UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PREDŠOLSKO VZGOJO
Diplomsko delo
VLOGA VZGOJITELJICE PRI AKTIVNEM UČENJU OTROK
Študentka: Alja Šolman Mentorica: doc. dr. Sanja Berčnik
Ljubljana, oktober 2020
POVZETEK
Na podlagi enomesečnega projekta v vrtcu v diplomskem delu predstavljam, raziskovanje zaprtega tipa. Diplomsko delo sestavljata teoretični in empirični del. V teoretičnem delu sem predstavila definicijo učenja, aktivno učenje, projektno delo ter raziskovanje kot način učenja.
Opisala sem tudi vlogo vzgojiteljice ter značilnosti spodbudnega učnega okolja. V empiričnem delu pa sem predstavila projekt Družina. Temelji na načelih učenja z raziskovanjem. Zanimala me je vloga vzgojiteljice pri raziskovanju. Kako lahko otroke aktivno vključim v proces raziskovanja in ves čas ohranjam njihovo radovednost in željo po raziskovanju ter kakšne so prednosti in slabosti takšnega načina učenja.
Ugotovila sem, da je učenje z raziskovanjem veliko bolj učinkovito za pridobitev trajnega znanja, saj si otroci več zapomnijo, ga je pa težko načrtovati saj so želje in vprašanja otrok ves čas v teku spreminjanja. Ves čas so bili motivirani za sodelovanje in raziskovanje, hkrati pa so se počutili pomembne in odgovorne za izvedene dejavnosti, saj so bile upoštevane njihove želje. Vzdušje je bilo prijetno, sodelovali so tudi tisti, ki imajo navadno težave z izražanjem in vključevanjem.
Ključne besede: predšolski otroci, aktivno učenje, raziskovanje zaprtega tipa, projektno delo, vloga vzgojiteljice
SUMMARY
Based on a one-month project in kindergarten, in the diploma work I present, closed-type research. The diploma thesis consists of a theoretical and an empirical part. In the theoretical part, I presented the definition of learning, active learning, project work and research as a way of learning. I also described the role of the educator and the characteristics of a stimulating learning environment. In the empirical part, I presented the Family project. It is based on the principles of learning through research. I was interested in the role of the educator in research.
How can I actively involve children in the research process and keep their curiosity and desire to explore all the time, and what are the advantages and disadvantages of this way of learning.
I have found that learning through research is much more effective in gaining lasting knowledge as children remember more, but it is difficult to plan as children’s desires and questions are constantly changing. They were motivated to cooperate and research all the time, and at the same time they felt important and responsible for the activities carried out, as their wishes were taken into account. The atmosphere was pleasant, and those who usually have difficulty expressing and integrating also took part.
Key words: preschool children, active learning, closed type research, project work, role of educator
Kazalo
1. UVOD ... 1
I. TEORETIČNI DEL ... 2
2. UČENJE ... 2
2.1. OPREDELITEV UČENJA ... 2
2.2. UČENJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU ... 2
3. AKTIVNO UČENJE ... 4
3.1. OPREDELITEV AKTIVNEGA UČENJA ... 4
3.2. VLOGA VZGOJITELJICE PRI AKTIVNEM UČENJU ... 5
3.3. SPODBUDBNO UČNO OKOLJE ... 6
4. PROJEKTNO UČNO DELO ... 7
4.1. OPREDELITEV PROJEKTNEGA UČNEGA DELA ... 7
4.2. CILJI PROJEKTNEGA UČNEGA DELA ... 8
4.3. VLOGA VZGOJITELJICE PRI PROJEKTNEM UČNEM DELU ... 9
5. UČENJE Z RAZISKOVANJEM ... 10
5.1. OPREDELITEV UČENJA Z RAZISKOVANJEM ... 10
5.2. VRSTE RAZISKOVANJA ... 12
5.3. VLOGA VZGOJITELJICE PRI UČENJU Z RAZISKOVANJEM ... 14
II. EMPIRIČNI DEL ... 16
6. METODOLOGIJA ... 16
6.1. OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI RAZISKOVANJA ... 16
6.2. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 16
6.3. RAZISKOVALNA METODA TER POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 17
7. PROJEKT ... 18
7.1. NAČRT PROJEKTA – RAZISKOVANJE PROBLEMOV ZAPRTEGA TIPA ... 18
7.2. IZVEDBA PROJEKTA ... 19
7.2.1. MOTIVACIJSKA DEJAVNOST ... 19
7.2.2. OPREDELITEV PROBLEMA IN IZRAŽANJE DOMNEV OTROK ... 19
7.2.3. RAZISKOVANJE IN ZBIRANJE INFORMACIJ ... 22
7.2.4. UREJANJE DRUŽINSKIH ČLANOV GLEDE NA SPOL ... 23
7.2.5. Kaj počne družina? ... 25
7.2.6. PROSTA IGRA Z DOJENČKI ... 27
7.2.7. VSAKDANJE DEJAVNOSTI NAŠIH DRUŽIN ... 30
7.2.8. PODOBNOSTI IN RAZLIKE MED SORODNIKI ... 33
7.2.9. USTVARJAJMO SKUPAJ S STARŠI ... 34
7.2.10. Kje živi družina? ... 36
7.2.11. DEJAVNOST »KAJ JE DOM?« ... 38
7.2.12. BLOK ALI HIŠA, V KATERI STAVBI ŽIVI TVOJA DRUŽINA ... 41
7.2.13. »MESTO ALI VAS«, KJE ŽIVI NAŠA DRUŽINA? ... 44
7.2.14. »DOM V VRTEC« ... 47
7.2.15. NOV KOTIČEK V IGRALNICI – NAŠ DOM V VRTCU ... 48
7.2.16. MATERINSKI DAN ... 50
7.2.17. OKRASIMO GARDEROBO ... 52
7.2.18. PRIPRAVA NA NASTOP IN PREDSTAVITEV PROJEKTA ... 53
8. ODGOVORI NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 55
9. ZAKLJUČEK ... 58
VIRI IN LITERATURA ... 61
KAZALO SLIK
Slika 1 : Branje slikanice Matevž dobi sestrico (lastni vir) ... 22
Slika 2 : Izdelava lutk na temo družina (lastni vir) ... 25
Slika 3 : Urejanje dojenčka (lastni vir) ... 27
Slika 4 : Prosta igra z dojenčki (lastni vir) ... 30
Slika 5 : Prosta igra na temo družina (lasten vir) ... 30
Slika 6 : Dokumentiranje aktivnosti na temo, kaj počne družina (lastni vir) ... 32
Slika 7 : Dokumentiranje aktivnosti (lastni vir) ... 32
Slika 8 : Odtisi rok (lastni vir) ... 35
Slika 9 : Odtisi rok (lastni vir) ... 36
Slika 10 : Odtisi rok otrok in staršev (lastni vir) ... 36
Slika 11 : Obisk knjižnice (lastni vir) ... 38
Slika 12 : Obisk knjižnice (lastni vir) ... 38
Slika 13 : Ustvarjanje (lastni vir) ... 40
Slika 14 : Branje slikanic (lastni vir) ... 41
Slika 15 : Sprehod do bloka (lastni vir) ... 44
Slika 16 : Dokumentiranje ugotovitev (lastni vir) ... 46
Slika 17 : Ustvarjajmo z lepljenjem (lastni vir) ... 48
Slika 18 : Dom v vrtec (lastni vir) ... 50
Slika 19 : Izdelovanje okraskov (lastni vir) ... 52
Slika 20 : Izdelovanje okraskov (lastni vir) ... 53
ZAHVALA
Največjo zahvalo namenjam mentorici, dr. Sanji Berčnik, za pomoč in usmerjanje pri pisanju diplomske naloge.
Zahvala gre tudi vzgojiteljici, in otrokom vrtca Ciciban, ki mi je omogočila ter pomagala pri izvedbi projekta.
Zahvalila bi se tudi družini in prijateljem, ki so me vsa leta študija spodbujali in podpirali pri doseganju ciljev.
1 1. UVOD
Pri učenju v zgodnjem otroštvu je pomembno načelo aktivnega učenja. Otrok si največ in najbolj zapomni takrat, ko se lahko konkretno rokuje s predmeti in, ko je aktivno udeležen pri pridobivanju izkušenj. Rezultate interakcij z okoljem otroci ponotranjijo, to pa prispeva k trajnejši zapomnitvi (Hmelak in Lepičnik Vodopivec, 2015).
V poklicu vzgojiteljiceje ena izmed najpomembnejših nalog motiviranje in spodbujanje otrok k samostojnem reševanju problemov, iskanju različnih rešitev, samostojnemu razmišljanju in aktivnemu učenju. Vzgojiteljica za aktivno učenje uporablja različne metode, tehnike in postopke s katerimi omogoči sodelovanje otrok preko katerega gradijo in povezujejo znanje, ki jim pomaga razumeti njihov svet (Hohmann in Weikart, 2005).Kot pravi Batistič Zorec (2010, str. 2)»v sodobnih pedagoških konceptih vrtcev nedvomno prevladuje mnenje, da se otrok najbolje uči, kadar je aktivno udeležen v procesu učenja. Načelo aktivnega učenja izhaja iz spoznanj kognitivnih psiholoških teorij, da otrok sam gradi svoje razumevanje in znanje«.
Z diplomskim delom želim otrokom predstaviti raziskovanje kot način učenja ter jih aktivno vključiti v učenje, iskanje rešitev, ohraniti njihovo radovednost in željo po raziskovanju.
Pridobiti želim izkušnje z izvajanjem metode raziskovanja zaprtega tipa, in ugotoviti, katere so njegove prednosti. Tak način učenja je otrokom zanimiv, ker jim omogoča aktivno razmišljanje, sodelovanje in izvajanje različnih dejavnosti, preko katerih pridejo do odgovorov na vprašanja.
