UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Aurelija Jurca
PSIHOSOCIALNE STISKE, BIVANJSKA PRAZNINA TER UPORABA DROG MED MLADIMI V VZGOJNIH ZAVODIH
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Aurelija Jurca
PSIHOSOCIALNE STISKE, BIVANJSKA PRAZNINA TER UPORABA DROG MED MLADIMI V VZGOJNIH ZAVODIH
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Jana Rapuš Pavel
Ljubljana, 2021
POVZETEK
Psihosocialne stiske in občutek nesmiselnosti v življenju so po mnenju avtorjev ter po mnogih raziskavah v današnji družbi tveganja zelo pogoste, mladi pa so pri tem še posebej ranljiva skupina. V magistrskem delu skušam prikazati, kako in na kakšne načine se psihosocialne stiske in občutek bivanjske praznine povezujejo z uporabo drog, ki je danes med mladimi zelo pogosta, na prikrite načine celo spodbujena. V obzir sem vzela populacijo mladih iz vzgojnih zavodov, ki je ob tem še posebej ranljiva, saj ima običajno na voljo manj varovalnih dejavnikov psihosocialnega zdravja ter več kaotične in destruktivne rabe drog. V teoretičnem delu predstavljam osnovne značilnosti globalizacije in individualizacije ter njunih pridruženih procesov, ki na različne načine vplivajo na psihosocialni položaj družin in posledično njihovih otrok. Nadalje sledi še prikaz pomena družbenih značilnosti, ki vplivajo na povečan občutek nesmiselnosti pri ljudeh nasploh. V osrednjem delu teoretičnih izhodišč poskušam psihosocialne stiske pri mladih iz vzgojnih zavodov prikazati skozi koncept psihične odpornosti posameznika in pri tem osvetliti pomen varovalnih dejavnikov ter dejavnikov tveganja, ki se povezujejo tudi s samo uporabo drog. Pri tem tudi bolj osvetlim pomen občutka smisla kot individualnega varovalnega dejavnika psihične odpornosti in uporabe drog. V empiričnem delu skušam skozi osem biografskih pripovedi mladih, ki so nastanjeni v vzgojnih zavodih, prikazati dinamičnost in kompleksnost povezave bivanjske praznine, psihosocialnih stisk in uporabe drog znotraj raznih življenjskih kontekstov. Avtobiografske pripovedi zajemajo naslednje tematike: prelomnice mladih, ki se povezujejo z uporabo drog, psihosocialne stiske teh mladih, načini soočanja in razpoložljive podpore socialnega okolja ob psihosocialnih stiskah ter morebitne izkušnje bivanjske praznine in njeno osmišljanje. Ugotovitve kažejo na veliko razpršenost pripovedi mladih. V grobem lahko rečem, da so prelomnice, ki so se povezovale z uporabo drog, kompleksne in imajo poleg še veliko pridruženih dejavnikov, ki so vplivali na določene razplete življenjskih potekov mladih. Uporaba drog se v prevladujočem številu kaže kot posledica nekaterih situacijskih dejavnikov, ki se največkrat povezujejo s spremembo družbe. Prelomnicam so večkrat pridružene tudi nekatere stiske mladih. V večini so prisotne stiske v povezavi z družinskim področjem ter z bivanjem v vzgojnem zavodu in na področju partnerskega življenja. Droge mladi uporabljajo v različnih situacijah, ob tem pa v nekaterih prepoznavajo tudi koristne učinke za njihovo fizično ali psihično stanje. Prisoten je le manjši del sogovornikov, ki poroča o tem, da jim je bila droga edini način soočanja v stiskah.
Sogovorniki navajajo še naslednje načine soočanja s stiskami: odmik, samozamotenje, uporaba čustvene podpore, risanje, poslušanje glasbe, soočanje na razumski ravni idr. Mladi povedo, da ob soočanju s psihosocialnimi stiskami v večini sami rešujejo svoje težave. Glede podpor pa večinsko poročajo predvsem o dostopnih neformalnih oblikah podpore v času stisk: podpori družine, prijateljev in partnerjev. Večinskemu delu mladih veliko podporo predstavlja tudi zavodska socialna mreža. V kontekstu bivanjske praznine mladi poročajo predvsem o doživljanju prehodnih obdobjih nesmiselnosti, ki so spremljali psihosocialne stiske. Načeloma pa skoraj vsi mladi jasno ubesedijo in osmišljajo svoj sedanji položaj.
KLJUČNE BESEDE: družba tveganja, mladi v vzgojnih zavodih, psihosocialne stiske, bivanjska praznina, uporaba drog
ABSTRACT
According to the authors and many studies, psychosocial distress and the feeling of meaninglessness in life are very common today, and young people are a particularly vulnerable group. In doing so, I try to show how and in what ways psychosocial distress and the feeling of existential vacuum are associated with drug use, which is very common among young people today, in covert ways even encouraged. I have taken into account the population of young people from correctional institutions, which is particularly vulnerable, as it has fewer protective factors for psychosocial health and more chaotic and destructive drug use. In the theoretical part, I present the basic characteristics of globalization and individualization as well as their associated processes, which in different ways affect the psychosocial state of families and consequently their children. This is followed by a demonstration of the importance of social characteristics that affect the increased sense of meaninglessness in people in general. In the central part of the theoretical starting points, I try to show the psychosocial distress of young people from correctional institutions through the concept of psychological resilience of the individual and to highlight the importance of its protective factors and risk factors, which are also associated with drug use. At the same time, I shed even more light on the importance of a sense of meaning as an individual protective factor of psychological resilience and drug use.
Through eight biographical narratives of young people housed in correctional institutions, the empirical part seeks to show the dynamism and complexity of the connection between existential vacuum, psychosocial distress and drug use within individual life contexts.
Autobiographical narratives cover the following topics: the turning points of young people associated with drug use, the psychosocial distress of these young people, ways of coping and available support of the social environment in the face of psychosocial distress, and possible experiences of existential vacuum and its meaning. The findings point to a large dispersion of young people’s narratives. Roughly speaking, the turning points associated with drug use are complex and have, in addition many associated factors that have influenced certain unravellings of young people's lifestyles. Drug use is predominantly the result of certain situational factors, which are most often associated with a change in one’s companionship. The turning points are often accompanied by some hardships of young people. The most often are difficulties in connection within the family field and living in correctional institution, and in the field of relationships. Some are also more specific. However, young people use drugs due to their situational factors, while also recognizing the beneficial effects on their physical or mental condition. A small number of interlocutors are present, who report that drugs were their only way of coping in some psychosocial distress. The interlocutors also mention the following ways of coping with hardships: retreat, self-distraction, use of emotional support, drawing, listening to music, coping on a rational level, etc. Young people, when faced with hardships, mostly solve their own problems. Regarding support, they mostly report access to informal forms of support in times of distress. Most tend to turn to their family, friends and partners for support.
The majority of young people are mainly supported by the institution's social network. I find that the existential vacuum is not present in most young people. Young people are otherwise facing transitional periods of meaninglessness in life, which were mostly related to psychosocial distress. In principle, however, almost all young people recognize their current meaning of existence.
KEY WORDS: risk society, young people in correctional institutions, psychosocial distress, existential vacuum, drug use
ZAHVALA Zahvala gre mentorici dr. Jani Rapuš Pavel za vso potrpežljivost in usmerjanje pri pisanju magistrskega dela.
Hvala vsem profesorjem in ostalim strokovnim delavcem, s katerimi sem se srečala v obdobju študija in so me opremili za mojo poklicno in osebno pot, Hvala vsem, ki so mi v razmerah sedanjih dveh let pomagali, da sem kljub oviram lahko izpeljala začrtane ideje.
Zahvala gre tudi vsem mojim bližnjim, ki so »trpeli« z mano in me spodbujali, da sem kljub vsemu vztrajala naprej ter vsem, ki so kadarkoli prečkali mojo življenjsko pot, saj sem zaradi tega tu, kjer sem.
Prav posebna zahvala pa gre vsem sodelujočim mladostnikom v moji raziskavi, brez katerih bi moje magistrsko delo (p)ostalo nepomembno.
