UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO
TANJA LUKAN
Romantična razmerja v neoliberalnem kapitalizmu
Diplomsko delo
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO
TANJA LUKAN
Romantična razmerja v neoliberalnem kapitalizmu
Diplomsko delo
Mentor: doc. dr. Primož Krašovec Univerzitetni študijski program prve stopnje: Sociologija kulture
Ljubljana, 2021
Povzetek
Diplomska naloga se posveča značilnostim romantičnih razmerij v času neoliberalnega kapitalizma. Prvi del besedila je namenjen vprašanju, kakšen vpliv na odnose ima fleksibiliziran trg dela. Zajema tudi predstavitev novega razumevanja samega sebe pod vplivom neoliberalne kulturne klime, ki ga lahko označimo za podjetniški jaz, ob tem pa pojasnjuje, kako se zaradi tega spreminja pogled na romantična razmerja. Podjetniški jaz je v kontekstu romantičnih razmerij pomemben zaradi svoje težnje po delu na sebi, strmenju k razvoju in zaradi tega po vključevanju v psihoterapevtsko pomoč. Ravno v (partnerski) psihoterapiji so značilnosti sodobnih romantičnih razmerij najbolj jasno in neposredno izražene, zato iz nje črpam primere različnih nasvetov, priporočil in tehnik.
Drugi del besedila se posveča vsem vidikom sklepanja, ohranjanja in razumevanja romantičnih razmerij, pa tudi načinu komuniciranja in obravnavanja čustvovanja, ki v neoliberalizmu vključujejo tržno logiko in težnjo po racionalizaciji in produktivnosti. Obarva nekatere značilnosti neoliberalnega kapitalizma, kot so vnos tržne logike na neekonomska področja in potencirane procese individualizacije, intelektualizacije in racionalizacije. Med drugim se osredotoča na izbiro partnerja, ki se odmika od romantične ljubezni in zaljubljenosti k metodični odločitvi, posveča pa se tudi dejtanju kot vmesni fazi pred vstopom v ekskluzivno romantično razmerje, v katerem se zaradi narave spletnega zmenkarjenja potencialni partnerji predstavljajo kot blago. Najobširnejši del diplomske naloge opisuje načine intelektualizacije čustvovanja, komunikacije in prepirov. Z intelektualizacijo čustva, izkazovanje naklonjenosti in romantične geste nastopajo kot predmeti, ki jih je možno analizirati, optimizirati in menjavati, hkrati pa se je ljubezni možno naučiti z različnimi pravili in vajami. Ob tem se zadnji del besedila sklicuje na diskurz intimnosti, ki je nadomestil idejo romantične ljubezni. Zadnje poglavje pojasni, zakaj ljubezen zaradi individualizacije, komodifikacije neekonomskih področij in pritiskov neoliberalnega trga dela boli.
Ključne besede: romantična razmerja, medosebni odnosi, čustva, komunikacija, neoliberalizem, psihoterapija, intimnost, podjetniški jaz
Abstract
The following thesis focuses on the characteristics of romantic relationships under neoliberal capitalism. The first part of the text explores the effect of labor-market flexibilization on personal relationships. It also includes a description of a new kind of self- understanding that is formed in the cultural climate of neoliberalism, the so-called entrepreneurial self, and links it to the change in how people view romantic relationships in general. The importance of the entrepreneurial self (in this context) follows from its incessant imperative to "work on oneself" and its tendency towards personal growth, which lead subjects to seek help in psychotherapy. Precisely in (couples) psychotherapy is where characteristics of contemporary romantic relationships reveal themselves directly and in their clearest form, hence the thesis includes descriptions of various psychotherapeutic tips, guidelines and techniques. The second part of the text focuses on all the aspects of forming, maintaining and understanding romantic relationships, alongside an analysis of communication between partners and their treatment of emotions, which in the neoliberal context start to incorporate a kind of market logic and exhibit a tendency for rationalisation in service of productivity. It explicates some salient features of neoliberal capitalism, such as the entry of market-based logic into non-economic spheres of life and the intensification of processes of individualisation, intellectualisation and rationalisation. It sheds light on contemporary practices of choosing a partner which abandon the principles of romance and "falling in love" in favor of methodical selection, and focuses on the importance of dating as a phase that precedes the exclusive romantic relationship and in which partners - because of the nature of online dating - present themselves to each other as commodities to be sold. The main part of the thesis focuses on the ways in which emotions, communication and arguments in a relationship are intellectualised. Emotions, expressions of affection and romantic gestures come to be seen as objects, subject to analysis, optimisation and exchange, which furthers a conception of love as something that partners can be taught through practicing and adhering to certain rules. The last part of the thesis analyses the so-called "intimacy discourse", which replaces the idea of romantic love, and explains why love - under the constraints of individualisation, commodification of non-economic spheres of life and the pressures of the neoliberal labor market - seems to hurt.
Key words: romantic relationships, interpersonal relationships, emotions, communication, entrepreneurial self
Zahvale
Petru, ker bi se naslov diplomske naloge moral glasiti Peter kuha kavo.
Kazalo vsebine
Uvod ... 1
1. Kako definirati romantična razmerja v času neoliberalnega kapitalizma? ... 2
1.1. Romantična ljubezen in ljubezen čistega razmerja ... . 7
2. Kako je živeti, delati in čustvovati v času neoliberalnega kapitalizma? ... 9
2.1. Podjetniški jaz, etika neoliberalizma in ljubezenske pogodbe ... 12
2.2. Podjetniški jaz in (partnerska) psihoterapija ... 16
3. Spoznaj samega sebe in kako se zaljubiti vase ... 20
3.1. Svarjenje pred odvisnostjo od drugega ... 21
3.2. Zaljubi se vase ... 23
4. Izbira partnerja ... 25
4.1. Komodifikacija na internetnih zmenkarijah ... 29
4.2. Dejtanje ... 31
4.2.1. Dejtanje in tržna logika ... .... 33
5. Intelektualizacija čustvovanja in komunikacije ... 34
5.1. Intimnost in diskurz intimnosti ... 37
5.2. Naučite se ljubiti ... 39
5.3. Prepiri zbližujejo ... 41
5.4. Ekonomska logika – točkovna razmerja in seks kot blago ... 42
6. Nezadovoljstvo v ljubezni ali zakaj ljubezen boli ... 45
Sklep ... 46
Literatura in viri ... 48
Ptica ki prepeva v moji glavi in ponavlja da te ljubim in ponavlja da me ljubiš s svojo lajno me že gnjavi jutri zjutraj jo zadavim.
- Jacques Prévert
1
Uvod
Besedilo opiše, kako se pod vplivom neoliberalnega kapitalizma oblikujejo in ohranjajo romantična razmerja, pri čemer se osredotoča na način izbire partnerja, čustvovanja, komunikacije in razhajanja. Pokaže, da se v neoliberalnem kapitalizmu spremembe v romantičnih odnosih kažejo predvsem v dveh vidikih – po eni strani neoliberalizem pomeni stopnjevanje že obstoječih procesov individualizacije, modernizacije in vnosa tržne logike na neekonomska področja, po drugi pa ustvarjanje novega podjetniškega jaza, ki pomembno zaznamuje sodobno razumevanje samega sebe in medosebnih odnosov, predvsem romantičnih. Podjetniški jaz romantična razmerja obravnava kot osebne naložbe, pri katerih je potrebno spretno opredeliti prednosti in slabosti. Obenem besedilo osvetli vpliv psihoterapije in psihoterapevtskega diskurza, ki intelektualizira čustvovanje in komunikacijo, in pokaže nekatere razloge za njegovo izrazito popularizacijo v poljudnih in poljudnoznanstvenih priročnikih, poeziji in popularno-kulturnih vsebinah. Ob tem se dotakne različnih prevladujočih tem v psihoterapevtskem diskurzu in naštetih vsebinah, pri čemer poda razlago, kako in zakaj se v sodobnosti zaljubljamo, srečujemo in kako poteka komunikacija med romantičnimi partnerji. Na vseh področjih romantičnih razmerij prevladuje tržna logika, skupaj z objektivizacijo in racionalizacijo čustvovanja in prepirov ter prevladujočim diskurzom o identiteti, avtonomiji in osebni rasti. Besedilo se dotakne tudi diskurza intimnosti, ki je zamenjal idejo romantične ljubezni in spodbuja k delu na razmerju in različnih razlogov, zakaj ljubezen v neoliberalnem kapitalizmu boli.
Diplomsko delo je večinoma teoretskega značaja. Nanaša se predvsem na ugotovitve klasičnih in sodobnih teoretikov medosebnih odnosov, še posebej romantičnih razmerij in intimnosti, ki jih lahko povežemo s teorijo podjetniškega jaza in neoliberalne etike.
Vključena je tudi analiza poljudnih ljubezenskih priročnikov, objav iz socialnih medijev, sodobne in romantične poezije ter dialogov iz popularnih vsebin, na podlagi katerih ilustriram značilnosti romantičnih razmerij v času neoliberalnega kapitalizma.
