UNIVERZA V LJUBLJANI
NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA
RAZISKOVALNA NALOGA
KATJA OSELJ
LJUBLJANA 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI
NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOLOGIJO
KONODONTNA ZDRUŽBA IZ LADINIJSKIH PLASTI MED MIŠJIM DOLOM IN GRADIŠČEM V POSAVSKIH GUBAH
RAZISKOVALNA NALOGA
KATJA OSELJ
LJUBLJANA, julij 2021
UNIVERSITY OF LJUBLJANA
FACULTY OF NATURAL SCIENCES AND ENGINEERING DEPARTMENT OF GEOLOGY
CONODONT ASSEMBLAGE FROM LADINIAN BEDS BETWEEN MIŠJI DOL AND GRADIŠČE IN SAVA HILLS
RESEARCH PAPER
KATJA OSELJ
LJUBLJANA, July 2021
IV PODATKI O RAZISKOVALNI NALOGI
Število listov: 63 Število strani: 49 Število slik: 30 Število preglednic: 2
Število literaturnih virov: 55 Število prilog: 1
Študijski program: Univerzitetni študijski program prve stopnje Geologija
Komisija za zagovor raziskovalne naloge:
Mentor: doc. dr. Luka Gale
Somentorica: dr. Tea Kolar-Jurkovšek
Ljubljana, ………
V ZAHVALA
Za vso pomoč pri izdelavi raziskovalne naloge, bi se najprej rada zahvalila svojemu mentorju doc. dr. Luki Galetu, za pregledovanje raziskovalne naloge in nasvete. Posebna zahvala gre tudi moji somentorici dr. Tei Kolar-Jurkovšek, katera je določila konodontne elemente, mi dajala nasvete pri pisanju, pregledala raziskovano nalogo in skupaj z dr. Bogdanom Jurkovškom opravila preliminarno vzorčenje. Za raztapljanje vzorcev in vso ostalo pomoč se iskreno zahvaljujem tudi Mariji Petrović. Za izdelavo zbruskov se zahvaljujem Mladenu Štumergarju. Za vse znanje, ki sem ga pridobila tekom izobraževanja na Naravoslovnotehniški fakulteti, se zahvaljujem vsem profesorjem. Zahvale gredo tudi Janu, Mihi in Niki, ki so mi pomagali pri terenskem delu.
Posebno se zahvaljujem še družini in fantu Žanu, ki so mi stali ob strani, ter poslušali o geologiji, težavah pri pisanju raziskovalne naloge in vedno verjeli vame. Hvala tudi prijateljicama Aniti in Miheli, kateri sta prisluhnili mojim dilemam in težavam pri pisanju raziskovalne naloge.
VI IZVLEČEK V SLOVENSKEM JEZIKU
Za raziskovalno nalogo je bila opravljena sedimentološka in mikropaleontološka (konodontna) analiza profila srednjetriasnih (ladinijskih) plasti, ki izdanjajo v cestnem odseku Mišji Dol- Gradišče v Posavskem hribovju. Plasti so nagubane in deloma pokrite, zato je bil odsek razdeljen na krajše dele, od katerih so bili nekateri posneti detajlno, drugi pa zgolj popisani. Mikrofacielna analiza je bila narejena na 49 sedimentoloških zbruskih. Za konodontne analize je bilo odvzetih 19 vzorcev teže približno 1,5-2,5 kg. Prepoznanih in opisanih je bilo 12 mikrofaciesov:
radiolarijski-filamentni-peloidni packstone; bioklastični-intraklastični grainstone; mikrobreča, bio-litoklastični grainstone, mestoma packstone; mudstone; radiolarijski-filamentni wackestone- packstone; kristalinični dolomit; dolomitiziran bioklastični-intraklastični-peloidni grainstone s terigeno primesjo; kalcilutit; tufski peščenjak; kremenov peščenjak; bioklastični-intraklastični rudstone in muljasto podprta peščena breča. V konodontni združbi nastopajo taksonomske stopnje Budurovignathus gabrielae Kozur, Budurovignathus sp., Cratognathodus kochi (Huckriede), Gladigondolella malayensis Nogami, Gladigondolella tethydis Nogami, Gladigondolella sp., Neogondolella balkanica Budurov & Stefanov, Neogondolella cf.
excentrica Budurov & Stefanov, Neogondolella constricta (Mosher & Clark), Neogondolella cornuta Budurov & Stefanov, Neogondolella sp., Paragondolella excelsa Mosher, Paragodnolella liebermani (Kovacs & Kozur), Paragondolella sp., Paragondolella sp. (cf.
alpina) (Kozur & Mostler), Paragondolella trammeri (Kozur) in vejnati konodonti. Naštete vrste posneto zaporedje starostno uvrščajo v zgornji ilir-fassan Glede na litološko sestavo zaporedja je sedimentacija potekala v poglobljenem morskem okolju.
Ključne besede:
Konodontna združba, zgornji ilir - fassan, Posavske gube, karbonati, klastiti
VII ABSTRACT
Sedimentological and micropaleontological (conodont) analysis of the succession of the Middle Triassic (Ladinian) strata was performed. The succession is located by the road section Mišji Dol – Gradišče in the Sava Hills. The beds are deformed by folds and partially covered, so the section was divided into shorter parts, some of them were recorded in detail and other were only listed. Microfacial analysis was performed on 49 sedimentological thin sections. A total of 69 samples were taken for sedimentological and conodont analyses, each weighted approximately 1.5-2.5 kg. 12 microfacies were identified and described: radiolarian-fillament-peloid packstone;
bioclastic-intraclastic grainstone; microbreccia, bio-litoclastic grainstone, in places packstone;
mudstone; radiolarian-fillament wackestone-packstone; crystalline dolomite; dolomitized bioclastic-intraclastic-peloid grainstone with terrigenous component; calcilutite; tuff sandstone;
quartz sandstone; bioclastic-intraclastic rudstone and silty supported sand breccia. In conodont assemblage occur species such as Budurovignathus gabrielae Kozur, Budurovignathus sp., Cratognathodus kochi (Huckriede), Gladigondolella malayensis Nogami, Gladigondolella tethydis Nogami, Gladigondolella sp., Neogondolella balkanica Budurov & Stefanov, Neogondolella cf. excentrica Budurov & Stefanov, Neogondolella constricta (Mosher & Clark), Neogondolella cornuta Budurov & Stefanov, Neogondolella sp., Paragondolella excelsa Mosher, Paragodnolella liebermani (Kovacs & Kozur), Paragondolella sp., Paragondolella sp.
(cf. alpina) (Kozur & Mostler), Paragondolella trammeri (Kozur) and ramiform conodonts.
Listed species place researched succession in the Upper Illyrian-Fassanian. Based on lithological composition of the sequence, sedimentation took place in a deep marine environment.
Key words:
Conodont assemblage, Upper Illyrian – Fassan, Sava Hills, carbonate rocks, clastic rocks
VIII VSEBINSKO KAZALO
1. Uvod………..1
2. Predhodne raziskave obravnavanega območja ... 3
3. Geološka zgradba raziskovanega območja ... 5
4. Materiali in metode ... 8
5. Rezultati ... 9
5.1. Popis cestnih odsekov ... 9
5.1.1. Odsek MD1A ... 10
5.1.2. Odsek MD1B ... 10
5.1.3. Odsek MD1C ... 11
5.1.4. Odsek MD1D ... 11
5.1.5. Odsek MD1E ... 12
5.1.6. Odsek MD1F ... 12
5.1.7. Odsek MD1G ... 12
5.1.8. Odsek MD1H ... 12
5.1.9. Odsek MD1I ... 12
5.1.10. Odsek MD1J ... 12
5.1.11. Odsek MD1K ... 12
5.1.12. Odseka MD2A in MD2B ... 12
5.1.13. Odsek MD2C ... 13
5.1.14. Odsek MD2D ... 13
5.1.15. Odsek MD2E ... 14
5.1.16. Odsek MD3A ... 14
5.1.17. Odsek MD3B ... 14
5.1.18. Odsek MD3C ... 14
5.1.19. Odsek MD3D ... 14
5.1.20. Odsek MD3E ... 14
5.1.21. Odsek MD4A ... 15
5.1.22. Odsek MD4B ... 15
5.1.23. Odsek MD4C ... 15
5.1.24. Odsek MD4D ... 16
5.1.25. Odsek MD5A ... 16
5.1.26. Odsek MD5B ... 16
5.1.27. Odsek MD5C ... 16
5.1.28. Odsek MD5D ... 16
5.1.29. Odsek MD6A ... 17
IX
5.1.30. Odsek MD6B ... 17
5.1.31. Odsek MD6C ... 17
5.1.32. Odsek MD6D ... 17
5.1.33. Odsek MD7A ... 18
5.1.34. Odsek MD7B ... 18
5.1.35. Odsek MD7C ... 18
5.1.36. Odsek MD7D ... 18
5.1.37. Odsek MD7E ... 18
5.1.38. Odsek MD7F ... 18
5.1.39. Odsek MD8A ... 19
5.1.40. Odsek MD8B ... 19
5.1.41. Odsek MD8C ... 19
5.1.42. Odsek MD9A ... 20
5.2. Mikrofacielna analiza ... 20
5.2.1. Radiolarijski-filamentni-peloidni packstone ... 20
5.2.12. Peloidni-bioklastični grainstone, mestoma packstone ... 23
5.2.4. Mudstone ... 26
5.2.5. Radiolarijski – filamentni wackestone-packstone ... 27
5.2.6. Dolomit ... 28
5.2.7. Dolomitiziran bioklastični-intraklastični-peloidni grainstone s terigeno primesjo ... 29
5.2.8. Laporovec ... 31