Raziskovalni način dela se v vrtcih uporablja vse pogosteje, kljub vsemu pa glede na prednosti, ki jih ima, še vedno premalo. Mnoge študije so dokazale, da se tako otroci več naučijo, hkrati pa se pri tem celostno razvijajo. To je tudi razlog, zakaj si želim ta način učenja uporabiti v vrtcu in ga predstaviti otrokom.
V teoretičnem delu bom predstavila učenje in aktivno učenje ter vlogo vzgojiteljice pri aktivnem učenju. Predstavila bom spodbudno učno okolje, projektno delo, raziskovanje odprtega tipa ter raziskovanje zaprtega tipa, ki ga bom tudi izvedla. Pri vsakem pa bom dodala tudi opis vloge in naloge vzgojiteljice pri izvedbi. V empiričnem delu bom predstavila dejavnosti projekta, ki ga bomo izvedli z otroki. Vsako dejavnost, raziskovanje in ustvarjanje bom dokumentirala s fotografijami ter dnevnimi evalvacijami dejavnosti. Na koncu pa bo predstavljena tudi skupna evalvacijska dejavnost.
2
I. TEORETIČNI DEL
2. UČENJE
2.1. OPREDELITEV UČENJA
»Učenje je vsaka sprememba v vedenju, informiranosti, znanju, stališčih, spretnostih ali zmožnostih, ki je trajna in ki je ne moremo pripisati fizični rasti ali razvoju podedovanih vedenjskih vzorcev.« (UNESCO/ISCED, 1993, povzeto po Požarnik, 2003, str. 10).
Ferjančič (1994) pravi, da je učenje proces, pri katerem se spreminjamo in sprejemamo nove izzive, s katerimi se oblikuje naša osebnost.
Učenje poteka vse od rojstva pa do smrti. Velikokrat ga omejujemo le na šolo in ostale izobraževalne ustanove, a vendar temu ni tako. Učimo se vsak dan, v različnih situacijah, za namen izobrazbe ali pa vsakdanje življenje. Pri učenju gre za relativno trajne spremembe na podlagi izkušenj, ki so lahko namerne, ali ne namerne. Rezultat učenja je trajno spremenjeno vedenje in novo ali nadgrajeno znanje (Woolfolk, 2002, str. 152).
Povezujemo ga z novim znanjem, ki ga pridobimo s poslušanjem ali prebiranjem knjig. Ker smo takšnega načina učenja vajeni, navadno samo pojmovanje učenja izzove negativna čustva, kot so dolgčas, nelagodje, strah in napor. Vse to pa vodi k neaktivnemu prejemanju znanja in prebiranju dejstev, zato je pomembno, da pri samem učenju ne pozabimo na aktivno učenje, kjer gre za posredno pridobivanje znanja preko igre, projektnega načrtovanja, deljenja izkušenj in podobnih aktivnosti, ki so veliko bolj učinkovite (Marentič Požarnik, 2003, str. 8).
Bistvo učenja predstavlja pridobivanje izkušenj, spretnosti, spoznanj in znanj ter razumevanje življenja in samega sebe. Pridobljeno znanje uporabimo v vsakdanjem življenju, poklicu ter praksi, povežemo z že znanim in s tem razvijamo in spreminjamo sebe ter se izpopolnjujemo in rastemo (Marentič Požarnik, 2003, str. 9).
2.2. UČENJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
Konstantne spremembe v družbi, novosti v tehnologiji in eksplozija novega znanja zahtevajo, da otroke ne učimo same vsebine neke teme, temveč jih učimo, kako se učiti, kako razmišljati, sodelovati in povezovati. Življenje postaja vedno bolj zahtevno in temelji na demokratičnem odločanju, zato moramo otroke pripravljati na čim bolj sposobno reševanje problemov,
3
kritično proučevanje določenih situacij in primerjati različna stališča ter mišljenja (Jarh, 2014).
Sodobno učenje temelji na aktivnih oblikah učenja, pri katerih otrok spoznava in zaznava svet z vsemi čutili, raziskuje in opazuje ter se uči preko igre, zato je pomembno, da otrokom pripravimo primerne dejavnosti, preko katerih se lahko maksimalno razvijajo. Predšolsko obdobje je najbolj dovzetno za učenje in temelji na rutini. Pri tem so pomembne dejavnosti, ki jih z otroki izvajamo vsak dan (Turnšek, 2018).
Rutina temelji na igri in razvijanju lastnih strategij doseganja ciljev. Otroci se navadijo na rutinirano izvajanje, preko katerega se hkrati učijo. Cilj, ki ga želimo doseči z rutino in ponavljanjem, pa je dojemanje, izražanje in razmišljanje med samo izvedbo procesa (Kurikulum za vrtce, 2004, str. 16).
Kurikulum za vrtce (2004, str. 19) opisuje učenje kot neposredno aktivnost s predmeti, ljudmi in dejavnostmi, preko katerih dobiva različne izkušnje, iz katerih se uči. Z lastno motivacijo se lotijo reševanja problemov, kar pa privede v samostojno oblikovanje predstav. Z neposredno aktivnostjo otrok pridobi izkušnje tudi na socialnem razvoju, ki je pomemben za ustvarjanje medsebojnih odnosov.
Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti na učno okolje, ki mora biti otrokom spodbudno in odprto za različne možnosti. Vloga vzgojiteljice je, da daje otrokom podporo pri samostojnem raziskovanju, namesto da otrokom posreduje direktno znanje. Pomembno je, da zna slediti otrokovim željam in interesom in jih vključuje v načrtovanje vsakdanjih dejavnosti. Otrokom omogoči izzive, ki so primerni njihovemu razvoju, s tem pa ohranja motivacijo otrok in željo po učenju (Batistič Zorec, 2014).
Kobal v svojem delu (Kobal, 1989, str. 13) pravi, da je otrokova glavna ustvarjalna dejavnost igra. Ta pa z razvojem otrokovih sposobnosti izgublja funkcionalen pomen in postaja vedno bolj smiselna. Preko nje se razvija otrokov razum ter zavestno opazovanje igre in okolice.
V otroštvu je igra najboljša za učenje otroka in razvoj mišljenja. Je temeljni način za pridobivanje osnove za višje oblike učenja. Med igro otrok tipa, voha, posluša ter s tem pridobiva čutne vtise in socialne izkušnje (Marentič Požarnik, 2003, str. 28).
V zgodnjem otroštvu je zelo pomembno načelo aktivnega učenja, kjer si otrok največ zapomni, saj se lahko konkretno rokuje s predmeti in je aktivno udeležen pri pridobivanju
4
izkušenj. Rezultate interakcij z okoljem otroci ponotranjijo, si jih zapomnijo, kar pa prispeva k trajnejši zapomnitvi. K tej prispeva tudi notranja motivacija, ki jo otrok dobi, ko ga neko področje zelo zanima (Hmelak in Lepičnik Vodopivec, 2015).
3. AKTIVNO UČENJE
3.1. OPREDELITEV AKTIVNEGA UČENJA
O njem govorimo, ko otrok samostojno raziskuje in postavlja hipoteze, ki jih na koncu potrdi ali ovrže, pri tem pa je miselno in čustveno aktiviran. S tem pridobi trajnejše znanje, ki ga uporabi v novih situacijah. Učenje tu ni več prenašanje znanja iz vzgojiteljice na otroka, ampak s pomočjo smiselnih transakcij med vzgojiteljico in otrokom. Do končne transformacije pride, ko otrok spremeni pojmovanje o svetu in svojo osebnost po poti, ki jo je zgradil ob pomoči vzgojiteljice (Marentič Požarnik, 2003).
Je otrokova neposredna aktivnost s predmeti ali objekti, ljudmi in idejami, preko katerih gradi nov način lastnega razumevanja in razmišljanja. Pri vsem tem gre za proces, kjer vzgojiteljica namerno uporablja takšne pristope, metode in tehnike poučevanja, ki zagotovijo visoko stopnjo otrokovega sodelovanja v procesu pridobivanja znanja, izkušenj in pojmov (Jarh, 2014).
Otroci preko aktivnega učenja ali takojšnje izkušnje konstruirajo znanje, ki jim pomaga razumeti njihov svet. So aktivni zaradi prirojene želje po raziskovanju, ki prihaja iz osebne pobude. Ko uresničujejo svoje namene, se vključujejo v ključne izkušnje, ki predstavljajo ustvarjalne interakcije z ljudmi, predmeti, materiali in podpirajo njihovo rast na vseh področjih (Hohmann in Weikart, 2005, str. 5).
Aktivno učenje je odvisno od pozitivne interakcije, ki se zgodi med otrokom in odraslim.
Tisti, ki vedo, kako otroci razmišljajo in sklepajo, v komunikaciji z njimi ves čas uporabljajo pozitivne interakcijske strategije, s katerimi otrokom omogočajo vodenje, z njimi ustvarjajo pristne odnose ter podpirajo otroško igro. Osredotočeni so na otrokove sposobnosti, na njegovo samostojno izražanje misli in občutkov. Pri vsem tem je najbolj pomembno, da učenje temelji na aktivnem reševanju problemov, na soočanju s problemom in iskanju rešitev, ne pa na sistemu vodenja otroka, ki temelji na pohvali in kazni.
Pomembno je učno okolje, ki precej vpliva na vedenje otrok. Pomembno je, da je prostor, kjer se otroci učijo, primerno urejen, da imajo otroci na voljo različne materiale za dejavnosti,
5
preko katerih se lahko učijo in izražajo svojo ustvarjalnost (Hohmanan in Weikart, 2005, str.
