UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT
Športna vzgoja
ANALIZA UČINKA VADBENEGA PROGRAMA NA FUNKCIONALNO ZMOGLJIVOST MIŠIC KOLENA PO REKONSTRUKCIJI SPREDNJE KRIŽNE VEZI PRI
REKREATIVNI ŠPORTNICI – ŠTUDIJA PRIMERA
MAGISTRSKO DELO
Avtor dela:
TIM RADOLOVIČ
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT
Športna vzgoja
ANALIZA UČINKA VADBENEGA PROGRAMA NA FUNKCIONALNO ZMOGLJIVOST MIŠIC KOLENA PO
REKONSTRUKCIJI SPREDNJE KRIŽNE VEZI PRI REKREATIVNI ŠPORTNICI – ŠTUDIJA PRIMERA
MAGISTRSKO DELO
MENTOR:
doc. dr. Matej Majerič, prof. šp. vzg.
SOMENTOR:
izr. prof. dr. Vedran Hadžić, dr. med. Avtor dela:
RECENZENT: TIM RADOLOVIČ
prof. dr. Edvin Dervišević, dr. med.
Ljubljana, 2021
IZJAVA OB ODDAJI MAGISTRSKEGA DELA
Spodaj podpisani študent Tim Radolovič, vpisna številka 22180173, avtor pisnega zaključnega dela študija z naslovom Analiza učinka vadbenega programa na funkcionalno zmogljivost mišic kolena po rekonstrukciji sprednje križne vezi na rekreativni športnici – študija primera,
IZJAVLJAM,
1. da je pisno zaključno delo študija rezultat mojega samostojnega dela;
2. da je tiskana oblika pisnega zaključnega dela študija istovetna elektronski obliki pisnega zaključnega dela študija;
3. da sem pridobil vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v pisnem zaključnem delu študija in jih v pisnem zaključnem delu študija jasno označil;
4. da sem pri pripravi pisnega zaključnega dela študija ravnal v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za raziskavo pridobil soglasje etične komisije;
5. da soglašam z uporabo elektronske oblike pisnega zaključnega dela študija za preverjanje podobnosti vsebine z drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim informacijskim sistemom VIS;
6. da na Univerzo v Ljubljani neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja pisnega zaključnega dela študija na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija UL;
7. da dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v pisnem zaključnem delu študija in tej izjavi, skupaj z objavo pisnega zaključnega dela študija;
8. da dovoljujem uporabo mojega rojstnega datuma v zapisu COBISS.V/Na:
V/Na:
Datum: 9.7.2021 Podpis študenta:
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Mateju Majeriču, prof. šp. vzg., za nudenje strokovne pomoči, usmerjanje, predloge in hitro odzivnost ter dostopnost ne glede na izredne razmere.
Zahvala gre somentorju doc. dr. Vedran Hadžić, dr. med., za usmerjanje pri magistrski nalogi, za pomoč pri iskanju ustrezne strokovne literature in sodelovanje pri meritvah.
Zahvala tudi recenzentu za strokovno pomoč.
Zahvaljujem se Maji Čančar in Sebastjanu Radmanu za nudenje Invictus fitnesa v Izoli, za opravljanje meritev pred in po operativnem posegu.
Hvala kineziologu in dobremu prijatelju Roku Vatovcu za pomoč pri meritvah in vso ostalo strokovno pomoč.
Posebna zahvala gre partnerici in v mojem primeru tudi preiskovanki, brez katere magistrsko delo ne bi nastalo. Poleg tega, da je bila njena poškodba in kasneje rehabilitacija glavna tema magistrskega dela, je poskrbela, da je verjela vame in me spodbujala, ko je prišlo do padca motivacije.
Hvala družini, ki mi je omogočila študij na Fakulteti za šport. Hvala za spodbude, hvala, da ste mi stali ob strani tudi, ko se stvari niso odvijale po načrtih in hvala, ker ste verjeli vame od sprejemnih izpitov in vse do zaključka izobraževanja.
Ključne besede: koleno, sprednja križna vez, po-operativna rehabilitacija, vadbeni program, funkcionalna zmogljivost
ANALIZA UČINKA VADBENEGA PROGRAMA NA FUNKCIONALNO ZMOGLJIVOST MIŠIC KOLENA PO REKONSTRUKCIJI SPREDNJE KRIŽNE VEZI PRI REKREATIVNI ŠPORTNICI – ŠTUDIJA PRIMERA
Tim Radolovič IZVLEČEK
Poškodbe sprednje križne vezi so pogoste v športih, ki vključujejo kontaktno igro z nasprotnikom, nenadne spremembe smeri in hitrosti gibanja, pri katerih nastajajo veliki pospeški in sile. Značilno je, da terjajo dolgotrajen izostanek od športnih aktivnosti in ob tem veliko finančno breme za športne klube in psihološko breme za športnika. Poškodbe se lahko zdravijo konservativno ali operativno. Uspešna po-operativna rehabilitacija temelji na strokovno sestavljenem in vodenem vadbenem programu, katerega cilj je krepitev mišic kolena in celotne spodnje okončine, vadbi gibljivosti, stabilizacije sklepa in ravnotežja. Ta proces smo podrobno predstavili v študiji primera po-operativne rehabilitacije po rekonstrukciji sprednje križne vezi. Preiskovanka se je poškodovala na rekreativni rokometni tekmi ob doskoku po metu na gol. Pred operativnim posegom in po zaključenem vadbenem programu je bil izveden obsežen sklop meritev funkcionalne zmogljivosti kolena, s katerim smo izmerili obseg stegna, pasivno gibljivost in moč kolenskih mišic, agilnost, dolžino skoka; izvedli smo še nekatere druge funkcionalne teste. Po fizioterapiji je preiskovanka začela z izvajanjem osem-tedenskega vadbenega programa, ki je bil sestavljen iz treh različnih vadbenih enot. Preiskovanka jih je izvajala dvakrat tedensko. Rezultati končnih meritev so pokazali, da je preiskovanka napredovala v vseh merjenih spremenljivkah, a pričakovano ni dosegla ravni telesne pripravljenosti pred operacijo. V primerjavi s stanjem pred operacijo smo na zaključnih meritvah izmerili višje mejno breme za počep in enonožni potisk ne-operirane noge ter večje število opravljeni ponovitev enonožne vzravnave iz seda na škatli. Ugotovili smo precejšnja nesorazmerja v moči med levo in desno spodnjo okončino. To je bilo posebej značilno pri iztegu in upogibu kolena ter pri eno-nožnih in tro-nožnih skokih. Ugotovitve naše raziskave potrjujejo, da je okrevanje po rekonstrukciji sprednje križne dolgotrajen proces. Ugotovitve so uporabne za vse strokovne delavce, ki se ukvarjajo s po-operativno rehabilitacijo raztrganin sprednje križne vezi.
Key words: knee, anterior cruciate ligament, postoperative rehabilitation, exercise programme, functional performance
ANALYSIS OF THE EFFECTS OF AN EXERCISE PROGRAMME ON KNEE MUSCLE FUNCTIONAL PERFORMANCE AFTER ANTERIOR CRUCIATE LIGAMENT RECONTRUCTION IN A RECREATIONAL ATHLETE – A CASE STUDY
Tim Radolovič
ABSTRACT
Anterior cruciate ligament injuries are frequent in sports that include contact play, changes of direction at high speed and jumping, which are characterized by high forces and accelerations.
