VLOGA IGRE IN IGRAČ V JAVNEM IN WALDORFSKEM VRTCU

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

ANA ZAMAN

VLOGA IGRE IN IGRAČ V JAVNEM IN WALDORFSKEM VRTCU

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2020

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA PREDŠOLSKO VZGOJO

ANA ZAMAN

Mentorica: dr. Sanja Berčnik, doc.

VLOGA IGRE IN IGRAČ V JAVNEM IN WALDORFSKEM VRTCU

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2020

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Sanji Berčnik, ki me je sprejela v svoje mentorstvo in mi pomagala ter svetovala pri diplomski nalogi. Prav tako bi se zahvalila vrtcu Šentvid in Waldorfskemu vrtcu v Ljubljani za sodelovanje in pomoč pri intervjujih.

Zahvala gre mojim najbližjim, mami, očetu, sestri ter fantu Tristanu in njegovi družini, ki so me v času študija podpirali in verjeli vame. Hvala sošolkam, ki so zaslužne, da so bila študijska leta še lepša.

POVZETEK

Namen diplomskega dela je ugotoviti razlike in podobnosti vloge igre in igrač v javnem ter waldorfskem vrtcu. Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu v poglavju predšolske vzgoje v vrtcih sem opisala javni in waldorfski vrtec, opredelila Kurikulum za vrtce, področja dejavnosti in vlogo vzgojitelja. Predstavila sem waldorfsko pedagogiko in vlogo vzgojitelja. Osrednji del diplomskega dela predstavlja opredelitev otroške igre in igrač s poudarkom na razlikah med javim in waldorfskim vrtcem. V empiričnem delu sem uporabila kvalitativno metodo, s katero sem želela ugotoviti mnenje vzgojiteljev javnega in waldorfskega vrtca o vlogi igre in igrač v javnem ter waldorfskem vrtcu in ugotoviti podobnosti ter razlike med igro in igračami v javnem in waldorfskem vrtcu.

Raziskava je pokazala, da obstajajo razlike in podobnosti v vlogi igre in igrač, pri čemer so podobnosti vidne zlasti pri vlogi igre v vrtcu, razlike pa pri igračah in njihovi vlogi.

KLJUČNE BESEDE: javni vrtec, Kurikulum za vrtce, waldorfski vrtec, waldorfska pedagogika, igre, igrače, vloga vzgojitelja.

SUMMARY

The purpose of this thesis is to find differences and similarities of the role of play and toys, in both the Public and Waldorf kindergarten. My diploma consists of two parts – theoretic and empiric. In the theoretical part of the chapter on early childhood and preschool education and care, I have described in detail the Public and Waldorf kindergarten. I have also defined the Curriculum for kindergartens, the sphere of activity and the role of the educator. I have introduced the Waldorf pedagogics and waldorf educator. The central part of the thesis is a definition of children's play, games and toys, with emphasis on the differences between Public and Waldorf preschool care, nursery and kindergartens in general.

In the empiric part, I have used a qualitative method, through which I was to ascertain the opinion of the educators in the Public and Waldorf preschool care on the role of children’s play, games and toys, in both types of kindergartens. This way I wanted to find out what the main differences and similarities between the Public and Waldorf kindergartens are.

Research has shown there in fact are differences and similarities in the role of children’s play, games and toys in both types of kindergartens, whereas the similarities are particularly evident in the role of games. The differences between toys and their role are also evident in both kindergartens.

KEY WORDS: Public kindergarten, Curriculum for kindergartens, Waldorf kindergarten, Waldorf pedagogics, childrens play, games and toys, the role of educator.

KAZALO

1 UVOD ... 1

TEORETIČNI DEL ... 2

2 PREDŠOLSKA VZGOJA V VRTCIH ... 2

2.1 Javni vrtci ... 2

2.1.1 Področja dejavnosti v javnem vrtcu ... 3

2.1.2 Vloga vzgojitelja v javnem vrtcu ... 4

2.2 Zasebni vrtci ... 4

2.2.1 Waldorfski vrtec ... 5

2.2.2 Vloga vzgojitelja v waldorfskih vrtcih ... 6

3 OTROŠKA IGRA IN IGRAČE ... 8

3.1 Opredelitev in vrsta igre ... 8

3.1.1 Otroška igra v javnem vrtcu ... 9

3.1.2 Otroška igra v waldorfskem vrtcu ... 10

3.2 Igrače ... 11

3.2.1 Igrače v javnem vrtcu ... 12

3.2.2 Igrače v walodrfskem vrtcu ... 13

EMPIRIČNI DEL ... 14

4 METODOLOGIJA ... 14

4.1 Namen in cilj raziskave ... 14

4.2 Raziskovalna vprašanja ... 14

4.3 Raziskovalna metoda ... 15

4.4 Raziskovalni vzorec ... 15

4.5 Merski instrumenti ... 15

4.6 Postopki obdelave podatkov ... 15

5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 16

5.1 Vloga in funkcija igre v javnem in waldorfskem vrtcu ... 16

5.2 Razlika pri igri v javnem in waldorfskem vrtcu ... 17

5.3 Vloga in funkcija igrač v javnem in waldorfskem vrtcu ... 19

5.4 Razlike pri igračah v javnem in waldorfskem vrtcu ... 21

5.5 Vloga vzgojitelja pri igri v javnem in waldorfskem vrtcu ... 24

5.6 Razlike v vlogi vzgojitelja v javnem in waldorfskem vrtcu ... 27

6 ZAKLJUČEK ... 30

7 VIRI IN LITERATURA ... 33

8 PRILOGE ... 35

KAZALO TABEL

Tabela 2: Kaj vse predstavlja igro otrok ... 17

Tabela 3: Najpogostejše vrste igre ... 18

Tabela 4: Vloga in funkcija igrač ... 19

Tabela 5: Najpogostejše igrače ... 21

Tabela 6: Iz katerih materialov prevladujejo igrače ... 22

Tabela 7: Izdelovanje igrač ... 23

Tabela 8: Vloga vzgojitelja pri igri ... 24

Tabela 9: Prosta igra in vloga vzgojitelja ... 26

Tabela 10: Preusmerjanje igre ... 27

Tabela 11: Igranje z otroki ... 28

KAZALO PRILOG

Priloga 2: Kaj vse je igra poleg igranja z igračami ... 37

Priloga 3: Najpogostejše vrste igre ... 39

Priloga 4: Vloga in funkcija igrače ... 41

Priloga 5: Najpogostejše igrače ... 43

Priloga 6: Iz katerih materialov prevladujejo igrače ... 44

Priloga 7: Izdelovanje igrač ... 45

Priloga 8: Vloga vzgojitelja ... 46

Priloga 9: Prosta igra in vzgojitelj ... 48

Priloga 10: Preusmerjanje igre ... 50

Priloga 11: Igranje z otroki ... 52

1 UVOD

V Sloveniji imajo starši pravico izbire med programi predšolske vzgoje v javnem ali zasebnem vrtcu. Strokovna podlaga za delo v javnih vrtcih je Kurikulum za vrtce, zasebni vrtci pa lahko delujejo po posebnih pedagoških načelih (Steiner, Montessori, Decroly, itn.), med katerimi bom v nadaljevanju izpostavila waldorfski vrtec (Zakon o vrtcih, 2005, 9. člen). V začetku teoretičnega dela bom s pomočjo literature opisala, kako deluje program predšolske vzgoje v javnem vrtcu in kako v waldorfskem vrtcu. Opredelila bom igro v javnem in waldorfskem vrtcu, vlogo vzgojitelja pri igri, v nadaljevanju bom opredelila še igrače v javnem in waldorfskem vrtcu. Tako v javnih vrtcih kot v waldorfskih vrtcih je igra prevladujoči način dela. V Kurikulumu za vrtce (1999) je poudarjeno, da je igra poleg zadovoljevanja osnovnih fizioloških potreb najpomembnejša in osnovna dejavnost, potrebna za zdrav telesni in duševni razvoj predšolskih otrok. Je dejavnost, ki se izvaja zaradi nje same, saj spremeni odnos do realnosti, je notranje motivirana, svobodna in odprta ter za otroka prijetna. Igra in dejavnosti so za waldorfsko pedagogiko resnično življenje in prispodoba, domišljija in resničnost hkrati.

Vzgojitelji in otroci najdejo v igri svoj življenjski prostor, svoje pogovore in tudi žive pedagoške primere, v katerih odrasli po potrebi posredujejo, mirijo, spodbujajo in vzpostavljajo red (Carlgren, 1993). Pri igri tako v javnem kot v waldorfskem vrtcu otrok uporablja igračo, ki mu predstavlja okvirno idejo za igro in vpliva na posamezne oblike igre (Marjanovič Umek, 2002). Otrok prek igrače spoznava materialni svet, razvija svoje sposobnosti, saj je igrača otrokov prijatelj, ki zadovoljuje njegovo potrebo po družbi. Igrača ga popelje v širše socialno okolje, z njo se pogovarja, jo ljubkuje in se nanjo naveže. Igrača zanj predstavlja vzgojno sredstvo, saj ga spodbuja k razmišljanju, vztrajnosti, razvijanju spretnosti in opazovanja (Drobne, 1999). V diplomskem delu bom raziskovala vlogo in funkcijo igre in igrač v javnem ter waldorfskem vrtcu, igrače v javnem in waldorfskem vrtcu ter ugotavljala podobnosti in razlike med igro in igračami v javnem ter waldorfskem vrtcu. V empiričnem delu naloge bom vključila intervju s šestimi vzgojitelji iz javnega vrtca in waldorfskega vrtca. Z odgovori bom oblikovala primerjavo vloge igre in igrač v javnem ter waldorfskem vrtcu.

