UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Tilen Gorenšek
Vpliv digitalizacije na menedžment človeških virov
Doktorska disertacija
Ljubljana, 2022
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Tilen Gorenšek
Mentor: doc. dr. Andrej Kohont Somentor: izr. prof. dr. Samo Uhan
Vpliv digitalizacije na menedžment človeških virov
Doktorska disertacija
Ljubljana, 2022
Ocenjevalci:
prof. dr. Ivan Svetlik izr. prof. dr. Jaroslav Berce prof. dr. Sonja Treven
Na poti teoretičnega in praktičnega spoznavanja obravnavane tematike sem imel podporo mnogih – hvala vam!
Hvala, mentor in somentor, za vso strokovno pomoč ter usmeritve pri doseganju akademskih ciljev!
Še posebej pa se zahvaljujem svoji ženi Maši, ki me vsa ta leta navdihuje, motivira in podpira. Ne predstavljam si sebe brez tebe.
1000 Ljubljana, Slovenija telefon 01 58 05 120
I Z J A V A O A V T O R S T V U doktorske disertacije
Podpisani/-a 21160802, sem avtor/-ica doktorske disertacije z naslovom:Vpliv .
S svojim podpisom zagotavljam, da:
sem poskrbel/-
delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
sem poskrbel/-a, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki
sem pridobil/-a vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, k in sem to tudi jasno zapisal/-
se zavedam, da je plagiatorstvo predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj aterim so tuje misli oz. ideje predstavljene
kot moje lastne kaznivo po zakonu (Zakon o avtorski -UPB3,
68/08, 85/10 Skl.US: U-I-191/09-7, Up-916/09-16)) skladu z njenimi pravili;
statu
oktorske disertacije doktorske disertacije v zbirki »Dela FDV«.
V Ljubljani, dne Podpis avtorja/-ice: ________________________
Vpliv digitalizacije na menedžment človeških virov
Doktorska disertacija raziskuje vpliv digitalizacije na menedžment človeških virov na podlagi teoretične opredelitve omenjenih dveh procesov ter uporabe E-MČV kot pristopa k izvajanju MČV. Uvodno poglavje tako zaobjema aktualno stanje družbe, upoštevajoč dva osrednja procesa v disertaciji (digitalizacija in MČV) ter argumentira in upravičuje potrebo po znanstveni in akademski obravnavi tematike. V drugem poglavju bralca podrobneje seznanimo s procesom digitalizacije na podlagi osvetlitve dveh različnih konceptualnih pomenov digitalizacije, pri čemer je za namene doktorske disertacije relevantnejši drugi pomen (ang. digitalization), ki se nanaša na sprejemanje, ali povečanje uporabe digitalne tehnologije s strani organizacij. Izhajamo iz predpostavke, da se vpliv digitalizacije na MČV kaže na strateški in operativni ravni, zaradi česar se v poglavju konceptualizacija digitalizacije usmerjamo v prepoznavanje tega dvostopenjskega vpliva na podlagi opredelitve različnih pojavov (npr. paralelni svet, digitalna konvergenca, brezmedijskost, avtomatizacija, digitalna konvergenca), katerih obstoj je neposredni učinek procesa digitalizacije. Omenjene pojave podrobneje predstavimo, pri čemer osvetlimo tudi njihovo relevantnost in vlogo v kontekstu do MČV. Proces digitalizacije prinaša številne priložnosti in tudi izzive, ki so v sklopu drugega poglavja podrobneje predstavljeni. S predstavitvijo trendov na področju digitalizacije pa skušamo dodatno osvetliti relevantnost digitalnih kompetenc, ki so v disertaciji z različnih vidikov obravnave prepoznane kot ključni element vpliva digitalizacije na MČV. V tretjem poglavju osvežimo spomin bralcu glede procesa MČV, ki je v disertaciji opredeljen na podlagi različnih teorij (teorija znanstvenega menedžmenta, teorija medčloveških odnosov, vedenjske teorije in sodobne teorije). S tem želimo doseči razumevanje izbire opredelitve MČV na podlagi Penrosove teorije na virih temelječega podjetja, saj digitalizacija osvetljuje pomen človeških virov v sodobnih organizacijah.
Človekove kognitivne sposobnosti postajajo pomembnejše, zaradi česar se spreminja tudi obravnava človeških virov kot strateških virov. Nadalje MČV kontekstualiziramo na podlagi strateškega pomena ter ključnih procesov MČV (načrtovanje, pridobivanje, selekcija, razvoj in usposabljanje, ohranjanje ter ocenjevanje in spremljanje delovne uspešnosti), kar omogoča raziskovanje vpliva na strateški in operativni ravni. Z opredelitvijo vpliva digitalizacije na posamezne procese MČV skušamo osvetliti celostno transformacijo področja ČV, ki jo digitalizacija povzroča in omogoča. Zato v četrtem poglavju predstavimo E-MČV kot pristop k izvajanju MČV ter ga podrobneje osvetlimo na podlagi primerjave različnih pristopov k izvajanju MČV. S tem podamo teoretske opredelitve za razumevanje v četrtem poglavju predstavljenega prilagojenega raziskovalnega modela E-MČV, ki predstavlja temelj raziskave. Prilagojen raziskovalni model E-MČV je sestavljen iz štirih ključnih stebrov (začetna strategija in politika MČV, cilji E-MČV, tipi E-MČV in rezultati E-MČV), pri čemer posebno mesto zasedajo dejavniki iz okolja, kamor uvrščamo tudi pandemijo COVID-19 kot dejavnik, ki določa proces digitalizacije. V osrčju raziskovalnega okvira so notranji akterji organizacij, s katerimi smo v okviru raziskovanja obravnavane tematike izvedli delno strukturirane družboslovne intervjuje. Poleg dodanega dejavnika pandemije prilagodimo teoretsko podlago stebrom raziskovalnega modela z vključevanjem Mintzbergove tipologije organizacij ter konkretizacijo ciljev, tipov in rezultatov E-MČV na podlagi Lepaka in Snella.
Kontekstualizacija raziskovalnega modela E-MČV je pripeljala do devetih raziskovalnih vprašanj, ki predstavljajo tudi usmeritvena vprašanja družboslovnih intervjujev in sicer:
1. Zaradi katerih dejavnikov se podjetja odločajo za prehod na E-MČV?
2. Od česa je odvisen način izvajanja E-MČV v podjetju?
3. Kako se zaradi digitalizacije spreminja strateška vloga in položaj MČV v organizaciji?
4. Na kakšen način se organizacije na področju MČV soočajo z negativnimi posledicami digitalizacije?
5. Katere dodatne (nove) pričakovane kompetence strokovnjakov za ČV zahteva proces digitalizacije in uporabe E-MČV?
6. Na kakšne načine se kažejo spremembe v procesu iskanja kadrov zaradi digitalizacije?
7. Po katerih kadrih znotraj oddelka za ČV se s procesom digitalizacije zmanjšujejo potrebe?
8. Kakšen je vpliv digitalizacije na nadomeščanje notranjih strokovnjakov za ČV z zunanjimi izvajalci?
9. Kako digitalizacija vpliva na učinkovitost oddelkov za ČV?
Predlagan raziskovalni model E-MČV je bil v okviru raziskave preizkušen na vzorcu 30 notranjih akterjev iz 15 različnih organizacij. Raziskovalna vprašanja predstavljajo tudi ustrezno osnovo eksplorativnemu empiričnemu raziskovanju, ki smo ga izbrali zato, ker gre v primeru digitalizacije za razmeroma nov predmet proučevanja. Raziskovanje obravnavanega področja je bilo razdeljeno v dve fazi. V prvi fazi teoretičnega opredeljevanja smo uporabili metode zbiranja in analize primarnih in sekundarnih podatkov, različne pojave pa smo med seboj primerjali z metodo primerjalne analize. V drugi fazi so bili na podlagi induktivnega pristopa izvedeni delno strukturirani poglobljeni intervjuji. Pridobljene podatke smo analizirali z uporabo tematske analize besedila, ki se je izkazala kot učinkovito orodje, saj omogoča sledljivost ter ponovitev naše raziskave.