They lead to prolonged absence from sporting activities and represent a major financial and psychological burden for clubs and players, respectively. Treatment for anterior cruciate ligament ruptures can be either conservative or operative. Successful postoperative rehabilitation relies on a well structured exercise programme, with main emphasis on strengthening of knee and lower limb muscles along with flexibility, stability and balance training. We have conducted a case study of postoperative rehabilitation after a complete rupture of anterior cruciate ligament. The study subject has injured her knee during a recreational handball match while landing after a jump shot. An extensive measurement protocol was performed before operation and after completion of an 8-week exercise programme. We assessed thigh circumference, knee passive flexibility and maximal strength, agility and hop tests along with other functional measures. After being cleared by the physiotherapist, the study subject engaged in an eight week exercise programme, which consisted of three different exercise sessions, each performed two times per week. Results from post-intervention measurements indicate an improvement in all assessed parameters, although for the majority the values were lower compared to pre operation (except one repetition maximum for squat and leg press on non-operated leg and single leg rise from box). We observed relatively high contralateral asymmetries for peak knee extension and flexion torque along with moderate asymmetries for single leg and triple hop. Our findings confirm that a long period of rehabilitation is required to achieve acceptable function after anterior cruciate ligament reconstruction. Additionally, our findings will help clinicians guide postoperative treatment after anterior cruciate ligament reconstruction.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 11
1.1 Značilnosti kolenskega sklepa ... 12
1.2 Kosti kolenskega sklepa ... 13
1.3 Pasivni stabilizatorji kolena ... 14
1.4 Aktivni stabilizatorji kolena ... 16
1.5 Značilnosti poškodb SKV ... 19
1.6 Pojavnost in pogostost poškodb SKV ... 21
1.7 Zdravljenje poškodb SKV ... 22
1.8 Prehabilitacija ... 23
1.9 Rehabilitacija ... 25
1.10 Problem, cilji in hipoteze ... 31
2 METODE DELA ... 33
2.1 Preiskovanka ... 33
2.2 Pripomočki... 33
2.3 Postopek... 34
2.3.1 Meritve z dinamometrom ... 34
2.3.2 Meritve obsega stegna ... 35
2.3.3 Meritve gibljivosti kolena ... 36
2.3.4 Meritve agilnosti s T – testom ... 38
2.3.5 Meritve enonožnega skoka v daljino ... 40
2.3.6 Meritve enonožnega troskoka v daljino ... 41
2.3.7 Meritve ravnotežja in stabilnosti z modificiranim testom zvezde ... 42
2.3.8 Meritve globokega počepa s FMS testom. ... 44
2.3.9 Meritve počepa v izpadu nazaj s FMS testom ... 46
2.3.10 Meritve največje moči nog s testom 1RM počep v Smith kletki ... 48
2.3.11 Meritve največje moči ene noge s testom 1RM potisk z nogo sede na napravi .... 50
2.3.12 Meritve enonožne vzravnave iz seda na leseni škatli ... 50
2.3.13 Meritve psihološke pripravljenosti ... 51
3 VADBENI PROGRAM ... 52
4 REZULTATI ... 54
5 RAZPRAVA ... 61
6 SKLEP ... 66
7 VIRI ... 67
8 PRILOGE ... 78
KAZALO TABEL
Tabela 1. Merila za ocenjevanje FMS počepa. ... 45
Tabela 2. Merila za ocenjevanje FMS počepa v izpadu nazaj. ... 47
Tabela 3. Začetna in končna meritev največje moči iztega in upogiba kolena na izokinetičnem dinamometru (v Nm, kg in %) ... 54
Tabela 4. Nesorazmerje moči med upogibalkami in iztegovalkami kolena ... 54
Tabela 5. Meritve obsega stegna pred operacijo in po njej ... 55
Tabela 6. Meritve gibljivosti kolena ... 55
Tabela 7. Meritve T-testa pred operacijo in po njej.. ... 55
Tabela 8. Meritve enonožnega skoka pred operacijo in po njej ... 56
Tabela 9. Meritve enonožnega troskoka pred operacijo in po njej. ... 56
Tabela 10. Meritve Y testa pred operacijo in po njej ... 57
Tabela 11. Povprečja seštevkov, izražena kot normalizirana vrednost glede na dolžino noge 57 Tabela 12. Meritve FMS počepa pred operacijo in po njej ... 58
Tabela 13. Meritve FMS počepa v izpadu nazaj ... 58
Tabela 14. Meritve 1RM počep pred operacijo in po njej ... 58
Tabela 15. Meritve enonožnega potiska pred operacijo in po njej ... 59
Tabela 16. Meritve enonožne vzravnave iz stola pred operacijo in po njej ... 59
Tabela 17. Rezultati meritev vprašalnika psihološke pripravljenosti ... 60
KAZALO SLIK
Slika 1. Kosti kolena ... 113
Slika 2. Vezi kolena ... 115
Slika 3. Štiri-glava stegenska mišica ... 116
Slika 4. Dvoglava mečna mišica. ... 16
Slika 5. Dvoglava stegenska mišica ... 117
Slika 6. Polkitasta mišica ... 17
Slika 7. Polopnasta mišica ... 118
Slika 8. Podkolenska mišica ... 18
Slika 9. Iliotibialna vez ... 119
Slika 10. Ogrevanje pred meritvami ... 35
Slika 11. Nameščanje na dinamometer ... 35
Slika 12. Začetni položaj pred začetkom meritev ... 35
Slika 13. Merjenje obsega stegna desne noge ... 36
Slika 14. Merjenje obsega stegna leve noge ... 36
Slika 15. Merjenje iztega kolena ... 37
Slika 16. Izteg obeh nog ... 37
Slika 17. Izteg kolena leve noge ... 37
Slika 18. Izteg kolena desne noge ... 37
Slika 19. Merjenje upogiba kolena. ... 37
Slika 20. Popoln upogib kolena... 37
Slika 21. T-test. ... 38
Slika 22. Začetek, tek iz točke A proti točki B ... 38
Slika 23. Dotik stožca v točki B z desno roko in s prisunskimi koraki do točke C ... 38
Slika 24. Dotik stožca z levo roko v točki C ... 39
Slika 25. Tek s prisunskimi koraki iz točke B proti točki C ... 39
Slika 26. Dotik stožca z desno roko v točki D ... 39
Slika 27. Dotik stožca na točki B z levo roko ... 39
Slika 28. Vzvraten tek iz točke B proti točki A ... 39
Slika 29. Prečkanje ciljne črte z vzvratnim tekom prikazuje konec testa ... 39
Slika 30. Priprava na odriv v enonožni stoji ... 40
Slika 31. Zamah in odriv v enonožni stoji ... 40
Slika 32. Enonožni doskok ... 40
Slika 33. Merjenje dolžine skoka ... 40
Slika 34. Začetni položaj in priprava na odriv ... 41
Slika 35. Prvi doskok ... 41
Slika 36. Drugi doskok in priprava na odriv ... 41
Slika 37. Tretji doskok, merjenje dolžine ... 441 Slika 38. Modificiran test zvezda – območje meritve ... ERROR! BOOKMARK NOT
DEFINED.
Slika 39. Modificiran test zvezda – začetni položaj ... ERROR! BOOKMARK NOT DEFINED.
Slika 40. Modificiran test zvezda – seganje z nogo anteriorno . ERROR! BOOKMARK NOT DEFINED.
Slika 41. Modificiran test zvezda – seganje z nogo posteromedialno ERROR! BOOKMARK NOT DEFINED.
Slika 42. Modificiran test zvezda – seganje z nogo posterolateralno . ERROR! BOOKMARK NOT DEFINED.
Slika 43. FMS globoki počep – začetni položaj ... 46
Slika 44. FMS globoki čep – končni položaj ... 46
Slika 45. FMS počep v izpadu nazaj – začetni položaj ... 48
Slika 46. FMS počep v izpadu nazaj – vmesni položaj ... 48
Slika 47. FMS počep v izpadu nazaj – končni položaj ... 448
Slika 48. Ogrevanje za 1RM počep ... 49
Slika 49. Zadnji počep 1RM počep ... 49
Slika 50. 1RM nožni potisk – začetni položaj ... 50
Slika 51. 1RM nožni potisk – končni položaj. ... 50
Slika 52. Začetni položaj ... 51
Slika 53. Vmesni položaj ... 51
Slika 54. Končni položaj ... 51
11 1 UVOD
Poškodbe sprednje križne vezi (SKV) so pri tekmovalcih, kot rekreativnih športnikih zelo pogoste. Tovrstne poškodbe so med najpogosteje citiranimi raziskovanimi prispevki v priznanih znanstvenih revijah (Hadžić in Dervišević 2005). Šimnic (2004) navaja, da so poškodbe SKV čedalje pogostejše predvsem zaradi vse bolj zahtevnih in intenzivnih treningov.
Gre za hude telesne poškodbe kolena, ki večinoma zahtevajo dolgotrajno zdravljenje in rehabilitacijo, ki terja dolgotrajen izostanek od treningov in tekmovanj ter vpliva na nadaljevanje tekmovalne kariere. Dodwell in sodelavci (2014) so v dvajsetletni raziskavi ugotovili, da so poškodbe SKV vse pogostejše tudi pri otrocih in mladostnikih. Pokazali so, da se je med letoma 1990 in 2009 letna incidenca poškodb SKV povišala iz 17,6 na 50,9 poškodb na 100.000 otrok in mladostnikov.
Možnosti za zdravljenje poškodbe SKV so konservativne in operativne. Za posameznika se določi najustreznejši način zdravljenja, glede na značilnost poškodbe, starost, telesno pripravljenost, pogostost in način telesne vadbe, motivacije ter drugih značilnosti posameznika (Bogunovič in Matava, 2013). Ne glede na način zdravljenja je uspešna rehabilitacija odvisna tudi od dobro načrtovanega in vodenega vadbenega programa.
Poškodbe SKV so pogostejše pri športih, kot so nogomet, košarka, rokomet, odbojka in tenis, ki vključujejo hitre in sunkovite skoke ter spremembe smeri gibanja (Prodromos, Han, Rogowski, Joyce in Shi, 2007). Sprednja križna vez je najpogosteje iztrgana iz stegnenice ali golenice; lahko je tudi pretrgana. Običajen vzrok je prekomeren suk (valgus deformacija) kolena v blago upognjenem položaju (npr. enonožni doskok po metu iz skoka pri košarki).
Ostala dva nekontaktna razloga za poškodbe sta lahko še prekomeren izteg (hiperekstenzija) kolena in prekomeren primik golenice proti stegnenici (varus kolena). Pri poškodbi se običajno sliši top zvok in začuti ostra bolečina, ki jo pogosto spremlja hladen pot in slabost, lahko tudi motnja zavesti. Velika oteklina se največkrat pojavi v prvih dveh urah po poškodbi. Vzrok zanjo je krvavitev v sklepni špranji SKV (Kobayashi in sod, 2010).
Obravnavana preiskovanka se je poškodovala in utrpela poškodbo pri športni rekreaciji pri rokometu pri doskoku po metu žoge. Opisala je, da ji je pri doskoku koleno nehote, sunkovito upognilo noter (klecnilo) in da je pri tem v kolenu začutila nenadno ostro bolečino. Medicinska obravnava in izvidi magnetne resonance so potrdili, da je prišlo do popolne raztrganine (rupture) SKV.
V magistrskem delu smo opisali celotni postopek strokovne obravnave, operativnega posega, zdravljenja, delovne rehabilitacije pod vodstvom fizioterapevta in funkcionalne rehabilitacije pod vodstvom kineziologa. Opisali smo vse postopke merjenja in osem-tedenski funkcionalni vadbeni program. Prepričani smo, da je študija primera uporabna za vse, ki so utrpeli podobne poškodbe, ali se ukvarjajo z njihovo rehabilitacijo.
12 1.1 Značilnosti kolenskega sklepa
Koleno je anatomsko in biomehansko zapleten sklep, saj po zgradbi predstavlja kombinacijo tečajastega in čepastega sklepa. Za normalno delovanje in zadostno stabilnost skrbi skladnost vseh sklepnih in obsklepnih struktur (Tomažič, Rečnik in Kuhta, 2008). Je največji sklep v telesu. Sestavljata ga sklepni ploskvi obeh čvršev stegnenice, zgornja sklepna ploskev golenice in sklepna ploskev pogačice (Cvetko in Štiblar Martinčič, 2012). Ena od posebnosti zgradbe kolena je precej majhna stična površina med stegnenico in golenico.