TEORETIČNI DEL

2 PREDŠOLSKA VZGOJA V VRTCIH

2.1 Javni vrtci

V Sloveniji imajo starši pravico izbirati med programi predšolske vzgoje v javnem ali zasebnem vrtcu. Strokovna podlaga za delo v javnih vrtcih je Kurikulum za vrtce, zasebni vrtci pa lahko delujejo po posebnih pedagoških načelih (Steiner, Montessori, Decroly itd.), med katerimi bom v nadaljevanju izpostavila waldorfski vrtec (Zakon o vrtcih, 2005, 9. člen).

V Sloveniji je najpogostejša oblika institucije za predšolsko vzgojo javni vrtec. Ta je lahko organiziran kot samostojna enota, lahko je priključen osnovni šoli, najdemo jih tudi v zavodih za vzgojo in zobraževanje otrok s posebnimi potrebami in v bolnišnicah. V Sloveniji smo imeli po podatkih Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport v šolskem letu 2019/2020, 1184 vrtcev, od tega je 1184 samostojnih javnih vrtcev, 319 vrtcev pri osnovni šoli in 158 zasebnih vrtcev (Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, 2019).

Javni vrtci izvajajo veljavni program predšolske vzgoje – Kurikulum za vrtce, ki je bil potrjen na Strokovnem svetu Republike Slovenije za splošno izobraževanje leta 1999. Kurikulum za vrtce ima svojo osnovo v analizah, predlogih in rešitvah, ki so uokvirile koncept in sistem predšolske vzgoje v vrtcih. Je dokument, ki na eni strani spoštuje tradicijo slovenskih vrtcev, na drugi strani pa z novejšimi teoretičnimi pogledi na zgodnje otroštvo in iz njih izpeljanimi drugačnimi rešitvami ter pristopi dopolnjuje, spreminja in nadgrajuje dosedanje delo v vrtcih (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 7). Kurikulum za vrtce (prav tam) je nacionalni dokument, ki predstavlja strokovno podlago za delo v javnih vrtcih v Sloveniji. Oblikovan je za dnevni program in zasnovan je tako, da upošteva temeljna načela in cilje predšolske vzgoje, prav tako pa upošteva spoznanja, da otrok svet dojema in razume celostno, da se razvija in uči v aktivni povezavi s svojim fizičnim in psihičnim okoljem, da v vrtcu pri interakciji z vrstniki in odraslimi razvija družabnost in individualnost. V Kurikulumu za vrtce so predstavljeni cilji in primeri dejavnosti za otroke prvega (od prvega do tretjega leta) in drugega starostnega obdobja (od tretjega do šestega leta) za vsa področja dejavnosti: gibanje, jezik, umetnost, družba, narava in matematika.

2.1.1 Področja dejavnosti v javnem vrtcu

Gibanje in igra sta primarni otrokovi potrebi. Gibalni razvoj je v ospredju predvsem v prvih letih življenja. Razvoj poteka od naravnih in preprostih oblik gibanja (plazenje, lazenje, hoja, tek, itn.) do sestavljenih in zahtevnejših športnih dejavnosti. Otroci v predšolskem obdobju pridobivajo gibalne izkušnje z igro, ki jim prinaša zadovoljstvo in veselje, prav tako imata igra in gibanje pomembno vlogo pri socialnem in čustvenem ter duševnem razvoju.

Najpomembnejše obdobje za razvoj govora je jezikovna dejavnost v predšolskem obdobju.

Razvoj govora pri predšolskem otroku vključuje sodelovanje in komuniciranje z odraslimi, otroki, seznanjanje s pisnim jezikom, spoznavanje nacionalne in svetovne književnosti, torej lastne in tuje kulture. Pomemben je tudi razvoj predpisalnih in predbralnih sposobnosti, zlasti od tretjega leta starosti dalje. Umetnost je prav tako pomembna za otrokovo predšolsko obdobje, saj omogoča krepitev otrokovih ustvarjalnih potencialov. Otrok v umetnosti ustvarja in izumlja, ko odkriva jezikovne strukture, artikulira vsebine, si zamišlja in oblikuje sliko, igro, pesem, ples ali predmet. Otrok se s pomočjo umetnosti izraža in z njo komunicira, s čimer izraža svojo sposobnost uporabljanja simbolov, ko v risbi, plesu ali glasbi ustvari nekaj, kar v njegovi domišljiji predstavlja drugačno resničnost. Človek je del družbenega okolja, v katerem raste, živi in deluje. Otroci v predšolskem obdobju spoznavajo družbeno okolje (družinsko življenje, poklice, vsakdanje življenje ljudi, kulturno in javno življenje...), da lahko z okoljem sodelujejo, vplivajo nanj in ga kasneje tudi spreminjajo. S tem pridobijo tudi vpogled v širšo družbo. Prav tako otroci spoznavajo svoj domači kraj in se seznanijo, kako so živeli ljudje včasih. Ob tem se seznanijo tudi z zgodovinskimi spremembami. Otrok v predšolskem obdobju pridobiva izkušnje z živimi bitji na področju narave, z naravnimi pojavi in veselje do raziskovanja ter odkrivanja. Otrok spoznava živali, rastline, predmete, pojave okoli sebe, odkriva in spoznava svoje telo, njegove lastnosti in delovanje telesnih delov ter usvaja načine, ki ohranjajo dobro počutje. Otrok se že zgodaj in v vsakodnevnem življenju seznani z matematiko. Vsak dan namreč prešteva svoje igrače in ima nad njimi pregled, prav tako prešteva oblačila in druge predmete, katere tudi meri, primerja, razvršča, grupira in prikazuje s simboli, jih imenuje, opisuje ter se o njih pogovarja (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 25–64).

2.1.2 Vloga vzgojitelja v javnem vrtcu

Vzgojitelj¹ s pomočjo Kurikuluma za vrtce strokovno načrtuje in izvaja predšolsko vzgojo v vrtcu, ki se na ravni izvedbenega kurikuluma razvija in spreminja, pri tem pa upošteva neposredno odzivanje otrok v oddelku, organizacijo življenja v vrtcu ter vpetost vrtca v širše okolje (Lešnik in Marjanovič Umek, 2005, str. 114). Kurikulum poudarja avtonomnost vrtcev in avtonomijo strokovnih delavcev oz. delavk, ki po lastni strokovni presoji izbirajo vsebine in metode dela glede na razvojno stopnjo in individualne značilnosti otrok v skupini. Vzgojitelji se morajo izogibati formalnemu učenju in morajo upoštevati spoznanja o učenju predšolskih otrok ter njihovih razvojnih potrebah (Batistič Zorec, 2008, str. 63). Vzgojitelj je pri vzgojnem procesu ves čas z otroki v majhni ali večji skupini ali individualno. V vseh interakcijah je vzgojitelj oseba, ki otroka neposredno usmerja in je zgled za prijetno ter prijazno komunikacijo (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 22). Kot je že omenjeno, je pomembna tudi ugodna socialna klima v oddelku. Vzgojitelj naj otrokom nudi čim več pozitivnih besednih in nebsednih interakcij, se odziva na njihova vprašanja in prošnje, jih spodbuja k zastavljanju vprašanj, razgovoru, udeleženosti in delitvi izkušenj. Vzgojitelj naj na učenje gleda kot interaktivni proces, zato naj pripravi stimulativno okolje, v katerem se otroci aktivno učijo: raziskujejo in so v interakciji z drugimi otroki, odraslimi in materiali (Batistič Zorec, 2008, str. 64-65). Naloge vzgojitelja so prav tako povezane z organizacijo prostora v vrtcu, pripravo sredstev, materialov, izvajanjem različnih dejavnosti ter načinom usmerjanja in vodenja otrok (Dolar Bahovec in Kodelja, 1996).

2.2 Zasebni vrtci

Zasebni vrtci lahko delujejo po posebnih pedagoških načelih, ki so jih denimo utemeljili Rudolf Steiner, Maria Montessori, Jean-Ovide Decroly in drugi. V nadaljevanju bom izpostavila waldorfski vrtec (Zakon o vrtcih, 2005, 9. člen), ki temelji na načelih Rudolfa Steinerja. Zasebni vrtec lahko ustanovi domača in tuja pravna ali fizična oseba, če izpolnjuje pogoje glede programa za predšolske otroke, ki ga bo izvajal, prostorov in strokovnih delavcev. Ko je vrtec kot pravna oseba vpisan v sodni register, mora pred začetkom opravljanja dejavnosti pridobiti odločbo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport o vpisu v razvid izvajalcev javno veljavnih programov. Ustanovitelj vrtca se lahko odloči, da bo izvajal Kurikulum za vrtce, ki

1 Skozi celotno diplomsko delo navajam vzgojitelj v moškem spolu, kar velja za oba spola.

ga je sprejel Strokovni svet RS za splošno izobraževanje marca 1999 ali, da bo izvajal lastni program oz. program po posebnih pedagoških načelih. Če bo izvajal lastni program, ga mora predložiti v obravnavo Strokovnemu svetu RS za splošno izobraževanje (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 1996) ). Ureditev položaja zasebnih vrtcev v Sloveniji temelji na prepričanju, da ustanavljanje in delovanje zasebnih vrtcev bogati in dopolnjuje ponudbo javnih vrtcev ter daje večjo možnost izbire, vendar ne v škodo javnih vrtcev (Bahovec Dolar in Kodelja, 1996, str. 37). S ponudbo zasebnih vrtcev se povečuje pestrost različnih konceptov, pestrost izbire najustreznejših oblik vzgoje in izobraževanja za posameznike, nikakor pa ne more nov vzgojni koncept postati vzorec za delovanje javnih šol (Devjak, Berčnik in Plestenjak, 2008, str. 18). V Sloveniji je stooseminpetdeset zasebnih vrtcev , od tega je osem Waldorfskih vrtcev (Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, 2019).