Pridobljeni podatki so interpretirani v kontekstu raziskovalnih vprašanj in uporabljenega raziskovalnega modela E-MČV ter osvetljujejo vpliv digitalizacije na MČV na strateški in operativni ravni. Prav tako namigujejo na potrebo po nadaljnjem raziskovanju vpliva digitalizacije na ključne procese MČV, ki zaradi svoje kompleksnosti ter edinstvenosti organizacij ne more biti posplošen. Najbolj izrazita omejitev disertacije ter raziskovanja obravnavane tematike je hitrost sprememb, ki otežuje konkretizacijo ugotovitev. V tem kontekstu je zelo pomemben vpliv pandemije COVID-19, ki pospešuje proces digitalizacije in s tem spremembe v organizacijskem okolju. Potrjuje torej relevantnost kategorije dejavnikov iz okolja v raziskovalnem modelu E-MČV v kontekstu sprememb v organizacijskem okolju. Intervjuji so bili izvedeni s predstavniki vodstev organizacij, strokovnjaki za ČV in linijskimi vodji. Analiza podobnosti in razlik med anketiranci kaže, da so respondenti s prisotnimi digitalnimi kompetencami bolj vpleteni v proces digitalizacije na strateški ravni. Strokovnjaki za ČV svojo vlogo vidijo predvsem kot strateško, medtem, ko je največje neskladje med percepcijo te vloge v nestoritvenih sektorjih ekonomije, kjer jo vodstvo organizacij in linijski vodje vidijo predvsem kot operativno. Primerjave med respondenti kažejo tudi relevantnost digitalnega in medgeneracijskega razkoraka, ki sta med seboj sodeč po podatkih respondentov pogojena. Podatki kažejo, da so organizacije z mlajšimi respondenti in mlajšo starostno strukturo zaposlenih agilnejše, odzivnejše, digitalno zrelejše in bolje pripravljene na soočanje z izzivi digitalizacije, ker hitreje, lažje in učinkoviteje sprejemajo (digitalne spremembe). Na podlagi lastne raziskave podamo sintezo ključnih ugotovitev, ki so skladne s teoretskimi ugotovitvami. Na strateški ravni poteka transformacija funkcije ČV v strateškega poslovnega partnerja zaradi spremenjene vloge človeških virov kot ključnih virov organizacij. Z avtomatizacijo delovnih procesov se zmanjšujejo potrebe po kadrih, ki opravljajo ponavljajoča se administrativna opravila. Kadri, ki jih potrebujejo organizacije za poslovanje v digitalni ekonomiji, imajo specifične strokovne kompetence, kar povečuje njihovo dodano vrednost in posledično spreminja odnos organizacije do takšnih zaposlenih in vlogo, ki jo imajo takšni ČV v organizaciji. To v
kontekstu aktivnosti oddelkov za ČV v takšnih organizacijah pomeni večje vključevanje v strateško načrtovanje poslovanja organizacij, sodelovanje v procesu sprejemanja odločitev, svetovanje vodstvu podjetja pri sprejemanju kadrovskih odločitev ter sodelovanje v vseh procesih, ki vključujejo človeške vire, vključno s prestrukturiranjem in razvojem ustreznih znanj in kompetenc zaposlenih, tudi s pomočjo podatkovne analitike ČV. Odgovori respondentov kažejo, da se ta transformacija, kadar ni načrtnega omejevanja, odvija organsko. S tem ko postaja organizacija digitalno zrelejša, se spreminja tudi strateška vloga MČV v organizaciji. Transformacija vloge MČV v organizaciji na strateški ravni potrjuje nadaljnjo devolucijo vloge ČV v kontekstu prenosa operativnih aktivnosti na linijske vodje.
Vloga in položaj ekip ter projektnega dela v povezavi z digitalizacijo olajšuje in pospešuje prenos operativnih aktivnosti na linijske vodje, v odnosu do katerih so strokovnjaki za ČV v vlogi celostnega servisa storitev, s katerimi lahko linijski vodje uresničujejo cilje, vezane na uspešnost. Za linijske vodje to tudi pomeni potrebo po razvoju dodatnih digitalnih, poslovnih in vodstvenih kompetenc, ki bodo omogočale doseganje te uspešnosti. Oddelki za ČV se zaradi spreminjajoče se strateške vloge v smeri večje relevantnosti ter upada administrativnih oziroma operativnih delovnih aktivnosti zaradi razpoložljivejših kapacitet (več razpoložljivih delovnih ur, večja preglednost nad procesi organizacije zaradi strateške vloge) vzpostavljajo kot gonilna sila (digitalnih) sprememb, saj so pogosto v vlogi tistega, ki vodi ter implementira spremembe. Ker sta ustrezna digitalna kultura ter ustrezno razvite digitalne kompetence sestavna elementa uspešne digitalne transformacije, so v kontekstu razvoja in izobraževanja oddelki za ČV ključna determinanta uspešnosti. Oddelki za ČV v sodelovanju z IT oddelki zato pogosto koordinirajo aktivnosti digitalne transformacije organizacij oziroma vodenja in upravljanja sprememb. Omenjene ugotovitve dodatno osvetljujejo naraščujočo potrebo po digitalnih kompetencah strokovnjakov za ČV, ki so potrebne za učinkovito izvajanje obstoječih ter novih delovnih aktivnosti ter uspešnejše soočanje z izzivi. Z razvojem ustreznih digitalnih kompetenc bodo strokovnjaki za ČV postali tudi skrbniki lastnih IT sistemov, kar povečuje predvsem stroškovno učinkovitost MČV organizacije. Ugotavljamo, da digitalizacija v splošnem povečuje učinkovitost MČV v organizaciji, a le pod predpostavko, da je v organizaciji prisotna ustrezna digitalna kultura ob zadostno razvitih digitalnih kompetencah, ki omogočajo učinkovito ter uspešno uporabo digitalne tehnologije v izvajanju delovnih aktivnosti.
Izvirni znanstveni prispevek disertacije na področju MČV predstavlja celostno zbrana teoretska osnova, ki je potrebna za razumevanje obravnavane tematike in na podlagi katere lahko organizacije uspešneje naslavljajo izzive digitalizacije ter učinkoviteje prepoznavajo spremembe v organizacijskem okolju. Konceptualizacija digitalizacije tako predstavlja celosten vidik ugotovitev in razmišljanj predhodnih avtorjev, ki jih z odgovori na zastavljena raziskovalna vprašanja tudi potrjujemo ter dodatno osvetljujemo, s čimer prispevamo k razvoju znanosti. Ugotovitve lastne raziskave na podlagi raziskovalnih vprašanj odpirajo tudi dodatne možnosti za raziskovanje in proučevanje obravnavane tematike v okviru kurikulov na organizacijsko – kadrovskem področju.
Izvirni znanstveni prispevek disertacije na področju MČV je prav tako poenotenje terminologije, ki je relevantna in nova na področju digitalizacije kot tudi elektronskega MČV in katere konceptualni pomen se z uporabo jasnih besed in poimenovanj lahko spremeni. S poenotenjem terminologije se odzivamo preventivno, saj se s tem preprečuje nejasno razumevanje digitalizacije in sprememb, ki jih ta proces prinaša. Pomembnost terminologije skozi disertacijo dodatno osvetljujemo na podlagi pomena natančnosti, ki je ena izmed značilnosti digitalizacije ter odgovorov na raziskovalna vprašanja, v okviru katerih smo relevantnost ustrezne terminologije tudi preizkusili. Uspešno in učinkovito izkoriščanje
nepredviden odmik, kakor je napačno razumevanje, lahko vzrok za odstopanje od ciljev v povezavi z digitalizacijo.
Nadalje s prilagoditvijo raziskovalnega modela E-MČV ponujamo možnost za nadaljnjo uporabo tega modela pri proučevanju področja MČV. Prilagojeni raziskovalni model E-MČV pa lahko uporabljajo tudi organizacije v procesu samoevalvacije digitalne zrelosti. Hkrati preizkusimo in potrdimo smiselnost ter relevantnost izvajanja fokusnih skupin znotraj organizacij z namenom proučevanja procesa digitalne transformacije. Prilagojeni raziskovalni model E-MČV je izvirni znanstveni prispevek, saj s svojo širino zajema vse poznane trende, ki vključujejo procesa digitalizacije in MČV, s čimer je odporen proti nenadnim spremembam v organizacijskem okolju, kakor je npr. pandemija COVID-19.
Ključne besede: digitalizacija, disrupcija, menedžment človeških virov, elektronski menedžment človeških virov, strateški poslovni partner.