2
1. Kako definirati romantična razmerja v času neoliberalnega kapitalizma?
Romantična razmerja so postala izmuzljiv pojem, ki ga je težko opredeliti z enotno definicijo, še posebej pod vplivom modernizacijskih procesov (individualizacije in rahljanja tradicionalnih vezi) (Beck in Beck-Gernsheim, 2006), pa tudi zaradi narave razumevanja samega sebe in medosebnih odnosov v času neoliberalnega kapitalizma. Kaj je tisto, kar danes naredi romantična razmerja romantična? Po čem se razlikujejo od drugih vrst medosebnih odnosov? Izkaže se, da so se oblike in načini romantičnih razmerij pluralizirali in so postale tradicionalne značilnosti, ki jih običajno z njimi povezujemo, okostenele in izključujoče. Lastnosti, ki jih pogosto pripisujemo romantičnim razmerjem, so (med drugimi) monogamija in ekskluzivnost, heteroseksualnost, romantičnost, zaljubljenost ter določena stopnja intimnosti med dvema partnerjema. Zdi se, da v neoliberalnem kapitalizmu za vzpostavitev romantičnega razmerja in za doživljanje odnosa kot romantičnega s strani vseh partnerjev nobena izmed naštetih značilnosti ni več potrebna. To pomeni, da lahko romantični odnosi vključujejo le eno od naštetih lastnosti ali pa nobene izmed njih - partnerji si med njimi izberejo poljubne kombinacije, kar lahko pojasnimo s pojavom, ki ga imenujem dizajnerska razmerja1 v povezavi z Giddensovim pojmovanjem sodobnega čistega razmerja (Giddens, 2019).
Monogamija je izmed vseh naštetih lastnosti romantičnih razmerij tudi v sodobnosti najbolj normativen in prevladujoč način urejanja odnosov med romantičnimi partnerji. Schippers opiše monogamijo kot prisilno, institucionalizirano formo romantičnega razmerja, ki določa predvsem odnose med heteroseksualnimi partnerji (ne pa samo med njimi) in s tem ustvarja družbeno normo intimnega razmerja, ki jo razume kot način zagotavljanja »režima normalnosti« (Schippers, 2016: 8, prevedla TL). Pojav konsenzualne ne-monogamnosti ali poliamorije v času seksualne revolucije in njene popularizacije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja Schippers opredeli kot priložnost, da se romantični odnosi distancirajo od normativnega objekta heteronormativne kulture, in sicer od monogamnega romantičnega razmerja med dvema partnerjema (prav tam). Prihod poliamorije in drugih vrst ne-monogamije je bil posebej odmeven in donosen v industriji za samopomoč in v
1 Zaradi istega pojmovanja, najdenega v literaturi za samopomoč.
3 popularni kulturi in je prispeval k novim ureditvam romantičnih razmerij, ki niso več zahtevale spolne ali čustvene ekskluzivnosti. Poliamorno gibanje tako spodbuja partnerje k dizajnerskim razmerjem, kot sta jih opisala Johnson in Michaels v priročniku za ustvarjanje srečnih poliamornih odnosov:
Sodobna razmerja so v stanju hitre evolucije. Te spremembe razumeva kot priložnost za opolnomočenje. Ljudem ponujajo priložnost za razvoj partnerstev, ki temeljijo na njihovih lastnih spolnostih, razumevanjih in dogovorih. To jim da možnost, da ustvarijo to, kar je Kenneth Haslam, ustanovitelj Kinseyjevega inštituta za poliamorijo, oklical za dizajnerska razmerja. Vi sami ste dizajner, skupaj z vašim partnerjem ali partnerji, in v vaši moči je, da ustvarite razmerje, ki deluje in ga spremenite, ko se vam to zdi primerno. Vabimo vas, da greste onkraj binarnega mišljenja, ki monogamijo in druge oblike konsenzualne ne-monogamnosti razume kot izključujoča se nasprotja (Michaels in Johnson, 2015: 16, prevedla TL)
Sodobnim romantičnim razmerjem naj bi ne-monogamija ponujala priložnost, da se odmaknejo od normativne ureditve spolnosti in čustvovanja med partnerjema, in jasno je, da se tak način ustvarjanja odnosov popularizira tudi na področju samopomoči in v popularni kulturi, pa vendar ostajajo romantična razmerja kljub temu pretežno heteroseksualna in monogamna (Jackson, 2013). Poleg tega, da je ena izmed možnosti urejanja romantičnih odnosov tudi ne-monogamija, pa je potrebno poudariti, da sodobna romantična razmerja niso nujno diadna (Giddens, 2019; Schippers, 2016; Willey, 2016), torej lahko zajemajo poljubno število partnerjev. Feministične študije, ki raziskujejo poliamorijo in se pogosto osredotočajo na težnjo heteronormativne kulture po naturalizaciji monogamije, poskušajo opozoriti na sporno domnevo, da je težnja po tvorjenju diadnih, monogamnih razmerij naravna. Pojmovanje monogamije kot vnaprej dane človeške narave razumejo kot izkrivljanje družbene realnosti, v kateri je monogamno razmerje normativno in družbeno konstruirano (Willey, 2016). Manj pa se feministični avtorji osredotočajo na same okoliščine in pogoje življenja v času neoliberalnega kapitalizma, ki pa prav tako naturalizira kulturno pogojeno prisilo po individualizaciji, racionalizaciji čustev in medosebnih odnosov, prek katerih nastajajo poliamorna in dizajnerska razmerja.
Tudi romantičnost v romantičnih odnosih je potrebno postaviti pod vprašaj. Čeprav že besedna zveza romantično razmerje predpostavlja, da takšen odnos vključuje romantičnost, se ob vplivih individualizacije, kapitalistične tržne logike in neoliberalne etike
4 izkaže, da je to dimenzija, ki v takšnih odnosih pravzaprav ni več ključna, če razumemo romantičnost kot dediščino romantike 18. in 19. stoletja. Kljub temu, da Beck in Beck- Gernsheim (2006) poudarjata, da je v detradicionalizirani in odtujeni kapitalistični družbi ljubezen tista, ki nam iz nje ponuja izhod, in opažata, da smo z ljubeznijo postali celo zasvojeni, prav tako ugotavljata, da smo se znašli v obdobju postromantičnega (prav tam), kar bom bolj natančno opredelila v nadaljevanju v povezavi z individualnostjo, identiteto, intelektualizacijo in racionalizacijo čustev in izbire partnerja. Illouz, sledeč Webrovi definiciji odčaranja sveta, definira šest elementov, ki konstituirajo začarano ljubezen [enchanted love]: objekt ljubezni je v primeru začarane ljubezni svet, ljubezen je nemogoče racionalno pojasniti, poleg tega pa izkušnja ljubezni monopolizira realnost tistega, ki ljubi. Ob tem se subjekt in objekt ljubezni ne ločujeta, nikakor nista avtonomna. Pomembno je tudi to, da je objekt ljubezni nezamenljiv in popolnoma edinstven. Hkrati pa tisti, ki ljubi, ne podaja pogojev za recipročnost ljubezni (Illouz, 2012). Kot bom pokazala v naslednjih poglavjih, je ljubezen v sodobnosti, še posebej v času neoliberalizma, povsem odčarana, in ne več romantična, ker ne vsebuje nobene izmed značilnosti začarane ljubezni. Ravno nasprotno, poskuša se umakniti odvisnosti od drugega in pojmuje ljubezen in zaljubljenost kot del vsakdanjega (profanega) življenja (Illouz, 2012; Lasch, 2012), v romantična razmerja pa vnaša tudi določeno stopnjo racionalizacije, metodičnosti in zamenljivosti.
V povezavi s postromantičnim smo lahko sumničavi tudi do zaljubljenosti, ki naj bi jo romantična razmerja po nujnosti vsebovala – ta se vse bolj izogibajo navezanosti na drugega (Bauman, 2003; Lasch, 2012). Badiou je tako opozoril na svoje opažanje oglasov za spletne strani za zmenke, ki obljubljajo »ljubezen brez tveganja« in »brez bolečine«
(Badiou, 2010: 9), pri čemer ugotavlja, da smo lahko zaljubljeni, pa vendar »brez padca, mar ne?« (Badiou, 2010: 9) [fall in love]. Podobno Bauman poudarja, da se romantična razmerja čedalje pogosteje vzpostavljajo kot priročni in zamenljivi odnosi v skladu z (instrumentalno) racionalizacijo čustvenega življenja, ki narekuje »nobenega zaljubljanja!«
(Bauman, 2003: 21, prevedla TL):
Ljubezen iz zgornjega žepa se tako imenuje zato, ker jo v žepu hranimo za priložnosti, ko jo bomo potrebovali. […] Razmerje iz zgornjega žepa je utelešenje instantnosti in razpoložljivosti. […] Prvi pogoj: v razmerje moramo vstopiti premišljeno in trezno. Nobene ljubezni na prvi pogled, se spomnite? Nobenega zaljubljanja... Nobenega nenadnega plimovanja čustev, ki jemljejo dih in vas
5
pustijo zasople. […] Ne dovolite jim, da vas preplavijo in povsem vržejo s tira, še posebej pa ne pustite, da vam iz rok izpulijo vaš kalkulator. […] Šteje edino priročnost, ki pa je stvar trezne glave in ne toplega (ali celo pregretega) srca. […] Drugi pogoj: naj ostane tako. […] Razmerju torej ne pustite, da uide izpod nadzora glave; ne dovolite mu, da razvije svojo lastno logiko...in pade iz vašega zgornjega žepa, kamor pravzaprav spada (Bauman, 2003: 21, prevedla TL)
Tudi intimnost, ki naj bi predstavljala glavni del romantičnih razmerij, se je znašla pred korenitimi spremembami. Vsekakor bi bilo napačno trditi, da intimnosti med partnerji sploh več ni, ni pa zgrešeno, če poudarim, da je postala del dogovorov, kompromisov in sploh mnogotera ter raznolika. Glavna oblika skupnega življenja do 18. stoletja je bila razširjena družina, ki je bila hkrati tudi gospodarska skupnost, namenjena predvsem zagotavljanju preživetja (Beck in Beck-Gernsheim, 2006). Čustvovanje in intimnost med člani gospodinjstva oziroma gospodarske skupnosti sta bila potisnjena v ozadje in obravnavana kot večinoma odvečna in nepomembna. Sodobne romantične partnerske zveze pa so izgubile ekonomsko funkcijo kot poglavitno nalogo, zaradi česar se je oblikoval prostor za zasebnost in intimnost, ki sta prevzela glavno vlogo (prav tam). Zato je nepravilno misliti, da sodobna romantična razmerja ne težijo k intimnosti, še več – postavljajo jo v samo središče odnosa, a se pojavlja v različnih samorefleksivnih, individualiziranih oblikah, tudi takih, ki jih na prvi pogled morda ne bi označili za intimne. Del sociološke vednosti o preobrazbi romantičnih odnosov in intimnosti je prešel tudi v psihoterapevtski diskurz v obliki psihoterapije, pa tudi v obliki poljudnoznanstvenih knjig in priročnikov za samopomoč.