2.2.1 Waldorfski vrtec

Utemeljitelj waldorfske pedagogike, Rudolf Steiner, je izhajal iz antropozofije, ki raziskuje človekov razvoj tako na telesni, kot na duševni in duhovni ravni. Združuje razvoj vseh spoznavnih sil, umetniških sposobnosti ter religioznega doživljanja. Verjel je, da lahko vzgoja in izobraževanje vsestransko oblikujeta človeka samo takrat, ko ju izvajajo svobodne samoupravne institucije (Kranich, 1992). Temelj waldorfske pedagogike je metoda neposrednega proučevanja duševne in duhovne realnosti ter s tem povezano raziskovanje človeške duše in človekovega duha. Ta duhovna in duševna raven predstavlja zgolj nadgradnjo antropologije, zato je waldorfska pedagogika razčlenjena na življenjska obdobja, ki so po Steinerju tri in imajo različne specifične naloge, vsebine in metode vzgajanja (Kranich, 1992).

Waldorfska pedagogika v predšolskem obdobju pomeni resnično predšolskost – ni formalenga poučevanja, ni učenja branja, pisanja in računanja. Določen je način, kako sprejeti otroke in jih vključiti v določeno dejavnost, določen je čas za neusmerjeno, sproščeno igranje. Vse poteka naravno in nevsiljivo pod neopaznim vodstvom vzgojiteljev, ki poznajo vsakega otroka.

Vzgojitelj skrbi za otroke in jim nudi pomoč, če je potrebno (Devjak, Berčnik in Plestenjak, 2008, str. 43). »Zlata« pravila waldorfske pedagogike so:

 vse se navezuje na človeka – pedagog individualno nagovarja vsakega otroka znotraj skupine;

 najprej storiti nato razumeti – najprej je potrebno delovati, nato umsko razumeti;

 od celote k delom – vedno se začne s celoto, nato gremo na posamezne dele;

 svet je lep – otroku moramo to tudi pokazati oziroma ponuditi;

 slikovita predstavitev snovi – otrok skozi slike razume notranje zakonitosti, pomen in bistvo;

 vse je ritem – vse kar počnemo, potrebuje ritem (gibanje – mirovanje);

 vedno imeti pred očmi pravo, praktično življenje in ne abstraktno (to pravilo zajema vsa ostala našteta pravila (prav tam, str. 40).

Predšolsko obdobje v waldorfskem vrtcu traja do otrokovega sedmega leta starosti. To obdobje je določeno s dejstvom, da otrokova duša in duh še nista notranje ozaveščena in sta skupaj s telesnim razvojem medsebojno močno povezana. To vpliva na otrokovo dojemanje sveta, saj so njegovi doživljaji in zavest odvisni od vtisov iz okolja, ki jih doživljajo s telesnimi čutili.

Pobude, ki prihajajo iz okolja, pomembno vplivajo na otrokovo učenje, krepitev pokončne drže, učenje govora, razvoj doživljajskih sil in domišljije, razvoj inteligence in mišljenja. To dokazuje, da je temeljna oblika učenja posnemanje, ki je najprej neposredno in kasneje odloženo. Tako se pokaže, da ima glavni pomen prav prvo življenjsko obdobje in učenje za nadaljnji življenjski razvoj. Ta pomen so v waldorfskih ustanovah odkrili že zelo zgodaj, zato na teh temljih delujejo vsi waldorfski vrtci. Vzgojiteljica pusti otrokom individualnost in od njih ne pričakuje določenega vedenjskega vzorca ali obnašanja. Spodbuja jih s svojim vedenjem in ureditvijo vrtca. S tem spodbuja tudi njihovo sposobnost posnemanja in učenja (Kranich, 1992).

2.2.2 Vloga vzgojitelja v waldorfskih vrtcih

V waldorfskih vrtcih je zelo pomembna sposobnost posnemanja, kar pomeni, da ljudje, ki so v otrokovem okolju predstavljajo zgled (Devjak, Berčnik in Plestenjak, 2008, str. 43). Carlgren (1990) opisuje, da je posnemanje za otroka v tem obdobju enako pomembno, kot dihanje – čutna izkustva se vdihavajo, sledi jim posnemanje kot izdih. Po načelu vdiha in izdiha poteka tudi dnevni ritem v vrtcu. »Vdih« predstavljajo dejavnosti, ki jih izvaja oziroma vodi vzgojitelj,

»izdih« pa so dejavnosti, pri katerih otroci spontano izražajo svoja doživetja in izkušnje.

Življenje v waldorfskem vrtcu temelji na ritmični izmenjavi dejavnosti . Vzgojiteljica osebno pozdravi vsakega otroka ob prihodu v vrtec in mu tako olajša prehod v drugo okolje. Do prihoda vseh otrok poteka prosta igra. Vzgojiteljica ob določeni uri zbere otroke k jutranjemu pozdravu, ki ga spremljata pesmica ali rek. Dopoldne potekajo vedno ob isti uri določene dejavnosti:

rajalna igra, pravljica, risanje, slikanje, oblikovanje... Poleg dnevnega poteka tudi tedenski ritem, pri katerem menjavajo umetniške in druge dejavnosti. Pri letnem ritmu upoštevajo značilnosti letnih časov in praznikov. Otrok se ob ritmičnem menjavanju dejavnosti počuti varnega, krepi časovno orientacijo in se navaja na red (Edmunds, 1992, v Devjak, Berčnik in Plestenjak, 2008, str. 44).

3 OTROŠKA IGRA IN IGRAČE

3.1 Opredelitev in vrsta igre

Igra je poleg zadovoljevanja osnovnih fizioloških potreb najpomembnejša in osnovna dejavnost potrebna za zdrav telesni in duševni razvoj predšolskih otrok. Otroška igra je dejavnost, ki se izvaja zaradi nje same, saj spremeni odnos do realnosti, ki je notranje motivirana, svobodna in odprta ter za otroka prijetna (Kurikulum za vrtce, 1999). Igra je otrokovo življenje in dejavnost, ki se razlikuje od vseh drugih dejavnosti. Po definiciji je spontana in svobodna aktivnost, zato je pomembno, da jo odrasli ne poskušamo spreminjati ali nenehno usmerjati z navodili (Caspar in Thomas, 1999). Igra je prostovoljno dejanje, ki ni povezano s procesi neposrednega zadovoljevanja potreb, temveč je omejeno na otrokov svet. Potek igre in njen smisel sta v igri sami. Otrok se ne igra zaradi končnega rezultata, temveč se igra zaradi zadovoljstva (Horvat in Magajna, 1987, str. 86). Pallegrini in Saracho (1991, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2001, str. 2) sta igro opredelila kot notranje motivirano dejavnost, ki ni vodena z zunanjimi (socialnimi) zahtevami. Otroci se ne ukvarjajo s cilji igre, temveč z dejavnostjo samo, vedenje udeležencev pri igri je spontano, cilje pa si oblikujejo sami. Otroci raziskujejo neznane predmete, igralne dejavnosti dopolnjujejo s svojimi predstavami in sami nadzirajo dejavnosti.

Igralne dejavnosti so lahko domišljijske in neresnične, igra pa je svobodna. Otroci pravila igre spreminjajo sproti, saj igra zahteva aktivno udeležbo.

Avtorji Smilansky (v Marjanovič Umek, 2001) in Casper in Thomas, 1999) igro različno klasificirajo, najpogostejša pa je delitev, ki jo je izdelal Toličič (1961) in sicer na funkcijsko, ki vključuje kakršnokoli preizkušanje senzomotornih shem na predmetih, kot so tipanje, prijemanje, metanje; domišljijsko, katere glavna predstavnica je igra vlog; dojemalno, v katero sodijo posnemanje, opazovanje, branje, poslušanje in ustvarjalno, kot je pisanje, risanje, oblikovanje. S. Smilansky (v Marjanovič Umek in Zupančič, 2001, str. 33–34) pa igro razdeli na funkcijsko, konstrukcijsko, dramsko in igre s pravili. Funkcijsko igro opišeta kot izvajanje ponavljajočih se gibov mišic s predmeti ali brez njih, ki temeljijo na otrokovi potrebi po aktiviranju svojega telesa. Otrok ponavlja in posnema glasove. Funkcijska igra prav tako vključuje tekanje, skakanje, rokovanje s predmeti ali materiali. Pri konstrukcijski igri otrok uporablja materiale ali predmete, da bi iz njih nekaj ustvaril, sestavil ali naredil. Otrok ima sposobnost, da si pri tej vrsti igre določene stvari zna predstavljati. Pri dramski igri je značilna

igra vlog. Avtorica imenuje dramsko igro v skupini sociodramska igra. Dramska igra spodbuja gibalne in miselne dejavnosti, ustvarjalnost in kompetentnost. Pri igri s pravili pa otrok prepozna, sprejme in se podredi v naprej določenim, dogovorjenim in sprejetim pravilom.