Čvrša stegnenice sta kot nekakšni krogli, ki se premikata po sklepni površini golenice, s tem da je medialni čvrš golenice nekoliko konkaven, kar pomeni, da se čvrš stegnenice premika po površini golenice, kot krogla na krožniku. Lateralni čvrš golenice je nekoliko konveksen, tako da zunanji čvrš stegnenice drsi po golenici kot krogla. Tako rahel kostni stik zahteva za normalno delovanje zelo čvrst kompleksen sistem vezi (Pavlovčič, 2006). Ena od posebnih lastnosti kolena je delovanje v območju ohlapnosti. V tem območju lahko tudi relativno majhne sile, ki delujejo na sklep, povzročijo relativno velike premike sklepnih površin (Travnik in Košak, 2004). Koleno se primarno giblje v bočni ravnini, v kateri poznamo funkcionalna giba izteg (od 0° do -5°) in upogib (od 130° do 140°). Ob upognjenem kolenu se stranske vezi sprostijo, kar omogoča rotacijo golenice proti stegnenici. Potek osi po nekoliko medialni strani vpliva na to, da je obseg notranje rotacije manjši od zunanje rotacije kolenskega sklepa. Kadar je koleno upognjeno za 90° znaša obseg notranje rotacije od 10° do 15°, zunanje 40° (Hlebš, 2009).
Koleno najpogosteje opravlja delo v pogojih osne obremenitve pod vplivom sile teže. Ne glede na tip obremenitve, mora koleno vedno zagotavljati zadostno mobilnost in stabilnost. Za zagotovitev omenjenih pogojev skrbijo ligamenti, meniskus tetive in mišice kolenskega sklepa ter v zaprti kinetični verigi mišice kolka in gležnja. Statično stabilnost sklepa zagotavljajo pasivne vezivne strukture, kot so vezi, sklepna ovojnica in meniskus, za dinamično stabilnost poskrbijo mišično-tetivni kompleksi pod nadzorom živčnega sistema. Ne glede na dobro usklajenost mišic tetiv in ne nazadnje tudi kosti, koleno velja za enega najbolj izpostavljenih in ranljivih sklepov v človeškem telesu. Sklep je močno izpostavljen zunanjim silam, tako pri vsakdanjih opravilih in aktivnostih kot pri rekreativnem in poklicnem športu (Jesenšek Papež, 2004).
13 1.2 Kosti kolenskega sklepa
Kosti kolenskega sklepa so golenica, pogačica in stegnenica.
Slika 1. Kosti kolena. Povzeto po: The BioDigital Human Platform Version 4.0. Pridobljeno s https://human.biodigital.com/view?id=production/maleAdult/torn_acl&lang=en
Slika 1 prikazuje kosti kolena, ki so golenica (tibia), pogačica (patella) in stegnenica (femur).
Golenica
Leži na notranji strani goleni in skupaj s stegnenico tvori koleno. Na narastišču križne vezi je greben, kjer se nahajata dva čvrša. Golenica ima na zgornji površini obe zgornji sklepni površini in med-čvršni greben. Zunanji čvrš ima na spodnji strani sklepno ploskev, ki je ovalne oblike, za sklep z mečnico. Na golenično grčevino se pripenja kita štiri-glave stegenske mišice, ki je med pomembnejšimi antigravitacijskimi mišicami in je ključna za dobro funkcijo kolenskega sklepa (Dahmane, 2005).
Pogačica
Leži vraščena v kiti štiri-glave stegenske mišice in je trikotne oblike. V kiti štiri-glave stegenske mišice je postavljena tako, da je vrh obrnjen v smeri navzdol. Njena sklepna površina se nahaja na zadnji strani pogačice, ki med gibanjem drsi po stegnenici. Glavna funkcija pogačice je povečanje efektivne ročice vleka sprednje stegenske mišice in s tem njene sposobnosti za ustvarjanje navora. Poleg tega pogačica ščiti sprednji del kolena (Dahmane, 2005).
14 Stegnenica
Je najdaljša kost v človeškem telesu in je edina kost stegna. Ima telo in dve epifizi. Bližnja ima glavo s sklepno površino, v katero se na vrhu v jamico vpenja vez med stegnenico in skledico.
Druga je sestavljena iz vratu in dveh grč. Večja grča se imenuje veliki obrtec in se nahaja na zunanji strani in se jo da otipati, manjša ima mali obrtec in leži na notranji strani in zadaj.
Notranji in zunanji čvrš se nahajata na oddaljeni epifizi. Mišice in vezi se pripenjajo na nad- čvrš, ki se nahaja na vsakem čvršu. Jama med čvršema je narastišče križnih vezi. Po sprednji strani čvršev drsi pogačica po sklepni površini, na spodnji strani se nahajata sklepni površini za stik z golenico (Dahmane, 2005).
1.3 Pasivni stabilizatorji kolena
Pasivni stabilizatorji kolena so, notranja stranska vez, zunanja stranska vez, sprednja križna vez in zadnja križna vez.
Notranja in zunanja stranska vez sta glavni izven sklepni statično stabilizirajoči strukturi kolenskega sklepa, zato imata podobno funkcijo.
Notranja stranska vez
Je glavni notranji stabilizator kolena, ki se narašča na notranji stegnenični epikondil in spodaj na notranji golenični čvrš.
Kljub temu da je glavni notranji stabilizator kolena, je zelo šibka, saj se že pri manjšem podaljšanju (7-8 %) pretrga. Vez preprečuje odmik kolena na noter v čelni ravnini (valgus) in zunanjo rotacijo golenice proti stegnenici.
Zunanja stranska vez
Je glavni zunanji stabilizator pri iztegnjenem sklepu. V zgornjem delu se narašča na zunanji stegnenični epikondil, v spodnjem na glavo mečnice. Vez preprečuje odmik kolena na ven v čelni ravnini (varus). K funkciji kolenskega sklepa pripomore iliotibialni trak, ki se napne tako pri iztegu kot upogibu in kolenu nudi še dodatno stabilnost (Podobnik, 2002).
Sprednja križna vez (SKV)
Je primarni statični stabilizator kolena proti anteriornim in rotacijskim premikom med golenico in stegnenico. SKV preprečuje, da sklepna glava ne uide iz sklepne špranje med hitrimi in sunkovitimi gibalnimi akcijami (spremembe smeri, ustavljanje, skoki …). To je eden od primarnih razlogov, da so poškodbe najpogostejše pri kontaktnih športih z žogo, kjer prihaja do
15
velikih obremenitev kolena blizu skrajnih razponov giba. Za poškodbo SKV predstavljata poleg iger z žogo največje tveganje za poškodbe še alpsko smučanje in gimnastika.
SKV je na sredini kolena, izvira iz medialnega dela čvrša stegnenice na posteriorni strani interkondilarne zareze. Vez nato poteka v anteriorni, distalni in medialni smeri proti golenici.
Povprečna dolžina SKV je 38, širina je 11 milimetrov (Margo in sod., 2010). Togost SKV lahko primerjamo z notranjo stransko vezjo, medtem ko naj bi bila v primerjavi z zadnjo križno vezjo polovico manj toga (Zupanc in Šarabon, 2003). SKV je sestavljena iz dveh snopov, anteriomedialnega in posterolateralnega, ki je po svoji zgradbi krajši. Preplet dveh snopov in njuna zgradba omogočata pomembno funkcijo SKV. Med upogibom je anteromedialni trak napet, postarolateralni pa sproščen, medtem ko pri iztegu velja ravno obratno. Kljub opisanemu delovanju dveh snopov pri iztegu in upogibu je SKV stalno in enakomerna napeta struktura, ki deluje kot celota (Hadžić in Drevišević, 2005).
Zadnja križna vez (ZKV)
Je nekoliko debelejša in približno dvakrat močnejša od SKV. Izhaja iz prednjega, notranjega dela medialnega stegneničnega čvrša in se nato spušča navzdol, navzad in rahlo lateralno ter se pripenja izza interkondilarne eminence na golenici. Sestavljata jo dva snopa (sprednji in zadnji snop), ki sta med seboj prepletena in pri različnih kotih različno napeta. Izteg kolena povzroči napetost zadnjega snopa, upogib pa povzroči napetost predvsem v sprednjem snopu. Vez, kot celota, je ves čas enakomerno napeta in nudi oporo ter preprečuje, da bi golenica zdrsnila navzad in povzročila preveliko notranjo rotacijo golenice glede na stegnenico (Košak in Travnik, 2001).
Slika 2. Vezi kolena. Povzeto po: The BioDigital Human Platform Version 4.0.
Pridobljeno s https://human.biodigital.com/view?id=production/maleAdult/torn_acl&lang=en Slika 2 prikazuje pasivne stabilizatorje kolena: notranjo stransko vez, zunanjo stransko vez, sprednjo križno vez in zadnjo križno vez.
16 1.4 Aktivni stabilizatorji kolena
Vezi in mišično-tetivne strukture so dinamični stabilizatorji kolena; s svojo refleksno in hoteno aktivnostjo dinamično stabilizirajo sklep med gibanjem. S hotenim (zavestno aktivirano gibanje) in nehotenim (kitno-mišični refleksi) aktiviranjem uravnavajo ustrezno gibanje kolena.
Štiriglava stegenska mišica (m. quadriceps femoris)
Je sestavljena iz štirih mišic in je edina iztegovalka kolenskega sklepa. Prema stegenska mišica (m. rectus femoris) je edina dvosklepna mišica, ki je hkrati tudi upogibalka kolka.