Tako na primer znana belgijsko-ameriška psihoterapevtka Esther Perel v svoji uspešnici o spolnosti in ljubezni piše: »Razširjena družina, skupnost in vera so sicer res omejevale našo svobodo – spolno in drugačno – vendar so v zameno ponujale občutek pripadnosti, ki ga zelo potrebujemo […] Njihova razgradnja nam je omogočila večjo izbiro in okrnila omejitve bolj kot kdaj prej. Smo svobodnejši, vendar tudi bolj sami« (Perel, 2019: 26). Zato Perel spodbuja romantične partnerje k ustvarjanju lastnih pojmovanj romantičnih razmerij, pri tem pa poudarja: »Čarobni napoj, ki naj bi to omogočal, se imenuje intimnost« (prav tam, 2019: 13).
Če torej romantičnih razmerij v neoliberalnem kapitalizmu ne moremo (nujno) povezati z monogamijo, heteroseksualnostjo, romantičnostjo, zaljubljenostjo in intimnostjo, kako jih lahko razumemo? Opremo se lahko na Giddensovo razumevanje čistega razmerja in
6 sotočne ljubezni (Giddens, 2019) kot osnovno definicijo sodobnih romantičnih odnosov v neoliberalnem kapitalizmu, ki jo bom pojasnila in razširila še z drugimi spremembami intimnosti in čustvovanja, pa tudi drugimi teoretiki romantičnih razmerij, poleg tega pa še s sodobnim razumevanjem (neoliberalnega, podjetniškega) jaza, ki močno vpliva na način formiranja in ohranjanja razmerij. Giddens pojmuje nastanek čistega razmerja kot »del splošnega prestrukturiranja intimnosti« (Giddens, 2019: 64). Čisto razmerje pomeni odločitev za vzpostavitev razmeroma dolgotrajne čustvene vezi s partnerjem, traja pa le (kar je ključno) dokler »obe strani menita, da je obojestransko zadovoljivo« (Giddens, 2019:
64). Čisto razmerje je torej svobodna izbira dveh (ali več) posameznikov, ki se o čustvovanju, načinu srečevanja, definiranja razmerja, intimnosti in spolnosti dogovarjata in sprejemata kompromise. Čisto razmerje se lahko prekine na zahtevo enega od partnerjev, ostaja pa sklenjeno v primeru, da »partnerja do nadaljnjega sprejmeta razmerje kot nekaj, kar obema daje dovolj, da se jima ga zdi vredno nadaljevati« (Giddens, 2019: 69). V čistem razmerju so torej vse naštete lastnosti, ki so se tradicionalno povezovale z romantičnim razmerjem – monogamnost, heteroseksualnost, diadnost, romantičnost, intimnost, zaljubljenost (in tudi spolnost) – stvar dogovora med partnerjema (ali partnerji) in ga lahko zato razumemo kot osnovno opredelitev sodobnega romantičnega razmerja. V priročnikih za romantične odnose lahko partnerji najdejo nasvete za uspešno dogovarjanje na vseh področjih odnosa. Tako na primer v ljubezenskem priročniku z naslovom Zlata pravila za srečno ljubezen Carter-Scott opiše proces dogovarjanja:
Čeprav je izraz pogajanje najpogosteje v rabi v poslovnih okvirih ali pri finančnih transakcijah, boste ugotovili, da je njegovo osnovno vodilo uporabno tudi v vašem odnosu. Vzrok, zakaj strokovnjaki uporabljajo pogajanje kot sredstvo za razreševanje razlik, je, ker je to najučinkovitejši način za doseg zadovoljive rešitve. Potrebno je vselej, kadar dve bitji želita v svojem odnosu skleniti dogovor; to je tisto, kar med vami in partnerjem ustvarja zavezništvo. Pomaga vam razumno in hladnokrvno manevrirati med čustvenimi sprožilci, vročimi mesti in področji nesporazumov (Carter-Scott, 2000:
124)
Če torej krajše odgovorim na vprašanje, ki sem ga zastavila na začetku poglavja – kaj je tisto, kar romantična razmerja naredi romantična? – romantičnost sama je postala stvar dogovora med osebami, ki vstopajo v razmerje. S tem je romantično razmerje očiščeno pravil in pričakovanj, ki naj bi ga določala. Ne obstajajo več kulturni in družbeni pravilniki, ki bi določeno razmerje razumeli kot romantično, drugo pa platonsko, ali rečeno drugače –
7 romantično razmerje je romantično, ko se vsi vpleteni partnerji tako odločijo. Romantičnost ni več določena vnaprej, nima namreč več vsebine – tako je lahko razmerje, ki ne vsebuje nobenih običajnih romantičnih lastnosti, romantično, če sta se tako odločila oba partnerja.
Velja pa tudi obratno – razmerje lahko vsebuje vse romantične lastnosti, pa ni nujno romantično, v primeru, da se partnerja tako ne dogovorita. Beck in Beck-Gernsheim individualizirano ljubezen razumeta kot »radikalizirano samo-pristojnost« (Beck in Beck- Gernsheim, 2006: 218), kjer so »vse teme, pravice, prakse in vsi postopki v rokah ljudi, ki se ljubijo« (prav tam, 2006: 218).
1.1. Romantična ljubezen in ljubezen čistega razmerja
Kakšne so razlike med romantično ljubeznijo in ljubeznijo čistega razmerja? Čeprav Beck in Beck-Gernsheim trdita, da je »razlog ljubezni [...] vselej in povsod zgolj ljubezen sama«
(Beck in Beck-Gernsheim, 2006: 216), se zdi, da se sodobna ljubezen odmika od svoje romantične oblike in prevzema čedalje več funkcij, ki niso neposredno povezane z ljubljenjem drage osebe – na primer funkcijo formiranja posameznikove identitete, omogoča pa tudi stabilnost in varnost, vse bolj pa jo zaljubljenci razumejo kot vrednoto osebne rasti in razvoja. Morda se zdi opazka, da ljubezen postaja uporabna, preveč črnogleda, zagotovo pa lahko trdimo, da se romantična ljubezen spreminja v sotočno ljubezen ali v ljubezen čistega razmerja (Giddens, 2019). Giddens opaža »spopad med paradigmo romantične ljubezni in čistim razmerjem« (Giddens, 2019: 67), saj oba modela ljubezni na različne načine oblikujeta partnerstvo, komunikacijo in se ohranjata pod različnimi pogoji. Tako je romantična ljubezen strastna, pristna in intuitivna, zanjo se predpostavlja, da obstaja iz nujnosti, je »ena in edina« (Giddens, 2019: 67) in »traja večno« (Giddens, 2019: 67). V romantični ljubezni se partnerja spoznata spontano, njuno razmerje se razvija naključno, v procesu oblikovanja čistega razmerja pa sta partnerja dejavna in zavestno delata na razmerju. Ena izmed značilnosti romantične ljubezni je, da partnerja v njej nista enakopravna (moški prevzema instrumentalno vlogo, ženska pa afektivno), v nasprotju s tem pa »sotočna ljubezen predpostavlja enakost pri čustvenem dajanju in prejemanju« (Giddens, 2019: 67). Ljubezen čistega razmerja je torej bolj metodična, stabilna in intelektualizirana in zato pod »preventivnim nadzorom« (Beck in Beck-Gernsheim, 2006). V ljubezni čistega razmerja so čustva analizirana kot stvari,
8 komunikacija je metodična in osredotočena na jasnost in produktivnost, partner pa zamenljiv (Illouz, 2010), kar je v popolnem nasprotju romantične ljubezni, ki vključuje vse lastnosti, ki se jim ljubezen čistega razmerja izogiba: intuitivnost, impulzivnost, nepremišljenost, strast, brezglavost, iracionalnost. V sodobnih ljubezenskih priročnikih avtorji romantično ljubezen opisujejo predvsem kot prvotno, pravljično zaljubljenost, ki mine, in raje spodbujajo k partnerski ljubezni, s katero se da upravljati in jo krepiti:
V nasprotju z romantično ljubeznijo, ki je časovno omejena, partnerska ljubezen postaja vse močnejša in pogosto traja vse življenje. Vendar to na splošno ni tako lahko. Živimo pod vplivom pravljic in filmov, v katerih se glavni junaki zaljubijo in so do konca življenja srečni v družbi svojega izbranca ali izbranke. Zato se ne moremo pripraviti na dolgočasje in naveličanost, ki se občasno pojavita v dolgotrajnem odnosu, potem pa vsi nesrečni trpimo, ker se nam zdi, da je naše življenje podobno vsemu drugemu, samo pravljici ne (Rijavec in Miljković, 2002: 67)