The influence of digitalization on human resource management
The doctoral dissertation investigates the impact of digitalization on human resource management on the basis of theoretical definitions of the mentioned two processes and the use of E-HRM as an approach to implement HRM. The introductory chapter thus covers the current state of society, takes into account the two central processes in the dissertation (digitalization and HRM) and argues and justifies the need for scientific and academic discussions on the topic. In the second chapter, the reader is introduced to more details about the process of digitalization based on the illumination of two different conceptual meanings of digitalization, with other meanings (digitalization) which is related to the acceptance or integration of digital technologies by the organization, being more important for the purpose of this doctoral dissertation. We start from the assumption that the impact of digitalization on HRM is manifested at the strategic and operational level, which is why in the chapter conceptualization of digitalization we focus on identifying this two-stage impact based on the definition of various phenomena (eg. parallel world, digital convergence, mediumlessness, automation, digital convergence) the existence of which is a direct effect of the digitalization process. We present these phenomena in more detail, highlighting their relevance and role in the context of the HRM. The digitalization process brings many opportunities as well as challenges, which are presented in more detail in the second chapter. By presenting trends in the field of digitalization, we try to shed additional light on the relevance of digital competencies, which are recognized in the dissertation from various aspects of treatment as a key element of the impact of digitalization on the HRM. In the third chapter, we refresh the reader's memory of the HRM process, which is defined in the dissertation on the basis of various theories (theory of scientific management, theory of human relations, behavioral theory and modern theory). In this way, we want to gain an understanding of the choice of definition of HRM based on Penrose’s theory of a resource-based enterprise, as digitalization illuminates the importance of human resources in modern organizations. Namely, human cognitive abilities are becoming more important, which is why the treatment of human resources as strategic resources is also gaining ground. Furthermore, HRM is contextualized on the basis of strategic importance and key HRM processes (planning, acquisition, selection, development and training, maintenance and evaluation and monitoring of work performance), which enables research of impact at the strategic and operational level. By defining the impact of digitalization on individual processes of E-HRM, we try to shed light on the overall transformation of the field of HRM that digitalization causes and enables. Therefore, in the fourth chapter, we present E-HRM as an approach to the implementation of HRM and illuminate it in more detail on the basis of a comparison of different approaches to the implementation of HRM. This provides theoretical definitions for understanding the adapted research model of E-HRM presented in the fourth chapter, which represents the foundation of the research. The adapted E-HRM research model consists of four key pillars (initial HRM strategy and policy, E-HRM objectives, E-HRM types and E-HRM results), with a special place occupied by environmental factors, including the COVID-19 pandemic which as a factor is determining the digitalization process. At the heart of the research framework are the internal actors of the organizations with which we conducted partially structured social science interviews as part of the research of the discussed topic. In addition to the added factor of the pandemic, we adapt the theoretical basis to the pillars of the research model by including Mintzberg's typology of organizations and concretizing the goals, types and results of E-HRM based on Lepak and Snell. The contextualization of the E-HRM research model has led to nine research questions that also represent guiding questions of social science interviews and are as follows:
2. What does the method of implementing E-HRM in the company depend on?
3. How does the strategic role and position of HRM in an organization change because of digitalization?
4. How do organizations in the area of HRM deal with the negative consequences of digitalization?
5. What additional (new) expected competencies of HR professionals are required by the process of digitization and use of E-HRM?
6. In what ways are changes in the recruitment process due to digitalization reflected?
7. For which staff within the HR department does the digitalization process reduce the needs?
8. What is the impact of digitalization on the replacement of internal HR professionals with external contractors?
9. How does digitalization affect the efficiency of HR departments?
The proposed research model E-HRM was tested in a sample of 30 internal actors from 15 different organizations. Research questions also represent an appropriate basis for exploratory empirical research, which we chose because digitalization is a relatively new subject of study.
The research in this area was divided into two phases. In the first phase of theoretical definition, we used methods of collecting and analyzing primary and secondary data, and we compared different phenomena with the method of comparative analysis. In the second phase, partially structured in-depth interviews were conducted based on an inductive approach. The obtained data were analyzed using thematic analysis of the text, which proved to be an effective tool, as it allows traceability and repetition of our research. The obtained data are interpreted in the context of research questions and the used research model of E-HRM and shed light on the impact of digitalization on HRM at the strategic and operational level. They also hint at the need for further research into the impact of digitalisation on key HRM processes, which due to its complexity and the uniqueness of organizations cannot be generalized. The most pronounced limitation of the dissertation and research of the discussed topic is the speed of changes, which makes it difficult to concretize the findings. In this context, the impact of the COVID-19 pandemic is very important, accelerating the process of digitalization and thus changes in the organizational environment. It therefore confirms the relevance of the category of environmental factors in the E-HRM research model in the context of changes in the organizational environment. Interviews were conducted with representatives of organization leaders, HR experts, and line managers. The analysis of similarities and differences between respondents shows that respondents with present digital competencies are more involved in the digitalization process at the strategic level. HR experts see their role primarily as strategic, while the biggest discrepancy between the perception of this role is in the non-service sectors of the economy, where the management of organizations and line managers see it primarily as operational. Comparisons between respondents also show the relevance of the digital and intergenerational gap, which, according to the respondents, are conditioned by each other. The data show that organizations with younger respondents and younger age structure of employees are more agile, responsive, digitally more mature and better prepared to face the challenges of digitalization, because they accept (digital changes) faster, easier and more effectively. Based on our own research, we provide a synthesis of key findings that are consistent with the theoretical findings. At the strategic level, the transformation of the HR function into a strategic business partner is taking place due to the changed role of human resources as key resources of organizations. By automating work processes, the need for staff performing repetitive administrative tasks is reduced. The staff needed by organizations to do business in the digital economy have specific professional competencies, which increases their added value and consequently changes the attitude of the
organization towards such employees and the role that such human resources play in the organization. In the context of the activities of HR departments in such organizations, this means greater involvement in the strategic planning of organizations, participation in the decision-making process, advising company management in personnel decisions and participation in all processes involving human resources, including the restructuring and development of relevant skills and competences of employees, also with the help of HR data analytics. Respondents' responses indicate that this transformation, in the absence of a planned constraint, takes place organically. As the organization becomes digitally more mature, so does the strategic role of the HRM in the organization. The transformation of the role of HRM in the organization at the strategic level confirms the further devolution of the role of HR in the context of the transfer of operational activities to line managers. The role and position of teams and project work in connection with digitalisation facilitates and accelerates the transfer of operational activities to line managers, in relation to which HR experts are in the role of integrated service services, with which line managers can achieve performance goals. For line managers, this also means the need to develop additional digital, business and management competencies that will enable this success to be achieved. Due to the changing strategic role in the direction of greater relevance and the decline of administrative or operational work activities due to more available capacities (more available working hours, greater transparency over the organization's processes due to the strategic role) are established as a driving force of (digital) changes, as they are often in the role of leading and implementing changes. As appropriate digital culture and properly developed digital competencies are integral elements of successful digital transformation, in the context of development and education, HR departments are a key determinant of success. HR departments in cooperation with IT departments therefore often coordinate the activities of digital transformation of organizations or leadership and change management. These findings further highlight the growing need for digital competencies of HR professionals, which are necessary for the effective implementation of existing and new work activities and more successful coping with challenges. With the development of appropriate digital competencies, HR experts will also become administrators of their own IT systems, which mainly increases the cost efficiency of the HRM. We find that digitalization generally increases the efficiency of HRM in the organization, but only under the assumption that the organization has an appropriate digital culture with sufficiently developed digital competencies that enable efficient and successful use of digital technology in the implementation of work activities.
The original scientific contribution of the dissertation in the field of HRM is a comprehensively collected theoretical basis, which is necessary for understanding the topic and on the basis of which organizations can more successfully address the challenges of digitalization and more effectively identify changes in the organizational environment. The conceptualization of digitalization thus represents a holistic aspect of the findings and thoughts of previous authors, which we also confirm and shed additional light on by answering the research questions, thus contributing to the development of science. The findings of our own research on the basis of research questions also open up additional possibilities for research and study of the discussed topic within the curricula in the field of organizational and personnel. The original scientific contribution of the dissertation in the field of HRM is also the unification of terminology that is relevant and new in the field of digitalization, as well as electronic HRM and whose conceptual meaning can be changed by using exact words and meanings. By unifying the terminology, we react preventively, as this prevents a non-exact understanding of digitalization and the changes that this process brings.
Throughout the dissertation, the importance of terminology is additionally highlighted on the basis of the importance of accuracy, which is one of the characteristics of digitalization, and
the answers to research questions, within which we tested the relevance of relevant terminology. The successful and efficient exploitation of the potentials and opportunities of digitalization is based on exactness, so any unforeseen deviation, such as misunderstanding, can be a reason for deviating from the goals related to digitalization. Furthermore, by adapting the E-HRM research model, we offer the possibility to further use this model in the study of the HRM field. The adapted research model of E-HRM can also be used by organizations in the process of self-evaluation of digital maturity. At the same time, we test and confirm the reasonableness and relevance of the implementation of focus groups within organizations in order to study the process of digital transformation. The adapted research model of E-HRM is an original scientific contribution, as its width covers all known trends, including the process of digitalization and HRM, thus making it resistant to sudden changes in the organizational environment, such as COVID-19 pandemic.