5.2.9. Tufski peščenjak ... 32
5.2.10. Kremenov peščenjak ... 34
5.2.11. Bioklastični-intraklastični rudstone ... 34
5.3. Konodontna združba ... 37
6. Razprava ... 40
7. Zaključki ... 45
8. Viri in literatura ... 46
9. Priloga ... 50
X SEZNAM SLIK
Slika 1: Geografski položaj raziskovanega območja ... 4
Slika 2: Posavske gube ... 5
Slika 3: Geološka karta obravnavanega območja ... 7
Slika 4: Lega popisanih odsekov in odvzetih vzorcev. ... 9
Slika 5: Del odseka MD1B. ... 10
Slika 6: Detajlni profil odseka MD1B. ... 11
Slika 7: Dolomit s slabo izraženo plastnatostjo. ... 13
Slika 8: Vgneten laminiran laporovec v plasteh dolomita. ... 13
Slika 9: Tanjše plasti tufskega peščenjaka med plastmi dolomitiziranega apnenca. ... 14
Slika 10: Naguban dolomit. ... 15
Slika 11: Lateralno spreminjanje debelin plasti dolomita. ... 15
Slika 12: Tankoplastnat apnenec med sklivažiranim plastnatim dolomitom. ... 15
Slika 13: Plastnat apnenec. ... 16
Slika 14: Plast z navzkrižno laminacijo. ... 17
Slika 15: Nagubane plasti dolomitiziranega apnenca. ... 17
Slika 16: Lamine znotraj dolomita. ... 18
Slika 17: Tankoplastnat tufski peščenjak. ... 19
Slika 18: Rastlinski ostanki v tufskem peščenjaku. ... 20
Slika 19: Zbrusek 1758 (vzorec MD1A:B) ... 21
Slika 20: Problematična alga. ... 22
Slika 21: Bioklastični grainstone, mestoma packstone ... 26
Slika 22: Sken zbruska 1749 (vzorec MD1B:6,08-6,14). ... 27
Slika 23: Radiolarijski – filamentni wackestone-packstone ... 28
Slika 24: Dolomitiziran bioklastični-intraklastični-peloidni grainstone s terigeno primesjo ... 30
Slika 25: Laporovec ... 32
Slika 26: Tufski peščenjak ... 33
Slika 27: Kremenov peščenjak ... 34
Slika 28: Bioklastični-intraklastični rudstone ... 36
Slika 29: Muljasto podprta peščena breča. ... 37
Slika 30: Stratigrafska razširjenost konodontnih vrst, najdenih v obravnavanem profilu ... 40
SEZNAM TABEL Tabela 1: Seznam določenih vrst konodontnih elementov. ... 38
Tabela 2: Krajši pregled konodontnih združb, ki pripadajo intervalu zgornji ilir- fassan. ... 42
XI SEZNAM OKRAJŠAV IN POSEBNIH SIMBOLOV
cf. podoben (lat. confer) ex gr. iz skupine
sp. vrsta (lat. species)
? taksonomska uvrstitev je dvomljiva
1
1. Uvod
Konodonti so fosili, ki v biološkem sistemu spadajo v deblo strunarjev (Chordata) (Kolar- Jurkovšek & Jurkovšek, 2019). Poznani so predvsem po njihovih prehranjevalnih aparatih, za katere obstaja dober fosilni zapis vse od poznega kambrija do poznega triasa. Te zobem podobne strukture so zgrajene iz apatita (kalcijevega fosfata), medtem ko je bil preostanek živali po večini iz mehkega tkiva (Aldridge et al., 1993). Zaradi izjemnega obilja in razširjenosti po celem svetu, hitrega razvoja vrst, velike odpornosti na metamorfozo in same mineralne sestave, so elementi konodontnega aparata zelo pomembni in uporabni za določanje starosti sedimentnih kamnin (Rigo et al., 2018). Z njihovo pomočjo identificiramo, koreliramo in razčlenimo paleozojske in triasne plasti (Kolar-Jurkovšek & Jurkovšek, 2019).
Z dosedanjimi raziskavami konodontnih elementov je bilo v triasnih plasteh Slovenskega bazena določenih kar 45 biostratigrafsko pomembnih vrst (Buser et al., 2007). Te pripadajo rodovom Budurovignathus, Epigondolella, Gladigondolella, Metapolygnathus, Misikella, Neogondolella, Nicoraella, Norigondolella in Paragondolella (Kolar-Jurkovšek, 1990;
Ramovš 1998; Buser et al., 2007).
Pomenu konodontnih elementov v stratigrafiji se pridružujejo še druge možnosti za njihovo uporabo, kot je določanje barvnega indeksa (Epstein et al., 1977) in prepoznavanje okoljskega stresa, ki se odraža v velikosti elementov (Joachimski & Buggish, 2003; Chen et.
al., 2013). Na podlagi izotopske sestave konodontnih elementov so določili temperaturo oceanske vode v zgodnjem triasu. Potrjeno je tudi segrevanje morske vode konec perma, kateremu je sledilo množično izumrtje (Schobben et al., 2014). Analize mikropovršine konodontnih elementov nam podajajo s čim in kako so se te živali prehranjevale (Lai et al., 2018).
Evolucija triasnih konodontov je potekala v treh glavnih sunkih. Prvi je trajal pet milijonov let s speciacijo v zgodnjem triasu. Orchard in sodelavci (2007) so v zgodnjem triasu prepoznali še eno obdobje izrazitega izumiranja med konodonti. V drugem sunku v srednjem triasu, ki je trajal 10 milijonov let, se je povečala diverzifikacija. Tretje, 36 milijonov let dolgo obdobje, je zaznamovalo postopno upadanje števila vrst od konca karnija pa vse do izumrtja v bližini meje trias/jura (Kiliç et al., 2015). Glavni okoljski dejavniki, ki so vplivali na evolucijo triasnih konodontov, so na primer morske regresije, anoksična obdobja in trofični ter termalni dogodki (Kiliç et al., 2015).
Raziskave konodontih elementov v Sloveniji imajo več desetletno tradicijo (Ramovš, 1998;
Buser et al., 2007; Kolar-Jurkovšek & Jurkovšek, 2019). Še posebno raznolike so združbe iz ladinijskih (srednjetriasnih) plasti. S pomočjo konodontih elementov in radiolarijev je bila tako določena ladinijska starost plasti v Gorenji Trenti in Kamni Gorici (Kolar-Jurkovšek &
Jurkovšek, 2019). Radiolariji in konodontni elementi zgornjefassanske do spodnjelangobardske starosti so prav tako prisotni v plasteh zahodno od Zgornjega Goreljka na Pokljuki (Goričan & Kolar-Jurkovšek 1984; Kolar-Jurkovšek, 1989; Kolar-Jurkovšek &
2 Jurkovšek, 2019). V Kamniško-Savinjskih Alpah so bili med Grintavcem, Skuto in Kočno določeni srednje- in zgornjetriasni konodontni elementi (Kolar-Jurkovšek & Jurkovšek, 2019). Na Šmarni gori pri Ljubljani so bili v rdečih apnencih določeni anizijski do spodnjeladinijski konodontni elementi (Ramovš & Goričan, 1995). Konodontne vrste v Polhograjskem hribovju pri Šentjoštu nad Horjulom določajo zgornjeanizijsko do ladinijsko starost (Kolar-Jurkovšek & Jurkovšek, 2019). Na idrijskem območju v Tičenski narivni grudi Trnovskega pokrova so bili ladinijski konodontni elementi najdeni v profilih v vasi Jagršče in pri Želinu (Kolar-Jurkovšek & Jurkovšek, 2019), na Oblakovem vrhu pa je bila z njimi določena tudi langobardska podstopnja (Jurkovšek, 1984). Ladinijsko starost kažejo konodontni elementi najdeni v plasteh pod Rižnikarjem v Zgornji Idrijici in v Idriji (Ramovš, 1998; Kolar-Jurkovšek & Jurkovšek, 2019). Podobne konodontne združbe v ladinijskih plasteh so bile najdene v cestnem useku zahodno od Roba in pri Ortneku (Kolar-Jurkovšek &
Jurkovšek, 2019). Fassanski konodontni elementi so bili najdeni na Blokah, južno od Ljubljane (Ramovš, 1996). V opuščenem kamnolomu južno od Slugova je bila v apnencu opisana zgornjefassanska združba (Ramovš, 1994/95). Na prehodnem območju med Zunanjimi in Notranjimi Dinaridi so v sivem in rdečerjavem gomoljastem apnencu pri Bučki določili konodontne elemente, ki jih uvrščamo v ilirsko do fassansko podstopnjo (Kolar- Jurkovšek, 1983; Kolar-Jurkovšek & Jurkovšek, 2019). S konodontnimi elementi in amoniti so v sivem in rožnatem gomoljastem apnencu z vmesnimi plastmi glinavca in drobnozrnatega tufa v profilu Sremič pri Krškem določili zgornjeanizijsko do spodnjeladinijsko starost. Krivic in Premru (1976) sta pri Gornjem Mokronogu našla konodontne elemente ilirske do fassanske starosti. Ladinijska starost konodontnih elementov je bila določena tudi pri Šmartnem pri Litiji (Kolar-Jurkovšek & Jurkovšek, 2019) in v soteski Bene pri Dolah pri Litiji (Jurkovšek, 1983). S konodonti najdenimi pri Suhadolah so določili ladinijsko starost črnih ploščatih apnencev (Ramovš, 1996). Od Rašice, Podrečja in Trnjave pri Domžalah do Prikrnice so določili konodontne aparate langobardske starosti (Kolar-Jurkovšek & Jurkovšek, 2019).