KAZALO VSEBINE
I. TEORETIČNI DEL ... 1
1. POLOŽAJ MLADIH V DRUŽBI NEGOTOVOSTI ... 1
1.2 DRUŽBENI FENOMEN BIVANJSKE PRAZNINE ... 4
1.3 DROGE MED MLADIMI V POTROŠNIŠKI DRUŽBI ... 8
2. DRUŽINA V GLOBALIZACIJSKI DRUŽBI ... 12
2.1 DRUŽINE Z VEČ IZZIVI ... 14
3. PSIHOSOCIALNO ZDRAVJE ZNOTRAJ SOCIALNEGA KONTEKSTA ... 15
4. DEJAVNIKI PSIHOSOCIALNEGA ZDRAVJA ... 19
4.1 PSIHIČNA ODPORNOST V DRUŽINAH Z VEČ IZZIVI ... 19
5. VAROVALNI/OGROŽAJOČI DEJAVNIKI PSIHIČNE ODPORNOSTI IN UPORABA DROG V DRUŽINAH Z VEČ IZZIVI ... 20
5.1 INDIVIDUALNI VAROVALNI/OGORŽAJOČI DEJAVNIKI PSIHIČNE ODPORNOSTI IN UPORABA DROG ... 21
5.2 DRUŽINSKI VAROVALNI/OGORŽAJOČI DEJAVNIKI PSIHIČNE ODPORNOSTI IN UPORABA DROG ... 25
5.3 DEJAVNIKI PSIHIČNE ODPORNOSTI V ŠIRŠEM SOCIALNEM OKOLJU IN UPORABADROG ... 30
6. SPOPRIJEMALNE STRATEGIJE MLADIH IN UPORABA DROG ... 36
II. EMPIRIČNI DEL ... 39
1. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 39
2. CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 39
3. METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 40
3.1 VZOREC ... 40
3.2 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV ... 40
3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV ... 41
4. REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 41
4.1 Prelomnice in dogodki, ki jih mladi iz vzgojnih zavodov izpostavijo v svojem življenjskem poteku in povezava le-teh z uporabo drog ... 42
4.2 Psihosocialne stiske mladih iz vzgojnih zavodov in uporaba drog ... 49
4.3 Načini soočanja s psihosocialnimi stiskami mladih iz vzgojnih zavodov in uporaba drog ... 54
4.4 Podpore mladih iz vzgojnih zavodov pri soočanju s psihosocialnimi stiskami ... 58
4.5 Prehodni občutki nesmiselnosti kot možnost za rast in razvoj ... 66
III. SKLEPNE UGOTOVITVE ... 68
Predlogi za nadaljnjo raziskovanje in prakso ... 71
Omejitve raziskave ... 75
Refleksija lastne udeleženosti ... 75
IV. VIRI IN LITERATURA ... 77
V. PRILOGE ... 93
1. Opredelitve kategorij ... 93
2. Prikaz kvalitativne obdelave podatkov ... 95
3. Osnutek vprašanj za intervjuje ... 96
4. Izsek tabelnega prikaza rezultatov za raziskovalno vprašanje št. 3 ... 97
UVOD
"Ni najhuje izgubiti vse, najhuje je izgubiti smisel vsega." (Alenka Rebula, b. d.). Za temo življenjskega smisla sem se začela zanimati že pred študijem. Vedno me je navdihovala pozitivna psihologija, ki se osredotoča na potenciale in razvoj človeka. Še bolj pa sem se za smisel začela zanimati pri spoznavanju Franklove logoterapije v času študija. Pri praktičnem izobraževanju na fakulteti sem pri delu z zasvojenimi od drog opazila, da gre pri teh posameznikih za večje pomanjkanje življenjskega smisla in motivacije. Kljub temu da je šlo pri tem za uporabo drog, ki je prešla že v zasvojenost, in da so bili uporabniki nastanjeni v programu za »odvajanje«, ki zahteva veliko odrekanja in motivacije, pa lahko razmišljamo o možnih povezavah o uporabi drog in pomanjkanjem smisla. O slednjih ugotovitvah pišejo tudi nekateri avtorji (Frankl, 1994a; Trstenjak, 1994; Kristovič, 2013). Smisel je prav tako pomemben varovalni dejavnik duševnega zdravja (prim. Mikuš Kos, 2017a). Po pregledu literature in nekaterih praks lahko rečem, da se pomenu človekovega smisla daje premalo pozornosti predvsem v slovenskem prostoru, medtem ko v tujini precej pogosto prakticirajo terapijo s smislom na raznoraznih področjih duševnega zdravja. Menim, da občutek smiselnosti življenja lahko »koristi« čisto vsem. Če ima človek za kaj živeti, se bo lažje soočil tudi z najtežjimi življenjskimi situacijami. Mladi iz vzgojnih zavodov se žal še pogosteje srečujejo z občutki nesmiselnosti ter ostalimi psihosocialnimi stiskami, saj so večkrat soočeni z življenjskimi situacijami, ki niso ravno naklonjene ugodnemu psihosocialnemu stanju in občutku, da je za nekaj vredno živeti. Temu pa se pridruži še splošna naravnanost družbe, ki nudi vedno manj možnosti za odkrivanje sebe in svojega smisla. Življenje je vedno hitrejše, avtomatizirano, pogojeno z denarjem ter oddaljeno od lastne prvinskosti in odnosov z bližnjimi.
Svojo »podobo« pa večkrat gradimo po zahtevah medijev. Potrošniška družba poleg tega povečuje še uporabo drog, ki tvorijo del nočnega življenja in zabav mladih (Parker, Aldridge in Measham, 1998). Ob tem se sprašujem, če morebiti niso zabave in uporaba drog na nek način tudi možnost za doseganje smisla ali pobeg pred občutki notranje praznine in brezsmiselnosti.
Morebiti zabave nudijo lažne občutke smiselnosti in nekonstruktivno zapolnjujejo občutke dolgočasja? Menim, da se vsi trije segmenti – psihosocialne stiske, bivanjska praznina in uporaba drog med seboj na zanimive načine prepletajo in so vredne raziskovanja ter obravnave.
Niti eno življenje ob tem ni enako drugemu, pa vendar lahko poskušam razumeti, kako so različni življenjski konteksti in situacije vplivale na nastanek psihosocialnih stisk, bivanjsko praznino in uporabo drog. Kot strokovnjaki namreč predvsem z lastnimi pripovedmi dobimo vpogled v omenjeno problematiko in s tem poskušamo prepoznati, kje so tisti manki, ki so privedli do nekaterih stisk in (škodljive) uporabe drog in jih s tem poskušamo tudi zapolniti.
Omenjena problematika je še posebej spregledana na področju kvalitativnih raziskav, ki so še posebej pomembne za razumevanje tematike uporabe drog ter psihosocialnih stisk, ker nam nudijo transparentnost ter občutljivost za življenjske kontekste posameznih mladih.
V teoretičnem delu magistrskega dela najprej predstavljam družbene okoliščine, ki gradijo širši in ožji kontekst, v katerem odraščajo mladi. Če predpostavljamo, da mladi iz vzgojnih zavodov prihajajo iz družinskih okoliščin, ki niso vedno optimalne, moramo razumeti, da na te dotične družine vplivajo dejavniki, ki so socialno, kulturno in politično obarvani. Sami družbeni procesi pa ne vplivajo samo na družine pač pa tudi na občutke smiselnosti pri ljudeh, seveda, če ob tem upoštevamo družbeni vpliv na gradnjo in oblikovanje smisla. O slednjem pišem v nadaljevanju magistrskega dela. V zadnjem delu teoretičnih izhodišč se posvečam razumevanju duševnega zdravja skozi socialni kontekst, kjer s paradigmo psihične odpornosti spoznavam različne dejavnike, ki vplivajo tako na duševno zdravje kot na uporabo drog. Slednje se namreč v veliki večini prepleta. Poseben poudarek dajem dejavniku smisla pri posameznikih, ki po mnenju in ugotovitvah avtorjev lahko predstavlja pomemben individualni varovalni dejavnik
psihosocialnega zdravja ter uporabe drog (Wong, 2012; Park, 2010; idr.). V empiričnem delu pa poskušam omenjeno razumeti in povezati z analizo avtobiografskih pripovedi mladih iz vzgojnih zavodov, kjer se nam odstirajo različni življenjski konteksti, ki se povezujejo z uporabo drog, občutki nesmiselnosti in psihosocialnimi stiskami.
Z magistrskim delom želim predstaviti življenjske kontekste mladih, kjer je poleg težav v družinskem okolju, prisotna še uporaba drog. Prav omenjena populacija je zato lahko ranljivejša in potrebuje več pozornosti pri razumevanju življenjskih kontekstov, ki nam lahko pomagajo pri krepitvi resursov in preventivi že pri splošni populaciji. Prav življenjske kontekste lahko spoznamo iz pripovedi mladih, kjer v ospredje stopi glas uporabnikov/mladih in kjer se ohranja občutljivost za življenjske kontekste. Poleg omenjenega pa želim opozoriti tudi na smisel kot enega izmed varovalnih dejavnikov duševnega zdravja in uporabe drog, o katerem pri nas ni še veliko slišanega in zapisanega. Kljub temu pa bi si slednje zaslužilo več pozornosti, sploh če upoštevamo ugotovitve raznih tujih raziskav. Čeprav ima moja raziskavi manjši vzorec, ki ne nudi posplošljivosti, pa empirični del lahko odpre dobre nastavke za razmisleke in nadaljnje raziskovanje.
1 I. TEORETIČNI DEL
1. POLOŽAJ MLADIH V DRUŽBI NEGOTOVOSTI
Da bi lahko razumeli s kakšnimi krizami in stiskami se danes srečujejo mladi in njihove družine, moramo najprej razumeti značilnosti sodobne družbe ter njihov položaj v njej. Posameznik1 namreč nikoli ni ločen od svojega širšega konteksta, z njim in njegovimi podsistemi je vedno v interakciji. Prav ti ga tudi soustvarjajo. Ob upoštevanju širšega konteksta pri razumevanju posameznikovih neugodnih položajev odmaknemo pozornost od individualizacije in palotologiziranja ter tako prevzamemo del skupne odgovornosti za spremembe v družbi in posledično pri posameznikih, s tem pa jih tudi opolnomočimo.
Živimo v družbi, kjer še vedno prevladuje globalizacija (Beck, 2001, v Ule, 2016a). In čeprav ne gre za nov pojav, pa je značilnost sodobne globalizacije ta, da sloni na neoliberalnih politikah svetovnih velesil (Krašovec, 2016), kar pa s seboj prinaša tudi individualizacijo. Barle (2010) globalizacijo razume kot proces, kjer so državne ekonomije med seboj vse bolj povezane in internacionalizirane, saj nam je na voljo cenejši transport, manj je carinskih preprek, zgodil pa se je tudi velik tehnološki napredek. Globalizacija pa v naša življenja ne prinaša samo prednosti, pač pa tudi poglablja razlike med ljudmi (Ule, 2016a). Castells (1997, v Ule, 2016a) meni, da je globalizacija na eni strani ustvarila izobilje, inovativnost in upanje; na drugi strani pa pohlep, revščino, stisko in obup. Tveganja in negotovosti pa ogrožata predvsem revnejši sloj prebivalstva, saj ima ta v nasprotju z bogatimi na voljo manj časa in prostora za svojo uveljavitev (prav tam). Revni ostajajo brez možnosti za doseganje in ohranjanje socialnega, ekonomskega, kulturnega in psihološkega kapitala, s katerim bi lahko dosegli uspešno integracijo v večinsko družbo, hkrati pa ostajajo socialno ter civilno izključeni (Cote, 2007;
Ule, 2016a).