Key words: digitalization, disruption, human resource management, electronic human resource management, strategic business partner.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 22
1.1 Utemeljitev znanstvene relevantnosti teme ... 23
2 KONCEPTUALIZACIJA DIGITALIZACIJE ... 27
2.1 Digitizacija in digitalizacija ... 27
2.2 Digitalna transformacija ... 34
2.3 Omrežna družba ... 46
2.4 Digitalna konvergenca ... 52
2.5 Brezmedijskost ... 55
2.6 Vzporedni svet ... 58
2.7 Avtomatizacija ... 61
2.8 Priložnosti in izzivi digitalizacije ... 66
2.9 Trendi digitalizacije ... 72
2.10 Digitalne kompetence ... 78
2.11 Sklep poglavja ... 85
3 MENEDŽMENT ČLOVEŠKIH VIROV V KONTEKSTU DIGITALIZACIJE ... 87
3.1 Opredelitev MČV ... 88
3.1.1 Teorija znanstvenega menedžmenta ... 90
3.1.2 Teorija medčloveških odnosov ... 91
3.1.3 Vedenjske teorije ... 92
3.1.4 Sodobne teorije ... 95
3.2 Zgodovinski razvoj MČV ... 100
3.3 Strateški MČV ... 102
3.3.1 Vpliv digitalizacije na strateški MČV ... 104
3.4 Procesi MČV ... 105
3.4.1 Vpliv digitalizacije na procese MČV ... 110
3.5 Načrtovanje človeških virov ... 111
3.5.1 Vpliv digitalizacije na načrtovanje človeških virov ... 113
3.6 Privabljanje oziroma pridobivanje človeških virov ... 113
3.6.1 Vpliv digitalizacije na privabljanje oziroma pridobivanje človeških virov ... 119
3.7 Selekcija človeških virov ... 120
3.7.1 Vpliv digitalizacije na selekcijo človeških virov ... 123
3.8 Razvoj in usposabljanje človeških virov ... 125
3.8.1 Vpliv digitalizacije na razvoj in usposabljanje človeških virov ... 130
3.9 Ohranjanje človeških virov ... 132
3.9.1 Vpliv digitalizacije na ohranjanje človeških virov ... 134
3.9 Ocenjevanje in spremljanje delovne uspešnosti ... 135
3.9.1 Vpliv digitalizacije na ocenjevanje in spremljanje delovne uspešnosti ... 139
3.10 Kompetence strokovnjakov za ČV ... 141
3.10.1 Vpliv digitalizacije na kompetence strokovnjakov za ČV ... 143
3.11 Sklep poglavja ... 144
4 ELEKTRONSKI MENEDŽMENT ČLOVEŠKIH VIROV ... 146
4.1 Opredelitev osnovnih pojmov ... 147
4.1.1 E-MČV ... 147
4.1.2 Virtualni MČV ... 149
4.1.3 Intranet MČV ... 150
4.1.4 Na internetu temelječi MČV ... 150
4.1.5 Portal za ČV ... 150
4.1.6 Informacijski sistemi MČV ... 151
4.2 Opredelitev E-MČV modela ... 153
4.2.1 Začetna strategija in politika MČV ... 160
4.2.2 Cilji E-MČV ... 165
4.2.3 Tipi E-MČV ... 168
4.2.4 Rezultati E-MČV ... 171
4.2.5 Vplivi dejavnikov in okolja ... 175
4.3 Odziv organizacij na COVID-19 na področju MČV ... 178
4.4 Sklep poglavja ... 180
5 EMPIRIČNI DEL ... 182
5.1 Raziskovalna vprašanja ... 182
5.2 Opis metodologije ... 183
1.1.2 ... 185
5.2.1 Potek raziskave ... 185
5.2.2 Vpliv COVID-19 na izvedbo družboslovnih intervjujev ... 186
5.2.3 Respondenti in proučevane organizacije ... 187
5.2.5 Omejitve raziskave ... 192
5.3 Analiza besedila ... 193
5.3.1 Urejanje zbranih podatkov ... 194
5.3.2 Določitev enot kodiranja ... 194
5.3.3 Določanje kategorij in tem ... 195
5.3.4. Izbor in definiranje relevantnih tem in kategorij ... 196
5.3.5 Iskanje relacij med temami in kategorijami ... 197
5.3.6 Priprava končnih podatkov ... 197
5.4 Predstavitev in interpretacija končnih podatkov ... 198
5.4.1 Interpretacija končnih podatkov glede na respondente ... 202
5.4.2 Interpretacija končnih podatkov v kontekstu raziskovalnih vprašanj ... 207
5.4.3 Interpretacija podatkov v kontekstu proučevanega raziskovalnega modela E-MČV ... 223
5.5 Sinteza empiričnega dela ... 226
6 ZAKLJUČEK ... 232
7 VIRI ... 236
8 STVARNO IN IMENSKO KAZALO ... 292
PRILOGE ... 296
PRILOGA A - VPRAŠANJA ZA INTERVJU ... 296
PRILOGA B - KODI ... 300
PRILOGA C - TEME, KATEGORIJE IN PODKATEGORIJE ... 304
PRILOGA D – KONČNE TEME IN KATEGORIJE ... 313
PRILOGA E – VZOREC ORGANIZACIJ ... 314
KAZALO SLIK Slika 2.1 Sestavni deli digitalne transformacije (Westerman, Bonnet in McAfee 2011, 17) .. 38
Slika 2.2: Storitve obstoječih omrežij in storitve omrežja 5G (AKOS 2019, GSMA (2014) .. 75
Slika 2.3: Sprememba deleža služb v poklicih z nizkimi, srednjimi in visokimi digitalnimi veščinami v ZDA med 2002 in 2016 (Prirejeno po Muro, Liu, Whiton in Kulkarni 2017, 16) ... 81
Slika 3.4: Sistem MČV (Armstrong in Taylor 2017, 37) ... 106
Slika 4.5: E-MČV model ... 159
Slika 5.6: Glavne faze raziskave ... 185
Slika 5.7: Tematski okvir ... 198
KAZALO TABEL Preglednica 2.1: Ravni doseganja digitalnih kompetenc (Zavod RS za šolstvo 2017, str. 12 – 13) ... 83
Preglednica 3.2: Teoriji X in Y (McGregor 1960) ... 93
Preglednica 3.3: Prednosti in slabosti notranjega kadrovanja (DeVaro 2020, DeVaro, Kauhanen in Valmari 2019, Kram in Baumgardner 2016) ... 115
Preglednica 3.4: Primerjava klasičnega in spletnega kadrovanja (Beardwell in Holden 2001) ... 117
Preglednica 3.5: Prednosti in slabosti e-učenja (povzeto po Tan 2019 in Waddill 2018) ... 131
Preglednica 3.6: Napake pri ocenjevanju delovne uspešnosti (Peacock, Stewart in Belcourt 2020, Mathis in Jackson 2010) ... 138
Preglednica 5.7: Dejavnosti proučevanih enot ... 187
Preglednica 5.8: Porazdelitev respondentov glede na kategorijo zaposlenih in nazivi ... 190 Preglednica 5.9: Vpliv digitalizacije na MČV glede na tematski okvir ... 199 Preglednica 5.10: Podobnosti in razlike v kontekstu skupnih značilnosti med respondenti . 202 Preglednica 5.11: Področja, kjer so intervjuvanci glede na tip podali enak odgovor ... 205 Preglednica 5.12: Kategorije dejavnikov, ki vplivajo na prehod na E-MČV in frekvenca omemb ... 209 Preglednica 5.13: Primerjava skupnih značilnosti stroškovne učinkovitosti iskanja in selekcije ČV zaradi digitalizacije ... 219
SEZNAM KRATIC AJPES
AKOS
BDP CHRIS
COVID-19 CRM
ČV DISH
E-ČV E-MČV
ERP EU GPS
GSMA
HRIS
IKT
IT MČV NSA
OECD
Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve Agencija za komunikacijska omrežja in storitve
bruto domači proizvod
computer human resource information systems
Coronavirus disease 19
customer relationship management
človeški viri
Digital information sky highway
elektronski človeški viri
elektronski menedžment človeških virov
enterprise resource planning Evropska unija
Global positioning system
Global System for mobile communication association
human resource information systems
informacijsko-komunikacijska tehnologija
informacijska tehnologija menedžment človeških virov National surveillance agency
Organization for economic co- operation and development
računalniški kadrovski informacijski sistemi
Koronavirusna bolezen 19 menedžment odnosov s strankami