Ob cesti Mišji Dol – Gradišče v Posavskih gubah je v dolžini več sto metrov delno razgaljen profil ladinijskih vulkanoklastitov, plastnatih apnencev, dolomitov in tufskih peščenjakov.
Preliminarno vzorčenje (Kolar-Jurkovšek, os. kom.) je pokazalo na veliko število konodontnih elementov v teh plasteh. Namen tega diplomskega dela je bil posneti in opisati omenjeni profil, narediti sedimentološko interpretacijo ladinijskih plasti, določiti konodontne vrste ter konodontno združbo primerjati z drugimi, zgoraj naštetimi ladinijskimi združbami v Sloveniji.
3
2. Predhodne raziskave obravnavanega območja
Raziskovani profil se nahaja med Staro Goro pri Velikem Gabru in Gradiščem, ob cesti Mišji Dol-Gradišče v Posavskih gubah (Sl. 1). Med prvimi, ki so začeli raziskovati območje Posavskih gub, je bil Lipold (1857), kasneje pa še Bittner (1884), ki je podal celovit pregled geološke zgradbe Laške sinklinale. Teller (1907) je na osnovi Bittnerjevih podatkov izdelal geološko karto v merilu 1 : 75.000. Oba sta zgradbo Posavskih gub razumela kot običajno zaporedje nagubanih in z diskordancami prekinjenih zaporedij paleozojskih, mezozojskih in kenozojskih kamnin. Nekoliko kasneje sta na tem območju raziskovala še Kossmat (1903, 1905, 1913) in Winkler (1923). Slednji je podal sintezo tektonskih premikov, ki zajema velik del slovenskega ozemlja, izoblikoval pa je tudi idejo o krovni zgradbi. Germovšek (1955) je izdelal Geološko karto ozemlja med Šentvidom pri Stični in Mirno v merilu 1 : 50.000. Poleg prej omenjenega geologa sta po drugi svetovni vojni na tem območju raziskovala tudi Ramovš (1954, 1955, 1963, 1965) in Grad (1961). Podrobno geološko karto in seznam strokovne literature za območje lista Ribnica sta napisala Buser (1969, 1974) in Premru (1983). Slednja sta bila geologa, odgovorna za izdelavo listov Ribnica in Ljubljana Osnovne geološke karte v merilu 1 : 100.000. Kuščer (1975) kritično obravnava Premrujevo tektonsko interpretacijo srednjega dela Posavskih gub. V njej je prikazal enote alpidskega geosinklinalnega ciklusa. Mlakar (1987) je napisal prispevek k poznavanju geološke zgradbe Posavskih gub in njihovega južnega obrobja in izrisal tektonsko karto z geološkimi profili.
Placer (1998a) je napisal članek o strukturnem pomenu Posavskih gub.
4 Slika 1: Geografski položaj raziskovanega območja. S črno črto je označen odsek ceste, ob kateri izdanja posneti profil. Vir: Agencija RS za okolje, Atlas okolja.
a
c b
5
3. Geološka zgradba raziskovanega območja
Raziskovano območje strukturno pripada Posavskim gubam, in sicer delu, ki ga Placer (1998b, 2008) uvršča k Dinaridom. Na vzhodu Posavske gube segajo do Medvednice in Kalnika, na zahodu do Ljubljanske kotline in na severu do Kamniško-Savinjskih Alp in vzhodnega podaljška Karavank (Placer, 1998a). Ozko strukturno mejo med Južnimi Alpami in Dinaridi lahko določimo le vzdolž severne meje Trojanske antiklinale. Tu so globljevodne plasti Slovenskega bazena narinjene proti jugu (Placer, 2008). Nastanek Posavskih gub pogojuje kompresijski režim med Periadriatsko tektonsko cono, Idrijsko tektonsko cono in Srednje-madžarsko tektonsko cono. Ta trikotni segment definira tako imenovani Savski kompresijski klin (Placer, 1998a). Krovni narivi Posavskih gub imajo dinarski izvor in so nagubani v smeri vzhod - zahod (Placer, 2008).
Posavske gube so sestavljene iz več antiklinal in sinklinal. Pomembnejše so označene na Sliki 2. Od severa proti jugu si sledijo: 1. Pletovarsko-Maceljska antiklinala, 2. Celjska sinklinala, 3. Motniška sinklinala, 4. Trojanska antiklinala, 5. Laška sinklinala, 6. Rudniško-Ivanjiška antiklinala, 7. Planinsko-Desiniška sinklinala, 8. Litijska antiklinala, 9. Senovška sinklinala, 10. Orliška antiklinala, 11. Bizeljsko-Zagorska sinklinala, 12. Brezinska sinklinala, 13.
Marijagoriška antiklinala in 14. Brdovška sinklinala (Placer, 1998a). Na Sliki 2 je z rdečim krogom prikazana okolica Mišjega Dola, ki pripada Litijski antiklinali.
Slika 2: Posavske gube. Rdeča pika označuje približno lego popisanega zaporedja pri Mišjem Dolu. Za poimenovanje antiklinal in sinklinal glej tekst. Prirejeno po Placer (1998a).
V splošnem gledano Posavske gube gradijo paleozojske in mezozojske kamnine Zunanjih Dinaridov, mezozojske kamnine Slovenskega bazena, mezozojske kamnine Južnih Alp in terciarne kamnine Panonskega bazena (Placer, 1998b). Stratigrafsko zaporedje začenjajo karbonske kamnine: glinavci, meljevci, peščenjaki in konglomerati (Mlakar, 1987). Mestoma
6 lahko na obravnavanem območju najdemo srednjepermske grӧdenske plasti, katere gradijo rdeči drobnozrnati do srednjezrnati kremenov peščenjak, ki navzgor prehaja v temno siv skrilavi glinavec in sljudnati kremenov peščenjak z lečami apnenca (Buser, 1974).
Spodnjetriasne plasti predstavlja Werfenska formacija. Nad njo v normalnem stratigrafskem kontaktu leži siv do svetlosiv srednjezrnat, slabo plastnat do neplastnat, mestoma laminiran dolomit anizijske starosti. Spodnjeladinijski del zaporedja predstavlja tuf, ki se menjava z zrnatim apnencem in dolomitom, dolomitnim laporjem, apnencem in dolomitom z roženci, apnenčevo in dolomitno brečo, konglomeratom in peščenjakom. V zgornjem delu ladinija in spodnjem delu karnija prevladuje bel zrnat in masiven dolomit, ki v zgornjem delu vsebuje vložke belega do svetlo sivega masivnega apnenca. V karniju so se nad omenjenim apnencem in dolomitom odlagale različne kamine: bočno in vertikalno se menjavajo peščenjak, breča, boksit, dolomit in dolomitni lapor. V norijskih in retijskih kamninah prevladuje predvsem dolomit, ki je drobnozrnat, plastnat in deloma stromatoliten. Na ozemlju severne polovice lista Ribnice je prikazan še spodnjejurski svetlo siv plastnat apnenec z vložki debelozrnate apnenčeve in dolomitne breče (Buser, 1969). Na južnem delu Posavskih gub najdemo skladovit temno siv do gost apnenec, ki se ponekod menjava s plastmi oolita. V srednji juri je sledila sedimentacija oolita. V južnem delu lista Ribnice dobivamo plastnat mikritni apnenec in oolit, ki pripadata spodnjemu delu zgornje jure, na severni polovici lista Ribnice pa je prisoten grebenski apnenec s koralami in stromatoporoidi. Slednji prevladuje tudi v zgornjem delu zgornje jure, proti jugu pa prehaja v bel gost apnenec. V spodnjem delu spodnje krede se je odlagal siv dolomit z vložki apnenca, ki navzgor prehaja v siv plastnat apnenec. Od zgornjega dela spodnje krede do spodnjega dela zgornje krede se je nadaljevala sedimentacija apnenca, le da se v njem nahajajo tudi vložki temno sivega peščenjaka in bituminoznega dolomita. V zgornjem delu zgornje krede sledi prehod iz belega rudistnega apnenca v sedimentacijo rdečkastega in zelenkastega laporja in lapornatega apnenca. V eocenu je sledila menjajoča se sedimentacija laporja in peščenjaka. V pliocenu je sledilo odlaganje sive gline in laporja, proti vrhu tudi glina z roženci. Pobočni grušč, rečne in potočne naplavine so kvartarne starosti. Vzdolž reke Save je rečni prod sestavljen predvsem iz karbonatnih kamnin. Manj pogosti so prodnikih paleozojskih in vulkanogenih klastičnih kamnin (Mlakar et al., 1992).
Geološka karta širšega raziskovanega območja, na katerem izdanjajo nekatere zgoraj omenjene enote, je prikazana na sliki 3.
7
Legenda kartiranih enot Legenda standardnih znakov
Aluvialni nanosi rek in potokov Morska makrofavna
Rdeča in rjava glina (pliocen in pleistocen) Mikroflora
Lapor in lapornat apnenec (senonij) Prelom (ugotovljen; pokrit)
Pasast in zrnat dolomit (norij in retij) Prelomna cona
Bel zrnat dolomit z vložki apnenca (ladinij) Peskokop
Apnenec in dolomit z rožencem, skrilavi glinavec, tuf, peščenjak, breča in konglomerat (ladinij)
Svetlo siv dolomit (anizij)
Dolomit s plastmi sljudnatega skrilavega glinavca; skrilavi glinavec in peščenjak z ooidnim apnencem (spodnji trias) Rdeč peščenjak, argilit in alevrolit (sosij)
Skrilavi glinavec, peščenjak in konglomerat (karbon, perm)
Slika 3: Geološka karta obravnavanega območja. S črno črto je označena cesta, ob kateri se nahaja raziskani profil (karta izdelana v QGIS-u, referenčnem koordinatnem sistemu z oznako D48/GK). Prerisano iz Buser, 1969. Imena pomembnih prelomov so dopisana po Mlakar (1987).
al Pl,
K23 T32 3
T22
2
T22 1
T21 T1 P22 C, P
8
4. Materiali in metode
Zaradi velike debeline, delne pokritosti profila, nagubanosti plasti in možne prisotnosti prelomov, ki bi utegnili podvojiti dele zaporedja, sem obravnavani usek razdelila na devet krajših odsekov (Sl. 4). Na slabše razgaljenih delih sem zgolj popisala litologije, ki so tam izdanjale ali bile določene prek koščkov v preperini. Za dele profila, kjer je nastopala monotona litologija, sem podala splošen opis zaporedja, izmerila debeline plasti in celotnega sosledja ter pobrala nekaj vzorcev za podrobnejše analize. Kjer so se menjale plasti različnih litologij in so bili izdanki zvezni ali preperina dovolj tanka, da ni bilo potrebno globoko kopanje, je bil posnet natančnejši sedimentološki profil.