Slika 3. Štiri-glava stegenska mišica. Povzeto po: The BioDigital Human Platform Version 4.0.
Pridobljeno s https://human.biodigital.com/view?id=production/maleAdult/torn_acl&lang=en Slika 3 prikazuje štiri-glavo stegensko mišico.
Dvoglava mečna mišica (m. gastrocnemius)
Izvaja plantarni upogib v zgornjem skočnem sklepu, omogoča dvig na prste in s tem dvig telesa od podlage. Poleg tega izvaja tudi upogib v kolenu, ko je iztegnjeno.
Slika 4. Dvoglava mečna mišica. Povzeto po The BioDigital Human Platform Version 4.0.
Pridobljeno s https://human.biodigital.com/view?id=production/maleAdult/torn_acl&lang=en
17 Slika 4 prikazuje dvoglavo mečno mišico.
Dvoglava stegenska mišica (m. biceps femoris)
Je dvoglava in dvosklepna mišica. Dolga glava izteza in zunanje rotira kolčni sklep. Obe glavi upogibata koleno, pri upognjenem kolenu rotirata golen navzven.
Slika 5. Dvoglava stegenska mišica. Povzeto po The BioDigital Human Platform Version 4.0.
Pridobljeno s https://human.biodigital.com/view?id=production/maleAdult/torn_acl&lang=en Slika 5 prikazuje dvoglavo stegensko mišico.
Polkitasta mišica (m. semitendinosus)
Izteza in pomaga premikati kolčni sklep. Koleno upogiba in golen notranje rotira.
Slika 6. Polkitasta mišica. Povzeto po The BioDigital Human Platform Version 4.0.
Pridobljeno s https://human.biodigital.com/view?id=production/maleAdult/torn_acl&lang=en Slika 6 prikazuje polkitasto mišico.
18 Polopnasta mišica (m. semimembranosus)
Izteza kolčni sklep. Koleno upogiba in golen notranje rotira pri pokrčenem kolenu.
Slika 7. Polopnasta mišica. Povzeto po The BioDigital Human Platform Version 4.0.
Pridobljeno s https://human.biodigital.com/view?id=production/maleAdult/torn_acl&lang=en Slika 7 prikazuje polopnasto mišico.
Podkolenska mišica (m. popliteus)
Je notranji rotator in upogibalec v kolenskem sklepu.
Slika 8. Podkolenska mišica. Povzeto po The BioDigital Human Platform Version 4.0.
Pridobljeno s https://human.biodigital.com/view?id=production/maleAdult/torn_acl&lang=en Slika 8 prikazuje podkolensko mišico.
Iliotibialna vez (tractus iliotibialis)
Je čvrst vezivni trak, širok od 4 do 6 cm, ki poteka po lateralni strani stegna. Preprečuje premik v kolčnem sklepu in pomaga pri stabilizaciji kolenskega sklepa v iztegnjenem položaju pri hoji v fazi opore ali stoji na eni nogi.
19
Slika 9. Iliotibialna vez. Povzeto po: The BioDigital Human Platform Version 4.0.
Pridobljeno s https://human.biodigital.com/view?id=production/maleAdult/torn_acl&lang=en Slika 9 prikazuje iliotibialno vez.
1.5 Značilnosti poškodb SKV
SKV ima pomembno vlogo pri pasivni stabilizaciji kolenskega sklepa, saj preprečuje prekomerno anteriorno drsenje golenice proti stegnenici in omejuje njeno rotacijo. Poškodba SKV je posledica delovanja akutnih mehanskih preobremenitev, ki privedejo do pretiranega raztega in prekomerne natezne sile vezi.
Kobayashi in sodelavci (2010) so analizirali razloge poškodb SKV pri japonskih športnikih (n=1718). Poškodbe so razdelili glede na različne okoliščine, ki so do njih privedle (nekontaktne, indirektno kontaktne, direktno kontaktne, nesreča, neznano) in glede na dinamični položaj spodnje okončine v trenutku poškodbe (koleno noter in stopalo ven – valgus, koleno ven in stopalo noter – varus, prekomeren izteg kolena – hiperekstenzija, neznano, ostalo). Ugotovili so, da je do poškodbe SKV najpogosteje prišlo v okoliščinah brez kontakta (60,8 %); ob položaju kolena v valgusu (49,5 %). Ugotovili so tudi, da je bil delež nekontaktnih poškodb višji pri ženskah (69,6 %) kot pri moških (51,5 %). Morebitni razlog za večjo pojavnost nekontaktnih poškodb pri ženskah je lahko v kinematiki njihovih enonožnih doskokov, za katere je značilen večji bočni odklon trupa in večje odstopanje v smeri valgusa kolena (Hewett, Torg in Boden, 2009). Kobayashi in sodelavci (2010) kot eno glavnih omejitev uporabljenega načina pridobivanja podatkov omenjajo nenatančno spominjanje trenutka poškodbe; to bi lahko vplivalo na končne izide njihove raziskave.
Olsen, Myklebust, Engebretsen in Bahr (2004) so analizirali dvajset video posnetkov poškodb SKV pri norveških rokometašicah. Ugotovili so, da se poškodbe SKV najpogosteje zgodijo pri spremembi smeri med preigravanjem (12/20) in pri enonožnih doskokih po metu v vrata (4/20).
Pri obeh poškodbah je bil značilen položaj valgusa kolena ob hkratni zunanji ali notranji rotaciji golenice s kolenom bližje iztegnjenemu položaju.
Della Villa in sodelavci (2020) so analizirali video posnetke poškodb SKV (n=134), ki so se zgodile v 10 letih v italijanskih poklicnih nogometnih prvenstvih. Ugotovili so, da je bilo 44 %
20
vseh poškodb nekontaktnih, 44 % jih je bilo brez direktnega kontakta (udarec v koleno) in 12
% z direktnim kontaktom. Najpogosteje zabeležene igralne situacije poškodbe brez direktnega kontakta so bile izvajanje pritiska za odvzem žoge (41 %) ali biti deležen pritiska za odvzem žoge (18 %). Pogoste poškodbe so se zgodile tudi pri lovljenju ali ohranjanju ravnotežja po udarcu po žogi (14 %) in pri enonožnem doskoku (6 %). Med omenjenimi igralnimi situacijami so v večini primerov v trenutku poškodbe ugotovili prekomeren valgus položaj kolenskega sklepa (81 %). To je skladno tudi s sklepi Waldena in sodelavcev (2015), ki so pri analizi video posnetkov poškodb SKV pri nogometaših ugotovili, da valgus kolena prevladuje pri poškodbah ne glede na igralno situacijo (pritisk, udarec, skok).
Montgomery in sodelavci (2018) so analizirali poškodbe SKV (n = 36) pri angleških igralcih ragbija. Ugotovili so, da se je 57 % vseh poškodb SKV zgodilo ob kontaktu z drugim igralcem.
Najpogosteje omenjeni igralni situaciji pri poškodbi sta bili tek v napad in biti deležen pritiska za odvzem žoge. Večina nekontaktnih poškodb se je zgodila med spreminjanjem smeri teka pri visoki hitrosti. V trenutku nekontaktne poškodbe so zabeležili povprečno manjše kote upogiba kolena in večje kote dorzalnega upogiba zgornjega skočnega sklepa (začetni udarec po žogi s peto).
Krosshaug in sodelavci (2007) so analizirali poškodbe SKV (n= 39) pri košarkaših. Večino poškodb SKV so zabeležili po doskoku iz skoka (59 %), od tega je bilo 33 % poškodb zabeleženih pri sonožnih doskokih in 26 % pri enonožnih. V povprečju so pri ženskah zabeležili višje deviacije kolena v smeri valgusa v trenutku poškodbe.
Hewett in sodelavci (2005) so ugotovili, da so kasneje poškodovane ženske v času meritev globinskega skoka z nasprotnim gibanjem kazale značilno večji valgus kolena (8°; p < 0,05), navor v smeri odmika kolena (p < 0,001), sile reakcije podlage (20 %; p < 0,05) in 16 % krajši kontaktni čas. To kaže, da so med skokom razvile višjo silo in navor ob večjih odmikih kolenskega sklepa v krajšem času. Rezultati raziskave na truplih podpirajo omenjene ugotovitve, saj kažejo, da valgus kolena blizu iztegnjenega položaja izrazito poveča obremenitev SKV (Markolf in sod., 1995).
Bisciotti in sodelavci (2019) so ugotovili, da se poškodbe SKV najpogosteje zgodijo zaradi dinamičnega valgusa ter da so le-te pogostejše pri ženskah.
Alentorn-Geli in sodelavci (2014) so v sistematičnem pregledu raziskav ugotovili, da primanjkuje raziskav, ki bi preučevale živčno-mišične in biomehanske značilnosti poškodb SKV. Avtorji so poročali, da so obstoječe raziskave dobro preučile predvsem okolijske in anatomske dejavnike.
Glede na zapisano lahko zaključimo, da lahko več različnih razlogov privede do poškodbe SKV. Najpogostejše poškodbe prihajajo pri prekomernem odmiku kolena od nevtralnega položaja v kombinaciji z visokimi silami in kotnimi hitrostmi, kar vodi v prekomerno obremenitev in poškodbo SKV. Opazimo, da v trenutkih poškodbe prevladuje odstopanje kolena v smeri valgusa. Kritične se zdijo predvsem specifične igralne situacije, v katerih je
21
prisoten stik ali soočanje z nasprotnikom, spreminjanje smeri pri višji hitrosti in pristanek po skoku. Ne glede na to se je potrebno zavedati, da je poškodba SKV pogosto posledica kombinacije različnih dejavnikov.