avtocesta digitalnih informacij na nebu
načrtovanje virov v podjetju
sistem globalnega
pozicioniranja
Združenje za globalni sistem mobilnih komunikacij kadrovski informacijski sistemi
nacionalna nadzorna agencija
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj
PDF RS SKD UI UMTS
ZDA
Portable document format Republika Slovenija
standardna klasifikacija dejavnosti umetna inteligenca
universal mobile telecommunications service
Združene države Amerike
prenosni format dokumenta
univerzalna mobilna telekomunikacijska storitev
1 UVOD
Digitalizacija skupaj z drugimi dejavniki iz okolja, kakor sta globalizacija ter COVID-19, spreminja splošno sprejeto percepcijo dela in v temeljih spreminja ustroj delovanja organizacij. Zgodnje 21. stoletje tako zaznamujejo sodobne učeče se organizacije, od katerih hitro se spreminjajoče okolje zahteva nove načine načrtovanja, organiziranja, vodenja in nadziranja poslovanja. Ker je za digitalno ekonomijo značilna dominantna vloga človeških virov, so ti postali najpomembnejši strateški vir organizacij, zaradi česar naj bi slednje zagotavljale enakost, odprto komunikacijo, prožno delovno okolje, nizko stopnjo hierarhije, širok kontrolni razpon ter močno organizacijsko kulturo, ki vključuje vse pomembnejše elemente digitalne kulture. Obstoječa literatura potrjuje razvoj in prehod menedžmenta človeških virov (v nadaljevanju MČV) iz administrativne v strateško funkcijo, pri čemer se razširja nabor različnih pristopov izvajanja MČV v organizacijah. Raziskave potrjujejo edinstvenost organizacij, kar pomeni, da bo vsaka organizacija zahtevala razvoj ter implementacijo prilagojenega modela (E-)MČV. S tehnološkim razvojem (konkretno digitalizacija) ter pojavom pandemije COVID-19 se je okrepil trend oddaljenega izvajanja delovnih aktivnosti, ki odpira nove izzive, kot je povezljivost, ustrezno delovno okolje in priložnosti, kot so virtualne ekipe, delo brez delavnika oz. delo po lastnem tempu. Tovrsten način organizacije dela se bo, kot kaže, obdržal tudi po koncu pandemije COVID-19 (World Economic Forum 2020). Raziskava, ki jo je izvedel PwC med organizacijami iz dejavnosti finančnih storitev kaže, da kar 69 % organizacij pričakuje, da bo vsaj 60 % delovne sile enkrat tedensko delalo od doma (PwC, 2020). Podobni scenariji se dogajajo in se bodo dogajali tudi v preostalih dejavnostih ekonomije, še posebej tistih, kjer gre za preprostejša in ponavljajoča se delovna opravila.
Z zmanjševanjem pomena časovne in prostorske dimenzije imajo organizacije priložnost se razviti čez fizične meje in začrtati virtualno delovno okolje, temelječe na v človeka usmerjen pristop, ki bo omogočil učinkovit menedžment talentov ter zagotavljal zdrav organizacijski ekosistem poslovnih partnerjev, strank, zaposlenih, investitorjev, lastnikov ter preostalih ključnih deležnikov. Digitalizacija z vplivom na procese MČV počasi, a nezadržno posega v odporne in konservativne strukture organizacij, ki sili v konfrontacijo z digitalno disrupcijo tako zaposlene kot tudi vodstvo organizacije. Takšen primer je Japonska, kjer ponudba služb, ki jih je mogoče preprosto avtomatizirati, na letni ravni upada za 30 %. Pri službah, ki jih ni mogoče preprosto avtomatizirati, pa je takšen padec 10 %. V obeh primerih gre torej za vidno
krčenje povpraševanja po delavcih, kar seveda vpliva na vlogo ter položaj MČV v organizaciji (Nikkei Asia, 2020). S tem se organsko sooblikujejo različni modeli upravljanja s človeškimi viri MČV, ki jih predvideva teorija na virih temelječega podjetja in ki morda brez vpliva digitalizacije in okolja, ki ga ustvarja, niti ne bi imeli priložnosti se oblikovati.
Neraziskanost vplivov digitalizacije na MČV izpostavljata tako Ruël in Bondarouk (2004), kot tudi Hauptmann in Steger (2013), kar je pričakovano, glede na to, da lahko o konceptu digitalizacije govorimo zgolj zadnjih nekaj desetletij, o konkretnih in kratkoročnih vplivih digitalizacije pa zgolj dobri dve desetletji. Temu primeren je tudi obseg znanstvene in strokovne literature, saj je večina nastala pred intenzivno digitalizacijo modernega načina življenja, ki smo ji priča danes. Zaradi povsem drugačnega odnosa med digitalizacijo na eni ter prostorsko in časovno dimenzijo na drugi strani, niti ne moremo pričakovati, da bo akademska skupnost lahko z zadostno hitrostjo producirala znanstvena dognanja, sklepe in pragmatične napovedi, ki bi sicer v tem trenutku bile nujno potrebne. To potrjuje tudi pregled slovenske literature glede obravnavane tematike, ki je precej skopa. Najdemo lahko sicer nekaj člankov in publikacij na to temo, vendar nobena izmed njih ne ponuja poglobljene študije o vplivih in posledicah, ki jih ima digitalizacija na MČV in samo organizacijsko okolje. Drugače pa je pri proučevanju vplivov ter učinkov pandemije COVID-19 na organizacijo dela, saj je takšnih raziskav precej več.
1.1 Utemeljitev znanstvene relevantnosti teme
V doktorski disertaciji osvetljujemo vpliv digitalizacije na MČV skozi analizo obstoječe literature na področju digitalizacije, MČV in E-MČV. Pri analizi literature na področju digitalizacije poglobljeno proučujemo pomen konceptov ter poudarjamo njihovo razlikovanje, osvetljujemo priložnosti, ki se že kažejo v kontekstu vpliva na MČV ter povzemamo bistvene ugotovitve v zvezi z disruptivno naravo digitalizacije.
Poglavje o MČV sistematično analizira in povzema različne avtorje ter njihovo razumevanje MČV v kontekstu sprememb, ki jih doživlja zaradi digitalizacije. Poudarjamo ključna področja MČV, ki jih je treba upoštevati pri razumevanju organizacijskih sprememb, ki se dogajajo zaradi digitalizacije. V poglavju E-MČV se osredotočamo na ključne elemente tega pristopa ter predstavljamo model E-MČV, na katerem temelji lastna empirična raziskava vplivov digitalizacije na MČV. Ključni koncepti, ki jih v okviru omenjenih poglavij nagovarja disertacija, so tudi teorija na virih temelječega podjetja kot teoretična umestitev obravnavane tematike ter razumevanje MČV na podlagi arhitekture ČV, ki jo predstavita
organizacije ter predpostavlja novo vrednost človeških virov kot najpomembnejši kapital organizacije v 21. stoletju. Za proučevanje vpliva digitalizacije na MČV je bil uporabljen z naše strani prilagojen in dopolnjen raziskovalni model, ki sta ga za namene proučevanja odnosa med internetno tehnologijo in MČV razvila Ruël in Bondarouk (2004, str. 366), in ki predstavlja kredibilen in metodološko preizkušen način pridobivanja kvalitativnih podatkov.