Skupno je bilo iz celotnega profila odvzetih 31 vzorcev za konodontne raziskave. Od tega je bilo 12 vzorcev odvzetih že med preliminarnem vzorčenjem (Tea Kolar-Jurkovšek in Bogdan Jurkovšek). Vsak vzorec je tehtal približno 1,5-2,5 kg. Na Geološkem zavodu Slovenije so konodontne vzorce raztopili v 10 – 15 % ocetni kislini. Po topljenju kamninski ostanek previdno stresemo na dve siti z različnimi premeri luknjic in spiramo z vodnim curkom.
Vzorec posušimo ter s težkotekočinsko separacijo bromoforma in acetona ločimo konodontne elemente s specifično težo od 2,84 N/m3 do 3,10 N/m3 od kremenovih in kalcitnih zrnc ter druge lahke frakcije (ostrakodi, foraminifere…) s specifično težo manjšo od specifične teže konodontnih elementov. Težka frakcija v bučki potone skupaj z raztopino bromoforma, lahka frakcija pa ostane na vrhu raztopine. Ločene vzorce posušimo v sušilniku in pod lupo zberemo konodonte. Slednji so bili nato slikani z vrstičnim elektronskim mikroskopom znamke JEOL JSM 6490LV v lasti Geološkega zavoda Slovenije.
Za izdelavo zbruskov je bilo odvzetih 49 vzorcev, iz katerih je bilo narejenih 49 zbruskov standardne velikosti. Karbonatne kamnine so bile poimenovane po Dunhamovi klasifikaciji (1962) z dopolnitvami Embry-ja in Klovana (1972). Za določevanje klastičnih kamnin je bila upoštevana klasifikacija po trikotnem diagramu (Blott & Pye, 2012), vulkanoklastične pa so bile poimenovane s pomočjo klasifikacije, ki sta jo določila Fisher in Schmincke (1984).
9
5. Rezultati
5.1. Popis cestnih odsekov
Preiskani profil je delno ali popolnoma razgaljen, določeni deli pa so tudi povsem pokriti s preperino. V spodnjem (severnem) in zgornjem (južnem) delu profila prevladujejo drobnozrnati klastiti in tufski peščenjak, v srednjem delu pa tanko do srednje debelo plastnati karbonati. Zaporedje je mestoma nagubano. Na odsekih, kjer prevladujejo klastiti in tufski peščenjaki, je profil bolj ali manj pokrit. Na sliki 4, ki prikazuje popisane odseke in odvzete vzorce, so dodani tudi preliminarno odvzeti vzorci, iz odseka MD5. To vzorčenje sta opravila dr. Tea Kolar-Jurkovšek in dr. Bogdan Jurkovšek. Vzorci označeni z rdečo barvo so bili odvzeti za konodontne in sedimentološke analize.
Slika 4: Lega popisanih odsekov in odvzetih vzorcev.
10 5.1.1. Odsek MD1A
V večini pokrit odsek, z večjimi kosi kamnin. V spodnjem delu prevladuje laporovec, ki prehaja v apnenec, proti vrhu odseka pa dobivamo tudi plasti tufskega peščenjaka.
Laporovec je olivne barve in se kroji v lističe. Debelina plasti variira od 1 do 5 cm. Znotraj najdebelejših se pojavlja tudi roženec. Na površinah se pojavljajo juvenilne tankolupinaste školjke, velike od 2 do 3 mm. Ta litologija pokriva 80% odseka. Tankoplastnat apnenec predstavlja 18% odseka. Barva variira od črne do temno sive, debelina plasti pa znaša približno 7 cm. V debelejših plasteh, katere predstavlja vzorec MD1A:B, se pojavljajo tankolupinaste školjke, ki so večinoma konkordantne s plastmi. Sloji školjk se izmenjujejo s temnejšimi laminami, katere tvorijo predvsem peloidi. Določene plasti so selektivno okremenjene in tudi v teh se opazijo školjčne lupine. Zelo malo je v tem odseku še tufskega peščenjaka. Ta nastopa v ploščastih plasteh (debelina 3,5 cm). Prepereli kosi so svetlo rumene barve.
5.1.2. Odsek MD1B
Odsek je bil podrobneje preiskan in posnet (Sl. 5, 6). Vpad plasti znaša 235/42. V spodnjem delu tega odseka prevladuje apnenec, v sredini tuf in tufski peščenjak, ki ga proti koncu odseka zamenja najprej laporovec, nato breča. V črnih do temno sivih, selektivno okremenjenih apnencih najdemo tudi bioklaste. Z lupo so bile na terenu prepoznane školjčne lupine in radiolariji. Debeline teh plasti variirajo od 1 cm do 15 cm. Plasti tufa in tufskega peščenjaka so debele od 1 cm do 15 cm. Barva teh plasti se nekoliko spreminja, in sicer od rumene, zelene, rumenkasto-zelene, rjavo-zelene in zeleno-sive. Lapornate lamine so debele okoli 0,1 cm. MD1B: 5,63-6,08 in MD1B: 7,90-8,20 predstavljata vzorca breče. Bioklastični- intraklastični rudstone predstavlja vzorec MD1B: 5,63-6,08; ta breča je zelo slabo sortirana. V zgornjem delu imamo do 4 cm velike klaste. Vzorec breče MD1B: 7,90-8,20 ima vezivo iz tufskega peščenjaka, do 4 cm veliki klasti so slabo zaobljeni.
Slika 5: Del odseka MD1B.
11 Slika 6: Detajlni profil odseka MD1B.
5.1.3. Odsek MD1C
Večinoma pokrit odsek. V preperini so najdeni kosi laporovca, ki predstavljajo 90% tega odseka ter nekaj plasti preperelega tufskega peščenjaka in črnega pelitskega tufa.
5.1.4. Odsek MD1D
Litologijo tega odseka predstavlja laporovec.
12 5.1.5. Odsek MD1E
Pokrit odsek, s kosi laporovca v preperini.
5.1.6. Odsek MD1F
1 m debel izdanek temnorjavega laporja.
5.1.7. Odsek MD1G Pokrit odsek.
5.1.8. Odsek MD1H
Izdanek črnega laporastega apnenca, v katerem navzgor najdemo tudi roženec.
5.1.9. Odsek MD1I Pokrit odsek.
5.1.10. Odsek MD1J
V tem odseku izdanjajo tri plasti črnega mikritnega apnenca, katerih skupna debelina je 1,5 m.
5.1.11. Odsek MD1K
Večina odseka je pokrita. Najdeni so manjši kosi kamnin v preperini. Kosi črnega apnenca prevladujejo (75% odseka), manj je kosov sivega dolomita in tufskega peščenjaka.
5.1.12. Odseka MD2A in MD2B
Ta dva odseka sta si zelo podobna, v obeh se pojavlja svetlo siv dolomit. Ta je pretrt in zguban, plasti niso jasno izražene, saj jih seka tudi klivaž (Sl. 7). Med odsekoma se nahaja teme gube, zato se del zaporedja v odseku MD2A ponovi v odseku MD2B.
13 Slika 7: Dolomit s slabo izraženo plastnatostjo.
5.1.13. Odsek MD2C
Vpad plasti znaša 238/44. Plasti dolomita so jasno izražene, debelin od 1,5 cm do 8 cm.
Znotraj dolomita so opazne tudi lamine vgnetenega laporovca (Sl. 8).
Slika 8: Vgneten laminiran laporovec v plasteh dolomita.
5.1.14. Odsek MD2D
Ta odsek je v večini pokrit. V preperini najdemo kose tufskega peščenjaka oranžno rjave barve in kose dolomita.
14 5.1.15. Odsek MD2E
Vpad plasti znaša 238/58. Plastnat, sklivažiran dolomitiziran apnenec, z debelinami posameznih plasti od 0,5 cm do 34,5 cm. Ta se menjava s plastmi tufskega peščenjaka, ki bolj preperevajo, kar je opazno na Sliki 9. V dolomitiziranem apnencu je v obliki leč ali celotnih horizontov prisoten tudi roženec. Debelina zaporedja kamnin v tem odseku je ocenjena na 6 m.
Slika 9: Tanjše plasti tufskega peščenjaka med plastmi dolomitiziranega apnenca.
5.1.16. Odsek MD3A
V tem, pokritem odseku se v preperini nahajajo kosi dolomita in tufskega peščenjaka.
5.1.17. Odsek MD3B
Plasti tufskega peščenjaka z vpadom 220/30.
5.1.18. Odsek MD3C
Pokriti odsek s kosi dolomita in apnenca.
5.1.19. Odsek MD3D
Plasti dolomitiziranega apnenca z debelino okoli 5 cm in vpadom 210/30.
