uporaba teh zdravil pa ima lahko stranske učinke, ki vplivajo na kvaliteto življenja in so škodljiva za zdravje (Matson in Mahan, 2010).
15
V veliki prednosti so torej intervencije, ki delujejo multidisciplinarno, saj je otrokovo duševno zdravje odvisno od različnih dejavnikov, ki se med seboj prepletajo in tako zahtevajo različne pristope in poglede različnih strokovnjakov (Mikuš Kos, 2017).
Osebe z ZTTMDR glede na mnoge raziskave vseeno niso povsem izključene iz kliničnih obravnav in vrednotenj (Vereenooghe idr., 2018). Zafošnik (2011) je v svoji raziskavi o vključenosti oseb z MDR v psihoterapijo ugotovila, da so pacienti najpogosteje osebe z lažjo MDR ter skoraj nikoli osebe s težjo in težko MDR. Sam proces obravnav ostaja pri osebah z lažjo MDR nespremenjen zaradi njihove razmeroma dobre zmožnosti izražanja in samoregulacije. Psihoterapevti pri delu upoštevajo specifične značilnosti oseb z lažjo MDR ter pogosteje sodelujejo s strokovnimi delavci, ki poleg njih delajo z osebo, tudi s specialnimi in rehabilitacijskimi pedagogi. Pri osebah s težjimi in težkimi MDR se psihoterapija načeloma uporablja takrat, ko je njihovo vedenje, ki je odraz njihovega čustvenega trpljenja, izraženo zelo intenzivno in predstavlja nevarnost zanje in za druge, ter ob neuspehu ostalih pristopov (Došen, 2010, v Zafošnik, 2011).
4.2.2 VLOGA SPECIALNEGA IN REHABILITACIJSKEGA PEDAGOGA, ŠOLE TER OSTALIH PEDAGOŠKIH DELAVCEV
Za veliko večino otrok in mladostnikov prestavlja vključitev v šolo varovalni dejavnik duševnega zdravja, šola pa je najpomembnejša institucija za zaščito duševnega zdravja. Hkrati pa lahko za mnoge otroke predstavlja tudi prostor neprijetnih doživetij in je tako rizični dejavnik za pojav duševnih motenj. Načini intervencije, ki so vključeni v osnovno šolo, lahko dosežejo vse otroke, saj je ta obvezna za vse (Mikuš Kos, 2017).
V okviru študija specialne in rehabilitacijske pedagogike v Sloveniji se študentje srečajo tudi z vsebinami psihologije in duševnega zdravja v povezavi z osebami s posebnimi potrebami. Še posebej je temu namenjen predmet Psihologija oseb s posebnimi potrebami, ki je del prvega letnika študija, pri katerem so v ospredju med drugim tudi vsebine duševnega zdravja pri osebah s posebnimi potrebami. Tudi v 2.
letniku študija, in sicer pri predmetih Gibalno ovirani in dolgotrajno bolni: značilnosti in ocenjevanje ter Učenje in poučevanje oseb s težjimi motnjami v duševnem razvoju I in II, se študentje srečajo z vsebinami sopojavnosti različnih motenj, med njimi tudi sopojavnosti MDR in depresije. V 2. letniku študija poteka tudi obvezna praksa, ki poteka v posebnem programu vzgoje in izobraževanja (Pedagoška fakulteta Ljubljana, b. d.).
Kdo bo v okviru mentalnohigienskih služb sodeloval pri podpori določenemu otroku in ali bo to tudi specialni in rehabilitacijski pedagog, je odvisno od posameznega primera ter težav. Odvisno je tudi od razpoložljivosti določenega strokovnega delavca in od samega načina podpore. Pomembno je tudi povezovanje med posameznimi strokovnjaki in nenazadnje tudi drugimi, ki imajo pomembno vlogo pri pomoči otroku – predvsem učitelji, vzgojitelji ipd. Nenazadnje se pomoč strokovnjaka na področju
16
duševnega zdravja in učitelja, ki otroka poučuje, delno prekriva ter povezuje. S tem, ko učitelj sodeluje pri procesu pomoči učencu, se poveča možnost za pozitiven izid.
Prav tako bo lahko učitelj na novo pridobljena znanja s področja duševnega zdravja uporabil pri svojem delu z učencem in s prihodnjimi generacijami (Mikuš Kos, 2017).