Relevantnost digitalizacije kaže tudi dejstvo, da je ta danes najpomembnejši vektor inovacij v organizacijah, znanosti ter tudi vladnih politikah. Digitalne tehnologije lahko ob primerni uporabi omogočijo napredek na področju znanosti, dvignejo življenjski standard, pripomorejo k varovanju naravnega okolja ter prispevajo k izboljšanju oblikovanja javnih politik (OECD 2020, str. 7). Leto 2015 je bilo z vidika spremljanja vplivov digitalizacije pomembno, saj so države članice OECD in partnerskih gospodarstev poudarile vpliv digitalnih tehnologij na znanost, tehnologijo in inovacije. Učinki digitalizacije se šele začenjajo, saj se svet prvič povezuje v globalno omrežje, učinki pa so tako mikro kot makro narave1. Publikacije, kot je
»Digitalizacija znanosti, tehnologij in inoviranja«, ki jo je pripravila organizacija OECD (2020) potrjujejo, da so učinki digitalizacije globlji, kot kaže večina poročil v medijih. Priča smo vedno bolj digitaliziranim področjem raziskav, ki tradicionalno sicer niso povezana z digitalizacijo in so odvisna od naprednih gospodarstev. Digitalizacija prinaša spremembe v vse dele znanosti – v določanje agend, eksperimentiranja, izmenjave znanja in javnega sodelovanja ter mreženja. Za dosego cilja to je odprtost znanstvenih raziskav, je treba v proračunih zagotoviti sredstva za vse večje stroške upravljanja podatkov. Povečanje izmenjave javnih raziskovalnih podatkov zahteva skladnost politik ter vzpostavljeno zadostno zaupanje med skupnostmi, ki upravljajo raziskovalne podatke (OECD, str. 9). Digitalizacija povečuje obseg podatkov, s čimer se veča njihov potencial, hkrati pa digitalizacija osvetljuje pomembna vprašanja, kakor je zbiranje osebnih podatkov in ki se nanašajo na smiselnost, varnost in ustrezno zaščito zbiranja, shrambe ter obdelave teh podatkov. Organizacije, ki bodo s svojimi podatki inovirale, bodo tako naletele na številna nova vprašanja, med njimi so politična vprašanja, ki se dotikajo politike čezmejnega pretoka podatkov, ekonomska vprašanja, ki se dotikajo učinkovitosti uporabe podatkov pri poslovanju (Evangelista, Guerrieri in Meliciani 2013) ter organizacijska vprašanja, ki se dotikajo načina delovanja
1 Primer mikro učinka je lahko dosežek shranjevanja video vsebin visokih ločljivosti na DNK, medtem, ko na makro ravni učinek predstavlja dejstvo, da lahko danes 10 kilogramski satelit zajame boljše slike katere koli točke na Zemlji, kot pa 900 kilogramski satelit pred 20 leti (Metz 2019 v OECD 2020, 9).
organizacij (Kuusisto 2017, Yüksel in Şener, 2017). Porajajo se številna vprašanja, kako uporaba digitalnih tehnologij v poslovnem okolju vpliva na ustvarjanje in uničevanje delovnih mest. Ključna spremenljivka je razlika med specifičnimi delovnimi nalogami, ki jih začenjajo izvajati stroji, in novimi delovnimi nalogami, ki so ustvarjene skozi implementacijo novih digitalnih tehnologij v poslovno okolje (Balsmeier in Woerter, 2019). Uveljavlja se stališče, da je večina delovnih nalog, ki jim grozi avtomatizacija, vezanih na delovno silo, ki je nizko do srednje kvalificirana, medtem ko je večina novih delovnih nalog vezana na visoko kvalificirano delovno silo. Raziskave (Balsmeier in Woerter 2019, Eichhorst in drugi 2017, Li, Merenda in Venkatachalam, 2009) potrjujejo, da so povečane naložbe v projekte poslovne digitalne transformacije povezane z večjo zaposlenostjo visoko kvalificiranih delavcev ter z manjšo zaposlenostjo nizko kvalificiranih delavcev, pri čemer je končno razmerje rahlo pozitivno. A poudariti je treba, da skoraj vse glavne učinke ustvarjajo organizacije, ki uporabljajo na strojih temelječe digitalne tehnologije, kakor so roboti, 3D tiskanje, uporaba IoT. Pri organizacijah, ki uporabljajo ne-strojne digitalne tehnologije, kot so npr. sistemi za podporo ERP, elektronskega poslovanja, CRM sistemi ipd., pomembnejših učinkov na pridobivanje virov ni (Balsmeier in Woerter, 2019). Te ugotovitve so skladne tudi z rezultati lastne empirične raziskave, ki jih predstavljamo v poglavju 5.
Znanstveno relevantnost teme dodatno potrjuje tudi COVID-19, ki ga je Svetovna zdravstvena organizacija v začetku leta 2019 uradno razglasila kot pandemijo, s čimer se je proces digitalizacije zaradi svoje uporabnosti začel izrazito pospeševati. COVID-19 povzroča izjemno kompleksno globalno zdravstveno krizo z daljnosežnimi družbeno-ekonomskimi posledicami. Zaradi ukrepov, vezanih na karanteno ter splošno socialno izolacijo, so se tako rekoč čez noč spremenili načini interakcije med zaposlenimi v organizacijah, njihovimi strankami, dobavitelji, disrupirale so se globalne dobavne verige, kar povzroča velike spremembe v poslovnih modelih. Kot kaže raziskava Harvard Business Review (2020), je pandemija COVID-19 drastično spremenila ekonomijo ter delovno silo in vpliva na to, kako delamo, kje delamo ter kakšne tehnologije pri delu uporabljamo. To krepi vlogo MČV v organizacijah v smeri strateškega poslovnega partnerja, ki je ključen za usmerjanje kadrovskega vidika razvoja organizacije.
Odziv organizacij na pojav tako kompleksne krize je izpostavil pomen strateške vloge MČV v sodobnih organizacijah, kar ugotavljamo tudi v lastni empirični raziskavi. Prav tako številne organizacije prepoznavajo vpliv COVID-19 na pospeševanje poslovne digitalne
korenite spremembe, ki so zaradi pandemije COVID-19 hitrejše, globlje in intenzivnejše.
Organizacije so bile prisiljene čez noč spremeniti načine organizacije svojega dela in prilagoditi MČV do te mere, da je ostal učinkovit tudi brez fizične interakcije med zaposlenimi. Srečale so se s povečanim obsegom administrativnih opravil, medtem ko so sociološke in psihološke značilnosti krize izpostavile pomen mehkih veščin ter človeške bližine ob zaostrovanju ukrepov. Številne generacije zaposlenih po vsem svetu se namreč še niso srečale s tako kompleksno krizo, kot je pandemija COVID-19, zato je stiska še toliko večja, odziv organizacij pa zato še pomembnejši. To potrjujejo tudi rezultati naše empirične raziskave, ki kažejo, da so v Sloveniji tri skupine organizacij: 1) tiste, ki v luči COVID-19 izkoriščajo digitalizacijo, 2) tiste, ki se sicer digitalizirajo, a predvsem zaradi negativnih posledic, so reaktivne in 3) organizacije, ki digitalizacije ne izkoriščajo. Stari in uveljavljeni vzorci upravljanja organizacij v 21. stoletju ne zadoščajo več, kar lahko vidimo na podlagi premoženja organizacij. Drucker (2001, str. 132) piše, da so bila največje premoženje organizacij v 20. stoletju proizvodna sredstva, medtem ko so najpomembnejše premoženje organizacij v 21. stoletju umski delavci in njihova produktivnost. Tako je največja dodana vrednost menedžmenta v tem obdobju povečanje produktivnosti umskega dela in umskega delavca.
2 KONCEPTUALIZACIJA DIGITALIZACIJE 2.1 Digitizacija in digitalizacija
Obstajata dva konceptualna pomena digitalizacije, ki sta tesno povezana in pogosto izmenično uporabljena v širokem spektru literature. Prvi pomen se nanaša na digitizacijo (ang. digitization) kot proces digitaliziranja, torej pretvorbe analognih podatkov (npr. slike, video, besedilo) v digitalni format (The Oxford English Dictionary, Gartner 2019a). Drugi pomen pa se nanaša na digitalizacijo (ang. digitalization) kot sprejemanje ali povečanje uporabe digitalne tehnologije s strani organizacij, industrije, držav ipd. (The Oxford English Dictionary). Gartner (2019b) medtem pravi, da gre v primeru drugega pomena digitalizacije za uporabo digitalnih tehnologij z namenom spremembe poslovnega modela, zagotavljanja novih prihodkov ter novih priložnosti za ustvarjanje vrednosti. Je proces prehoda na digitalno poslovanje. Gre torej za bolj poslovno orientirano opredelitev pomena, ki v splošnem ne nasprotuje preostalim opredelitvam, je samo bolj specifična. Obstaja analitična vrednost v jasni razmejitvi med obema pomenoma. Brennen in Kreiss (2016) v poglobljenem članku na temo digitalizacije pri obeh pomenih sledita tovrstni razmejitvi, pri čemer opredelita digitizacijo (ang. digitization) kot materialni proces pretvarjanja individualnih analognih tokov informacij v digitalne bite. Drugi pomen digitalizacije (ang. digitalization) pa opredelita kot način, s katerim so številne domene družbenega življenja prestrukturirane okrog digitalne komunikacije in medijske infrastrukture (ang. media infrastructure).