6).
Pri aktivnem učenju moramo upoštevati določena načela, kot so, zagotovitev učno spodbudnega in primernega okolja, ki naj bo zasnovan na vzgojiteljičinem načrtovanem in nenačrtovanem usmerjanju, ki se prilagaja interesom in pobudam otrok. V ospredje je postavljeno razvijanje prepoznavanja in zavedanja problemov, ki jih otroci lahko samostojno rešujejo. Pomembna je spodbuda pri uporabljanju različnih strategij in pripomočkov za reševanje odgovorov ter omogočanje verbalnega in ne verbalnega izražanja, raba jezika v različnih situacijah in pravica do zasebnosti (Kurikulum za vrtce, 2004, str. 16, 17).
Načelo aktivnega učenja izhaja iz spoznavanj kognitivnih in psiholoških teorij, ki temeljijo na tem, da otrok sam gradi razumevanje in znanje. Gre za aktivno predelavo informacij, ki jih otrok dobi na način, ki je prilagojen njegovemu načinu razmišljanja. S tem omogoči razumevanje informacij v največji meri. Bogatejše, kot je otrokovo sodelovanje pri različnih aktivnostih, tem večje in širše socialne in kognitivne sposobnosti bo pridobil (Batistič Zorec, 2010).
3.2. VLOGA VZGOJITELJICE PRI AKTIVNEM UČENJU
Vloga vzgojiteljice pri aktivnem učenju je, da otroku pomaga priti do novega znanja in novih spoznanj samostojno. Otrok prevzame vlogo raziskovalca, vzgojiteljica pa opazuje otroka pri raziskovanju in samostojnem učenju. Namesto da novo znanje direktno poda, otroka na njegovi poti do iskanja odgovorov spodbuja. Na podlagi mnogih raziskav je aktivno učenje veliko boljše in kakovostno, saj otroka celostno aktivira (Marentič Požarnik, 2003, str. 12).
Otroci so tisti, ki dajejo predloge za različne dejavnosti, zbirajo materiale, ki ji bodo uporabljali ter sestavljajo skupine med sovrstniki, da si razporedijo delo. Vloga vzgojiteljice pa je, da jih pri vsem tem spodbuja, priskrbi materiale in načrtuje ter sodeluje. Otroci tako rastejo in se razvijajo na vseh nivojih ter se učijo sodelovanja v timu (Hohmann in Weikart, 2005, str. 35).
Vzgojiteljica lahko ima dve vlogi, direktivno ali nedirektivno Pri uporabi direktivnega učenja bodo otroci pasivni in bodo znanje le sprejemali, medtem ko bodo otroci pri vzgojiteljici, ki znanje poda nedirektivno, aktivno udeleženi v vseh elementih kurikula – načrtovanje, izvedba in evalvacija (Bahovec, Golobič, 2004, str. 67).
6
Pri aktivnem učenju se posvečajo metodologiji »korak za korakom«, ki podpira razvoj otrokovih kompetenc, izkustveno učenje, iskanje novih rešitev in izboljšav, razvoj otrokove kritičnosti in evalvacije dela ter samorefleksije (Ašenberger, 2014). Gradimo na otrokovih zmožnostih in ga vodimo k pridobivanju novih doživetij, izkušenj in spoznanj preko omogočenega izražanja in doživljanja, čustvene in socialne vpletenosti, še preden postavimo smiselne zahteve za aktivno učenje (Jarh, 2014).
S tem načinom ohranjamo radovednost in notranjo motivacijo otrok ter trajno zanimanje za znanje in oblikovanje sposobnosti, ki so potrebne za reševanje problemov. Spodbujamo pa tudi otrokovo ustvarjalnost in domišljijo. Vzgojiteljice morajo za dobro izvedbo aktivnega učenja imeti visoko stopnjo izobrazbe in kritičnosti, znati morajo opazovati in spodbujati otroke ter delati v timu (Hmelak, Lepičnik Vodopivec, 2015).
V igralnici vzgojiteljice vedno poskrbijo za nekaj namenskih kotičkov. Ti služijo prosti igri na določeno temo – kuhinja, branje, frizer. Otrokom dajejo možnost izbire in učenja na lastnih izkušnjah in spodbujajo različne vrste iger, ki lahko potekajo samostojno, v paru ali skupini, zato spodbujajo tudi sporazumevanje in medsebojno sodelovanje. Omogočajo otrokov razvoj samoiniciative, avtonomnosti in socialne kompetentnosti. Kotiček mora predstavljati domišljijski in realni prostor, ki omogoča širok razpon razmišljanja v vse smeri. Pri vsem tem je upoštevana otrokova pravica do izbire drugačnosti, glede na želje otrok (Jarh, 2014).
3.3. SPODBUDBNO UČNO OKOLJE
O spodbudnem učnem okolju govorimo, ko se otrok v njem počuti varno, sprejeto in domače ter mu omogoča aktivno učenje. Le tako se otrok odpre in izrazi svoje želje, ideje, misli in predloge. Pomembno je, da je vključen v sooblikovanje prostorov in kotičkov, v katerih raziskuje in razvija raziskovalne in ustvarjalne dejavnosti. Da so otroci vključeni v okolje in da se v njem počutijo domače, je razvidno že v garderobi, kjer ima vsak svoj obešalnik s svojim znakom, nalepko ali pa besedo, ki ga predstavlja. V takšnem okolju imajo otroci občutek, da imajo vpliv na pomembne zadeve, občutijo timsko delo in sodelovanje in hkrati prepoznavajo svoja močna področja (Ašenberger, 2014).
Pomembno je, da spodbudimo otrokove interese in čutila, saj postanejo tako bolj zavzeti za učenje in sprejemanje novega znanja. Ker težko ostanejo zbrani v dolgočasnem okolju, moramo igralnico in ostale prostore narediti zanimive, privlačne in hkrati poučne. K temu pripomorejo vizualni elementi, kot so različne slike, na katerih se pojavljajo večja mesta, njihove znamenitosti, gozd, narava oziroma tematika, ki otroke zanima, in želijo o njej
7
izvedeti več. V igralnico lahko dodamo različne teksture, ki jih otroci preizkušajo s tipanjem in pripomočke, ki pripomorejo k maksimalni uporabi čutil pri učenju. Poleg vsega tega pa ne smemo pozabiti na dejavnosti, ki zahtevajo fizično gibanje (Creating a Stimulating Classroom Environment: Definition & Strategies, 2019).
Okolje, v katerem se otrok uči, lahko delimo na fizične, socialne, simbolne in domišljijske prostore. Preplet vseh teh pa daje kakovostno vzgojo in prostor za maksimalno učenje in razvoj otroka. Pomembno je, da predstavlja spodbudo za učenje in raznolike odnosne dejavnosti. Povezave vseh prostorov omogočajo situacijsko razumevanje prostora hkrati pa omogočajo otrokovo samostojno preverjanje socialnih navad in družbenih pravil (Kroflič, 2016).
V spodbudnem okolju otroci sami podajo pobudo za različne dejavnosti, ki izvirajo iz njihovih interesov, sami izbirajo materiale in se odločajo, kaj bodo z njimi počeli, zato je vloga vzgojiteljice, da v okolje prinese različne odpadne materiale, s katerimi lahko otroci raziskujejo in ustvarjajo. Uporabljajo vsa čutila, predmete pogledajo, vonjajo, tipajo in jih držijo ter preko neposredne izkušnje odkrivajo razmerja in povezave med predmeti in okoljem. Več kot imajo na voljo materialov, več kombinacij lahko naredijo in ustvarijo nekaj popolnoma drugačnega. Prostor mora spodbujati tudi gibanje, da se lahko otrok plazi, skače, pleza, potiska, vleče stvari, hkrati pa z zagotovitvijo vsega tega iz otrok izzove, da samostojno govorijo o svojih izkušnjah, uporabljajo različne izraze in s svojimi besedami opišejo, kaj počnejo (Turnšek, 2018, str. 17).
4. PROJEKTNO UČNO DELO
4.1. OPREDELITEV PROJEKTNEGA UČNEGA DELA
Projektno učno delo je alternativa tradicionalnemu organiziranemu in vodenemu vzgojno- izobraževalnemu delu, kjer so vsi udeleženci v aktivnem odnosu do vseh vsebin, ki jih raziskujejo. Je prevladujoč didaktični model, saj izvedba poteka po točno določenem načrtu, ki ima več možnosti za način izvedbe. Ker navadno temelji na skupinskem delu, pozitivno vpliva na motivacijo otrok in uspešnost učenja, poveča sodelovanje in interese tudi tistih otrok, ki navadno ne želijo sodelovati (Polajžer, 2018).
Primerno je za oblikovanje vzgojno-izobraževalnega procesa v vrtcu. Otrokovo naravno učenje je integrirano, aktivno, raziskovalno ter sodelovalno, kar pa je treba pri oblikovanju
8
projekta upoštevati. Na podlagi značilnosti učenja otrok lahko oblikujemo ustrezen proces, preko katerega bodo otroci prišli do novih spoznanj (Slunjski, 2012, str. 143).
Novak (1990, str. 21, 22) pravi, da presega okvire šolskega pouka, saj se ne omejuje na pogoje, v katerih je organiziran šolski pouk. Omejitev ni niti pri vsebini niti pri organizaciji, času in prostoru. Zaradi tega se uvršča med didaktične sisteme in združuje elemente direktnega učiteljevega/vzgojiteljičinega vodenja učnega procesa in elemente samostojnega dela učencev. Med potekom projekta učitelj/vzgojiteljica postopno vodi učence skozi učni proces, ki je zasnovan na podlagi interesov učencev, jih usmerja in sodeluje pri aktivnostih, učenci pa se ob njegovi/njeni posredni pomoči samostojno učijo, raziskujejo, rešujejo probleme in iščejo odgovore na svoja vprašanja.