Primeri iger s pravili: športne igre, igre lovljenja, igre z vodjo... Casper in Thomas (1999) pa glede na vsebino naštevata naslednje vrste iger: raziskovanje in gibanje, pretvarjanje in domišljija (simbolne igre), socialne in družabne igre, igre konstruiranja, prakticiranja in razvijanja spretnosti.

3.1.1 Otroška igra v javnem vrtcu

V Kurikulumu za vrtce (1999) ima igra pomembno vlogo. Katerokoli vrsto igre se otrok igra, na primer domišljijsko, družabno ali funkcijsko, ta praviloma »vzpostavi« prostor, ki je definiran z razmerjem med otrokovim aktualnim in potencialnim razvojem. Način in sama vsebina dajeta prostor, znotraj katerega so prepoznavna zelo različna področja kurikuluma, na primer spoznavanje samega sebe v igri pred ogledalom in v »dialogu« s samim seboj, socialno učenje ob igri vlog, na primer »družina«, pridobivanje izkušenj v igri na primer z vodo, mivko, peskom ter ustvarjanje. Igra in različna področja kurikuluma se v otrokovih dejavnostih prepletajo in povezujejo, kar je za predšolsko obdobje otroka, za njegovo razvojno stopnjo in način učenja smiselno in strokovno utemeljeno. Kurikulum vrtca igro ne obravnava kot dejavnost, ki bo pripeljala do zapisanih ciljev predšolske vzgoje ali do realizacije. Potrebno je dobro poznati in definirati osnovne elemente kurikuluma (na primer stopnjo odprtosti/strukturiranosti kurikuluma ter njen vpliv na prisotnost in kakovost igre). Prav tako je treba dejavnosti povezovati z osnovnimi elementi kakovosti predšolske vzgoje v vrtcu, ki so prepoznavni tudi v zapisanih ciljih vzgojnega dela, metodah in oblikah. V ozadju še vedno ostajajo psihološke, edukacijske, filozofske, sociološke, antropološke, kulturološke teorije in različni pristopi k njihovi interpretaciji (Kurikulum za vrtce, 1999. str. 20).

Igra v javnem vrtcu vključuje tudi gibalne izkušnje, saj imajo pomembno vlogo pri socialnem in čustvenem razvoju. V elementarnih gibalnih igrah, ki predstavljajo osnovo športnih iger, se otroci socializacijsko krepijo in spoznavajo pomen upoštevanja pravil igre. Prav tako se ob rabi jezika v domišljijskih igrah, dramatizacijah, izmišljanju zgodbic in pesmic, ob učenju otrok od otrok v različnih socialnih igrah, pravljicah, izštevankah, rimah, ugankah, besednih iger učijo jezika. Na področju umetnosti si otrok izmišlja igro, pesem, ples, sliko ... Na področju družbe obstaja kultura, ki se razvija tako, da se otroci učijo od otrok. To so na primer igre, pesmi, rime,

šaljivke, besedne igre ... Na področju narave otrok med igro odkriva namembnost in uporabnost stvari ter spoznava, kako delujejo (rokuje s predmeti, snovmi, z živimi bitji ...) (prav tam).

Najpogostejša igra v javnem vrtcu je simbolna igra, saj ima najmanj omejitev. Pomembno je, da ima otrok na voljo dovolj časa, da se razvije igra, prav tako pa mora vzgojiteljica zagotoviti dovolj prostora in ustrezno razmerje med strukturiranimi in nestrukturiranimi igračami (Johnson in Ershler, 1982, v Marjanovič Umek, 2001, str. 50).

3.1.2 Otroška igra v waldorfskem vrtcu

Igra in dejavnosti so za waldorfsko pedagogiko resnično življenje in prispodoba, domišljija in resničnost hkrati. Vzgojitelji in otroci najdejo v igri svoj življenjski prostor, svoje pogovore in tudi žive pedagoške primere, v katerih odrasli po potrebi posredujejo, mirijo, spodbujajo in vzpostavljajo red (Carlgren, 1993). Otroška igra v waldorfskem vrtcu najde najsrečnejše in najmočnejše doživetje v naravnem posnemanju vsega, kar odrasli delajo, kajti nezavedni ideal otroka je lahko samo ta, da postane resnično odrasel. Predmeti za igro bi morali biti preprosti, da ima otrok možnost sprostiti svoje naravne sile domišljije (Edmunds, 1992, str. 29). Igra v waldorfskem vrtcu vključuje slikanje, modeliranje, kuhanje, šivanje, grajenje, izdelovanje stvari in druge dejavnosti (Devjak, Berčnik in Plestenjak, 2008, str. 40). V waldorfskem vrtcu so del igre preproste improvizirane pesmice, ki si jih vzgojitelj izmišljuje sproti (Carlgren, 1993). Prav tako se učijo pesmic v tujih jezikih, ki jih spremljajo z gibanjem. Poleg naštetih dejavnosti imajo tudi evritmijo, preproste pravljice, kratke igrice, praznovanja v povezavi z letnimi časi (Devjak, Berčnik in Plestenjak, 2008, str. 40).

Najpomembnejša in temeljna dejavnost predšolskega otroka je prosta igra. Otrok ima v igri možnost izraziti svoje izkušnje in počutje, skozi igro prihaja do novih spoznanj o svetu, spodbuja ga k socialnemu vedenju, podpira domišljijo, iniciativo in pogum za svobodno ustvarjanje. Poleg posnemanja vzgojiteljeve aktivnosti se izvajajo tudi druge dejavnosti:

rajanje, prstne igre, pravljice, itn. Pri rajanju »deluje« otrokova domišljija, saj se v ritmično- rajalnih igrah seznanja s stvarmi in pojavi iz okolja. Z rajanjem se otrok tudi govorno razvija, saj ob gibanju govori ali poje ustrezno vsebino. Ritmično-rajalna igra je vsebinsko usklajena z letnimi časi, zato je ta igra kompleksna in zajema jezikovno področje, glasbeno in gibalno vzgojo ter doživljanje narave in letnih časov. Naslednja dejavnost so prstne igre pri katerih otroci razvijajo ročne spretnosti in se učijo diferenciranega govora, z ritmičnimi gibi, ki jih spremljajo z gibi prstov. Tretja dejavnost so pravljice, zgodbe in lutkovne igre. Vzgojitelj

pravljico vedno pripoveduje. Lutkovne igre, zgodbe in pravljice, ki so zgolj ljudske, otroka popeljejo v svet podob, doživetij, duševno-duhovnega sveta. Pravljice in zgodbo večkrat ponavljajo (vsaj dva tedna), saj s tem krepijo otrokovo voljo in sposobnost koncentracije.

Umetniške dejavnosti v waldorfskem vrtcu razvijajo otrokovo senzibilnost in dojemanje sveta.

Otroci rišejo z voščenkami iz čebeljega voska, slikajo z minerlanimi barvami v tehniki mokro na mokro. Evritmija je umetnost, pri kateri v gibanju izražamo govor in glasbo. Misel in ton se izrazita z gibanjem ramen in rok, z različnimi načini hoje in izraznih gibov. Razvil jo je Rudolf Steiner in je posebnost v waldorfskem vrtcu in waldorfski šoli (Devjak, Berčnik in Plestenjak, 2008, str. 45-48). Vsakodnevne igre in pravljice so oblikovane tako, da razvijajo otrokove sposobnosti. Za vsak letni čas je ponazorjen z dejavnostmi, ki jih lahko tudi sami izvajajo. To so na primer peka kruha, setev, mlatenje žita, itn. (Kranich, 1992).

3.2 Igrače

V SSKJ (2000) je igrača opredeljena kot predmet, ki ga otrok uporablja za igranje. Igračo v širšem pomenu besede predstavlja vsak predmet, ki ga otrok v svoji igri spremeni v sebi želeno igračo (Fekonja, 2006, v Devjak in Berčnik, 2018, str. 142). Prek igrače otrok spoznava materialni svet, razvija svoje sposobnosti, saj je igrača otrokov prijatelj, ki zadovoljuje njegovo potrebo po družbi. Igrača otroka popelje v širše socialno okolje, z njo se pogovarja, jo ljubkuje in se nanjo naveže. Igrača je zanj vzgojno sredstvo, saj ga spodbuja k razmišljanju, vztrajnosti, spretnosti in opazovanju (Drobne, 1999). Igrača je osnova otrokove igre, namenjena igri in gre za konkretne nežive predmete. Prvi, ki je strokovno obdelal igrače, je bil Fröbel. Kasneje je v to področje posegla tudi Montessori.