Ob individualizaciji pa revščina ni razumljena kot skupna odgovornost, pač pa se krivdo zanjo lepi na posameznike in je mišljena kot osebna napaka (Ule, 2016a). Izključene osebe so ob tem tiste, ki se slabše prilagajajo zahtevam na trgu dela in so zato izključene tudi iz ostalih pomembnih področij (Pšeničny in Jurančič Šribar, 2007). Mladi so še posebej občutljivi na tem področju, ker šele vstopajo na trg delovne sile (Ule, 2000a). Ule (2014) še opozarja, da to ne pomeni samo brezposelnosti ali težje zaposljivosti, ampak tudi izgubo samospoštovanja, večje občutke sramu in krivde. Prihodnost je nestabilna, ne moremo je vnaprej načrtovati, saj so položaji in vloge nepovezani in prožni. Tako lahko razlike med pričakovano in realno kariero vodijo v psihološke obremenitve, samoobtoževanje in socialne konflikte (Ule, 2007). Ule (2000a) še opozarja, če se mladi ne morejo identificirati z družbo odraslih in s svojo bodočo vlogo v njej, lahko to pripelje tudi do neuspešno razrešene krize adolescence.
Globalizacija je s svojimi značilnostmi prinesla spremembe na trgu dela. Ule (2013) pravi, da delo ne obsega več tradicionalne zaposlitve in delovnega časa ter mesta, pač pa od posameznika zahteva, da si v celoti prizadeva za večjo kreativnost in produktivnost. Integracija v družbo ne temelji na normah, vrednotah in razumevanju, ampak predvsem na denarju in družbeni moči (Habermas, 1994, v Ule, 2000b). Posameznik tako poskuša doseči konkurenco na trgu dela, s tem da vlaga svojo energijo in čas v dopolnilno izobraževanje, medsebojne odnose, samouresničevanje, dobro komunikacijo z nadrejenimi itd. Ule (2000a) piše, da se že pri otrocih zahteva, da dobivajo spričevala ter razne nazive za družbeno promocijo in privilegije.
Galimberti (2015) razmišlja podobno in meni, da v družbi prevladuje mnenje, da si nekaj vreden, samo če imaš petke. V otroke danes nihče ne verjame, to pa vpliva tudi na oblikovanje
1 Z izrazom posameznik, mladostnik ipd. se nanašam na osebe vseh spolov in pri tem izključujem spolno diskriminacijo.
2
identitete. Pod pritiski so tako otroci kot njihovi starši. Tudi raziskave kažejo, da so že otroci v osnovnih šolah in tudi kasneje, pod stresom (Mladina 2018/20192; HBSC, 20183), ki se povezuje predvsem s šolskimi zahtevami in pričakovanji. Mladi pa so zaskrbljeni predvsem zaradi morebitne brezposelnosti (Mladina 2018/2019). Večina skrbi in stresa pri mladih se odvija ravno na izobrazbenem in kariernem področju, ki v družbi pogosto predstavlja edini možni vstop vanjo.
Otroštvo postaja danes vedno bolj samostojno biografsko obdobje (Ule, 2000a). Fuchs (1983, V Ule 2000a) in Zinnecker (1988, v Ule 2000a) to poimenujeta politizacija otroštva, ko se morajo posamezniki že zelo zgodaj odločati o svojem življenju in izbrati daljnosežne življenjske odločitve. Modic, Berglez in Beočanin (2011) navajajo, da mladi čutijo storilnostni pritisk, ki se mu je sicer moč izogniti, a to prinaša tudi dolgoročne posledice. Nad njimi se izvaja nadzor, ki jih potiska v podaljšano otroštvo. Zato so še bolj izpostavljeni določenim, predvsem medijskim vplivom ter potrošniški industriji.
Ule (2000a) trdi, da se mladostniki tako že zgodaj začnejo spoznavati s svetom odraslih, na primer z uporabo drog, ter s samoupravljanjem psihofizičnega počutja, samostojno nastopajo tudi pri potrošnji. Identitete so pod močnimi pritiski kapitalizma, ki pa ponuja le umetna zadovoljstva, namesto da bi se soočali z osebnimi in družbenimi problemi ter gradili stabilno sebstvo. Predvsem tisti mladi, ki ne morejo oziroma nočejo vstopiti v odraslost, pa se morajo soočati z negativnimi posledicami, kot so odvisnost od staršev, manjša avtonomija, pasivnost in zmanjšana odgovornost. Pri mladih, ki se izogibajo identitetnim odločitvam, se pogosto kaže šibko samospoštovanje, manjši življenjski smisel in manjša zavezanost svojim ciljem in vrednotam (Ule, 2011).
Ule (2016a) še navaja, da so zaradi sprememb na trgu dela prehodi iz obdobja izobraževanja v delo postali problematični in nenormativni (prav tam). Danes podaljšan prehod v odraslost in potrošniško usmerjena socializacija pomenita moratorij, ki mlade za nekaj časa sicer ščiti pred negotovo prihodnostjo, a njenih napak ne odpravlja. Sistem blaginje to le blaži (Sande, 2004).
Ob tem gre za individualizacijo življenjskih potekov, ki jo po Bauman (2001) in Beck ter Beck- Gernsheim (2002) spremljajo še povečanje izobraževalnih možnosti, nove tehnologije in novo komuniciranje, razvoj novih kapitalov, povečanje prostorske mobilnosti ter razširitev servisnih in storitvenih dejavnosti in nenazadnje povečanje refleksije in načrtovanja svojih življenjskih poti. Gre za deregulacijo in destandardizacijo prehodov, kjer so življenjski načrti začasni, tekoči in fleksibilni. Identiteta pa ni nikoli končan projekt, gre za fleksibilnost le-teh (Walther, 2006, v Ule, 2007). Zaradi negotove prihodnosti pa posameznik po navadi zgradi difuzno, obrambno in pasivno identiteto, ki služi kot prilagoditev na to negotovost (Ule, 2011).
Individualizacija, ki se odvija vzporedno z globalizacijo, je po Becku (2001) proces, za katerega je značilno, da smo osvobojeni tradicionalnosti, na nove načine vzpostavljamo odnose z drugimi, to pa prinaša negotovost in transparentnost. Individualizacijo bi tako sicer lahko razumeli kot proces osvobajanja, vendar pa gre pri tem le za iluzijo (Ule, 2016a). Posameznik se je osvobodil od določenih avtoritet, norm in tradicij, vendar to še ne pomeni resnične emancipacije (Beck, 2001). Avtor (prav tam) nadalje pravi, da je le čedalje bolj odvisen od drugih socialnih institucij, na katere nima vpliva. Pšeničny in Jurančič Šribar (2007) pišeta tudi o odvisnosti od negotovega trga dela, trga delovne sile, izobrazbe, potrošniških ponudb itd.
Pritiski k individualni odgovornosti glede izbir in odločitev so tako eden izmed načinov
2 Kvantitativna raziskava je bila opravljena med 1000 mladimi, v starosti od 14 do 29 let in je proučevala vidike življenja mladih, njihov položaj, vrednote, cilje …
3 Kvantitativna raziskava je bila opravljena na reprezentativnem vzorcu 11-, 13-, 15- in 17-letnikov. Preverjala je demografske, vedenjske in psihosocialne vidike zdravja šolajočih se otrok.
3
discipliniranja posameznika, hkrati pa proizvodnja nemoči, ranljivosti in negotovosti (Ule, 2011).
Berger in Luckmann (1999) opozarjata, da nekateri posamezniki omenjene pritiske dobro obvladujejo, večina pa se ob tem počuti negotove. Ker je posameznik sam tisti, ki oblikuje svoje biografije, se tudi krivda za domnevno napačne odločitve prenese nanj (Ule, 2000b). Od posameznikov se zahteva, da oblikuje svoje biografije, socialne vezi in mreže, ob tem pa mora biti stalno pozoren na zahteve trga dela, izobraževalnega sistema ter ponudb na trgu (Ule, 2014).
Za Becka (2001) so te lastne biografije – biografije tveganja. Tveganje je tako postalo del življenja vsakega posameznika (prav tam). To lahko vidimo tudi pri mladih, ki jih le-to privlači;
tvegajo na vseh področjih življenja: od uživanja drog do tveganih in hitrih voženj z avtomobilom, celo do tvegane spolnosti (Bajzek, 2008a). Parker, Aldridge in Measham (1998) vidijo tveganja kot dela vsakdanjega življenja mladih, cilj tveganja pa ni več uporništvo pač pa način za doseganje ciljev.