Gre za obliko integriranega kurikuluma, kjer so otroci aktivno v skladu z lastnimi interesi vključeni v proces izvedbe, učenje in razvoj svojih spretnosti in sposobnosti. Dejavnosti pa se izvajajo na različnih področjih (Slunjski, 2012, str. 131).
Sodi med odprte učne procese, ki se odvijajo in potekajo s pomočjo določenih vsebin, organizacijskih oblik, učnih metod in tehnik, s katerimi dosežejo zastavljene cilje. Lahko poteka tudi zunaj šolskih prostorov in se povezuje z drugimi načini vzgojno-izobraževalnega dela (Novak, 1990, str. 24).
Projektno učno delo je primerno tako v vrtcih kot v osnovnih in srednjih šolah ter na univerzah. Poteka lahko v različnih organizacijskih oblikah – individualno, v skupini ali v parih. Glede na trajanje in število sodelujočih se delijo na velike, srednje velike in male projekte (Novak, 1990, str. 37).
4.2. CILJI PROJEKTNEGA UČNEGA DELA
Glavni cilj celotnega projektnega učnega dela je proces, preko katerega pridemo in dosežemo zadane cilje, bistvo je v načinu doseganja ciljev, ne pa v samem cilju. Pri tem pa moramo upoštevati zahtevi, ki ju projektno učno delo postavlja:
- Ne glede na tip projekta je v vseh etapah glavni nosilec ali izvajalec posameznih aktivnosti otrok-učenec. Vzgojiteljičina naloga je spodbujanje in svetovanje.
- Za projekt moramo imeti načrt, ki se ga držimo. Potek in vsebina se morata uskladati z načrtom, ki ga naredijo otroci skupaj z vzgojiteljem v medsebojnem sodelovanju.
(Novak, 1990, str. 24).
9
Vse dejavnosti so zastavljene na način, ki v največji meri prispeva k uresničitvi ciljev, ki smo si jih zadali pri načrtovanju projekta. Pri samem načrtovanju in postavljanju ciljev pa moramo biti pozorni na določitev časa izvedbe projekta, števila otrok, ki bodo v projektu sodelovali, kje bomo projekt izvedli, kje bodo otroci dobili informacije (prostor in kraj). V načrt moramo vključiti tudi predvidene pripomočke, ki jih bomo uporabljali za raziskovanje naše teme (Novak, 1990, str. 29).
Projektno delo navadno vsebuje situacije na tematike iz vsakdanjega življenja. Cilj je, da otroci preko aktivnosti uporabijo čim več čutil (oči, nos, ušesa, jezik …) in s tem povečajo učinkovitost učenja, saj so aktivni na vseh miselnih področjih (Novak, 1990, str. 32).
4.3. VLOGA VZGOJITELJICE PRI PROJEKTNEM UČNEM DELU
Vzgojiteljica mora poznati otrokove sposobnosti, osebne lastnosti in interese, saj lahko na podlagi poznavanja le-teh načrtuje in izpelje smiselne dejavnosti, s katerimi se otroci naučijo nekaj novega, ter jim predstavljajo izziv. Potrebno ga je graditi in voditi na način, ki otrokom predstavlja izziv. Ko gre za projektno delo v vrtcu, se največkrat izvaja v igralnici ali pa v okolici vrtca na terenu. Vloga vzgojiteljice je načrtovanje in vodenje otroka skozi projekt, njena vloga ni pasivna, temveč otroka vodi, da pride do odgovorov na vprašanja, jim pomaga pri izbiri pripomočkov in materialov ter jim le-te tudi priskrbi (Petek, 2012, str. 106, 107).
Vzgojiteljičina priprava na delo je tu zelo pomembna, saj spada projektno delo v sklop učnega načrta. Njeno delo je enakovredno klasičnemu pouku, kar pomeni, da vzgojiteljica v prvi fazi sama načrtuje dejavnosti in okviren načrt ter postavi cilje, ki jih s projektom želi doseči, hkrati pa mora pustiti odprte možnosti za predloge otrok.
V drugi fazi vzgojiteljica v pripravo vključi tudi otroke. Temo skupaj predelajo in se o njej pogovorijo. Biti mora dovolj široka, da omogoča kreativno dodajanje otrokovih predlogov in idej za raziskovanje. Vloga vzgojitelja je tu spodbujevalna. Otroke motivira in jim daje pobude za predloge, jih skupaj z njimi predela ter jim omogoči izbiro ene ali več idej (Novak, 1990, str. 76, 77).
Okolje, v katerem otrok raziskuje, mora ponujati različne materiale in snovi, iz katerih se lahko uči. Vzgojiteljica mora otrokom zagotoviti spodbudno učno okolje in ga povezati s stvarmi, predmeti ter pojmi, ki jih otroci že poznajo, le-te pa jih morajo popeljati v različne neznane vsebine, ki jih lahko raziskujejo dalje. Odnos, ki ga vzpostavi vzgojitelj z otrokom, je tako pristen. Otrok ve, kaj je pomembno odraslim pri raziskovanju in obratno. Vzgojiteljica
10
zato skupaj s skupino zbira naloge, predloge in ideje ter jih poveže v skupno dejavnost, preko katere otroci izvejo nova dejstva. Vso novo znanje nato skupaj dokumentirajo in povežejo v celoto ter ga na koncu tudi pregledajo in primerjajo z začetnim znanjem (Turnšek, idr., 2009, str. 209–228).
5. UČENJE Z RAZISKOVANJEM
5.1. OPREDELITEV UČENJA Z RAZISKOVANJEM
Maxim (1997) je raziskovanje opredelil kot strategijo aktivnega učenja, ki je osredotočeno na reševanje problemov. S tem pristopom spodbudimo in ohranjamo radovednost otrok in zanimanje za novo znanje, hkrati pa otroci pridobivajo ključne sposobnosti za samostojno reševanje problemov (Turnšek, 2018, str. 6).
Avtorici Skvarč in Bačnik (2011–2012) v svojem članku učenje z raziskovanjem predstavita skupino pristopov, s katerimi se učimo preko lastne aktivnosti, kot so projektno delo, problemsko učenje in učenje preko načrta. Pri tem imata proces in vsebina enako pomembno vlogo. Gre za poglobljeno učenje, pri katerem je vsebina vezana na realne probleme. Izvaja se lahko tudi v paru ali skupini, zato ima pomembno vlogo tudi pri razvoju komunikacije, sodelovanja in kreativnosti. Temelji na dobro zasnovanem vrednotenju znanja in spretnosti učencev, sam uspeh izvedbe in doseganje želenih ciljev pa je odvisen od vzgojitelja in njegovega znanja.
Pri takšnem učenju se ideje, dejavnosti in različni raziskovalni pristopi ne uporabljajo le občasno, ampak predstavljajo prevladujoči način dela. Osredotočeno je na otroka in temelji na sodelovanju, tako v parih kot v skupinah, v aktivno raziskovanje pa je vključena tudi vzgojiteljica, ki z otroki sodeluje in jih podpira (Suban, 2017).
Turnškova (2018, str. 6) pravi, da raziskovalno učenje izhaja iz obstoječega znanja, pojmovanj in izkušenj otrok. V samem procesu se torej otroci ne učijo samo novih stvari, ampak svoje znanje tudi nadgrajujejo, gradijo nove predstave in pojme, se srečujejo z novimi pomeni, spoznavajo strokovne izraze in znanstvena dejstva. Problemi in teme se navadno povezujejo z več področji, zato je potrebno več različnih pristopov, s katerimi pridemo do rešitve. Pri vsem tem sta motiviranost otrok in želja po učenju na visoki ravni, kar pa prispeva k trajnostnemu znanju. Zelo pomembno je, da raziskujemo temo, katere uporabnost znanja pripomore k razvoju otrok in spoznavanju sveta okoli sebe, ter kako lahko nova znanja in izkušnje uporabimo v vsakdanjem življenju.
11
Med raziskovanjem otrok razvija življenjske veščine preko lastne aktivnosti. Otroci ozaveščajo lasten proces učenja in prevzemajo odgovornost za učenje in raziskovanje. Velika prednost učenja z raziskovanjem pa so interakcije med otroki ter med vzgojitelji in otroki (Skvarč, 2018, str. 7).
Pri učenju z raziskovanjem je ena izmed prednosti poglobljeno razumevanje novega znanja, ki vodi tudi v boljše pomnjenje. Otroci lahko dobijo vpogled v delo znanstvenikov, poti raziskovanja in razvoja, se učijo na življenjskih problemih, ki temeljijo na realnih situacijah.
Z dobrimi in raznolikimi dejavnostmi lahko zelo motiviramo tudi tiste otroke, ki prihajajo iz nespodbudnega okolja. Takšno učenje zelo spodbuja razvoj socialnih in komunikacijskih veščin, razvoj ustvarjalnosti in inovativnosti ter občutek sprejemanja odgovornosti, večja je njihova samostojnost in hkrati tudi bolj okrepljena pozitivna samopodoba (Skvarč, 2018, str.
8).
Učenje z raziskovanjem omogoča vzgojiteljicam in ostalim pedagoškim delavcem vpogled v napredek otrok. Ker se le-ta stalno spreminja, je zelo pomembna evalvacija, refleksija dejavnosti ter razumevanje otrokovih odzivov na določeno dejavnost. Pri tem se tako otroci kot vzgojiteljice učijo zbirati informacije; otroci o temi, ki jo raziskujejo, vzgojiteljica pa o otrocih samih – kdo so, kaj jih zanima, kako razmišljajo, kako izražajo mnenje, kako ga argumentirajo, kako preučujejo dobljene rezultate in kako presojajo različne situacije (Prav tam, str. 8).