Preko sodelovanja terapevtov s strokovnjaki šole se določeni elementi podpore in pomoči lahko bolj dosledno izvajajo, kar poveča možnosti za pozitiven izid, novo naučeno vedenje pa se tako lažje generalizira (Kodrič, 2012).
Spregledati pa ne smemo niti vloge staršev, ki s svojimi otroki preživijo največ časa in lahko strokovnim delavcem podajo pomembne informacije v zvezi z otrokovimi navadami, odzivi, delovanjem v različnih situacijah ipd. Strokovnjaki oz. terapevti pa so na drugi strani staršem lahko v pomoč pri uporabi različnih tehnik, s katerimi tudi starši lahko pomagajo pri pomoči otroku (Kodrič, 2012).
Niti ni nujno, da se psihoterapija in podobne intervencije za otroke in mladostnike z MDR izvajajo v nekem kliničnem okolju, ampak so lahko zelo učinkovite tudi v skupnosti, kar pomeni vključitev pomembnih drugih v te intervencije, npr. staršev in učiteljev (Oshodi in Turk, 2016). Osebe, ki prisostvujejo terapiji kot podpora osebi z MDR (svojci, osebje idr.), imajo po končani terapiji več znanja o duševnem zdravju pri osebah z MDR in se počutijo bolj kompetentne pri prepoznavanju možnih težav na tem področju. Ti podporniki poročajo tudi, da pogosto delujejo kot most med uporabnikom in terapevtom, so motivatorji, interpretatorji in zagovorniki. Pomembno vlogo imajo tudi med posameznimi terapijami, saj so to osebe, ki veliko časa preživijo z uporabnikom in ga tako lahko motivirajo in mu pomagajo deliti pomembne informacije z okolico.
Podporniki pa poročajo tudi, da imajo po končani terapiji z uporabnikom bližji in bolj razumevajoč odnos (Scott idr., 2018).
Rezultati raziskave avtorjev Olivier idr. (2020) pa so osvetlile tudi vpliv učitelja oz.
pedagoških delavcev na sam pojav depresije pri učencih z MDR. Pokazalo se je, da je konfliktno razmerje otrok in mladostnikov z MDR z njihovim učiteljem povezano z višjim tveganjem za pojav simptomov depresije, medtem ko je nek varen, topel, zaupen odnos z učiteljem povezan z nižjim tveganjem za pojav teh simptomov, vendar samo pri učencih, ki niso bili izpostavljeni konfliktom z učiteljem. Rezultati kažejo na to, da so učenci z MDR še posebej občutljivi za neke negativne odnose v šolskem okolju, varni in topli odnosi z učiteljem pa nanje ne vplivajo v tolikšni meri. Tako je za učitelje v prvi vrsti pomembno, da skušajo pri teh učencih omejiti negativne, konfliktne situacije v šolskem okolju.
Izrednega pomena je, da otroke in mladostnike aktivno vključujemo v varovanje duševnega zdravja, v praksi pa je to še vedno premalo prisotno. Aktivna udeležba ima pozitivne vplive na otroke in mladostnike ter njihov osebnostni razvoj, s tem pa tudi krepimo zavedanje, da lahko prevzamejo kontrolo nad svojim življenjem (Mikuš Kos, 2017).
17
Dosen (2007) izpostavlja, da v praksi strokovnjaki v splošnem sledijo tridimenzionalni paradigmi pri delu z osebami z MDR in težavami v duševnem zdravju, in sicer upoštevajo biološki, psihološki in socialni vidik. Vseeno pa je pri teh osebah po mnenju avtorja treba upoštevati še vpliv drugih vidikov, zato predlaga še vključitev četrte, tj.
razvojne dimenzije. Osnova le-te je, da ima oseba na vsaki razvojni stopnji specifične emocionalne potrebe, specifične motivatorje in kaže specifično prilagoditveno vedenje.