Ljudje imamo za enega najpomembnejših vidikov opore v vseh težkih situacijah, ki nas obdajajo, prav pomoč in podporo naših bližnjih. Žal pa se danes vse negotovosti in tegobe, ki izvirajo iz družbe, na posamezniku lomijo brez socialnih odbijačev (Ule, 2000a). Rener (2000) govori o dekonstrukciji socialne države. Galimberti (2015) opozarja na to, da vse vedno bolj teži k denarju, ugledu in skopuštvu, človeški odnosi pa za tem zaostajajo. To pomeni upad kolektivnih moči, s tem pa tudi socialnega imunskega sistema, ki varuje pred socialno ranljivostjo (Ule, 2000a). Danes je vsak sam svoj gradnik socialne mreže (Ule, 1998), združevanja pa se odvijajo na podlagi značilnosti kapitalistične družbe, in sicer na stalnem hedonizmu in reprodukciji potrošniških želja (Ule, 2000a). Ule (2014) meni, da trg ponuja najpreprostejše načine združevanj. Ti se odvijajo na podlagi modnih smernic in potrošniških stilov. Odnosi pa so tako kot moda, začasni in ohlapni (prav tam). Ob razpadu socialnih mrež in njihove opore pa družba od nas zahteva doseganje osebnostnega ideala človeka, ki je asertiven, samozavesten in sposoben obvladovati življenje, torej je nekakšen »superheroj«
(Mikuš Kos, 2017d) in lahko doseže vse, če le tako hoče.
Pripadnost skupinam in skupnosti je danes zelo šibka in podvržena stalnim spremembam in menjavam, ki ne vodijo v dokončnost (Bajzek, 2008c). Zorc Maver (2010) ob tem meni, da velika prostorska in socialna mobilnost sicer povečuje možnosti samoodločanja in svobode, vendar ruši prijateljske vezi. Predvsem otrokove, saj imajo manj možnosti za vplivanje na to področje (prav tam). Za mlade so včasih velik pomen predstavljale mladinske subkulture, vendar kot piše Ule (2000a), danes teh specifičnih subkultur ni več, zmanjšuje se predvsem njihova vloga pri oblikovanju identitete. Vrstniške skupine pa so pomembne, in sicer predvsem zato, da posameznik lahko dobi občutek, da poleg njega še nekdo doživlja različne občutke neskladnosti, ki so značilne za to obdobje. Prav tako pa s pripadnostjo skupini pridobiva še občutke smiselnosti lastnega življenja. Čampa (2015) opozarja še na več možnosti participacije v družbeno okolje. V primeru, da se posameznik v referenčne skupine težje vključuje oziroma jih nima dovolj na voljo, pa težje izpelje svoje razvojne naloge, zato pogosto prihaja do stresnih izkušenj.
Danes namesto mladinskih subkultur prevladujejo mladinske scene, ki so zgrajene predvsem na podlagi potrošništva in medijev, kjer gre za doseganje nekih trenutnih užitkov. Te scene pa ne zagotavljajo trdnega in stabilnega prehoda v odraslost. Zanje je značilno predvsem to, da so začasne in se stalno menjavajo (Ule, 2000a). Beck (1998, v Ule, 2000a) te mlade poimenuje za življenjske estete. Na videz sicer izgledajo precej neodvisni, vendar so žal »sužnji« moderne kulture. Ule (2000a) piše, da mladi vedno bolj iščejo socialne stike, glasnost in gnečo. Vse to pa je le nekakšen beg pred osamljenostjo, ki sproža občutke tesnobe. Mladina stike doživlja predvsem kot začasne, izkoriščevalske in preračunljive. Predvsem pa jih dojema, kot da so brez
4
globljega pomena, brez smisla. Pogosta je osamljenost, ki se nanaša na kompleksna eksistencialna stanja posameznikov oziroma celotnih skupin (prav tam).
Raziskava Mladina 2018/2019 je sicer pokazala, da so mladi zadovoljni s svojimi prijatelji (82,4
%) in da jim je ta vrednota zelo pomembna (95 %), pa vendar več kot polovica mladih (54 %) zase meni, da so pogosto osamljeni. V njihovih pogledih na prijateljstvo pa se kaže tudi vedno večji upad kolektivistične naravnanosti. Med mladimi prevladujejo predvsem virtualni prijatelji. Bajzek (2008a) povzema, da bi morali biti odnosi takšni, da bi lahko ustvarjali zavest, kompetence in globoko odnosnost, da bi dajali oporo v težkih trenutkih življenja in pomen etični odgovornosti in solidarnosti. Tako mrežo odnosov bi morale promovirati institucije, predvsem družina ter šola. Ule (2007) ugotavlja, da so vrednote mladih na splošno vedno bolj usmerjene v zasebni svet in osebne interese ter v večini postmaterialno naravnane – mladim veliko pomenijo prijatelji, odnosi, užitek in samorealizacija. Odnosi so jim torej pomembni, vendar pred tem želijo poskrbeti za svoje potrebe in želje.
1.2 DRUŽBENI FENOMEN BIVANJSKE PRAZNINE
Družba pa danes z vsemi svojimi značilnostmi povzroča tudi splošni upad občutka smiselnosti pri ljudeh, kot piše Frankl (1994a). Po njegovem mnenju gre za izredno prevladujoč družbeni fenomen – bivanjsko praznino oziroma eksistencialen vakuum, ki ga poimenuje za kolektivno bivanjsko prikrajšanost, zaradi katere se ljudje večinsko počutimo votli in prazni. Ob tem gre za večje občutke nesmiselnosti, ki naj bi se po avtorjevem mnenju povezovali tudi z nekaterimi duševnimi stiskami. Podobno meni tudi Kristovič (2013), ki se v svojem razumevanju smisla nanaša na Frankla in meni, da je eksistencialna problematika ena izmed glavnih problemov današnjega časa. Kristovič (prav tam) v svoji raziskavi med 200 udeleženkami svojih predavanj in delavnic, ugotavlja, da kar 65 % vprašanih svoje življenje ocenjuje kot srednje izpolnjeno ali kot neprepoznavno izpolnitev notranjega smisla; 45 % jih odgovarja celo, da svoje življenje doživljajo kot prazno in nesmiselno.
Pojav je pogost tudi med mladimi. Raziskava Mladina 2018/2019 je na primer pokazala, da se je za 3 % zvišalo število mladih, ki svoje življenje doživljajo kot nesmiselno in prazno, v primerjavi z enako raziskavo leta 2013. Seveda omenjen podatek ni zastrašujoč, vendar kljub temu lahko kaže na določene spremembe v doživljanju smiselnosti življenja pri mladih. Tudi Jusić in Numanović (2017) sta v raziskavi o mladini jugovzhodne Evrope The Excluded Generation ugotovila, da mlade danes tarejo anksioznost in eksistencialne stiske, izkazujejo manj zaupanja v socialo in institucije. Ocenjujeta, da so eksistencialni problemi alarmantni.
Točnih podatkov o odstotku mladih, ki se srečujejo z eksistencialnimi težavami pa v poročilu raziskave ni bilo navedenih.
Kljub temu da ima torej vsak posameznik sebi lasten smisel, pa je še vseeno družba tista, v kateri iščemo ter ustvarjamo odgovore na naša eksistencialna4 vprašanja in lasten smisel življenja. Frankl (1994b, str. 99) pravi da se »smisel individualnosti izpolnjuje šele v skupnosti«. Berger in Luckmann (1999) opozarjata, da moramo, če želimo smisel razumeti na družbeni način, razumeti njegovo slojevitost. Smisel je tako del družbenega delovanja, ki ga sestavljajo naravna in družbena dejstva, konfiguracije vrednot in sheme delovanj, ki se nanašajo na višjo shemo vrednot (prav tam). Vrednote družbe torej predstavljajo velik vpliv na človekov smisel življenja. Nek smisel ne more veljati samo za enega človeka, saj do svoje »biti« pridemo le preko drugih in skozi druge (Eagelton, 2009). Prav družba je po Franklu (1994a) tista, ki spodbuja ali zavira »voljo do smisla«. Da bi razumeli, zakaj je bivanjska praznina razširjen
4 Izraz »eksistencialna« je uporabljena kot sopomenka za términ »bivanjski«, ki se nanaša na duhovno navzočnost v realnosti (Bivanjski, b. d.).
5
pojav današnjega časa, moramo pobližje spoznati tiste značilnosti družbe, ki nas vodijo v povečane občutke nesmiselnosti.
Za današnjo družbo je značilen pluralizem, ki se pojavlja na vseh življenjskih področjih, in sicer prinaša raznolikost življenjskih stilov, oblik, vrednot in smislov, vendar je po mnenju Bergerja in Luckmanna (1999) prav to eden izmed poglavitnih vzrokov za krizo smisla. Avtorja na tem mestu ločita dva tipa družbenih struktur, in sicer:
a) družbe s stabilnim sistemom vrednot, kjer ni take dovzetnosti za krize smisla;
b) družbe, kjer vrednote niso več vnaprej dane in je povečana možnost za nastanek subjektivnih in intersubjektivnih kriz smisla.
Prisotnost pluralizma vrednot kaže na to, da naša družba spada v drugi tip. Berger in Luckmann (prav tam) navajata, da nam po eni strani pluralizem omogoča koeksistenco različnih življenjskih stilov in redov vrednot, po drugi strani pa ravno povečana izbirnost v posameznike in družbeno delovanje vnaša negotovost in povzroča razsrediščenost. Posamezniku je tako ponujena množica izbir, znotraj katerih lahko gradi svoj »self« in svoje življenje, a hkrati ta zasičenost z izbirami in možnostmi vnaša vanj občutek zmedenosti in nemoči.