5.1.20. Odsek MD3E
V preperini prevladujejo dolomitni kosi, manj je kosov tufskega peščenjaka.
15 5.1.21. Odsek MD4A
Menjavanje nagubanih dolomitnih plasti, debeline od 2 cm do 34 cm, z vpadom 222/37 (Sl.
10). Tanjše plasti lateralno prehajajo v debelejše plasti, kar nakazuje na sinsedimentni zdrs in kasnejšo dolomitizacijo (Sl. 11). Debelina kamninskega zaporedja v tem odseku meri 2 m.
Slika 10: Naguban dolomit. Slika 11: Lateralno spreminjanje debelin plasti dolomita.
5.1.22. Odsek MD4B
Pokrit odsek s kosi dolomita v preperini.
5.1.23. Odsek MD4C
Od 0,5 cm do 2 cm debele plasti dolomita so zgubane in sklivažirane. Med njimi se mestoma pojavljajo tankoplastnati apnenci (Sl. 12). Debelina kamninskega zaporedja v tem odseku meri 2 m.
Slika 12: Tankoplastnat apnenec med sklivažiranim plastnatim dolomitom.
16 5.1.24. Odsek MD4D
Pokrit odsek s kosi dolomita v preperini.
5.1.25. Odsek MD5A
V večini pokrit odsek s posameznimi večjimi kosi apnenca.
5.1.26. Odsek MD5B
Vpad plasti je 185/30. Plastnat apnenec, temno sive do črne barve, debelin od 3,5 cm do 12 cm (Sl. 13). Vidne so laminacije, prisotna pa je tudi okremenitev. Med plastmi apnenca se mestoma pojavljajo tanjše plasti manj odpornega laporovca. Debelina kamninskega zaporedja v tem odseku meri 7 m.
Slika 13: Plastnat apnenec.
5.1.27. Odsek MD5C
Ta odsek je večinoma pokrit, zato je litologijo mogoče določiti le na podlagi preperine, v kateri se nahajajo kosi apnenca.
5.1.28. Odsek MD5D
Debelina dolomitnih plasti variira od 5,5 cm do 19 cm. Te so tektonsko deformirane, prisoten je klivaž. Med dolomitnimi plastmi se pojavljajo tudi laporovec. Debelina kamninskega zaporedja v tem odseku meri 6 m. V eni plasti je vidna navzkrižna laminacija (Slika 14).
17 Slika 14: Plast z navzkrižno laminacijo.
5.1.29. Odsek MD6A
Vpad plasti je 194/58. V tem odseku spet prevladuje dolomit, ki se pojavlja v od 3,5 cm do 11 cm debelih plasteh.
5.1.30. Odsek MD6B
Pokriti odsek, v katerem se v preperini pojavljajo kosi apnenca in tufskega peščenjaka.
5.1.31. Odsek MD6C
Vpad plasti meri 190/40. Naguban, mestoma dolomitiziran apnenec (Sl. 15). Debeline plasti variirajo od 2 cm do 7,5 cm.
Slika 15: Nagubane plasti dolomitiziranega apnenca. Izmerjeni vpadi so prikazani na levi strani slike.
5.1.32. Odsek MD6D
Pokriti odsek s kosi apnenca v preperini.
180/35 275/20
195/50
18 5.1.33. Odsek MD7A
Pokriti odsek s posameznimi izdanki apnenca, ki prehaja v dolomitiziran apnenec.
5.1.34. Odsek MD7B
Vpad plasti je 230/61. Od 1,5 cm do 13 cm debele plasti dolomita, ki se menjavajo s tufskim peščenjakom. Debelina kamninskega zaporedja v tem odseku meri 6 m.
5.1.35. Odsek MD7C
Pokrit odsek s kosi dolomita v preperini.
5.1.36. Odsek MD7D
Vpad plasti je 200/60. Plastnat dolomit z debelinami plasti od 4 cm do 22 cm. Mestoma se v dolomitnih plasteh pojavljajo leče roženca in lamine (Sl. 16). Debelina kamninskega zaporedja v tem odseku meri 6 m.
Slika 16: Lamine znotraj dolomita.
5.1.37. Odsek MD7E
Vpad plasti je 207/42. Od 4 cm do 20 cm debele plasti temno sivega do črnega apnenca. Proti vrhu se v apnencu pojavljajo lamine, katerih izgled je podoben sipinicam.
5.1.38. Odsek MD7F
Pokriti odsek s kosi manj odpornega tufskega peščenjaka in bolj odpornega apnenca v preperini.
19 5.1.39. Odsek MD8A
V večini pokrit odsek s posameznimi izdanki plastnatega apnenca z vpadom 200/48. Debelina plasti je od 2 cm do 29 cm. Opazna je tudi vzporedna laminacija.
5.1.40. Odsek MD8B
V tem odseku izdanja tufski peščenjak v različno debelih plasteh, in sicer od 0,5 cm do 10 cm (Sl. 17). Vpad le teh je 205/54.
Slika 17: Tankoplastnat tufski peščenjak.
5.1.41. Odsek MD8C
V spodnjem delu odseka v preperini prevladujejo kosi tufskega peščenjaka, prisotni so tudi kosi apnenca. V srednjem delu poleg prej omenjenih litologij najdemo tudi kose dolomita. V tufskem peščenjaku so vidni fosilni rastlinski ostanki (Sl. 18). V zgornjem delu odseka prevladuje tufski peščenjak, mnogo manj je kosov dolomita.
20 Slika 18: Rastlinski ostanki v tufskem peščenjaku.
5.1.42. Odsek MD9A
Pokriti odsek, v katerem v preperini najdemo tufski peščenjak in malo dolomita.
5.2. Mikrofacielna analiza
Iz 49 zbruskov je bilo glede na makroskopske in mikroskopske lastnosti določenih dvanajst mikrofaciesov.
5.2.1. Radiolarijski-filamentni-peloidni packstone Mikrofaciesu pripada zbrusek 1758 (vzorec MD1A:B).
Struktura:
Packstone je homogen. V zbrusku se v širokih laminah menjava z bioklastičnim- intraklastičnim grainstone-om (Sl. 19a, c). Zrna tvorijo približno 85 %, 15 % tvori mikritna osnova, mestoma, na spranih delih, se pojavlja sparitno vezivo. Sortiranost je srednje dobra.
Zrna so po večini v točkovnih in ravninskih kontaktih. Zrna so velika od 0,03 mm do 1 mm.
Med zrni prevladujejo sferične oblike. Zrna so manjša v tem delu kot pa v svetlih območjih.
Sestava:
9 cm
21 Zbrusek gradijo pretežno alokemične komponente, ki predstavljajo 85 % površine.
Ortokemične komponente predstavljajo približno 15 % površine zbruska.
Alokemične komponente: V radiolarijsko-filamentno-peloidnem packstonu prevladujejo peloidi in peleti z 80 %, manj je filamentov 10 % in radiolarij 7 %, nekaj odstotkov pa je tudi fragmentov iglokožcev in foraminifer. Sferični peloidi so veliki od 0,31 mm do 0,5 mm, manjši peleti pa imajo premer < 0,3 mm. Filamenti se pojavljajo v paličastih oblikah, v velikostih od 0,55 mm do 1 mm. Radiolariji so sferičnih oblik, veliki od 0,088 mm do 0,22 mm. Iglokožci so prisotni kot fragmenti in so podolgovatih in zaobljenih oblik, veliki od 0,3 mm do 1 mm. Foraminifere so velike okoli 0,47 mm, zaobljenih oblik, določena je bila Krikoumbilicasp. (Sl. 19b).
Ortokemične komponente: Mikritna osnova, ki jo v spranih delih, nadomešča sparitno vezivo. Okoli fragmentov iglokožcev se pojavlja sintaksialni cement. Prostor med zrni zapolnjuje drobnozrnati, ponekod pa tudi mozaični kalcitni cement.
Diageneza:
Med diagenezo je prišlo v nekaterih zrnih do mikritizacije. Čez cel zbrusek se vleče kalcitna žila, zapolnjena z drobnozrnatim kalcitnim cementom. Lateralno se izklinja korozijska votlinica. Na stiku med radiolarijsko-filamentno-peloidnem packstonom in bioklastično- intraklastičnem grainstonom po levi strani temnejše lamine poteka stilolitski šiv, nastal tekom diageneze med kompakcijo.
Zbrusek po Duhmanu poimenujemo packstone, po Folku biopelmikrit.
Slika 19: Zbrusek 1758 (vzorec MD1A:B). (a) Sken zbruska 1758 (vzorec MD1A:B), temnejša lamina predstavlja radiolarijsko-filamentno-peloidni packstone; vrh zbruska je na levem robu slike; (b) Foraminifera (Krikoumbilica sp.); (c) stik radiolarijsko-filamentno-peloidnega packstona (temnejše) in bioklastično-intraklastičnega grainstona (svetlejše lamine).
5.2.2 Bioklastični-intraklastični grainstone
100 m
1000 m
a b
c
22 Mikrofaciesu pripada zbrusek 1758 (vzorec MD1A:B).
Grainstone je dokaj homogen. V zbrusku se v širokih laminah menjava z radiolarijsko- filamentno-peloidnem packstonu (Sl. 19a, c). Zrna tvorijo približno 80 %, 20 % tvori sparitno vezivo. Sortiranost je slaba. Zrna so po večini v točkovnih in ravninskih kontaktih. Velikost le teh variira od 0,06 mm do 1,55 mm. Močno prevladujejo biogena zrna, in sicer filamenti z dežnikasto strukturo. Prevladujoča oblika v teh delih zbruska je paličasta.
Sestava:
Zbrusek gradijo pretežno alokemične komponente, ki predstavljajo 80 %. Ortokemične komponente pa predstavljajo približno 20 %.