1.6 Pojavnost in pogostost poškodb SKV
Moses in sodelavci (2012) so raziskovali letno incidenco (pojavnost poškodb na 100.000 oseb) poškodb SKV pri različnih skupinah športnikov. Ugotovili so, da je bila le-ta pri agilnostnih športih (košarka, nogomet ipd.) od 0,15 do 3,7 %. Izpostavili so, da so poškodbe pri rekreativnih športnikih pogostejše, kot pri poklicnih.
Herzog in sodelavci (2018) navajajo, da se je v ZDA od leta 2002 do leta 2014, predvsem pri mladostnikih in adolescentih, povečalo število operativnih rekonstrukcij SKV. To so avtorji pripisali višjim stopnjam intenzivnega športnega udejstvovanja.
Montalvo in sodelavci (2019) so izvedli sistematični pregled raziskav z metaanalizo, v kateri so primerjali incidenco poškodb SKV glede na spol in vrsto športa. Incidenčno stopnjo so vrednotili glede na ure izpostavljenosti športnikov, ki so opredeljene kot aktiven čas treningov oziroma tekem. Najvišjo incidenčno stopnjo so ugotovili pri gimnastiki, sledili so kontaktni športi. Pri omenjenih športih so ženske kazale višjo incidenčno stopnjo kot moški. Avtorji niso ugotovili razlik v incidenci poškodb SKV glede na spol pri nekontaktnih športih.
Sanders in sodelavci (2016) so ugotovili, da se delež raztrganin SKV po letih bistveno ni spremenil; vendar se je povečalo število operativnih rekonstrukcij SKV. Avtorji le-to pripisujejo predvsem spremembam v operativnih merilih ali večji želji posameznikov za vračanje v tvegane športe po poškodbi.
Gianotti, Marshall, Hume in Bunt (2009) so ugotovili, da so poškodbe SKV zdravstveni problem delavno aktivnih. Avtorji so povzeli, da je bila letna incidenca operativnih rekonstrukcij SKV v novi Zelandiji 36,9 na 100.000 oseb. Ne glede na obravnavano skupino oseb so avtorji ugotovili, da se je približno 60 % poškodb SKV zgodilo pri športni rekreaciji.
Gans in sodelavci (2018) so ugotovili, da poleg prvotnih poškodb SKV skrb vzbujajo predvsem njihove ponovitve. Avtorji so analizirali poškodbe v ameriški državni študentski atletski zvezi (angl. National collegiate athletic association, NCAA) od leta 2004 do leta 2014. Zabeležili so skupno 1105 poškodb SKV, od katerih je bilo 126 (oz. 11 %) ponovnih. Ob tem so ugotovili, da se je delež ponovljenih poškodb zmanjšal, kar so v določeni meri pripisali predvsem uspešno izvedenim rehabilitacijskim programom.
Schilaty in sodelavci (2017) so ugotovili, da je stopnja ponovljivosti poškodb SKV 6 %. Avtorji so poročali, da je zanimivo, da se je več ponovnih poškodb zgodilo na neoperirani strani (66,7
%). Izpostavili so, da je delež ponovnih poškodb pri posameznikih odvisen od značilnosti poškodbe, gibalne (športne) aktivnosti, starosti in spola ter operativnega posega. Višjo prevalenco ponovnih poškodb so zabeležili pri osebah, ki so bile deležne operativnega posega
22
z umetnim tkivom v primerjavi z lastnim tkivom iz zadnjih stegenskih mišic ali pogačične tetive (Schilaty in sod., 2017). Pregled raziskav, ki so preučevale pojavnost in pogostost poškodb SKV, je pokazala, da so le-te pogoste tako pri poklicnih, kot rekreativnih športnikih in tudi pri ostalih delovno aktivnih osebah. Različni avtorji (Montalvo in sod., 2019; Moses in sod., 2012;
Schilaty in sod., 2017) so poročali, da je bil večji delež poškodb pri agilnostnih športih in pri ženskah. Relativno visok delež poškodb SKV in njihove ponovitve kažejo, da je treba posodobiti obstoječe preventivne in rehabilitacijske programe. Predvsem je treba ob analizi značilnosti poškodb upoštevati tudi biomehanske in druge pomembne dejavnike, ki vplivajo na pojav poškodb.
1.7 Zdravljenje poškodb SKV
Raztrganina SKV je resna poškodba za vse ljudi, ne glede na zdravstveni status ali raven gibalne aktivnosti. Omenjena poškodba povzroča težave tako poklicnim kot rekreativnim športnikom, pa tudi ostalim. V preteklosti je največkrat raztrganina SKV, ki je vplivala na stabilnost kolena, v večini primerov pomenila zaključek športne kariere. Danes stroka tovrstno poškodbo obravnava kot motnjo oziroma krajši zastoj na športni poti. Kirurška rekonstrukcija SKV in kakovostna rehabilitacija najpogosteje omogočita vrnitev na stopnjo gibalno-športne aktivnosti pred poškodbo.
Poškodbe SKV se lahko zdravijo konservativno ali operativno. Na odločitev o načinu zdravljenja vplivajo številni dejavniki, med katerimi je ključnega pomena mnenje ortopeda.
Cilji in potrebe poškodovanega bistveno vplivajo h končni strokovni odločitvi.
Filbay in Grindem (2019) menita, da na splošno velja, da se operativno zdravljenje svetuje osebam, ki se želijo po poškodbi ponovno ukvarjati z agilnostnimi športi. Velik vpliv na odločitev o načinu zdravljenja ima tudi vsakodnevna telesna aktivnost ali delo posameznika.
Rekonstrukcija SKV se praviloma opravi vsaj tri mesece po poškodbi oziroma, takoj po normaliziranju stanja. V tem času se lahko oceni funkcija kolenskega sklepa. Poleg moči in funkcionalne zmogljivosti se v tem primeru preveri predvsem nestabilnost v sklepu; ali kot navajajo poškodovani t. i. klecanje kolena. Neustrezna stabilnost sklepa povečuje možnost ponovne poškodbe SKV in drugih kolenskih tkiv (meniskus, hrustanec stranske vezi). Z dobro strukturirano prehabilitacijo lahko bistveno izboljšamo funkcijo posameznika tako z vidika začetka konservativnega zdravljenja kot priprave na operativno zdravljenje (Fitzgerald, Axe in Snyder-Mackler, 2000).
Poškodbam SKV so pogosto pridružene poškodbe sosednjih kolenskih struktur, kar lahko posledično narekuje način zdravljenja. V grobem lahko trdimo, da se SKV poškoduje, kadar je koleno izpostavljeno visokim obremenitvam v skrajnih položajih. Omenjene situacije lahko vodijo v preobremenitev sosednjih struktur, kot so denimo meniskusi, stranske vezi in hrustanec. Vse pridružene poškodbe vplivajo na potek zdravljenja in način rehabilitacije (Beynnon, Joshnson, Abate, Fleming in Nochols 2005). Med najresnejše poškodbe kolenskega
23
sklepa sodi tako imenovana »nesrečna trojka«. Z omenjenim izrazom označimo hkratno raztrganino SKV, notranje stranske vezi in medialnega meniskusa. V primeru omenjene poškodbe se praviloma odločajo za operativno zdravljenje (Ferretti in sod., 2019).
Na podlagi obstoječe znanstvene literature ni mogoče zaključiti, kateri način zdravljenja je po raztrganini SKV bolj učinkovit. Smith in sodelavci (2014) so z metaanalizo sistematično pregledali raziskave, ki so obravnavale konservativno in operativno zdravljenje poškodbe SKV.
Ugotovili so, da je po operativnem zdravljenju večja, objektivno izmerjena mehanska stabilnost kolenskega sklepa. Kljub večji mehanski stabilnosti sklepa, avtorji niso poročali o značilnih funkcionalnih razlikah pri hitrem razvoju sile in v največji moči in tudi ne o večji stabilnosti sklepa pri dinamičnih gibanjih. Dokazali so, da obstaja po operativnem zdravljenju nekoliko večje tveganje za razvoj artroze kolena. Slednje se sklada z ugotovitvami Lien-Iversena in sodelavcev (2019), ki so v novejši raziskavi ugotovili, da je tveganje za artrozo kolena večje pri operativno zdravljenih pacientih, medtem ko so konservativno zdravljeni pacienti bolj nagnjeni k poškodbam meniskusov. V navedeni raziskavi so po operativnem zdravljenju ugotovili tudi manjšo laksnost oziroma večjo mehansko stabilnost kolenskega sklepa.
Glede na raziskave zaključimo, da lahko raztrganino SKV zdravimo konservativno ali z operativno rekonstrukcijo. Odločitev o načinu zdravljenja je odvisna od številnih dejavnikov, med katerimi so najpomembnejši želje in cilji pacienta ter starost in pridružene poškodbe.
Rezultati raziskav kažejo, da je mehanska stabilnost kolenskega sklepa večja po operativnem zdravljenju. V funkcionalni zmogljivosti kolenskega sklepa po operativnem ali konvencionalnem zdravljenju ni razlik. Ne glede na vrsto zdravljenja se zdi ključnega pomena zgodnji začetek izvajanja prehabilitacije z razgibavanjem sklepa in telesno vadbo.
1.8 Prehabilitacija
Prehabilitacija je opredeljena kot rehabilitacija pred operativnim posegom. Namen prehabilitacije je priprava sklepa na operacijo. S kombinacijo fizikalne terapije, manualnih tehnik in predvsem gibalno-terapevtskih vsebin se želi odpraviti bolečino in oteklino, povrniti poln gibalni razpon kolena, okrepiti mišice kolenskega sklepa in vzpostaviti čim bolj normalno funkcijo kolenskega sklepa ter spodnje okončine.
Grindem in sodelavci (2015) menijo, da osebe z ustrezno izvedeno prehabilitacijo in ustrezno gibalno funkcijo pred operacijo nato dve leti po operativni rekonstrukciji SKV kažejo boljše rezultate.