V predšolskem obdobju se otroci veliko bolj intenzivno učijo na podlagi raziskovanja. N.
Turnšek (2018, str. 6) v svojem delu opredeli tri večje prednosti učenja z raziskovanjem, ki jih opazimo pri različnih aktivnostih v vrtcu:
- Raziskovanje daje prednost procesom.
Bolj kot sam rezultat je pomemben proces, s katerim pridemo do odgovorov. S tem se otroci učijo aktivno na vseh področjih razvoja, nadgrajujejo svoje znanje, pridejo sami do odgovorov in si veliko bolj zapomnijo snov, saj jo morajo raziskati sami.
- Raziskovalni pristop temelji na otrokovih izkušnjah.
Pri načrtovanju dejavnosti ali pa izbiri teme moramo dobro poznati otroke in njihovo znanje.
Pomembno je, da z raziskovanjem svoje znanje nadgrajujejo ali pa raziskujejo popolnoma
12
neznano temo. Izhajamo iz otrokove perspektive, izkušenj in predznanja, izhodiščna točka pa so nam problemi, ki so otrokom zanimivi in smiselno povezani z njihovim življenjem.
- Vseživljenjsko znanje.
Kar se otroci naučijo, znajo vse življenje, so aktivno vključeni, in ravno to jim daje motivacijo in željo po spoznavanju.
5.2. VRSTE RAZISKOVANJA
Poznamo dva tipa raziskovanja – raziskovanje problemov zaprtega tipa, o katerem govorimo, ko želijo otroci odgovoriti na raziskovalna vprašanja z določenimi informacijami in rešitvami, do katerih pridejo sami, ter raziskovanje problemov odprtega tipa, ki na sistematičen način vključuje sodelovanje otrok, željo po sodelovanju v program vrtca. Otroci razmišljajo o več možnostih, iščejo raznolike rešitve, nato pa s pomočjo idej in predlogov uporabijo najbolj kreativne potenciale. Preko vsega tega pa razvijajo divergentno razmišljanje (Turnšek, 2018, str. 9–13).
RAZISKOVANJE PROBLEMOV ODPRTEGA TIPA
Pri problemih odprtega tipa se navadno soočimo z različnimi ugankami, problemi, ki jih želimo rešiti. Navadno se navezujejo na vsakdanje življenje skupine. Ko si postavimo problem, ki lahko ima ogromno možnih rešitev (npr. Kako bomo okrasili igralnico?), izrazimo zaupanje v otrokove sposobnosti, saj prispevajo svoje zamisli in ideje, ki jih nato upoštevamo pri rešitvi problema. Zelo pomembno je ustvarjalno vzdušje, ki otrokom omogoča svobodo (Turnšek, 2018, str. 14).
Cilj projektov odprtega tipa je, da lahko otroci demokratično odločajo o različnih situacijah in rešitvah, da se počutijo maksimalno vključene in upoštevane ter s tem postanejo pomembni člani ustanove, saj prevzemajo veliko odgovornost za različne vidike življenja skupine (Prav tam, str. 15).
RAZISKOVANJE PROBLEMOV ZAPRTEGA TIPA
Temelji na iskanju odgovorov na zastavljena raziskovalna vprašanja preko določenih aktivnosti in dejavnosti. Otroci analizirajo pridobljene informacije, ki jih poiščejo ob pomoči vzgojiteljice. Sam proces lahko poteka na induktiven način, pri katerem sklepamo od posameznega k splošnemu, ali pa na deduktiven način, kjer sklepamo od splošnega k
13
posameznemu. Otroci pridobivajo informacije z anketiranjem, razgovori, opazovanjem in zbiranjem dokumentov (Turnšek, 2018, str. 6).
Otroci so vedno aktivni raziskovalci, ki primerjajo svoje rešitve, se dogovarjajo, izmenjujejo mnenja in skupaj iščejo rešitev. Osnovni cilj raziskovanja je, da otrok postane aktiven raziskovalec, ki se znajde med informacijami, iz njih razbere bistvo in najde odgovor. Na eno raziskovalno vprašanje se vedno ponuja en sam pravilen odgovor, ki mora biti argumentiran, razumen in uporaben (Prav tam).
Cilji raziskovanja problemov odprtega tipa so, da otrok pridobi spodobnost za raziskovanje, da le-to pri otroku spodbuja miselne sposobnosti ter da se uči opazovati, analizirati in zbirati različne podatke, sodelovati v skupini in se prilagajati (Turnšek, 2018, str. 6).
KORAKI V RAZISKOVANJU ZAPRTEGA TIPA - OPREDELITEV PROBLEMA
Temelj opredelitve problema je pogovor z otroki. Preko tega izvemo kaj otroci že vedo in kaj želijo še izvedeti. Predznanje nam daje podlago za postavitev raziskovalnih vprašanj (Petek, 2012, str. 107).
Raziskovalna vprašanja postavimo natančno. Raziskovalnih vprašanj je lahko več, lahko so širšega in ožjega pomena. Preko dejavnosti in aktivnosti se nam pojavijo še mnoga druga vprašanja, na katere moramo odgovoriti, če želimo dobiti odgovore na glavna (Turnšek, 2018, str. 7).
- IZRAŽANJE DOMNEV
Teme, ki jih izberemo za raziskovanje, so otrokom lahko poznane, ali pa ne. Vidne so tudi razlike med otroki glede izkušenj in znanj. Na podlagi domnev otrok lahko vzgojitelji načrtujejo dejavnosti tako, da se bodo otroci sistematsko učili, dobro pa je, da predhodno načrtujejo dejavnosti, s katerimi ugotovijo, kakšno predznanje imajo otroci. Njihove domneve, predvidevanja zapisujejo, dokumentirajo, zabeležijo z videoposnetki in s tem omogočijo sistematski proces od izhodiščne točke pa vse do cilja, omogočijo pa tudi pregled informacij, s katerimi lahko preverijo predpostavke (Turnšek, 2018, str. 8).
14
- ZBIRANJE INFORMACIJ, DOKUMENTIRANJE IN UREJANJE INFORMACIJ IN PREVERJANJE DOMNEV
V začetku iskanja informacij spodbudimo otroke, da razmišljajo, kje, kako in od koga bi dobili odgovore na zastavljena vprašanja. Najbolj pomembno je, da odgovornost za učenje v čim večji meri prepustimo otrokom, zato je naloga vzgojitelja v tej fazi, da omogoči otrokom vir informacij, z njimi načrtuje tehnike zbiranja, dokumentiranja in urejanja podatkov.
Izbiramo tehnike, ki so neposredno povezane z vsebino problema. Tehnik je lahko več, je pa zelo pomembno, da so prilagojene razvojni stopnji otrok (intervju, anketa, opazovanje, raziskovanje preteklosti, neposredna izkušnja in igra). Izbiramo lahko med različnimi tehnikami dokumentiranja, kot so risbe, video posnetki, zapisi in fotografije (Turnšek, 2018, str. 8, 9).
- REŠITVE NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Na koncu se naberejo različni materiali in podatki, ki nam pomagajo sestaviti sliko. Proces zaključimo s pregledom zbranih informacij, ki jih uredimo in strnemo v povzetek. Preverimo, ali smo odgovorili na vsa vprašanja, in jih primerjamo z našimi domnevami. Ugotovimo, kaj smo imeli prav, kaj smo nadgradili in kaj smo spoznali čisto na novo (Prav tam, str. 9).
Sestavimo smiselne odgovore na naša raziskovalna vprašanja in jim dodamo interpretacijo.
Preko plakata ali drugih pisnih poročil lahko novo znanje predstavimo drugim otrokom, staršem in prijateljem. Zaključni povzetek pa pripravi tudi vzgojitelj (Petek, 2012, str. 108).
- UPORABA INFORMACIJ
Otroke spodbudimo k razmišljanju, kako bi lahko te informacije uporabili v vsakdanjem življenju. Mogoče postavimo nova raziskovalna vprašanja, ki strmijo k drugi temi v povezavi s tisto, ki smo jo raziskali, ter tako odpremo nov projekt, ki ga želimo raziskati (Prav tam).
5.3. VLOGA VZGOJITELJICE PRI UČENJU Z RAZISKOVANJEM
Vzgojiteljica skupaj z otroki raziskuje problem, saj jim le tako lahko stoji ob strani, jim nudi podporo in pomoč pri iskanju odgovorov ter se skupaj z njimi uči. Njena vloga se spremeni.
Namesto da znanje podaja, otroke usmerja v raziskovanje, jim pomaga pri dokumentaciji in analiziranju podatkov. Izziv je tako enak otrokom in vzgojiteljici.
Pri sami izbiri problema mora vzgojiteljica upoštevati otroško perspektivo in otrokom že znane pojme, saj le tako uveljavlja načelo otrokovih interesov. Izhodišče učenja in motivacije
15
so problemi, ki otroka pritegnejo in so smiselno povezani z njegovim življenjem (Turnšek, 2018, str. 4).
Preko raziskovanja in sistematične poti pridejo otroci do veljavne rešitve, pri čemer ima vzgojiteljica veliko vlogo. Pomembno je, da zna »prebrati« otroke, da pozna njihov razvoj, kaj jih zanima in kako razmišljajo, da lahko na podlagi tega naredi načrt. Vzgojiteljica mora obvladati veščine raziskovanja in kulture raziskovanja, ki se kažejo v radovednosti, strokovni rasti in razvijanju idej, biti mora spretna pri socialnih in kulturnih veščinah, saj so od njene uspešnosti odvisne socialne veščine otrok, ključna pa je veščina poučevanja, pri kateri vzgojiteljica pozna različne didaktične pristope.