9
2. Kako je živeti, delati in čustvovati v času neoliberalnega kapitalizma?
Čeprav se diplomska naloga osredotoča na spremembe romantičnih razmerij od znotraj – kako se spreminja čustvovanje, kako razumemo sami sebe in svojega partnerja, kaj pomeni intimnost v sodobnosti – pa se je smiselno posvetiti tudi specifičnim okoliščinam življenja v neoliberalnem kapitalizmu, ki od zunaj vplivajo na medosebne odnose.
Velika ovira za vzpostavljanje in ohranjanje zadovoljivih medosebnih odnosov je fleksibilizacija časa in prostora, ki za delovno aktivnega posameznika predstavlja nenehno vzpostavljanje ravnotežja med delom in zasebnim življenjem [work-life balance]. Kelly v zvezi s tem postavlja ključno vprašanje - »kdaj se delo konča in življenje začne?« (Kelly, 2013: 163, prevedla TL). Digitalizacija določenih delovnih mest in druge tehnologije so omogočile, da se delo razveže od specifičnega prostora in natančno določenega urnika, in tako posledično silijo h konstantni povezanosti in razpoložljivosti. Če je pred prihodom neoliberalizma veljalo, da je dom zavetje pred krutim in odtujenim kapitalističnim svetom, v sodobnosti velja, da se na obeh področjih skriva delo – kot v naslovu knjige opiše Hochschild: »delo je postalo dom in dom je postal delo« (Hochschild, 1997, prevedla TL).
Za uspešno prilagajanje zahtevam trga dela sta potrebni disciplina in racionalizacija časa;
disciplina je tista, ki »zahteva neznaten nadzor nad delovanjem, kar omogoča produktivno, učinkovito ravnanje« (Kelly, 2013: 168, prevedla TL). Kelly in Bunting ločujeta dve sferi pojmovanja časa – po eni strani fleksibiliziran trg dela zahteva intenzifikacijo dela (v časovnem in opravilnem smislu) in teži k brisanju mej med delovnim in zasebnim življenjem, kar predpostavlja brezčasnost (dela), po drugi strani pa zasebno življenje zahteva pravočasnost oziroma čas, ki je namenjen medosebnim odnosom (prav tam).
Želje delodajalcev tako lahko razumemo kot paradoksalne – zahteve po nenehnem opravljanju dela se zarežejo v čas, ki bi ga posamezniki sicer namenili ohranjanju in vzpostavljanju intimnih odnosov, hkrati pa težijo k urejenemu zasebnemu življenju, da ne bi osebne težave negativno vplivale na učinkovitost posameznika pri njegovem opravljanju delovnih zadolžitev. Zato mora imeti delovno aktiven posameznik popoln nadzor nad razpoložljivim časom, ki je v neoliberalnem kapitalizmu nekaj, kar mora biti temeljito disciplinirano in racionalizirano (Kelly, 2013). V tem smislu ima posameznik, vključen na
10 trg dela, izbiro – če želi napredovati in biti zaposljiv, mora vsaj del zasebnega življenja žrtvovati za ta cilj; lahko pa se odloči za ustvarjanje srečnih odnosov. Kelly se nanaša na ugotovitve avtoric Fox in Trince:
Za veliko ljudi, ki sta jih Trinca in Fox intervjuvali in z njimi govorili, je delo nekaj, kar se ne more primerjati s seksom v smislu ’glamuroznosti, razburjenja in čustovanja, ampak je blizu’. Toda ker vzame toliko življenja – v smislu delovnih ur, v smislu preživetega časa, ko o njem razmišljamo in skrbimo, v smislu sanjarjenja, ali ko posega v spanec in čas za okrevanje – lahko delo ljudi izprazni energije, časa in želje po spolnosti in intimnosti. Potisne vstran ljubezen, oklesti naše zanimanje za druge in zmanjša naš horizont – pa ga še vedno ocenjujemo kot najpomembnejši del našega življenja (Kelly, 2013: 11, prevedla TL)
Bunting v povezavi s fleksibiliziranim časom izpostavlja problem človeškega trajnostnega razvoja – poudarja, da smo se znašli v dobi pomanjkanja virov (časa, energije, stabilnosti, trajnosti), ki bi omogočali razvoj zdravih in dolgotrajnih odnosov med prijatelji, partnerji in družinami, in se sprašuje, kdo ima v kulturi neskončnega dela čas skrbeti za drugega (Bunting, 2005). Brisanje meja med zasebnim in delovnim življenjem označi za krizo, ki jo plačujejo »ne le otroci, ampak njihovi izgoreli starši, izgubljeni prijatelji in osamljeni starejši« (Bunting, 2005: 12, prevedla TL). Avtorica ugotavlja, da delodajalci zamikajo meje med zasebnim in delovnim življenjem svojih zaposlenih z namenom manjšanja produkcijskih stroškov in se zanašajo na »motiviranje« k dodatnemu delu, kar se kaže kot delovni vikendi, podaljšani delovni urniki, nočne izmene, nenehna razpoložljivost preko telefona in drugih družabnih medijev (prav tam). Prihaja torej do novega razumevanja delavcev, kot opaža Harvey:
Posamezniki na trg delovne sile vstopajo kot osebe s svojimi značaji, kot posamezniki, vpeti v mreže družbenih odnosov in socializirani na različne načine, kot fizična bitja, ki jih lahko prepoznamo po določenih značilnostih […] in kot živeča bitja, ki imajo sanje, želje, ambicije, upe, dvome in strahove.
Za kapitaliste pa so takšni posamezniki zgolj produkcijski dejavnik, ki pa resda ni nediferenciran, saj delodajalci potrebujejo delovno silo z določenimi lastnostmi, kot so fizična moč, veščine, fleksibilnost, krotkost, lastnostmi, ki ustrezajo določenim nalogam. Delavce se najema prek pogodb in v neoliberalni predstavi imajo v imenu maksimiranja fleksibilnosti kratkoročne pogodbe (Harvey, 2012:
220)
11 Podobno kot Bunting, Sennett v prožnem kapitalizmu vidi vse več izzivov, s katerimi se morajo spopasti posamezniki, in ki puščajo negativne posledice na kvaliteto njihovih življenj in medosebnih odnosov. Prvi izziv, ki ga opredeli, je izrazito časoven – »kako upravljati s kratkotrajnimi razmerji in s samim seboj, medtem ko se seliš od naloge do naloge, od službe do službe, iz kraja v kraj?« (Sennett, 2008: 8). Prožni kapitalizem lahko razumemo kot gospodarsko in kulturno naravnanost h kratkotrajnim rešitvam in ciljem, ki se ne osredotočajo na prihodnost, zaradi česar »se utegne posamezniku zgoditi, da mora improvizirati svojo življenjsko zgodbo ali pa se celo odreči slehernemu občutku trajnosti«
(Sennett, 2008: 9). Drugi izziv posameznika v prožnem kapitalizmu je povezan s pridobivanjem veščin in spreminjajočimi se delovnimi zadolžitvami in zahtevami, ki terjajo ogromne količine (prostega) časa zaradi nenehnega usposabljanja in izobraževanja.
Delovno aktiven posameznik se sooča tudi s težnjo fleksibiliziranega trga dela, da se odpove svojemu delovnemu mestu, prav tako pa preteklim izkušnjam in znanju, ki so postale nedonosne in neučinkovite. Zaradi opisanih težav, s katerimi se morajo soočati posamezniki »družba išče [...] idealnega moškega oziroma žensko« (Sennett, 2008: 9). Ta ideal pa posega v življenja mnogih ljudi in jim škoduje, tako v odnosih kot na delovnem mestu in oblikovanju samopodobe (prav tam, 2008). Poleg tega je potrebno omeniti tudi, da je za Sennetta pred prihodom neoliberalizma v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja delo (vsaj deloma) omogočalo vzpostavljanje identitete in pozitivnega samovrednotenja, v prožnem kapitalizmu pa so delovna mesta začasna, pa tudi osredotočena na neposredne in majhne naloge, ki jih Graeber imenuje »bullshit jobs« (Graeber, 2018). Zaradi fleksibilnega in začasnega značaja dela se ne krhajo le romantični odnosi, ampak tudi odnosi med sodelavci ali in se »spreminja način, kako delavci delajo skupaj« (Sennett, 2008: 37). Delovna mesta niso strogo hierarhično razdeljena in ne opredeljujejo natančnih veščin in znanj, ki so za njih potrebna, zato med delavci vlada vzdušje tekmovalnosti, »saj meja med tekmecem in sodelavcem ni več jasna« (Sennett, 2008: 39).