Ob pluralizmu se danes pojavlja še ena pomemba značilnost, in sicer ta, da človeka danes v življenju ne vodijo več notranji instinkti, hkrati pa se kaže propad tradicij (Lesar, 2002) in izginjanje (simbolnih) avtoritet (Verhaeghe, 2016). Tradicionalne družbe so imele avtoriteto, ki je bila v očeh ljudi veljavna, niso se spraševali o njej in sledili so njenim sporočilom. Ule (2000b) pravi, da danes upada pomen zgodb, ideologij, tradicij, religije in karizmatičnih voditeljev, ki bi dajali človeku občutek stabilne identitete ter bile temelj smisla. Ker se je gotovost, ki je posamezniku dajala trdnost in identiteto, zmanjšala, se mora vsak pri tem zanesti le sam nase (Bajzek, 2008a). Danes gre bolj za refleksivni projekt sebstva (Giddens, 2001), kjer ima individuum do vsega kritičen in refleksiven odnos. Sprašujemo se o šoli, o politiki in religiji (Lesar, 2002), o eksistencialnih vprašanjih in protislovjih ter sistemih smislov (Giddnes, 2001).
S propadom tradicij, vzporedno prihaja do propadov institucij, ki bi proizvajale in reproducirale smisel. Smisel institucije namreč utemeljujejo z vrednotami družbe oziroma se nanje sklicujejo, da bi potrdile ideje smisla (Berger in Luckmann, 2007). Včasih so ljudje smisel prepoznavali v religiozno-moralnih ustanovah in tako vedno vedeli, na čem so, s kom so in zakaj so. Danes pa podobno kot na vrednote, izbire in identitete ter na ustvarjanje in širitev smisla vplivajo gospodarski, religiozni in politični interesi, pri tem pa poskušajo kot konkurenca vsaka posebej doseči svoj monopol. Ne moremo reči, da danes torej ni institucij, ki bi posredovale smisel, a vendar gre bolj za boj in za nadzorovanje posameznika, ko ta ne ve, kateri smisel je zanj pravi.
Avtorja (prav tam) navajata, da v modernosti ni več zavezujočega splošnega smisla, vse je nepotrjeno, človek se ne more zanesti na sporočila pomembnih drugih, ki bi ga v življenju med drugim usmerjala tudi pri oblikovanju eksistencialnega sebstva. V pluralističnih družbah tako zaloge smisla niso več last vseh članov družbe, vsak je vključen v svoj osebni svet. Hitzler in Honer (1994, v Ule, 2000a) eksistenco današnjega človeka poimenujta »zbrkljana« eksistenca.
Pri tem gre za to, da posameznik ne gradi novih enot smisla, pač pa poljubno sestavlja in razstavlja že obstoječe »ponudbe« le-tega (prav tam). Človek zaradi propadov norm, tradicij ter vrednot nima na voljo varovalnega ovoja smisla, kot ga poimenuje Ule (2014), zato ga še huje prizadenejo nekatere trenutne izgube življenjskih usmeritev.
Ko imamo na kupu fragmentacijo družbe in propad tradicij ter simbolnih avtoritet, pride do zmedenosti, in nemoči ljudi, prežema jih občutek izgube varnosti. Kot vemo pa sta namreč že v temelju človeka glavna nuja po varnosti ter stabilnost in gotovost. Ule (2000a) pa pravi, da se
6
danes ravno nasprotno soočamo s stvarnostjo, ki je večinoma brez okvirjev in je precej vprašljiva. Po Lesar (2002) naj bi naraščajoča izguba instinktov in izginjanje tradicij vodila v občutke brezosebnosti, notranje praznine, nesmiselnosti in izgube življenjske vsebine. »Gre za nihanje subjektov med občutki notranje praznine in občutki navdušenja nad pluralnostjo realno- virtualnih izbir življenjskih stilov in samopodob« (Ule, 2000a, str. 67). Prisotni so občutki ontološke breztalnosti, kjer ni gotovosti, varnosti in jasnosti. Zanjo pa je značilen tudi pogost občutek odrezanosti posameznika in človeškega življenja od narave in posledično tudi posameznikova negotovost glede njegove lastne notranjosti (Berger, 1994, v Berger in Luckmann, 2007).
Kljub temu da danes družba ponovno poskuša vzpostaviti nekakšne oblike tradicionalnih institucij (npr. obnova patriarhalne družine, tradicionalne morale …), pa nimajo možnosti za uspeh, saj glede na njihove značilnosti nasprotujejo instancam moderne družbe. Gre bolj za obrambne reakcije proti temu in maskiranje dejstva, da ljudje izgubljajo tla pod nogami (Ule, 2000a). Prav občutki negotovosti in tveganj pri mladih privedejo do nemoči, samoodtujitve, socialne izolacije, nesmisla in praznote (prav tam).
Tudi znanost in tehnika, ki nam danes lajšata nekatere tegobe, pa kot pravi Giddens (1991), ne moreta rešiti vseh zagat, saj sta zaradi kompleksnosti na voljo le krogu specialistov. Kot zasledimo v literaturi, naj bi ti dve posredno lahko še dodatno vodili v zmanjšane občutke smisla. Galimberti (2015) je na primer mnenja, da tehnika samo funkcionira, vendar pa ne razkriva resnice in človeka ne osvobaja. Dela nas nezmožne, da bi se spoprijeli s težavami, ki se tičejo odsotnosti smisla (prav tam).
V današnji družbi avtomatizacije in industrializacije imamo po večini vse na dosegu rok, za vse je poskrbljeno, ne doživljamo prevelikih frustracij. Frankl (2016) piše, da smo razvili sistem blaginje, ki zagotavlja, da lahko oseba preživi, ne da bi se pri tem morala pošteno namučiti. Na prvi pogled bi marsikdo rekel, da gre za idealne pogoje, v katerih živimo. A vendar nam to prinaša tudi neljube posledice. Frankl (1959, v Lesar, 2002) navaja, da imamo ravno, ker živimo v dobi avtomatizacije in industrializacije, na voljo veliko prostega časa, s tem pa nastopi tudi dolgčas. Prosti čas pa se lahko hitro sprevrže v bedo, če takrat ne počnemo nečesa, kar se nam zdi smiselno. Boljka (2017) na primer opozarja, da bi moral biti prosti čas otrok namenjen sprostitvi, druženju, izražanju sebe, preizkušanju sposobnosti in kreativnosti, nasprotno pa prosti čas danes ne pomeni brezciljne dejavnosti, ki bi bila neodvisna od staršev, pač pa je tudi slednja, kot vse ostale šolske dejavnosti, ciljno usmerjena (prav tam), s tem pa ostaja manj možnosti, da bi v tem dolgčasu odkrili svoj smisel (Frankl 1994b).
Prav tako nam obdobje množične proizvodnje ponuja obilico gmotnih dobrin – vse naše potrebe so zlahka zadovoljene. Kar pa je še hujše, je to, da šele dobrine sploh proizvedejo naše potrebe (Frankl, 2005). Ta množičnost materialnih stvari nam daje ugodne pogoje, da po večini živimo po načelih materializma in hedonizma (prav tam). Značilne so instant rešitve, hitri užitki, želja po moči, slavi in denarju (Wong, 2010). Ob tem pa, kot pravi Kristovič (2013), človek ne more doseči osebne integracije, pač pa to vodi le k bivanjski dezorientaciji in izgubi smisla. Srečo je zamenjal z užitkom in ugodjem, zaradi tega pa je nejevoljen in frustriran. Frankl (1994b) ob tem opozarja, da bi mogla biti užitek in ugodje le posledica naših prizadevanj, ne pa sam cilj.
Galimberti (2015) se strinja in pravi, da sta preobilje in bogastvo ena izmed »družbenih uspavalnikov«, ki se kažeta v dolgčasu in pomanjkanju smisla za kakršnokoli produktivnost, saj je vse na dosegu roke.
Lasch (1979, 2012; v Ule, 2016a, str. 110) zapiše, da je »/…/ za današnjo družbo značilen hedonizem brez sreče, narcistično iskanje samozadovoljstva in jemanje brez pripravljenosti dajati.« Vse to ljudi pelje proč od sebe oziroma s tem poskušajo zamaskirati notranjo praznino
7
in preseči bivanjski vakuum (prav tam). Velikokrat so ravno tisti ljudje, ki vsakodnevno popivajo po barih, po mnenju Trstenjaka (1994), najbolj notranje prazni in se na ta način poskušajo prepričati, da uživajo življenje. Užitka pa ne moremo enačiti s smislom. Frankl (1994b) ga imenuje za psihološki izdelek in meni, da cilj določenih dejanj in vedenj ni užitek, pač pa je le posledica njihove izpolnitve oziroma gre za stranski produkt. Če bi bil za ljudi smisel življenja užitek, potem življenje ne bi imelo smisla, saj vemo, da življenje ni samo lepo.
Kot sem že zapisala, je brezposelnost danes velik problem širše družbe. Nezaposlenost vpliva na več ravni človekovega bivanja, predvsem tudi na stanje duševnega zdravja. Kar pri brezposelnih opaža Frankl (1994b) pa ni depresija, kot bi morda pričakovali mnogi, pač pa gre za apatijo in otopelost. Ljudje ne kažejo več zanimanja, tudi spodbude jih ne motivirajo. Človek, ki nima službe, se počuti nekoristnega in misli, da zato njegovo življenje nima smisla. Njegovo neizpolnjenost časa, ker ni na delu, pa doživlja kot neizpolnjenost njegove notranjosti. Ta pojav avtor (prav tam) imenuje trajna nedeljska nevroza, ki je seveda nedeljska nevroza5, samo da traja daljše časovno obdobje, ko človek ne more zapolniti svojega prostega časa. Ljudje tako verjetno danes ne vzdržijo, če nimajo vsake proste minute nekaj za početi (prav tam). To opazimo že v čisto vsakdanjih situacijah, ko prvih pet minut brezdelja že segamo po pametnih telefonih. Na ta način pa mogoče bežimo tudi pred nesmislom.