Shaarani in sodelavci (2013) so dokazali, da šest-tedenski vadbeni program pred rekonstrukcijo SKV pozitivno vpliva na zadovoljstvo, počutje in dolžino enonožnih skokov, ki so jih zdravljeni izvajali dvanajst tednov po operativnem posegu.
De Valk in sodelavci (2013) so v sistematičnem pregledu ugotovili, da so dejavniki, ki kažejo pozitivno povezanost z dobrimi izidi po rekonstrukciji SKV moški spol, starost (< 30 let),
24
operacija v roku treh mesecev po poškodbi in višja raven gibalne aktivnosti. Na drugi strani nekateri dejavniki, kot so kajenje, visok indeks telesne mase, šibkost iztegovalk kolena, omejena gibljivost kolenskega sklepa negativno vplivajo na po-operativne izide. Predvsem se zdi pomembna moč iztegovalk kolena pred operacijo. In sicer zaradi njihove vloge pri vsakodnevnih opravilih in športnih aktivnostih. Šibkost sprednje stegenske mišice vodi v slabšo funkcijo kolenskega sklepa tudi do dve leti po rekonstrukciji. Poleg tega imajo posamezniki, z deficitom moči sprednje stegenske mišice (> 20 %) pred posegom, večja nesorazmerja v moči daljše časovno obdobje po posegu (Eitzen, Holm in Risberg, 2009).
Eitzen in sodelavci (2010) so predstavili pet-tedenski vadbeni program po poškodbi SKV.
Program je služil kot priprava na operativno rekonstrukcijo ali kot prvi korak za nadaljnje zdravljenje brez operacije. V raziskavo so vključili posameznike (n=98), ki so izpolnjevali kriterije akutne faze: brez ali z minimalno oteklino in poln obseg giba kolena. Vključili so vaje za krepitev spodnjih okončin v zaprti in odprti kinetični verigi, s poudarkom na kolenskih mišicah, vaje za ravnotežje in stabilnost s perturbacijami ali brez in sonožne ter enonožne skoke.
Vadbeni program so vključeni izvajali od dva do štiri-krat tedensko z individualno prilagojenim stopnjevanjem obremenitev. Rezultati končnih meritev so pokazali izboljšanje parametrov moči iztegovalk in upogibalk kolena, testov enonožnih skokov in višje samoocene gibalnih sposobnosti, ki so bile merjene z anketnimi vprašalniki. Avtorje raziskave je zanimala tudi razlika v funkcionalnih sposobnostih sklepa med osebami, ki v zahtevnih okoliščinah telesne vadbe (npr. pri bolečini, manjšem napredku) vztrajajo pri vadbi do konca (angl. coper) in tistimi, ki v takšnih okoliščinah prenehajo (angl. non-coper). Ugotovili so, da so prvi po vadbi imeli boljšo stabilnost kolenskega sklepa, drugi pa manjšo in več težav pri izvajanju vsakodnevnih dejavnosti in gibalnih aktivnosti.
Fitzgerald in sodelavci (2000) so predstavili merila za določanje operativnega ali konservativnega načina zdravljenja glede na zgornjo značilnost oseb. Merila so testi enonožnih skokov, največja izometrična moč iztegovalk kolena, splošna ocena in ocena vprašalnika o funkciji kolena (angl. Knee outcome survey – activity on daily living scale KOS-ADLS) in poročanje o dogodkih t. i. klecanja kolena. Za osebe, ki v težavnih okoliščinah ne vztrajajo, je poleg slabše funkcionalne zmogljivosti in stabilnosti kolena značilna tudi kineziofobija (strah pred gibanjem). Le-ta se izrazito zmanjša po operativnem posegu. Hartigan, Lynch, Logerstedt, Chmielewski in Snyder-Mackler (2013) predpostavljajo, da je glavni razlog za to ponovna vzpostavitev pasivne mehanske stabilnosti kolenskega sklepa.
Thoma in sodelavci (2019) so v okviru svoje raziskave ugotavljali, kakšen je vpliv vadbenega programa za stopnjevanje živčno-mišičnega nadzora in povečanje moči mišic spodnje okončine na značilnost oseb, da vztrajajo z vadbo v težavnih okoliščinah, ali jo opustijo. Ugotovili so, da je 45 % prvotno označenih oseb, da v težavnih okoliščinah ne vztrajajo po petih tednih oz.
desetih vadbenih enotah, to značilnost spremenilo. Torej je vadbeni program okrepil njihovo vztrajanje pri vadbi, kljub zahtevnim okoliščinam. Ob tem so navedeni avtorji poročali, da imajo osebe, ki vztrajajo pri vadbi, kljub zahtevnim okoliščinam (npr. bolečini …) večje možnosti za uspešen povratek v tekmovalni šport. Rezultati omenjene raziskave nakazujejo, da
25
je ob uspešno izvedeni prehabilitaciji možno učinkovito ne-operativno zdravljenje. To velja tudi za primere, ko je bila po pretrgani SKV prvotno postavljena slaba diagnoza funkcionalne zmogljivosti.
Glede na raziskave lahko sklepamo, da je smiselno opraviti prehabilitacijo ne glede na zdravstveno stanje, želje, potrebe in značilnosti posameznika. Osnovni del prehabilitacije, ki zajema odpravljanje otekline in vračanje polnega obsega giba, je stalnica v javnozdravstvenih ustanovah. Za doseganje boljših kratkotrajnih in dolgotrajnih po-operativnih izidov je treba pred operativnim posegom z vadbenim programom okrepiti mišice in izboljšati gibalno funkcijo kolena. Zgodnji začetek sistematično načrtovane in nadzorovane vadbe je osnova tudi za ne-operativno – konservativno zdravljenje. Zanimivo je, da številni posamezniki, ki po poškodbi SKV kažejo slabšo zmogljivost in stabilnost sklepa ter jim diagnoza priporoča operativno zdravljenje, lahko z izvajanjem ustrezne gibalno-terapevtske vadbe izboljšajo trenutno stanje do te mere, da operacija ni več potrebna.
1.9 Rehabilitacija
Sistematično načrtovana in izvedena rehabilitacija, ki vključuje vadbo, je izjemnega pomena za gibalno funkcijo sklepa in nemoteno izvajanje vsakodnevnih gibalnih dejavnosti in športnih aktivnostih. Cilji rehabilitacije po zdravljenju poškodbe SKV so normalizacija (oz. izboljšanje) gibalne funkcionalnosti kolena (stabilnost, moč in gibljivost sklepa); odpraviti psihološke omejitve pri ponovnem ukvarjanju s športom po poškodbi; preprečiti nadaljnje poškodbe kolena, ki so posledica strgane SKV (patelofemoralni sindrom, artroza); in dolgoročno izboljšati kakovost življenja (Filbay in Grindem, 2019).
Van Melick in sodelavci (2016) menijo, da je za uspešno rehabilitacijo po poškodbi SKV pomembna predvsem vadba za stabilnost sklepa, živčno-mišični nadzor in moč spodnjih okončin.
Akutna faza rehabilitacije po poškodbi je v domeni fizioterapevtov. Glavni cilji akutne faze so zmanjšati bolečino, odpraviti oteklino, povrniti poln razpon giba v sklepu, zagotoviti dobro aktivacijo štiriglave stegenske mišice, krepiti mišice sosednjih sklepov (glavni poudarek na iztegovalkah in odmikalkah kolka ter plantarnih upogibalkah gležnja) ter vzpostaviti normalen gibalni vzorec pri hoji (Saka, 2014). Za zmanjševanje bolečine in odpravljanje otekline fizioterapevti uporabljajo hlajenje, elektroterapijo in ultrazvok. Gibalna terapija v akutni fazi rehabilitacije zajema aktivno razgibavanje, pasivno raztezanje, izometrično in izotonično krepitev, vadbo stabilizacije in prenašanja teže ter ponovno učenje oz. ozaveščanje gibanja pri hoji (Saka, 2014). Za uspešno rehabilitacijo je ključnega pomena hitra povrnitev največjega razpona giba (polni izteg) v kolenu in hitra povrnitev ustrezne aktivacije štiri-glave stegenske mišice. Po rekonstrukciji SKV posamezniki kažejo značilno inhibicijo štiriglave stegenske mišice. To je posledica bolečine, otekline ali drugih živčno-mišičnih dejavnikov. Van Melick in sodelavci (2016) svetujejo, da se po operativnem posegu, pri rehabilitaciji v začetnem
26
obdobju uporablja živčno-mišična elektrostimulacija. Izvajanje telovadnih vaj za štiriglavo stegensko mišico, v kombinaciji z elektro-stimulacijo, naj bi omogočilo optimalno doseganje ustrezne aktivacije iztegovalk kolena. Hughes in Cooper (2018) so v vodniku za rehabilitacijo predstavili merila za prehod iz akutne faze (ki je v pristojnosti fizioterapevta), v subakutno fazo (ki je v pristojnosti kinezioterapevta). Ta merila so za povrnitev polnega obsega pasivnega iztega kolena; polnega upogiba kolena (za več kot 125°); ter povrnitev ohranjanja polnega aktivnega iztega kolena; ob minimalni prisotnosti otekline (test krtače = +1).