Naloga vzgojiteljice je tudi spremljanje otrokovega napredka, ki je pri učenju z raziskovanjem vzporedno s samim raziskovanjem. Na podlagi tega se načrtujejo dejavnosti in aktivnosti.
Napake, ki jih naredijo vzgojiteljice ali otroci, moramo vzeti kot dobre in jih obrniti tako, da jih lahko uporabimo v nadaljnjem učenju (Skvarč, 2018, str. 9).
16
II. EMPIRIČNI DEL
6. METODOLOGIJA
6.1. OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI RAZISKOVANJA
Učenje predstavlja proces spreminjanja in nadgrajevanja tako znanja kot vedenja. Kot vzgojiteljice v vrtcu imamo pomembno nalogo, da otroke spodbujamo in motiviramo za aktivno učenje, samostojno razmišljanje ter samostojno reševanje problemov.
Pomembno je, da otroci sodelujejo v samem procesu učenja, saj s tem pridobivajo izkušnje in veliko več znanja, kot bi ga samo s poslušanjem. V svoji diplomski nalogi sem se posvetila učenju z raziskovanjem zaprtega tipa, ki otroke zelo motivira, hkrati pa od vzgojitelja ne zahteva podajanja znanja, temveč vodenje otroka v lastnem procesu odkrivanja znanja. Otrok je tako veliko bolj motiviran in željan novega znanja, do katerega lahko pride sam.
V ospredje raziskovalnega dela je postavljena otrokova aktivnost, ki ga prikaže kot aktivnega raziskovalca. Ker aktivno sodeluje, se dvigne motivacija in zanimanje za različne dejavnosti, tudi tiste, ki ga drugače ne zanimajo.
Namen diplomskega dela je izvesti projekt, pri katerem otroci z raziskovanjem in samostojnim učenjem ugotavljajo, kaj je družina in kakšen je njen pomen, člane družine in njihove vloge v družini ter naloge družine. Z evalvacijo projekta pa bom dobila odgovore na raziskovalna vprašanja.
CILJI DIPLOMSEKGA DELA
Z diplomskim delom želim otrokom predstaviti raziskovanje kot način učenja in jih aktivno vključiti v učenje ter s tem ohraniti radovednost otrok in željo po raziskovanju ter pridobiti izkušnje z uporabo metode zaprtega tipa in ugotoviti, katere so njegove prednosti.
6.2. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
V skladu s cilji sem si zastavila naslednja raziskovalna vprašanja:
17
R1: Na kakšen način so bili otroci aktivno vključeni v proces raziskovanja?
R2: Na kakšen način sem ohranjala otrokovo radovednost in željo po raziskovanju skozi celoten projekt?
R3: Katere prednosti raziskovanja zaprtega tipa so bile opažene med projektom?
R4: Kakšne težave so se pojavile pri raziskovanju zaprtega tipa?
6.3. RAZISKOVALNA METODA TER POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV Uporabila bom deskriptivno metodo raziskovanja ter kavzalno – neeksperimentalno metodo. Pri projektu bodo sodelovali otroci vrtca Ciciban – enote Lenka, stari med 3 in 4 leta. Za evalvacijo dejavnosti bom uporabila dnevne evalvacijske zapise, opazovanje ter samorefleksijo.
18 7. PROJEKT
7.1. NAČRT PROJEKTA – RAZISKOVANJE PROBLEMOV ZAPRTEGA TIPA CILJI PROJEKTA »DRUŽINA«
- Otroci se skozi celoten projekt naučijo dejstva o družini.
- Otroci preko dejavnosti razvijajo sposobnosti za samostojno raziskovanje in reševanje.
- Otroci preko dejavnosti razvijajo zmožnosti zbiranja in dokumentiranja novih informacij.
- Otroci preko dejavnosti razvijajo radovednost in ustvarjalnost.
- Otroci so aktivni in samostojni pri odkrivanju novega znanja.
OPREDELITEV PROBLEMA
S projektom »Družina« želimo raziskati, kaj je družina, kakšen pomen ima, kdo jo sestavlja, kakšna je vloga družinskih članov ter kaj vse počnejo skupaj. Otrokom želim pokazati, da se družine med sabo razlikujejo, vse pa veže ljubezen. Otrokom dodam v knjižni kotiček novo slikanico Matevž dobi sestrico.
IZRAŽANJE DOMNEV
Otroci podajo svoje domneve, izkušnje in znanje na temo, o kateri govori slikanica. Njihove odgovore zapišem na večji list papirja. Nato nariše vsak svojo družino ter svojo risbo tudi predstavi drugim. Njihove komentarje zapišem na drugo stran lista, da jih bomo na koncu lahko primerjali z novimi ugotovitvami in zaključkom, kaj smo se novega naučili.
ISKANJE IN UREJANJE INFORMACIJ
Otroke vprašam, kje bi lahko dobili odgovore na naša vprašanja, in jih spodbudim, da razmislijo o več načinih, kako priti do odgovorov. Predloge zapišem, da lahko na podlagi teh skupaj načrtujemo različne dejavnosti.
ODGOVORI NA VPRAŠANJA
Novo znanje, vse informacije in odgovore urejamo sproti, jih pregledujemo in ugotavljamo, kakšni so ti odgovori. Ob pregledu novih spoznanj se lahko, če so otroci močno motivirani, pojavijo še mnoga vprašanja, na katere lahko iščemo odgovore. Preverimo tudi prve domneve
19
otrok, ki jih lahko potrdimo ali ovržemo. Pravilne domneve in rešitve združimo in strnemo, da pridemo do bistvene rešitve.
UPORABA NOVIH SPOZNANJ
Z otroki naredimo zaključek projekta, povzamemo novo znanje in ugotovitve ter se pogovorimo, kako jih lahko uporabimo v vsakdanjem življenju, ter kaj nam je to novo znanje prineslo za življenje.
7.2. IZVEDBA PROJEKTA
7.2.1. MOTIVACIJSKA DEJAVNOST CILJ:
- Otroke spodbuditi k razmišljanju in jih motivirati.
V knjižni kotiček sem otrokom prinesla slikanico Matevž dobi sestrico, njena avtorica je Aline de Pétigny. Deklica, ki je opazila, da sem jo odložila v kotiček, se je takoj odločila, da jo bo pregledala. Vprašala me je, ali jo lahko kasneje skupaj preberemo. Sedli smo v krog in otrokom sem pokazala naslovnico knjige. Nekateri so jo poznali, drugi ne. Prebrala sem zgodbo in se z otroki pogovorila o njeni temi. Odgovori otrok so bili različni, pa vendar so imeli skupno točko. Nekateri so rekli, da govori o novem dojenčku, o zajčku, o mamici in očku, o noseči mamici, o družini, o veliki družini in podobno. Neka deklica je omenila, da govori tudi o babici, potem pa se je deček spomnil še na dedka, ki v slikanici sicer ni omenjen.
7.2.2. OPREDELITEV PROBLEMA IN IZRAŽANJE DOMNEV OTROK CILJI:
- Otroci sodelujejo pri oblikovanju in sprejemanju raziskovalnih vprašanj in odločitev.
- Otroci dajejo predloge, kje in na kakšen način bi lahko prišli do naših informacij.
Z otroki smo sedli v krog in se pogovarjali o družini. Vprašala sem jih, kdo jih je danes pripeljal v vrtec. S pomočjo majhne žogice, ki smo si jo podajali, je vsak prišel na vrsto, da je lahko povedal, kdo ga je pripeljal v vrtec, hkrati pa se je tudi predstavil, saj se še nismo dobro poznali. Ugotovili smo, da nekateri še ne znajo poimenovati vseh družinskih članov ter da ne ločijo razlik med spoloma, zato smo si skupaj postavili naše prvo raziskovalno vprašanje, kaj
20
je družina. Na podlagi tega smo se pogovarjali naprej, kje živijo družine in kaj počnejo v prostem času. Otroci so govorili iz svojih izkušenj, videlo pa se je, da ne ločijo mesta od vasi in hiše od bloka. Na podlagi vseh domnev otrok in njihovih izkušenj smo si postavili raziskovalna vprašanja:
- Kdo sestavlja družino?
- Kaj počne družina?
- Kje živi družina?
- Podobnosti in razlike med družinami?
Nato smo skupaj naredili načrt, kako bomo prišli do odgovorov na vprašanja, ki smo si jih zadali. Otroci so predlagali, da v kotiček prinesemo še več knjig, ki govorijo o družini, zato smo se odločili, da ob obisku knjižnice poiščemo knjige na raziskovano temo in jih prinesemo v kotiček. Deklica je predlagala, da pogledamo še po medmrežju. Odločili smo se, da bodo doma vprašali, kdo vse sestavlja njihovo družino in mogoče prinesli fotografije svoje družine ali pa jo bodo narisali sami. Deklica je predlagala, da bi lahko v igralnico prinesli vozičke in dojenčke ter se z njimi prosto igrali ter se naučili, kako poskrbeti za dojenčke. Deček v skupini je ravno to noč dobil bratca, bil je zelo vesel in navdušen, da je lahko z nami delil svoja čustva in občutke ob prihodu novega člana. Prišle so tudi ideje o pesmicah za starše in o ustvarjanju izdelkov za starše. Vprašala sem jih, kako bi ugotovili, kje živijo družine in kako bi ločili hišo od bloka. Dogovorili smo se, da si bomo vzeli čas za sprehod in si stavbe ogledali ter jih primerjali. Vprašala sem jih tudi, ali mogoče vedo, kateri praznik je v mesecu marcu, ki je povezan z družino oz. z mamo. Odgovora niso vedeli, zato sem jim malo pomagala in jih spomnila na materinski dan in dan žena. Vprašala sem jih, kaj bi lahko ob prazniku pripravili in dobili so ideje za nastop, pesmice, darila in podobno. Dogovorili smo se, da bomo vse ideje povezali v smiselni načrt in jih poskusili v čim večji meri izpeljati.