Ob razumevanju bivanjskih stisk ne smemo pozabiti na njihovo povezavo s socialnimi odnosi, ki so za ljudi življenjskega pomena. V današnji družbi gre za primanjkljaje pristnih, iskrenih odnosov in bližine. Ljudje posledično trpijo za osamljenostjo, ki se odvija v prav tako osamljeni družbi, kot jo poimenuje Frankl (2016). Pri tej potrebi po bližini pa ne gre toliko za dotik kot pa za intimnost. Tako namesto, da bi stopali v intimne odnose, kjer bi šlo za odkritost in zaupanje, ljudje rajši iščejo površna in s spolnostjo prežeta razmerja (prav tam). Frankl (1994b) dodaja, da taka erotika beži pred obveznostjo prave ljubezni, pred odgovornostjo, ki je v intimni povezanosti. Tudi medijske podobe in spodbujanje potrošništva v povezavi s tem še dodatno preprečujejo, da bi se v ljubezni posvečali intimnosti, pač pa nas bolj kot to zanima zunanjost (prav tam). Galimberti (2015) ter Ramovš in Ramovš (2011) menijo, da tudi sebičnost, pohlep, kopičenje bogastva in denarja pripelje do tega, da pozabljamo na bližnjega in gremo ravnodušno mimo. Pri mladih je pogosta socialna osamljenost, za katero je značilen »prazen čas«, ki nima smisla in je poln brezciljnosti ter pomanjkanja priznanj s strani drugih, saj so odnosi bolj površinski in začasni (prav tam). Mladinske scene pa nudijo le možnosti za odkrivanje smisla položaja, da bi lahko preživeli čas do naslednjega prostora združevanja, ne pa da bi odkrivali
»višje« življenjske usmeritve (Ule, 2000a).
Giddens (2001) dodaja, da so omenjeni sistemi, kot so denar, znanost in mediji tako na kolektivni kot tudi individualni ravni stalno prisotni tudi pri vsakodnevnih moralno- eksistencialnih vprašanj. Življenjske izbire, zamenjave in identitete so tako sugerirane v medijih in na trgu (Verhaeghe, 2016). Danes je moderno, da garaš za popolno telo, jutri bo zaželeno, da živiš tako, kot ti narekujejo tvoji notranji občutki. Lesar (2002) piše, da so tudi vzorci reševanja kriznih in stresnih situacij medijsko oblikovani in posredovani. Posameznikom pa se sugerira, da strese in občutke mankov v zasebnosti kompenzirajo s potrošništvom (Salecl, 2017). Tako tudi smisel gradimo na podlagi zunanjih sporočil, kar pa nas seveda oddaljuje od našega pravega smisla. Prisotnost ideologije pozitivnega mišljenja v javnosti nagovarja k temu, da v življenju ni napak, neuspehov in nezmožnosti, le če dovolj pozitivno mislimo (prav tam). Salecl (2014) nadalje pravi, da je sodobni človek, človek, ki se nenehno žre in ima občutek, da nič ne dela prav ter da je zato daleč od ideala sreče in zadovoljstva. »To metaforično žrtje samega sebe
5 Nedeljska nevroza je po Franklu (b.d.) vrsta depresije, ki nastane, ko »izstopimo« iz nabitega delovnika in hitrega tempa življenja in nimamo kaj početi. Pojavijo se čustva apatije, dolgčasa in eksistencialne praznine (»Logoterapija Viktorja Frankla: teorije in tehnike«, 2020).
8
– s samokritiko, občutkom, da nismo dovolj dobri, in nenehno tesnobo glede naše eksistence – nas na koncu naredi za idealne podložnike v neoliberalnih časih.« Te vsiljene protislovne izbire pa po Lesar (2002) prinašajo občutek izpraznjenosti in čutne ter čustvene praznine. Frankl (2016) o današnji družbi meni, da zadovoljuje vse naše potrebe, pozabi pa na potrebo po smislu.
Lahko bi rekli, da nam vse, kar nas obdaja, daje nek smisel ali pa nam ga ravno to jemlje. V trenutnih časih smo predvsem odvisni od zunanjih dražljajev – medijev, potrošništva ter
»instant rešitev za srečo«. Ob tem se odmikamo sami od sebe in našega notranjega bistva, hkrati pa smo priča socialno-ekonomskim razmeram, ki niso vedno ugodne za odkrivanje in ohranjanje smisla. Zaradi propada tradicij in pluralizma pa ne dobivamo nekih usmeritev, ki bi nas v življenju vodile in nam nudile neko varno zavetje, to pa lahko vodi v razne stiske oziroma predstavlja dejavnik tveganja zanje.
1.3 DROGE MED MLADIMI V POTROŠNIŠKI DRUŽBI 1.3.1. OPREDELITEV POJMOV
Med branjem literature opazimo številčnost pojmov, ki se nanašajo na (upo)rabo drog6. Sama v magistrskem delu uporabljam izraz »uporaba« drog, s katerim rabe drog ne vrednotimo. Kot vemo, se namreč pogledi na uporabo drog spreminjajo skozi čas in kontekst. Meje, kdaj gre za škodljivo oziroma neškodljivo rabo drog, pa so zelo tanke in nejasne ter odvisne od vsakokratnih socialnih interakcij oziroma diskurza.
Hočevarjeva (2005) povzema opredelitev škodljivosti rabe drog od Milčinskega (1975, v Hočevar, 2005) in izpostavlja, da je meja med rabo in zlorabo arbitrarne narave. Zlorabo drog Milčinski (1986) razume kot pojav, kadar se zaradi droge in okoliščine uporabe le-te človekove duševne in telesne funkcije spremenijo v taki meri, da za družbo niso več sprejemljive.
Hočevarjeva (2005) ob tem meni, da je pojem zloraba neustrezen, če se ob njem ne pojavlja izraz uporaba drog, ker to lahko implicira na to, da je vsaka raba drog tudi zloraba. Zlorabo drog zato avtorica razume kot uporabo drog, ki ima že škodljive posledice za človeka in družbo, na socialnem, duševnem in telesnem področju. Vendar pa za merjenje posledic ni enotnih meril, saj se vedno razlikujejo glede na različne droge, kontekste, količino in kakovost rabe drog (prav tam). Prav zato težko sodimo, kdaj uporaba drog postane škodljiva.
Hočevarjeva (2005) pa še opozarja, da se z izrazoma raba in zloraba drog vpeljuje tudi politika na področju drog, ki lahko na eni strani vodi v preprečevanje rabe in zlorabe drog ali pa le v preprečevanje zlorabe. Poleg zlorabe se v literaturi pojavljata še izraza škodljiva raba drog in tvegana raba drog, ki se navezujeta oziroma sta se pojavila kot odgovor na izraz zloraba drog.
Škodljiva raba naj bi se po Ziherl (1992) nanašala na uživanje psihoaktivne snovi, ki že povzroča negativne posledice za zdravje, vendar pa uživalec od nje še ni odvisen. Tvegana raba drog pa naj bi bila občasno, ponavljajoče se ali nepretrgano poseganje po drogi, kjer obstaja tveganje za zdravstvene težave (prav tam).
Pri razumevanju vrednotenja nekaterih vedenj se lahko navežem na Ule (2000c), ki opozarja, da imenovanje mladih za problematične samo daje legitimnost določenim institucijam, da lahko posegajo v življenja mladih, še posebej tedaj, ko njihova vedenja odstopajo od norm in pričakovanj. Mladi pa žal nimajo možnosti, moči in pravice, da bi določali vsebino vrednot in norm, zato odrasli njihova določena vedenja razumejo kot izpad ali vznemirljiv odklon. Mlad
6 Z izrazom droga se nanašam na definicijo Hočevarjeve (2005), ki pravi: »Droga označuje vse substance, ki v človeku lahko spremenijo percepcijo, kognitivno vedenje ali motorične funkcije posameznika. Spremembe pa so določene zaradi farmakoloških značilnosti substance same in ponotranjenih pričakovanj družbe ter
posameznika v zvezi z učinki te substance.« Rekreativna raba drog pa se po Deklevi (1999) nanaša praviloma na plesne droge, na primer LSD, kanabis, amfetamine, ekstazi, halucinogene gobe ter druge farmacevtske oziroma naravne droge. Parker, Aldrige in Measham (1998) pa mednje uvrščata še alkohol.
9
človek se težko znajde v današnjih družbenih okoliščinah, zato včasih težavnost oziroma nerešljivost vodi v nedorasle oblike »izživljanja«, »dajanja si duška« ter avtonomijo. Tudi Sande (2003) opozarja na izraz tvegana raba drog, ki jo lahko razumemo z negativno konotacijo, pa vendar za mlade lahko predstavlja pozitivno vrednost, saj jim na primer nudi sprostitev in užitek. Kljub normalizacijskemu pogledu na uporabo drog, pa želim opozoriti na ranljivejše uporabnike, ki so lahko v večji meri nagnjeni k takšni rabi drog, ki je bolj destruktivna oziroma kaotična, kot jo poimenujejo Parker, Aldrige in Measham (1998), saj gre za kopičenje več dejavnikov tveganja ter odsotnost varovalnih dejavnikov.