Alokemične komponente: V bioklastičnem-intraklastičnem grainstonu prevladujejo biogena zrna, in sicer filamenti in radiolariji, ki predstavljajo 80 % zbruska v svetlejših laminah. Manj je intraklastov (10 %), še manj peloidov in peletov (8 %). Filamenti so veliki od 0,55 mm do 1,55 mm. Pojavljajo se predvsem v paličastih oblikah in so dobro sortirani. Preseki radiolarijev so predvsem sferični, v nekaterih je opazna tudi značilna mrežasta struktura.
Preseki teh biogenih zrn so veliki 0,15 mm do 0,6 mm. Ohranjeni so tudi primeri ostrakodov, z združenima lupinama, veliki do 1,35 mm. V svetlejših laminah je opazen tudi en primerek problematične alge (Sl. 20), velika 1,07 mm. Intraklasti so veliki od 0,6 mm do 1 mm, zaobljenih in podolgovatih oblik.
Ortokemične komponente: Sparitno vezivo. Okoli fragmentov iglokožcev se pojavlja sintaksialni cement. Prostor med zrni zapolnjuje drobnozrnati, ponekod pa tudi mozaični kalcitni cement.
Diageneza:
Med diagenezo je prišlo v nekaterih zrnih do mikritizacije celotnega zrna in tudi robov le teh, tako se je primarna zgradba in struktura prvotnih komponent spremenila v enolično mikritno maso, brez vidne notranje strukture. Čez cel zbrusek se vleče kalcitna žila, zapolnjena z drobnozrnatim kalcitnim cementom. Lateralno se izklinja korozijska votlinica.
Zbrusek po Duhmanu poimenujemo grainstone, po Folku oointrapelbiosparit.
Slika 20: Problematična alga.
100 m
23 5.2.12. Peloidni-bioklastični grainstone, mestoma packstone
Mikrofaciesu pripadajo zbruski 1763 (vzorec MD1A:C), 1764 (vzorec MD1A:D), 1772 (vzorec MD7E:B), 1778 (vzorec MD7E:A), 1786 (vzorec MD8A:A), 1788 (vzorec MD6B:A), 1789 (MD8A:B), 1793 (vzorec MD7F:A) in 1795 (vzorec MD6D:A).
Struktura:
Vsi zbruski so nehomogeni. Zrna predstavljajo 80% zbruska, 20% tvori vezivo. Zrna so povprečno velika od 0,11 mm do 4,9 mm. Prevladujejo polzaobljena zrna z nizko in visoko sferičnostjo. Sortiranost je srednje dobra. Zrna so po večini v točkovnih in ravninskih kontaktih. V zbrusku 1763 je prisotna geopetalna zapolnitev v bioklastih (Sl. 21a).
Sestava:
Zbruske gradijo pretežno alokemične komponente, ki predstavljajo 70%, terigene komponente pa 5%. V zbruskih 1772 in 1795 je nekoliko več terigenih komponent, in sicer 15%, alokemičnih pa 60%. Ortokemične komponente predstavljajo približno 25%.
Alokemične komponente: Večino alokemičnih zrn v zbrusku 1763 predstavljajo biogena zrna, in sicer 50%. Poleg njih so prisotni še peloidi (35%), agregatna zrna (10%) in intraklasti (5%). V preostalih zbruskih biogena zrna predstavljajo 40%, peloidi in manjši peleti 40%, poleg njih so prisotni še intraklasti (15%) in redka agregatna zrna (5%). V vseh zbruskih so prisotni iglokožci, veliki od 0,22 mm do 2,2 mm, predvsem polzaobljenih oblik. V zbrusku 1763 so bile določene foraminifere Endoteba sp. (Sl. 21p), katere so sferičnih oblik, velike do 0,72 mm. Prečni preseki foraminifer Duostominidae so sferičnih oblik, vzdolžni pa subpaličastih in zaobljenih oblik (Sl. 21u). Te foraminifere so velike od 0,31 mm do 0,39 mm, pojavljajo pa se v zbruskih 1763, 1764, 1788 in 1793. Zaobljene in sub-paličaste foraminifere Endotriadella sp. (Sl. 21r) so velike do 0,35 mm, nahajajo pa se v zbrusku 1763. V prej omenjenem zbrusku se pojavlja tudi Variostoma sp. (Sl. 21s), velika 0,49 mm. Prisotne so tudi sesilne foraminifere z aglutiniranim skeletom. V zbruskih 1764 in 1786 se pojavljajo foraminifere Endothyracea (Sl. 21t); so sferičnih oblik, velike od 0,22 mm do 0,49 mm. V zbruskih 1772 in 1778 je bila določena foraminifera Palaeolituonella meridionalis (Sl. 21v), velika od 0,29 mm do 0,49 mm, zaobljene in sub-paličaste oblike. V zbrusku je bila določena tudi 0,52 mm velika Glomospirella. V zbrusku 1763 se pojavljajo polžje hišice, velike od 0,44 mm do 2,26 mm. Prisotni so tako prečni (Sl. 21a, d) kot vzdolžni (Sl. 21b) preseki le teh, v katerih je opazna geopetalna zapolnitev. V tem zbrusku so prav tako prisotni preseki alg, veliki od 0,8 mm do 2,8 mm. V zbrusku 1786 in 1788 se pojavljajo dazikladaceje oziroma deli le teh. V prečnem preseku premer meri 0,91 mm. V vseh zbruskih se pojavljajo školjčne lupine. Te so prekristaljene, podolgovatih oblik, velike od 0,5 mm do 1,77 mm. Primer brahiopoda (Sl. 21k) se nahaja v zbrusku 1786; velik je 1,4 mm. V zbruskih 1763, 1772, 1778, 1786, 1788, 1793 in 1795 so robovi nekaterih bioklastov mikritizirani (Sl. 21d, e, g, h,
24 k). V zbruskih 1778, 1786 in 1788 se v delih, kjer imamo ohranjeno osnovo, pojavljajo sferični radiolariji (Sl. 21f), veliki od 0,088 mm do 0,38 mm in filamenti. V zbrusku 1786 je domnevno prisoten mahovnjak, velik 2,5 mm. Peloidi so sferičnih oblik, veliki od 0,3 mm do 0,77 mm. Tem so zelo podobni peleti, le da so ti manjši od 0,3 mm. Večja zrna v zbruskih predstavljajo intraklasti, veliki od 0,5 mm do 3,88 mm. Predvsem so zaobljenih oblik in nizke sferičnosti. Prisotna agregatna zrna so dobro zaobljena zrela agregatna zrna, velika od 0,5 mm do 1,2 mm (Sl. 21i). Ta vključujejo zrna, ki jih ni mogoče določiti, saj so mikritizirana in se ne vidi primarne strukture. V zbrusku 1764 se nahajata mikroproblematiki Plexoramea, velika 0,66 mm in Tubiphytes sp. (Sl. 21n), velik 0,53 mm. Slednja se nahaja tudi v zbruskih 1778, 1789 in 1793. V zadnje omenjenem zbrusku 1793 se pojavljajo tudi Terebella sp.
(mnogoščetinec) (Sl. 21o), veliki 0,4 mm in Tubiphytes obscurus, velik 1,33 mm. V zbrusku 1786 se prav tako pojavljajo različne mikroproblematike; ena od teh je Plexoramea cerebriformis (Sl. 21m). V zbruskih 1788 in 1789 se prav tako nahajajo mikroproblematike, ki spadajo pod prej omenjen rod. V zbrusku 1789 se nahaja problematična alga (?Thaumatoporella), velika 0,88 mm (Sl. 21j).
Terigene komponente: Monokristalni kremen z enotno potemnitvijo se v zbruskih pojavlja v oglatih oblikah (Sl. 21g, h), velikosti od 0,5 mm do 0,6 mm. V zbrusku 1772 so poleg zrn kremena prisotna tudi litična zrna roženca.
Ortokemične komponente: Vezivo je sparitno do mikrosparitno. Okoli fragmentov iglokožcev se pojavlja sintaksialni cement (Sl. 21e). Prostor med zrni zapolnjuje drobnozrnati, v nekaterih bioklastih pa je prisoten tudi mozaični kalcitni cement. V zbruskih 1778 in 1788 na določenih mestih vezivo predstavlja mikrit.
Diageneza:
Med diagenezo je prišlo pri nekaterih zrnih do delne ali popolne mikritizacije. Tako se je primarna zgradba in struktura prvotnih komponent spremenila v enolično mikritno maso, brez vidne notranje strukture. Školjčne lupine in druga biogena zrna so bila prekristaljena, prazne prostore pa je v nekaterih primerih zapolnil mikrit in/ali cement. Tako imamo v zbrusku 1763 znotraj ene polžje lupine praznine zapolnjene z mikritom kot tudi s sparitom (Sl. 21a, b). V zbrusku 1763 je opazna razpoka, v katero se je tekom sedimentacije spiral okolni sediment.
Tanjše kalcitne žilice se v zbruskih 1764 in 1786 lateralno izklinjajo, v zbruskih 1772, 1778, 1788, 1789 in 1793 pa žilice potekajo čez celo dolžino. V zbruskih 1763, 1764, 1772, 1778, 1789, 1793 in 1795 je prišlo do silifikacije, tako veziva, kot tudi nekaterih alokemičnih komponent. V zbrusku 1789 je na primer opazna nepopolna okremenitev intraklasta. V zbrusku 1778 je disolucija napredovala že do take mere, da je nastal stilolitski šiv.
Zbruske po Duhmanu poimenujemo slabo spran grainstone, mestoma packstone. Po Folku gre za intrabiopelsparit, razen zbruska 1763, ki je intrapelbiosparit.