Tudi Lessenich v neoliberalnem kapitalizmu opaža naravnanost k aktivnosti, mobilnosti, gibanju in sistematično preprečevanje mirovanja in pasivnosti tako s strani (socialne) države kot delodajalcev, in s tem ustvarjanje mobilnega človeka, ker je »pod vtisom globaliziranih trgov, kulture gospodarskega uspeha in zloma državnega socializma [...]
prožnost postala utelešenje kapitalističnega duha časa v postfordistični dobi, vsaka oblika
12 togosti, ki si jo je mogoče zamisliti, pa je pri tem zanesljivo izgnana v kraljestvo zla«
(Lessenich, 2015: 86). Razloge za spodbujanje k aktivnosti vidi v spremembah socialne države pod vplivom neoliberalizma, ki ga imenuje aktivacijski obrat (prav tam). V skladu s tem tudi McGuigan opozarja (sicer v navezavi predvsem na umetnost), da je treba neoliberalizem razumeti ne le kot ekonomski sistem, ampak širše, kot določen tip civilizacije, ki ustvarja specifične medosebne odnose:
Neoliberalizem je zdaj absolutno vseprisoten. Neoliberalizem praktično predstavlja normalnost.
Neoliberalizem je postal zdravorazumski. Neoliberalizem je zares globoko zakoreninjen. Vdrl, okupiral in koloniziral je umetnost in dušo vsega sveta (McGuigan, 2016: 11, prevedla TL)
Poleg tega, da neoliberalizem preureja medosebne odnose, pa je temeljito spremenil tudi odnos do sebe – dosegel je vse, od dela do političnih, ideoloških in kulturnih procesov in sprememb (McGuigan, 2016) – in tako ustvarja nov podjetniški jaz, ki ga moramo razumeti, če želimo razumeti romantična razmerja v neoliberalnem, prožnem kapitalizmu.
Podjetniški jaz poleg novega razumevanja sebe predstavlja tudi nov način čustvovanja in urejanja odnosov z drugimi, kar pomembno posega v romantične odnose, ki jih v skladu s podjetniško maksimo lahko razumemo kot investicije in pogodbe med romantičnimi partnerji.
2.1. Podjetniški jaz, etika neoliberalizma in ljubezenske pogodbe
Foucault je posameznika v povezavi z vznikom neoliberalizma opredelil kot podjetnika samega sebe: »Pri neoliberalizmu boste našli tudi teorijo homo economicusa, toda tukaj homo economicus nikakor ni partner menjave. Homo economicus je podjetnik in podjetnik samega sebe. Pravzaprav je zastavek vseh analiz, ki jih uporabijo neoliberalci, ravno v tem, da homo economicusa kot partnerja menjave vedno znova nadomestijo s homo economicusom kot podjetnikom samega sebe, podjetnikom, ki je samemu sebi lasten kapital, ki je samemu sebi lasten proizvajalec, ki je samemu sebi vir dohodkov« (Foucault, 2015: 205, poudarek dodan). Podjetniški jaz je pravzaprav potomec homo economicusa, ki v neoliberalizmu predstavlja idealni model tega, kaj pomeni biti (moralen in etičen) človek (Bröckling, 2016). Bröckling, sledeč Foucaultu, razume spreminjanje v subjekt kot proces postajanja podjetnik samega sebe – kot spreminjanje v subjekt, ki prepoznava, ureja in
13 izdeluje sam sebe in tako pridobiva avtonomijo. Foucaulta, poudarja Bröckling, torej zanimajo mehanizmi, strategije in tehnologije, ki spreminjajo posameznike v subjekte in preko katerih se posamezniki sami naredijo za subjekte:
Subjekt, ki je v procesu subjektifikacije, obstaja samo v glagolniku, kot nekaj, kar mora biti znanstveno pregledano, pedagoško napredno, terapevtsko podprto, informirano, legalno obranavano, estetsko prezentirano, politično administrirano, narejeno za ekonomsko učinkovito in tako naprej (Bröckling, 2016: 2, prevedla TL)
S spreminjanjem v subjekt postane posameznik lastnik notranjega, zasebnega in intimnega prostora, ki ga je možno disciplinirati, urejati in z njim upravljati. Težnja po nenehnem razvoju in osebni rasti ni zgolj samonikla želja posameznika, ampak je
»posledica specifičnega režima nadzora nad vladanjem in samo-vladanjem« (Bröckling, 2016: 9, prevedla TL). V neoliberalizmu je delo na sebi in na svojih odnosih postalo moralna odgovornost, ki demonizira stanje počitka, zadovoljstva in neaktivnosti, kar Bloom imenuje etika neoliberalizma (Bloom, 2017). Za neoliberalizem naj bi veljalo, da je očiščen moralnosti in etike, da brez zadržka ogroža dobrobit družbe pod vplivom globalnih kapitalističnih trgov, kar je morda pravična sodba, a se hkrati s takšnim pojmovanjem neoliberalizma zanemari in spregleda »etične vrednote in prakse, ki reproducirajo in v bistvu krepijo neoliberalizem na vseh nivojih njegovega operiranja – od političnega do institucionalnega do osebnega« (Bloom, 2017: 37, prevedla TL). Način vzpostavljanja podjetniškega jaza se širi tudi v vsa druga področja življenja, onkraj trga dela in dejanskega ekonomskega podjetništva. V zvezi s tem Harvey opozarja, da vsaka družba
»določi neke meje, v katerih se lahko poblagovljenje začne in tudi konča« (Harvey, 2012:
218) - v neoliberalizmu so te meje tanke in vodijo k lepljenju »cen na reči, ki niso bile nikoli proizvedene z namenom, da bi bile blago« (Harvey, 2012: 218). Med drugim je za Harveyja poblagovljena tudi zakonska zveza, ki je obravnavana kot pogodba med dvema svobodnima posameznika (prav tam), kot premišljen sporazum, ki ga je možno razumeti kot naložbo, ob kateri preračunamo prednosti in slabosti.
Biti podjetnik je v neoliberalnem kapitalizmu, ki ne obljublja nikakršne stanovitnosti in ki posameznika nenehno sooča z novimi tveganji in izzivi, tudi način prilagoditve na stresno situacijo – še posebej je to očitno ob spremembah in razgradnji socialne države, ko
14 delovno aktivnim posameznikom ostane le še možnost poseganja po različnih individualnih podjetniških strategijah. Namesto bojazni pred izgubo delovnega mesta, ki vzbuja občutke nemoči, se posameznik-podjetnik raje odloči, da se bo osredotočil na aktivno udejstvovanje, se izobraževal, pridobival nove veščine in stremel k fleksibilnosti, saj je »predstavljati sebe kot učinkovitega agensa namesto kot nemočno igračo pod vplivom nihanj trga« (Bröckling, 2016: 26, prevedla TL) način, kako tudi dejansko postati produktiven član trga dela. Da podjetnik postane uspešen, mora biti tudi iznajdljiv, inovativen, ustvarjalen, in ne le kalkulativen, preračunljiv menedžer, predvsem pa mora dobro presojati morebitna tveganja v odločitvah, ki jih sprejema (prav tam). Iste tendence po podjetniški inovativnosti lahko opazimo tudi v romantičnih razmerjih, ki jih je potrebno vedno znova osvežiti in ohranjati s svojimi iznajditeljskimi in ustvarjalnimi veščinami.
Partnerska psihoterapevtka Esther Perel tako na primer v svojem priročniku za obujanje spolnega življenja poudarja, da »imamo potrebo po novostih in spremembah, po plodnih silah, ki dajejo življenju polnost in živahnost« (Perel, 2019: 22), in da je obujanje
»vznemirljivosti v zvezi, v kateri smo vzpostavili stalnost, zahtevna naloga« (Perel, 2019:
23).