1.3.2 NORMALIZACIJSKI POGLED NA DROGE
Znotraj vseh sprememb, ki sem jih zapisala zgoraj, se v današnji družbi vse bolj pojavljajo tudi droge. Sande (2004) piše, ker se je spremenila narava odraščanja, se je v njej spremenila tudi vloga drog. Parker, Aldridge in Measham (1998) ugotavljajo, da droge poskusi vsak peti oziroma šesti od desetih mladih. Raziskava o slovenski mladini (Mladina 2018/2019) je v primerjavi z enako raziskavo v letu 2013 pokazala, da se je med mladimi povečalo število tistih, ki redko ali nikoli ne uživajo alkohola in ne kadijo. Prav tako se je povečal odstotek mladih, ki nikoli ni uporabljalo mehkih drog iz 49,6 % na 70,6 %. Spremenil pa se je tudi odnos do alkohola. Slednji se kar manj kot eni tretjini v primerjavi z letom 2013 zdi sprejemljiv. Nekoliko drugačne trende glede razširjenosti uporabe drog pa kaže najnovejša (kvantitativna) raziskava ESPAD iz leta 2015, ki vsakih nekaj let preverja stanje na področju uporabe raznih drog med mladimi. Kajenje in pitje alkohola med mladimi v Evropi v starosti 15–16 let na splošno kaže trend upadanja, raba prepovedanih drog še vedno ostaja na visoki ravni. V kar desetih državah je bil delež dijakov, ki so uporabili prepovedano drogo, višji od ene četrtine. Slovenija pa je visoko nad evropskim povprečjem tudi pri uporabi kanabisa, ki je še vedno najpogosteje uporabljena droga7 med mladimi (9 % nad evropskim povprečjem). V Sloveniji jih je bilo takih 26 %. Veča se predvsem število tistih, ki poskušajo nove droge (3 %). Za Slovenijo se kaže trend večanja števila dijakov, ki so že kdaj poskusili alkohol. Število takih je bilo v letu 1995 87 %, leta 2015 pa 89 %. Alkohol je v zadnjem tednu pred raziskavo v letu 2015 uporabilo 80
% dijakov, leta 1995 pa 73 %.
Uporaba drog je danes ne eni strani povezana z zabavo in tveganji v tržnem polju nočnega življenja, po drugi strani pa nudi možnosti za samomedikacijo učinkov stresa, težav, uspehov in neuspehov, ki se odvijajo zaradi šole, študija ali zaposlitvenega trga med populacijo mladih (Parker, Aldridge in Measham, 1998). Avtorji (prav tam) govorijo o rekreativni rabi drog, ki je danes tudi eden izmed možnih načinov družbene integracije. Dekleva (1999) piše, da izraz rekreativna raba drog označuje redko uporabo droge v malih količinah, hkrati pa zadeva tudi drugačen vzorec uporabe drog in drugačen socialno-ekonomsko-kulturno-političen kontekst uporabe. Droge uporabljajo dobro vzgojeni, celo visoko izobraženi mladi iz srednjega razreda, pri čemer ne moremo govoriti o šolskem neuspehu, delinkventnosti, nizki samopodobi in patološkosti (Webb, 1996, v Parker, Aldridge in Measham, 1998).
Rekreativna raba drog se po Parker, Aldridge in Measham (1998) pomembno povezuje tudi z glasbenimi stili, modo, plesom ter zabavami, ki se povezujejo z značilnostmi globalnega trga in internalizacijo mladinske kulture. Mladi droge uporabljajo dokaj kontrolirano z namenom doseganja užitka (Dekleva, 1999), saj so o tem izobraženi in sprejemajo racionalne odločitve (Parker, Aldridge in Measham, 1998). Pri tem gre danes predvsem za oceno razmerja med tveganjem, koristi in škod, kjer pa se ne uporabljajo samo ocene zdravstvenih posledic. Uporaba plesnih drog temelji na racionalnih izbirah, kjer droga ne služi samo za doseganje »zadetosti«
oziroma »pobega«, pač pa predvsem zaradi njihovih specifičnih učinkov, ki pa lahko v določenem časovnem in prostorskem kontekstu prinesejo tudi omenjene občutke (Dekleva,
7 Pri tem alkohol ni bil opredeljen za drogo.
10
1999). Uporaba drog pa je pri tem za mlade manj tvegana kot vse ostale negotovosti sodobne družbe (Parker, Aldridge in Measham, 1998). Hollands (1995, v Parker, Aldridge in Measham, 1998) meni, da si mladi danes svoje osebne in socialne identitete izoblikujejo prav v polju trga
»ugodja«, ki jim ga nudijo droge v povezavi z druženji in zabavo.
Calafat idr. (1999, v Sande, 2003) menijo, da so vikendi, ki so povezani z ugodjem in drogami, odgovor na naporne in nezanimive delovnike. Medtem ko delovni dnevi zahtevajo težnjo po podobnosti, pa so vikendi priložnosti za diferenciacijo, ki se odvija predvsem v mladim zanimivih prostorih: »/…/ tam pa se osvobodijo normativov tedenskega življenja in se posvetijo sebi« (prav tam, str. 18). Mladim pa vikend pobegi v zabavo pomenijo tudi možnosti za ustvarjanje osebnih izkušenj ter osmišljanje življenja (prav tam).
Poleg potrošniške narave razširjenosti drog so mladim droge blizu tudi zaradi samih značilnosti razvojnega obdobja – adolescence. Parker, Aldridge in Measham (1998) menijo, če na primer vedenja, kot so pitje, moda in glasba med mladimi, pogledamo od znotraj, vidimo, da je to za adolescente povsem nekaj normalnega oziroma celo pomembnega. Engels in Bogt (2001, v Cugmas, 2010) navajata, da je za ena izmed razvojnih nalog v mladostništvu vzpostavitev in vzdrževanje prijateljskih ter romantičnih odnosov. Zato so mladi veliko zunaj – v diskotekah in na zabavah, kjer pa sta prisotna tudi alkohol in kajenje cigaret. Parker, Aldridge in Measham (1998) poudarjajo, da so ravno vrstniki v pozni adolescenci tisti, ki vplivajo na odločitve in vedenja, druženja z vrstniki pa jim ne moremo preprečiti, saj je to njihova najpomembnejša vrednota v tem obdobju. Tomori (2000) opozarja še na težnjo mladih po sprostitvi in samopotrditvi. V adolescenci je slednja potreba še močnejša, saj se mladostnik počuti negotovega in je hkrati neučakan do sprejetosti in upoštevanja s strani drugih. Mladi tako izbirajo tudi na videz nekonstruktivne načine samopotrditve, ker so jim te blizu ali pa ne poznajo drugih »primernejših«, saj še nimajo dovolj izkušenj (prav tam).
Mladostništvo pa je tudi obdobje, ko mladi iščejo vznemirljivost in ugodje, vse jih zanima.
Droge pa jim dajejo tudi dokaz poguma, drznosti in upora (Tomori, 1998b), neodvisnosti in odraslosti ter so zagotovilo za razširjanje zavesti in raziskovanj sebe ter sveta, ki jih obdaja (Tomori in Zorc Maver, 1992). Mladi veliko preizkušajo in raziskujejo nova vedenja in vloge, saj se širi njihov socialni krog, v katerem se gibljejo (Klanšček idr., 2014), preizkušajo pa tudi meje in utrjujejo svojo identiteto (Hird, Khuri, Dusenbury in Millman, 1997, v Sande, 2003).
Med vsemi novimi vedenji, s katerimi eksperimentirajo in jih spoznavajo, pa so tudi tista bolj tvegana (Klanšček, idr., 2015). Ravno zaradi adolescence so do neke mere tvegana vedenja naravna in celo zaželena, saj mladostniku pomagajo pri njegovem razvoju (Tomori, 1998a) in mu dajejo občutek odraslosti (Tomori, 1998b). Droge pa danes predstavljajo tudi del trga
»ugodja«, preko katerega si danes mladi gradijo svoje osebne in socialne identitete (Hollands, 1995, v Parker, Aldridge in Measham, 1998).
1.3.3 KAOTIČNI IN DESTRUKTIVNI NAČINI UPORABE DROG
Večinoma se vedenja, o katerih pišem v prejšnjem poglavju, nehajo po koncu mladostništva, le pri nekaterih pa se lahko uporaba drog nadaljuje tudi v odraslosti, kar pa lahko prinese več negativnih posledic (Sande, 2003). To je predvsem del mladih, ki nima zadostnih sredstev za obvladovanje teh tveganj in uporablja droge bolj na disfunkcionalne načine, ki lahko vodijo tudi v zasvojenosti (Dekleva, 1999). Predvsem to populacijo lahko povežemo z besedami
»agresivno vedenje«, »šolska neuspešnost«, »družinska zgodovina alkoholizma« ipd., s katerimi večkrat identificiramo vse, ki droge uporabljajo (prav tam). Ti mladi so namreč ranljivejši na psihološkem in socialnem področju, saj so imeli slabo zastavljene življenjske poti – živeli so proč od družine, bili deležni zlorab oziroma so imeli ne-podporno družinsko okolje (Parker, Aldridge in Measham, 1998).
11
Ule in Kuhar (2002) te mlade opredelita kot del populacije, ki je odrinjen na rob družbe tveganj.