Digitizacija je torej tehnični proces pretvarjanja analognih tokov informacij v digitalne bite, sestavljene iz 1 in 0, ki imajo diskretne in diskontinuirane vrednosti, kar s svojo argumentacijo potrdi tudi komunikolog Feldman (1997, str. 2) ko piše, da za razliko od analognih informacij z nenehno spreminjajočimi se vrednostmi, digitalne informacije temeljijo na zgolj dveh ločenih stanjih. Ti dve ločeni stanji sta značilnost digitalnega sveta, zaradi česar lahko z besedami Roberta Pepperella (2003, str. 126) upravičeno sklepamo, da so digitalne informacije »diskretne in čiste«, medtem ko so analogne informacije »neprekinjene in hrupne«. Precej bolj podrobno pa analogno opredeli Robinson (2008, str. 21), ko zapiše, da je analogno kot gladko spreminjajoče, ki ima lastnosti očitne brezhibne in nedotakljive verodostojnosti prostora in časa. Analognost primerja s prostorom in časom, ki dopuščata neskončno razdelitev in v asociaciji z njima (prostor in čas) konotira nekaj avtentičnega in naravnega v primerjavi umetni in samovoljno okrnjeni natančnosti digitalnega. Za primerjavo in lažje razumevanje avtor izpostavi analogni zapis na gramofonskih ploščah in digitalni
zapis na CD-jih. Pinch in Trocco (2002, str. 7) izpostavita primer sintetizatorja, katerega so v 1960. in 1970. uporabljali za ustvarjanje zvoka na podlagi neprekinjenih spremenljivk, kakor je spreminjanje napetosti, namesto uporabe binarnih 1 in 0. Čeprav Winston (1998) piše, da lahko digitizaciji, kot obliki komunikacije sledimo vse nazaj do prvih začetkov uporabe svetlobnih semaforjev, pa je ožja opredelitev tista, s pomočjo katere najdemo izvor koncepta v razvoju binarnih števil. Vogelsang (2010, str. 7) argumentira, da lahko identificiramo konceptualne temelje digitizacije v poznem 17. stoletju v delih filozofa Gottrieda Leibniza, ki je prvi opravil začetno delo na sistemu binarnih števil. Leibnizove ideje so kasneje tvorile osnovo Morsejeve abecede in sledeče Morsejeve kode, ki je postala standardni sistem telegrafov. Morsejeva koda se je kot binarni sistem, ki temelji na samo dveh različnih stanjih izkazala kot precej bolj odporna na napake pri prenosu, kodiranju in dekodiranju informacij kot kateri koli drug alternativni sistem. Edwards (2004, str. 10–12) pravi, da so binarna števila postavila zgodovinske temelje za kasnejše razvoje na področju računalništva in digitizacije ravno skozi inovacije, kot je Morsejeva koda, ki predstavlja enega najzgodnejših množično uporabljenih sistemov digitizacije.
Digitizacijo pa lahko razumemo tudi proces, ki ima poleg simbolnih še materialne razsežnosti. Simbolično digitizacija pretvarja analogne signale v bite, ki se predstavljajo kot 1 in 0. Digitizacija posledično ustvarja informacije, ki se lahko izrazijo na številne različne načine, na veliko različnih vrst materialov in v številnih različnih sistemih. Gledano s teoretičnega vidika, je lahko skoraj kateri koli material z dvema preprostima stanjema uporabljen za shranjevanje in sporočanje digitiziranih signalov, vključno s silikonskimi tranzistorji, luknjastimi karticami (ang. punch cards) ali atomi (Brennen in Kreiss, 2016).
Manoff (2006, str. 312) poudarja nematerialno kakovost informacij, pridobljenih skozi digitizacijo, obenem pa zmanjšujejo pomen materialnih sistemov (tranzistorjev), na katerih so informacije shranjene. A ključna ugotovitev avtorjev (Manoff, 2006, Hayles, 2003) je, da so digitalne informacije shranjene na in sporočene skozi fizično orientacijo materialnih tranzistorjev kot bitov. Čeprav digitizirana informacija ni omejena na specifične vrste materialov, je na koncu še vedno osnovana v konfiguracijah materialov. Ravno to pa je način, znotraj katerega digitizacija posreduje (ang. mediates) med materialnim ter nematerialnim in zaradi česar je digitizacija edinstveni proces. Verhulst (2002, str. 433) nadalje argumentira, da tako kot se lahko digitizirane informacije predstavljajo na katerem koli nizu tranzistorjev, se lahko digitizirajo vse oblike podatkov – alfanumerična besedila, grafike, mirne in gibljive slike ter zvoki. Van Dijk (2006, str. 44) pri tem poudari temeljni proces, v katerem so vsi
signali razrezani v majhne koščke in kodirani kot nizi 1 in 0. Medtem ko se lahko ta proces aplicira na skoraj vse vrste informacij, pa se proces pretvorbe pojavi skozi zelo specifične tehnične mehanizme in zahteva specifično tehnično infrastrukturo, ki predrugači sam izvorni signal.
Primer nadaljevanja procesa digitizacije je tudi vzorčenje. Negropotne (1995, str. 14) opiše digitiziranje signala kot jemanje njegovega vzorca, ki se lahko v primeru tesne razporeditve uporabi za prikazovanje na videz popolne replike. A vzorčenje po definiciji pomeni izbiro nekaterih vidikov analognega signala ter zavračanje preostalih. Čeprav je to mogoče storiti z namenom predlaganja na videz popolne replike, je znotraj procesa digitizacije algoritem tisti, ki sprejme odločitev o tem, kaj obdržati in kaj zavreči. Na najosnovnejši ravni so algoritmi kodirani postopki za pretvorbo vhodnih podatkov v želeno izhodno obliko, ki temelji na izrecno navedenih kalkulacijah (Gillespie, 2013). Da je takšno kodiranje v resnici proces interpretacije, zagovarja Hayles (2003), saj so v končni fazi programerji tisti, ki so napisali te algoritme ravno tako, kakor so inženirji zasnovali in izdelali naprave, ki izvajajo procese digitizacije.
Medtem ko popularno prepričanje pogosto opisuje digitizacijo kot tehnični proces, smo ljudje prenesli določene odločitve v zvezi s tem, kar obdržati in kaj zavreči na algoritme, ki izvajajo proces digitizacije. Ob vsem prepoznavanju aktivnega posredovanja, ki ga opravljajo digitalne tehnologije, pa je treba poudariti tudi tezo, da enako velja za analogne tehnologije.
Močan argument v korist tej tezi postavi Jonathan Sterne (2003, str. 218–219) s svojo zgodovino reprodukcije zvoka, pri čemer se pojavlja občutek, da analogne tehnologije proizvajajo upodobitve, ki so bolj zveste originalu, kot pa digitalne upodobitve, ki neprestano rekonstruirajo bite v trenutku. Sterne (2003), ki se ozira na podobnosti med obema priznava, da vse oblike posredovanja nujno interpretirajo svet. Digitizacija torej ustvarja podatke z vrsto razlikovalnih značilnosti, pri čemer gre Negroponte (1995, str. 18) še korak dlje, saj poudarja univerzalnost digitiziranih informacij na podlagi argumentacije, da so biti preprosto biti, ki imajo sposobnost mešanja brez kakršnega koli truda. Flew (2005) meni, da lahko kateri koli bit komunicira s katerim koli drugim bitom ne glede na oblike, ki so bile prvotno preoblikovane v števke ali kaj te števke predstavljajo, ko so dostopne končnemu uporabniku.
A univerzalnost digitalnih informacij predvideva odvzem vseh nebistvenih dodatnih informacij (Dretske 1982, str. 137) in kakršnih koli neločljivo povezanih nepotrebnih ponavljanj (Negroponte, 1995, str. 16). Van Dijk (2006) postavi drzno tezo, in sicer da
digitizacija z redukcijo komunikacije na osnovne komponente proizvaja lingua franca2, ki je sposobna lajšati univerzalno komunikacijo.
Digitizirane informacije je mogoče zaradi manka napak, ponavljanj in statike preprosto hraniti in prenašati, s čimer se omogoča tudi preprosta manipulacija in prikaz teh podatkov (Verhulst, 2002, str. 433). Digitizirane informacije prav tako omogočajo stiskanje podatkov (Negroponte, 1995, str. 15), kar omogoča nadzorovano shranjevanje v velikem obsegu (Verhulst 2002, str. 433). Z drugimi besedami to pomeni, da digitalni podatki zaradi preproste manipulacije omogočajo uporabnikom dodatni nadzor nad informacijo, kar potrjujejo tudi Owen (2007, str. 94) in Beniger (1986). Po Feldmanu (1997, str. 4) ta dodatna kontrola uporabnikom omogoča, da izoblikujejo svoje lastne izkušnje teh digitalnih podatkov.
Digitizacija torej dovoljuje obsežno mero interaktivnosti med uporabnikom in informacijo.
Lessig (2008) uporabi to tezo v svoji razširjeni ideji o digitalnih tehnologijah, ki podpirajo demokratično obliko kulture remiksa.