Z neoliberalizmom smo vstopili v pogodbeni svet tudi na področju razmerij, ki niso pravna ali ekonomska (Bröckling, 2016). Tudi v vstopanju in ohranjanju romantičnih razmerij se skriva veliko negotovosti in tveganj, ki jih je najlažje, vsaj deloma, omejiti skozi sprejemanje pogodb, ki ne zajemajo le ekonomskih dogovorov, pač pa tudi pogodbe o odnosu do sebe in o odnosih z drugimi: »obravnavanje vseh socialnih odnosov kot pogodbenih odnosov omogoči, da jih analiziramo z ekonomskega stališča, kar ima posledično praktični, performativni učinek, da vse pogodbe podvrže ekonomski razlagi«
(prav tam, 2016: 82, prevedla TL). Ekonomski in pogodbeni logiki so torej zaradi težnje po podjetništvu podvržena tudi romantična razmerja. Enako opažata Beck in Beck-Gernsheim, ko pišeta o pogodbeni mentaliteti in opozarjata, da se »zakonska zveza spreminja in zveze, ki naj bi samoumevno trajala vse življenje v zvezo, ki se ohranja samo pod določenimi pogoji« (Beck in Beck-Gernsheim, 2006: 112). Romantično razmerje naj bi delovalo kot vzajemen dogovor med partnerji, kar jasno razloži tudi Giddens:
Vsi odnosi, ki se približujejo čistemu razmerju, imajo še vedno implicitno odprto pogodbo, na katero se lahko sklicuje eden od obeh partnerjev, kadar pride do situacij, ki se mu ne zdijo poštene ali
15
zatiralske. Odprta pogodba je ustavno sredstvo, na katerem temelji odprta razprava partnerjev glede narave njunega razmerja, hkrati pa je odprta tudi za pogajanja (Giddens, 2019: 193)
Ravno zato, ker je razmerje ’odprto tudi za pogajanja’, je v njem koristna podjetniška logika ustvarjalnosti, inovativnosti in preračunavanja prednosti in slabosti določene odločitve. Ker ima čisto razmerje omejen rok trajanja (dokler so vsi partnerji z njim zadovoljni), je vanj potrebno vlagati delo in stremeti k razvoju in pridobivanju venomer novih izkušenj, kar bi prav tako lahko označili za element težnje po podjetništvu, ki prepoveduje neaktivnost in mirovanje, bodisi v odnosu do sebe bodisi v odnosu do drugih.
Priročniki tako zrcalijo željo po disciplini in rasti:
Dejstvo, da uspešno ohranjamo ljubezen, ki nas izpolnjuje, ki je dolgotrajna in kreativna, je pravzaprav umetnost. Človeška ljubezen niso zgolj občutki, to ni le stanje čustev oziroma neko določeno razpoloženje. Za uspešno predajanje ljubezni so potrebne stvari, ki jih zahteva vsaka oblika umetnosti oziroma vsaka oblika človeške aktivnosti – zadostna mera discipline, potrpežljivosti in vztrajnosti (Assagioli, 1998, v Caddy in Platts, 2012: 147)
V drugem priročniku z ljubezenskimi nasveti pa svarijo pred odvisnostjo in potrebi po sklepanju dogovorov, ki jo prinaša ljubezenska pogodba:
Nič več ne boste sami. To pomeni, da niste več neodvisni. […] Ukvarjati se boste morali z razlikami med seboj in svojim partnerjem – v slogu, tempu, načinih sporazumevanja, navadah in posebnih nagnjenjih, z vsakdanjimi življenjskimi stvarmi, ki so povezane z drugim človekom. Vaš partner ima navsezadnje zamisli, občutja, navdihe, navade, domislice in vprašanja, ki jih morate enako spoštovati kot lastne. […] Kadar boste izbirali in se odločali, boste morali upoštevati drugega človeka, ne boste mogli početi, kar koli boste hoteli, kadar koli boste hoteli,in ne da bi upoštevali želje drugega. Posvetovati se boste morali o vsem – od tega, koliko prostora potrebujete v postelji, do tega, kako boste porabili svoj denar. Da boste tako vi kot partner zadovoljni, se morate biti pripravljeni pogajati(Carter-Scott, 2000: 24)
Tako se v neoliberalizmu srečata podjetnik in homo contractualis (Bröckling, 2016), ki sta na prvi pogled v navideznem navzkrižju: podjetniški jaz želi delati na razmerjih, vanje vlagati in jih optimizirati, da bodo kar najbolj učinkovita, priročna in mu omogočila največji izkupiček, kar predpostavlja tudi določeno mero nepredvidljivega tveganja. V nasprotju s posameznikom-podjetnikom pa se hoče homo contractualis izogniti vsem možnim
16 negativnim izidom in jih s pogodbo zmanjšati ali pa vsaj dosledno omejiti. Pravzaprav pa par podjetnika in homo contractualisa iznajdljivo krmari po težavah ljubezenskih razmerij - previdno vstopa vanje, jih neguje in pri tem sešteva pridobljene koristi in potrebna žrtvovanja, hkrati pa omejuje negativne posledice in si s pogodbo zagotavlja, da bo lahko uresničeval svoje potrebe, cilje in želje, ki se mu v romantičnem razmerju pojavljajo.
Bauman tako spretno opiše prevzemanje odgovornosti za lastne napake, ki jih prinašata delo na romantičnem razmerju in sklenjena ljubezenska pogodba:
In tako je tudi z drugo vrsto delnic: razmerji. V tem primeru ne deluje nobena borzna menjava in nihče ne bo zate tehtal možnosti in ocenjeval tveganj […] In tako moraš to narediti sam, vsak dan. Če narediš napako, ne boš mogel kriviti napačnih informacij.
Nenehno moraš biti na preži. […] Ubožec, če počivaš ali tvoja pazljivost popusti. Biti v razmerju pomeni veliko glavobolov, ampak še več konstantne negotovosti (Bauman, 2003:
14, prevedla TL)
2.2. Podjetniški jaz in (partnerska) psihoterapija
Razumevanje jaza kot podjetnika [entrepreneur] je v kontekstu romantičnih razmerij pomembno v dveh vidikih: kultura podjetništva, kot jo imenujejo avtorji, ki deloma sledijo Foucaultu, deloma pa ga dopolnjujejo, ne posega le v način, kako razumemo sebe, pač pa kako razumemo druge in kako razumemo svoje odnose z drugimi, po drugi strani pa zaradi tega, ker se jaz kot podjetnik zaradi maksime »Bodi podjeten!« (Bröckling, 2016:
xiv), ki spodbuja k nenehnemu usposabljanju, razvoju, osebni rasti in napredku (prav tam), vključuje v različne načine (samo)pomoči, med drugim tudi v (partnersko) psihoterapijo.
Psihoterapijo lahko razumemo kot del pomoči posamezniku-podjetniku, da je usmerjen k razvoju in izboljševanju, poleg tega pa tudi kot področje, kjer ima posameznik-podjetnik veliko možnosti za samorealizacijo in samorefleksijo, ki sta pomembna elementa kultiviranja podjetniškega jaza. Samorealizacija in samorefleksija ne pomenita zgolj neposredne osredotočenosti nase, pač pa skrb zase tudi preko odnosov, v katera vstopamo in jih ohranjamo. Če je odnos investicija, od katere pričakujemo koristi, je psihoterapija področje, kjer v to investicijo vlagamo. Kot opaža Bauman:
17
Razmerje, ti bo povedal strokovnjak, je investicija kot vse druge: vanj vlagaš čas, denar, trud, ki bi jih lahko porabil za druge cilje, a jih nisi, v upanju, da delaš pravo stvar in da bo to, kar si izgubil ali v čemer nisi mogel uživati, poplačano – z obrestmi (Bauman, 2003: 13, prevedla TL)
V knjigah, ki jih pišejo sodobni teoretiki romantične ljubezni, se avtorji pogosto zanašajo na priročnike o ljubezni, ki so polni psihoterapevtskega diskurza, pogosto pa opisujejo tudi psihoterapevtske pristope, kar bom naredila tudi sama, z namenom ilustrirati, na kakšen način v sodobnosti govorimo o ljubezni, še posebej na področju psihoterapije. V psihoterapiji se namreč jasno kaže usmerjenost k osebnemu razvoju in razumevanje romantičnega odnosa kot osebne naložbe, ki zahteva komunikacijo, menjavo, predvsem pa racionalizacijo in optimizacijo čustev, kar se poveže z mobilnostjo in aktivnostjo podjetniškega jaza. Podobno opažata tudi Beck in Beck-Gernsheim, ko pripomnita, da je
»romantika zmagala in terapevti s tem dobro služijo« (Beck in Beck-Gernsheim, 2006: 21).
Ob tem pa poudarjata, da v sodobnosti romantični partnerji razumejo težave in zagate v razmerjih kot popolnoma osebne težave, ki ne izhajajo iz družbenih okoliščin, in so jih zato primorani reševati sami – seveda lahko s pomočjo psihoterapevtov, psihologov in mediatorjev. Opažata, da psihologija in psihoterapija »zvajata vse trpljenje, katerega jima sodobni ljudje množično zaupajo, na probleme družinske socializacije« (Beck in Beck- Gernsheim, 2006: 47) in da »tam, kjer se ljudje znajdejo v konfliktnih situacijah zaradi oblik življenja, ki so jim dodeljene, tam, kjer nimajo več nikakršnih vzorov za skupno življenje z drugimi, njihovega trpljenja ne moremo več jemati zgolj kot rezultata izgub in napačnih usmerjanj, k so jih doživeli v zgodnjem otroštvu« (prav tam, 2006: 47). Med drugim je partnerska psihoterapija doživela razcvet v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ravno zato, ker je odnos postal naložba, ki jo je treba previdno negovati in v kateri je potrebno kultivirati vzajemno spoštovanje in razumevanje (prav tam). Poleg tega pa psihoterapija dosledno sledi neoliberalni etiki posamične odgovornosti, ki nas »naredi za odgovorne za svoje psihično blagostanje« (Illouz, 2010: 72). Kaos ljubezni, kot ga imenujeta avtorja, se po njunem mnenju tako rešuje podobno kot druge težave sodobnosti, in sicer s »tehničnimi, organizacijskimi in pravnimi načeli« (Beck in Beck-Gernsheim, 2006:
161). Nekoliko cinično reševanje ljubezenskih težav s pomočjo psihoterapije opišeta tako:
Predpostavimo, da ni nikakršne bistvene razlike med gojenjem jabolk, ali med ljubeznijo in upravljanjem bančnega računa. Osrednja teoretska ideja, iz katere bomo tu izhajali, ko bomo razvijali
18
scenarije bodočnosti, se zato glasi: tuzemski religiji ljubezni se bo zgodilo isto, kot se je zgodilo drugim religijam. Odvzet ji bo čar in podredili jo bodo kavzalnostim, realnim pogojem ter bilancam […]
Spremenila se bo v družbenega hermafrodita, ki bo rojen med trgom in neposrednostjo in bo ustrezal idealu preračunljive, varne in medicinsko-tehnično optimalizirane ljubezni (Beck, Beck-Gernsheim, 2006: 161)
Podobno Illouz opisuje načine, kako tvorimo razmerja in težave, ki se v teh razmerjih pojavljajo in ob tem poskuša pojasniti, zakaj sodobni ljudje pravzaprav trpimo (Illouz, 2012).