Po doseganju ciljev akutne faze nastopi subakutna faza rehabilitacije, v kateri je glavni poudarek na stopnjevani intenzivni krepitvi mišic kolenskega in kolčnega sklepa ter vadbi stabilizacije in ravnotežja spodnjih okončin. Štiriglava stegenska mišica je po rekonstrukciji SKV najbolj prizadeta. To lahko ima velik vpliv na kakovost nadaljnjega življenja. Praksa kaže, da je obseg stegna po operaciji manjši na operirani nogi, kot ne-operirani. Ne glede na to so Birchmeier in sodelavci (2020) pri pregledu raziskav ugotovili, da so zgolj v 36 % le-teh ugotovili klinično pomembne razlike v obsegu stegen. To kaže, da imajo drugi živčno-mišični dejavniki pomembno vlogo pri vztrajajoči šibkosti štiriglave stegenske mišice. Herrington in sodelavci (2021) so vrednotili moč štiriglave stegenske mišice ob ponovnem začetku ukvarjanja poklicnih nogometašev (n=15) s športom po rekonstrukciji SKV. Ugotovili so, da so bile mišice iztegovalke kolena operirane noge, v primerjavi z ne-operirano, značilno manj močne (d ≥ 0.84, p < 0.01). To so ugotovili pri vseh mišičnih krčenjih (ekscentrično, koncentrično, izometrično).
Izpostavili so, da več kot 80 % preiskovancev ni izpolnilo kriterija nesorazmerja moči med obema nogama (≥ 90 %), ki velja za eno od meril pri odločanju za ponovno ukvarjanje s športom. Omenjene ugotovitve raziskav kažejo, da je po rekonstrukciji SKV za uspešno rehabilitacijo pomembno, čimprejšnje in dosledno izvajanje telovadnih vaj za krepitev štiriglave stegenske mišice. V začetnih fazah se za krepitev štiriglave stegenske mišice operirane noge lahko poslužujemo kros-edukacijskega učinka vadbe (povečanje moči operirane noge kot prilagoditev na vadbo neoperirane noge).
Harput in sodelavci (2019) menijo, da čimprejšnja krepitev iztegovalk kolena zdrave okončine vpliva na večjo moč iztegovalk kolena. To je izrazito po dvanajstem in štiriindvajsetem tednu po operativnem posegu. Za uspešne izide vadbenega programa je smiselno kombinirati vaje za krepitev štiriglave stegenske mišice v zaprti in odprti kinetični verigi.
Jewiss, Ostman in Smart (2017) na podlagi raziskav menijo, da ni mogoče zaključiti, katera vrsta vaj ima večji vpliv na moč iztegovalk kolena in ob tem tudi sorazmerno na povečano zadovoljstvo posameznika ob izboljšanju.
Van Melick in sodelavci (2016) menijo, da lahko ima zgodnje izvajanje telovadnih vaj (po operativnem posegu) v odprti kinetični verigi negativne posledice na anteriorno laksnost kolenskega sklepa, zato avtorji v začetnem obdobju po operaciji priporočajo izvajanje večine vaj v zaprti kinetični verigi. Pri vajah v zaprti kinetični verigi je oddaljeni del fiksiran/negiben in se bližnji del giblje v prostoru, medtem ko za vaje v odprti kinetični verigi velja obratno in se v prostoru giblje oddaljeni del ob bližnjem negibnem. Vaje v odprti kinetični verigi naj bi se uvajale postopoma glede na zmožnosti in odzive posameznika tekom intervencije z vadbo.
27
Vključevanje slednjih se zdi nujno za celostni mišično-živčni napredek posameznika, zlasti za krepitev štiriglave stegenske mišice. Posamezniki po rekonstrukciji SKV namreč pri gibanju nezavedno razbremenjujejo prizadeto koleno. To velja tako pri gibanjih v zaprti kinetični verigi (npr. počep) kot tudi odprti (npr. upogib, izteg kolena). Pri zaprti kinetični verigi največkrat prenesejo telesno težo na neprizadeto stran telesa ali izrazito obremenijo in vključijo mišice kolka (Sigward, Chan, Lin, Almansouri in Pratt, 2018).
Kang in sodelavci (2012) so v randomizirani kontrolirani raziskavi primerjali učinke izvajanja vaj v zaprti in odprti kinetični verigi. Preiskovanci (n = 36) so vadbeni program izvajali tri-krat tedensko dvanajst tednov. Vadeče so razdelili v dve skupini, od katerih je ena vadila z vajami odprte in druga zaprte kinetične verige. Vadbena programa obeh skupin sta vključevala tri vaje v odprti oz. zaprti kinetični verigi (5 × 12 ponovitev, 70 % mejne vadbene količine angl. 1RM one-repetition maximum). Preiskovanci iz obeh skupin so značilno izboljšali živčno-mišične dejavniki. Vendar so posamezniki, ki so izvajali telovadne vaje v odprti kinetični verigi, statistično značilno izboljšali moč iztegovalk kolena. To so ugotovili pri izvedbi meritev na izokinetičnem dinamometru tako za največjo moč kot tudi vzdržljivost v moči. Ugotovili so, da izboljšana oz. povečana moč štiriglave stegenske mišice vpliva na športno zmogljivost (npr.
večjo moč) kot tudi na kinematiko gibanja (npr. večji mišični razpon gibov).
Palmieri-Smith in Lepley (2015) so ugotovili, da osebe, ki imajo po rekonstrukciji SKV šibkejšo štiriglavo stegensko mišico enonožne skoke izvajajo z manjšim kotom upogiba kolena.
Oberländer, Brüggemann, Höher in Karamanidis (2013) menijo, da se ob izboljšanju te kinematike gibanja, zmanjšajo tudi sklepne obremenitve kolena. Omenjenemu zmanjšanemu gibanju kolena v bočni ravnini je praviloma pridružen večji upogib kolka. To pomeni, da se pri tem prenese del obremenitev iz kolena na kolk in hrbtenico, kar lahko povzroča dodatne poškodbe in zdravstvene zaplete.
Za zagotavljanje dobre funkcije kolenskega sklepa je nujno treba okrepiti tudi zadnje stegenske mišice (upogibalke kolena). Slednje imajo pomembno vlogo pri stabilizaciji kolena. Zaradi posteriornega poteka, pri preprečevanju anteriornega drsenja golenice proti stegnenici, delujejo te mišice sinergistično s SKV (Amis, 2017).
Weinhandl in sodelavci (2014) pravijo, da praksa kaže, da načrtno utrujanje upogibalk kolena vodi v večje natezne obremenitve SKV. Še posebej pri agilnostnih športih, ki zahtevajo hitre spremembe smeri teka. Skladno s tem avtorji menijo, da je za zmanjševanje obremenitve SKV smiselno krepiti zadnje stegenske mišice. To je še posebej pomembno zaradi preprečevanja tveganja za pojav nove poškodbe.
Alkjaer in sodelavci (2012) so pri osebah brez SKV, med izvajanjem koncentričnih iztegov kolena na izokinetičnem dinamometru, ugotovili večjo koaktivacijo zadnjih stegenskih mišic.
To kaže na kompenzacijo giba, ki preprečuje pretirano anteriorno drsenje golenice, saj omenjene mišice pomagajo SKV in prispevajo k drsenju nazaj.
28
Hohmann, Tetsworth in Glatt (2019) poudarjajo, da je pri poškodbi SKV (ne glede na način zdravljenja) treba ovrednotiti mišično (so)razmerje moči upogibalk in iztegovalk kolena. Moč upogibalk kolena je lahko posebej prizadeta, kadar je del kirurško presajenega tkiva (angl. graft) odvzet iz polkitaste mišice.
Martin-Alguacil in sodelavci (2018) so ugotovili, da je razmerje v moči upogibalk in iztegovalk kolena bistveno slabše, kadar je bilo kirurško presajeno tkivo vzeto iz tetive zadnjih stegenskih mišic in ne iz patelarne tetive. Avtorji menijo še, da je vadba moči najbolj učinkovito sredstvo za ponovno vzpostavitev ustreznega mišičnega sorazmerja.
Welling in sodelavci (2019) so predstavili učinke stopnjevane vadbe za moč po rekonstrukciji SKV. Vključeni športniki so po sedmih mesecih vadbe dosegli raven moči, ki so jo imeli nepoškodovani – zdravi posamezniki. 65,8 % vključenih je po desetih mesecih doseglo lateralne simetrije v moči (> 90 %). Kinikli, Yüksel, Baltaci in Atay (2014) v tem kontekstu menijo, da ima v tradicionalnem rehabilitacijskem protokolu dodatna stopnjevana ekscentrična in koncentrična vadba pozitiven učinek na rezultate v testih skok v višino, horizontali enonožni skok in vpliva tudi na večje zadovoljstvo posameznikov.
Ker je najpogostejši razlog poškodbe SKV valgusni moment kolenskega sklepa, to za vzpostavitev ponovne dobre funkcije kolenskega sklepa in preprečevanje morebitnih novih poškodb, zahteva zagotovilo dobre stabilizacije kolena oziroma spodnje okončine v mirovanju in nadzorovano stabilizacijo med gibanjem. Praksa kaže, da poškodba SKV negativno vpliva na propriocepcijo, saj ima vez veliko mehano-receptorjev, ki so pomembni za senzo-motorično funkcijo kolenskega sklepa (Al-Othman, 2004).
Relph in sodelavci (2014) so v okviru metaanalize raziskovali vpliv poškodbe in rekonstrukcije SKV na propriocepcijo in kinestezijo kolenskega sklepa. Vključili so raziskave, v katerih so vrednotili občutek za položaj sklepa in prag zaznavanja začetka pasivnega gibanja. Ugotovili so, da imajo osebe po rekonstrukciji SKV slabšo propriocepcijo na operirani nogi, kot na neoperirani. Prav tako je propriorecepcija operirane noge poškodovanih slabša, kot pri zdravih posameznikih. Avtorji menijo še, da se z vadbo ravnotežja in stabilizacije izboljša živčno- mišični nadzor in propriocepcija. To se odraža v boljši medsebojni legi sklepov in bolj kakovostnem ter varnem gibanju.
Risberg in sodelavci (2007) so primerjali učinkovitost vadbe moči na živčno-mišični nadzor in stabilizacijo pri gibanju. Ugotovili so, da se je funkcionalnost kolenskega sklepa šest mesecev po operaciji bistveno izboljšala.