Tesno povezana s sposobnostjo nadzora digitizirane informacije je kapaciteta za preprost, poceni in natančen prenos te informacije med različnimi točkami. Ker imajo digitalni biti samo dve možni stanji – 1 in 0, bodo sprejemna vozlišča (ang. nodes) verjetno naredila manj napak v prenosu in dekodiranju podatkov, kot v analognih sistemih. Van Dijk (2006, str. 44) trdi, da se to odraža v prenosu informacij brez izgube, kar posledično povzroča manj napak ter manj podvajanj napak, hkrati pa to pomeni več priložnosti za natančno obdelavo in izračun. Hkrati to pomeni, da prenos digitalnih informacij ne vsebuje dejanskega prenosa kakršnih koli fizičnih materialov, temveč gre zgolj za prenos informacij o konfiguraciji tranzistorjev, kar pomeni, da obstaja samo kopiranje. Groys (2008, str. 91) to vidi kot erozijo razlikovanja med originalom in kopijo. Ravno ta ideja, kot potrjuje Benkler (2006), pa ima še posebno težo pri pravnih vprašanjih intelektualne lastnine. Kot ugotavlja Lessig (2008, str.
98–99), povzroča to skrb vzbujajoče implikacije na področju širitve intelektualne lastnine, saj zakonodaja bodisi ureja reprodukcijo ali kopiranje. Vendar tehnologija ob vsaki uporabi ustvarjalnega dela v digitalnem kontekstu ustvarja novo kopijo. Ko npr. beremo elektronsko
2 lingua franca -e -e cit. [língua fránka] in língua fránka -e -e ž (ȋ, ȃ) jezik, v katerem se sporazumevajo govorci različnih jezikov: Nobenih težav nimam z dejstvom, da postaja angleščina evropska in svetovna lingua franca | Lingua franka ali svetovno dogovorjeni jezik je jezik, ki ima za glavni cilj uspešno sporazumevanje med različnimi narodi uspešno E ← it., srlat. lingua franca, prvotno 'frankovski jezik', nekdaj poimenovanje za mešani, pretežno romanski skupni sporazumevalni jezik v sredozemskih pristaniščih (Fran 2019).
knjigo, naprava kopira besedilo knjige z našega trdega diska ali pa s trdega diska v omrežju v spomin našega računalnika. Ta kopija nato sproži veljavo zakona o avtorskih pravicah. Ko zaženemo CD v računalniku, se posnetek, medtem ko v obliki digitalnih bitov potuje do slušalk ali zvočnikov, prepisuje v spomin. Ne glede na to, kaj počnemo, naša dejanja sprožijo veljavo zakona o avtorskih pravicah. Iz tega je logično sklepati, da je vsako dejanje upravičeno bodisi kot dovoljena ali poštena uporaba.
Kako posnemljiva, interaktivna in disruptivna je dostopnost digitalnih medijev, je razvidno ravno na pravnem področju, še posebej v kontekstu komplikacij, ki jih digitalni mediji povzročajo pri uveljavljanju pravic intelektualne lastnine. Lessig (2008) tako identificira osrednjo napetost digitiziranih informacij. Digitizirane informacije so po eni strani netekmovalne, kar pomeni, da so lahko večkrat ponovno uporabljene iz strani različnih ljudi, pri čemer se originalni digitalni objekt ne zmanjša ali poslabša. Kot pišeta Brynjolfsson in McAfee (2016), dopušča to v kombinaciji z dejstvom skoraj ničelnih mejnih stroškov reprodukcije poceni, natančne in široko razširjene kopije digitiziranih vsebin. Preprost način razmnoževanja digitalnih informacij, interaktivna dostopnost, ki je rezultirala v širjenju ustvarjalnih ponovnih kombinacij kulturnih vsebin in preprosta distribucija digitalnega ustvarjalnega dela so izzvali monetizacijo avtorsko zaščitene vsebine in spodkopali sposobnost zahtevanja izterljivih avtorskih pravic nad kulturnimi dobrinami (Ananny in Kreiss 2011, Boyle 2009, Lessig 2008, Benkler 2006, Fisher 2004). Po drugi strani, kakor piše tudi (Gillespie, 2007), pa so se industrije na digitizirane informacije odzvale z ustvarjanjem številnih tehnoloških rešitev na področju upravljanja digitalnih pravic, ki v praksi zaklepajo potrošniške izdelke in preprečujejo celo pošteno uporabo avtorsko zaščitenih vsebin ter s pritiskom na platforme in posameznike po odstranitvi vseh potencialnih avtorsko zaščitenih vsebin, vključno s tistimi, za katere sodišča presojajo, da gre za pošteno uporabo avtorsko zaščitenih vsebin (Vaidhyanathan, 2003). Kot piše Mansell (2012), so ta vprašanja, ki so pravzaprav na presečišču zakonodaje in dostopnosti digitalnih tehnologij spodbudila dve desetletji aktivnosti in dela na področju regulacije interneta, poleg že obstoječih naporov na področjih pristojnosti in upravljanja.
Varstvo avtorskih pravic sicer ni edina pravna dilema na področju digitizacije. V zadnjih nekaj letih je ogromno upravičeno kritičnih pomislekov v zvezi z odnosom med digitizacijo in nadzorom. Negroponte (1995, str. 8) je že skoraj pred četrt stoletja pravilno ugotovil, da digitizacija proizvaja metapodatke, ki nastajajo z radikalno poenostavitvijo ali zmanjšanjem
povzemanja signalov na njihovo najbolj osnovno obliko. Metapodatki računalniškim sistemom in infrastrukturam omogočajo indeksiranje, iskanje in shranjevanje digitiziranih informacij. Mathes (2004) pravi, da so ravno uporabniki tisti, ki pogosto sami proizvajajo digitalne metapodatke na načine, ki omogočajo klasifikacijo in indeksiranje informacij.
V kontekstih vse od produkcije znanja, družboslovnih raziskav, do vladnega nadzora so se metapodatki izkazali kot izjemno pomemben vidik digitalnih medijev. Pripomogli so pri prizadevanju za družboslovne masovne podatke (ang. big data), vključno z razkrivanjem mrežne strukture blogov in vzorcev socialnih vezi na spletnih družabnih omrežjih, kot je Facebook, vzorcev uporabe spletnih socialnih medijev med arabsko pomladjo, prometu političnih spletnih medijev in vzorcih difuzije sporočil v zvezi z zdravjem. Kot izjemno koristni pa so se metapodatki izkazali tudi za državne agencije, katerih cilj je spremljanje ljudi. Kako pomembni so metapodatki, je v preteklih letih razkril nekdanji uslužbenec ameriške nacionalne varnostne agencije NSA, Edward Snowden. Healy (2013) je tako v okviru razprav o uporabi metapodatkov za namene državnega nadzora pokazal moč metapodatkov, pri čemer je uporabil organizacijske pripadnosti, da bi našel Paula Reverja in njegove revolucionarne kolege brez upoštevanja vsebine njihovih sporočil. Digitizaciji in digitiziranim informacijam se napoveduje radikalna edinstvenost, saj naj bi digitizacija informacij ponujala pomembne in pomenljive lastnosti. Te lastnosti se izražajo kot karakteristike digitiziranih informacij in nujne posledice digitizacije. Digitizacija torej radikalno preoblikuje celotno medijsko okolje. Digitizacija je postala vseprisotna, saj so vse medijske tehnologije, ki jih rutinsko uporabljamo, digitalne. Prav tako pa je čedalje manj analognih ekvivalentov, ki bi se lahko zoperstavljali digitalnim tehnologijam.
Tako je lahko končna implikacija, da digitizacija odmeva vsepovprek čez družbene skupine in socialne interakcije. Pri razpravah o spremembah v družbenih strukturah na makro ravneh je tako pogosto v uporabi drugi pomen, torej digitalizacija (Brennen in Kreiss, 2016).
Prvo sodobno uporabo pojma digitalizacija v povezavi z informatizacijo je mogoče zaslediti v eseju, objavljenem v North American Review leta 1971. Robert Wachal (1971) v njem opisuje implikacije digitalizacije na družbo v kontekstu upoštevanja ugovorov proti in možnosti za računalniško podprto raziskovanje družbenih pojavov (Sanders, 1974, str. 575).
Proučevanje in raziskovanje koncepta digitalizacije je produciralo ogromne količine literature, ki sicer ne daje tolikšnega poudarka specifičnim procesom pretvarjanja analognih podatkovnih tokov v digitalne bite ali specifičnemu dostopu digitalnih medijev, temveč