L. Marjanovič Umek (2006) igrače deli na: igrače za razgibavanje, ljubkovalne igrače, konstrukcijske igrače, pripomočke za družabno igro in priložnostne igrače. Poleg teh loči še didaktične igrače, igrače, ki spodbujajo ustvarjalnost, vojaške in agresivne igrače. Igrače za razgibavanje zadovoljujejo otrokovo potrebo po gibanju, ga h gibanju spodbujajo in v igro vnašajo dinamiko (žoge, avtomobili). Ljubkovalne igrače so najpogosteje narejene iz mehkih materialov, blaga ali pliša. Otroci se z igračami iz takšnih materialov ljubkujejo, jih pestujejo in te igrače v njihovi domišljiji oživijo. Najznačilnejše ljubkovalne igrače so: punčke, medvedki, ninice. Med ljubkovalne igrače sodijo tudi: pajaci, lutke, plišaste igrače, živalske in človeške figure, vozila, pripomočki za igranje različnih poklicev (zdravnik, kuhar, frizer), hiše,

oblačila, pohištvo itn. Ljubkovalne igrače otroka pomirjajo ter mu nudijo občutek topline in varnosti; kot take so pomembne za otrokov čustveni razvoj. Igrače, ki spodbujajo konstrukcijsko igro, lahko otrok uporabi za gradnjo različnih konstruktov ter si tako pridobiva tehnične izkušnje (na primer kocke, naravni materiali kot so mivka, listje, kamenje. Pripomočki za družabne igre otroka navajajo na upoštevanje pravil igre ter zahtevajo sodelovanje s soigralci (karte, človek ne jezi se ...). Priložnostne igrače so lahko različne doma izdelane igrače iz različnih materialov. Z izdelavo igrač otrok utrjuje zaupanje v lastne sposobnosti (Marjanovič Umek 1981, v Fekonja, 2006, str. 100). Didaktične igrače razvijajo otrokovo mišljenje, predvsem pa spodbujajo razvoj branja, pisanja in razumevanja števil, zato so pogosto visokostrukturirane (Devjak in Berčnik, 2018. str. 147). Vojaške in agresivne igrače so igrače, ki jih otroci uporabljajo v namišljenih bitkah in agresiji. Med vojaške igrače štejemo tudi lego kocke, iz katerih je sestavljena pištola (Devjak in Berčnik, 2018. str. 148).

Kamenov (2006) igrače klasificira glede na funkcijo igrače v igri, starost, pri kateri se uporablja, material, stopnjo strukturnosti igrače, sezono, v kateri se uporablja, prostor, v katerem se uporablja, število igralcev pri igri in igrači, poreklo, namen in mobilnost igrače, način, na katerega se igrače premikajo ter glede na obliko, velikost in strukturo igrače.

3.2.1 Igrače v javnem vrtcu

V javnem vrtcu so v oddelku otrokom ves čas na voljo različne igrače, knjige, nestrukturirani igralni materiali (blago, ogledalo, obleke za razne igre vlog), slike (umetniške, fotografije) in kiparski izdelki. Vse igrače oziroma izdelki morajo biti na dosegu otrokovih rok. V kotičkih z materiali za ustvarjanje in oblikovanje je pomembno tudi, da so na razpolago zaščitna oblačila (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 23). Igrače so večinoma iz plastike ali drugih materialov, vedno bolj pa so zaželene lesene igrače, saj so narejene iz naravnega materiala. Med najbolj prilljubljenimi igračami so različne kocke, seti za ustvarjanje, sestavljanje in razstavljanje, avtomobili, punčke z vsemi dodatki, družabne igre, igrače za igro in gibanje na prostem, igrače z različnimi risanimi in pravljičnimi junaki ... (Kužnik, 2009, v Simonič, 2012).

Igrače so lahko tudi nevarne, saj se lahko otrok z neprimerno igračo poškoduje ali celo zastrupi.

Pomembno je, da izbiramo dobre igrače, kriteriji za dobro igračo pa so razdeljeni na štiri področja, ki so: varnost igrač, psiho-pedagoško področje, tehnološko in tehnično-vzgojno področje in likovno-oblikovno področje. Z vidika varnosti morajo igrače ustrezati Zakonu o

zdravstveni neoporečnosti živil (2000) in predmetov splošne rabe ter Pravilniku zdravstvene neoporečnosti premetov splošne rabe (2012), ki smejo v promet. Dobra igrača je tista, ki je primerna otrokovi razvojni stopnji, je večfunkcionalna in trpežna, je skladnih barv, vsebuje podobnosti z realnostjo, je iz primernega materiala, ki se lahko čisti, ter ima primerno obliko (brez ostrih in nevarnih robov) (Devjak in Berčnik, 2018. str. 149–150).

3.2.2 Igrače v walodrfskem vrtcu

V Waldorfskem vrtcu so igrače narejene iz naravnih materialov , torej iz lesa, volne, bombaža, svile ali drugih naravnih materialov in so preprosto, a umetniško oblikovane, barve so pomirjajoče, oblike so zaobljene. Takšne igrače vodijo otroka k samoiniciativnemu delovanju in socialnemu vedenju. Otrok gradi na samostojnem odločanju in si krepi samozavest.

Vzgojitelj je ves čas prisoten in poleg otrok opravlja neko smiselno delo, kot je pripravljanje hrane, pomivanje posode, šivanje, pletenje itn. Hkrati spremlja dogajanje v igri. Ker je vzgojiteljevo delo vsakdanje in smiselno, se mu lahko otroci po želji tudi pridružijo pri delu in s tem razvijajo sposobnosti za vsakdanjost (Kranich, 1992). Za waldorski koncept je zelo pomembno, da otroci ne dobijo preveč stvari, predvsem ne »gotovih« oziroma dodelanih, razen svinčnika, barv, čopičev, kosov lesa, miz, stolov, kamnov, vej in preprosto oblikovanih igrač (Carlgren, 1993).

Igrače niso oblikovane do podrobnosti, zato jih lahko otrok uporablja v različnih igrah za različne namene. Kamen je lahko denimo tudi volan, lutka ali karkoli drugega. Pri umetniškem ustvarjanju uporabljajo topel čebelji vosek, rišejo z voščenkami. Pri slikanju mokro na mokro uporabljajo debele čopiče in močne barve, ki jih otroci potrebujejo, da se lažje izrazijo. Za igračo uporabljajo tudi »prave« stvari kot so slike, figurice iz gline, lepenke in les. Te vrste predmetov uporabljajo predvsem za praznike. Predmeti morajo biti kar se le da preprosti, da lahko otrok ob njih sprosti svoje naravne sile in domišljijo. V kolikor bi bilo vse »popolno«, ne bi bilo prostora za otrokovo domišljijo , to pa bi bilo v nasprotju z izvirnimi in spontanimi silami otroštva ( Seitz in Hallwachs, 1997, v Devjak, Berčnik in Plestenjak, 2008, str. 48–49).

EMPIRIČNI DEL

4 METODOLOGIJA

4.1 Namen in cilj raziskave

Namen diplomskega dela je ugotoviti razlike in podobnosti vloge igre in igrač v javnem ter waldorfskem vrtcu, saj slednji deluje po posebnih pedagoških načelih Rudolfa Steinerja. Tako v javnih vrtcih kot v waldorfskih vrtcih je igra prevladujoči način dela. V Kurikulumu za vrtce (1999) je poudarjeno, da je igra poleg zadovoljevanja osnovnih fizioloških potreb najpomembnejša in osnovna dejavnost potrebna za zdrav telesni in duševni razvoj predšolskih otrok. Je dejavnost, ki se izvaja zaradi nje same, saj spremeni odnos do realnosti, je notranje motivirana, svobodna in odprta ter za otroka prijetna. Pri igri tako v javnem kot v waldorfskem vrtcu otrok uporablja igračo, ki mu predstavlja okvirno idejo za igro in vpliva na posamezne oblike igre (Marjanovič Umek, 2002). Otrok preko igrače spoznava materialni svet, razvija svoje sposobnosti, saj je igrača otrokov prijatelj, ki zadovoljuje njegovo potrebo po družbi.

Igrača otroka popelje v širše socialno okolje, saj se z njo pogovarja, jo ljubkuje in se nanjo naveže. Igrača zanj predstavlja vzgojno sredstvo, saj ga spodbuja k razmišljanju, vztrajnosti, krepitvi spretnosti in opazovanju (Drobne, 1999). Cilji diplomskega dela so ugotoviti : vlogo igre in igrač v javnem in v waldorfskem vrtcu, raziskati igrače v javnem in waldorfskem vrtcu ter ugotoviti podobnosti in razlike med igro in igračami v javnem in waldorfskem vrtcu.

4.2 Raziskovalna vprašanja

V skladu s cilji sem si zastavila naslednja raziskovalna vprašanja:

R1: Kakšna je po mnenju vzgojiteljev vloga igre v javnem in waldorfskem vrtcu?

R2: V čem se razlikuje igra v javnem in waldorfskem vrtcu?

R3: Kakšna je po mnenju vzgojiteljev vloga igrač v javnem in waldorfskem vrtcu?

R4: V čem se razlikujejo igrače v javnem in waldorfskem vrtcu?

R5: Kakšna je po mnenju vzgojiteljev njihova vloga pri igri otrok v javnem in waldorfskem vrtcu?

R6: V čem se razlikuje vloga vzgojiteljev pri igri otrok v javnem in waldorfskem vrtcu?