25 Po Flüglu (2004) zbruski spadajo v SMF 4: Mikrobreča, bio-litoklastični grainstone/packstone.
1000 m 1000 m 1000 m
1000 m
1000 m 1000 m
1000 m 1000 m 1000 m
0,2 mm 1000 m 1000 m
0,2 mm 0,2 mm 0,2 mm
a b c
d e f
g h i
j k l
m n o
26 Slika 21: Bioklastični grainstone, mestoma packstone. (a) prečni presek polžje hišice; (b) vzdolžni presek polžje hišice; (c) ploščica iglokožca; (d) prečni presek polžje hišice in foraminifere; (e) sintaksialni cement okoli iglokožca; (f) radiolariji; (g) zrno kremena, pri vzporednih in (h) prekrižanih nikolih; (i) agregatno zrno; (j) problematična alga (?Thaumatoporella sp.); (k) spodaj brahiopod, nad njim zelena alga in vidna mikritizacija okoli slednje; (l) desno zgoraj ooidi; (m) Plexoramea cerebriformis; (n) Tubiphytes sp. (mikroproblematika); (o) Terebella sp. (mnogoščetinec); (p) Endoteba sp.; (r) Endotriadella sp.; (s) Variostoma sp.; (t) Endothyroidea; (u) Duostominidae; (v) Palaeolituonella meridionalis.
5.2.4. Mudstone
Mikrofaciesu pripada zbrusek 1749 (vzorec MD1B:6,08-6,14).
Struktura:
Zbrusek je homogen in zelo dobro sortiran. Zrna tvorijo 5%, osnova pa 95% zbruska (Sl. 22).
Zrna so povprečno velika 0,02 mm.
Sestava:
Zbrusek gradijo redka alokemična zrna, katera predstavljajo 5% zbruska, 95% pa je mikritne osnove.
Alokemične komponente: Sferična zrna so edina biogena zrna v zbrusku; predstavljajo jih radiolariji. Njihovi preseki so veliki približno 0,02 mm.
Ortokemične komponente: Večino zbruska predstavlja mikritna osnova.
Diageneza:
Med diagenezo je prišlo do nastanka žilic, ki so zapolnjene z mozaičnim in drobnozrnatim kalcitnim cementom.
Zbruske po Duhmanu poimenujemo mudstone, po Folku mikrit.
0,2 mm 0,2 mm 0,2 mm
0,2 mm 0,2 mm 0,2 mm
p r s
t u v
27 Po Flüglu (2004) zbrusek spada v SMF 23: Nelaminiran, homogen mikrit.
Slika 22: Sken zbruska 1749 (vzorec MD1B:6,08-6,14).
5.2.5. Radiolarijski – filamentni wackestone-packstone
Mikrofaciesu pripadajo zbruski 1754 (vzorec MD1B:0,30-0,40), 1756 (vzorec MD1B:0,15- 0,22), 1765 (vzorec MD1B:0-0,15), 1790 (vzorec MD5A:A) in 1792 (vzorec MD5B:A).
Struktura:
Zbruski so dokaj nehomogeni. V zbrusku 1765 zrna predstavljajo 30 %, 70 % pa osnova, v 1756 in 1790 zrna predstavljajo 40 %, osnova 60 %, v 1754 in 1792 je 50 % zrn in 50 % osnove. Zrna so povprečno velika 0,4 mm. V odvisnosti od biogenih zrn se v vseh zbruskih pojavljata sferična in paličasta oblika. Sortiranost je dobra. Zrna se po večini ne dotikajo in lebdijo v osnovi, le v zbruskih 1754 in 1792 so prisotni redki točkovni kontakti. V zbrusku 1790 je prisotna bioturbacija (Sl. 23a). Paličasta biogena zrna so vsa usmerjena v isto smer, razen v zbruskih 1790 in 1792.
Sestava:
Zbruske gradijo pretežno ortokemične komponente, ki v različnih zbruskih predstavljajo različen odstotek, poleg njih je prisotna še alokemična komponenta.
Alokemične komponente: Večino alokemične komponente predstavljajo biogena zrna, in sicer 90 %, redki so peloidi in peleti (10 %). V vseh zbruskih biogena zrna predstavljajo predvsem filamenti in radiolariji (Sl. 23b). Filamenti/tanke školjčne lupine so paličnih oblik, veliki od 0,33 mm do 1,82 mm. Ti v zbruskih 1754 in 1765 kažejo usmerjenost. Sferični kremenični radiolariji (Sl. 23d, e), veliki od 0,04 mm do 0,35 mm, so prav tako prisotni v vseh zbruskih. Redki ostrakodi (Sl. 23c) so bili najdeni v zbrusku 1792, ti so skoraj sferičnih oblik, veliki 0,16 mm. V tem zbrusku sta bili določeni še foraminiferi Lagenida (Sl. 23c), sub- paličaste oblike, velika 0,23 mm in Frondicularia woodwardii, velika 0,2 mm.
28 Ortokemične komponente: Mikritna osnova v zbruskih 1756, 1765 in 1790, ter mikrosparitno vezivo v 1754 in 1792.
Diageneza:
Med diagenezo je prišlo v zbruskih 1756 in 1792 do nastanka žilic z mozaičnim kalcitom. V zbrusku 1756 je opazna piritizacija in sicer v obliki framboidalnega pirita.
Zbruske 1756, 1765 in 1790 po Duhmanu poimenujemo wackestone, po Folku pelbiomikrit.
Zbruske 1754 in 1792 po Duhmanu poimenujemo delno spran wackestone, po Folku pelbiomikrosparit.
Po Flüglu (2004) zbruski spadajo v SMF 3: Pelagični mudstone/wackestone.
Slika 23: Radiolarijski – filamentni wackestone-packstone. (a) sken zbruska 1790 (vzorec MD5A:A), v katerem je prisotna bioturbacija (temnejše lise); (b) radiolariji in filamenti; (c)na sredini ostrakod, pod njim, rahlo levo Lagenida; (d) kremenični radiolarij pri vzporednih in (e) prekrižanih nikolih.
5.2.6. Dolomit
Mikrofaciesu pripadajo zbruski 1768 (vzorec MD4A:A), 1769 (vzorec MD2E:A), 1770 (vzorec MD3A:A), 1771 (vzorec MD3D:A), 1773 (vzorec MD2C:A), 1775 (vzorec MD2E:B), 1777 (vzorec MD2A:A), 1779 (vzorec MD6C:A), 1780 (vzorec MD3C:A), 1783 (vzorec MD7D:A), 1784 (vzorec MD5D:A), 1785 (vzorec MD4C:A), 1787 (vzorec MD7B:A), 1791 (vzorec MD7A:A) in 1794 (vzorec MD5D:B).
Struktura:
Vsi zbruski so dokaj homogeni, le 1771, 1775, 1785, 1794 izstopajo po nehomogenosti in slabši sortiranosti terigenih zrn. Zrna so velika od 0,15 mm do 7,3 mm. V zbrusku 1771 so prisotni stilolitski šivi.
1000 m
0,2 mm
100 m 100 m
b a
d e
c
29 Sestava:
Alokemične komponenete so redke, tako v zbruskih 1768, 1770, 1773, 1777 in 1787 predstavljajo 10 %, v zbruskih 1783 in 1779 pa le 5 %. V ostalih zbruskih alokemov ni.
Terigene komponenete v 1771, 1775, 1785 in 1791 predstavljajo okoli 30%. V ostalih zbruskih je le teh manj, in sicer do 10%. Ostale odstotke predstavlja ortokemična komponenta.
Alokemične komponente: V zbruskih 1768, 1773, 1777 in 1783 predstavljajo to komponento biogena zrna, kot so fragmenti iglokožcev, veliki do 1,34 mm. Bolj redki so v 1779, kjer največji merijo do 1,42 mm. V zbrusku 1787 se pojavljajo le školjčne lupine (filamenti), paličastih oblik, velike do 2,51 mm. V zbrusku 1770 so prisotni tako fragmenti iglokožcev, veliki do 2,09 mm, kot tudi nekoliko večje školjčne lupine, katere so podolgovatih oblik, velike do 2,84 mm. Pologlati intraklastioblik, veliki od 0,6 mm do 4,5 mm, so dokaj pogosti v zbruskih 1768, 1773 in 1777.
Terigene komponente: V zbruskih 1768, 1770, 1773 in 1794 so prisotna kremenova zrna. Ta so oglata, velika od 0,15 mm do 0,77 mm. V zbruskih 1775, 1784, 1785 in 1791 se nahajajo v večjih količinah litična zna roženca. So različnih oblik, od oglatih do zelo oglatih z nizko sferičnostjo. Zbruski 1771, 1780, 1783 in 1779 vsebujejo tako zrna kremena, kot tudi zrna roženca. V zbrusku 1770 so prisotna še karbonatna litična zrna, velika od 1,1 mm do 2 mm, oglatih oblik. V prej omenjenem zbrusku se pojavljajo tudi pravokotna nepresevna zrna, domnevno organska snov (rastlinski ostanki).
Ortokemične komponente: Vezivo je nadomestil poznodiagenetski dolomit, kristali le tega so evhedralni, mestoma kaže mozaično strukturo. Na mestih, kjer je opaziti oblike klastov (predvsem bioklastov), so dolomitni kristali bolj drobnozrnati, kot v okolici.