Za konec pa sem pripravila različne materiale za ustvarjanje lutk.
EVALVACIJA OPREDELITVE PROBLEMA IN IZRAŽANJA DOMNEV:
Otroke je slikanica, ki sem jo prinesla, zelo motivirala. Vzgojiteljica, ki je sedela zraven, je rekla, da je bilo dobro, da sem vprašanja postavljala že med branjem slikanice, saj sem tako otroke aktivirala za razmišljanje. Po prebrani zgodbi so imeli veliko komentarjev in pripovedi iz izkušenj glede svojih družin. Zelo zanimivo se mi je zdelo to, da je v slikanici omenjeno tudi rojstvo dojenčka, odziv otrok na to temo pa ni bil tako velik, kot sem mislila, da bo.
21
Povedali so, da morata biti mamica in očka, da nastane dojenček, da ga mamica rodi v bolnici.
Nato pa je tema pogovora nanesla na to, kako skrbimo za dojenčka, zato smo se dogovorili, da se bomo preizkusili v tem, kako za otroka poskrbimo. Ugotovila sem, da nekaj otrok ne zna poimenovati družinskih članov, kot so sestra, brat, babica in dedek ter da nihče ne loči mesta od vasi in hiše od bloka, razen dečka, ki je v skupini najstarejši. Vzgojiteljica je rekla, da je bila uporaba žoge pri pogovoru o tem, kdo jih je pripeljal v vrtec, super, saj so tako otroci ostali aktivni in motivirani ves čas, sledili so žogi ter kdaj bodo prišli na vrsto. Tudi sama sem ugotovila, da je bila žoga v pomoč, predvsem za to, ker se z otroki še nismo dobro poznali in so lahko svoja imena še enkrat ponovili. Skupaj smo načrtovali naša raziskovalna vprašanja in dejavnosti, s katerimi bomo prišli do odgovorov. Preko same izvedbe dejavnosti se bomo prilagajali ter dodajali nove možnosti raziskovanja. Na koncu našega projekta bomo primerjali domneve in predznanje otrok od današnjega dne pa do konca.
Lutke so otroci ta dan izdelali le v osnovi, zato smo se dogovorili, da jih bodo dokončali v prihodnjih dneh, nato pa bomo naredili majhno razstavo. Večina otrok je med ustvarjanjem rekla, da bodo izdelali mamico ali pa očka, le redko kdo je uporabil izraz brat, sestra, babica, dedek. Nekateri so rekli celo, da bodo naredili nekaj čisto drugega. Pustila sem jim, da so svobodno ustvarjali.
Po pogovoru z vzgojiteljico sem ugotovila, da bodo otroci morali najprej osvojiti poimenovanje družinskih članov, da bomo lahko projekt peljali v pravo smer.
22
Slika 1 : Branje slikanice Matevž dobi sestrico (lastni vir)
7.2.3. RAZISKOVANJE IN ZBIRANJE INFORMACIJ Kdo sestavlja našo družino?
POGOVOR O NAŠI DRUŽINI CILJ:
- Otroci se seznanijo z izrazi, ki jih uporabljamo za družinske člane in jih znajo uporabiti v vsakdanjem življenju.
Z otroki smo se dogovorili, da v vrtec prinesejo fotografije svoje družine. Precej otrok se je opravičilo, ker so fotografije pozabili, zato smo se dogovorili, da bomo na list zapisovali člane njihove družine. Sedli smo v krog in spet s pomočjo majhne žogice pripovedovali o družini.
Vsak je povedal, kdo vse sestavlja njihovo družino, jaz pa sem vse zapisovala na list papirja.
Nekaj otrok živi samo z enim staršem, nekaj otrok ima brata ali sestro, nekateri pa živijo celo z babico. Da so vsi otroci lahko videli, koliko družinskih članov imajo njihove družine, sem otrokom v vrtec prinesla natiskane sličice, na katerih so bili: mama, očka, brat in sestra. Tako so si lažje predstavljali, koliko je članov v družini.
23
Nato smo se pogovarjali o razširjeni družini. Najprej smo govorili o ljudeh, s katerimi živijo, nato pa sem jih vprašala, kdo vse je še njihova družina. Začeli so govoriti imena, nekateri so povedali, da je Maja mamina sestra in Boris mamin brat. S pomočjo slikanice Vse naše družine so se naučili izraze, kot so mama, oče, brat, sestra, babica, dedek ter teta in stric.
Vprašala sem jih, ali vedo, kako poimenujemo tetine in stričeve otroke. Neka deklica je dejala
»prijateljica«. Povedala sem jim, da otrokom pravimo sestrična ali pa bratranec, odvisno od spola. Nato je deček vprašal, kaj je spol. Povedala sem mu, da je spol identiteta človeka, kar pa pomeni, da predstavlja, kar vsak človek je. Povedala sem mu, da je njegov spol fant, prijateljičin pa deklica. Začeli so pogovor o tem, da so očki fantje, mamice pa dekleta.
Dogovorili smo se, da bomo družinske člane uredili glede na spol, saj si jih bodo tako lažje zapomnili.
7.2.4. UREJANJE DRUŽINSKIH ČLANOV GLEDE NA SPOL CILJI:
- Otroci ločijo moški in ženski spol in našteje nekaj razlik med njima.
- Otroci znajo našteti ožje družinske člane.
- Otroci urejajo glede na spol.
Ker sem otrokom že razdelila sličice, na katerih so bili družinski člani, jim jih je bilo veliko lažje urejati in razvrščati. Otroke sem prosila, naj dajo na kup vse deklice, mamice in na drug kup vse očke in bratce. Nato sem vzela še kup listkov, na katere sem zapisala tudi druge izraze – babica, dedek, teta, stric, sestrična, bratranec.
Skupaj z otroki smo pričeli z razvrščanjem. Vprašala sem jih, kam bi razvrstili dedka, otroci pa so to besedo položili na pravilen kup. Nato so otroci ponovili izraze, ki so se jih naučili.
Vprašala sem jih, kaj sodi na kup, kjer so fantje. Otroci so našteli družinske člane.
Nato sem jih vprašala, ali so si moški in ženske kaj podobni. Nekateri so pritrdili, nekateri so rekli ne. Prosila sem jih, naj naštejejo nekaj podobnosti. Rekli so, da imajo vsi usta, nos, ušesa in zobe. Deklica je dejala, da imajo punce dolge lase, fantje pa kratke, pa jo je deček popravil, da imajo lahko tudi fantje dolge lase in dekleta kratke. Nato je deček rekel, da imajo fantje
»luleke«, deklice pa »luliko«. Razložila sem jim, da se spol res loči po spolovilu, ki je največja razlika med spoloma. Rekli so tudi, da se deklice oblačijo v roza in fantje v modro,
24
da se deklice igrajo s punčkami in fantje s kockami, nato pa so ugotovili, da temu mogoče ni tako. Tudi deklice se lahko igrajo s kockami in oblačijo.
Naše sličice in izraze družinskih članov smo prilepili na plakat v dva stolpca glede na spol.
Plakat smo prilepili na steno.
Otroci so nato končali svoje lutke. Dodali so jim oblačila, lase, oči, usta in vse ostalo. Ko sem jih prvič vprašala, katere člane družine delajo, so vsi rekli samo mamo in očka, danes pa so bili odgovori drugačni. Neka deklica je rekla, da izdeluje mlajšo sestrico, druga je rekla, da bo naredila babico, ker jo ima zelo rada, en deček pa me je prosil, ali lahko naredi dve lutki, saj ima dva brata. Sedli smo v krog in vsak od njih je predstavil svojo lutko.
EVALVACIJA:
Z otroki smo utrdili nove naučene izraze. Vzgojiteljica je rekla, da je bila delitev na moški in ženski spol ustrezna za utrjevanje znanja otrok, hkrati pa je spodbudila tudi druga vprašanja otrok. Povedala je tudi, da so imeli otroci prej velike težave z izražanjem in da so si res veliko zapomnili od naših dejavnosti. Naučili so se, da so podobnosti in razlike med dečki in deklicami lahko zelo velike in hkrati zelo majhne, da ni nujno, da ima deklica dolge lase, deček pa kratke, ampak je lahko tudi obratno. Izraze, ki jih uporabljamo za poimenovanje družinskih članov, so dobro povezali s sličicami. Na začetku so imeli manjše težave, pri izdelavi lutk pa je bilo zelo dobro razvidno, da so se otroci naučili izraze uporabljati v vsakdanjem življenju, da vedo, pri kateri osebi uporabijo določen izraz.
25
Slika 2 : Izdelava lutk na temo družina (lastni vir)
7.2.5. Kaj počne družina?
SKRB ZA DOJENČKA IN OBČUTKI OB ROJSTVU NOVEGA ČLANA DRUŽINE CILJI:
- Otroci spoznajo in uporabijo knjigo kot vir informacij.
- Otroci znajo obleči in urediti dojenčka.
- Otroci spoznajo različne kose oblačil.
Otrokom sem prebrala zgodbo z naslovom Malček Palček. Slikanica govori in prikazuje rojstvo otroka. Preko zgodbe so otroci izvedeli, kako nastane in se rodi dojenček. Vprašala sem jih, ali vedo, kako skrbimo za novorojenčka. Deček, ki je dobil bratca, je povedal, da morata mamica in dojenček še nekaj dni ostati v bolnišnici, a ga bo lahko šel obiskat. Nato so se vrstili različni odgovori:
- Previjamo ga.