4.3 Raziskovalna metoda

Za raziskovanje sem uporabila deskriptivno in kvalitativno metodo. Prvi del diplomskega dela sem zastavila teoretično. S pomočjo domače in tuje strokovne literature sem opredelila pojme v povezavi z kurikulumom, waldorfsko pedagogiko, igro, igračami in vlogo vzgojiteljice. V empiričnem delu sem uporabila kvalitativno metodo.

4.4 Raziskovalni vzorec

Izvedla sem pol strukturiran intervju z dvanajst naključno izbranimi vzgojitelji, od tega jih je šest iz javnega vrtca Šentvid in šest iz waldorfskega vrtca. Polstrukturiran intervju je sestavljen iz vprašanj odprtega tipa. Intervjuje sem v obeh vrtcih izvedla osebno v januarju leta 2020.

Intervjuje sem pisno uredila in kategorizirala ter predstavila v preglednicah, ki sem jih opisno interpretirala.

4.5 Merski instrumenti

Podatke sem izbrala s pomočjo polstrukturiranega intervjuja., ki je sestavljen iz vprašanj odprtega tipa in obsega enajst vprašanj, ki se nanašajo na vlogo, razlike in podobnosti igre in igrač v javnem in waldorfskem vrtcu.

4.6 Postopki obdelave podatkov

Zbrane podatke sem za lažjo preglednost kategorizirala v tabele. Tabele so kategorizirane, tako da se vidi razlike oziroma podobnost med javnim in waldorfskim vrtcem. Pod vsako tabelo sledi interpretacija.

5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

5.1 Vloga in funkcija igre v javnem in waldorfskem vrtcu

S prvim raziskovalnim vprašanjem (R1) sem poskušala ugotoviti, kakšna je vloga in funkcija igre v javnem in waldorfskem vrtcu. Vzgojitelje sem najprej vprašala, kakšna je po njihovem mnenju vloga in funkcija igre v njihovem vrtcu?

Tabela 1: Razlike med javnim in waldorfskim vrtcem v vlogah in funkcijah igre

Oseba: Javni vrtec Waldorfski vrtec

V1 Je zelo pomembna, saj spodbuja spontanost, domišljijo in raziskovanje.

Vloga igre je zelo pomembna. Veliko je odvisno od vzgojitelja, koliko dopusti proste igre.

V2 Igra je pomembna. Preveč je usmerjenja in vodenja.

Prosta igra je najpomembnejša dejavnost, ko otrok skozi igro preizkuša, kako delujejo stvari pod vplivom njegove volje.

V3 Igra je zelo pomembna. Otroci so preveč vodeni in motivirani.

Prosta igra je najpomembnejši del v našem vrtcu, saj igra spodbuja zdrav razvoj otroka in njegovo domišljijo.

V4 Povezovanje otrok, medsebojna komunikacija, reševanje konfliktov, krepitev skupinskega duha, možnost raziskovanja in razvijanje domišljije.

To je temeljna dejavnost. Igra je dejavnost, na kateri je zelo velik poudarek.

V5 Vloga igre je izjemno pomembna, vendar je preveč vodenih dejavnosti in premalo proste igre.

Vloga igre je, da otrok odkriva svet okoli sebe, odkriva različne materiale, spoznava svoje zmožnosti, otrok je v prosti igri svoboden in se razvija v svojem tempu.

V6 Igra se mi zdi izjemno pomembna v predšolskem obdobju. Moje mnenje je, da bi moralo biti v vrtcu več proste igre.

Igra, predvsem prosta igra, sta za waldorfski vrtec izjemno pomembni. V prosti igri je otrok ustvarjalec, takrat lahko vidimo zelo lep prikaz sveta, ki ga otrok notranje doživlja in ga na svoj način prikaže navzven.

Iz tabele 1 je razvidno, da sta vloga in funkcija igre v obeh vrtcih izjemno pomembni.

Intervjuvani vzgojitelji obeh vrtcev menijo, da je igra pomembna, saj se otrok razvija, spoznava samega sebe, se uri v socialnih veščinah, krepi domišljijo ... Intervjuvani vzgojitelji javnega vrtca so večkrat zapisali, da je premalo proste igre in da so otroci preveč vodeni. V1, V2, V5 in V6 menijo, da je igra izjemno pomembna, a poudarjajo, da je preveč usmerjanja oziroma vodenja, medtem ko so vzgojitelji waldorfskega vrtca poudarili pomen spodbujanja otrokovega

razvoja skozi igro. večkrat so poudarili, da je igra za waldorfski vrtec izjemnega pomena.

Najpomembnejša in temeljna dejavnost predšolskega otroka je prosta igra. Otrok ima v igri možnost izraziti svoje izkušnje in počutje. Poleg tega ga spodbuja k krepitvi socialnih veščin, saj skozi prosto igro prihaja do novih spoznanj o svetu. Igra podpira otrokovo domišljijo, iniciativo in pogum za svobodno ustvarjanje (Devjak, Berčnik in Plestenjak, 2008). V obeh vrtcih je glede na odgovore vzgojiteljev igra najpomembnejša in osnovna dejavnost, ki je potrebna za zdrav telesni in duševni razvoj predšolskih otrok. Tudi v Kurikulumu za vrtce (1999) je zapisano, da je otroška igra dejavnost, ki se izvaja zaradi nje same, saj spremeni odnos do realnosti, ki je notranje motivirana, svobodna in odprta ter za otroka prijetna. Med javnim in waldorfskim vrtcem ni očitnih razlik pri vlogi in funkciji igre, saj je igra za oba koncepta izjemno pomembna.

5.2 Razlika pri igri v javnem in waldorfskem vrtcu

Pri naslednjem raziskovalnem vprašanju (R2), me je zanimalo, v čem se razlikuje igra v javnem in waldorfskem vrtcu. Vzgojitelje sem vprašala, kaj vse je za otroka igra, seveda poleg igranja z igračami.

Tabela 2: Kaj vse predstavlja igro otrok

Oseba: Javni vrtec Waldorfski vrtec

V1 Sprostitev, raziskovanje različnih materialov in njihova uporaba, guncanje…

Prosta in vodena igra je prav vse.

V2 Igra z naravnim materialom, igre vlog, mesec »brez igrač«, igra z jezikom, socialne igre.

Igra predstavlja za otroke vse, tudi pospravljanje.

V3 Socialne igre, igre vlog, igra z naravnim materialom.

Tek, lovljenje, lutkovne predstave, ki jih pripravijo otroci …

V4 Odkrivanje sveta skozi otroške oči.

Otroci skozi igro vsak dan odkrijejo nekaj novega.

Vse proste dejavnosti, ki pridejo iz otrok samih, so plod njihove domišljije ali jih k njim spodbudi sam prostor (gibalne igre …)

V5 Igra je razvoj in učenje. Otrokov celotni razvoj poteka preko igre.

Igra je izražanje svojih vtisov, čustev,

»učenje« socializacije.

V6 Igra je veliko več kot igranje z igračami. Otrok se ob igri razvija in uči. Spoznava materiale, se

socializira…

Igra je lahko samoiniciativno posnemanje nekega dela, pri čemer se veselijo, da tudi oni to zmorejo (pospravljanje, kuhanje, pomivanje posode, brisanje prahu ...).

Tabela 2 prikazuje razlike pri igri v javnem in waldorfskem vrtcu. V javnem vrtcu so vzgojiteljice odgovarjale, da je za njih igra poleg igranja z igračami tudi: raziskovanje, izražanje čustev, sprostitev, razvoj in učenje. V waldorfskem vrtcu so bili odgovori dokaj podobni, razlikujejo se edino po tem, da so vzgojitelji izpostavili, da igro predstavljajo tudi dejavnosti, kot so pospravljanje, kuhanje, brisanje posode in prahu. Glede na to, da waldorfski vrtec temelji na posnemanju, je vzgojitelj ves čas vzor otrokom. Kar počne vzgojitelj, počne tudi otrok, oziroma ga k temu spodbudi, zato je otroška igra v waldorfskem vrtcu najsrečnejše in najmočnejše doživetje v naravnem posnemanju vsega, kar odrasli delajo, kajti nezavedni ideal otroka je lahko samo ta, da postane resnično odrasel (Edmunds, 1992, str.29). Torej odgovor na raziskovalno vprašanje je, da se igra med vrtcema v nekaterih primerih razlikuje in zlasti v tem, da je za waldorfski koncpet igra tudi pospravljanje, kuhanje, brisanje prahu...

V sklopu drugega raziskovalnega vprašanja (R2) sem vzgojiteljem zastavila še vprašanje o tem, katere vrste igre se otroci najpogosteje igrajo in jih prosila, da te vrste igre opišejo.

Tabela 3: Najpogostejše vrste igre

Oseba: Javni vrtec Waldorfski vrtec

V1 Simbolna igra, funkcijska in konstrukcijska igra ter igra s pravili.

Prosta igra je zelo fluidna »stvar«; odvisno je tudi od starosti otrok. Najpogosteje se igrajo v kotičku

»dom in družina«.

V2 Igre vlog ali igre s konstruktorji.

Zelo radi imajo igro z naravnim materialom vendar le, če smo zunaj.

Starejši otroci gradijo (avtodome, hiše, šotore), mlajši se igrajo z dojenčki, lutkovne predstave...