Pri tem poudarja, da je pomembno, da v okviru razvojnega vidika poleg kognitivne stopnje razvoja upoštevamo tudi emocionalen in socialen vidik razvoja. Spremljanje vseh štirih dimenzij mora biti izvedeno s strani multidisciplinarnega tima psihiatra, psihologa, učitelja, socialnega delavca in zdravstvenega osebja. Strokovnjaki pa morajo sodelovati tudi z družinskimi člani in drugimi pomembnimi posamezniki. Tako se vzpostavi integracijska diagnoza, pri kateri sodelujejo vsi vključeni. Na podlagi te diagnoze se kasneje oblikuje še načrt obravnave. Ta naj bo primarno usmerjena na posameznikovo duševno zdravje in v njega samega, saj so pogosto nerazumljeni pri svojih osnovnih potrebah, socialno izključeni, njihovo vedenje pa je pogosto interpretirano napačno. Pri načrtovanju podpore se moramo tako najprej vprašati, kdo je oseba in kakšne so njene osnovne potrebe, kaj je trenutna težava in kako jo nameravamo odpraviti. V svojem članku avtor izpostavi tudi primer 21-letnice z ZMDR in depresijo, pri kateri so bile prisotne vedenjske težave, kot so razdraženost, agresija, jok in nasprotovanje drugim. Najprej so se usmerili na sprejemanje dekleta in na razumevanje s strani njenega okolja. Namen tega je bil opolnomočenje njenih že obstoječih osebnostnih struktur in doseči stabilnost, primerno za njeno kognitivno razvojno stopnjo. Najprej so upoštevali psihološko dimenzijo, pri kateri so vključili v obravnavo svetovanje in kognitivni trening, pri katerem so jo učili reševanja praktičnih problemov v interakciji z okoljem. V okviru razvojne dimenzije so obravnavali njene čustvene potrebe in jo spodbujali k interakciji na nivoju, bolj primernem za njeno okolje.
Pomembni motivatorji pri tem so bile pozitivne izkušnje v teh interakcijah. V okviru socialne dimenzije so se starši in pomembni drugi v njenem okolju osredotočili na razumljivo komunikacijo z dekletom, pri čemer so upoštevali njene čustvene potrebe.
Ker je dekle od začetka v obravnavi sodelovalo, medikamentozna terapija v okviru biološke dimenzije ni bila potrebna (Dosen, 2007).
Pomembno je tudi skrbno načrtovanje tranzicije za otroke in mladostnike z MDR, saj imajo ti ob tranziciji bistveno več težav tudi na področju duševnega zdravja v primerjavi z otroki in mladostniki značilnega razvoja (Young-Southward idr., 2017).
V letnem poročilu dela varstveno delovnega centra (v nadaljevanju VDC) Zagorje ob Savi (2020) izpostavljajo timski pristop pri psihiatričnih obravnavah svojih stanovalcev, ki potekajo v enotah bivanja VDC Zagorje ob Savi. Sodelujejo s svojci, socialnimi delavci in psihiatri. Težave tako analizirajo z različnih vidikov in skušajo tako še učinkoviteje pomagati uporabnikom. Na psihiatričnih obravnavah so še posebej dobrodošli svojci, saj na tak način lahko poteka dvosmerna komunikacija o terapijah uporabnika ter izkušnjah svojcev. Podobno poročajo v VDC Tončke Hočevar (2020), kjer je psihiater na voljo tako stanovalcem kot svojcem, in sicer enkrat tedensko.
Specialist psihiatrije je pri njih v letu 2019 obravnaval slabih 37 % vseh stanovalcev.
18
5 RAZISKOVALNI DEL
5.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
Verjetnost za pojav duševnih motenj je večja pri otrocih z razvojnimi in drugimi zaostanki in pri otrocih z najrazličnejšimi zdravstvenimi težavami. Tem otrokom je treba zagotoviti ustrezno obravnavo ter prilagoditve v času njihovega šolanja (Mikuš Kos, 2017). Depresivna motnja je pogosto spregledana, same obravnave pa so pogosto pomanjkljive oz. neprimerne. Vzrok je mogoče najti v pomanjkanju znanja in razumevanja same bolezni ter v stigmi, ki je prisotna že od nekdaj (Marušič in Temnik, 2009). Menimo, da je depresivna motnja še pogosteje spregledana ravno pri osebah z MDR zaradi prepletanja značilnosti obeh motenj, zaradi njihovih omejitev pri komunikacijskih spretnostih in težav pri razumevanju.
Izvedeti želimo, kako pogosto se pri učencih z ZTTMDR pojavlja depresija. Zanima nas predvsem, kako ta sopojavnost vpliva na delovanje učencev z ZTTMDR v posebnem programu vzgoje in izobraževanja, kakšen je pri nas pedagoški pristop pri teh učencih in kakšnih oblik pomoči so ti učenci deležni. Zanima nas tudi sama vloga specialnih in rehabilitacijskih pedagogov ter šole pri podpori v vzgoji in izobraževanju tem učencem. Strokovnjaki, ki z otrokom in družino izvajajo določene terapije, namreč pogosto sodelujejo tudi z vzgojno-izobraževalno ustanovo, v katero je otrok vključen (Kodrič, 2012). V primeru naše raziskave je to PPVIZ.