Diageneza:
V vseh zbruskih so prisotne žile, zapolnjene s karbonatnim cementom, a ker zbrusek ni bil obarvan z organsko raztopino alizerin S-rdeče, ne moremo določiti, ali gre za kalcitne ali dolomitne kristale. Žile zapolnjujejo proti sredini vedno večji mozaični kristali karbonatnih mineralov. Čez del zbruskov 1771, 1773, 1787 in 1794 potekajo disolucijski šivi. V vseh zbruskih razen v 1775 in 1784 je prisotna piritizacija, v nekaterih primerih tudi framboidalen pirit. V zbrusku 1769 je prišlo do limonitizacije okoli piritnih zrn, tako dobivamo nekoliko oranžno rjavkaste odtenke. Tekom diageneze je v zbruskih 1771, 1775, 1785 in 1791 prišlo do okremenitve.
5.2.7. Dolomitiziran bioklastični-intraklastični-peloidni grainstone s terigeno primesjo Mikrofaciesu pripada zbrusek 1796 (vzorec MD7F:B).
Struktura:
30 Zbrusek je homogen. Zrna so velika od 0,15 mm do 1 mm. Predvsem se pojavljajo oglate oblike z nizko in visoko sferičnostjo. Zrna so dokaj dobro sortirana.
Sestava:
Terigena komponeneta predstavlja 40 % zbruska, alokemična pa 60 %.
Alokemične komponente: V zbrusku so opazna manjša biogena zrna, velika do 0,40 mm.
Večina je deloma ali v celoti mikritiziranih ali prekristaljenih, tako da ni mogoče določiti primarnega značaja zrn (Sl. 24a, b). Zrna, katere je moč določiti, so foraminifere. Te so velike do 0,33 mm, predvsem sferičnih in polzaobljenih oblik. Določena je bila foraminifera Paleolituonella meridionalis(Sl. 24a, b). 15 % zbruska predstavljajo peloidi, katerih sferični preseki so veliki od mm 0,30 do 0,88 mm. Intraklastov je nekoliko več, in sicer 20 %; veliki so od 0,7 do 1 mm.
Terigene komponente: V zbrusku se pojavljajo litična zna roženca in druge klaste kisle predornin z višjo vsebnostjo kremena. So različnih oblik, od oglatih do zelo oglatih z nizko sferičnostjo. Zrna monokristalnega kremena so oglatih oblik, velika okoli 0,15 mm. Poleg njih so redka tudi karbonatna litična zrna, velika od 0,30 mm do 0,55 mm. Evhedralna do subhedralna zrna plagioklazov so sericitizirana (Sl. 24a, b), velika od 0,29 mm do 0,52 mm.
Ortokemične komponente: Karbonaten cement.
Diageneza:
Tekom diageneze je prišlo do delne dolomitizacije. Sintaksialni cement okoli fragmentov iglokožcev. Zrna plagioklazov so bila tekom diageneze sericitizirana do take mere, da so težje prepoznavna. Mestoma je okoli piritnih zrn, prišlo do limonitizacije.
Slika 24: Dolomitiziran bioklastični-intraklastični-peloidni grainstone s terigeno primesjo. (a) biogena zrna (foraminifera Paleolituonella meridionalis na sredini slike), zrna plagioklastov in litična zrna predornin, pri vzporednih in (b) prekrižanih nikolih.
1000 m 1000 m
a b
31 5.2.8. Laporovec
Mikrofaciesu pripadajo zbruski 1750 (vzorec MD1C:A), 1751 (vzorec MD1B:3,39-3,53), 1753 (vzorec MD1B:6,18), 1759 (vzorec MD1B:5,43-5,53) in 1760 (vzorec MD1B:1,13- 1,21).
Struktura:
Zrna tvorijo približno 20% zbruska, ostalih 80% predstavlja meljasto-glinasta (muljasta) osnova. Velikost zrn je med 0,2 mm in 3,25 mm. Zbruski so srednje dobro sortirani in dokaj homogeni.Zelo redki točkovni kontakti med zrni so prisotni v laminah, kjer so zrna večja.
Zrna so oglata do polzaobljena. Laminacija je prisotna v vseh zbruskih. Nakazujejo jo tako vrsta zrn, kot tudi njihova usmerjenost in razlike v barvah lamin.
Sestava:
V vseh zbruskih je 5% alokemičnih komponent, razen v 1750, kjer je le teh 15%. Terigenih komponent je v vseh zbruskih 10%. Ostalo predstavlja osnova.
Alokemične komponente: V vseh zbruskih se v majhnih količinah pojavljajo podolgovati filamenti in drugi fragmenti bioklastov. V zbrusku 1750 prevladujejo predvsem školjčne lupine podolgovatih oblik, velike od 1 mm do 2,64 mm. Nekatere so delno mikritizirane.
Prisotni so tudi vzdolžni preseki polžjih hišic (Sl. 25a), veliki od 1 mm do 3,25 mm. V zbrusku 1760 se poleg filamentov pojavlja tudi foraminifera Pseudonodosaria sp. (Sl. 25f), velika 0,28 mm.
Terigene komponente: V vseh zbruskih so prisotna monokristalna kremenova zrna, redka imajo tudi valovito potemnitev. Ta zrna so velika od 0,1 mm do 0,37 mm. Pogosta so tudi zrna glinencev (Sl. 25d, e). Poleg kremena in glinencev so v zbrusku 1751 prisotna tudi zrna plagioklaza (Sl. 25b, c), velika od 1,1 mm do 1,24 mm, oglatih oblik. V vseh zbruskih so prisotna litična zrna roženca (Sl. 25d, e), ki so velika od 0,2 mm do 1 mm. V zbruskih so redka tudi razpotegnjena nepresevna zrna, domnevno poogleneli rastlinski ostanki, ki so prišli iz kopnega.
Ortokemične komponente: meljasto-glinasta (muljasta) osnova.
Diageneza:
Piritizacija je povzročila nastanek piritnih mineralov in/ali fromboidalnega pirita (Sl. 25d, e), ki je opazen v vseh zbruskih, ki so uvrščeni v ta mikrofacies. V zbruskih 1750 in 1760 so opazni disolucijski šivi.
32 Slika 25: Laporovec. (a) vzdolžni presek polžje hišice; (b) evhedralna zrna plagioklaza pri vzporednih in (c) prekrižanih nikolih; (d) evhedralno zrno glinenca in litična zrna roženca v muljasti osnovi pri vzporednih in (e) prekrižanih nikolih; (f) Pseudonodosaria sp.
5.2.9. Tufski peščenjak
Mikrofaciesu pripadajo zbruski 1755 (vzorec MD1B:1,98-2,07), 1757 (vzorec MD1B:1,69- 1,82), 1761 (vzorec MD1B:1,21-1,25), 1762 (vzorec MD1B:1,51-1,57), 1766 (vzorec MD1C:B), 1776 (vzorec MD8B:A), 1781 (vzorec MD9A:A), 1782 (vzorec MD8C:B) in 1797 (vzorec MD8C:A).
Sturktura:
Drobnozrnat tufski peščenjak ima homogeno strukturo. V zbruskih 1755, 1766 in 1781 je zrn 80%, osnove pa 20%. V ostalih zbruskih je 50% zrn in 50% osnove. Velikost presekov zrn je od 0,02 mm do 3,2 mm. Zrna so slabo sortirana. Prevladujejo oglata zrna z nizko sferičnostjo.
Kontakti med njimi so točkasti in ravninski. V zbrusku 1762 so vidni tudi konkavno- konveksni kontakti. Orientiranost kažejo le določena podolgovata zrna. Ti tufski peščenjaki imajo polzrelo strukturo. V zbruskih 1762 in 1766 se prisotnost in odsotnost terigenih komponent kaže v laminaciji. Podolgovata zrna (muskovit) so vzporedna z laminami. V zbrusku 1782 pa se laminacija kaže v različnih barvah osnove, tako imamo lamine s svetlejšo in temnejšo osnovo.
Sestava:
V zbruskih 1766, 1755 in 1781 je terigene komponente 80%, osnove pa 20%. V ostalih zbruskih terigene komponente predstavljajo 50% in prav toliko tudi osnova. Alokemične komponente se pojavljajo le v zbrusku 1776, katere predstavljajo 5%, 45% je terigene komponente, ostalo osnova.
1000 m 1000 m 1000 m
1000 m 1000 m
0,2 mm
a b c
d e f
33 Alokemične komponente: V zbrusku 1776 se pojavljajo sferična biogena zrna, domnevno skorjaste foraminifere?, ki so bile kasneje okremenjene (Sl. 26g, h).
Terigene komponente: V vseh zbruskih je pogosto prisoten kremen, predvsem monokristalen. Razpon velikosti teh oglatih zrn je od 0,02 mm do 0,91 mm, prevladujejo pa zrna velika 0,17 mm. V zbruskih 1755, 1766, 1776 in 1797 so pogosta podolgovata zrna muskovita (Sl. 26a, b), velika od 0,46 mm do 3,2 mm. Glinence v zbrusku 1766 predstavljajo plagioklazi (Sl. 26c, d), redki so tudi v zbrusku 1782, v zbruskih 1776, 1781, 1782 in 1797 pa K-glinenci (Sl. 26e, f). Plagioklazi evhedralni, veliki od 0,17 mm do 0,64 mm.
Ortokemične komponente: meljasto-glinasta (muljasta) osnova.
Diageneza:
V zbrusku 1755 je opazen disolucijski šiv. V vseh zbruskih, ki pripadajo temu mikrofaciesu, je prišlo do piritizacije. Tekom diageneze je prišlo do selektivne okremenitve biogenih zrn, in sicer skorjastih foraminifer.
Slika 26: Tufski peščenjak. (a) podolgovato zrno muskovita in litična zrna roženca pri vzporednih in (b) prekrižanih nikolih; (c) subhedralna zrna plagioklazov pri vzporednih in (d)
1000 m 1000 m 1000 m
1000 m 1000 m 1000 m
1000 m 1000 m
a b c
d e
g h
f