V3 Igre vlog: zdravniki, gasilci, frizerji, konstruktorji, naravni materiali

Grajenje hiš, iz desk zgradijo hiše … Oblačenje, igra vlog…

V4 Domišljijske igre in simbolne igre, družabne igre, konstruktorji...

Gibalne igre, prenašanje, sortiranje, zbiranje, kuhanje, vožnja z avtomobili, starejši otroci skrbijo za dojenčke …

V5 Avtomobili, žoge, inštrumenti, kocke (stari 1-2 leti).

Najraje kuhajo v lončkih, gibanje (plezanje, stopnice …)

V6 Deklice se večinoma igrajo igre vlog. Dečki se večinoma igrajo s konstruktorji, igra je bolj dinamična.

Domišljijska igra, igre vlog, konstrukcijske igre, ustvarjalne in raziskovalne igre, igre s pravili, (jezikovne igre).

V tabeli 3 lahko vidimo, da so si odgovori v javnem in waldorfskem vrtcu podobni. V vseh odgovorih je najbolj izpostavljena igra vlog (kotiček dom-družina), sledijo družabne igre (igra s pravili) ter konstrukcijska igra. Vzgojitelj V3 je v javnem vrtcu izpostavil igre vlog, kot so zdravniki, gasilci, frizerji, prav tako se igrajo s konstruktorji in naravnimi materiali. Vzgojitelj

V3 v waldorfskem vrtcu je prav tako odgovoril, da se otroci najpogosteje igrajo grajenje hiš iz desk, oblačanje in igro vlog. Katerokoli vrsto igre se otrok igra, na primer domišljijsko, družabno ali funkcijsko, ta praviloma »vzpostavi« prostor, ki je definiran z razmerjem med otrokovim aktualnim in potencialnim razvojem. Način in sama vsebina dajeta prostor, znotraj katerega so prepoznavna zelo različna področja kurikuluma, na primer spoznavanje samega sebe v igri pred ogledalom in v »dialogu« s samim seboj, socialno učenje ob igri vlog, na primer

»družina«, pridobivanje izkušenj v igri na primer z vodo, mivko, peskom, ustvarjanje (Kurikulum za vrtce, 1999). V obeh vrtcih je bila kot najpogostejša igra izpostavljena igra vlog.

V javnem vrtcu so vzgojitelji prav tako izpostavili igro s konstruktorji.

5.3 Vloga in funkcija igrač v javnem in waldorfskem vrtcu

Pri raziskovalnem vprašanju tri (R3) me je zanimalo, kakšni sta vloga in funkcija igrač.

Tabela 4: Vloga in funkcija igrač

Oseba: Javni vrtec Waldorfski vrtec

V1 Odvisno od vrste igrač; večinoma spodbuja vztrajnost, načrtovanje, domišljijo, sprostitev, občutek varnosti (ljubljenčki).

Vsaka igrača v otroku vzpodbuja različne občutke; razvija čutila, domišljijo, prostorske odnose, otroke postavlja v različne »socialne okoliščine/odnose«…

V2 Igrača naj bi bila sredstvo za doseganje cilja in ne le sama sebi namen.

Za bogato igro morajo imeti na voljo dober material- neizdelane in nedefinirane igrače.

Iz naravnih materialov, ki krepijo hkrati voljo in domišljijo otrok.

V3 Vsaka igrača ima pomembno vlogo pri razvijanju določenih veščin. Ima vlogo vzpodbujanja in odkrivanja domišljijskega sveta ter povezovanja otrok.

Igrače so preproste, da lahko spodbujajo domišljijo: deske, neobdelane lutke …

V4 Povezovanje otrok, kreativnost, odkrivanje domišljijskega sveta.

Igrače so pomemben del okolja, ki otroke obdaja. So pazljivo izbrane in otroci jih lahko uporabijo v različne namene.

V5 Igrača oziroma material ima pomembno vlogo pri razvoju določenih veščin. Nima tolikšne vloge pri razvoju domišljije, razvoju mišljenja, zato moramo ponuditi tudi nestrukturiran material.

Igrača naj bi v največji možni meri pustila otroku svobodo domišljije, torej, da se odloči, kaj igrača v danem trenutku predstavlja.

V6 Vsaka igrača, otroku nudi nekaj drugega.

Otrok preko igrače odkriva domišljijski svet. Prav zaradi tega je dobro, da ponudimo čim več nestrukturiranega materiala, s katerim imajo otroci neskončne možnosti.

Igrače nudijo možnost, da otrok razvija čut za dotik, ko prepoznava različne naravne materiale in njihove zakonitosti (bombažne krpice za igro ...).

Tabela 4 prikazuje vlogo in funkcijo igrač v javnem ter waldorfskem vrtcu. Tako v javnem kot v waldorfskem vrtcu ima igrača pomembno vlogo. Menijo, da vsaka igrača otroku nudi možnost, da odkriva domišljijski svet, razvija različne čute ... Otrok skozi igrače spoznava materialni svet, razvija svoje sposobnosti, saj je igrača otrokov prijatelj, ki zadovoljuje njegovo potrebo po družbi. Igrača ga popelje v širše socialno okolje, z njo se pogovarja, jo ljubkuje in se nanjo naveže. Igrača predstavlja vzgojno sredstvo, saj otroka spodbuja k razmišljanju, vztrajnosti, razvoju spretnosti in opazovanju (Drobne, 1999). V waldorfskem vrtcu je bilo v treh odgovorih zaslediti sklep, da naj bi bile igrače preproste in nedefinirane, prav tako je bilo zaslediti v dveh odgovorih v javnem vrtcu, da imajo otroci z nestrukturiranim materialom neskončne možnosti. Za waldorski koncept je zelo pomembno, da otroci ne dobijo preveč stvari, predvsem ne »gotovih« razen svinčnika, barv, čopičev, kosov lesa, miz, stolov, kamnov, vej in preprosto oblikovanih igrač (Carlgren, 1993). V obeh vrtcih igrača igra pomembno vlogo, le s to razliko, da v waldorfskem vrtcu prevladujejo preproste in nedefinirane igrače.

5.4 Razlike pri igračah v javnem in waldorfskem vrtcu

Pri raziskovalnem vprašanju štiri (R4) me je zanimalo, v čem se razlikujejo igrače v javnem in waldorfskem vrtcu. Vzgojitelje sem vprašala, s kakšnimi igračami se otroci najpogosteje igrajo, so to strukturirane ali nestrukturirane igrače?

Tabela 5: Najpogostejše igrače

Oseba: Javni vrtec Waldorfski vrtec

V1 Igrajo se s strukturiranimi in nestrukturiranimi igračami.

Pri prosti igri kombinirajo vse mogoče strukturirane in nestrukturirane materiale. Otrokom je na voljo vse, kar je v igralnici. Obstajajo samo

»pravila uporabe«, s stališča varnosti. Na primer pri igri s palico »čuvamo« spredaj in zadaj, ne mahamo.

V2 Najpogosteje se igrajo s strukturiranimi igračami, v naravi pa se več igrajo z nestrukturiranim materialom.

Najpogosteje se igrajo z nestrukturiranimi in nedefiniranimi igračami, kjer njihova domišljija nima meja. Igrače se lahko spremenijo v karkoli si otroci predstavljajo.

V3 Največ se igrajo s strukturiranimi igračami. Včasih tudi z nestrukturiranimi.

Večinoma se igrajo z nestrukturiranimi igračami (lutke, kamni, deske, lesene kocke, stojala …) V4 Kombinacija obeh. Otroci se raje

igrajo s strukturiranimi igračami.

Večina nestrukturiranih igrač je zelo preprostih, gre bolj za različne materiale, ki vabijo z različnimi oblikami, barvami in nagovarjajo otrokova čutila.

V5 Večinoma strukturirane igrače.

Ponudimo tudi nestrukturirane.

Igra z nestrukturiranimi in nedefiniranimi igračami. Posežejo tudi po strukturiranih, a je igra z njimi kratkotrajna.

V6 Kljub temu, da imajo na voljo oboje, večkrat posežejo po strukturiranih igračah.

Radi uporabljajo nestrukturirane igrače in tudi strukturirane, vendar je pri nestrukturiranih velika prednost ta, da imajo iz njih možnost narediti vsak dan čisto drugačno igro.

Tabela 5 prikazuje, s katerimi igračami se otroci najpogosteje igrajo. V javnem vrtcu so si bili odgovori podobni. Večina otrok se raje igra s strukturiranimi igračami, kljub temu, da imajo tudi možnost igre z nestrukturiranimi igračami in materiali. V javnem vrtcu naj bi bile v oddelku otrokom namreč ves čas na voljo različne igrače, knjige, nestrukturirani igralni materiali (blago, ogledalo, obleke za razne igre vlog), slike (umetniške, fotografije) in kiparski izdelki. Vse igrače oziroma izdelki morajo biti na dosegu otrokovih rok (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 23).

V waldorfskem vrtcu so bili odgovori ravno nasprotni. Otroci se raje igrajo z nestrukturiranimi igračami. V treh odgovorih je zaslediti, da so otrokom ponujene tudi strukturirane igrače, a je

igra kratkotrajna. Predmeti morajo biti kar se le da preprosti, da lahko otrok ob njih sprosti svoje naravne sile in domišljijo. V kolikor bi bilo vse »popolno«, ne bi bilo nobenega prostora za otrokovo domišljijo in to nasprotuje izvirnim ter spontanim silam otroštva (Seitz in Hallwachs, 1997, v Devjak, Berčnik in Plestenjak, 2008, str. 48–49).