Področje raziskovanja med ZTTMDR in duševnimi motnjami je predvsem v Sloveniji premalo raziskano, zato smo se odločili, da bo to glavni raziskovalni problem magistrskega dela. Več je raziskav, vezanih na odraslo populacijo oseb z MDR. Z raziskavo želimo opozoriti na sopojavnost ZTTMDR in depresije že pri otrocih in mladostnikih v času osnovnošolskega izobraževanja v posebnem programu vzgoje in izobraževanja, kar bo prispevalo k učinkovitejši podpori tem učencem. Usmerili se bomo na učence z ZTTMDR, ki obiskujejo PPVIZ. Raziskava bo pripomogla k večji ozaveščenosti o sopojavljanju ZTTMDR in depresije ter posledično k učinkovitejši pomoči in podpori tem učencem.
5.2 CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Glavni cilji raziskave so:
opredeliti sopojavnost ZTTMDR in depresije;
ugotoviti, kako pojav ZTTMDR in depresije vpliva na delovanje teh oseb v posebnem programu vzgoje in izobraževanja;
ugotoviti, kakšnih oblik podpore so pri nas deležni v posebnem programu vzgoje in izobraževanja in kakšna je pri tem vloga specialnega in rehabilitacijskega pedagoga.
19 Raziskovalna vprašanja raziskave so:
RV1: Kako pogosto se depresija pojavlja pri učencih z ZTTMDR?
RV2: Kako in na kakšen način težave z depresijo vplivajo na učence z ZTTMDR v šolskem okolju?
RV3: Kakšnih oblik podpore in pomoči so pri nas deležni učenci z ZTTMDR s pridruženo depresijo in njihovi starši ter kakšna je pri tem vloga specialnega in rehabilitacijskega pedagoga?
5.3 RAZISKOVALNI PRISTOP IN METODA
V empiričnem delu smo uporabili kavzalno-neeksperimentalno metodo, raziskovalni pristop pa je temeljil na kvantitativni raziskavi.
5.3.1 VZOREC
Vzorec v empiričnem delu je namenski. V raziskavo smo zajeli specialne in rehabilitacijske pedagoge, ki poučujejo v PPVIZ v Sloveniji. Velikost vzorca je 49 specialnih in rehabilitacijskih pedagogov iz različnih ustanov v Sloveniji, kjer se izvaja PPVIZ.
Kot je razvidno iz tabele 1, so vse rešene vprašalnike (100 %, N = 49) izpolnile osebe ženskega spola.
Spol Frekvenca Odstotek
Ženski 49 100,0
Tabela 1: Struktura vzorca glede na spol
Več kot polovica specialnih in rehabilitacijskih pedagoginj (63,3 %) poučuje na osnovnih šolah s prilagojenim programom, 36,7 % pa jih poučuje v socialno varstvenih zavodih oz. centrih za usposabljanje (tabela 2).
Tabela 2: Struktura vzorca glede na ustanovo poučevanja
Ustanova poučevanja Frekvenca Odstotek Osnovna šola s prilagojenim
programom
31 63,3
Socialno varstveni zavod oz.
center za usposabljanje
18 36,7
Skupaj 49 100,0
20
Kot lahko razberemo iz tabele 3 in grafa 1, ima največ specialnih in rehabilitacijskih pedagoginj (28,6 %) za sabo med 11 in 25 let poučevanja v PPVIZ. 26,5 % anketirank ima manj kot 5 let delovnih izkušenj v PPVIZ, 24,5 % pa med 5 in 10 let. Več kot 25 let delovnih izkušenj v PPVIZ ima 20,4 % vprašanih.
Frekvenca Odstotek
Manj kot 5 13 26,5
Med 5 in 10 let 12 24,5
Med 11 in 25 let 14 28,6
Več kot 25 let 10 20,4
Skupaj 49 100,0
Tabela 3: Struktura vzorca glede na število let poučevanja v PPVIZ
Graf 1: Struktura vzorca glede na število let poučevanja v PPVIZ 26,5
24,5
28,6
20,4
0 20 40 60 80 100
Manj kot 5
Med 5 in 10 let
Med 11 in 25 let
Več kot 25 let