Kumpfer, Trunnell in Whiteside (1998, v Sande, 2004, str. 34) za tiste, ki so bolj nagnjeni k tako imenovani kaotični in destruktivni rabi drog, opredeljujejo naslednje skupine mladih:
otroci, katerih starši zlorabljajo droge; žrtve zlorab; otroci, ki izostajajo od pouka; noseče mladoletnice; ekonomsko nepreskrbljeni mladi; mladi s težavami v duševnem zdravju;
mladoletni prestopniki; mladi, ki so nagnjeni k suicidalnosti in invalidna mladina. Če to povežemo z značilnostmi kontekstov, iz katerih prihajajo mladi, ki so bili napoteni v vzgojni zavod, lahko rečemo, da je pri njih tveganje za škodljivo rabo drog večje. Gre namreč za mlade, ki prihajajo iz slabšega socialno-ekonomskega statusa, so žrtve zlorab, izostajajo od pouka … (Krajnčan, 2006; Bratina, idr. 2013; Marovič, 2018). Za problematično rabo drog je več možnosti, če se posameznik stalno srečuje z neugodnim reševanjem težav ter to vodi v občutke negotovosti, strahu in stagnacijo (Sande, 2003). Seveda to še ne pomeni, da bodo mladi z omenjenimi karakteristikami pogosteje uporabljali droge, to kaže predvsem na statistično verjetnost, kot meni Sande (2004).
Zaradi neugodnih okoliščin so mladi iz vzgojnih zavodov opremljeni z manj osebnimi in socialnimi resursi, ki bi jih lahko varovali pred škodljivo rabo drog. McCrystal, Percy in Higgins (2008) ter Stein (2012) opozarjajo, da je področje rabe in škodljive rabe drog med mladimi v vzgojnih zavodih še vedno premalo raziskano. Kljub temu je sicer nekaj študij že pokazalo na povečano rabo drog med omenjeno populacijo. Avtorji McCrystal idr. (2008) so s kvantitativno raziskavo ugotavljali vzorce rabe drog med 14-, 15- in 16-letniki, ki so nastanjeni v vzgojnih zavodih. Raziskava sicer ni pokazala značilnosti vzorcev rabe skozi življenje, se je pa pokazal malo večji odstotek rabe drog pri tistih, ki so bili nastanjeni v vzgojnih zavodih.
Predvsem raba kanabisa je bila precej višja v primerjavi s populacijo, ki tam ni bila nastanjena.
Monshouwer, Kepper idr. (2015) so v raziskavi med enako populacijo z anketnimi vprašalniki ugotovili, da je znaten delež mladih začel pogosteje uporabljati droge prav v času, ko so bili nastanjeni v vzgojnih zavodih. Slednji mladi so bili ocenjeni za kar trinajstkrat bolj tvegano populacijo za rabo drog v primerjavi z ostalo populacijo. Tveganje za rabo kanabisa in kajenje je bilo kar trikrat večje od populacije, ki ni bila nastanjena v izvendružinski vzgoji. Prav tako pa se je kazal večji vpliv individualnih, družinskih in vrstniških dejavnikov tveganja za rabo drog. Predvsem uporaba alkohola se je pokazala kot močno povezana z življenjskim kontekstom posameznikov in vplivom odklonskih vrstniških skupin.
Raziskava na Hrvaškem (Maloić in Knotek-Iveta, 2005), ki je s kvantitativno metodo prav tako proučevala pojavnost rabe drog med mladimi od 16. do 21. leta v vzgojnih zavodih, kaže na to, da je polovica vseh vprašanih droge začela uporabljati že pred 14. letom. Večina jih drogo konzumira že več kot pet let. Samo ena petina škodljivo rabo drog doživlja kot osebni problem oziroma kot potrebo, da bi si za to poiskali neko obliko pomoči. Odgovorili so, da droge uporabljajo predvsem za doseganje pripadnosti vrstniški skupini, doseganje statusa, zabavo, doseganje užitka in kot dokaz osebne svobode – »droga je moja izbira«. Ricijaš, Kranželić in Leskovar (2019) so z anketnimi vprašalniki med 14- in 21-letniki ugotovili, da je kar 55 % vseh mladih iz vzgojnih zavodov že poskusilo MDMA, kar 70 % pa jih redno uporablja marihuano.
Na slovenskem področju vzgojnih zavodov pa so Krajnčan, Miklavžin in Zorc Maver (2010) v svoji raziskavi ugotovili, da 61,5 % mladih v vzgojnih zavodih kadi, s tem da so začeli v povprečju kaditi že kmalu po desetem letu. Vzgojitelji so ocenili, da jih redno uporablja alkohol 3,7 %, kanabis oziroma hašiš pa 3,8 %. Občasno jih alkohol uporablja 36 %, kanabis 13 %, ostale droge uporabljajo v manjšem odstotku. Sama uporaba drog pa je povezana tudi s tipom ustanove vzgojnega zavoda – totalno ustanovo. S tem pobegnejo iz vpetosti v samo ustanovo in njeno delovanje (Flaker, 1998, v Dežman, 2008) oziroma za umik pred ljudmi, s katerimi gojenci »ne zdržijo« (Dežman, 2008). Hkrati pa je to način prilagoditve na obliko življenja v
12
vzgojnem zavodu ter vpliva vrstnikov (prav tam), ki droge uporabljajo iz nenapisanega rituala (Kastelic in Mikulan, 1999).
2. DRUŽINA V GLOBALIZACIJSKI DRUŽBI
Tudi družina kot manjša socialna enota se ne more ogniti vsem negotovostim in tveganjem, ki jih prinaša globalizacijska družba. Bronfenbrenner (1979, v Rus Makovec, 2003) poudarja, da družina ni ločena od družbe, pač pa je v nenehni interakciji z drugimi družinami, s sosesko in širšimi skupnostmi, pa tudi gospodarstvom, ki nas obdaja vsepovsod. Tudi vsi politični sistemi in institucije vplivajo na otroka, lahko neposredno, ali pa na primer preko ostalih družinskih članov (Rus Makovec, 2003).
S pluralizacijo so prišle torej tudi spremembe v polju družine. Prinesla je nove oblike pojmovanja ter spremenjeno naravo družinskih odnosov, zato težko opredelimo, kaj je danes
»normalna« družina (Červek, 2008). Švab (2001) piše, da gre za pluralizacijo družinskih oblik in družinskih načinov življenja. Značilno je predvsem že prej omenjeno podaljševanje mladosti, upadanje pomena očetovske vloge, dogaja se večje število razvez, s tem pa je povezana tudi reorganizacija družine. Vedno več je neformalnih zvez, pomen zakona pa upada. Lahko rečemo, da družine niso v taki meri več samo klasične, pač pa prihaja do novih združevanj različnih družinskih vezi. Vse, kar se torej odvija na področju ostalega družbenega življenja, vpliva tudi na družino.
Švab (2001) nadaljuje, da ima močan vpliv nanjo značilnost zaposlovanja in potrošnje. Javna in zasebna sfera se med seboj vedno bolj prepletata, zaradi pospešenega tempa življenja pa izrazito izginjajo občutki zaupanja in zavezanosti v družini, odnosi postajajo vedno bolj začasni.
Tudi same odločitve znotraj družine so kratkoročne in sprotne (prav tam), družinski čas pa se je zreduciral na večerne ure in vikende, na katere pritiskajo mediji in ideologije o preživljanju prostega časa (Zeiher, 1990, v Kobolt, 2010). Ule (2000c) pravi še, da gre v družini danes za liberalizacijo vzgojnih stilov, odnosi med starši in otroki postajajo vse bolj osebni in neformalni. Vedno manj je prisotna formalna avtoriteta, starši so otrokom bolj svetovalci in zagovorniki, ki jim nudijo pomoč predvsem, ko gre za psihološke in ekonomske težave. Po drugi strani pa Galimberti (2015) opozarja na komunikacijsko praznino med starši in otroki, ki jo starši zapolnjujejo s pretiranim nakupovanjem daril, ki pa se priročno povezuje tudi s potrošniško družbo.
Ule (2000c) opozarja na vpliv tekmovalnosti za delovna mesta v polju družine. Šolski uspeh otrok danes pogosto velja kot merilo za uspešnost družin. Več izobrazbe in več kulturnega kapitala prinese, boljši položaj ima v družbi (prav tam). Pomen uspešnosti otrok v današnjem času se povezuje tudi s fenomenom otrokocentričnosti, ki je danes vedno bolj pod drobnogledom strokovnjakov. Lister (2006, v Narat in Boljka, 2017) opozarja, da je otrok subjekt prihodnosti, kjer ni več pomembno »biti« pač pa »postati«. Starši so zaradi želje po čim boljši stvaritvi lastnega otroka negotovi v poplavi raznih vzgojnih nasvetov psihologov, pedagogov in psihoterapevtov (Zeiher, 1990, v Kobolt, 2010), od svojih otrok pričakujejo in zahtevajo preveč, ob tem pa pozabijo na njihove resnične potrebe in želje (Ule in Kuhar, 2007).
Tudi otrokova osrednja dejavnost – igra – postane nepomembna in podcenjena. Beck in Beck Gernsheim (1990, v Narat in Boljka, 2017) o starševstvu in otrocih zapišeta, da so danes otroci nekakšen podaljšek staršev. Njihova samopodoba je odvisna od uspešnosti njihovih otrok, pri tem pa gre za »/…/ obliko samopotrditve, ki temelji na razrednih idealih in privilegijih /…/«
(Narat in Boljka, 2017, str. 15). Otrokocentričnost pa ima lahko za otroke neljube posledice, kot so: čustveno zadušljivo odraščanje, premalo časa za igrivost in spontanost ter učenje samostojnosti zaradi kontroliranega in dirigiranega razvoja, vsiljevanje visokoletečih pričakovanj in pretirane zahteve, ki jih otrok noče ali ne more izpolniti, pojavi se razvajenost, ker so otroku prizanesene bolečine, nevšečne omejitve, grožnje, kazni (Kanduč, 2017).