Nagelli in sodelavci (2019) menijo, da vadba živčno-mišičnega nadzora vodi v izboljšanje biomehanskih parametrov sonožnega doskoka, kar se kaže predvsem v večjem obsegu upogiba kolena in manjših navorih v smeri upogiba kolena. To potrjujejo tudi rezultati Lim, Cho, Kim in Yoon (2019), ki kažejo, da je vadba stabilizacije spodnjih okončin bolj učinkovita, v kolikor se izvaja pod nadzorom fizioterapevta.
29
Di Stasi in sodelavci (2013) so izpostavili pomanjkljivosti, ki so povezane s pojavom ponovne poškodbe SKV in pomenom vadbe živčno-mišičnega nadzora gibanja. V tem oziru omenjajo predvsem kinematiko kolenskega sklepa v bočni in čelni ravnini ter stabilnost proksimalnih delov. Dobra stabilizacija spodnje okončine je ključna predvsem za športno-specifična gibanja, za katera so značilne visoke enonožne obremenitve.
Za športno-specifične aktivnosti so značilna hitra in eksplozivna gibanja z veliko silo.
Sposobnost nadzora teh gibanj je po operativni rekonstrukciji SKV pogosto močno prizadeta.
Turpeinen in sodelavci (2020) so v preglednem znanstvenem članku, pri osebah po rekonstrukciji SKV in pri zdravih posameznikih, z metaanalizo primerjali sposobnost hitrega razvoja sile. Ugotovili so, da poškodovane okončine, v primerjavi z zdravo okončino in z zdravimi posamezniki, pri hitrem razvoju sile kažejo pomanjkljivosti v zgodnji (< 100 ms) in pozni fazi (> 100 ms) giba. Omenjene ugotovitve veljajo tako za iztegovalke kot upogibalke kolena.
Ageberg, Roos, Silbernagel, Thomeé in Roos (2009) so v zvezi s tem ugotovili, da eksplozivna moč upogibalk kolena lahko ostane prizadeta še tri leta po operativnem posegu, v kolikor je bilo uporabljeno kirurško presajeno tkivo iz tetive zadnjih stegenskih mišic.
Bieler in sodelavci (2014) po poškodbi SKV za ponovno zagotavljanje zadostne moči in sposobnosti hitrega razvoja sile priporočajo postopno vključevanje in izvajanje vaj proti uporu z zmerno visokimi bremeni. Izkazalo se je namreč, da vadba z višjimi bremeni (trije nizi po 8- 12 ponovitev do odpovedi) vodi v večji napredek v eksplozivni moči iztegovalk kolena v primerjavi z vadbo z nižjimi bremeni, brez neželenih dogodkov ali negativnih vplivov na laksnost kolena.
Glavni cilj rehabilitacijskega programa po poškodbi SKV je pri posamezniku nemoteno opravljanje dnevnih opravil in njegov uspešen – ponoven začetek ukvarjanja s športom. Za varen ponoven začetek ukvarjanja s športom je pomembno, da okrevanju po poškodbi nameni dovolj časa in da doseže določena, objektivno izmerjena merila. Velik delež ponovnih poškodb je namreč povezan z neustrezno rehabilitacijo, prehitrim začetkom ukvarjanja s športom in pomanjkljivim vrednotenjem njegovih zmogljivosti. V vsakodnevni praksi velja splošno pravilo, da naj bi rehabilitacija po operativnem posegu SKV trajala najmanj šest mesecev.
Izsledki raziskav kažejo, da je za uspešen in varen ponovni začetek ukvarjanja s športom potrebno več časa.
Beischer in sodelavci (2020) so v zvezi s tem ugotovili, da je tveganje za ponovno poškodbo SKV povečano tudi takrat, ko rehabilitacija po poškodbi traja manj kot devet mesecev. Dokazali so, da imajo posamezniki, ki so se po rekonstrukciji SKV z agilnostnimi športi začeli ukvarjati prej kot v devetih mesecih, kar sedemkrat večje tveganje za ponovno poškodbo. Zadostno trajanje okrevanja in rehabilitacije je pomembno zaradi biološkega zaraščanja nove vezi v t. i.
procesu ligamentizacije. Poleg tega je zadosten čas potreben tudi za razvoj sposobnosti in
30
zmogljivosti posameznika, ki so ključnega pomena za uspešno in varno izvajanje športno- specifičnih gibanj.
Rezultati raziskave Wellinga in sodelavcev (2018) so pokazali, da zelo majhen delež posameznikov (11,3 %) izpolnjuje merila za ponovno ukvarjanje s športom prej kot v devetih mesecih po operativnem posegu. V omenjeni raziskavi so kot merila opredeljena vrednotenje nesorazmerja v moči iztegovalk in upogibalk kolena ter pri enonožnih skokih (merilo nesorazmerja < 10 %), ocenjevanje kakovosti skoka (po LASS, angl. Landing error scoring system, merilo < 5) in anketnega vprašalnika (International knee documentation comitee ter ACL-Return to sport).
Lynch in sodelavci (2015) menijo, da so glavna merila za uspešno ponovno ukvarjanje s športom eno ali dve leti po poškodbi ali rekonstrukciji SKV odsotnost nestabilnosti v sklepu (npr. t. i. klecanje kolena, izvedba nehotenega in nenadzorovanega giba, ki je posledica slabe stabilnosti sklepa; angl. giving away); ustrezno mišično razmerje med iztegovalkami in upogibalkami kolena; na poškodovani nogi doseganje najmanj 90 % moči nepoškodovane noge; odsotnost otekline oz. minimalno otekanje sklepa; ter poročanje o osebnem zadovoljstvu o poteku rehabilitacije.
Uspešna rehabilitacija po rekonstrukciji SKV temelji na izvajanju vadbenega programa s poudarkom na vadbi za moč, gibljivost, stabilizaciji, ravnotežju in pliometriji. Ključna je predvsem krepitev kolenskih in kolčnih mišic v zaprti in odprti kinetični verigi. Zadostna stabilizacija spodnjih okončin v športno-specifičnih gibanjih je pomembna zlasti zaradi izogibanja škodljivim položajem, ki povečajo obremenitev kolenskih vezivnih struktur. V zaključnih fazah rehabilitacije je smiselno kombinirati vadbo stabilizacije s hitro ekscentrično- koncentrično vadbo skokov, poskoki, doskokov in spremembe smeri. Odločitev za izvajanje ponovnih zahtevnejših vsakodnevnih telesnih dejavnosti ali ponoven začetek ukvarjanja s športom naj temelji na objektivnih meritvah. Ključnega pomena so predvsem zadostna moč, funkcionalna zmogljivost in psihološka pripravljenost posameznika.
Ob pregledu znanstvene literature smo na temo rehabilitacije po rekonstrukciji SKV našli veliko različnih raziskav. Kljub temu da so raziskave dobro zasnovane, je mogoče opaziti pomanjkljivo uporabo specifično-športne vadbe. Uspešna rehabilitacija tekmovalcev, tudi rekreativnih športnikov, je v veliki meri odvisna od sistematične in načrtne ter stopnjevane osnovne rehabilitacijske in specifično-športne vadbe. Pri športnikih primanjkuje predvsem tovrstnih raziskav, ki bi obravnavale učinek osnovne rehabilitacijske in specifično-športne vadbe na končno uspešnost njihove rehabilitacije. Prav tako smo ugotovili, da v znanstveni literaturi primanjkuje raziskav, v katerih je predstavljen celosten vadbeni program za rehabilitacijo po rekonstrukciji SKV, s katerim bi si lahko pacienti po rekonstrukciji SKV pomagali pri vračanju v gibalno-športno aktivnost.
31 1.10 Problem, cilji in hipoteze
Namen magistrskega dela je bil analizirati učinek vadbenega programa na funkcionalno zmogljivost mišic kolena po rekonstrukciji SKV.
Cilji magistrskega dela so bili:
1. Sistematično dokumentirati in predstaviti proces rehabilitacije po rekonstrukciji SKV.
2. Strokovno zasnovati in izvesti vadbeni program za izboljšanje funkcionalne zmogljivosti mišic kolena po rekonstrukciji SKV.
3. Na rekreativni športnici izvesti analizo učinka vadbenega programa za izboljšanje funkcionalne zmogljivosti mišic kolena po rekonstrukciji SKV.
Glede na cilje smo v magistrskem delu postavili naslednje hipoteze:
H1: Vadbeni program bo imel pozitivni učinek na izboljšanje rezultatov meritev izokinetične dinamometrije.
H2: Vadbeni program bo imel pozitivni učinek na izboljšanje rezultatov meritev T testa.
H3: Vadbeni program bo imel pozitivni učinek na izboljšanje rezultatov meritev enonožnega skoka.
H4: Vadbeni program bo imel pozitivni učinek na izboljšanje rezultatov meritev enonožnega troskoka.
H5: Vadbeni program bo imel pozitivni učinek na izboljšanje rezultatov meritev testa 1RM počep.
H6: Vadbeni program bo imel pozitivni učinek na izboljšanje rezultatov meritev modificiranega testa zvezda.
H7: Vadbeni program bo imel pozitivni učinek na izboljšanje rezultatov testa enonožnega vstajanja iz škatle.
H8: Vadbeni program bo imel pozitivni učinek na izboljšanje rezultatov meritev testa 1RM potisk z nogami na napravi.
H9: Vadbeni program bo imel pozitivni učinek na izboljšanje rezultatov meritev testa FMS.
H10: Vadbeni program bo imel pozitivni učinek na povečanje rezultatov meritev obsega stegna.
32
H11: Vadbeni program bo imel pozitivni učinek na izboljšanje rezultatov meritev gibljivosti kolenskega sklepa.
H12: Vadbeni program bo imel pozitivni učinek na izboljšanje psihološkega vidika pripravljenosti preiskovanke.