Eden izmed razlogov je, da prevzemamo odgovornost za pojav in reševanje težav v odnosih nase, kot sta opazila tudi Beck in Beck-Gernsheim. Illouz ne zanika dejstva, da obstajajo med posamezniki specifične psihične razlike, toda opozarja na prevladujoč psihološki etos individualne odgovornosti – po avtoričinem mnenju so tudi individualne želje in cilji družbeno določeni, poleg tega pa tudi psihične razlike med posamezniki razume kot (mnogokrat) izhajajoče iz družbene pozicije. V modernosti velja, da so zgolj posameznikove psihične lastnosti in veščine tiste, ki bodo določile njihovo romantično usodo, a po mnenju Illouz je to pojmovanje napačno, ker »močni institucionalni okviri oblikujejo naše izkušnje«, s katerimi pa se kljub temu »posamezniki […] soočajo s psihičnimi viri, ki so jih nabrali tekom svoje življenjske poti« (Illouz, 2012: 14, 15, prevedla TL).
Torej enako kot Beck in Beck-Gernsheim, Illouz ugotavlja, da so čustva seveda tudi psihološka, idiosinkratična in osebna, pa vendar izrazito socialna (Illouz, 2010). Čustva imajo kulturne in družbene pomene in sestavljajo družbene odnose, hkrati so pa tudi
»globoko ponotranjeni in nerefleksivni vidiki delovanja« (Illouz, 2010: 14). Psihoterapijo avtorica povezuje z novim načinom čustvovanja – torej ne prihajajo le posamezniki k psihoterapevtom, ampak se psihoterapevtski prijemi širijo navzven, v popularno kulturo in v industrijo za samopomoč. V povezavi s tem Illouz opisuje nov čustveni slog, za katerega se zdi, da je v neoliberalizmu (in že prej) prevladujoč:
Izraz terapevtski čustveni slog uporabljam za načine, kako se je kultura dvajsetega stoletja čedalje bolj posvečala čustvenemu življenju ter izumljala posebne tehnike – lingvistične, znanstvene, interakcijske – da bi ta čustva razumela in z njimi upravljala. Moderni čustveni slog se je večinoma oblikoval v jeziku terapije (Illouz, 2010: 17)
19 Tako je psihoterapija, z začetki v psihoanalizi, kasneje pa tudi v drugih modalitetah, konstruirala »nov niz kulturnih praks« (Illouz, 2010: 17), ki določajo in usmerjajo čustveno življenje posameznikov, prek tega pa posredno upravljajo tudi z romantičnimi (in drugimi) odnosi. Psihoterapija se je torej »široko razširila na vsa prizorišča« (Illouz, 2010: 19). Med drugim se je psihoterapija tako popularizirala tudi zato, ker deluje znanstveno, hkrati ima pa tudi lastnost, da jo lahko popolnoma individualiziramo. Tudi za Giddensa psihoterapija
»zagotavlja ozadje in bogato zalogo teoretskih in pojmovnih virov za to, da lahko ustvarimo refleksivno urejeno samopripoved« (Giddens, 2019: 38). Psihoterapijo poveže predvsem z izdelovanjem identitete in prepoznavanjem lastnih potreb, čustev in ciljev, ki so pomembni za uspešno komuniciranje med partnerji in nadaljevanje čistega razmerja.
Kot pravita Beck in Beck-Gernsheim, se razvijajo »nastavki nove etike, ki temelji na načelu obveznosti do samega sebe« (Beck in Beck-Gernsheim, 2006: 53), lahko pa opazimo tudi, da se etika dela na sebi spreminja tudi v etiko dela na odnosih, h kateri spodbujajo romantični priročniki:
A eno je predstava o ljubezni, drugo pa realnost, ki nikakor ne temelji le na poljubih in objemih. Za zdravo zvezo sta potrebni dve močni, čustveno zreli osebi (ne glede na starost!), ki točno vesta, česa si želita in česa ne, gledata v isti smeri (ne le drug v drugega), rasteta kot osebi, se za zvezo trudita in jo negujeta vsak dan znova in znova – z odkritim pogovorom, zaupanjem, delom na sebi, podporo, spodbujanjem, komplimenti, kompromisi in vsem, kar spada zraven (Keković, 2018: 146)
Bröckling v zvezi s psihoterapijo in delom na sebi in odnosu poudarja, da »jaz ni gospodar v lastni hiši« (Bröckling, 2016: 9, prevedla TL), kar predstavlja problem za posameznika- podjetnika, ki naj bi nadzoroval in upravljal z vsemi čustvenimi vsebinami, in je tudi iz tega razloga psihoterapija ali psihološki besednjak in njegove tehnike uporabna veščina, ki pomaga »raziskovati in upravljati sebe in svoje nezavedno« (Bröckling, 2016: 9, prevedla TL) in s tem tudi čustvovanje v odnosu do drugega.
20
3. Spoznaj samega sebe in kako se zaljubiti vase
»Vaš odnos do sebe je poglavitni vzorec, ki pogojuje obliko vseh drugih. Ljubezen do sebe je predpogoj za uspešno in pristno zvezo z drugim človekom,« (Carter-Scott, 2000: 5) pravi priročnik z ljubezenskimi nasveti v prvem poglavju. Pravzaprav je to v literaturi za romantično samopomoč pogosto navodilo – posameznik, ki si želi razmerja, naj najprej natančno spozna sebe, svoje potrebe in svoje cilje. Z namenom samoaktualizacije in samouresničitve mora posameznik delati na sebi ter razjasniti svoje čustvene travme, če naj bo romantično razmerje uspešno (Illouz, 2010, 2012). Logika dela na sebi ni le v zunanji prisili trga dela, da je posameznik osredotočen na kariero, da je mobilen in fleksibilen, ampak spodbuja tudi kultivacijo zasebnega prostora v smislu iskanja samega sebe (Beck in Beck-Gernsheim, 2006; Illouz, 2010). Z individualizacijo je odnos do sebe in do drugega postal odprt projekt – ni pravil, ki usmerjajo, ni norm, ki določajo in urejajo odnose, ni sugestij, kaj si želeti in kako se obnašati. Zaradi pomanjkanja norm in pravil se odpre prostor za samorefleksivne, pluralizirane oblike romantičnih odnosov. Pobuda je torej na posamezniku, da, preden vstopi v razmerje, natančno razjasni in opredeli, na kakšen način želi živeti z drugimi, saj je ljubezen postala »prazen formular« (Beck in Beck- Gernsheim, 2006: 13). Nesmiselno bi bilo zanemariti tudi vpliv liberalnega feminizma na romantična razmerja, ki je ženske spodbudil k novemu razumevanju samih sebe (Illouz, 2010): »Kajti čim bolj se ženske zavedajo samih sebe kot samostojnih osebnosti z lastnimi željam in potrebami, tem manj so pripravljene sprejemati rešitev, ki se je v prejšnjih generacijah izkazala kot povsem zadovoljiva« (Beck in Beck-Gernsheim, 2006: 100).