V javnem vrtcu se otroci raje igrajo s strukturiranimi igračami, v waldorfskem pa z nestrukturiranimi.

V sklopu četrtega raziskovalnega vprašanja (R4) sem vzgojitelje vprašala še, iz katerih materialov prevladujejo igrače v njihovem vrtcu.

Tabela 6: Iz katerih materialov prevladujejo igrače

Oseba: Javni vrtec Waldorfski vrtec

V1 Les in plastika Naravni materiali. Predvsem gre za pestrost materialov: les, kamen, kovina, keramika, blago, polena, kostanj…

V2 Lesene igrače, nekaj je tudi plastičnih in iz kartona.

Les, volna, bombaž, naravni materiali (storži, kamni, veje, kostanj, školjke …).

V3 Lesene igrače, igrače iz blaga.

Veliko je plastičnih igrač.

Les, filc, volna … V4 Lesene igrače in iz blaga. Precej je

tudi plastičnih igrač z oznako (CE).

Iz naravnih materialov, predvsem iz lesa, volne in bombaža.

V5 Les Les, blago, volna, večinoma naravni material.

V6 Plastične in lesene igrače. V vrtcu prevladujejo igrače iz naravnih materialov, (les, volna, bombaž, divji kostanji, storži iglavcev, školjke, kamni, kovina - majhni lonci za kuhanje

…).

Kot je razvidno iz tabele 6, imajo v javnem vrtcu tako lesene kot plastične igrače. V waldorfskem vrtcu pa prevladujejo naravni materiali kot so les, volna, blago, bombaž, kamni, veje ..., saj zagovarjajo zgolj uporabo igrač narejenih iz naravnih materialov - lesa, volne, bombaža, svile ali drugih naravnih materialov in so preprosto, a umetniško oblikovane, barve so pomirjajoče, oblike so zaobljene. Takšne igrače vodijo otroka k samoiniciativnemu delovanju, socialnemu vedenju, saj gradi na samostojnem odločanju in krepi samozavest (Kranich ,1992). V javnem vrtcu se še vedno pojavljajo plastične igrače, medtem ko v waldorfskem vrtcu prevladujejo lesene igrače in naravni materiali.

V nadaljevanju me je zanimalo tudi, ali v vrtcu sami izdelujejo igrače in iz katerih materialov.

Tabela 7: Izdelovanje igrač

Oseba: Javni vrtec Waldorfski vrtec

V1 Da. Iz odpadnega materiala. Večinoma senzorne igrače.

Da. Različne lutke, ki so bolj specifične in poenostavljene, da puščajo otroku domišljijo, zbiranje naravnih materialov.

V2 Občasno didaktične, ki so iz papirja, kartona in plastificirane.

Da. Iz naravnih materialov (volna, les, bombaž).

V3 Da. Senzorne igrače: čutna pot, senzorne stekleničke. Spomin, karte (karton).

Da. Palčke, lutke iz filca in volne, volnene žogice, trakove.

V4 Ne izdelujemo igrač, ponudimo pa čim več materiala za simbolno igro za razvoj domišljije (oblačila, embalaža, škatle, blago).

Večina igrač je ročno izdelanih, ki jih izdelamo vzgojiteljice. Na primer pletene vrvice (volna), punčke (blago), žogica (filc), kocke (les).

V5 Da. Družabne igre - spomin, karte … Iz tršega papirja ali kartona. Izdelujejo se tudi igrače iz naravnih materialov - les.

Večinoma igrače izdelamo vzgojiteljice iz naravnih materialov: pletene, kvačkane ali zašite; prtičke, trakove, torbice, živali, lutke, žogice, kapice …

V6 Da. Senzorne igrače (senzorne steklenice) in družabne igre (karton).

Tudi sami izdelujemo igrače, stoječe lutke iz filca in nepredene volne, lesene hlodke brusimo, kvačkamo različne reči, trakove za igro, torbice, odejice za "dojenčke", žogice iz filca.

V javnem vrtcu (tabela 7) je 5 od 6 vzgojiteljev odgovorilo, da izdelujejo svoje igrače, le te pa so predvsem senzorne igrače (senzorne steklenice, čutna pot), družabne igre iz kartona, naravnih materialov, didaktični igrače ... V waldorfskem vrtcu so vsi vzgojitelji odgovorili, da sami izdelujejo igrače, ki pa so izključno iz naravnega materiala. Izdelujejo poenostavljene lutke, dojenčke, žoge, kocke ... V waldorfskih vrtcih so predmeti zelo preprosti, nedodelani, saj le ob takšnih igračah lahko otrok izraža svoje naravne domišljijske sile. Preprosto izdelana punčka iz cunj, blaga ali namiznega prtička prikliče na dan omenjene domišljijske sile. Zavedati se moramo, da je za predšolske otroke »živo« vse, kar vidijo (Edmunds, 1992).

5.5 Vloga vzgojitelja pri igri v javnem in waldorfskem vrtcu

Pri petem raziskovalnem vprašanju (R5) me je zanimalo, kakšna je po mnenju vzgojiteljev njihova vloga pri igri otrok v javnem in waldorfskem vrtcu.

Tabela 8: Vloga vzgojitelja pri igri

Oseba: Javni vrtec Waldorfski vrtec

V1 Zelo pomembna. Opazovanje in dvig igre na višji nivo.

Zelo velika. Ker predstavlja (človeško) odraslo osebo, ki (naj bi jo bilo) vredno posnemati. Ko odrasli opravljamo smiselno delo, ga otrok lahko prenese v igro.

V2 Moje mnenje je, naj bo vzgojitelj ob strani in opazuje, seveda pa usmerja in nauči igrati didaktične igre oz. družabne igre.

Vzgojitelj ves čas dela na svojem razvoju.

Izogiba se sodbam in negativnim navadam.

Vzgojitelj je otrokom vzor, vedno počne nekaj smiselnega in se čim manj vmešava v igro otrok (zgolj, ko je potrebno).

V3 Vloga vzgojitelja je, da opazuje, saj se prevečkrat vključujemo v njihovo igro.

Vzgojitelj ob opazovanju zapiše svoja opažanja, saj lahko tako veliko izve o otroku.

Vzgojitelj naj pusti, da igra lepo teče.

Posreduje le v nujnem primeru. Tako se otroci naučijo socialnih veščin.

V4 Predvsem opazovalna; s poslušanjem, zapisovanjem, beleženjem otrokovega napredka. V kolikor pride do konflikta, ki ga otroci ne morejo rešiti sami, je naša naloga, da posredujemo.

Vzgojitelj je v času igre le nevidni opazovalec.

V5 Vzgojitelj naj opazuje in se ne vmešava v igro.

Vloga opazovanja.

V6 Sama več opazujem, zapisujem in spremljam njihovo igro. Vključujem se v kolikor pride do težav, ki jih otroci ne zmorejo rešiti sami.

Spremlja dogajanje v skupini, pristopi k otrokom, kadar je to resnično potrebno. To počne ob nekem delu, ki je lahko vzor za posnemanje in ideja za drugačno igro.

Pomembna je doslednost vzgojitelja.

Kot je prikazano v tabeli 8, so vzgojitelji v javnem vrtcu odgovorili, da so pri igri predvsem v vlogi opazovalca, spremljajo otrokovo igro, si zapisujejo otrokov napredek ter posredujejo le, če pride do težav oziroma v kolikor otroci ne zmorejo sami rešiti konflikta. Vzgojitelj V6 v javnem vrtcu odgovarja, da igro največkrat samo opazuje, si zapisuje in spremlja igro ter se vključuje, če pride do težav, ki jih otroci ne morejo rešiti sami. Podobno odgovarja tudi vzgojitelj V6 v waldorfskem vrtcu, saj pravi, da spremlja dogajanje v skupini in k otrokom pristopi le, kadar je to resnično potrebno. Izpostavil je tudi, da je vzgojitelj vzor za posnemanje.

Vzgojitelj s pomočjo Kurikuluma za vrtce strokovno načrtuje in izvaja predšolsko vzgojo v

vrtcu, ki se na ravni izvedbenega kurikuluma razvija in spreminja, pri tem pa upošteva neposredno odzivanje otrok v oddelku, organizacijo življenja v vrtcu ter vpetost vrtca v širše okolje (Lešnik in Marjanovič Umek, 2005, str. 114). V waldorfskem vrtcu so trije vzgojitelji, podobno kot v javnem vrtcu, odgovorili, da je vzgojitelj opazovalec, ki posreduje le v nujnem primeru. Preostali odgovorili so se nanašali na pomembnost vzgojiteljeve vloge, saj je vzor za posnemanje. vzgojitelj mora torej paziti na pravične sodbe in ves čas mora delati na sebi.

Vzgojitelj pusti otrokom individualnost in od njih ne pričakuje določenega vedenjskega vzorca ali obnašanja. Spodbuja jih s svojim vedenjem in ureditvijo vrtca, saj s tem spodbuja tudi njihovo sposobnost posnemanja in učenja (Kranich, 1992).