- Mama ga hrani.
- Paziti ga moramo.
- Nežno.
- Paziti moramo, da ne pade.
- Oblečemo ga.
26 - Vozimo ga v vozičku.
Nato sem jih vprašala, kje bi lahko dobili odgovore, kako skrbeti za dojenčka. Predlagali so knjige, splet, deček pa je predlagal, da bi vprašal svojo mamo, vendar se je hitro spomnil, da je še vedno v bolnišnici. Dogovorili smo se, da vsak vpraša svojo mamo, kako je ona skrbela za njih, ali pa njihove brate in sestre. Nato pa se je neka deklica spomnila, da bi lahko jaz prinesla dojenčka in vse to pokazala.
V igralnici smo imeli dojenčkov dovolj, da je lahko vsak imel svojega. Sedli smo v krog, otroci pa so imeli nekaj časa, da so si dojenčke malo ogledali. Prinesla sem plenice za previjanje in bombažno pleničko namesto odeje. Ker materiala ni bilo dovolj, sem otrokom najprej pokazala, kako dojenčka umijemo in kako mu oblečemo pleničko, nato pa so bili na vrsti otroci. Vsak je lahko poskusil, vendar nekateri niso želeli sodelovati.
Potem sem jih vprašala, kaj vse še dojenček potrebuje, da je na primer pripravljen za sprehod.
Tu so sodelovali vsi. Povedali so, da mu moramo obleči hlače, nogavice, majico, jopo, neka deklica je dejala, da je dobro, da ima tudi kapo in bundo, ko je zunaj mrzlo.
Naše ugotovitve smo zabeležili na večji list papirja. Nato sem otroke vprašala, kaj vse bi lahko zdaj družina počela skupaj, ko so vsi urejeni in oblečeni. Kaj počnejo njihove družine v prostem času? Dogovorili smo se, da do naslednjega dne otroci premislijo, kaj je najljubša dejavnost njihove družine, ki jo počne skupaj.
EVALVACIJA:
Otrokom je bila slikanica Malček Palček zelo všeč, jih je tudi zelo motivirala za sodelovanje.
Tisti, ki imajo mlajše brate in sestre, so bili navdušeni, da lahko z drugimi delijo svoje znanje o tem, kaj njihova mama naredi, ko jih pripravlja za sprehod, obisk in podobno. Vidno pa je bilo tudi, da so se tisti, ki so edinci, počutili malo izločeno, ena deklica je to pokazala na precej jezen način. Ni želela sodelovati, posmehovala se je drugim in na koncu povedala, da je zelo jezna, ker si res želi sestrico.
Vzgojiteljica je dejala, da so otroke pri slikanici najbolj motivirali zavihki, ki se odpirajo med branjem, da se je videlo, da jim je knjiga všeč. Zagotovila mi je ves material, da sem lahko otrokom demonstrirala, kako se skrbi za dojenčka, in hkrati pomagala, da so lahko vsi otroci sodelovali in ga uredili. Zdelo se ji je prav, da sem to aktivnost vključila v dejavnost.
27
Ko so dojenčke urejali in jih previjali, so bili otroci zelo previdni, kot da bi bili »pravi«
dojenčki. Zelo so se vživeli v vlogo »mame in očeta«. Preko celotne dejavnosti sem otroke spodbujala k aktivnemu uporabljanju novo naučenih izrazov.
Slika 3 : Urejanje dojenčka (lastni vir)
7.2.6. PROSTA IGRA Z DOJENČKI CILJI:
- Otroci so vključeni v komunikacijske procese z otroki.
- Otroci animirajo igrače in lutke.
- Otroci sodelujejo v igri z drugimi.
- Otroci prenašajo svoje navade in znanje drugim otrokom in jih uporabi v igri.
Otrokom sem na radiu predvajala pesem z naslovom Avto. Besedilo jim je bilo zelo všeč, saj pravi, da dojenčki v avtu jočejo, mamica pa jih miri. Vprašala sem jih, ali oni kdaj jočejo v avtu. V smehu so pritrdili in povedali, da jih mora mamica res miriti. Nato pa sem jih vprašala, kam se peljejo z avtom. Povedali so, da v vrtec, trgovino, na obisk k babici, da jih starši kdaj peljejo na obisk k prijateljem, včasih gredo na izlet, na morje in podobno.
Deklica je v roke vzela svojo lutko in vprašala, ali se lahko malo igra, nato pa so še drugi predlagali igro z dojenčki. V igralnico smo prinesli vozičke, otroci so si razdelili dojenčke in lutke, kar je kdo želel.
28
Igrali so se družine, si nadeli nazive, kot so mami, ati in dojenček. Nekateri so kuhali, drugi so šli na sprehod, tretji so dojenčke peljali na obisk k babici in podobno. Med igro sem otroke ves čas opazovala in ugotovila, da so glede na svojo starost res dobro jezikovno razviti, da uporabljajo zanimive izraze, da so si veliko zapomnili iz prejšnje dejavnosti. Veliko otrok je vmes svoje lutke zamenjalo za dojenčke.
Ena izmed deklic je v kotičku za kuhanje pripravljala krožnike. Vprašala sem jo, kaj počne.
Povedala je, da pripravlja kosilo za dojenčka in njegove prijatelje, tako kot njena mami to počne doma. Na stole ob mizi je posedla dojenčka in igračke ter prosila svoje prijatelje, da ji pomagajo. Ko so ostali videli, kako se je deklica igrala, so se ji pridružili.
Neka deklica je vzela dva in povedala, da ima dvojčka, ki ju pelje k babici. Nato ju je iz vozička položila na tla, na pleničko, in rekla, da ju bo dala spat. Sedla je poleg dojenčkov in v rokah držala telefon ter povedala, da jima predvaja uspavanko, da bosta lažje zaspala.
Zanimivo je bilo, da so tako deklice kot tudi dečki zelo uživali pri igri. Dečki so rekli, da so očki, ki peljejo svoje otroke v park, nato pa k mamici domov, oni pa bodo šli v kino. Svoje vloge so si hitro razdelili. Med seboj so naredili majhne skupine, ki so predstavljale družine, ki so se med sabo družile. Ena skupina sploh ni uporabljala igrač, ampak sta bila deček in deklica iz skupine brat in sestra, druga dva pa sta bila mamica in očka.
Njihova prosta igra je pripeljala do pogovora o tem, kaj počnejo družine. Sedli smo v krog in vsak otrok je povedal, kaj počne njegova družina, kako čas preživlja skupaj in kaj najraje počnejo skupaj.
Odgovori otrok:
- Igramo se.
- Gledamo televizijo.
- Mami in oči me pripeljeta v vrtec.
- Vozimo se s kolesom.
- V trgovino.
- Kuha.
- Igramo se s kockami.
- S sestrico se igram.
- Sprehod.
- Rišemo.
29 - Igramo se.
Vprašala sem jih, kako bi lahko prijateljem predstavili, kaj vse še lahko počnejo s svojo družino. Deček v skupini je predlagal, da bi lahko prilepili slike na list papirja in ga obesili v igralnico, tako bi lahko tudi ostali otroci videli, kaj počnejo drugi, in svojim staršem predlagali podobne dejavnosti.
EVALVACIJA:
Otroci so me zelo presenetili s svojo igro vlog, saj so se zares vživeli. Zelo hitro se je razvila zelo zabavna, razigrana prosta igra. Ko sem hodila od kotička do kotička, sem videla, kako so se otroci vživeli v vlogo svojih staršev. Deklica je najprej dojenčka dala spat, nato pa je še sama ležala ob njem. Ko sem jo vprašala, zakaj leži, je povedala, da tudi njena mama vsak večer leži zraven nje. Otroci so vase preslikali odnos staršev do njih, nekateri so bili ukazovalni, drugi precej umirjeni, odvisno od družine. Idej za igro jim ni zmanjkalo.
Tudi vzgojiteljica je bila zelo presenečena, saj se otroci navadno v samostojno igro vlog niso precej vživeli. Navadno so potrebovali več časa, da so si ustvarili takšno vzdušje.
V igro so se vživeli tako fantje kot dekleta, le da so se fantje posluževali sprehajanja po parku z vozički, medtem ko so deklice kuhale v kotičku, otroke umivale ali pa jim brale pravljico.
Na začetku našega srečanja otroci niso poznali vseh izrazov, niti brat in sestra, pri igri z dojenčki pa so jih zelo lepo uporabljali. Uporabili so tudi izraze, kot so teta in stric, ko pa sem jih vprašala, kako si je teta v sorodu z mamo, so nekateri znali povedati, da sta sestri. Prosta igra je zelo dobro pokazala, kaj vse so se naučili preko naših dejavnosti učenja in poimenovanja družinskih članov, urejanja družinskih članov glede na spol. Že med igro so ugotovili, da ima vsak od njih svoja pravila in načela življenja, ki jih je v igro vnesel od doma.
Vsi otroci so bili aktivno vključeni v igro. Vloge so si razdelili sami, jaz pa sem jih z vprašanji spodbujala, da so se spomnili še kakšne možnosti za igro.
30
Slika 4 : Prosta igra z dojenčki (lastni vir)
Slika 5 : Prosta igra na temo družina (lasten vir)
7.2.7. VSAKDANJE DEJAVNOSTI NAŠIH DRUŽIN CILJI:
- Otroci opisujejo sličice.
- Otroci komunicirajo z drugimi otroki in odraslim.
- Otroci spoznavajo različne vire informacij.
- Otroci spoznavajo različne možnosti dokumentiranja.