Odprta in nedoločena narava romantičnih razmerij nekatere napeljuje celo k opazki, da v sodobni ljubezni »ne gre za ljubezen, temveč za pogovore« (Hage, 1987, v Beck in Beck- Gernsheim, 2006: 104). Ker ni več pravil, jih morajo partnerji določiti sami na način, ki ustreza vsem v romantičnem odnosu. Odnosi se ohranjajo in usklajujejo preko dogovarjanja, množice debat in diskusij, v katerih se preurejajo, spreminjajo in popravljajo:
Sedaj potrebujemo ljudje v svojih odnosih nenehne dialoge, s pomočjo katerih vzpostavljamo in ohranjamo najino skupno stvar in s tem polnimo praznino zasebnosti z medsebojno usklajenimi definicijami ljubezni, zakona in partnerstva […] Komaj smo dosegli zadovoljivo rešitev za en problem, že se na obzorju pokaže nova dilema... (Beck in Beck-Gernsheim, 2006: 104)
21 A le kako bi bilo takšno dogovarjanje sploh uspešno in učinkovito, če ne bi takšnih pogovorov najprej posamezniki opravili sami s sabo, kar Illouz (2012: 91) opiše kot »samo- spremljanje« [self-inspection]? Carter-Scott navodilo, naj spoznamo sami sebe, v romantičnem priročniku opiše z naslednjimi besedami:
Vrsta odnosa med vami in vašim jazom je najodločilnejša, saj na njej temeljijo vsi drugi odnosi. Služi kot vzorec, po katerem nastanejo vse zveze v vašem življenju, določa njihovo vrsto, naravnanost, kakšen je vaš odnos do drugih in drugih do vas. Vpeljuje model, po katerem dajete in sprejemate ljubezen (Carter-Scott, 2000: 6)
3.1. Svarjenje pred odvisnostjo od drugega
Romantični priročniki in psihoterapevtski diskurz v knjigah za samopomoč v neoliberalizmu ne opozarjajo zgolj na potrebo po spoznavanju samega sebe in s tem natančnega definiranja želja in potreb v razmerju, ampak celo svarijo pred navezanostjo in odvisnostjo od drugega. Bralca pozivajo k natančnemu razmisleku o tem, če mu bo partner ’v korist’:
preračuna naj, ali ga bo oviral pri karieri, ali bo zahteval preveč njegovega časa, ali bo zahteval preveč intimnosti itd. Zato se Beck in Beck-Gernsheim (2006: 64) sprašujeta »do kakšne mere je skupno življenje v okviru življenjskih slogov, ki nas silijo v samouresničitev, sploh še možno?« in opisujeta sodobne psihoterapevtske prijeme in diskurz:
Nič več jim ne svetujejo prilagajanja drugemu, temveč zavestno razmejevanje od njega. Pozivajo jih k učenju konstruktivnih spoprijemov, k izražanju besede ’ne’ v ljubezni. Terapija naj bi ljudi naučila, da si sploh ne gre prizadevati za to, da bi bili s partnerjem eno srce in ena duša. Svetuje jim tudi, naj čim več vidikov vsakdanjega skupnega življenja urejajo s pomočjo poročne pogodbe (Beck in Beck- Gernsheim, 2006: 64)
Če neoliberalizem povežemo s težnjo po korelaciji dobrobiti posameznikov z njihovimi lastnimi vrednotami in veščinami, ki naj bi jim prinesle zadovoljstvo in uspeh (Ventura, 2012), lahko govorimo o pospešenem stopnjevanju individualizacije in atomizacije družbe, ki ponuja možnost, da se sploh ne srečamo – omogoča, da posamezniki »ostanejo radikalno vsaksebi, da drug drugega obidejo« (Bauman, 2002: 10). V individualizirani družbi ostaja edini cilj »smoter posameznikovega življenja« (Bauman, 2002: 13), na katerem morajo delati posamezniki skozi samopripoved, samoaktualizacijo,
22 samouveljavitev in zadovoljevanje lastnih potreb in želja. Zaradi tega lahko romantični odnosi predstavljajo težavo, saj tudi sami zahtevajo določeno količino časa, truda in energije, ki bi jih lahko sicer porabili za doseganje drugih ciljev, in lahko posegajo v partnerjevo avtonomijo in priložnosti za samouresničitev. V romantični komediji 500 dni poletja (500 Days of Summer) lahko zasledimo naslednji pogovor med sodelavci, ki nakazuje na prevladujoč pogled na romantična razmerja, ki naj bi bila težka, omejujoča in posamezniku predstavljala breme:
McKenzie: Ali imaš fanta?
Summer: Neeeee.
McKenzie: Zakaj ne?
Summer: Nočem ga.
McKenzie: Ah, daj no. Tega pa ne verjamem.
Summer: Ne verjameš, da bi lahko ženska bila svobodna in neodvisna?
McKenzie: A si lezbijka?
Summer: Ne, nisem lezbijka. Samo ne maram biti od nekoga punca. Nočem biti kdorkoli od kogarkoli, veš kaj mislim?
McKenzie: Nimam pojma o čem govoriš.
Summer: Vem, da se sliši sebično... ampak rada sem sama. Razmerja so težka in čustva je lahko prizadeti. Kdo rabi vse to? Mladi smo. Smo v enem izmed najlepših mest na svetu. Jaz pravim, dajmo se imeti lepo in pustimo resne stvari za kasneje.
Smiselna je torej opazka, da je individualizacija sprva sploh omogočila rojstvo romantične ljubezni, ko je možnost zaljubiti se in izbiro partnerja prepustila posameziku. Vendar pa individualizacija hkrati pomeni tudi prilagajanje trgu dela in osredotočanje nase v smislu samorealizacije. Zaradi tega neoliberalni, podjetniški posameznik medosebne odnose postavlja v ozadje – mora biti osredotočen sam nase, na svoje potrebe in želje, ki bi jih lahko odnos z drugo osebo omejeval (Beck in Beck-Gernsheim, 2006). Avtorja tak način dojemanja romantičnih razmerij dojemata kot kulturno pogojeno prisilo, da si sami zagotavljamo srečo in zadovoljujemo potrebe, popolnoma neodvisno od drugih ljudi in medosebnih odnosov. Opažata vse večji premik k poudarjanju samostojnosti in samozadostnosti. Takšen način obravnavanja romantičnih odnosov opišeta kot postromantičnost (prav tam). V obdobju postromantičnosti se kaže odmikanje od zaverovane, slepe, strastne ljubezni (Giddens, 2019) k ljubezni, ki se zdi uravnovešena,
23 racionalna in zdrava – kar pomeni samozadostnost, nenavezanost in premišljenost. Zaradi tega se sodobna ljubezenska poezija o razhajanju sliši tako:
nisem odšla ker bi te nehala ljubiti odšla sem ker sem sčasoma vedno manj ljubila sebe
(Rupi Kaur, 2015: 95)
Romantična poezija iz 19. stoletja pa ravno nasprotno izkazuje odvisnost od izbranke in obljublja večno, brezpogojno, nesebično ljubezen:
Sonce se lahko za vedno zoblači;
Morje lahko v hipu presahne;
Os zemlje je lahko zlomljena Kot šibek kristal.
Vse se bo zgodilo! Lahko smrt
Pokrij me z njegovo pogrebno krepo;
Ampak pri meni ni mogoče nikoli izklopiti Plamen tvoje ljubezni.
(Gustavo Adolfo Bécquer)
3.2. Zaljubi se vase
Skrb zase, za samouresničevanje in dosledno spremljanje in zadovoljevanje lastnih potreb pa se spreminja tudi v kvaziromantičen odnos, kjer mora posameznik postati svoj lasten najboljši prijatelj ali romantični partner. Najboljši partner posamezniku-podjetniku je ravno on sam, saj v tem primeru lahko najbolj učinkovito optimizira svoja čustva in najhitreje dosega zastavljene cilje in potrebe, ne da bi ga ob tem bremenile zahteve drugega. Logika zadovoljevanja lastnih potreb sledi maksimi »Ti sam si vse, kar je še pomembno!« in spodbuja »samo-partnerstvo« [self-partnering], ki ga popularizirajo zvezdniki in ga
24 definirajo kot specifičen odnos do samega sebe, v katerem posameznik sam prevzame vlogo romantičnega partnerja in s tem minimizira morebitna nezadovoljstva in tveganja, povezana z ljubezenskim razmerjem:
Sreča in notranji mir torej nista povezana s partnerjem, pomembno je, da se zavemo, da smo mi tisti, ki se lahko že v tem trenutku odločimo za srečo. Mi smo namreč vir ljubezni, mi in nihče drug.
Ljubezen je že v nas samih in tega se še premalokrat zavedamo, saj jo navadno iščemo zunaj sebe, v partnerjih, okolici... A vedeti moramo, da srečo in notranji mir lahko poiščemo le znotraj sebe...
(Keković, 2018: 146)
Še več – psihoterapija in priročniki za samopomoč bralcem predlagajo, da naj ne bodo partner samemu sebi le v čustvenih vsebinah in v zadovoljevanju potreb, ampak naj opravljajo aktivnosti, ki bi jih sicer počeli s partnerjem, naj na primer hodijo na zmenke s seboj in postanejo popolnoma samozadostni na vseh življenjskih področjih, med drugim naj zadovoljijo tudi potrebo po socialnih stikih. Tako predlaga priročnik Madly in Love With Me (Noro zaljubljena vase, prevedla TL):
Romantično mizo za enega, prosim! To je rezervacija, ki jo boste naredili ta teden. Samega sebe boste peljali na romantičen zmenek, na najbolj romantično ekskurzijo, ki si jo lahko zamislite.
Odločite se za stvari – od obleke, do večerje – ki spodbujajo intimne izkušnje in pogovore s samim sabo. Ne pojdite v glasno, popularno restavracijo. Drznite si iti tja, kamor gredo vsi pari. Oblecite vašo najbolj spogledljivo obleko in najbolj seksi čevlje. Kupite si rože. Pripravite toplo haljo in prižgite romantično glasbo, ki vas bo čakala, ko pridete domov (Arylo, 2012: 29, prevedla TL)
